Čemu pesmi?
Franc Pintarič-Švaba
Viri: Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 297.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pesmi smo pisali v drugačnih časih, ker nismo imeli drugega dela. Danes pa, ko je pravica na strani močnejšega, ko govori orožje, je naša pesem dovolj glasna in jasna: »Živeti hočemo, živeti svobodno na svoji zemlji.« Ta naša pesem je naše vodilo, je naša himna. Za to pesem padajo žrtve – nedolžni – padajo tisoči.

Ko bo ta pesem postala resničnost, ko se bo svoboda približala v vsem sijaju in moči, tedaj na plan pesniki in pisatelji! Padlim žrtvam za to pesem – pesmi večne slave in spomina.


Warum Lieder?

Lieder schreiben wir zu anderen Zeiten, weil wir sonst nichts zu tun hatten. Heute jedoch, da das Recht auf Seite des Stärkeren ist, da die Gewehre sprechen, ist unser Lied genügend laut und deutlich: »Leben wollen wir, leben frei auffreier Erde.«

Dieses unser Lied ist uns Leimotiv, ist unsere Hymne. Für dieses Lied fallen Opfer – Unschuldige-fallen Tausende. Wenn dieses Lied Tatsache werden wird, wenn sich uns die Freiheit näheren wird mit all ihrem Glanz und ihrer Gewalt, dann Dichter und Schriftsteller aufden Plan! Den gefallenen Opfern für dieses Lied – Lieder zu unvergänglichem Ruhm und Ändenken.

»Franc Pintarič-Švaba (glej spredaj). Besedilo je nastalo v juliju 1942 na Mrzlici v taboru Veličkove čete. Izvirnik je izgubljen. Ohranil se je nemški prevod besedila v po vojni zaplenjenem nemškem arhivu, ki ga zdaj hrani arhiv IZDG, 155/l-2.« (Paternu 1987: 297)