Čegava bo?
| Čegava bo? K.Z. |
| |||||||||||||
Petošolec Jože je po dolgem premišljevanju in filozofiranju sklenil, opustiti svoje dosedanje najboljše prijatelje, kebre, gosenice, metulje in muhe in obiskovati plesne večere, ki so jih priredili njegovi sošolci v »Narodnem domu«. Zlezel je v črno obleko, nataknil belo kravato in se odpravil v »Narodni dom« z edino tolažbo, da on ne bo edini začetnik v občevanju z lepim spolom.
O prvih časih svojega kavalirstva Jože nič kaj rad ne sliši, zato mu bomo brezdvomno ustregli, če začnemo svojo povest šele mesec dni po pravem začetku plesov. Tedaj je bil Jože že cel kavalir. Znal je že celo četvorko na pamet in valček vsaj na desno že prav pošteno; in navzlic vsem trdnim sklepom in obljubam je že natanko razločeval med damami, ki se zanj pravzaprav niti zmenile niso, in tistimi, ki jih je zabaval na tak način, da se jim je moral prav dopasti, kateri občutek tudi z njegove strani ni izostal. Prav posebno goreče je gojil ta občutek proti eni izmed plesalk, s katero se je nekega večera pri zadnjem valčku po dolgem obotavljanju dogovoril za prvi valček na prihodnjem večeru.
Prvi valček prihodnjega večera je prišel, in Jože se je navdušeno vrtil po plesni dvorani. »Šlo« je imenitno, in Jože od samega veselja ni spravil drugega iz sebe nego neznansko zadovoljen smeh. Ves utrujen se je končno zahvalil in se šel odpočit h »gardi«, ki je imela svoj stalni prostor pri klavirju. To gardo so tvorili plesalci in obiskovalci plesa, ki se iz kateregakoli vzroka niso vdeleževali splošnega vrtenja, temveč se rajši med seboj zabavali. Njih navidezni poglavar je bil dolgi Štorklja, ki je vedno sedel poleg klavirju in kakor tiger pazil na vse okrog sebe, da je drugo jutro mogel oddati poročilo svojemu najboljšemu prijatelju, debelemu Koštrunu, ki je bil svoje čase odličnjak, zdaj pa je bil ta opravek že davno opustil. Zdaj je bil samo še vrhovni poglavar cele garde in vseh ljubljanskih kavalirjev. Vzvišen je bil pa tako, da ga na realske plese niti bilo ni.
Pri gardi je Jože po ovinkih izvedel, da je njegovi izvoljenki ime Jelka; več pa itak ni rabil, zato je šel kmalu zopet plesat, in ko se je potem začela četvorka, je sicer svojo damo vestno zabaval, toda pri tem ves čas škilil na Jelko, katero je zdaj prevlačeval njegov prijatelj, sošolec in sotrpin Drago. Ta se je je pa tako krepko oprijel, da je niti pri prihodnjih dveh valčkov ni izpustil. Dasi se je Jože pridno vrtil, je bil končno že hud, in ravno se je hotel začeti jeziti, ko sta se Jelka in Drago ločila. Kakor jastreb je skočil Jože proti njej in jo vrtil na žive in mrtve - tako dobro se mu je zdelo, da se niti za sunke sosednih parov ni zmenil. In greben mu je zrastel najbolj, ko so dame volile in je prišla Jelka ponj. Končno so bili vsi trije zadovoljni, Drago, Jelka in Jože. To je bil začetek.
V prihodnjih urah sta postala Jože in Drago že pogumnejša. Začela sta nositi rožice in astre v gumbnicah, pobirala Jelki obeske, glavnike in druge take drobnarije, in včasih se je zgodilo, da se je v pavzi eden ali drugi izgubil z Jelko v kak kot. Ob takih prilikah je drugi potem prav kmalu prisedel. Ker je bil pa ta običaj jako priljubljen, niti Štorklja ni mogel najti na tem kaj posebnega.
Nekega lepega večera – to se pravi, bilo je že proti jutru – pa sta šle Jelka in njena gardedama proti domu, ko je bil naenkrat, kot bi bil v gledališču izpod odra prilezel, Drago z medenimi besedami: »Smem spremljati?« poleg njiju. V temi je videl samo, da sta obe glavi prikimali in slišal zelo počaščen glas: »O prosim, če ste tako prijazni!« Ali je bilo njegovo postopanje damam prav ali ne, tega ni mogel razločiti; sicer pa za to ni zmenil, temveč jih spremil prav do doma tam doli nekje v Vodmatu, potem je pa lezel prav zadovoljen domov – in vse bi bilo v redu, ko bi ga na poti domov ne bil videl Štorklja. Temu se je moralo malo čudno zdeti, kaj išče Drago na tem koncu mesta – stanoval je namreč na Tržaški cesti. Zato pa Štorklja ni imel nujnejšega opravka nego hitro vse poklepetati, ne samo Koštrunu, temveč vsem znancem, posebno pa Jožetu. Ta ni rekel ničesar, a po prihodnjem večeru se je pokazal na eni strani Jelke zopet Drago, na drugi pa Jože. V najlepšem bralstvu sta lezla prav notri v Vodmat in ravno tako složno zopet nazaj.
Vse to je prišlo po štorklji Koštrunu in drugim petošolcem na ušesa. Jože in Drago sta morala prihodnje dni od svojih neudeleženih sošolcev marsikaj preslišati. Delala sta se, kot bi ju to prav nič ne zanimalo ali le količkaj brigalo; tudi drug proti drugemu se nista mogla prav izraziti, ker se nobeden ni prav upal, češ, naj le oni začne. Če sta prišla kaj skupaj, sta se skrbno izogibala vseh pogovorov o plesu in stvareh, ki so z njim v zvezi. Na plesu samem pa sta itak morala Jelko zabavati, če pa nista bila pri njej – kar se pa ni dostikrat zgodilo – sta se prav gotovo neusmiljeno dolgočasila.
In Jelka? No, tej se je to strašansko dopadlo, in najbolj srečna je bila, če so jo njene prijateljice zaradi tega kaj podražile. Na plesu razun »svojih dveh« sploh nikogar ni pogledala, v šoli se je pa pustila prav mimo dražiti, dokler ji niso začela gotove osebice očitati, da se Jože in Drago razun na plesu sploh ne zmenita zanjo. Drugi dan, ko sta šle Jelka in njena prijateljica Anica po tivolski promenadi, pa prištacata Jože in Drago mimo njiju in prav spoštljivo pozdravita. Anica se brž poslovi in gre proti ribniku. Na pol pota se pa obrne in vidi, da – maršira na desni strani Jelke Jože, na levi pa kavalirski Drago! Takrat bi bila skoraj bomba počila, in sicer pri vseh treh udeležencih naenkrat. Pri Jelki je Anica vse zvesto poklepetala, pri onih dveh bi jo bil pa vsevedni Štorklja silno rad posnemal. Le z ozirom na bližnji »zabavni plesni večer«, je sklenil, najprej opazovati dogodke na tem večeru in potem šele izvajati iz vsega skupaj svoje konsekvence. Bil je tudi radoveden, če bo morda prišlo do tedaj med oba zaljubljenca kaj vmes.
In Štorklja je čakal – toda »plesni večer« je prišel prej nego tisto »kaj«.
Koštrun se je dal po Štorklji vendar pregovoriti, da je prišel na zabavni večer. Prigugal se je precej pozno, ko je bilo že vse v tiru. Pri vratih ga je čakal Štorklja, ki mu je iskreno stisnil roko.
»Duša krščanska, plesal pa ne bom, to ti povem; sploh, kam naj se pa denem v tej gneči?« je sopihal in iskal pripravnega stola. Moral se je precej dolgo boriti, predno je ujel tako pripravo, s katere se potem več nego dve uri sploh ni premaknil. S Štorkljo sta imela »cerkle«, ki je trajal skoraj prav do odmora, dokler namreč Koštrun ni vseh gospodičen nagovoril. Potem mu je pa postalo malo dolgčas, posebno zato, ker se je Štorklja omajal in šel plesat. Vrnil se je pa še pred odmorom, in ko se je malo oddahnil, sta šla s Koštrunom v najskritejši kot vseh treh stranskih sob jest. Niti ostale garde nista trpela v bližini. Staknila sta glavi čisto skupaj in brskala po sobi, dokler nista našla cele blažene trojice Drago – Jelka – Jože.
Sedeli so nasproti Koštrunu in Štorklji pri posebni mizi. Jelka v kotu, na desni Jože, na levi Drago. Jože je bil okrašen z dvema nageljčkoma. Drago z rožico na eni in krizantemo na drugi strani, Jelka pa je imela na prsih dva šopka rož, strnjena v enega samega; eden se je nagibal proti Jožetu, drugi proti Dragu. Sredi mize je stala steklenica z rdečo tekočino, ki je bila že vse tri spravila v prav sentimentalno voljo. Jože je bil pri vsej svoji ljubezni še toliko realen, da je od časa do časa prigriznil kako salamo. Drago pa je bil tako navdušen, da je pozabil na prav vse okrog sebe. S svojega stola se je neprestano stezal na desno in zavrtil se na čuden način, da je gledal Jelko malo od spodaj, torej naravnost v obraz, tako da revica niti jesti ne bi mogla, če bi bila tudi hotela. Jože je govoril malo, počasi, pametno. Drago še manj, toda strašno hitro in nepremišljeno, Jelka pa skoraj čisto nič. V nasprotnem kotu pa je brenčal debeli Koštrunov bas in odgovarjal hripavem Štorkljovemu baritonu, ki mu je razlagal vse podrobnosti svojega peklenskega načrta.
Izvršitev načrta se je začela še tisti večer. Ko so zadoneli prvi akordi valčka, je prišla cela trojica prav židane volje iz svojega kota. Prav počasi in previdno si je začel Jože natikati rokavice, in ko je bil gotov, je odplaval z Jelko. Pogumno se je prerival skozi največjo gnečo in se na veliko jezo sosedov vrtil na levo. Prav imenitno se mu je zdelo, samo malo premalo, uboge tri ture!
Za njim je nastopil večni kavalir Drago. Ta se je nekaj časa mirno in počasi vrtil na desno. Kar naenkrat pa se je nečesa domislil, obstal je, spremenil smer in začel tudi na levo. Čim dalje sta plesala, tem hitreje je šlo in tem manj sta mislila na konec. Kakor bi imela električen motor v sebi, sta se vrtila z vedno večjim ognjem. Vse ju je gledalo, tudi Jože, ki je že počasi postajal jezen. Nekaj časa se je prisiljeno režal, po tem se je držal resno in končno je bil na njegovem obrazu dobro viden izraz jeze. In ravno tedaj je zaslišal, da je rekel Koštrun Štorklji prav pomenljivo: »No, ta je pa menda ne more izpustiti.«
»Ima že vzrok,« je pritrdil Štorklja.
To je šlo prav gotovo na Draga in Jelko, ki sta se ravno tedaj prisukala mimo Koštruna, in te besede so spravile Jožeta v tako jezo, da si je šel razburjene živce tolažit s vodo. Ko je prišel nazaj, je bilo valčka že davnaj konec; ravno v zadnjem trenutku si je Jože mogel zagotoviti četvorko z Jelko.
Prva skrb mu je bila, da jo je vprašal: »Ali prejle res niste mogli priti pome, gospodična?«
»Saj sem prišla.«
»Veste, to je pa pravzaprav malo premalo, tiste tri ture ali koliko jih je bilo ...«
»Zabavni večer je bil zato prirejen v ponedeljek, ker je bil v torek praznik in so plesalci lahko napasli svoje mačke. Pasli so jih pa tako pridno, da so še v sredo delali zelo kisle obraze. Jože in Drago sta čepela vsak v svojem kotu in nista pogledala drug drugega. Tudi v odmorih sta se premikala jako malo, pač pa je šinil od časa do časa kak hud pogled iz Jožetove klopi v Dragovo ali pa narobe. V četrtek bi se bila pa že skoraj sprijela. Pri vratih sta trčila skupaj, in takoj so padle besede: »Hudič, preklet!« in »Mrha, sakramenska, kaj pa tebe sem nosi?!« Nadaljne razprave je preprečil bližajoči se Bevsk, slavni in grozni profesor naravoslovja.
V petek pa je stal petošolski oddelek garde korporativno zbran pri oknu. Predsedovala sta Koštrun in Štorklja, ki sta prišla nalašč zato iz šeste šole sem. Obravnavali so zabavni večer s svojega stališča. Ko so obdelali Cofkovo, Baronovo in Žančkovo ljubezen, je zapazil Koštrun, da zanaša tok usode z ene strani Jožeta, z druge pa Draga proti gardi. Zato je povzdignil glas:
»Pa vse to skupaj ni nič proti temule Jožetu! – Duša krščanska, ti si zaljubljen!«
Jože je gledal zelo žalostno.
»Saj sem te včeraj videl, kako si pisal zaljubljeno pisemce,« je vpil Baron, zvest član garde.
»Pisma piše marsikdo,« je zagodrnjal Jože.
»Kaj bo to, saj to res ni nič, je renčal Koštrun. »Včeraj si imel sestanek, duša, zato še zdaj tako zaljubljeno gledaš.«
»Kje?« je zarjovela polovica pete šole.
»Pod Tivoli, v tistem drevoredu, ki gre poleg sankališča. Ali ni res?«
Jože je kar nehote pokimal.
»Živio ženin Jože!« je zahreščal gardist Muhca.
»Živio Jože! Na dobro srečo!« se je zadrl ves razred. Navdušeni petošolci bi bili Jožeta skoraj prevrnili. V tistem trenutku pa je treščil Drago kakor šrapnel med nje.
»Ali je to res?« je zatulil z živinskim glasom.
»Res,« je zinil Jože odločno.
»Tukaj se ne boš norca delal, idijot!«
»Jaz se ne delam norca, mulec!«
»Jelka se ne bo nikoli zaljubila v takega backa!«
»Tisto ni meni nič mar. Včeraj sva bila v tivolskem drevoredu, amen!«
»Veš, Jože, kaj takega bi pa jaz nikoli tako ne obešal na veliki zvon kot ti. Kaj bo to, en ubog sestanek!«
»Kaj pa še češ drugega?« se je obregnil Baron, ki se je že veselil na pretep.
»Tebi ne bom pravil, kaj. Toliko ti povem, da se Jelka za Jožeta še ne zmeni ne.«
»Ti ravno veš; sicer ne bi bila prišla na moje vabilo,« se je zagnal Jože.
»Bog ve, če je to res,« je rekel Drago navidezno mirno.
»Seveda. – Zdaj povej, če si že imel kak sestanek ali še nobenega!«
»Že več«.
»Jaz ti pa samo to povem, da ti je ne odstopim, in če imaš deset sestankov.«
»Jaz pa tebi ne.«
»Oba je pa res ne moreta imeti,« se je oglasil Muhca.
»Na kakšen način se mora odločiti, čegava bo,« je menil Štorklja. Bučanje v razredu je pričalo, da so s tem vsi zadovoljni. Tudi Jože in Drago sta končno prav počasi pokimala.
»Torej – ali ste kontent?« je ogovoril nato Koštrun ves razred. En sam glas je zadonel iz splošne tišine: »Kako bomo pa to določili?«
»Pojdita se ruvat, kdo bo zmagal,« je predlagal drug glas.
»Potem zmaga itak Jože,« je odkimal Koštrun.
»Pojdita gumbe štet,« se je glasil nov predlog.
»Kaj bolj idealnega bi si bil pa že lahko izmislil,« se je uprl Drago.
»Amerikanski duel,« je zavpil Baron.
»Če si ti zraven, boš prav gotovo goljufal,« je odklonil Muhca nasproti Jožetu.
»V loterijo pojta stavit, kdor prej zadene, jo bo imel,« se je oglasil Štorklja še enkrat, da bi podprl licitacijo.
»To pa predolgo traja; predno pride kaj ven, bo ljubezni že davnaj konec.« S temi besedami je pokopal Koštrun tudi ta predlog.
»Potem pa napravita tako, da se pustita v ponedeljek od Bevska vprašati, in kdor bo bolj znal, tistega pa bo,« se Štorklja ni dal ugnati.
Petošolci so spravili prvi hip samo nekak: »O!« iz sebe, potem je vse umolknilo, nato je prikimal Drago in končno še Jože. In kakor bi bil kdo razred rešil začaranih spon, so se vsi še enkrat zadovoljno zarežali in se nato počasi razšli. Ob enajstih pa, ko je prišel Bevsk v razred, se je pri njem oglasil najprej Jože, potem pa se Drago. Bevsk si je nekaj zapisal, in stvar je bila do ponedeljka odpravljena.
Bevsk je imel tudi v ponedeljek tretjo uro, tako da sta imela naša dva junaka še dve uri časa, da sta sprešala zadnje skrivnosti botanike vase. Že ob osmih je bila belina njunih oči preprežena s precej gosto mrežo rdečih žilic, in ob desetih je bilo tam več rdečega nego belega. V klopeh je bilo vse pripravljeno na najhujši boj, le pripravo za goljufanje sta si bila bojevnika prepovedala.
Točno ob četrt na enajst je vstopil mali, suhi Bevsk, strah dveh tretjin cele gimnazije. Danes je gledal še prav posebno grdo in ujezeno. Že pri vratih je strašansko fiksiral ubogega Draga, da se je ta že nadejal lepih reči; toda kmalu nato je dobil Jože isti pogled, da je tudi njega hudo, hudo zazeblo. Bevsk je zapisal vse potrebno v razrednico, in potem je izvlekel katalog ...
Drago je bil v abecedi bolj spredaj, zato je prišel prvi na vrsto. Počasi se je dvignil iz klopi, potem je naglo stopil na oder, si popravil suknjo, potegnil roko čez oči, jo dejal na križ in pokazal odločno figo.
Bevsk pa se je zasukal za devetdeset stopinj, da je gledal Dragu naravnost v obraz in stavil prvo vprašanje.
Drago je odgovoril počasi, premišljeno, dobro povdarjajoč in prav. Motilo ga je samo to, da je bilo vprašanje v knjigi neznansko daleč zadaj, petinštirideset strani pred nazadnje vzeto tvarino. Bevsk je stavil vprašanje za vprašanjem; vedno bolj se je bližal koncu. Drago je odgovarjal kakor hudodelec na tezalnici. Bled je bil kot smrt; največ rdečice je bilo na ušesih in v očeh, dočim je imel ustnice skoraj popolnoma bele.
Bevsk je lezel počasi dalje. Drago je stal sredi odra kot kip in odgovarjal kot gramofon; strmel je v kos zidu kaka dva metra nad Bevskovo glavo; ni se zmenil za nobeno goljufijo, končno niti zato ne več, ali odgovarja prav ali ne.
Bevsk je končal tri strani pred tvarino. Drago je odgovoril še nekam prav, potem je pa počasi odjadral v klop. Bled kakor zid se je skoraj vlegel na klop, dočim je Jože počasi potoval na oder.
Prvo vprašanje, ki ga je dobil, je bilo osemintrideset strani pred končno tvarino. Jože ga je znal. Govoril je zelo mirno in se delal, kot bi na celi stvari prav nič ne bilo. Toda že pri drugem vprašanju se mu je zapletlo. Bevsk je postal nervozen in začel biti z desno roko ob levo, kar pa Jožeta navidezno nič posebno ni motilo. V razredu se ni nič izpremenilo, samo Drago se je dvignil in topo štrlel v Jožeta. Ta se je zdaj odkašljal in začel odgovarjati, da je ves razred strmel. Na pet vprašanj je odgovoril jako hitro, gostobesedno in popolnoma prav. Pri osmem vprašanju jo je zopet tako neusmiljeno zavozil, da se je tam zadaj nekje oglasil pritajen: »Oho!«. Bevsk je odkimal in se začel jeziti, potem se je malo pomiril in dal Jožetu še par vprašanj. Ta je odgovoril popolnoma mirno, pa tudi popolnoma narobe. Šele pri zadnjem vprašanju se je zopet malo popravil. Nato ga je Bevsk napodil in porabil tistih par minut do konca ure za razlaganje. Jože je sedel čisto mirno v svoji klopi in zrl ravnodušno na tablo.
Ob enajstih pa je dal dolgi Štorklja zastražiti vrata, postavil stol na katedro, stopil nanj in naznanil rezultat tekme:
Drago je bil zunaj od 10. ure 17 minut do 10. ure 35 minut, torej 18 minut. V tem času je dobil 12 vprašanj. 8 jih je odgovoril prav, 3 napol prav, enega pa narobe. Jože je bil v preši od 10. ure 36 minut do 10. ure 52 minut, to je 16 minut. V tem času je dobil 11 vprašanj, in sicer jih je odgovoril 7 prav, 2 napol prav, 2 pa narobe. Na podlagi tega rezultata je proglasil Štorklja z grmečim glasom Dragi za zmagalca. Tuleče rjovenje in vriskajoče čestitke vsega razreda so pričale, kako je izid boja zadovoljil večino petošolcev. Le Jožetovi najboljši prijatelji so bili mirni, in v zadnji klopi je neko zakotno zborovanje sklenilo resolucijo, da je škoda, da pri celi stvari ni bilo nobenega pretepa.
Zvečer je bil zopet ples. Jožeta ni bilo rani, a tudi Jelko je zaneslo šele precej pozno v odprte roke Dragove. Temu je bilo zdaj čisto vseeno, kaj govore kolegi o njem. Bil je najmanj v sedmih nebesih, dvoril Jelki, kakor bi hodil že vsaj dvajset let na plesne zabave, plesal valček ves čas na levo, če ni ravno sedel v kakem kotu in se za krono vsega skupaj res zmenil za sestanek na tisti poti, ki gre od ceste na Rožnik na mestno drsališče. Čas je določil v torek popoldne po šoli.
V torek po šoli pa jo je mahal Drago zelo razburjen proti drsališču. Kmalu je bil na mestu; skril se je za grmovje in čakal – čakal – eno minuto – dve – tri – štiri, pet, šest minut ... Kar zasliši govorico znanega, oh, tako milega glasu. Prvi trenutek je bil v enajstih nebesih, drugi trenutek se mu je pa zazdelo čudno, da Jelka na poti na sestanek govori. Oprezno je poškilil iz svojega skrivališča – pa – tristo strel! Govoreča ženska oseba je bila res Jelka, a bila je v najživahnejšem, najveselejšem in najprijaznejšem pogovoru z – Jožetom!!!
Drago je bil že take narave, da ga je ta izkušnja zelo potrla. Pustil je za tisto leto ljubezen in se zapredel nazaj med svoje knjige in študije. V šoli ni govoril z nikomer, in na ples ga ni bilo več. Le ko je prišel zaključni venček, se je dal pregovoriti od nekaterih dobrih prijateljev in šel nanj. Imel se je pa tako zanič, da jo je že dolgo pred odmorom na tihem odkuril domov, kjer se je po dolgem času zopet enkrat pošteno naspal.