Četrta božja zapoved
| Četrta božja zapoved (Resnična povestica) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 7 (4. aprila) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Anton Pecko :e b! krojaški mojster. Sar. val je ca S" aren-. :rra v jede tistih visocik. stan h bii ijubtjaaskefa mesu. kamor se navadno t poa»tre<ne ttbice nate .ujeta reva n beja. Bil je bogat mot. a čudno bogastvo' Pakira. b: *e»'ero malh otrok, ženico l starčka v kotu pn žeietne. pečici ter dejal: »to je e .e b-"'£a»:*0. v«»m tem mi je Bog zaukaral z dr. m c . b re s >u*». iiveJ. > beko, » anovanje ud • ln re* druiefa b.pa^va t; traniia mala izbica. vse bilo je tako t .no 'as iafu»čen>. če tudi snažno in čisto. Godrnjal a., .eiil K- pa m->.*ter n.sdar ni. voijno prenašal je breme.
- ktTp:'a sta trpeči sn i raoj.tr« in njepa »> ne
pre^eia «:a *e u lej-ira »un<.vanj« v manj«e predmestno m j«ter *t. .pil je zopet kot pomagae v ».u/t»o n «ual noč in dan. aaroo da ae je »iei-a nje* ta na«:tila in čedno opravljena bila Oče moj«in>»e »ene imel e »icer kot vevMetni h;»nik pn nekem bsmnu na Hrvaškem dobro » uibo. ljubil je STOJO jedmko b<"> r :n n t-nejra mota. osivel je že v svojej alulM, nikdar ni por»t>i> pr>. »ti t a novo leto in g<*iove mojaUDvej vedno nwtr. čej dru»:ni darove, a /a denarno potnOČ ga ni-»ia nikdar pro*i!a, vedo', da bo on nam rabil na stara leta pnbra n.«*ne krajcarje, A pn*lo je drugafe!
Huda. mr/!a M M je nartoptka. krojač prehlad- »e zi in jela mej SOIMBII K su « poroč la s«ieda n:su mili la, da bosta očetu pisati m razpadati svojo revo. Naenkrat začujf m ra-i kedaj tako trdo ž:ve:,. saj mladi ljudje si sploh na hodniku teike stopinje in trkanje na njenih vratih v« :«f*e s..ka,o i:v,jen.e, kakor je v »at.ni Imela sta Kdo pat more biti? - <>če bil je njen » postaran m lepo Fr.u:no sancvan.e na prostoru, k.er se gospod, slaboten Kmalu mano jej je bilo vse. G(«n>od.r njegor je rada Kreha.a. :B -.udi .epo sobico i vhodom iz leste, nagloma umrl. a mladi odpustil ga je is službe Pok. er bi m;.ster avo.an nar>?n.kom mero jema!">ki er ». ,e r.a.ilil ter molil v*aki dan pobotno j avo- i je n ob!e?al. a denarja nič pri hi»i. Kdo zaupa dandam: otroci n :»kreno prosil naj n.ega in družino ne« siromaku, kdo «e ea umidi in mu pomaga' Soire. r.* in jim rtrera. narejeno ob.eko Pr,poročal se .e krog gostO>de ta oeio. obečab so mu scer naročil, a teden za tednom, me^ za mesecem rrt*el je, a naročil bilo je malo. malo. Leto preso. »torkl.a pnnes a je majhno, ljubko dete, a dea b ,o je tedne manj Obiakavala je potem Štorklja leto za letom kro.afa a aasluika vedno manj m manj Stouki. koje je kot doto pnten.1 in lastni prihranjen. DOTO, so se kot kafra zguMli tekom let. ust p« bilo je ledno več pn b i. a zasiuikoi nič Molitev in »upanje braii moral je avoja kopita a knjižice v hranilnici nakv lenih prihranjenih novcev ni bilo. Tatu ni bilo dobiti, znanci so se mu pa «kodo*eljno rogali, ker bil je varten in ni hotel nikdar i njimi popivati in denar zapravljati. Kaj sedaj ? - Hči se je britko jokala, gledajoč svoje speče mraz m glad vrivajoče otroke in sedsj »e oče okraden in revet! A iz poatelje oglasi ae mož njen m m<rno reče: .Oče, vi ostanete pn nas! Jaz trdoo verujem. da mi bo Bog dal kmalo zdravje in kar bomo imel' n>'. tudi vi dobite. Bog naa gotovo ne zapusti 1- - Ib kroju« je ozdravil, dobi! sopet delo, zine je prešle, otroci „0 ne veselili svojega ljubega dedeka, obogali ga ia ljubili neizmerno. Dedek pe lezel je hitro, hitro v dve gubi, tam je sedel za zapečkom, molil in ne«oval svoje unučke. Hči je vestno skrbela za njega, zet posilil ga je vsako nedeljo po krščanskem nauku v krčmo, kjer je pa le starčku natakal vino. a sebi le nekaj kapljic natočil ter jih mešal z vodo.
Pri revščini krojača bil bi Izdavek za vino potrata ko bi nc vedel, kako nad 70 letnemu starčku v krepilo močij hssni vsaj enkrat na teden polirek vina. Opustil je cel6 kadenje in prodal svojo pipo, samo da je zamogel očetu žene svoje privoščiti krepilo.
Zima je zopet bila. Delo je pošlo. Krojač ostal je zopet brez dela. Preselil se je za pozne jeseni v podgtretsn ceno sobioo na Stari trg, da je imela deca bližjo v <ulo. In zopet eo mrai, glad in žaloat stanovali v sirotnem stanovanju. Za zapečkom na mehkem stolu sedel je starček, in dremal, prijela se ga je blagodejna lastnost starosti — pozabljivost S solzami v očeh menila sta se često oba zakonska, kaj bo, kaj bo, ker pomoči ni od nikoder, od nikoder! Tiho je bilo v izbici, otroci so pospali in sanjali srečne otroške senje, tudi starček dremsl jc. stara atenska lira bila je že polnoči, a krojač in njega žena sta še vedno budela. Mislila sla jeden za drmega. da ježe zaspal, a spanje bežalo je nju vzglavje. Globok vzdih izvil se je iz pmj tožne žene, roko dvignila je v solze.
Ah ne spiš?« — tiho šepnil je krojač. Ne *e, ljubi mol!« — odgovorila je istotako žena.
Zakaj plačeš ? saj nisva kriva naše nesreče! V I'."trn zaupaj, saj se bo že kakO spremenilo.«
Oh. mo*! otroci se mi smilijo, revčki gladni, premrli in oče' Njun bilo bi vendar bolje v mesinej ubožniei, jf-Ia dobili bi in gorko stanovanje, česar jim pri numa manjka!«
»Kes je to, ali bi ne šli v ubožnico, morda bi jih pa tudi ne sprejeli I"
»Meftčanski sin so, sprejeli bi že bili, samo potov ne smeli bi imeti Stepi Tone v mestno hišo in poprosi za njih sprejem.«
Minulo je nekaj tednov. Kovščina bila je vedno večja l)cdek bil je sprejet v ubožnico, samo preseliti bi se mu bilo treba, a niti hči, niti mož njen se nista upala razodeti starčku, kaj sta učimla brez njega vednosti. Sila bila je grozna! Na pepelnico je bilo, ko je krojač za trdno sklenil dedeka prepeljati v ubožnico. Solnčni Jarki posijali so skozi okno, poigravali se po belej častitljivej bradi starčka pri peči, poigravali se tudi po zgrbančenem obličju. Koščene suhe roke so prebirale jagode na molku, a ustnice so polglasno mrmrale. Gospodinjo vprašala ga je, kaj mu je, a dedek se je srečno nasmehnil ter dejal:
Zdelo se mi je, da zopet vidim tvojo mater, da vidim tebe, kako si se še malo dele igralo na grajskem vrtu, ko so mamica umrli in si ti brbrala: »Oče, kaj ne, da ne gredo zlata mamica od naju, kaj ne da naju nikdar ne zapustš ? Tudi jaa vqu nikdar ne bom sapustila . . .« In zdelo se mi je, da te vidim Uko srečno koračiti z ženinom tvojim k poroki, da vaju sopet obiskujem v tistem lepem stanovanju s prodajalnico . . . Bog vč, da vas bom moral kmalo zapustiti, dete moje . . .« Tako je še dolgo govoril atarec, a soLze, bridke solze tekle so po upalem licu njegove hčere, ki se mu ni upala povedati, kam ga je namenil DK)2 njen popeljati. Popoldne je. Krojač oblekel je lepšo suknjo in ludi očetu dali so novo perilo in lepšo obleko. Dedek se je čudil in vpraSal, kak praznik je; vslregelje že|ji svojega zeta in šel na spsehod ž njim. Otroci podajali ao dedeku roko in jokali, kajti eurejšim povedala je mati, da ga morda dalje čaaa ne bo domu, a zamolčala, kam gresU. Čudil se je starček jokajočim ter rekel: »Otroci, saj vendar ne grem za zmiraj od vaa, čez uro sem pa nazaj !
Počasno sU po Starem trgu koračila mej vrvečo in šumečo množico. Na sv. Jakoba trg dospevfti kreneta v cerkev, potem pa po Florjanski ulici do mestne ubožnico. Ravno je hotel krojač za kljuko prijeti, ko ga starček Uko čudno pogleda in vpraša: »Ni Ii to mestna ubožna hiša?«
Krojač pa se je obrnil preplašen v stran in molčal, a vprašujoči je nadaljeval: »Tudi mene že čaka postelja tu notri, če me Bog kmalu k sebi ne pokliče!« Solza otrnila se je ubozemu rokodelcu v očesu, poprijel je krepko dedeka pod pazduho in peljal ga se solnčnih gorkib žarkov veselečega urno dalje po cesti do dolenjske mitnice in Um v krčmo, kjer je ladnjo deselico dal za kozarec dobrega vina. Domu prišedši z dedekom, rekel je tiho ženi: »Ne gre io ne gre, dokler mi Bog le košček kruha d&, ne dam očeta od sebe!« —
Stanovanje treba je bilo plačati, a denarja ni bilo. Gospodar tožil je krojača in temeljem pravomočnega plačilnega povelja prosil pri sodniji za rubežen in cenitev premičnin svojega dolžnika. Žalost stanovala je v airolnem domu, a še največ, ker je znal krojač, da ne bo mogel vzlic rubežni poplačati svojega dolga, saj ni imel ničesar vrednostnega.
Pobelil je zopet sneg strehe, a peč ni imela goriva, družina ne jčla in strah pred bodočnostjo, ko še celo sUnovanja ne bo, stresal je nesrečnega moža. Nekdo potrka in c. kr. sodni sluga vstopi.
»Tudi vam Bog daj dober dan!« odzdravi prišlec.
»Gospod I pri nas pač ni dober in tudi vi ga niste prinesli, saj znam, kak žalosten opravek privel vas je k meni!« reče krojač. »Žalosten opravek? Mislim, da ne!« reče sluga.
»Ali ni rubežen žalosten opravek in radi te sle prikli vendar k meni?«
»Rubežen? kaj še! Srečo prinašam, srečo!«
»Gospod! motite se tu ni sreča doma, ne poznam je!« <span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: j ,« a-kd.r n.. »oral je * davno P J.U«rl J« . »e le pred kratkimko< j edinemu dediču nad «m s porrom, d. .e —jo oM • P ^ « l ^ s , 1 M m, cclasitJ pri eodilču • ,
Zopert nek.j tednov je premic Kroj* ta* poobta- Meneč dedek. pnn«el J.m je neto o*. WW.DC kčino Dedek je čudno fMal h-ko»cet. H«, f rprmie: »Oče, kun borfe pa s tokfco denu;ea - .Leeeoe konjičke in punčik« bom kupil unuko« i« uau&cam, ker ai J'b le davno Ml«!. .Ali, oče, to je veliko več denarja!« »No, °*J P* T o n e t o p * 1 D * J a m ® t i , l ° kpo it»no. vinje . prodajalnico!»
• A deaarjs je le veliko več I« ,K»j g« bo več! Hvala Bogu I Tone naj g. bo p« plačal P°U 6 9 k "-®®1 - ln »ed«j? Ker ima gospod mojater Anton Peoko Uidi denu. ima del« veliko in te več pomag»če, iB učeoeev, . d.n n« dan moli in uči otroke .voja:
•Spotiuj očaU in mater, dm se li bo dobro godi« na zemlji">»Stpjte! ne obupati nad previdnostjo božjo! Oni etarOek so oče vase žene, mojster?«
Dal ali kaj imajo oče > rubeinjjo opraviti?«
Pišejo ae M. T. . . . ?« r r a l