Čebelarji v Ljubočah

Čebelarji v Ljubočah Fran Lakmayer

Izdano:	Slovenski čebelar, 23/1–12 (1920)
Viri:	https://www.dlib.si/results/?=&query=%27rele%253dSlovenski%2b%25c4%258debelar%27&pageSize=25&fyear=1920
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Članek v Wikipediji:	Fran Lakmayer
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Nasmehnila se je deželi ljuba pomlad 1. 1913. Topli solnčni žarki so pospravili zadnje ostanke snega, zvončki in trobentice so zvedavo pogledale izpod poležene ruše. Komaj da je odprl čašo teloh, ki je še ves zaspan dremal pod grmom, je že privabil čebelice na malico. Na prijaznem holmcu nad vasjo Ljuboče stoji cerkvica sv. Ambroža, patrona čebelarjev, in poleg nje čedno župnišče. Na vrtu, obdanem proti severu z zidom, stoji župnikov čebelnjak. Na močnem podzidu stoji ta lesena, okusna zgradba. Polna je lepih, na premakljivo satje urejenih panjev, ki so glasna priča, da je njegov lastnik župnik Matija Černič napreden, umen čebelar, V zvoniku je ravnokar odbila ura dve popoldne. Vrtna vratca se odpro in čeblnjaku se bliža župnik, mož kakih petinštiridesetih let, krepke postave, nekoliko upognjenega tilnika, prijaznih, veselih oči, dobrodušnega izraza in črnih, gostih las, Vsede se na ki opico poleg čebelnjaka in opazuje veselo vrvenje svojih ljubih varovank, ki donašajo prve hlebčke cvetnega Dolga, predolga je bila zima! Koliko skrbi je povzročila varuhom ljubljenih živalic! Cele tri mesece je bilo vse zameteno s snegom, mraz pa, kakršnega nihče 18 let ni pomnil!

»Ali so vam dobro prezimile, gospod župnik?«

Z naglim ogovorom zbujen iz svojega premišljevanja, se obrne župnik proti ograji, kjer je stal mož krog šestdeset let.

»No, oče Mihol, le notri, da se sami prepričate!«

Mihol, sam čebelar, vstopi.

»Tako, sedaj pa le sedite lepo k meni. Ali je vam kateri panj morda zaspal? Jaz sem se, hvala Bogu in našemu patronu, sešel z vsemi — živimi.«

»Meni sta pa dva umrla. Enega je uničila griža, drugega pa te preklicane rovke!« odgovori mož, po svoji navadi vedno z očmi pomežikujoč.

»Da vam je eden došel, tega bržkone niste mogli zabraniti, da so vaim pa enega uničile rovke, tega ste pa gotovo sami krivi. Zakaj pa niste žrela zamrežili?«

»O, saj sem ga, a grdobe so zlezle v panj skozi stranske razpoke med dnom in stranicami.«

»No, torej! Skušnja vas sedaj uči, da morate pri vzimljenju pregledati vse panje in da se ne smete s tem zadovoljiti, če nabašete okrog panjev suhega listja. Meni rovka ne pride nikoli v panj, prvič, ker so panji dobro zbiti iz močnih desk, in drugič, ker vse miši sproti polovim, kolikor se jih prikaže v čebelnjaku. Imam štiri mišnice, za vabo dam vanje malo na masti pražene moke. Pozimi sem jih vjel dvajset, koj ko je mraz pritisnil in so se zato preselile iz vrta v čebelnjak. S tem sem seveda postregel tudi vrtu. Najboljše in najcenejše so sedaj amerikanske mišnice. Na deščici je napeto močno pero, ki ubije miš takoj, ko se ga dotakne, in je ne muči. Pa saj ste jo videli! Zakaj pa je bil drugi panj grižav?« je vprašal župnik.

»Ko bi vedel!«

»Ali je bil panj pri vzimljenju močan?«

»Pa še kako! Najboljši! Nekoliko sem ga izpodrezal, pa vendar sem mu pustil medu, da bi mu bil lahko zadostoval do pomladi! Saj ga je še sedaj imel precej; pa kaj, ko je vse s čebelnim blatom onesnaženo in diši — po — pfuj!«

»Gotovo je, da bi ne bili ob njega, če bi bilo ugodno vreme za izlet. Ker se pa niso mogle pravočasno osnažiti, so zbolele. Verjemite mi, da bi se to ne bilo zgodilo, ako bi jim bili pokrmili po jesenski paši v litru mehke vode en in četrt kilograma raztopljenega sladkorja. Škode bi vi ne imeli, ker bi jim bili zato lahko odvzeli en kilogram medu in ga prihranili za spomladansko pitanje, če bi bilo potrebno. Skušnja me uči, da na samem gozdnem, jelkovem medu čebele slabo prezimijo, ako jim vsled neugodnega vremena ni dana priložnost očistiti se, posebno, če slabo vreme traja nepretrgoma dva ali celo tri mesece. Če so prisiljene očistiti se v panju — so seveda izgubljene, ker čebela je čista, snažna živalica! Umazani ljudje naj do las za rdijo pred čebelo!«

»Ali mislite gospod župnik, da so bile grižave od medu?«

»V tem slučaju gotovo. V dobro zapaženem kranjiču se vendar močna družina ne prehladi!«

»Zakaj pa niso postali grižavi tudi drugi panji, saj so imeli vsi enaki med?«

»Zato, ker je bil, kakor ste rekli, zelo močan in kot tak je pričel prezgodaj gojiti zalego. Čebele pa, ki gojijo zalego, so nemirne, več hrane uživajo in zato so potrebne večkratnega izleta, Ako pa k temu ni priložnosti, obolijo. — Kako je pa prezimil Tonič?«

»Hvali se, da dobro, pa jaz mu ne verjamem dosti, ker je preveč mrdal z brkami in takrat navadno ne pove vsega. Star vojak, star lisjak. Bil sem včeraj pri njem. Ravno je pulil ostružke iz stružca, da bi ostrugal deske za nove panje. Njegova sestra Liza mu je za hrbtom žugala s prstom, Najbrže se je zlagal.«

»Koliko panjev je pa prezirali?«

»Menda dvajset. Škoda, da ga nisem vprašal že jeseni. Pa Liza bo že povedala. Ženska ni za tajnika! Pa kmalu bi bil pozabil! Ali že veste, da dobimo še enega tovariša čebelarja v Ljubočah? Smodinov Janko se je vpisal v društvo in bere »Čebelarja«, Tonič je pravil, da je bil včeraj pri njem in ga je vprašal, če ima kaj čebel na prodaj. Dejal je menda, da vas pride za svet vprašat, kakšne panje bi si nabavil.«

»Dobro!« je vesel vzkliknil župnik. »Bomo vsaj štirje čebelarji v Ljubočah. Prostora imamo vsi dovolj, in če Bog da lepo, ugodno vreme, imamo tudi paše dovolj za vse čebelice. Sicer me pa ta novica veseli še iz drugega vzroka. Fant ima šele 18 let, ki so najbolj nevarna! Po naravi nemiren kot vrtavka in še zal, kar se da, bi jo utegnil zavoziti. Tako se bo vsaj držal doma. Sicer bi imel tudi drugega opravka dovolj, ko je sam z materjo; pa brihtna, mlada glava si zna pomagati, da še za kako mladostno neumnost ostane dovolj časa.«

»Res je tako, res!« je vzdihnil Mihol, ki mu je ravnokar ugasnil vivček. Iztrkal ga je, oslinjeno cevko obrisal ob irhnice, pomaknil polhovko bolj na čelo in nadaljeval:

»Da, da! Ko bi se ti mladi ljudje lotili bolj koristnega dela, kakor je to večno pohajkovanje, posedanje po gostilnah in zapravljanje težko prisluženega denarja! Pa jim dopovejte, ko sedijo na ušesih! Ko bi bil moj Janez čebelaril, bi sedaj bil kot gospodar bolj trden, kot je, daisi mu ni ravno sile. Kaj bi jaz počel, užitkar v svoji koči, ako bi ne imeli čebelic! Res mi lajša stare dni Metka, pa Bog sam vedi, če mi je ne bo kdo- odpeljal, in kaj potem? Sam, sam bom ostal kot trhli štor med mladimi drevesi, ki se ne brigajo zanj!«

»Na to vam še ni treba misliti! Deklica 15 let stara! Ta pač ne bo šla tako kmalu od doma, četudi je za svoja leta močno dekle! V božjih rokah smo, oče Mihol, čemu si delati že sedaj nepotrebnih skrbi? Bog je dal in bo še dal!« tolaži župnik Mihola. V tem se oglasi prijaven pozdrav od vrtnih vratic in Metka, Miholova hčerka, vstopi na vrt in z zvonkim glasom vabi očeta domov.

»Oče! Smodinov Janko je prišel in bi vas nekaj rad vprašal.«

»Zakaj pa ne pride sem, saj je menda odtod: k nam ravno talko daleč kot od nas semkaj! Čakati pa utegne?«

»Je rekel, da pride do gospoda župnika drugikrat, da danes ni oblečen za obisk.«

»Ti, Metka,« se obrne župnik do zalega, dekliča, iz katerega lepih, črnih oči je odsevalo njeno srce in duša, »ali znaš peči medene kolače?«

»Teh pa res, ne znam! Pa bi mi tudi oče ne dali medu zanje, če bi jih znala.«

»Še tega se manjka! Potem bi bili moji piskri kmalu prazni! Vi še ne veste, kako je ta moja mucka sladkosnedna!«

»O, o,« se glasno zasmeje Metka, da se ji zasvetijo lepi, drobni zobje, »koliko sem vam jih pa že izpraznila?«

»Le oglasi se v župnišču,« veli župnik, »in reci moji sestri, naj ti da pokusit medenih kolačkov.«

Metka se zahvali in odide z očetom, ki se je prijazno poslovil od župnika. Oče stopa počasi naprej, Metka pa smukne v župnišče. Marijana, že priletna župnikova sestra, vdova brez otrok, ki že več let bratu gospodinji, ravnokar pospravlja po kuhinji.

»Ali mi boste dali kaj medenih kolačkov, Mana?«

»Kako pa ti veš, ti čmrljiček, da imam kolače? Ali jih je morda zavohal tvoj nosek?«

»Gospod župnik so mi povedali.«

»Seveda, potem ti jih moram dati.« Odpre obsežno škatljo in naloži Metki kolačkov v njen beli predpasnik. Metka vzame enega in kot bi trenil, je izginil za lepimi, polnimi ustnicami.

»Ah, kako je dober! Mana, ali mi boste povedali, kako se delajo?«

»Bom, a sedaj ne utegnem. V nedeljo popoldne pridi, po litanijah, pekla jih bom za gospodov god!«

»Pa lepa hvala in v nedeljo na svidenje!«

II.

Komaj je prišla Mana naslednjo nedeljo od litanij, se preoblekla in zavrela med, je že priskakljala v župnišče Miholova Metka.

»Mana, ali boste res pekli medene kolače?«

»Glej jo no, ali sem ti kdaj kaj obljubila, da ne bi bila izpolnila?« se je na videz razhudila dobra Mana. »Kajpada bova pekli, pa morava najprej prinesti, kar bova rabili. Pojdi z menoj v shrambo.«

V shrambi je odtehtala 21 dkg sladkorja, iz košarice vzela 2 jajci in iz vrečice nekaj bele pšenične moke. Ko sta se vrnili v prijazno kuhinjo, je stresla Mana v možnar sladkor.

»Na, sedaj pa ga stolci v prah in nasuj v kotlič! Kadar to narediš, ubij obe jajci in stresi rumenjaka z beljakoma vred v sladkor in dobro mešaj. Medtem bom pa jaz presejala moko.«

Z zadovoljnim nasmehom je gledala Mana Metko, kako se je urno zasukala in mešala, da je lesena žlica kar skakljala v kotličku.

»Ali je že dovolj, Mana?«

»O ne še, ne, pol ure moraš mešali, dušica moja, pol ure, pa dobro mešati. Vidiš, jaz imam že moko presejano in sedaj je odtehtam 36 dkg, potem pa še prekuhanega medu 12 dkg in kadar boš sladkor z jajci premešala, ti bom pa še to stresla v kotlič.«

»Zakaj pa mora biti med kuhan? Saj je surov boljši?«

»Da! je boljši ali samo za na kruh, za testo mora biti prekuhan, da izgubi beljakovino in mravljinčno kislino, je dejal gospod. Kaj je to beljakovina in tista kislina, pa ti ne morem povedati, ker tega sama ne vem in ne razumem. Gospoda vprašaj!«

»Kaj bom vprašala? Meni je pač vseeno, kaj je v medu, samo da je dobro!« se je zasmejala Metka.

»Ali ti je že roka otrpnila? O, le še mešaj, še manjka pet minut. Rdeča si pa že kot potonka. Ali ti je tako vroče?«

Končno je bilo dovolj premešano. Mana je še stresla v skledo moke in medu. Sama je premešala in pridejala dišav. Malo naribanega ingverja, dva stolčena, dišeča klinčka, nekaj na drobno sesekljanih limonovih olupkov in za noževo konico sode. »Metka, le dobro poglej, kadar boš sama pekla, da ne boš teh dišav preveč pridejala! Sme se dati vsega le prav malo, da dobi pecivo prijeten duh in okus. — Tako, sedaj še malo premešaj!«

»Kakšna pa je ta soda? Ali je ista, ki jo rabimo pri pranju?« izprašuje Metka Mano

»Ne, ne, Metka! To je soda, ki se dobiva v lekarni ali drožeriji. Navadno, jo imenujemo natron. Poglej jo, kako je bela in čista!« 

»Ali je že dosti premešano?« 

»Bo! Postavi skledo na mizo, da bo testo pol ure vzhajalo, naloži v peč polena in podaj mi ono pločo, da jo obrišem in pomažem z maslom! Ker imava pol ure časa, boš tako dobra in mi prineseš s studenca škaf vode.«

Ko se je vrnila Metka z vodo, je natresla Mana moke na desko za testo, vzela testo iz sklede in ga zvaljala za nožev rob na debelo. Ko je bilo tudi to delo dokončano, je odprla omaro, vzela iz nje kositerno torilo (modelček) in izrezavala ž njim okrogle koščke kot za krofe. Metki je pa ukazala stepsti beljak, jih ž njim lepo pomazati in potisniti vsakemu v sredo polovico mandelja.

»Sedaj mi pa podaj pločo in pomagaj kolačke lepo nanje polagati, pa tako, da bo med njimi toliko prostora, da se ne sprimejo. Tako, dobro bo! Le še v pečico ž njimi in zapriva!«

Kmalu se je razširjal prijeten, meden duh po kuhinji. V veži so se začuli koraki in na pragu kuhinjskih vrat se je prikazal Smodinov Janko.

»Ali je g. župnik doma?« je vprašal.

»Je! le pojdi gori, bržkone je v pisarni. Nazaj grede se pa oglasi, dobiš nekaj dobrega pod zobe! Metka je napravila!«

»Mana, ali bo zastonj jedel kolačke? Jaz sem morala pol ure mešati, ta naj jih pa sne? Naj gre najprej drva sekat!«

»Komu, ali tebi?« vpraša smejaje se Janko.

»Čeprav meni! Ne bo Te konec, če mi jih nacepiš!«

»Veš kaj, Metka? Da ne bom zastonj jedel tvojih kolačkov, ti bom prinesel medu.«

»Ha, ha, ha,« se zasmeje dekle, »morda sirotke? Kje bi pa dobil medu?«

»Od čebel!« 

»Saj jih še nimaš ne!«

»Pa jih bom dobil!«

»Bomo videli! Sedaj pa hodi, da nama ne prismodiš kolačkov!«

»To je tvoja skrb!« je rekel Janko in ubiral kar po dve stopnici naenkrat, obstal pred vratmi župnikove pisarne in nalahko potrkal. Župnik Černič je sedel obrnjen s hrbtom proti vratom pri pisalni mizi. Nalahko se je okrenil, odzdravil na Jankov pozdrav in odložil pero.

»No Janko, kaj pa je tebe pripeljalo k meni?«

»Za svet sem Vas prišel vprašat. Rad bi postal čebelar, pa ne vem, kako bi se tega lotil.«

»Tako? No, prav je, da si prišel in me veseli, da se zanimaš za čebelarstvo. Samo to mi najprej povej, zakaj bi rad čebelaril?«

»Pri našem ne velikem posestvu mi preostaja še dovolj časa in ker sem najrajši doma pri materi, zato ne vem včasih, kaj naj bi počel. Zraven tega mi je pripovedoval Tonič, da čebelarstvo ni samo prijetno razvedrilo, ampak tudi koristno opravilo.«

»Vrlo dobro, Janko! Da mamo ljubiš in tudi ubogaš, sem že slišal in to ti je v čast in blagoslov. Da pa nočeš postopati, ampak obračati tudi prosti čas v svojo duhovno in telesno korist, je res hvalevredno. Ali si že kaj bral o čebelarstvu?«

»Prečital sem nekaj letnikov ,Slov. Čebelarja' in nekatere slov. čebelarske knjige, samo da vsega nisem razumel.«

»Ni treba! Boš razumel pozneje. Vendar bi rad vedel, koliko že veš o čebeli in zato te bom nekoliko vprašal. Ali veš, koliko nog ima čebela?«

»Tri pare. To so mi že mati povedali.« 

»Dobro! Koliko ima kril?«

» Ali naša mati?«

»Janko, Janko!« prasne župnik v smeh, »jaz te nisem vprašal po krilih tvoje matere, ampak koliko kril ima čebela.«

»Ali mislite morebiti repetnice? Tistih ima dva para.«

»Perutnic, ali kakor ti praviš »repetnic«, ljubi Janko, čebela sploh nima, ker ni tič, ampak žuželka in ta vendar nima perja! Žuželke imajo krila, torej tudi čebela. Kje nabirajo čebele vosek?« 

Janko premišljuje in končno odgovori: »Mislim, da ga ne nabirajo, ampak delajo.«

»Delajo? Kako?«

»Iz rumenega cvetnega prahu in medu.«

»Torej misliš, da ga delajo nekako tako kot mati iz moke in vode žgance? Čebele ne delajo voska, ampak potijo ga, in sicer le ob prav dobri paši. Zakaj torej nabirajo čebele cvetni prah?«

»Za hrano zalegi.«

»Torej ne za vosek! Koliko časa traja preobrazba čebele, matice in trota? To je, v kolikem času se razvije iz jajčeca čebela1, matica in trot?«

»V 21 dneh čebela, v 17 dneh matica in v 24 dneh trot.«

»Iz kakšnega jajčeca se izleže trot?«

»Iz neoplojenega.«

»Po čem se spozna, da leže v panju jajčeca čebela namesto matice?«

»Če so tudi v čebelnih celicah trotovske bube.«

»Ali more obstati čebelna družina brez rodovitne matice?«

»Ne more, ker zmanjka čebel in množi se število trotov, ki nič ne delajo,« odgovori Janko.

»No, dosti! Že vidim, da si nekaj čital in si tudi nekaj zapomnil. Sedaj mi pa povej, kako misliš čebelariti? Kdo ti bo napravil čebelnjak in kje boš dobil čebele? V Ljubočah smo dosedaj samo trije čebelarji, jaz, oče Mihol in mizar Tonič. Mihol mi je povedal, da si je vpisal v slovensko čebelarsko društvo in da že od novega leta dobivaš njegovo glasilo, »Slovenskega Čebelarja«. To je prav!«

»Čebelnjak mi bo napravil Tonič, od njega bom kupil dva močna starca kranjiča in mogoče, da mi katerega proda tudi Mihol,« odgovarja Janko.

»S starci ne boš dosti opravil, Janko! Čebele letavke bodo odletele na prejšnji prostor, ker je Toničev čebelnjak preblizu. Ako bi jih kupil pred zimo, potem bi ostale, sedaj so se že privadile svojega prostora in čebelnjaka. Zato kupi od njega in Mihola rajši po dva močna drujca. Jaz ti pa podarim prvega prvca, ki ga letos dobim. Združena drujca vsadi v panj z okvirčki, da se polagoma seznaniš z življenjem in potrebami čebel. Preden pa bo Tonič pričel s stavbo čebelnjaka, mi povej in tudi očetu Miholu, Pa bo moralo biti kmalu, ker sv. Matija je že pred durmi. Ali si bral Janševo knjigo? Še ne? Torej vzemi jo, ti jo posodim, Sedaj pa z Bogom!«

Janko se je zahvalil, priklonil in odhitel. Mladeniško lepi obraz mu je kar žarel od veselja. Kakor vihra je priletel v kuhinjo, kjer sta Mana in Metka ravnokar polagali na krožnik lepo pečene kolačke.

»O, ali si že tukaj, Janko? Kakšno knjigo si pa dobil?« vpraša radovedno Metka.

»Kuharske bukvice,« se odreže Janko.

»Ali res misliš, da ti verjamem?«

»Kakor hočeš! Pa vendar ti povem, da mi je gospod župnik posadil čebelarsko knjigo.«

»Tako, otroka! Sedaj vama dam za poskušnjo par kolačkov, pa ne da bi vse pojedla sama! Metka, ti daj očetu, Janko, ti pa materi!«

Janko ugrizne kolaček, hrustne, se zadovolno nasmeje in pravi: »Pa so res dobri.«

»Mislim da! Pa dajo tudi dela!« pritrdi Metka.

»Metka, kadar bom imel medu, ali jih boš napekla za mojo mamo?«

»Bom, če bo iz tebe kaj prida čebelar! — Mana, sedaj pa lepa hvala in ostanite zdravi!«

III.

V Ljubočah pod holmcem obraslim s sadnim drevjem, leži prijazna vasica, ki šteje poleg enorazredne šole, ki jo vodi učiteljica, komaj deset hiš, obkroženih s sadovnjaki. Razen dveh hišarjev, so vsi kmetje, ne sicer bogati, a vendar trdni, ker so skromni in varčni. Pa saj tudi ni prilike k zapravljivosti. Ni gostilne, ni trgovine. Po vse potrebščine hodijo Ljubočani po čedni cesti, ki se vije med travniki, v eno uro oddaljeni trg Lokavice. Ko se pride v Ljuboče, na desni strani druga hiša, ki je vsa zakrita z drevjem, je last mizarja in čebelarja Toniča, kateremu gospodinji njegova sestra Liza. Par hiš naprej prebiva v svoji koči vžitkar Mihol s svojo hčerko Metko. Pod holmcem pa, najbliže župnišču, stoji prostrana kmetska hiša vdove Smodinke. Tu stanuje s svojo materjo Janko. Hiša in gospodarsko poslopje pričata, da je Janko, dasi mlad in od matere odvisen, marljiv in umen gospodar. V bližini hiše ima nekaj polja in poleg nje velik vrt z lepim, mladim, sadnim drevjem, ki ga je že zvečine sam zasadil ali vsaj precepil. Danes vidimo na Smodinovem vrtu zbrane vse ljuboške čebelarje v resnem posvetovanju. Župnik sedi na stolu, Mihol v njegovi bližini na klopici, poleg vrtne lope stojita pa Tonič in Janko.

»Torej, Janko, sedaj nam pokaži prostor, kjer nameravaš postaviti čebelnjak,« prične župnik.

»Jaz mislim, da naj bi stal tukaj pod tepko, obrnjen proti jugozahodu. Prostor je raven in ne daleč od hiše,« odgovori Janko.

»To bi že bilo, ko bi ne bila tepka tako visoka. Kaj pa, če bi strela udarila v tepko in švignila potem še v čebelnjak? Jaz bi svetoval, da ga postaviš malo naprej, saj je dovolj prostora,« poseže vmes Tonič, čokat, še neoženjen, tridesetleten fant z mogočnimi, črnimi brki, pa s precejšnjo plešo na glavi, nekoliko upognjenega života, bržkone od mizarskega dela.

»Ni samo zaradi strele,« reče župnik, »ampak tudi zaradi snega, ki pada pozimi z vej na streho, napravlja ropot, pada raz streho pred in za čebelnjak in ga je treba odkidavati.«

»Pa bi stal tudi preblizu svinjaka. Naj bo torej bolj oddaljen od dreves in poslopja,« oglasi se Mihol.

»Prav!« reče župnik. »Torej ga postavi tukaj na prostem tako, da bo obrnjen bolj proti jugu in zavarovan proti ostremu severnemu vetru. Ta kot vrta lahko ogradiš, da ne bo mogla živina blizu.«

»Kakšen čebelnjak mu pa nameravaš postaviti, Tonič?«

Tonič, kakor ima v navadi, preden kaj važnega izreče, pomrda z brki in po daljšem premisleku reče: »Jaz mislim, da bi tudi Janku popolnoma zadostoval tako velik čebelnjak in iste oblike kot je moj. Prostora imam v njem za 40 panjev kranjičev.« 

»Samo, da jaz ne bom dolgo čebelaril s kranjiči. S temi se ne pride daleč!« ugovarja Janko.

»Lej ga no, ali misliš, da boš kar čez noč toliko znal kot gospod župnik? Le počasi, hruške niso koj zrele! Jaz čebelarim že 8 let, pa še sedaj nimam več kakor tri panje z okvirčki,« razhudi se Tonič.

»Jaz ti pa povem, fant,« oglasi se užaljeni Mihol, »da kranjičev ni kar tako zavreči kot starih cunj! Vsako drevo ima svojo senco. Panji z okvirčki niso za kmeta! Ravno takrat zahtevajo največ dela, kadar imamo najmanj časa. Pa tudi te naše težke, neokretne roke niso za te gosposke panje! Le verjemi mi, da ne bom nikoli menjal s teboj mojih jirhovic za tvoje caihovke!« 

»Le pomirite se!« povzame besedo zopet župnik, »srednja pot, najboljša pot. Za začetek nekaj kranjičev in le enega ali dva panja z okvirčki ali kakor jih mi imenujemo, panja s premakljivim satjem. Pozneje bo šlo lahko na polovico. Vsak ve, da kmet zaradi čebel ne sme zanemarjati svojega posestva. Posestvo ga mora rediti in mu dajati kruha zanj in za družino, čebele mu pa ta kruhek osladijo, da mu bo bolje teknil! Ako bi se kmet umno ukvarjal z vsemi panogami kmetijstva, torej ne le s poljedelstvom, vinogradništvom, gozdarstvom in živinorejo, ampak tudi s sadjarstvom in čebelarstvom, bi ne zašel tolikokrat v razne denarne stiske, kadar mu eno ali drugo izpodleti! Ako bi n. pr. jaz ne bil dobil predlanskim ob času hude suše za med 600 kron, bi bil moral iskati ta denar na posodo, ker sem imel občutno izgubo pri prešičereji, in ako bi ne bil dobil lansko leto 400 kron za sadni mošt, bi bil moral dodati iz svojega precej denarja za posle. Prijatelji, zapomnite si! Vsak postranski dohodek pride prav in tudi za kmeta velja, da roka roko umiva. Torej, Janko! Zaradi čebelarstva ne smeš nikoli zanemarjati obdelovanja domače grude ali živinoreje, sadjarstva ali gozdarstva!«

»Hvala vam, gospod župnik! Jaz sem mu najprej branila, da bi si napravil čebele, pa ima do njih tako veselje, da si ne da nič dopovedati. Bala sem se, da bi potem ne zanemarjal drugih kmetskih opravil zaradi čebel,« je spregovorila mati Jankova, ki se je neopažena približala in prisluškavala. Preprosta, drobna, že precej upognjena ženica, vedno ljubeznjivega nasmeha.

»Ne bojte se, mati!« tolažil jo je župnik. »Poznam Janka, da se zaveda svojih dolžnosti kot kmet in na to sem ga tudi sedaj opozoril. Dobro pa bo zanj, če bo zaradi čebel rajši doma ostajal, kakor da bi iskal druščine izven doma. Pa sedaj pojdimo pogledat Toničev čebelnjak, da vzamemo po njem mero za Jankovega. Pozdravljeni, mati!«

In so odšli. Ko so vstopili v Toničevo hišo, je ravnokar Liza pospravljala v delavnici ostružke in nosila v šupo.

»Dober dan, Liza! Vedno pridnih rok?« jo ogovori župnik.

»Pa še bolj pridnega jezika!« se namrdne Tonič. »Saj vidite, g. župnik, da njen jezik niti zob ni strpel v njenih čeljustih. Vse je ven vrgel, samo da lažje miga, le ta stranska je pustil, enega v gornji, drugega v spodnji čeljusti, kjer mu nista toliko na potu!« 

»Le čaj! Boš že videl! Božji mlini meljejo počasi!« razhudi se Liza, pograbi koš in izgine na dvorišču.

»Da nisem mogel molčati! Zvečer bom pa zopet otepaval nezabeljene žgance!« se praska za ušesi Tonič.

»Za grehom pride vselej pokora!« pravi župnik.

Ustavili so se pred čebelnjakom, ki stoji sredi precej obširnega čebelnjaka. Tonič je odklenil vrata in župnik se je moral dobro pripogniti, da je mogel skozi. Ogledal si je ves prostor, tla, streho, police in potem je vprašal:

»Tonič, povej mi odkritosrčno, ali si popolnoma zadovoljen s tem-le svojim čebelnjakom? Ali ustreza tebi in čebelam?«

»Da po pravici povem, če bi ga sedaj delal, bi ga malo drugače napravil. Nekoliko je prenizek in nase sem popolnoma pozabil. Premalo imam v njem zase prostora,« odgovori Tonič.

»Da, da! Prenizek in preozek je. Kadar napravljate čebelnjak, jemljete skoro da mero in obliko svinjaka. Ako človek gleda tako stavbo od zadaj, pa res ne ve kaj je to, ali čebelnjak ali svinjak. Ko človek hoče vanj stopiti, se mora pripogniti, notri pa se ne sme obrniti. Čudno je, da tako nespametno varčujete s prostorom. Saj vsaki kmečki hiši prav pride vsaka zgradba. Recimo, da kdo obesi čebelarstvo na klin, ali je prazen čebelnjak izgubljen? Ali ni dostikrat premalo raznih shramb pri hiši? In če bi tudi tega prostora ne rabili, ali se ne morejo razmere spremeniti, da ga bodo rabili potomci? Če se eden naveliča čebelarstva, se ga pozneje morda v doglednem času, loti kdo drugi. Materijala se res več porabi, ali glede dela ni dosti razločka, če napravimo čebelnjak nekaj metrov večji. Mislim, da je tudi pametno, ako se že lotim take zgradbe, da jo naredim prostorno, svetlo in lepo, da ne bo treba za nekaj let popravljati! In Janko? Lesa ima dovolj, kupoval ga ne bo! Torej Tonič, naredi Janku čebelnjak za meter širši in daljši kakor je tale, tako, da bo znotraj širok 2 m 60 cm in dolg 3 m 60 cm. Vrata morajo biti 1 m 90 cm visoka in 90 cm široka. Sprednja odprtina za panje 2 in pol metra visoka, Pa ne pozabi napraviti tudi okno, ki naj bede vsaj 60 cm široko in 1 m 20 cm visok. Police naj bodo premakljive, ne pa vdelane in pribite, da se bodo mogle poljubno vzdigniti oziroma znižati po visočini panjev. Les mora biti popolnoma suh. Streha naj bo pokrita s tankimi deskami in na teh pribit eternit, ki je za take stavbe najboljši. Pozimi zdrsne takoj raz njega sneg, poleti brani notranjost pred neznosno vročino in tudi toča debela kot golobja jajca te strehe ne prebije. Priporočam po lastni skušnji! Seveda je to le moj nasvet, ki ga lahko sprejmeš ali ne, kakor ti drago!«

»Veš kaj Janko?« pravi Tonič, kupi od mene tegale in jaz si napravim novega. Dam ti ga poceni!«

»Najbolj pametno bo,« odgovori Janko, »da ti obdržiš, kar je tvojega, meni pa narediš nov čebelnjak po načrtu g. župnika.«

»Res bo najbolj pametno!« pritrdi smeje se Mihol, nabaše vivček, potegne žveplenko po jirhnicah, prižge in odide z župnikom, medtem ko se še Janko s Toničem pomenkuje kako in kdaj naj bi se pričelo s stavbo.

IV.

Nekoliko dni pozneje stoji Tonič ves zamišljen pred stružnico. Liza je odšla s košem po listje za steljo. Ostruženi tramiči in večje ter manjše deske dokazujejo, da je Jankov čebelnjak v delu.

»Da nisem prej vprašal ali vsaj bolje premislil, preden sem sam sebi postavil čebelnjak!« prične Tonič sam s seboj pogovor. »Tako je, če človek misli, da vse sam najbolje ve in zna in stare, izkušene ljudi prezira! Skvaril sem si čebelnjak, da ni za nikamor! Kadar grem noter, pozabim, da sem 3 cm višji kot so vrata in zadenem ob podboj s svojo nesrečno plešo, da se mi kar v očeh posveti. Če jemljem vun panj, ga moram vleči poševno, ker je čebelnjak preozek! Če hočem pogledati v panje spodnje vrste, moram se vleči ca trebuh, da mi kar sapa uhaja! Če je deževno vreme, mi zateka v čebelnjak. Ali nisem mogel koj narediti poštene strehe? Ko bi bil vzel mero vsaj po nosu pa ne po pleši! Lesena streha pa — nizka! Da bi te šembraj! Kaj sedaj? Najbolj pametno bo, da počakam, kako se bo kaj Jankov čebelnjak obnesel in potem poderem to spako, četudi si Liza odgrizne jezik. Saj bo še potem dosti predolg! — Pa še panje sem skvaril! Vse skupaj nima nobene prave mere. Eden je dolg 70 cm, drugi 80 cm; eden je širok 30 cm, drugi 35 cm in visočina skoro pri vsakem druga! Za zlomka, da sem mogel biti tako neumen, jaz stari vojak, korporal, mizar, hišni posestnik in ...«

V tem se odpro vrata in vstopi v delavnico Janko. »No Tonič, kako kaj napreduje delo? Ali bo kmalu vse pripravljeno?«

»Kmalu, v dveh, treh dneh bo gotovo. Le zravnaj lepo prostor, na katerem bo stal čebelnjak in pripravi si 6 močnih kamenov za podstavce ali pa jih naredi iz cementa. Visoki in debeli morajo biti najmanj 30 cm. Ali pa napravi iz opeke podzidek. A oni bodo bolj trpežni in lepši. Ker bodo podnice precej visoko od tal, zato bodo ostale vedno suhe, ravno tako spodnji trami, ko bodo ležali na podstavcih in ne na tleh. To je edino, kar sem pri svojem čebelnjaku naredil pametnega. Drugega pa prav nič!«

»Podstavce bom lahko sam ulil. Jutri grem v trg po eternit in kupim vrečo portland cementa,« odgovori Janko. »Ti lahko delaš, ti srečni Janko! Sam si, ne bo treba šteti dote, gozd ti je poln doraslega drevja in povrh imaš še tako dobro mamo!« zavida Tonič Janka.

»To je sicer vse res, pa vendar bi rad imel vsaj eno sestro, da bi materi pomagala.«

»Na primer tako kot je moja Liza, kaj ne!«

»Ti Tonič, povej mi, katere panje pa ti bolj ceniš, ali naše kranjiče ali pa one z okvirčki? Saj imaš dva. Gospod župnik mi je svetoval, da naj imam za začetek samo enega ali dva s premakljivim satjem. Kaj misliš?«

»Jaz?« pravi počasi Tonič in prične mrdati z brkami. »Jaz ne rečem nič. Ubogaj in stori, kakor ti je gospod svetoval. Bo edino pametno! Če bi bil jaz starega, skušenega čebelarja vprašal, ne bi bil toliko kozlov ustrelil! Po toči je prepozno zvoniti.«

»Župnik mi je odsvetoval,« pravi dalje Janko, »kupiti od tebe prezimljena panja, ker bi velijo čebel preletelo nazaj v tvoj čebelnjak. Svetoval mi je, da naj rajši kupim od tebe dva močna, zgodnja roja.«

»Tudi s tem sem zadovoljen, samo da boš moral precej dolgo čakati, da jih dobiš. Sedaj je šele marec, torej najmanj dva meseca. Pa v tem času si lahko nabaviš panje in bereš čebelarske knjige.«

»Ali bi ti, Tonič, šel z menoj v nedeljo po litanijah v župnišče in naprosil g. župnika, da bi nam razkazal svoj čebelnjak in panje?«

»O, tisto pa lahko naredim, pa še očeta Mihola vzameva seboj,« odgovori Tonič in si više brke.

»Če bo le hotel iti?«

»Kdo? Mihol? To je najmanjša skrb. Metka pojde tako po svoji navadi obiskat Mano. Kam pa naj gre Mihol? Pojde, kajpada, pa še kako rad! Hujše bo z menoj! Liza bo skakala, Liza! Ona misli, da moram zmiraj čepeti pri nji doma in poslušati njene nauke o prašičih, kravi in teletu, kokoših in piškah, koliko ima še krompirja in korenja, sena in slame v glavi in kako da bi bilo prav, če bi jej kupil za praznike novo obleko. Pa — ali jo vidiš? Že gre s svojim košem! Kar pojdi, Janko! Sicer bo naju nagnala z lenuhi, ki samo klepečejo in nič ne delajo. Torej v nedeljo na svidenje pri župniku.«

V.

Litanije so minule. Od farne cerkve navzdol jo ubere otročad, za njo hiti brhka mladina, nazadnje počasi koraka starina. Pred žagradom čakajo župnika Mihol, Tonič in Janko.

»Če le nima kakega nujnejšega opravila, ker bi ne bilo prav, da bi gospoda motili,« se oglasi Mihol.

»To bode gospod že sam povedal in potem ne bomo nadlegovali.«

»Bosta videla, še vesel bo! Če je kdo imel kaj v pisarni opraviti, je že prej opravil. Pa še posebno danes, ko je tako lep dan, ne bo župnik doma sedel, pač pa pri čebelnjaku in če še mi prisedemo, ne bo zameril!« je dostavil Janko.

V tem so se že vrata odprla in župnik je pristopil k našim znancem.

»Gospod župnik, ali nam dovolite, da gremo z Vami in si ogledamo Vaš čebelnjak? Janko bi ga rad videl, midva sva se mu pa pridružila,« reče Mihol.

»Zakaj ne, prav rad! Sedaj imam čas in se tudi rad malo razvedrim. Le pojdite z menoj!«

Ko se je župnik preoblekel, so vsi vstopili v njegov čebelnjak. Prostoren je! Dolg je 5 metrov, širok 3 m 20 cmi, zadaj visok pa 2 m 50 cm, spredaj do okapa pa 3 m 20 cm. Tramovi in deske niso pribite, ampak le sklenjene, da se lahko ves čebelnjak razdere brez poškodbe in drugam premesti. Streha je pokrita z eternitom in ves čebelnjak pobarvan z oljnato, rjavo barvo. Pred panjovi je en meter širok podstavec, da ne padajo čebele na tla, kadar se vračajo s paše. Panji ležijo na treh policah. Spodnja polica je pribita 60 cm od tal. Pod njo so shranjeni prazni panjiči za rezervne matice, vjemalnik, kožica itd. Skozi dve okni dohaja svetloba. Panjem nasproti stoji velika miza in na nji razno orodje in knjige. Panje si je župnik sam sestavil na podlagi večletne svoje skušnje. Če mu je kdo rekel, naj o njih kaj poroča v čebelarskem časopisju, je odgovarjal:

»Meni ugajajo in ustrezajo, če bodo pa tudi drugim, ne vem in zato jih tudi nobenemu ne ponujam.« 

Ta čas so bili še zapaženi z lesenimi ostružki, čebelna gnezda v panjih pa obložena s slamnatimi blazinami, Na vsakem panju je ležala vreča in na nji slamnata blazina. Na sprednji končnici panja je bil pritrjen s pritiskači večkrat zložen časopisni papir, da ni postala pozimi vlažna vsled zunanjega mraza in notranje gorkote. S tem se je zabranilo plesnenje satja. Panji so lični in veliki. Globoki so 50 cm, široki 58 cm in 24 cm visoki — znotranje mere. Ves notranji prostor panja je razdeljen na tri dele, plodišče 38 x 38, stransko medišče 20 x 38 cm in prostor med okenci in vratci je 12 cm širok. Ta se uporablja za pitanje čebel in ob prav dobri paši za razširjanje plodišča ozir. medišča. Panji se odpirajo zgoraj in sicer plodišče in medišče vsako posebej in pa tudi zadaj. Prostor plodišča in medišča je zaprt z okenci. Na plodišče se povezne v slučaju potrebe nastavek, ki se tudi zgoraj odpira. Pod njim je pritrjena matična mreža. Ker je v panju premikalna deska, se lahko ž njo plodišče zmanjša ali poveča ali, če se deska odstrani, sta potem plodišče in medišče združena. Ker je panjevo žrelo 30 cm dolgo in brada dolga 58 cm, zato sta v panju lahko dve družini, ena v medišču na 5 okvirjih, druga v plodišču na 10 okvirjih. Vsaka ima svoje žrelo in da se čebele ne motijo, pritrdi se ločilna deščica na sprednjo končnico. Žrela se pripirajo s posebnimi železnimi lesami, Letalnice (brade) so široke 14 cm, razdeljene so pa na dve polovici, ki sta ena k drugi pritrjeni z zavesnicami (panti) tako, da se pozimi prva polovica priklopi in s tem obsenči žrelo proti solnčnim žarkom oziroma zabrani vetru, da ne piha v panj. Vratca ne visijo na zavesnicah, ampak so pritrjena le z vijaki. V okencih je zgoraj izrezana 10 cm dolga in 1 cm široka odprtina, skozi katero prihajajo čebele v pitalno koritce, ki se k odprtini zavesi in v katero se naliva med skozi veho, narejeno v stropu panja — med okencem in vratmi. Kadar se dopolnjuje zaloga medu za zimo, napolni se pol ali cela literska steklenica z medom ali raztopljenim sladkorjem in se povezne skozi veho v koritce. V vratu steklenice je zasajena cevka za en centimeter visoko poševno prirezana, skozi katero ne more priteči več tekočine v koritce kakor le za en centimeter visoko. Torej kolikor čebele odpijejo tekočine, toliko je takoj doteče iz steklenice v koritce. Ker je pri stropu panja, ki je zaseden s čebelami, največ gorkote, in ker je zavešeno koritce ravno pri srednjih ulicah satnikov, zato čebele iz njega urno prenesejo tekočino v svoje gnezdo in ker se steklenica povezne zunaj panja, ni treba motiti čebel z odpiranjem. Župnik je razkazoval svoje panje s tako vnemo in veseljem, da ga je bilo kratkočasno poslušati. Med tem, ko je Mihol puhal dim iz svojega vivčka in pomežikaval z očmi, je Tonič venomer pritrjeval župniku. Z največjim zanimanjem je pa sledil župnikovemu razkazovanju Janko.

»Jaz pa vendarle mislim, pa brez zamere, gospod župnik, da takile panji niso za kmeta. Mi smo preveč nerodni za take reči,« pravi Mihol.

»Vi morda že, ker ste že davno Abrahama videli, ali midva z Jankom lahko poizkusiva.«

»Da, prav praviš, Tonič, da lahko pozkusita, ker da bi kranjiče zavrgla in si napravila same panje z okvirčki, bi ne bilo pametno!« odgovori župnik.

»Kako je panj sestavljen, to sedaj razumem, kako je pa znotraj opravljen?« vpraša Janko.

Župnik odpre prazen panj in vzame iz njega satnik, ki je bil popolnoma izdelan, enega pa, na katerem je bil le začetek satja, in sicer čebelnega in trotovskega, pa nekaj natrganih matičnjakov.

»Oglej si sat, Janko! Vidiš, kako je povsod enako debel in raven, kakor bi ga bil Tonič ostružil. Vsak pravilno izdelan sat je vselej 25 mm debel. Zato so tudi satnikove ali okvirčkove deščice široke 25 mm, debele pa po 6 do 7 mm. Da se v panju satniki preveč ne stisnejo, ampak da ostane med njimi 1 cm prostora za čebele, zabijeta se v vogle zgornje in spodnje satnikove deščice po dva žebljička s širokimi glavicami. Le poglej v panj, napolnjen s satniki. Ulice med sati so po 1 cm široke, nikjer ne pride v stik en sat z drugim, med panjevim stropom in satniki je 6 mm prostora, med dnom in satniki pa 2 cm, da se dno lahko ostrže z grebljico. Če hočem pregledati srednje sate, ni treba drugega kakor da odstranim pokrov, odmaknem premikalno desko in odmaknem satnike. Sedaj pa lahko satnik vzdignem iz gnezda in si ga ogledam. Če mi ni všeč, ga lahko odstranim ali zamenjam z drugim, ker okvirji so vsi enako veliki, ravno tako kot so vsi panji enake mere. In to je največja prednost teh panjev pred kranjiči, kjer so vsi sati k stropu pritrjeni. V takem panju nič drugega ne veš, kakor če je panj čebelen ali pa slabič. Kakšno je satje, kakšna in koliko zalege, koliko in kje je še kaj medu — vse to je v njem skrito. Danes sem vam razkazal prazen panj in njegovo opravo. Kadar bom pregledaval panje s čebelami zasedene, si lahko ogledate zalego, čebele, matico itd.«

»Gospod župnik, tega ne morem razumeti, kako da delajo čebele sat v okvirju ali satniku?« vprašuje Janko.

»To ti pa še jaz lahko povem. Če prilepiš košček sata v navaden kranjič in vanj streseš roj, bodo čebele koj pričele ta košček popravljati in pa daljšati. Tako je tudi z okvirčki. Če prilepiš začetke satov, četudi neznatne velikosti, v okvirčke ali pa četudi naliješ samo nekaj voska na spodnjo stran zgornje okvirčkove deščice, bodo se tamkaj lotile stavbe. Ali ni res?«

»Res je!« pritrdi župnik. »Le toliko še dodam, da ne sme tak začetek ali prilepek neprijetno dišati n. pr. po tobaku ali kaki kislini, potu,, in da si mora torej čebelar pred nalepovanjem dobro umiti roke in da mora biti tudi vosek snažen.«  »Vse je lepo, ali najbolj preprosto je delo v naših kranjičkih,« prične se hvaliti Mihol. »Osnažim panj, nadrgnem ga z meto ali meliso, pa je vsa priprava pri kraju.«

»Oče, to je sicer res, ali čebele ne delajo v njem kakor hočete Vi, ampak kakor se poljubi njim. S stavbo prično spredaj ali v sredi ali zadaj v panju ali samo na eni panjevi strani. Vi sicer stresete roj k sprednji končnici, ali muhe s tem niso zadovoljne in čez noč se vam preselijo nazaj. In kjer so enkrat pričele s stavbo, odtod se ne puste kar tako odgnati, in vendar je z ozirom na dobro prezimljenje najbolje, da je stavba satja izdelana spredaj. Zato Vam svetujem, da vsakemu panju pustite spredaj začetke satja od prejšnjega leta in drugod ves strop ostržete. Le če je zelo močan in zgodnji roj, je verojetno pri kranjičih, da čebele ves panji zastavijo s satjem. V mojih panjih si pa tudi slabič opomore, ker mu ni treba šele staviti satja, tega mu jaz lahko dam za balo in če treba tudi kaj godne zalege! Pa o tem drugikrat,« je razlagal župnik.

»Gosp. župnik, kdaj pričakujete letos rojev?« vpraša Tonič.

»V začetku maja, torej nekako čez šest tednov, ker so se plemenjaki pričeli vsled predolge in hude zime bolj pozno razvijati. Sicer se pa ne mudi. Roji bodo tem krepkejši. Zaradi tega ne bomo prav nič na škodi. Če prezgodaj prično z zalego in potem naenkrat nastane mrzlo vreme, so vselej slabejši panji v nevarnosti, da se jim prehladi zalega in če se to zgodi, je panj izgubljen.«

»Ah, kako bi tudi jaz rad dobil kaj rojev, pa letos že ne bo nič!« vzdihne Janko.

»Pa kupi kaj starcev, pa boš imel roje!« pravi Tonič.

»Pa mi bo preveč čebel preletelo v prejšnji čebelnjak.« 

»Saj jih ni treba kupovati v Ljubočah, pojdi ponje v Jelšo k Strugarju, ta trguje ž njimi,« prigovarja Mihol.

»Ali ni res, gospod župnik?«

»Res je,« odgovarja župnik, »samo da morate iti ž njim, da ne kupi za drag denar malovrednih slabičev, pa pametno bo, da jih kupiš kmalu, Janko!«

»Kdaj boš izdelal čebelnjak, Tonič,« vpraša Mihol.

»Danes 14 dni bo že popolnoma dodelan.«

»Dobro, pa danes 14 dni pojdite po čebele,« nagovarja župnik.

»Ali greš z menoj, Tonič?« vpraša Janko.

»Doma tako nimaš drugega opravka kot če hočeš Lizo poslušati!«

»Pa grem! Samo Lizi ni treba tega praviti, sicer bom imel celih 14 dni veliki petek — regljala bo in izpraševala: Zakaj greš, čemu hodiš z doma, ostani doma, beri rajši, čemu boš postopal! Najbolje bo, da zve šele, kadar se vrneva.«

»To je dokaz, ljubi Tonič, da te ima tvoja sestra rada in da zate skrbi! Bodi jej torej hvaležen in potrpi z njeno slabostjo!« tolaži ga župnik in ko so vstali in se zahvalili, je šel nekaj časa ž njimi, potem se je poslovil, da obišče spotoma bolnika.

VI.

Štirinajst dni pozneje sta se peljala Tonič in Janko v Jelše k Strugarju kupovat dva prezimljenca. Spotoma sta le malo govorila, vsak je bil vtopljen v svoje misli.

»Ali si vzel dosti denarja seboj?« prekine molk Tonič.

»Okrog 50 kron,« odgovori Janko. »Ali misliš, da bo premalo?«

»Za dva najboljša panja mora biti 20 kron zadosti. Navadno stane 8 kron. Bova videla, kakšno blago ima,« odvrne Tonič.

Ob treh popoldne sta prišla v Jelše. Strugar je bil doma in je prišleca peljal takoj v svoj veliki čebelnjak, kjer je bilo vloženih do sto kranjičev, namenjenih za prodajo. Bili so enake zunanje mere, namreč 70 cm dolgi, široki 30 cm in visoki 17 cm. Stranice in zadnja končnica so bile po 2 cm, dno in pokrov poldrugi cm, sprednja končnica dva in pol cm debele, Strugar je razpošiljal prezimljence daleč po svetu, največ jih je razpečal na Češko, v Galicijo in po Nemškem. Ker je navadno vse odprodal, zato je jeseni daleč po okolici pokupil vse, kar je le bilo na ponudbo, oziroma kar so pripeljali na čebelarski semenj na Ig. Plačal je po teži. Prav težke je razdrl, da je dobil strdi za prezimljenje bolj šibkih družin, čebele pa porazdelil med panje, ki jih je namenil spomladi za kupčijo. Zelo ugodno je bilo zanj, ker je zgodnja spomlad nudila njegovim prezimljencem že dobro pašo na vresju, telohu in vrbah. Da bi pridobil veliko kupcev, je pričel že meseca svečana objavljati ponudbe po čeških, poljskih in nemških čebelarskih časopisih, ki so se navadno takole glasile: »Kranjske alpske čebele v izvirnih kmetskih panjih, dobro prezimljene, razpošilja Janko Strugar, čebelar v Jelši, pošta Lokavice na Kranjskem. Prvovrstni po 15 K, drugovrstni po 13 K 50 v. Jamči se, da pridejo čebele žive. Voznino plača kupec.« Naročil je imel dovolj, ker je bil vesten, postrežljiv in marljiv, dasi sam ni bil čebelar iz poklica. Sam se je s čebelarstvom le malo ukvarjal. Mislil je, da mu zadostuje, ako ve, kateri panj je zdrav, močan, z mlado rodovitno matico. Po poklicu je bil mizar, zato je imel vedno v zalogi dovolj praznih panjev. Ko sta Tonič in Janko vstopila v čebelnjak, se nista mogla dovolj načuditi tej ogromni skladovnici panjev, ki so bili namenjeni za razpošiljatev. Močnejši panji so pri razpošiljatvi prišli prvi na vrsto, če je bilo ugodno vreme. Z drugimi je počakal, da so si opomogli. Poznejše pošiljatve so bile nekoliko cenejše. Tonič je izbral enega močnega in vprašal po ceni. Ko je Strugar zahteval zanj 14 kron, je namrgodil šobo in pričel mrdati z brkami.

»Tisto pa že ne, tisto,« je dejal. »Kdo Vam pa da zanj 14 kron, za dva, tisto ne rečem, za dva!«

»Jaz Vam jih ne vsiljujem,« odvrne Strugar, »ker morata vedeti, da dobim sedaj za vsakega močnega 14 kron in to brez vsake barantije! Seveda ne na Kranjskem, drugod! Če hočeta cenejše, pojdita k sosednjim čebelarjem, morda vama kateri proda enega ali dva. Od mene vendar ne moreta zahtevati, da bi vama prodajal čebele v svojo škodo. Ne zamerita, saj vesta, da so to moji boljši dohodki.«

Janko je bil že skoro pripravljen odšteti 28 kron, a Toniču se je zdela zahtevana cena le pretirana in zato je skrivaj potegnil Janka za suknjo in namignil, naj ničesar ne ponuja. Po kratkem pa prijaznem pomenku sta odšla.

»Kam sedaj?« vpraša Janko.

»Jaz mislim, da bo najbolje, če greva kar za nosom v najbližjo vas, morda bova tam naletela na kakega čebelarja. Ali misliš, da je Strugar sam na svetu? Ej, poznam te tiče! Na sejmu pokupi vse vprek po 5–6 kron, potem pa prodaja po 14 kron! Pa naj ima, če mu kdo da, jaz že ne!«

Prišla sta v Zalog. Ni bilo treba dolgo iskati in sta že stala pred čebelnjakom, sicer malim, a polnim panjev. Gospodar, zapazivši skozi okno tujca, stopi vun in vpraša, kaj bi rada.

»Dva močna starca nam prodajte. oče!«

»No, če ne bosta na to kratko, nič ne rečem! Odkod pa sta?«

»Iz Ljuboč,« odgovori Janko.

»Iz Ljuboč?« se začudi mož. »Zakaj pa tako daleč?«

»Preletavale bi, če bi jih kupila bliže, ko so že vajene svojega prostora in čebelnjaka. Sicer bo pa tudi za druge panje v vasi prav, da dobimo bolj oddaljene čebele, s katerimi naše niso nič v rodu! Se vsaj kri malo premeša!« odgovarja Tonič.

»Dobro! Prodam vama dva panja, pa ne zato, ker bi potreboval denarja, ampak zato, ker imam Ljuboče v najboljšem spominu iz otroških let. Tja sem hodil na praznik posvečenja farne cerkve s staro materjo, ki so bili tamkaj doma. Le izberita si, katera hočeta. Prezimili so dobro.«

Tonič ogleduje, privzdiguje, povprašuje in končno izbere dva drujca iz prejšnjega leta in vpraša po ceni.

»Strugar bi mi bil dal zanje po 8 kron. če jih dasta, vzemita! Bom zadovoljen.«

»Midva pa tudi, oče! Janko, kar plačaj in greva. Likof bomo pili, kadar nas obiščete, ker se nama mudi domov,« odgovarja Tonič.

Janko je plačal, panjem so zamrežili žrela, naložili počez na voz na slamo, obložili s kocem in ko sta se še sama gori vsedla, segla sta v roke prijaznemu možu in pognala konja. Peljala sta počasi in bil je že mrak, ko sta zavila v Ljubočah mimo Toničeve hiše, kjer ju je čakala na pragu Liza in pozdravila brata:

»No, kod si se pa vlačil, plašar, da te od nikoder ni?«

»Liza, ne bodi huda, torbo sem zate iskal, pa nobena ni bila prav. Ena je bila prevelika, tako da bi se v njej tvoj jezik izgubil, druga pa zopet premala, da bi v njej še jezika ne stegnila! Oboje bi pa bilo napak!« se je nasmejal Tonič, Janka pa je dušil smeh.

Za hišnim voglom sta stala in čakala Mihol in Metka, slišala ta čudni pozdrav in odzdrav in ga spremljala z dvoglasnim smehom, v tonu nizkega ha, ha, ha in visokega hi, hi, hi. Ko sta zapeljala voz na dvorišče in odnesla panja v Jankov čebelnjak, je že prišel Mihol in poizvedoval po kupčiji.

»Sta li draga?«

»Po osem kron«!

»Ni drago in zdi se mi, da sta v redu. Dišita prijetno, živalna sta dosti in satje se tudi ni podrlo. Bo! Bog ti daj srečo, Janko!«

Janko se je zahvalil in povabil oba v hišo na kozarec domačega tepkovca, kjer so se vsi še nekaj časa pomenkovali v družbi Jankove matere in Metke, katero je za očetom prignala radovednost.

VII.

Bilo je opoldne sredi maja lepega solnčnega dne. Pri Smodinovih so južinali. Janko je, ravno zajel z žlico zelja v skledi in nesel k ustom, ko naenkrat plane sosedov Jurček v hišo in zakriči iz polnih, zdravih pljuč:

»Janko, čebele rojijo!«

Janku pade žlica iz roke, skoči izza mize, prevrne stol, v veži se zaleti v deklo Špelo, ki je nesla skledo soka, da je kar stran odletela in je sok pljusknil na tla, spodtakne se ob vežni prag in telebne na tla. Ali ni imel časa misliti na hlače, ki so mu pri tem počile, hipoma se pobere in drvi k čebelnjaku. Polovica roja je bila že zunaj. Nekaj časa so čebele krožile v zraku, slednjič so se utrujene jele usedati na spodnjo vejo bližnje hruške. — Jankov prvi roj! Kako se ga je veselil in nestrpno pričakoval! Samo kako ga sedaj spraviti v panj? Da bi se kar sam tega dela lotil, ne da bi bil prej videl, kako se opravlja, tega si ni tipal. Hitel je torej za svet vprašat Toniča. Tonič je bil že pojužinal, sedel je pred čebelnjakom in prižigal pipo.

»Roj imam!« vzklikne Janko, ko zagleda Toniča. Kako naj ga ogrebem.«

»To je lahka reč! Vzemi cn prazen panj izmed tistih, katere sem ti naredil, osnaži ga, če bi bila notri morda kaka pajčevina ali prah, zamaši žrelo s papirjem ali travo in ga potisni pod roj, Potem udari ob vejo s pestjo, da pade roj noter in položi panj na stol blizu veje, kjer je roj visel, da se vse čebele v njem zbero. Pusti ga potem do večera lepo pod hruško v senci. Zvečer panj zapri in potem ko si mu odprl žrelo, ga postavi v čebelnjak na polico, kjer bo potem tudi stalno ležal.«

»Hvala, bom že!« se zahvali Janko, teče domov in naredi po Toničevem navodilu. Dobi sicer nekaj žel v roko, pa za to se ne meni dosti, saj ima kmetska roka od dela trdo kožo. Toda ena sitnica se mu zakadi v nos in ga piči ravno na njegov konec. Ali v svoji čebelarski gorečnosti Janko nič ne vidi, nič ne čuti. Pač pa prične kihati in s tem čebele razdraži, da mora iskati pred njimi zavetja v hiši.

»Ali so te? Janko?« vpraša sočutno mati. »Vidiš, saj sem ti rekla, da pusti čebele Miholu in Toniču, da niso zate, pa si nisi dal dopovedati?«

»Eh, kaj, če me katera piči, zaradi tega ne bom umrl. G. župnik je celo rekel, da je čebelni pik najboljše zdravilo zoper trganje,« tolaži mamo Janko.

Ali Jankov nos ni bil tako neobčutljiv kot njegova roka, in ker ga je še tiščal z roko, je pričel čudovito hitro rasti in kmalu je bil dvakrat tako velik kakor oni, ki je prej lepšal njegov obraz. Pastir se je poredno muzal, dekla Špela pa očitno smejala in nagajala Janku, bržkone v osveto zaradi razlitega soka.

»Čemu ti bo ta kumara? Pojdi jo brž pokazal Miholovi Metki!« je dejala.

»Pusti pri miru mojo kumaro pa skrbi rajši za svojo bučo, da ne bo prazna!« jo je nejevoljno zavrnil Janko.

Ker ga je pa le začelo skrbeti, šel je vprašal Toniča za svet, kaj naj naredi, da bi mu nos hitreje splahnil. Zakaj petek je, kaj bo v nedeljo?! Liza je prišla ravnokar po koš trave, ki jo je bila zjutraj nažela pred čebelnjakom.

»O, o!« se začudi, »kakšen nos pa imaš? Ali te je čebela pičila? Zakaj pa ga nisi koj vtaknil v mrzlo vodo?«

»To pa ti naredi, da ga ne boš vtikala, kamor ga ni treba!« jo je zavrnil brat in obrnjen proti Janku, je svetoval:

»Vidiš, ti dobri Janko, zapomni si, kadar te čebela piči, takoj izderi želo iz rane, sicer se ves strup izcedi v kri. Potem si namazi rano s slino, da ne pride noter zrak, Ako pa imaš pri roki mrzlo vodo, zajemaj jo po periščih in hladi si ž njo pekočo rano toliko časa, dokler je vročo, Vsaka toplota pospešuje otekanje rane. Namesto vode je tudi dobra mrzla prst, posebno pa ilovica. Sicer se boš tega strupa kmalu privadil. da ti rana po piku sploh ne bo otekala. Če bi na le, potem si kupi čebelarsko kapo, s katero si zavaruješ obraz proti čebelam Mene se niti ne dotaknejo več!«

»Seveda ne,« vtakne se vmes Liza, »zato ker jim na deset korakov smrdiš po tobaku!«

»Samo tebi smrdim, Liza, kadar imaš name piko, čebelam dišim, in zato me ne pikajo! Sedaj pa, Janko, pojdi pogledat, če so se že čebele pomirile in po nepotrebnem jih ne draži!«

Ko je prišel Janko domov, je skakal po veži pastir, enkrat po eni, pa zopet po obeh nogah, kakor bi bil znorel, »Au, au,« je vzdihoval, »Au, au, kako to boli! Oh te preklicane mrcine!«

»Kaj pa ti je?«

»Čebele so me opikale!«

»Kaj pa imaš ti opraviti pri čebelah?« ga izprašuje Janko.

»E, dražil jih je,« je dejala Špela, »s šibico je drezal v panj, pa še žvižgal zraven!«

»Prav ti je! Zakaj pa ne pustiš živali pri miru? Kam pa so te?« vpraša Janko.

»Au, au, ena za uho, ena pod oko, tri na vrat, dve pa na lice! Au, kako to boli!« jadikuje pastir.

»Pokaži, da ti izderem žela, potem pojdi k potoku, da si rane ohladiš z vodo,« veli mu Janko.

Zvečer je bilo pri Smodinovih res veselo, Pastir je škilil z enim očesom, Janko pa gledal čez otekli nos navzgor, kakor krt, kadar zapusti rov in se prikaže iz prsti. Mama je tolažila bolnika, Špela se je norčevala. Pa da se je veselje še povečalo, je prišel v hišo Mihol z Metko.

»Da bi te,« je dejal Mihol, »kakšen pa si, Janko? Ali si prejel čebelarski krst? Ali te kaj zelo boli?«

»Ne boli več, ali nos je pa res težak kot klada!«

»I zakaj si se pa pustil ravno v nos pičiti?« smeje se poredno Metka.

»Ali sem ji mogel povedati, da je nos moj, ne pa njen?«

»Nič ne de, Janko,« se vtakne vmes Špela, »preden se boš ženil, bo nos že zdrav!«

»Kaj neki čenčaš, Špela!« svari mati deklo. »Bo že bolje! Le pusti ga lepo pri miru! Jutri bo pričel splahovati, v nedeljo se mu bo malo poznalo. Pa če bi tudi ne, na prižnico ne pojdeš, da bi te ljudje občudovali!« tolažil je zopet Mihol Janka, ki je kihnil trikrat zaporedoma.

»No vidiš, da je res!« smejala se je Metka.

»Prišel sem ti povedat, Janko, da smo v nedeljo povabljeni h g, župniku, kakor nam je že meseca marca obljubil. Počakali ga bomo po litanijah pri cerkvi. Sedaj grem povedat še Toniču, ti se pa kmalu pozdravi! Z Bogom, mati!«

VIII.

Župnikov čebelnjak ima goste. Mihol z vivčkom v ustih sedi ne stolu in kadi tobak. Tonič je naslonjen na mizo, Janko in Metka stojita ob straneh župnika, ki je ravnokar odprl panj čisto nalahkoma, da se čebele niso vznemirile. Odmaknil je ločilno deščico proti praznemu stranskemu medišču in potem razmaknil satnike v vališču. Čebele so sedele mirno na satih, niti ena ni odletela. Potem je vzdignil srednji sat, ga odnesel k oknu in obesil v kožico, ki je stala na mali mizici poleg okna.

»Torej pojdita sedaj bliže, Janko in tudi ti Metka, in si dobro oglejta čebele, zalego in morda zagledamo tudi matico. Slučajno se nahaja na tem satu vse, kar mora biti, razen matičnjakov. Sredi sata vidita zaprto zalego s temnimi rjavimi pokrovci. Ta je godna, t. j. iz te se še danes in jutri izležejo čebelice. Le poglejta tukaj, ali vidita, kako si čebelica odpira z grizali celico? Že leze ven. Bledo sivkasta je revica in slabotna, pa bo kmalu bolj krepka, ali vidita, kako jej ena izmed pestunj ponuja z rilčkom hrano? Janko, koliko je stara ta živalica?«

»Mislim da 21 dni,« odgovarja Janko.

»Da! Od tega dne, kar je matica zastavila v celico jajčece, je danes 21 dni! — Pa opazujmo dalje. Okrog te zrele zalege vidite celice zaprte z bolj rumenimi, dalje z bolj belimi pokrovci, to je mlajša in najmlajša zalega. Okrog teh so najstarejši črvi, ki se kmalu zabubijo, ker bodo že sedem dni stari. Tukaj pa vidita jajčeca, ena stojijo navpično, te je zlegla matica danes in zato jo bomo kmalu našli, druga slonijo, ta so zležena včeraj, ona pa, ki že ležijo na dnu celic, je zlegla predvčeranjem. Iz teh se bodo jutri izlegli črviči, katere bodo čebele zalile z redko hrano.«

Župnik je nato obrnil sat in koj vzkliknil:

»Kateri že vidi matico?«

»Jaz jo že vidim,« vzklikne Janko in jo pokaže s prstom.

»Pa res! Kako je dolga in lepa!« se čudi Metka, »pa kako se čebele pred njo umikajo kakor služabniki pred kraljem! Kako počasi in ponosno stopa! Zakaj pa vtikuje glavico v celice?«

»Zato, da pogleda če je celica prazna in osnažena,« odgovarja župnik in opozarja, kako potem vtikuje zadek v celico in prileplja na njeno dno jajčece.

»No, ali je res? Vidita ga. Pa pustimo jo, naj nadaljuje svoje velevažno delo za obstanek rodu.«

»Kaj pa je tole?« vpraša Janko, in kaže na celice, v katerih se vidi nekaj rdečkastega.

»To je obnožina ali cvetni prah, ki ga donašajo čebele v koških zadnjih nog in stlačijo potem v celice. Je različne barve. Iz tega prahu in medu z vodo zredčenega, napravljajo potem čebele hrano za črve. Tukaj pa nad obnožino v polukrogu je najboljša in najzdravejša sladčica, ki ji ni para, pokriti med.«

»Zakaj so na te-1e celice večje od drugih?« je pokazala Metka na trotovske celice.

»V teh se ležejo trotje. Zato pravimo takemu satju trotovsko satje Tukaj vidiš nekaj trotov med čebelami. Poglej kako lepo lezejo po satu. In ta tukaj srka iz celice med. Ne delajo nič in niso tudi za nobeno drugo rabo, kakor le za oplemenitev novoizleženih matic, oziroma da nevedoma pomagajo greti zalego z drugimi čebelami. Trot potrebuje. kakor vam je že znano, 24 dni za popolno svojo preobrazbo, matica pa le 17 do 18 dni.«

»Zakaj pa matica samo 17 in trot kar 24 dni?« vpraša Metka.

»Zato, ker dobiva matica veliko boljšo hrano, zato se veliko prej preobrazi. — Na tem satu,« nadaljuje župnik, »vidite le male koščke trotovine v spodnjih vogalih okvirčka. Da ne bo v panju preveč trotovine, za to mora čebelar že jeseni skrbeti. Kjer je preveč trotovine, se vsa pobere in zamenja z čebelnim delom, torej s satjem polnim čebelnih celic brez trotovine. Spomladi se dvema ali trem satom, ki so bolj oddaljeni od središča gnezda, prirežejo spodnji vogali, katere čebele zastavijo s trotovino, Če je v panju ob času rojenja petdeset trotov, jih je več kot dovolj, ker moramo vedeti, da trotje porabijo veliko hrane in da je za oplemenitev matice za celo njeno življenje, potreben le en sam trot.«

»Da! To je res in pametno! V mojih panjih je včasih skoro toliko trotov kot čebel!« zagodrnja Mihol in ozlovoljen na trote puhne dim Toniču ravno pod nos.

»Oče, jaz tega nisem kriv, da imate preveč trotov, tiste pokadite, da se bodo zadušili!« brani se dima Tonič.

»Da imate preveč trotov, oče Mihol,« razlaga dalje župnik, »tega je kriva preobilna trotovina, ki se v nekaterih panjih nahaja preblizu gnezda. Ob obilni paši pred rojenjem pa matica zaleže toliko celic, kolikor je le mogoče, pa ne samo čebelne, ampak tudi trotovske celice. Največ trotov je pri trekovcih. Ker se čebele prej izležejo. zato tudi s prvimi roji odrinejo, trotje pa, ki se pozneje izležejo in odrastejo, ostanejo trekovcu. Meni se kaj takega ne more pripetiti, ker lahko odstranim nadpotrebno, že zaleženo trotovino. — Sedaj pa vrnimo ta sat panju in sicer ravno tje, kjer smo ga bili vzeli, in oglejmo si predzadnji sat. — Poglejte! Kaj vidite tukaj? Zgoraj in spodaj nekaj medu, sredi jajčeca, in proti krajem čim dalje tem zrelejšo čebelno zalego. Čebelice pestunje grejejo odprto zalego, poleg njih so voskarice, ki izpotevajo vosek, zidarice ga pobirajo in stavijo oziroma popravljajo ž njim satje, obnožarice donašajo cvetni prah, medarice nektar in vodarice potrebno vodo. Vsaka čebela opravlja po vrsti ta dela, kakor iz vajenca ni takoj mojster, ampak šele pomočnik, tako je tudi čebela najprej pestunja, in kadar so se izlegle nove čebele, postane šele voskarica itd. Povsod vlada strog red. Tudi matica se drži gotovega reda pri legi jajčec. Kadar prične leči, je na prvem satu. kjer se tega dela loti, največ jajčec, od tega središča naprej pa vedno manj, na najbolj oddaljenem pa najmanj. Čez 22 dni se pa ta podoba popolnoma spremeni, t. i. kjer je bila pričela leči, tam so zopet jajčeca ali okrog teh so črvi in bolj proti krajem okvirčka je starejša zalega. Na skrajnih satnikih poleg gnezda je pa v sredi zaprta zalega in čim bližje okvirčku, tem mlajša je zalega. Ker ima čebelino gnezdo zastavljeno z zalego, podobo elipse, zato je pravilno, da so tudi sati najmanj še enkrat tako dolgi kakor visoki. Torej če je okvirček visok 20 cm, naj bo dolg 40 cm, vališče pa enako široko kot globoko, da se razteza zalega po satnikih v podobi pravilne elipse. Kdor ne verjame, da se v panju s takimi satniki hitreje razvija čebelina družina, kakor v onih, kjer so satniki pravilni četverokoti, naj vsadi za poskušnjo v taka panja enakovredna roja in se bo o tem kmalu prepričal.«

»Oče, kajneda mi boste kupili en panj z okvirčki? Jaz bi tako rada čebelarila!« prosi Metka očeta in se mu dobrika.

»Kaj. Da boš ti čebelarila? Kdaj si pa že slišala, da bi bila ženska čebelarica? Ali bi se ti ne smejali ljudje?« jo zavrne oče.

»Zakaj bi se smejali?« vpraša župnik. »Pri nas res ženske samostojno še ne čebelarijo, a po drugih deželah dobite že jako umnih čebelaric. Čebelarstvo koristi vsakemu, otrokom kakor starcem, moškim kakor ženskam. Le naprosi Toniča, naj ti napravi panj in oče ti bodo že vsadili vanj dva drujca. Ali ne, oče?«

»Kaj pa hočem? Če ne dobi, ne da miru, dokler ne dobi,« je pomežikoval Mihol.

»Ali naj ga napravim?«

»Pa napravi! Naj jo le enkrat pošteno opikajo, bo kmalu sita čebel!« se nasmeje Mihol.

Ko je župnik zaprl panj, jim je še razkazal stiskalnico za izdelovanje umetnega satja in nekaj bolj drobnega orodja. Potem se je poslovil. Domov grede je dejal Tonič Metki:

»Ti, Metka, radoveden sem pa res, koliko bodo imele jeseni tvoje čebele medu.«

»Medu?« je dejal Mihol. »Vprašaj rajši jeseni čebele, koliko jim je Metka medu pojedla!«

»Veš kaj, Metka! Da boš imela ti in čebele manj dela, ti z odjemanjem medu in čebele s stavbo satja za med, daj čebelam samo pet satov za zalego in namesto medišča jim postavi noter lonček, ga bodo že napolnile, ti ga pa lahko vsak dan sproti za zajutrek izprazniš!«

»Ali res misliš, da sem tako abotna kot ona gospa, ki je kupila kozo in postavila zvečer poleg nje pisker in pričakovala, da bo drugi dan poln mleka?«

»Pa vendar, Metka, zakaj pa pravzaprav hočeš čebelariti?« jo vpraša Janko.

»Zato, da vam čebelarjem v Ljubočah pokažem, da me ženske nismo zadnje!«

»Saj tistega vam nihče ne odreka! Povsod ste prve in zadnje, kjer jezik miga.«

IX.

»Čudno je pa to, zakaj ta dva panja ne rojita? Vsi so že odrojili, ta dva pa, se mi zdi, da imata vedno manj čebel. Kaj praviš, Metka?« tako se je pritoževal stari Mihol koncem maja. Dva panja mu nista hotela rojiti.

»Poglejva noter!«

Odprl je oba. Čebele še satja niso pokrile, pa tudi podaljšale še niso nobenega.

»Poglej noter, Metka, ti se ložje pripogneš in bolje vidiš!«

Metka poklekne in se skloni, ker sta bila panja skoro na tleh, pritisne glavo k panjem, pogleda noter, potem takoj glavo vzdigne in pravi:

»Pa, oče, kako smrdita! Fej!«

Sedaj se še Mihol pripogne, poduha in vzdihne:

»Usmrajena sta! Tacega pa še ne! Celih 30 let že čebelarim. pa usmradil se mi še ni noben panj! Kaj pa bo to? Pojdi vprašat g. župnika, če so doma. Morda bodo oni kaj vedeli?«

Proti večeru je prišel župnik s Toničem in Jankom, ki sta ga bila srečala domov grede s polja. Odprl je panj in takoj potrdil Miholovo slutnjo, da sta panja usmrajena ali gnilobna.

»Tonič in Janko, poduhajta! Ti pa Metka prinesi mi nož in kos trdega papirja.«

Potem si je prižgal smodko, parkrat puhnil dim v panj, da so se čebele umaknile bolj v ospredje panja, odrezal kos sata in položil na papir. Panj je zaprl in zunaj čebelnjaka na mizi ogledaval sat.

»Torej sedaj pojdite semkaj in poglejte! Tupatam je zrela zalega, pa le malokatera čebelica živa. Odprimo pokvarjene celice s klinčkom. Kaj vidite v njih? Mrtve bube. Sedaj ošpičimo klinček, vtaknimo bubi v glavo in jo potegnimo počasi ven. Tako! Sedaj pa potegnimo prav počasi klinček iz bube. Vidite kako se klinčkove ostrine drži tekočina kot slina, kako se vleče in šele v razdalji skoro 2 cm trga? In smrdi kakor gnijoč lim! Tukaj je nekaj odprtih, nekaj luknjičastih celic. Poglej noter Metka, ali vidiš ob straneh ono črno, prisušeno nesnago? Še odlupiti se ne da. — Ni dvoma, panja sta gnilobna po bacilu alvei. Pokrovci so umazano rjavi in luknjičasti vsled raztegljivosti plinov, katere je povzročilo gnitje zalege. Luknjice pa niso okrogle, ampak natrgane. Ker sta panja neozdravljiva, zato, ljubi Mihol, ne preostaja drugega, kot da drevi, kadar bodo vse čebele doma, odnesete ta dva panja kam na polje in jih sežgete, da se vam ta nalezljiva bolezen ne razpase po čebelnjaku in še nam drugim čebelarjem ne okužite čebel!«

»Ali ni nobene pomoči?« vpraša žalosten Mihol.

»Nobene! Saj vidite, da je satje pokvarjeno. Usmrajeno satje vendar ni za nobeno rabo. Če se ga prekuha za vosek, onesnažite orodje in voska bo tako malo, da ni vreden dela in drv — še manj pa čiščenja! Če imajo kaj medu, o čemer pa dvomim, naj si ž njim Metka zabeli štruklje! Čebelam ga ne smete pokladati. Čebele so okužene in torej ne smejo priti med zdrave, zato je edino sredstvo vse sežgati.«

»I kako in kje so se vendar okužile?« tarna Mihol.

»Tega vam z gotovostjo ne morem razložiti,« odgovarja župnik. »Mogoče, da so našle v kaki duplini kaj malega medu zašlih, okuženih čebel, ali so prišle v stik z okuženimi čebelami drugega kraja, ki so bile pripeljane jeseni v našo okolico na ajdovo pašo. Škoda jih je! V panjih s premakljivim delom bi se morda dale vsaj žive čebele ohraniti ali, ker sta oba panja slabiča, nista vredna razkužila. Mi jih namreč ozdravljamo s tem, da vso zalego sežgemo, vse satje izrežemo in raztopimo v vosek za kupčijo svečarjem, panje dobro ostržemo in namažemo s karbolinejem, posebno razpoke. Potem preselimo čebele v drug snažen panj na novo ali na umetno satje in jih parkrat okadimo s formalinom. To se vrši vselej zvečer pri zamreženem žrelu. Za zamreženo panjevo okence postavimo svetilko, v kateri gori špirit in nad to postavimo železno posodico, v katero smo nalili nekaj kapelj formalina, ki se kupi v lekarni. Ta prične izhlapevati in hudi sopar napolni panj. Čebele prično pihljati s krilci in s tem ves sopar po panju enakomerno razpršijo, da se vse navzamejo njegovega močnega duha. To se ponovi drugi in tretji dan. Seveda se sme razkuževati le v panjih, kjer ni zalege. Nekateri rabijo za razkuževanje naphtal beta, ki se dobi tudi v drožeriji. V četrt litru dobrega čistega špirita se raztopijo trije dekagrami naphtal bete in te tekočine se nalije ena jedilna žlica v pet litrov vode, v kateri je raztopljenih pet kilogramov sladkorja. Ta dobro premešana tekočina se poklada čebelam. Torej toliko od gnilobe po bacilu alvei. Imenujmo to najstrašnejšo bolezen čebelne zalege rjavo gnilobo, ker so pokrovčki res rjavi. Imamo pa še dve drugi gnilobi, ki sicer nista tako nevarni vsemu čebelnjaku, pač pa dosti nadležni in škodljivi posameznim družinam. Ena se imenuje belkasta gniloba, ki jo povzroča bacil milii in druga črna gniloba, ki nastane po bacilu thoracis. Prva nastane navadno vsled slabe obnožine. Pokrovci postanejo belkasti, a ostanejo celi. Zamrla zalega ne smrdi in iz nje izcejana tekočina se ne vleče. Druga črna gniloba se loti le starejših bub, katere po nji napadene dobijo rjave lise, ki se čimdalje bolj raztezajo in slednjič buba očrni in pogine. Taka zalega smrdi kislasto kot n. pr. gnila jabolka. Tekočina iz njih se pa ne vleče in ne drži sten celic, Pokrovci ostanejo celi, če jih čebele niso same načele. Po teh bacilih napaden panj, ako je še dovolj močan, ozdravi kakor hitro nastane izdatna paša. Zakaj? Zato, ker čebele takoj ven izmečejo pokvarjeno zalego, celice očistijo in napolnijo z medom. Zalego pa gojijo v novo nastavljenih celicah. Če taki družini obesimo v gnezdo umeten sat, smo s tem pripomogli, da se prične hitreje razvijati in množiti. — A vsega tega, vi ljubi prijatelji, ne morete opravljati v kranjičih. Vidite, tudi to je ena izmed mnogih prednosti panja s premakljivim delom!«

Župnik je prenehal, se nasmejal svojim poslušalcem in ko je videl, da ga z zanimanjem poslušajo, je nadaljeval s svojim čeb. poukom.

»Pa še na nekaj vas moram opozoriti. Včasih zamrje zalega vsled mraza, ako je po večdnevnem lepem in toplem vremenu, zlasti zgodaj spomladi, nastalo zopet mrzlo vreme in so bile čebele prisiljene strniti se sredi gnezda in tako zapustiti zalego ob krajeh satov. Največkrat se pa pripeti to le: Nekateri panj ima zelo rodovitno matico. Vsled preobilne zalege in le bolj pičle paše uporabijo čebele zanjo skoro ves sproti doneseni nektar. Paša se pretrga in zalega vsled pomanjkanja pogine. In tu vidimo naenkrat iz tega nesrečnega panja počasi lezti čebele, ki padajo raz brado na tla, nekaj časa si prizadevajo vzdigniti se, končno obleže in pred panjem se množi število mrličev. Včasih pa je panj po roparicah okraden, ki imajo isti duh kot čebele v okradenem panju in zato jih napadene čebele ne ločijo. Te odnesejo ves med in v panju nastane, če ni obilne paše, pomanjkanje in vsled tega zalega pogine. Taka gniloba je navadna mrliška gniloba, polna bogve kakšnih drugih bacilov! Vsem tem panjem je treba odstraniti satje z mrtvo zalego, nadomestiti s čistim satjem in dobro založiti z zdravim medom. Če je bil pa panj ropan, daj čebelam črez noč drug duh po kaki dišavi in žrelo pripri! Navadno jih še ojačimo s kakim satom, polnim zrele zalege, ki smo ga odvzeli kakemu močnemu plemenjaku. Samoobsebi se razume, da se pomaga takim panjem le spomladi in začetkom poletja, jeseni ni več vredno. Takrat naj se združijo s srednje močnimi panji. Kar vam pa sedaj povem, si dobro zapomnite! Najizdatnejša obramba zoper gnilobo je prav močan panj, ki ne pozna nikoli nobenega pomanjkanja glede zdravega medu in obnožine. Zato trdim, da se mora čebelar pogostoma prepričati s pregledavanjem panjev, če imajo vsega dovolj. Čebelar, ki med letom skopari, ko ni dovolj paše, in pusti čebele stradati, ta si je sam uničil vsako upanje na izkoriščenje dobre jesenske paše. Kaj zmorejo slabiči ali celo bolne družine? Torej še enkrat. Vsak panj mora imeti vedno dovolj medu! Če pa ne moreš zalagati z medom 20 panjev, imej jih samo 10, če pa jih niti toliko ne moreš preskrbovati, imej jih samo 5! Pet močnih delavcev več naredi kakor 10 jetičnih — četudi pridnih! —Sedaj pa, oče, le naredite kakor sem vam svetoval. Čebele v usmrajenih panjih močno zažveplajte, da se ne bodo mučile, in potem vrzite vse v ogenj. Panja sta stara in kakor vidim, že precej trhla, torej ju ni škoda!«

Župnik je vzel klobuk in hotel oditi, ko naenkrat zapazi novi panj s premakljivim delom.

»Ali je ta morda tvoj, Metka?«

»Da, moj je, Tonič ga je naredil in oče so mi vanj usadili dva drujca, kakor ste nam svetovali. Ali si ga hočete ogledati?«

Župnik ga je odprl in pregledal prve sate. Panj je bil narejen po vzorcu Pavlinovcev na toplo stavbo. Čebel je bilo dovolj v njem, a stavba satja je bila nepravilna.

»Ali si jim dala v okvirčke same začetke?« vpraša župnik.

»Same, ko nisem imela drugih večjih,« odgovori Metka.

»Zakaj pa nisi prišla k meni in bi ti dal vsaj tri cele sate? Vidiš, sedaj bodo stavile sate poševno, noben sat ne bo pravilen in ob boljši paši jih bodo na eni strani skupaj zlepile. Kako jih boš potem jemala iz panja? Vse boš raztrgala, med se bo cedil po panju, čebele pa branile svojo zalogo in roparicam boš dala priložnost k napadu. Glej, Metka! Prvi sat koj za prvo končnico imel bi biti z nalepkom, drugi bi moral biti popolnoma izdelan ali celo umetni sat, tretji zopet le z začetkom, četrti izdelan itd. Tako bi bila prisilila čebele, da bi bile morale vse sate pravilno izdelati. Ker so pa sedaj enega izbočile, bodo druge tudi, ker morajo imeti v ulicah zase I cm prostora. In teh izbočenih satov ne boš imela kje uporabiti! Dobro si zapomni! Še danes te sate popravi, in kadar bodo oče jeseni trgali, izberi si lepo ravno mlado satje in ga ureži za svoje okvirje. Spomladi ti bo prav prišlo. Sedaj pa z Bogom!«

Ko je župnik odšel, je dejal Tonič:

»Saj sem rekel, da ženske niste za čebelarstvo! No, kaj bo pa sedaj, Metka?«

»No, kaj pa hoče biti?« je oponašala Metka Toniča v počasnem zategovanju, »potegnem s kaveljčkom okvirčke ven in skrivljene dele odrežem in sate uravnam. Ali si ti, Tonič, ko si pričel čebelariti, vse znal?«

»Prav imaš, Metka!« dostavil je Janko. »Nihče ne pade učen z neba. Od napake se učimo.«

»Da, da! Od napake se učimo, če jo spoznamo in se je res hočemo zanaprej varovati!« je pripomnil Mihol, namršil goste obrvi, pograbil lonček za žrjavico in hotel takoj zažvepljati usmrajena panja.

»Šele zvečer, oče, je dejal g. župnik, kadar bodo vse okužene čebele teh panjev doma!« je opozorila očeta Metka.

»Ah tako! Tacega žalostnega pokopa še nisem doživel pri svojih ljubih čebelicah, revice!« je vzdihnil Mihol in se obrnil v stran, menda zato, da je prikril svoje solzne oči.

X.

S sprehoda domov grede se je oglasil župnik pri Smodinovih. Smodinova mati je bila že osem let vdova. Primožila se je bila na precej zadolženo posestvo, a njen rajni mož je spravil svoj dom z njeno pomočjo v nekaj letih na trden temelj. Po njegovi smrti je ostala vdova sama, odbila vsakega snubača in živela le za svojega edinca Janka, ko so drugi otroci pomrli. Previdna in skrbna žena je domačo srečo še bolj povzdignila. Res ni bilo veliko polja, a kar je bilo, je bilo dobro in rodovitno in pa vse okoli čedne, prostorne hiše. Dekla Špela je bila gospodinji nekoliko v sorodu in je služila pri hiši že deset let, in ker je Bog ni obdaril s telesno lepoto, pač pa z marljivostjo in pridnostjo, ki je mladina ne zna ceniti, ni mislila na možitev. Pri Smodinovih niso poznali ne prepira ne krega, pač pa slogo in vztrajnost! V takih razmerah je vzrasel naš Janko — čebelar, materi s celim srcem vdan. Janko je ravnokar vsadil zadnji roj tega leta. Vesel je bil. Od dveh v Zalogu kupljenih starcev je dobil šest rojev, župnik mu je podaril prvca, ki je rojil in dal vnuka ali deviški roj, od Toniča in Mihola je kupil po dva drujca, ki ju je vsadil v panja z okvirčki. Tako je imel dva izrojenca, tri prvce, enega vnuka, šest drujcev in dva trekovca. Torej 12 zasedenih panjev. Bilo jih je pravzaprav 14, pa drujca od Mihola je vsadil skupaj v en panj in istotako je naredil z obema Toničevema drujcema. Ko je Janko zapazil, da prihaja župnik, mu je šel nasproti in ga pozdravil.

»No, mladi muhič, kako kaj čebelariš? Moram pogledati!« se je nasmehnil župnik Černič in vstopil v čebelnjak.

»Kakor vidim, imaš tukaj lep red in pa vse je snažno. Tako ima biti! Vsaka reč naj ima svoj prostor! Kdor ima vse razmetano, ne more potem najti, kar bi takoj rabil. Kdor ima grebljico enkrat na polici, drugikrat na mizi ali jo pozabi kje na panju, je ne more najti, ko jo rabi: to se imenuje nered, ki nikomur ne koristi. Odpadke satja mečeš v dobro zaprti zabojček, da ne morejo do njih vešče. Miza je čista, tla pometena, panji lepo v vrsti, za orodje določen prostor. Tako je prav! Kaj pa streha, ali je dobra? Ali ne zateka?«

»Dosedaj še nisem zapazil, da bi kje puščala,« odgovarja Janko.

Eternitova opeka, dobro pribita na suhe deske, navadno dobro drži. In streha na čebelnjaku mora biti dobra, ker v njem ne moremo trpeti mokrote. — Prostora pa imaš tudi dovolj. Kaj ne, da je tukaj prijetno počivati, posebno po težkem delu? Vidiš, tukaj se lepo usedeš k mizi, popravljaš okvirčke, pritrjuješ sate ali bereš čebelarsko knjigo, ali če si zelo utrujen, malo podremlješ in čebelice ti pri tem lepo godejo. Ali ni bolje tukaj posedeti, kakor v gostilni, zatohli od dima, jedi, pijače, potu in sape? Lepo si pri domu, blizu matere, hleva, skratka koj pri rokah, če je treba gospodarja. Sedaj mi pa pokaži svoje čebele!«

Janku ni bilo treba dvakrat reči. Pokazati svoj uspeh se nihče ne brani, najmanj čebelar začetnik. Župnik je najprej na vsakega naslonil uho in prisluškaval šumenju čebel, potem je panj odprl, poduhal, ogledal si satje, premeril z očmi že izdelano satje in panj zaprl. Pri enem panju, je obstal. Prisluškaval, odkimaval, parkrat potrkal nanj. Potem je šel vun in opazoval izletovanje čebel. Slednjič je namignil Janku, naj prisluškuje sosednim panjem in potem še temu.

»Ali si kaj zapazil?«

»Malo drugače šume, bolj glasno, vznemirjeno in s presledki,« odgovarja Janko.

»Da! nemiren je, ker je izgubil matico. Kakšen roj pa je to?«

Janko vzame zapisnik, ki je ležal na mizi, pogleda vanj in pravi:

»Pred štirimi dnevi sem v ta panj vsadil trekovca.«

»Torej,« razlaga župnik, »se je danes izgubila matica na snubitvenem izletu, ker, ako bi se bila izgubila že včeraj, bi se bil vrnil k svojemu izrojencu. Ker nimaš v zalogi matice, ga stresi k onemu trekovcu, ki si ga danes dobil. S tem tega ojačiš in če bo kaj dobra ajdova paša, boš imel spomladi prav dobrega plemenjaka. — Janko, zapomni si! Dokler čebelam vreme dovoljuje izlete, prihajaj k čebelnjaku proti večeru vsak dan in opazuj, če so vsi panji mirni. Panj, ki je zvečer nemiren, katerega čebele semtertja tekajo po bradi in sprednji končnici, je ali izgubil matico, kar ti potrdi vznemirjeno in močno šumenje v njem, ali je pa ropan, kar spoznaš po odletavanju tujih, sitih čebel.«

Medtem, ko Janko združuje trekovca, se župnik usede in vzame v roke njegov zapisnik. Pogleda prvo stran in bere. Ko Janko dokonča združitev, župnik odloži zapisnik in pravi:

»Čedno, pravilno in razločno pišeš, četudi samo s svinčnikom. Se vidi, da nisi hodil v šolo zato, ker si moral, ampak zato, da si se kaj naučil. Nekaj ti pa svetujem, namreč, da ne zaznamvaš vsega kar po vrsti, ampak, da tvarino razdeliš. Glej to je nepregledno! Če hočeš kaj poiskati v temle zapisniku, moraš prebrati celo stran ali pa še več, preden kaj najdeš. Zaznamvaj si vse panje s številkami in vsaka številka oz. vsak panj naj ima v zapisniku dve, tri strani ali še več. Na te strani potem zapisuješ zgodovino posameznega panja. Na primer: Kdaj si v ta panj vsadil roj, kakšen roj in iz katerega panja. Koliko si dobil od njega medu, kako je prezimil, kdaj in kakšne roje je dal, kam si jih vsadil itd. Posebnosti, ki jih sploh doživiš pri čebelah, pa vpisuj zvrstoma v drugi polovici zapisnika. N. pr.: Kakšna je bila letina, po čem si prodajal med in koliko si ga prodal, koliko in po čem vosek, ali se je prikazala kaka bolezen in s kakšnim uspehom in kako si jo ozdravljal, kaj posebnega si zapazil v življenju, v gnezdu čebel, pri maticah itd. — Tak zapisnik je zelo važen, ne stane dosti truda, koristi pa veliko, brez njega ne more in ne sme biti napreden čebelar.«

Ko je župnik stopil iz čebelnjaka, je opozoril Janka še na pripiranje žrel proti roparicam. Prav močnim naj se tudi sedaj, ko se je paša začasno prekinila, pustijo žrela popolnoma odprta, slabšim pa je treba žrela zožiti z mrežico. Svetoval mu je, naj si da napraviti napajalnik, katerega lahko Tonič naredi iz 6 do 7 cm debele hrastove deske, en meter dolge in pol metra široke. Naj jo ostruži in vanjo napravi po poldrugi cm globoke in 2 cm široke žlebiče po 2 cm narazen, v katerih bo vedno pripravljena za čebele čista voda. V tak napajalnik ni treba devati ne mahu, ne peska in se da lahko dobro osnažiti z navadno metlo. Ta deska se pribije sredi med štiri po 1 m 20 cm dolge stebriče, da ne more zalezti v vodo razna golazen in zgoraj se na iste stebriče pribije streha, da na čebele, ki so priletele po vodo, ne pada dež.

»Napajalnik postavi kake tri metre od čebelnjaka. Vodo nalivaj vanj vsako jutro in enkrat na teden žlebiče osnaži, da ne nastane v njih zelen glen in se voda ne usmradi. Da spomladi privabiš v napajalnik čebele, nakaplji med žlebiče malo toplega medu in vodo segrej in malo osoli. S tem boš rešil veliko čebel pred otrpnjenjem in jim prihranil izletovanje po vodo k potoku ali mlakam.«

Janko se je zahvalil in župnik je odšel.

XI.

Lepo vreme je bilo, a paša slaba. Kostanj je odcvetel, trava pokošena, detelja še ni cvetela, gozd ni medil. Župnik Černič je stal popoldne pred čebelnjakom in pazljivo motril posebno dva panja, ki sta nenavadno močno izletavala in kakor se je videlo, se čebele niso vračale domov prazne.

»Kaj neki to pomeni? Kam hodijo? Skoro gotovo ropajo! Pa kje?«

V tem zapazi dim, ki se v presledkih vzdiguje kvišku izpod griča. Naenkrat bije plat zvona in se sliši v vasi krik:

»Gori! Gori!«

Župnik pograbi klobuk, ki ga je bil položil poleg sebe na klop, in hiti čez dvorišče v cerkev vprašat cerkovnika, kje gori. Cerkovnik je pa ravno takrat pogledal iz line, zato je župnik priložil k ustnicam dlani in zavpil:

»Kje gori?«

»Pri Toniču,« se je glasil odgovor, »kmalu se bo prikazal plamen. Hiša, posebno pa čebelnjak, je ves v dimu. Dobro pa ne vidim, ker je vse preveč zakrito z drevjem.«

Župnik torej teče po bližnjici navzdol proti Toničevi hiši, za njim jo vdere cerkvenikova žena in vsi njeni večji in manjši otroci, V vasi so bili pa že tudi vsi ljudje pokonci. Dekleta s škafi, možje s kavelji, fantje z lestvami, vse vprek je hitelo k Toniču. Ta pa je stal z Lizo poleg čebelnjaka vsak na eni strani z velikimi lonci v rokah, iz katerih se je valil kvišku gost dim, ki je neznansko smrdel. Ko je Tonič videl, kako vsi drvijo proti njemu, je strmeč obstal podoben kipu sv. Florijana, Liza pa je z odprtimi usti zijala proti ljudem, kakor bi jih hotela pa ne mogla vprašati, kaj za Boga hočejo.

»Kje gori? Kje gori?« vprašuje vse vprek.

»Kje pa naj gori?« mrda z brkami Tonič, »tukaj gori v loncih!«

»Pa tako strašno smrdi?« vpraša nekdo.

»Marsikaj smrdi, pa še ne gori! Kaj pa vas je prignalo semkaj, kaj pa pravzaprav hočete? Saj vas ni nihče klical?«

»Klical ali ne klical, ali ne slišiš, da bije plat zvona?« je nekdo zagodrnjal.

»Ah, tega pa še slišal nisem! I kdo pa je rekel, da gori? Zakaj pa niste prišli prej pogledat, če res gori?«

V tem je prihitel tudi župnik, Mihol, Janko z ročno brizgalnico in Metka s škafom.

»Kaj pa delaš, Tonič? Vso vas si spravil pokonci!« je vprašal nejevoljen župnik.

»Roparice odganjam! Napadle so mi čebelnjak, zato sem z Lizo zažgal na žerjavici star škrpet in malo klobučevine od moje stare klofernice, da jih prepodim, pa nič ne pomaga!« je vzdihnil Tonič.

»Ali ne poznaš nobenega pametnejšega sredstva kot ta zoprn smrad?« vpraša župnik.

»Saj pravim, vse nas bo pregnal! Tako peklensko smrdi,« se oglasi sosed Korina.

»Tako letijo skupaj kot na svatovanje!« vzkipi Liza, ki se je šele sedaj zavedla položaja in zaprla usta.

»Še takrat jih ne bo toliko, kadar se boš možila, Liza,« pripomni Mihol.

»Oho, takrat pa pridemo vsi, čeprav nas ne bo vabila, da se odškodujemo za ta strah, zamudo in pa smrad!« smeje se reče Korina.

»Pa čegav je vendar ta škrpet, da tako grdo smrdi?« vpraša neki fant.

»Čegav pa, kot Lizin!« odgovarja drugi.

»I seveda, tvoj nos je vajen duhati samo vijolice! Kajneda!« zbada užaljena Liza.

»Da le ni nič hujšega!« miri župnik. »Pojdite sedaj po svojih opravkih in kadar bo Tonič jeseni trgal, oglasite se za prestali strah s krajčkom kruha, da vam ga namaže z medom!«

»Gospod župnik, iz tega ne bo nič, preveč jih je, preveč! Kaj bi potem Liza lizala?« se namuza Tonič.

»Kolomaz!« vzklikne neki fantič in jo udere za drugimi, ki odhajajo in zbijajo šale iz Lize. Ljudje se počasi razidejo.

»Pogasita žerjavico,« veli župnik, »in oglejmo si ropane panje! — Kakor vidim, sta dva ropana, drugi napadeni se še dobro branijo. Hitro pripri vsem panjem žrela in pusti le toliko prostora, da bodo mogle izletovati le po dve ali tri čebele vštric. Tema dvema pa zamreži popolnoma žreli in odpri vehi v zadnjih končnicah, zamreži ju s kakim organtinom, da bosta imela dosti zraka. Zvečer ob mraku odpri žreli, da roparice odlete, in kadar se stemni, odnesi ta dva panja v klet in pusti ju tamkaj v temi in zamrežena tri dni. Na njun prostor pa postavi dva prazna panja z odprtimi žreli. — Sedaj mi pa povej, kdaj si zapazil ropanje?«

»Davi,« je odgovoril Tonič.

»Potem še ne bo sile, če nista slabiča.«

»Močna prvca sta.«

»Dobro! Pomaži še vsem panjem brade nekoliko s karbolinejem ali lizolom ali s česnom in mi povej, kako in zakaj je ropanje nastalo?«

»Ali smem, Liza?« vpraša Tonič.

»E, pa povej,« odgovori Liza in izgine za čebelnjakom.

»Metka je dala Lizi pokusit medenih kolačkov. Liza, ki se jih ni mogla dosti nalizati, mi ni dala miru, dokler nisem šel in odrezal iz teh dveh panjev dva koščka medenega satja za peko kolačkov. To je bilo davi. Ta koščka sem položil na kos papirja, dokler jih ni dejala Liza na krožnik in odnesla. Z medom pomazani papir sem po nesreči pozabil v čebelnjaku in še vrat nisem za seboj zaprl. Hitel sem v delavnico, da dodelam Kozinu vevnik.«

»Vidiš, Tonič! Kriv si torej sam. V panjih se je iz prirezanega medenega satja izcejal med, ki je povzročil, da so pričele čebele iz teh panjev hitreje in številneje izletavati. S tem so opozorile in privabile tuje čebele. Z medom namazani papir v čebelnjaku je bila prva vaba za stikajoče čebele, druga vaba pa ona dva panja. Kadar se le eni tuji čebeli posreči odnesti kaj strdi, pride jih kmalu več in če je panj slabič, je lahko v enem dnevu oropan. Kadar ni paše, bodite zelo previdni! Ne jemljite medu podnevi, ampak šele ob mraku in ne puščajte po njem nobenega sledu ne na mizi, ne na orodju ali brisači, kakor tudi nobenih satnih drobtin. Rop se hitro povzroči, pa težko prepreči.«

Med tem ko je še župnik opazoval roparice, je odhajal Mihol in Metka mu je sledila. Janko je dohitel Metko, se ji pridružil in jo vprašal:

»Metka, ali si res pekla kolačke?«

»Kdo pa je povedal?«

»Saj je Tonič pravil, da si jih dala Lizi!«

»Ah tako, da! Pekla sem jih, pa kaj zato?«

»Meni nisi dala nobenega!«

»Lej ga, ali je kje pisano, da moraš tudi ti dobiti kolačkov, če jih dobi Liza od mene?« se je začudila Metka.

»To ravno ne, ampak bilo bi me veselilo, če bi se bila tudi mene spomnila,« odgovori Janko.

»Pa drugikrat, če se mi ne prismodijo!«

Ta pomenek je začul Mihol, se ustavil, dal vivček iz ust, puhnil dim v zrak in dejal resnobno:

»Le glejta, da se mi še vidva ne prismodita!«

XII.

Paša je bila končana. Ajda in resje je odcvetelo, otava je bila pospravljena. Le jesenski podlesek, čemerika in homuljica so še cvetele, a čebelice jih niso obiskovale, ker je bilo hladno, vetrovno. Janko je sedel na klopici pred čebelnjakom in ugibal, kako bi pospravil letošnji med. Ugibal je in ugibal, a ni vedel, kako bi pričel, da bi bilo prav.

»Kaj pa premišljuješ, Janko?« ga ogovori mati, ki je natihoma pristopila in se usedla poleg njega.

»Trgati bo treba, mati, pa ne vem kako,« se nasmehne Janko.

»Najraši bi šel k župniku, pa si ga ne upam nadlegovati.«

»Mislim, da ti ne bodo zamerili, le pojdi!«

In je šel. Župnika ni dobil v pisarni, ampak v čebelnjaku. Ravnokar je dokončal pregledovanje. Janko je vljudno pozdravil in v zadregi mencal v rokah klobuk.

»Kaj boš povedal, Janko?« ga nagovori župnik.

»Za svet sem prišel vprašat, kako naj odvzamem čebelam med, katere panje naj zrušim, katere prezimim. Ne vem, kako bi se lotil tega dela.«

»Kakor vsak začetnik! Malo počakaj, pojdem s teboj. Ko si pa že tukaj, oglej si moje plemenjake. Torej glej! Tale panj je izrojenec. Imel je nekaj starega popolnoma črnega satja. Tega sem odvzel, ker sem dobil dosti lepih lanskih in letošnjih satov od družin, ki jih ne bom prezimil, ker so premalo živalne in se matica ni obnesla, dasi je letošnja. Te črne sate sem torej zamenjal z lepimi in kadar iztočim med iz njih, jih raztopim v vosek. Med iz takih satov je vselej bolj temen in zato so taki črni sati tudi za medišče negodni.«

Nato je župnik odprl panj, v katerem je imel shranjeno le medeno satje, pripravljeno za točenje. Vzel je enega iz panja in nadaljeval:

»Tak sat, poln medu, tehta dva in pol kg. Če plemenjaku pustim 4 take sate, torej skoro 10 kg medu, ima dovolj do maja, četudi je poln čebel in prav zgodaj nastavi zalego. Pri nas v Ljubočah pa navadno zadostuje 7 do 8 kg, ker imamo zgodnjo pašo na resju in vrbah. Seveda, če bi jim le toliko medu pustil in bi nastalo spomladi trajno slabo vreme, bi se jim moralo koncem marca dodati medu v veliki porciji – vsaj 2 kg. Tukaj vidiš nekaj izbočenih satov, nekaj pa s precejšnjim kosom trotovine. Taki sati ne smejo ostati v čebelnem gnezdu, ker bi vsled prvih skvarile čebele pri spomladanski stavbi vse druge sate, drugi bi bili prezgodaj zaleženi s trotovsko zalego. Satov pustim v vališču toliko, kolikor jih čebele potrebujejo za svoje število in za množino medu v satih, t. j. če pustim v vališču 10 satov, mora vsak sat imeti skoro en kg medu in morajo čebele gosto zasesti za zimo vsaj 6 satov. Nikoli ne smem pustiti sredi vališča kakega praznega sata, ker bi se lahko čebele pri njem ustavile sredi zime in umrle za lakoto. — Pa pojdiva! Drugo boš zvedel v svojem čebelnjaku. Samo vedi, da boš med odjemal sam in panja z okvirčki sam uredil, da bom videl, če si si kaj zapomnil in kako se znaš obračati. Le Mani še povem, kje sem, ako bi me kdo iskal.«

Ko sta prišla v Jankov čebelnjak, se je župnik usedel, Janko nataknil na glavo mrežasto kapo, prižgal v kadilniku malo trhlega vrbovega lesa in vprašal župnika, pri katerem panju naj prične.

»Najprej povej, katere panje hočeš prezimiti!«

»Jaz mislim, da bi prezimil izrojenca, potem pa vse drujce in torej tudi ona združena drujca v panjih z okvirčki in pa združena trekovca. Vnuka in prvce bi zrušil, da dobim kaj medu.«

»Bo dovolj! Torej loti se najprej panjev s premakljivim satjem, da bom videl, kaj znaš.«

Janko odpre panj, zagrabi okence in ga z ropotom iztrga. Ker so se pa čebele vznemirile, puhne parkrat močno v panj dima iz kadilnika.

»Ne tako, Janko! Počasi in nalahko! Čebel ne smeš po nepotrebnem vznemirjati!« opominja župnik.

Potem vzame Janko močno, na koncu zakrivljeno žico in potegne iz panja prvi sat in ga obesi v prazen poleg stoječ panj.

»Najprej si ga dobro oglej! V tem panju, če se ne motim, sta združena dva drujca?«

»Da!« odgovori Janko.

»Torej,« nadaljuje župnik, »poglej, če ni sat kaj poškodovan, če ima kaj zalege in medu. Pokaži ga. Do polovice je napolnjen z medom in brez zalege in skoro ena tretjina je trotovskih celic. Obesi ga sedaj v prazen panj k sprednji končnici in potegni vun drugi sat. Ta je enak prvemu. Torej naprej! Tretji ima poleg medu nekaj obnožine, le obrni ga proti solncu. Ali vidiš temne celice? V teh je obnožina. V sredi ima nekaj malega zaprte zalege. Četrti sat ima nekaj zrele zalege in precejšnji polkrog medu. Istotako peti in šesti. Sedmi in osmi imata zopet več medu in obnožine, deveti in deseti sta skoro enaka prvemu in drugemu, samo trotovine ni nič. Vsega skupaj ima okrog 7 kg medu, satje je lepo, zalega zdrava, matica mlada – torej pripraven za vzimljenje. Sedaj vse satnike v istem redu obesi nazaj! Z levo roko si prijemal levo stran sata, torej isto stori tudi sedaj, da ne boš katerega narobe obrnil. Le počasi! Se nič ne mudi!«

Ko Janka piči čebela pod noht, da zavpije, ga župnik osrčuje, da naj ne izpusti sata iz roke in ne otrese čebel. Končno so vsi sati na svojem prejšnjem prostoru, okence pritisnjeno k zadnjemu satu in panj zaprt. Tako sta pregledala tudi drugi panj z okvirčki, ki je bil precej podoben prvemu, le zalege je imel že manj.

»Temu boš pridejal čebel iz onega vnuka, da ga ojačiš,« opozoril je župnik Janka. »Obema pa prideni začetkom oktobra po en liter raztopljenega sladkorja, da se bodo lepo v sredi gnezda ustalile. Naj potem traja zima še tako dolgo, imele bodo na vsaki strani gnezda dovolj medu. Ali spoznaš, kako lahko, lepo in hitro gre izpod rok pregledovanje takega panja? In še hitreje bi šlo, ako bi bila ta dva panja zgoraj pristopna kot so moji! — Sedaj pa poglejmo kranjiče. Koliko tehta tak prazen panj?«

»Ravno 6 kg,« odgovarja Janko.

»Torej štej, 6 kg panj, 7 kg med, poldrugi kg satje in čebele, je skupaj 14 in pol kg. Toliko bi imel tehtati panj, odločen za prezimljenje. Tvoji panji so težki, ker so zbiti iz močnejših desk. Navadni so skoro za polovico lažji. Torej tehtaj sedaj izrojence, drujce in onega združenega trekovca,« veli župnik.

Janko tehta in zapisuje težo s kredo na panj. Eden ima ravno 14 kg, drugi le 12 kg, drujca po 9 in pol kg, 10 kg. Temu bo treba dodati sladkorja. Trekovec pa le 8 in pol kg. Vnuk samo 7 kg. Prvci so pa bolj težki, posebno oni, ki ga je bil dat Janku župnik. Imel je 18 kg, druga dva pa po 16 kg.

»Ali veš, zakaj je najtežji prvec, ki sem ti ga jaz dal?«

»Zato, ker je bil zgoden in je imel zelo veliko čebel,« je odgovoril Janko.

»Da, tako je! Veliki in zgodnji roji so naše najboljše upanje za izkoriščenje poletne in jesenske paše. Sedaj se pa kar lotiva odjemanja medu in združenja čebel za zimo. Hladno je in ura kaže pol treh. Do večera bo vse v redu. Prinesi veliko skledo, predpasnik, dolg kuhinjski nož in posodo z vodo in brisačo. Ometalo imaš tukaj.«

Ko sta Janko in Špela vse prinesla, je župnik potegnil iz police enega prvca, obrnil ga je in položil na mizo, z dletom in kleščami pa je odvzel dno. Nato je pihnil iz kadilnika dima v prvo ulico, da so se čebele od dna umaknile na sat; tega je pri deski odrezal, pogledal, če na njem sedi matica, in potem vse čebele pometel v prazni panj, ki ga je Janko držal. V sredi gnezda je dobil matico in jo uničil. Ko je še pometel čebele iz preostalih satov in pa s stranic panja, je Janko ometene čebele pokril. Sate je župnik odkladal v skledo in pokril s platnom. Tako je prišel za prvim panjem na vrsto drugi, tretji in še pred mrakom je bilo delo dokončano. Nekaj satov je bilo še zaleženih, te je župnik vložil v panje, določene za vzimljenje, da se ni uničila zalega. Čebele, katere so pri delu odletele, so se vprosile k sosednim panjem. Ko je Špela odnesla med in prazno satje, je župnik ukazal pomiti in prinesti ročno, kositrno smetišnico, zajemal ž njo osirotele čebele in stresal na brade panjem, ki jih je bilo treba ojačiti. Tako je naglo izpraznil panj in čebele so se polagoma spravljale v druge panje.

»Čudno« je dejal Janko, »da se nič ne koljejo!«

»Zakaj bi se klale? Prvič niso roparice, prihajajo proseče in drugič nesejo seboj doto. Saj si videl, kako so začele srkati med, ko sva panj odpirala. Vidiš, če bi jih kar naravnost stresla v tuj panj, bi se klale, da bi bilo groza! Tako bodo pa vun vrgle le posamezne bolne ali stare čebele, ki bi tako nikakor ne dočakale spomladi.«

»Kaj pa naj naredim z obnožnim satjem!«

»Tega lepo prireži v okvirčke in shrani v suhem prostoru, spomladi pa obesi v panja. Ta ti bosta zanjo zelo hvaležna. Pokvariti se ne more, ker je zalita z medom in pokrita.«

»Kaj pa z medenim satjem?« izprašuje nadalje Janko.

»Medene sate, torej sate brez vsake obnožine in zalege, zdrobi s kuhalnico v emajlovanem železnem loncu in tega postavi na gorko (ne vročo!) peč, da se med polagoma steče pod voščinami. Potem pa odlij v steklenice, in voščine stresi na cedilnik, ki ga položiš na lonec. Čez noč se na gorki peči ves med odteče, voščine pa stisneš v kepe in prihraniš za topljenje voska. Če bi pa bile voščine še preveč medene, prilij vanje gorke, čiste vode, izžmi jih in raztopi v litru te vode eno in četrt kilograma sladkorja in podaj čebelam, da si ž njo dopolnijo zalogo medu za zimo. Steklenice z medom pa dobro preveži ali s pergamentnim papirjem ali pa z navadnim, če onega v Lukavicah ne dobiš. Sicer, če boš hotel še kaj zvedeti, pridi vprašat, nisem daleč! Sedaj se pa oglasim še pri Toniču, da naročim dva nova panja. Do spomladi jih bo lahko naredil. Ali me morda utegneš spremiti?« 

»Če dovolite, rad. Imam še pol ure časa, potem moram živini pokladati,« odgovori Janko in se pridruži župniku. Ko gresta mimo razsvetljenega okna Toničeve hiše, pogleda Janko noter in pravi:

»Med stiskata.« 

»Kako neki?« vpraša župnik in se nasloni na okno, ne da bi Tonič opazil, in gleda z Jankom v sobo. Tonič je stal upognjen poleg mize, katera je bila polna raznega večjega in manjšega satja. Pred njim na klopi je stal velik lonec. Tonič je imel do ramen zavihane rokave in prepasan je bil z mizarskim, umazanim predpasnikom. Liza je rezala satovje in podajala kos za kosom bratu, ki jih je z rokami mečkal, da je gosta kaša tekla v lonec izpod prstov. »Pojdiva noter!« pravi župnik, potrka in vstopita.

»Dober večer vama!« pozdravi ju, pristopi k mizi in si ogleduje nekatere sate.

»Torej, kakor vidim, pospravljata letošnji priboljšek in sta zadovoljna?« vpraša župnik.

»Ne prav posebno,« odgovarja Tonič, »lahko bi bilo več, ko bi ne bilo podsolnčnika, ki je osušil cvetje ajdi. Pa moramo biti zadovoljni s tem, kar je! Bo pa drugo leto boljše!«

»E, za potico in kolač ga bo, pa še morda kaj za kupčijo,« pristavi Liza in oblizne z medom pomazani nož. Župnik se nasmeje in odlaga sat, ki ga je ogledaval. Liza ga zagrabi, odreže prazno satje in ostali kos sata poda Toniču, ki ga zmečka.

»Vesta kaj? Vidva sta pa res packarja! Ali prav nič ne vidita, ali nočeta videti? Sat, ki si ga zmečkal, ti Tonič, je bil na eni strani poln medu in obnožine, na drugi pa poln črva! In zdi se mi, da je bilo že več takih satov!«

»Jaz mislim, da to nič ne škoduje. Saj vsa nesnaga splava na površje in se pesname,« ugovarja Tonič.

»Seveda! Na površje splava tudi črv, če je cel, pa ne, če je razmečkan! Menda vendar veš, če zmešaš vodo z medom, da ne splava voda na površje medu kot olje, ampak da ostane med z vodo zredčen. Isto je z belim sokom črvov! In to nesnago bosta vidva jedla, pa še drugim prodajala? Morda boš pa celo pokladal čebelam to grdo, ostudno brozgo? Kajpa, ali sta si umila roke, preden sta pričela? In kakšen predpasnik imaš?!«

»E, saj ga bo sam pojedel na štrukljih, za kupčijo in čebele ga tako ne bo preostalo!« tolaži Liza nevoljnega župnika.

»Jaz ga bom malo pojedel, za Lizo je pa dober!«

»Pojejta ga vidva ali kdo drugi, nesnaga je in ostane nesnaga!«

»E, saj mesarji tudi marsikatero crknjenino pokupijo in sesekljajo v klobase, pa še s kakšno slastjo jih ljudje pojedo!« ugovarja zopet Liza.

»Žalibog, da je tako! A iz tega vendar ne sledi, da morata tudi vidva biti brezvestna umazanca, če so drugi!« ju posvari župnik in ozlovoljen odide.

»Alsten kaj pa je bilo vaju treba, pa ravno nocoj! Kdo pa je vaju klical, he?«

»Župnik je nameraval naročiti dva nova panja pa sem šel ž njim. Sedaj je pa še pozabil na naročilo,« je odgovoril Janko.

»Hudi so pa, hudi! — Ali se tebi, Janko, tudi zdijo grdi ti čebelni črvi?« vpraša Tonič.

»Črvi so! Četudi čebelni črvi, lepi res niso!« se smeje Janko.

»E, kaj! Zamorci, kakor sem brala, rajši jedo zalego kot med, pa zaradi tega še niso postali beli!« je dejala Liza in obliznila nož. »Pa dober tek! Jaz moram iti. Lahko noč!«

XIII.

»Gospod župnik je naročil, da prideš danes popoldne ob dveh v župnišče in pripelješ s seboj še Mihola in Toniča, bo točil med.«

Tako je sporočal Kozinov ministrant po sv. maši Smodinovemu Janku, ki je popravljal v veži vile.

»Je že dobro, če greš gori, lahko poveš, da pridemo!« je klical Janko za odhajajočim fantom.

V župnišču v pritlični sobi, kjer je imel župnik shranjeno čebelarsko orodje, je stalo na tleh točilo, pritrjeno z vijaki k tlom. Na klopeh poleg zidu so bili nastavljeni panji z medenimi satniki, ki so imeli biti iztočeni, skleda s čisto vodo in brisačo, na mizi pa je ležal poleg velikega trdega papirja dolg, tenak in ostro brušen nož. Župnik se je ravnokar prepasal z belim predpasnikom, ko so vstopili naši znanci.

»Dobrodošli in pozdravljeni!« je prijazno odzdravil na njihov pozdrav.

»Tonič in Mihol, sedita, ti Janko boš pa malo pomagal. Najprej si oglejte točilo in poskusite zavrteti. Kajneda, to je hitrost! V to-le kletko sredi točila obesimo dva medena sata in poženemo v tek navpično os, na katero je kletka pritrjena, s pomočjo zobčastih kolesc, da sredobežna sila izbrizga med iz celic na stene posode. Iz točila se izteka nato med skozi cevko v podstavljeno skledo. Najprej pa moramo medenim celicam odkriti pokrovce na eni strani. Vidite, to gre hitro izpod rok, vajenih tega dela. Tako! Sedaj pa v točilo ž njima s celicami, odprtimi proti stenam posode, in točilo zaprimo, da ne bo med vun brizgal. Janko, poskusi vrteti!«

Janko, močan kot Goljat, pa je prehitro in premočno zavrtel, tako da sta se cula iz posode dva bobneča udarca.

»Janko, počasi! Podrl si sata, ker si prenaglo in premočno zavrtel!« kliče župnik, odpre točilo in res sta dva kosca bolj mladega satja izletela iz okvirčkov v posodo. Župnik je oba kosca pobral iz točila in odložil v skledo. Potem je sam prijel za kljuko in v začetku mirno, potem pa bolj hitro vrtel. Črez nekaj sekund je odprl točilo in vzdignil iz njega okvirčka, ki sta bila na eni strani že izpraznjena. Potem je odrezal pokrovčke z ostrim, tankim nožem še na drugi strani medenega satja in ga iztočil.

»Sedaj pa le poglejte! Celice so prazne, z medom le nekoliko pomazane. Pokusite med! Ali ni to izvrstna roba? Kaj praviš ti, Tonič?« vpraša župnik.

»Saj je res okusnejši kot moj. Pa tudi diši bolje!«

»Mislim da! Vaš med, naj bi bil tudi snažen, izgubi z vročino prijetni duh in okus.«

»Ali bi se ne moglo tudi naše satje izbrizgavati?« vpraša Mihol.

»Težko, ker se rado stre in zdrobi, posebno mlajše satje. Še s sati v okvirčkih je treba previdno ravnati, kakor vam je dokazal Janko. V začetku se mora prav počasi točiti, ker je medeni sat težak, posamezne celice pa krhke, in šele, ko so celice do polovice iztočene, se sme hitreje vrteti. Naposled pa prav hitro, da se med iztoči do zadnje kaplje. Seveda, kolikor starejši je sat, toliko trdnejši je, a med v njem toliko temnejši in zato slabši za kupčijo.«

»Prosim, kaj boste počeli s tem izločenim satjem?« vpraša Janko.

»Kadar vse iztočim,« odgovarja župnik, »obesim vse satnike nazaj v prazne panje in kadar bo opoldne solnce sijalo, jih odnesem na vrt, kakih 30 korakov od čebelnjaka in odprem, da jih bodo čebele osušile. Ako bi jih ne osušile, bi z medom pomazano satje črez nekaj časa neprijetno, kislasto dišalo. Sate bom namreč spomladi zopet uporabil v razširjanje vališč, za medišča in za roje. Zato morajo biti čisti in brez vsakega neprijetnega duha. Lansko leto, ko je jelka zelo medila, sem sate, polne medu, vzel dvakrat iz medišč in dvakrat tekom štirih tednov iztočil. Po prvem točenju sem jih takoj obesil za drugo napolnitev v medišča. — V kranjičih je ob taki paši bolj nerodno in za čebele zamudno delo. Treba je izpodrezavati, med se cedi po panju, čebele dražijo in satje se uničuje s stiskanjem. Tako se povzroči čebelam novo delo, ker morajo staviti novo satje in se izgubi vsled tega precej medu, ker čebele porabijo do 10 kg medu, da izpotijo en kilogram voska. Zato dobimo čebelarji s premakljivim satjem vselej veliko več medu kot čebelarji s kranjiči.«

»To verjamem, samo res je pa tudi, da imate veliko več dela ž njimi, kakor mi z našimi!« pripomni Mihol.

»V primeri z dobičkom kaj neznatno več dela in še to ne vselej!« ugovarja župnik.

»Uvažujte samo odjemanje in spravljanje medu jeseni in se lahko o tem prepričate. Trdim iz lastne skušnje, da lažje odvzamem medene sate peterim panjem z okvirčki kakor v tem času enemu kranjiču!«

»Seveda, ko bi ne bila kmečka roka tako nerodna, bi se še jaz lotil okvirčkov, tako pa res nisem za to,« toži Mihol.

»Če je vaša roka preokorna, je pa Metkina kaj pripravna in skoro pri vseh kmečkih hišah se dobijo otroci, kateri bi kaj lahko opravljali taka dela v premakljivih panjih. Le volje in korajže ni, oče! Edini, upravičeni vzrok, da ti panji niso za kmeta, bi bil ta, da vam spomladi primanjkuje časa za napredno čebelarstvo, ko je treba sate prevešati in pa delo v teh panjih nadzorovati itd., ker takrat se vi zadovoljite samo z ogrebanjem rojev, ko imate drugega dela dovolj. Ali ste že vse panje raztrgali, oče Mihol?« vpraša naenkrat župnik.

»Vseh še ne! Jutri jih nameravam še nekaj zažveplati!« odgovori Mihol.

»Ali ste jih že kaj zažveplali?« se začudi župnik.

»Da! Imel sem vseh skupaj 25. Izrojence in nekaj drujcev bom pustil, skupaj 12, zažveplal jih bom 13. Kaj pa hočem ž njimi?«

»Ali je bil kateri brezmatičen?«

»Eden je bil že dalj časa!« 

»Dobro, tega bi ne bilo škoda, da ste ga zažveplali, ker ima stare, po ajdovi paši onemogle čebele, ki bi tako ne prezimile. A da žveplate tudi druge čebele, tudi mlade, je nespametno. Pomislite, koliko starih čebel bo še došlo jeseni in pozimi, koliko pa šele zgodaj spomladi, pri prvih izletih! Prve spomladanske paše ne bo dočakala skoro nobena poleti izležena čebela. In če pritisne kaka bolezen, boste imeli spomladi take slabiče, da se jih boste sramovali. Kdaj si bodo opomogli?! Ubogajte me in ne žveplajte čebel, zlasti ne čebel iz drujcev in trekovcev, ki imajo največ mladih jeseni izleženih čebelic. Vsakemu panju, ki ga ohranite, pridružite čebele enega panja, ki jih nameravate trgati. Starih čebel bržkone ne bodo vseh sprejeli, pač pa vse to jesen, izležene mladice, ki bodo dobro prezimile in se krepko oprijele spomladanskega dela – te čebelice so vsakemu plemenjaku dobro došle! Le pomislite, ali ste jeseni zato gojili toliko zalege, oziroma dovolili gojiti, da jo sedaj uničite? Škoda medu in obnožine, ki jo je porabila! Če se bojite, da bi jim zmanjkalo medu, jim rajši pridenite kako kilo sladkorja. Sicer je majhen razloček glede množine medu, ki ga porabijo močni panji, v primeri z množino medu, ki ga porabijo slabiči. Ti imajo v gnezdu premalo toplote, zato več pojedo. Lansko zimo je ob hudem mrazu porabil pri meni en slabič ravno toliko medu kot močni plemenjak. In od tega sem dobil 1. maja roj, pa še kakšnega, od onega slabiča pa šele začetkom junija, pa še takrat ni bilo nič prida! Ubogajte in ne žveplajte čebel!«

»Pa se bodo klale, če jih drugim panjem pridružim!« ugovarja Mihol.

»Janko je priča, da se ne bodo klale, če jim dovolite, da se do sitega napijejo medu in če jih zvečer stresete na brade panjem, s katerimi jih mislite združiti. In če jih tudi nekaj pokoljejo, vedite, da so to one stare, opešane čebele, katere bi tako ne dočakale pomladi. Kdor pa ima preveč panjev, naj pa ponudi čebele drugim, ki imajo slabiče, ali pa trgovcem, da si ž njimi ojačijo panje, namenjene za pomladansko kupčijo. S krepkimi prezimljenci bodo bolje postregli inozemskim naročnikom kakor s slabiči in povzdignili bodo ugled in čast kranjske čebele.«

XIV.

Janko je kupil lepe steklenice s širokim vratom za med, ki so se zapirale s steklenimi pokrovi. Da bi ne mogel zrak vanje, je položil med steklenico in pokrov gumijevo vložko in zaprl s pocinjenim vijakom. Polne posode je potem odnesel v jedilno shrambo in postavil drugo poleg druge. Res jih je bilo samo sedem po 2 kg medu, a za začetnika dovolj. Janko je bil na svoj prvi uspeh v čebelarstvu ponosen, in po pravici. Vzimil je 9 krepkih panjev, dodal jim 11 kg sladkorja in zato je brez skrbi računil na veselo svidenje pomladi s svojimi ljubljenkami. Čakalo ga je še zapaženje panjev, pa za ta zadnji opravek se še ni mudilo. Panji so že imeli svoj stalni prostor v čebelnjaku in čebele v njih nemoten mir. Sedaj je bilo treba voščine raztopiti v vosek. Da bi vprašal župnika ali Toniča in Mihola, kako se voščine topijo, se mu ni zdelo vredno. Da bi pogledal v čebelarsko knjigo, tega se še spomnil ni. Pa saj je to lahko in enostavno delo! Kako pa mati raztopijo mast v ponvi? Janko stopi torej v kuhinjo in vpraša:

»Mati, ali bi mi posodili en velik lonec?«

»Čemu ga boš pa rabil? Sicer ga lahko vzameš, ker ga sedaj ne potrebujem.«

»Voščine bi rad raztopil, da mi jih ne razjedo molji,« odgovori Janko in nabaše voščin do polovice lonca, ki ga je mati prinesla. Nato postavi lonec na štedilnikovo odprtino, v katerem je veselo prasketal ogenj. Bilo je šele ob treh popoldne, večerja se še ni kuhala, imel je torej za svoje čebelarsko delo dovolj časa in na štedilniku dovolj prostora. Špela je šla ruvat korenje, mati je luščila pri oknu fižol, pastir je pa gnal živino na pašo. Ko je začelo v loncu cvrčati, je Janko voščine mešal z veliko leseno kuhalnico. Mešal je in mešal naš vrli čebelar Janko, a voščine se niso hotele topiti, kot se topi mast v razgreti ponvi, pa smrad se je širil od smodečih se voščin po hiši in pred hišo in čim bolj se je lonec razgreval, tem bolj so se voščine smodile. Iz veže se je čulo v kuhinjo glasno kihanje in za tem zvonki smeh Miholove Metke, ki se je prikazala med kuhinjskimi vratmi.

»O, o, kakšnega čudnega kuharja pa imate: mati, da tako smodi? Za Boga, kaj pa počneš, Janko, da tako smrdi? Pa ne, da bi voščine cvrl?« vpraša Janka navihana Metka.

»Nič ni hudega, Metka, vosek kuham, pa se mi noče raztopiti, kar maže se po loncu, pa bržkone se je malo pricvrl.«

»Vosek kuhaš? Kuha se v vodi, cvre se na masti. Saj nimaš vode v loncu, torej ne moreš kuhati!« se smeje Metka. »To bo Špela vesela, kadar bo pomivala ta-le lonec! Janko, svetujem ti, da se takrat ne prikažeš v kuhinji, sicer bo klicala nate vse rogače! Zakaj pa nisi vprašal? Škoda satja, ki se je prismodilo! Hitro nalij vode v lonec! Kadar zavre, mešaj voščine, in kadar bodo dobro raztopljene, jih precedi v kako skledo, v katero nalij poprej nekoliko gorke vode. Ker imaš letos le malo voščin, bo ta način topljenja zadostoval. Za drugo leto si lahko omisliš stiskalnico na vijak, kakršno ima gosp. župnik ali pa oče.«

Pa Metka ni čakala, kdaj se Janko obrne, ampak urno se je zasukala, nalila vode v lonec na voščine, priložila polen na ogenj, z velikim kuhinjskim nožem je ostrgala v loncu prilepljene voščine, lonec pokrila s pokrovko, prisedla potem k materi, pomagala luščiti fižol in jo prosila, da ji posodi ribežen, ker se ji je stri. Potem se je ozrla na Janka in vzkliknila:

»Janko, kadar bo voda zavrela, mi povej, da ti pomagam.«

Pri tem se je tako sladko zasmejala, da je Janko takoj pozabil na svojo čebelarsko nezgodo.

»Mati! Še eno skledo in cedilnik nama posodite, da precediva raztopljene voščine!« prosi Janko.

Preden je minila ura, je bilo delo s pomočjo urnih Metkinih rok dokončano.

»Sedaj pa lepa hvala, da ste mi, mati, posodili ribežen in lahko noč! Moram iti kuhat, ker oče gredo zgodaj spat.«

In izginila je skozi vrata. Zamislila se je mati, zamislil se je Janko. Kmalu potem, ko je Metka odšla, pride Tonič.

»Ali bi utegnil privijati mojo stiskalnico? Liza ima tur na roki, ne more. Sam pa ne morem vsemu kaj in zamudno bi bilo.

»Zakaj ne? Eno uro imam še časa,« odgovori Janko in odideta.

V sredi Toničeve ozke kuhinje je stala stiskalnica, ki si jo je gospodar sam naredil. Preprosta naprava, pa dobra. Na močnem podstavcu stoji lesen čebrič, okovan z močnimi obroči, na eni strani podolgoma za 1 cm odprt, na dnu pa luknjičast. Pod njim so v podstavcu narejene zareze, ki se stekajo v kositarni žlebič. Da se čebrič ne more premakniti, mu branijo štirje trdo v stolec zabiti stebriči, med katere se postavi. Vrtilo, s katerim se pritiska bulica na raztopino voščin, nalitih v platneno vrečico, teče med dvema močnima maternicama, ki sta na konceh vdelani v dva stebra. Ta dva sta pritrjena na stropu in tleh, da se ne more premakniti niti čebrič niti podstavec. Da se vrtilo lahko premika, privija in odvija, je v njem v višini enega metra narejena luknja, skozi katero se vtakne drog. S pomočjo tega se vrtilo poljubno suče brez vsakega posebnega napora ali pripogibanja. Liza je ravnokar mešala raztopljene in vrele voščine, ko sta vstopila Janko in Tonič. Tonič je odvil vrtilo, odprl vrečico in Liza je nalila vanjo raztopine. Da bi gošča ne pretekala, je podvil Tonič rob vrečice. Potem je mignil Janku, noj se opre ob drog v vrtilu in tega privije. Vroči vosek, rumen kot maslo, se je pričel cediti izpod čebriča v podstavljeno skledo, v kateri je bilo nekoliko gorke vode.

»Kje si pa imel shranjeno to-le stiskalnico, da je nisem nikoli videl?« vpraša Janko.

»Verjamem, da je nisi nikoli videl, saj sem jo šele zdaj naredil! To bosta gledala župnik in Mihol, ki se za žive in mrtve mučita s svojima malima stiskalnicama z dvema ročnima maternicama. Vidiš, pri tej-le človek lepo stoji, se ni treba pripogibati, stiskalnica se ne more premakniti in z vrtilom stisneš iz voščin vosek do zadnje kaplje. Le na to je treba dobro paziti, da so voščine prav vrele in dobro premešane. Tudi mi kaj vemo in znamo!« se je hvalil Tonič.

»Kako si pa ti, Janko, iztisnil voščine?« je vprašala Liza, ki je kurila.

»Raztopil sem jih v loncu in precedil.«

»To si pa površno napravil in velika voska pustil v voščinah! Brez stiskalnice ne gre!«

»Ko sem imel letos le bolj novo satje, nič starega in črnega, je že šlo,« je odgovoril Janko.

»To pa že! Drugo leto lahko pri meni stiskaš!« je odgovoril Tonič, odvil vrtilo in izpraznil vrečico iztisnjenih voščin.

»Kam boš pa te odpadke dal?«

»Ni za drugo, kot v gnoj, pa še pokriti jih bom moral z gnojem, sicer jih bodo čebele obletovale in se klale.«

Ravno ko sta dokončala, je vstopil Mihol. Začuden je gledal to mogočno stiskalnico, potem dobrovoljnega Toniča in njegovega pomagača.

»No, ali bo, oče Mihol?«

»To pa to, glej ga, kje si jo pa videl, da si jo ponaredil?«

»Nikjer! Bistra glava marsikaj izumi!« se je bahal Tonič.

»Bom pa jaz povedala,« se oglasi Liza. »V trgu je videl novo stiskalnico za mošt in po tej je to-le naredil za stiskanje voska.«

»Saj sem vedel, da zob nima ta naša Liza in zato reva ne more držati jezika za zobmi! Vendar vama lahko povem, da se mi je stiskalnica bolje posrečila kot Lizi medeni kolači. Le čujta! Namesto natrona je nasula v testo navadne pralne sode in namesto sladkorja je primešala k tej meneštri mavca, ki sem ga kupil za kit!«

»Pa kdo je tega kriv, he? Ali jaz ali ti? Le poslušajta! Stolkla sem si v možnarju sladkorja za kolačke, dala v škarnicelj in postavila začasno na okno. Pa kaj naredi? Ko mene ni bilo v sobi, vzame sladkor namesto svojega mavca, strese ga v firnež pa meša! Ko pa se ni hotel zgostiti, prične robantiti, kakšen mavec da je to, ki se v firnežu topi?!«

»To je res, sedaj bom pa še jaz naprej povedal, kar ne mara sama povedati. Torej čujta to čudno dogodbo naprej! Moja zlata in sladka Liza si je potem polomila še zadnja dva stranska zoba na kolačkih iz mavca in sedaj nima nobenega, kar si lihko mislita, da je zame največja nesreča, ker sedaj je šele njen jezik prost!«

»E, pa povejte, morda bo še prišla vprašat za navodilo, kako se iz mavca delajo medeni kolački!«

»In iz sladkorja kit!« doloži Janko.

XV.

V Ljubočah so obhajali god farnega patrona. Povsod so gospodinje nacvrle krofov in bobov, le v župnišču je stara Mana napekla medenih potic in kolačev. Župnik je povabil svoje čebelarske tovariše na kozarec medice. In kateri čebelar bi se ne odzval prijaznemu vabilu svojega učitelja? Prva sta prišla Mihol z Metko, kmalu potem sta jo primahala Tonič in Janko. Rada bi bila prišla tudi Liza, pa Tonič je dejal, da so povabljeni le muhiči, ne pa ose. Pa Liza ga je koj vprašala, če dobro ve, da so gospod vabili tudi trote?

»Ha, ha, ha! To bo nekaj za Metko! Liza, ali ji smem povedati?« vpraša Mihol medtem, ko lomi Janka smeh.

Župnik jih je že čakal pri pogrnjeni mizi, na kateri je bila lepo narezana potica na enem, vabljivi kolački pa na drugem obsežnem krožniku. V steklenici se je rumenila medica. Po prisrčnem pozdravu so sedli za mizo in pokušali sladke medene dobrote, katerih se je zlasti Tonič v polni meri posluževal. Posebno všeč mu je bila medica. Vedno je napeljeval pogovor na njo, da bi vendar izvedel, kako se napravlja ta sladka pijača, a župnik ni imel danes veselja razlagati svojih kletarskih umetnosti. Bržkone pa tudi ni hotel, ker se je bal, da ne bi potem Tonič prevečkrat ogledoval kozarcev z medico namesto stružca. Pogovor se je sukal okrog čebel in njih lepih lastnosti, ki jih župnik ni mogel prehvaliti.

»Imenujte mi le eno žival,« je rekel, »od katere bi se mogel človek toliko koristnega učiti kot od čebele ... Nima razuma, nima volje, nima zmožnosti napredovati, in vendar ima toliko lepih lastnosti. Za zgled nam dajejo psa zaradi njegove zvestobe, osla zaradi njegove potrpežljivosti, goloba zaradi njegove snažnosti, mravljo zaradi svojega rodoljubja, vdanosti, pokorne opreznosti, a čebela nadkriljuje vse zaradi svojega rodoljubja, vdanosti, pokorščine, sloge, miroljubja, čistosti, varčnosti in pridnosti. Ali morda pretiravam? – Pa, Metka, nalij kozarec in ponudi prigrizkov, da vam ne bo dolgčas!«

»Le nadaljujte, bomo radi poslušali,« se oglasi Tonič, pomrda zadovoljno z brkami in postavi kozarec na mizo.

»Znano vam je,« nadaljuje župnik, »da je matica v panju načelnica cele družine, če bi tudi ta štela petdeset tisoč čebel poleg trotov. In videli ste že tudi, kako jo njeni podložniki ljubijo, kako se ji umikajo, kadar hodi po satu in leže, kako jo branijo, in slišali, da prej same pomro za lakoto, kakor da bi ona stradala, same prej otrpnejo od mraza, kakor da bi ona pred njimi otrpnila, in slednjič ste zapazili, kako jo preplašene iščejo, če se jim je izgubila in kako za izgubljeno žalujejo. Ali ni to lep nauk za otroke, kako naj ljubijo svoje starše? Ali ne osramotijo te živali dostikrat otrok? Oglejmo si njihovo družinsko življenje! Ker le matica leže čebele, zato je mati cele družine. Ker sama ne more skrbeti za celo, dostikrat ogromno družino, pomagajo ji čebele odgajati mladino. Te jo grejejo, snažijo in čistijo zanjo posteljice, popravljajo jih, pripravljajo hrano iz medu, vode in obnožine, dokler niso godne za preobrazbo. In kadar se preobrazijo, podajajo jim hrane, jih očedijo in spremljajo na prvi izlet in se vse vesele vračajo ž njimi na ljubljeni dom. – Tukaj vidite zopet lep prav lep zgled, kako bi imeli starši skrbeti za blagor otrok.«

»Res je tako! Da bi jih le otroci kakor tudi starši posnemali – ali dostikrat se zdi, da čebele več vedo o četrti božji zapovedi kot ljudje!« omeni Mihol.

»Jaz pa najbolj občudujem slogo, ki vlada med njimi! Kolikokrat sem že rekel Lizi: Glej, te živali se bolje razumejo kot midva. Pa se mi je smejala!«

»Da! Ker se čebele med seboj ljubijo, zato jih tudi sloga spaja, in sicer sloga, kakršne ne najdemo dostikrat niti v boljših krščanskih hišah! V marsikateri hiši prebivajo le trije ali štirje, pa se ne razumejo. V čebelni družini jih pa šteješ na tisoče, in glej, odpri panj, opazuj v njem to vrvenje in tekanje, to raznovrstno delo in vse se vrši mirno, za vse je dovolj prostora med ulicami, pod stropom, ob stenah, na dnu, celo pri vhodu, dasi je tako ozek! Vse gre za svojim delom, nobena ni drugi na potu! Vsi ti stanovi: pestunje, voskarice, zidarice, obnožarice, medarice, vodarice se nevedoma ravnajo po pregovoru: »Sloga jači, nesloga tlači.« Odtod ta lepi napredek in uspeh v panju,« razlaga župnik.

»Taka sloga bi se podala tudi občinam in državam. Koliko je tu nepotrebnega prepira, nevoščljivosti in zmešnjav vsled prevzetnosti in sebičnosti! Vsak misli samo nase, ne pa na skupni blagor!« je dejal Janko.

»Da, da! Prav si rekel, ljubi Janko. Ko bi naši razni voditelji ne bili sebični, ampak požrtvovalni kot so čebele za blagor svoje države, bi bili podložniki lahko povsod zadovoljni kot so čebele v svojem panju. Izrekel sem besedo »država«. Čebele imajo tudi svojo državo in sicer monarhijo ali samodržstvo. — Imajo svojo kraljico, ki kot samodržkinja neomejeno vlada in to po volji božji! Iz njenega srca zajemajo takorekoč vsi njeni podložniki, državljani navdušenje, odločnost in delavnost v prid celi državi. Njo slušajo vsi podložni, složno izrabljajo ves čas za blagor države, zanjo varčujejo, zanjo trpijo, zanjo se trudijo brez oddiha, brez počitka. Sreča skupne domovine in naroda je namen njihovega življenja in delovanja in ta ljubi dom branijo, če treba, z ostrimi in nevarnimi bodali, kakor hitro zadoni bojni klic. In vendar so miroljuben narod, ki se ne vmešava v zadeve sosedov in zagrabi za orožje le v svojo opravičeno obrambo.«

»Prosim, dovolite, g. župnik, na koritarje ste pa pozabili. Te škodljivce ima vendar tudi čebelna država!« omenja Tonič.

»Koritarje pa,« se smeje župnik, »pa je precej razločka med človeškimi in čebelnimi koritarji ali troti! Koritarjev nobena država ne potrebuje in so res vsej državi le v škodo, ker premalo ali nič ne delajo, pa prejemajo previsoke plače. Poleg tega jih redi žalibog država vedno, ni ga leta, da bi jih ne bila imela. Čebele pa koritarje-trote nujno potrebujejo za svoj obstanek, dasi bi jih ne bilo treba toliko, kolikor jih je včasih. Pa ne pozabimo, da čebele nimajo razuma, da bi to škodo mogle spoznati, kot bi jo lahko spoznale naše države, ki redijo vedoma koritarje! Nadalje čebele poženo vse koritarje iz svoje države in jim odvzamejo vse dohodke, celo hrano jim odpovedo, kakor hitro je obstanek države zaradi njih v nevarnosti in kar je nekaj posebnega, ravno takrat jih poženo, ko se državna blagajna polni z bogastvom za vzdrževanje naroda, t, j, kadar jeseni čebele polnijo celice z medom!«

»Ali se ne glasi pregovor, naj se gre lenuh učiti k čebeli?« vpraša Metka.

»Pojdi k mravlji in uči se delati!« beremo v Sv. pismu, ker takrat čebele še niso bile udomačene kot so dandanes, zato jih pravični stare zaveze niso tako dobro poznali kot mravlje, sicer bi bili ljudi pošiljali v šolo k čebeli! Pač pa je znan pregovor: »Priden je kot čebela«, in komur te besede veljajo, je lahko ponosen na to čast, ker čebele so res nenavadno pridne. Zato jih imenujejo nekateri narodi »delavke«. Za delo ima pet oči, dve tipalnici, ostra grizala, tri pare nožic, sesalo za lizanje nektarja in pet čutov, med katerimi je najbolj razvit vonj. Kako vse svoje ude porablja za delo, vidiš posebno pomladi, kadar jih solnce vabi v naravo. Najprej snaženje telesa, čiščenje bivališča, potem odnašanje mrličev in voščenih drobtin, raznih odpadkov, čiščenje celic za zalego in donašanje vode pa obnožine, kadar se je pokazala zalega v panju. Pohajkovanja ne poznajo.«

»Pa vendar,« oporeka Mihol, »jih včasih toliko čepi brez dela na bradah!«

»Pa ne brez vzroka!« ugovarja župnik. »Pihljajo s krilci, da zračijo panj, ako je v njem prevroče, zgoščujejo s tem med, stražijo žrelo proti roparicam ali pa izmučene počivajo, ker so stare, onemogle ali ker ni več paše in za notranje delo zadostujejo mlajše čebele. – Pa prijatelji, pozabljate, da sem vas povabil na potico, zakaj torej ne jeste? Metka, kakšna gospodinja si ti, da nič ne ponujaš?«

»Sama pa vedno drobi! Mar ji je za druge čebelarje, da le sama počebelari!«

»Ali si mi nevoščljiv? Ali ne veš, da ženske rade jedo sladke reči?«

»Moraš biti kot čebelarka varčna, pa ne vse sama pojesti. G. župnik, kar ste sedaj razlagali, zadeva bolj nas čebelarje; ali ženskam ne dajejo čebele nobenega nauka?«

»Tudi ženske,« povzame besedo zopet župnik, »so državljanke, torej to, kar smo omenjali glede domoljubja, zvestobe in delavnosti, velja pač tudi ženskam. Posebej naj bi se pa učile od čebel snažnosti, ponižnosti in varčnosti. Čebela se ne dotakne nobene mrhovine, da, celo proč leti iz njene okolice zaradi smradu, ki iz nje puhti! Tudi človek čistega srca beži ne le pred ostudnim dejanjem, ampak že pred nespodobnim govorjenjem, ki je dih nečistnika. To seveda velja v prvi vrsti ženskemu spolu, h kateremu pripadajo čebele. Panj je ogledalo teh čistih živalic, kjer ni nesnage, vse čisto, snažno, sat in celica, strop in dno in čebelica!«

»Pa vendar se včasih dobijo na dnu panja razni odpadki in v kepah drobtinic celo črvi,« trdi Janko.

»Da! Pa tega niso nikoli krive čebele, ampak čebelar, ki je n. pr. malemu številu čebel odkazal nesnažen panj ali naselil roj celo na satje, pokvarjeno od molja, ki ga čebele nikakor več niso mogle rešiti in osnažiti. Le stresi roj v panj, primeren velikosti roja, vsadi ga na snažno satje, ki ga lahko obsedejo, in ne boš ugovarjal moji trditvi, da spada čebela med najsnažnejše živali. — Pa ne samo to, ampak tudi med najponižnejše živali. Tako imenitna žuželka, da ji ni para, tako koristna in vendar tako preprosto oblečena!«

»Ali slišiš, Metka? In ve ženske ste tako ničemrne! Vsako nedeljo bi hotela imeti kaj novega, vsak praznik najrajše novo obleko! Prav! To moram povedati Lizi.«

»Potem ji še povej, da naj bo tudi varčna kot čebela! Vse božje darove pravilno uporabljajo, tu ni nobene potratnosti, nobene zapravljivosti v skrbi, da bi ne nastal glad, ako bi za dobro letino nastala slaba. Če bi tudi zanje človek ne skrbel, ne bodo došle, ker ob prav dobrih letinah naberejo strdi za več let.«

»Varčna je pa tudi moja Lizika! O, varčna pa, pa še kako! Kolikokrat jem zaradi njene varčnosti nezabeljene žgance!«

»Ješ pa, ješ! Ali pa je tudi Liza nezabeljene?« vpraša Metka.

»Nič ne je! Pravi, da ni lačna, da moramo varčevati, da so slabi časi!« odgovarja Tonič.

»Jaz ne mislim,« pravi župnik, »da jih ne beli iz varčnosti, ampak zato, da te kaznuje, kadar ji kaj neljubega očitaš ali jo kregaš. – Pa naj bo zadosti! Ura hiti, moramo se posloviti!«

Nato je župnik vstal, prijel v roko kozarec medice, nazdravil vsem ljuboškim čebelarjem in čebelarki in želel srečno prezimljenje ljubljenim čebelicam.

XVI.

Po vseh svetih je bilo. Prezgodaj je nastalo mrzlo. V Ljubočah so naši čebelarji dokončali poslednje delo, zatlačili so med panje suhega mahu, župnik jih je pa obložil s slamnatimi blazinami. Žrela so zamrežili zoper rovke in v čebelnjaku nastavili mišnice. Z željo na veselo svidenje spomladi, so se ločili od čebelic, ki so si zaslužile miru in počitka. Neko jutro prihiti na vse zgodaj Metka v župnišče in prosi, da bi šel g. župnik pogledat očeta. Prehladih so se, kašljajo in trga jih po nogah, da od bolečin ne morejo spati. Župnik je šel torej z Metko in vstopil v lično hišico, kjer so oče v postelji jadikovali.

»No, no, oče! Kaj pa bo to?« se mu je nasmehnil župnik. »Kaj ste pa počeli, da ste vsi prehlajeni?«

»Ah, vse po neumnosti, g, župnik,« je dejal mož, »v takem hladu sem jaz, stari trot, hodil bos po mrzlem in mokrem kamenju, Malo grižav sem bil, pa namesto da bi bil vsaj copate obul, sem hodil bos na stran in sedaj me trga po nogah, da je joj.« 

»Ali vas kaj tišči v prsih?« ga vpraša sočutno župnik.

»Tisto ne, le nekoliko bolj težko sapo imam.«

»Dobro! Metka, vzemi dva rumenjaka in eno žlico medu in dobro premešaj skupaj. Potem skuhaj bezgov čaj in v malo skodelico vročega čaja deni žličko te zmesi. Ta vroči čaj boste pili trikrat na dan, pred zajutrekom, ob 11. dopoldne in po večerji pred spanjem. To bo zdravilo zoper kašelj. Da vas bo pa nehalo trgati po nogah, dobimo danes deset čebel in vam pritisnem na vsako nogo na meča po pet žel.«

»O tega pa že ne! Čemu mi bo to? Zaradi mene usmrtiti deset čebel? Se bom že pozdravil brez njih!« se je branil Mihol.

»Pa bodi! Kakor hočete. Vendar nikar ne mislite, da boste trganje pregnali s potenjem. Ste v 60. letu in takrat človek nima take krvi kot n. pr. Janko!« 

Ko je župnik odšel, se je Mihol smejal.

»Kaj temu gospodu pade v glavo! Mene opikati s čebelami! Mene zdraviti z želi, katerih sem dobil v svojem življenju na stotine? Ej, saj mora biti moja kri že vsa nasičena s tem strupom!«

»Obraz in roke so vam res dostikrat opikale,« ugovarja Metka, »v noge vas pa še ni nobena pičila, ko ste vedno v škornjih! Morda bi pa le pomagalo?«

Za dober svet hčerke in župnika se mož ni zmenil, a četudi se je potil, trgalo ga je po nogah včasih tako hudo, da je kričal.

»Oče, poskusite no vendar, kar vam je gospod svetoval, saj to nič ne stane!« je prosila Metka.

Končno se je dal mož pregovoriti in je povabil župnika k operaciji. Župnik je prinesel seboj deset čebel in za pomočnika je povabil še Toniča in Janka. Soba je bila dobro zakurjena, prijetna toplota se je prelivala po nji.

»Kaj takega še nisem slišal, da bi žela ozdravila trganje po udih,« se je smejal Tonič.

»Če nisi slišal, boš pa sedaj lahko videl in se prepričal, da je najboljše zdravilo zoper trganje alkaloidov strup, ki se nahaja v čebelnem želu.«

Potem se župnik obrne k Metki in pravi:

»Ti lahko greš za čas operacije po svojih opravkih.«

Ko je odšla, je ukazal župnik Miholu, da naj zaviha hlačnice do kolen in se vleže na trebuh.

»Tako! Sedaj pa primita vsak eno nogo, pa držita trdo, vi oče pa malo potrpite, saj ste bili vojak in se vendar ne smete bati čebele!«

Potem prime eno čebelo za krilca in jo pritisne Miholu na meča.

»Au, au, o ti kanacija ti, kako to boli!« zavpije Miholi.

»Korajža velja! Le potrpite!« 

Župnik pritisne drugo, pritisne tretjo – oče se prične čimdalje bolj ustavljati, ali trde roke ga držijo kakor v kleščah. »Potrpežljivost še nebesa pridobi, zakaj bi vam ne pridobila zdravja? Če se niste bali, kakor ste pravili, celega legijona Italijanov pri Solferinu, ali se boste ustrašili deset čebel? Kaj bi ljudje mislili o nas čebelarjih! Sramote nam ne smete delati!« opominja ga Tonič.

No, končno je štrlelo vseh deset žel iz nog starega Mihola, ki je vzdihoval in mižal.

»Oče, ali zelo boli?« ga sočutno vpraša Janko.

»Ah, tako pa žge, da je joj!« tarna Mihol.

»To bo kmalu minilo in potem boste tembolj veseli!« ga vzpodbuja župnik.

»Kaj pa, če umrjem? Ah, potem ne bom več z vami čebelaril!« 

»Če res mislite umreti, pa naredite testament! Sedaj smo tukaj ravno trije, več nas ni treba, samo na nas ne smete pozabiti v testamentu! No, kaj pa nama in Jankotu zapustite?« je vprašal smeje se Tonič.

»Pa prav«, pravi Mihol, »kar pišite to mojo poslednjo volijo. Vidva, Tonič in Janko, sta bila vedno, posebno pa še danes moja najboljša prijatelja, katerih ne smem pozabiti. Torej, ali se ti Tonič, spominjaš, da sta mi predlanskim ušla dva drujca? Vidiš, kolikokrat sem premišljeval, kaj naj ž njima naredim. Sedaj pa vem. Če se najdeta, vzemi ti, Tonič, za spomin na me prvega, ti, Janko, pa drugega. Vi, gospod župnik, ste priča, da se ne bosta med seboj prepirala, čigav je prvi in čigav drugi. Kajneda?«

»Očka, vi ste pa res velik dobrotnik ubožkov, ali take škode si vam pa res ni bilo treba delati!« 

Pri tem je Tonič Mihola tako hvaležno pogledal, pomrdal z brkami in poškilil po župniku, da se je ta z Jankom tresel od smeha. Tretji dan se je šel stari Mihol zahvalit župniku za preprosto, a najimenitnejše zdravilo zoper trganje.

XVII.

Minilo je šest let, med njimi štiri leta krvave vojske. Tudi Tonič, korporal, je moral zagrabiti puško in oditi z Jankom na bojno polje. Ali sreča jima je bila mila, da sta se nepohabljena in zdrava vrnila k svojcem in čebelicam, katere sta med tem časom oskrbovala župnik in Metka, ki se je razvila v lepo, krepko dekle. Župnik je prevzel v svojo skrb Toničev čebelnjak, Metka pa Jankovega vsled župnikovega posredovanja. Lep pomladanski dan je bil, ko so se vračali v Ljubočah od službe božje. Dve stari znanki in prijateljici, Špela in Liza, sta šli skupaj, zamišljeni v važen pogovor.

»Ali že veš, Liza, da bo pri nas svatovanje?« vpraša Špela. »Danes gre naš Janko s tvojim bratom snubit Metko!«

»A, a, kaj ne poveš?« se začudi Liza. »Pa ta moj trot ne da bi katero zinil! Čak, ti bom že zagodla! Vse taji in skriva pred menoj, pa sem se zanj toliko mučila, ko je bil v vojski!« 

»Ali ti nisi nič slutila, da bi se vzela? Ah, kdaj sem že jaz vedela, da je Janko zasedel Metkino srce in ona ujela njegovo!« se je zasmejala Špela.

»Kaj pa mati pravijo?« izprašuje Liza.

»Kaj pa hočejo reči? Veseli so, da pride k hiši čvrsta, mlada gospodinja. Saj so že potrebni počitka in Metko so imeli itak vedno radi.«

»Kaj bo pa s starim Miholom?« poizveduje Liza.

»Kaj bo? Nič ne bo. Preselil se bo menda v Smodinovo kočo in čebelnjak bo združil z Jankovim.«

»Koga pa zopet obirata?« zaslišita naenkrat za seboj Toniča, ki je že precej časa škilil za Smodinovo Špelo.

»No, ali ga vidiš? V svate gre, pa mi nič ne pove!« se huduje Liza.

»Potrpi! Kadar se boš ti omožila, bom to veselo novico po vsej fari razglasili in še za starešino ti pojdem! Pa veš kaj? Ne omožiš se pa zato ne, ker ne maraš za čebele, ampak samo za njihov med! Kaj pa ti, Špela, ali imaš rada čebele?«

»Pa še kako!«

»Ali bi ti tudi rada čebelarila kakor Metka?«

»Pa še kako!«

»Ali bi znala roje ogrebati in vsajati?«

»Pa še kako!«

»Špela, ali bi morda rada vzela čebelarja, kakršen sem jez?« 

»Pa – še –« je obmolknila pridna Špela in povesila oči, ko ji je Tonič segel v roko.

»Kdaj greva zapisat oklice, Špelica?« vpraša Tonič.

»Tistih ne bo treba zapisovati! Vaju bo Liza še danes lahko trikrat oklicala,« se je smejal Mihol, ki ju je došel, in je pristavil:

»Tako se pa ženijo samo čebelarji.«

In Liza? Ta potrpežljiva duša je šla, ko sta se Janko in Tonič oženila, streč Miholu v Smodinovo kočo. Dejala je, da gre zato, ker ve, da so čebelarji najboljši ljudje na svetu in da ji bo stari Mihol gotovo več zapustil, kakor je takrat, ko je bil bolan, obljubil Toniču in Janku.