Četrto poglavje: Ječarjeva hči
| Ječarjeva hči Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Pol ure pozneje stopala je deklica Sabinka s košarico v roki čez grajsko dvorišče. Ni marala za šale častnikov, ki so jo srečavali; kakor se je videlo, niti ni slišala, kako ji je eden izmed njih naročeval, da naj le živo Zabótu govori na srcé. Jadrno je stopila v ječo. Molčé postavi košarico na mizo in pogleda ujetnika.
Ta se vzdigne. Naenkrat ni bil več Žabo. Ponosito in ostro pogleda deklico kakor da bi hotel izvedeti njene misli.
«Prinesla sem vam večerjo ogovori ga čez nekaj časa deklè.
Bog ti plati, »zahvaljuje se ji Fersen.
Sabina ga milo pogleda. Ponosito držanje ujetnikovo, njegov pogled in fini potezi njegovega obraza imeli so za njo čarobno moč. Polije jo rudečica in ni vedela, kam se ozreti.
«Kaj si pač mislite, kedo da sem?» vpraša jo Fersen čeznekaj časa.
«Imenujejo vas Zabo, odvrne Sabina, «pa ménijo, da . . .
Kaj menijo?» poizveduje grof.
«Vem, da niste Žabó, »odgovori dekle brzo.
«To me zelo veseli, srčece moje, »reče grof goreče. «Ti si prva oseba, kteri smem razodeti svoje skrivnosti.»
Pri tem nagovoru Sabina jako obledi. Trepetala je, ko jo grof za roko prime.
«Vem, da me ne bodeš izdala,» pravi Fersen dalje.
«Vedi tedaj, da jaz nisem prav za prav Zabó nego plemenitnik, ki svoje življenje tvega, da bi rešil králjevo. Zdaj sem v tvoji oblasti. Zdaj me lahko uničiš, pa vender ti vse zaupam. Kaj ne, ti ne misliš na to?»
Sabina je molčé pritrdila. Ko se je obrnila v kraj, zaleskečejo se ji solze v očeh.
«Poslučaj me, dragica,» prosi grof.
Ona se verno ozre vanj.
«Ti lahko rešiš kralja,» nadaljuje ujetnik, «da, ti ga lahko rešiš sama! ves svet te bo hvalil, a jaz, jaz te bom ljubil, kakor svoje oko. Hočeš li?»
Tisotova hči pa reče odločno: «Ni mogoče ali enega rešiti bi si pa vender upala.»
«Koga pa ménite?»
«Vas, grof, » odgovori Sabina brzo. «Vaše življenje je v veliki nevarnosti, v večji kakor králjevo.»
Fersen je bil jako ginjen. Prepričal se je, da je samo s prigovarjanjem Sabino zase pridobil, ki se je zdaj močno zanj bala, hotel jo je samo pregovoriti, da bi mu pri njegovem podjetji pomagala. Deklé, ki je poznalo zločince, videlo je nenadoma pred seboj moža, ki je imel zraven telesne lepote plemenito in neustrašljivo srce, ki je bil pripravljen svoje življenje brez pomisleka darovati. Fersen jo je mislil pridobiti površno pa dobil jo je popolnoma na svojo stran.
Sabina mu pokrije mizo, rekoč: Bog blagoslovi! in se vsede na klop.
Čudno je bilo Švedu med jedjo pri srci. Skoro bi mu bilo žal, da je dekle zase pridobil, in vender bi bil zgubljen brez, njene pomoči. Kakor se je videlo, se Sabina ni dala pregovoriti h rešitvi králjevi, skrbelo jo je le življenje tega nenavadnega tujca.
Seveda je bil ta ves drugačen mož, kakor razsajajoči, besni jakobinski častniki, mož trdnega znaèaja in plemenitega srca, in občutila je prvikrat v svojem življenji, da se je nekaj nenaravnega zgodilo ž njo. Imela je sicer tudi nekako sočutje s kraljem in njegovo rodbino, posebno pa s princesinjo Elizabeto, danes pa je stal pred njo mož, kteri si je pridobil njeno občudovanje in sočutje, in odmah se jelo tajati njeno med žalostnimi okolščinami otrpneno srce.
«Kaj premišljuješ, Sabinka?» popraša jo Fersen, okrepčavši se.
«Kako bi vas rešila, »odvrne dekle. «Zgubljeni ste, ako vas jutri najdejo tukaj. Sem si že izmislila, kako bo najlažje rešiti vas.»
Tu je Sabina umolknila, in rudečica ji oblije nežno lice.
Govori, srce moje!» prosi jo grof.
«Nakanila sem vam posoditi svoje krilo, reče uječarjeva hči.
«Ni napačno, »meni Fersen smejoč se, «kako pa se naj ta reč nadalje razvije?»
«Ker se bo skoro začelo mračiti, zapustite vi celico, »pojasnjuje mu Sabina, in poskusite tako priti iz Tampla.»
«Kaj pa bo s teboj, dragica moja?» vpraša jo grof.
«Bom se že izvila, »reče dekle. «Moj oče je poznan kot strasten Jakobinec in zategadelj bode vsak dolžil le mene.»
«Nikakor nemorem sprejeti te Žrtve,» zavrne jo Fersen. «Samo nekaj zahtevam od tebe, pilo, da prepilim ono omrežje na oknu.»
«Ni vam mogoče uiti iz tega gradu, reče Sabina klavrno.
Smejoč se odgrne Fersen svojo obleko in pokaže konopneno vrv, ki jo je imel krog prsi ovito.
«Kar bi me jutri lahko izdalo, me bo nocoj rešilo, »pravi potem, samo pila mi manjka.» Sabina zamišljeno zloži posodo v košarico in zatim pokaže na okno, rekoč: «Tule skoz bom vam vrgla pilo.»
Pogleda ga zelo iskreno in na to zapusti ječo.
«Cudno dekle, »mrmra grof sam pri sebi. «Lahko jo je razvneti za najbolj predrzno dejanje. Če dobim pilo, mi ne bo težko uiti iz te luknje, ker sem dobro preučil načrt Tampla. Ali čudno se mi pa zdi, da me imajo na sumu! Me je li Zabó izdal? Izdajalec pa vender ni. Bil je pa gotovo jako nepreviden.»
Take in enake misli so rojile v glavi šetajočemu po sobici.
Med tem se je čisto stemnilo, pa čakal je še vedno zastonj. Ze je nakanil iskati kako drugo pot rešitve, kar naenkrat med križi nekaj zašumoče in zarožlja na tla. Grof ono reč hlastno pobere, bila je v papir zavita pila. Papir pobaše v žep in začne omrežje prepiljevati.