Čez petindvajset let (Zofka Kveder)

Čez petindvajset let.
Zofka Kveder
Izdano: Edinost 25/286–287, 289–2901900
Viri: dLib

[1], [2], [3], [4],

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Zofka Kveder
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bila je vroče strastne duše. Hrepenela je po ljubezni, kakor more hrepeneti le ženska. – Ne po onem navadnem praznem ljubkovanju, ki je le neko prijetno žgečkanje živcev, ne, želela si je vroče globoke ljubezni na resni podlagi z resnim smotrom. Ona ni videla v ljubimkanju ideal in cilj ljubezni, njej je bila ljubezen več. Vtopiti, vžiti se v dušo ljubljenega bitja, živeti v njem in zanj, misliti vzajemno in čutiti vzajemno, o tem je sanjarila, odkar se je zavedala svojega ženstva. Ta tajna harmonija duš zdela se jej je vredna življenja: žrtvovati vse svoje žitje za tak krasen sen. V domišljiji se je napajala s to rajsko mislijo, z njo je vstajala, z njo hodila spat.

Bila je mlada, lepa, bogata. Stariši so jo ljubili. Dobro je igrala na klavir in francoščina jej je gladko tekla iz ust.

Mlada, lepa, bogata, naobražena. — Kaj čuda, da jej ni manjkalo častilcev! Imela je tudi dobro, blago srce, a tega ni videti, pa tudi jo ni nikdo vprašal po njem, – če so le polne mošnje, kdo se še briga potem za take malenkosti?!

Imela je torej častilcev in dvorili so jej.

Ta je hvalil njene bujne lase, polna rudeča ustna in mile modre oči. Drugemu je ugajal nje fini okus, ugajale so mu njene elegantne toalete, nje fini „chic“, kakor se je oblačila. Tretji je občudoval nje spretnost v godbi, njeno izobraženost in taktnost. Še četrti jo je blagroval na tem, da ima tako dobre stariše, da s takim prirodnim dostojanstvom hodi po gladkem parketu in se sprehaja po molčečih stezah velicega domačega parka.

Obožavali so jo, dvorili jej a, ugajal jej ni nihče. — Da pač — eden!

Bil je to mlad, ubožen, a nadarjen mož. Ni imel slabega srca, a pri vsem in pred vsem — bil je praktičen. Njemu, na primer, zdela se je največja bedastoča, ako se je kdo zaljubil v kako revno, ubožno dekle, brez premoženja in brez upliva; in ako se je morda celo poročil s takim ničnostim stvorom, to se mu jo zdelo naravnost norost.

Kakor rečeno, ni imel slabega srca. Ona mu je ugajala. Njene čista nedotaknjena lepota napravila je bila utis nanj. Kakor profesor si je želel naobražene soproge in ona je popolnoma zadostovala njegovim zahtevam. Polni žepi njenega očeta so podelili vsej situvaciji potrebno gloriolo in on je bil srečen, da je našel v njej vsem njegovim željam tako ustrezajoči ideal.

Poznal je prilično svet in ženske in uvidel je takoj, da je pri njej treba drugačnega nastopanja nego obično in da bi navadne uljudne fraze in obrabljeni komplimenti ostali tu brez vspeha.

Po tem je tudi vravnal svoj manever. Držal se je bolj reservirano, govoril večinoma le resne stvari in skušal imponirati jej ne samo z naučenimi vedami, ampak tudi z bogastvom svojih mislij in svojega duševnega čuvstvovanja.

Imponiranje je najgotovejša stopinja do ljubezni. Kogar ženska spoštuje, temu ne bo težko pridobiti si njeno ljubezen. Mogoče, da ljubezen mnogokrat vspeva tudi brez spoštovanja, ali ženska finejših čuvstev ni možna ljubiti moža, katerega ne spoštuje.

On je dobro poznal to stran ženske duše, zato je s pametnim čakanjem netil njena čuvstva.

Sprehajala sta se po parku in menila se o knjigah in umetnosti. Opozarjal jo je na to ali ono mesto, na ta ali oni prizor. In ona je vživala v tem, da so se njegove misli vedno skladale z njenimi, da je njemu bila všeč ta ali ona scena, ki je ugajala ravno njej. Počasi, pa gotovo je raslo v njej zanimaje zanj in zanimanja izcimila se je ljubezen. Spočetka sama ni vedela za to. To nepotrpežljivo čakanje njegovega prihoda, to verno poslušanje njegovih besed smatrala je za prijateljske simpatije.

A prišel je tudi čas, ko je spoznala svoj duševni položaj in želela slišati iz njegovih ust priznanje, da jo ljubi. Mnogokrat je sedela pri klavirju in svirala komade godbenih klasikov. On je stal poleg nje, obračal jej liste in opazoval nje bele fine prste, kako so naglo prebirali tipke. Njegov obraz je kazal le, da uživa godbo in brez vsacega trepeta slonela mu je roka na naslonjaku njegovega stola. Ona je trpela pod to njegovo hladnokrvnostjo. Včasih je želela, da bi se priklonil k njej in pritisnil jej glavo na prsi. Vstala bi bila in poljubljala ono glavo, ki je bila tako nepremično upognjena nad klavirjem. Ustne so jej trepetale v divji želji poljubov in vsaka mišica se je gibala v prstih. Oči so se jej ovlažile, vsa nje duša je silila iz njih in ni se upala povzdigniti jih, da mu ne izda svoje tajnosti.

Njemu je bilo dobro znano, kaj čuti ona, a njegovemu samoljubju je ugajalo večati strast te čiste deviške duše. Ona se je zvijala pod močjo te ljubezni, želela, a se vendar bala trenotka, ko jej poreče: „Ljubim te“. Postala je nervozna, nemirno je tekala po sobah in nestrpno ogledovala z verande na cesto, je li se prikaže njegova vitka postava. In ko je prišel, trpela je tisoč muk poleg njega. Vsako malomarno vprašanje stalo jo je premagovanja; vse sile svoje je morala uporabiti, da se ni izdala.

In konečno se je tudi njemu zdelo dovolj. Vedel je, da jej nje oče, čim se omoži, da lepo vilo tik mesta v stanovanje, o kapitalijah niti govorjeno. Čemu se torej stiskati v malem temnem in vlažnem stanovanju, ko bi vendar lahko stopal po svitlih sobanah z drago razkošno opravo? Čemu štediti, trapiti se z malenkostnimi, tako neprijetnimi denarnimi skrbmi?!

Zasnubil jo je in ona je menila, da umrje sreče. Skupaj sta čitala knjige, tesno naslonjena drug na drugega in ona je mislila, da se vtopi v teh vskipevajočih čustvih. Da, da tako vtapljavati se v najintimnejše globine njegove duše, čutiti tajni trepet njegovega srca, kaka slast — kaka sreča!

Ni bil hudoben, zato mu je dobro dela ta njena brezmejna radost. Sicer ni občutil ni sence onega nasičenja sreče, kakor ga je čutila ona, ko sta sedevala skupaj, a vendar se je trudil, da jej ustreže. To večno tičanje v knjigah, to vedno menjavanje mislij in sodb o tem in onem, zdelo se mu je že dolgočasno. Moj Bog saj je v šoli dovolj tega filozofiranja. Naj bi še privatno študiral tuje značaje in čutila tujih duš! — Predolgočasno, res! —

Imeti lepo pametno ženo, kazati se včasih žnjo v društvih, kositi in večerjati skupaj, včasih za navržek morda igrati šah žnjo — to je res dovolj!

Da, da, on ni bil sentimentalen.

Prešlo je še par konvencijonalnih mesecev in bila sta mož in žena.

Mož in žena, — ljudje pač ne vedo, kak pomen tiči v teh dveh besedah. On cel mož ona cela žena in vendar vsak le polovica celote.

Vrnila sta se z običajnega potovanja, naselila sta se v vilo blizu mesta in zasnovala novo domače življenje. On je kmalu odložil svoje prisiljene manire, ono nežno respektiranje njene individuvalnosti in vse svoje navade prejšnjega občevanja. Prihajal je domov — prihajal k njej, objel jo in poljubil in zahteval kosila ali večerje. Če je bila juha preslana, je bil čemeren in če pečenka ni bila dovolj sočna, jezil se je celo nad zanikrnostjo poslov. Zvečer je prinašal včasih šolske zvezke seboj v korekturo, ali pa je čital učene razprave, katerih ona ni razumela. Vprašala ga je včasih, kaj čita ali kaj študira ali on jej je odgovarjal nepotrpežljivo:

— Ah, saj ne razumeš tega. —

Po večerji, kadar je bil dobre volje, morala je žnjim igrati šah ali poslušati ga, ko se je jezil nad kolegi. Mnogokrat se cele dneve ni zmenil za njo, a potem zopet jo je hotel udušiti s poljubi, ne vprašaje, je-li ona dobre volje ali ne.

Prej je prav rad poslušal godbo, a v zakonu je godrnjal, če je ona svirala na glasovir.

— Pusti že to večno muziciranje, čisto nervozen sem! —

Prej je bil jako navdušen za beletristiko nosil jej je sam knjige, vse opisane in prečrtane z njegovimi opazkami. Zdaj se mu je to zdelo tratenje časa.

— Druzega posla imam — rekal je, kadar mu je ona govorila, naj čita to ali ono knjigo.

Tako se je ona razočarovala polagoma. Britko je čutila mrzloto, ki se je širila mej njo in njim. Od onega življenja dveh duš v eni: niti sluha — nič — ni sledu o onih tajnih zvezah duha, o katerih je sanjarila prej.

Pripetilo se je bilo nekoč — da se je kuharici ponesrečilo kosilo. Jezno je vstal od mize in porinil krožnik od sebe.

— Oprosti! Druga jed bo boljša — je dejala ona.

— Boljša?! Haha! Radoveden sem, kako more biti kosilo okusno, Če ti vse dopoludne posedaš pri svojih knjigah ali kvariš klavir, — zavrnil jo je in odšel v gostilno.

Od tedaj ni imel nikdar več prilike tožiti čez jedila.

Vse je bilo ugodno zanj. Obed vedno dober in o pravem času, perilo in nogavice vedno v redu in vsaka stvar, ki jo je potreboval, vedno skrbno na navadnem prostoru.

Njegova soproga je bila res „vzor žena“, kakor se je pohvalil včasih proti prijateljem. Nikdar mu ni delala sitnosti, nikdar ga ni motila ali nadlegovala. Kadar je prišla ona nežnost čezenj, da je čutil potrebo poljubljati nje mehka ustna, trpela je njegove objeme in nikdar se ni pritoževala, če jej v slabi volji ni dajal odgovora na njena vsakdanja vprašanja:

— Kedaj naj pripravim jutri zajutrk — kedaj prideš nocoj domov? —

Otrok nista imela, a on jih tudi ni pogrešal. Bolj komodno je živel brez njih. Bil je srečen in zadovoljen s svojo ženitvijo; kako da misli ona, o tem ni vpraševal. Bila je videti vesela, slovela je za skrbno vzorno gospodinjo, a o svojih tajnih čuvstih ni govorila proti nikomur.

Pri zajutrku sta sedela v mali svitli, trezni obednici. Čokolada je dehtela po sobi in solnce je radovedno sijalo skozi visoka okna. —

Nemo sta sedela pri mizi. On je prebiral časnik, ona pa je mehanično pobirala drobtine po miznem prtu.

Postarala sta se. Bila sta sicer še oba v polni posesti svoje moči, a poznalo se je vendar, da nista več mlada. Njegova postava se je odebelila in polna lica so kazala ono nasičeno zadovoljnost in oni komodni mir zdrelejše dobe. Ona je bila še vedno vitka, živahnega kretanja, a njeni gosti polni lasje so se svetili v srebrnem svitu. Tu ali tam se je mešal še kak črn las v kito, a vendar je bilo mnogo več sivih nitij, nego črnih. Lice jej je bilo resno in mirno. Videlo se je, da ne ljubi, da bi jej kedo čital z obraza to, kar se godi v njeni notranjosti.

On je prečital časopis, zložil ga in pogledal preko mize njej v obraz. Potegnil je s tolsto roko preko čela in pričel:

— Nečesa bi želel. —

Njegov glas se je glasil ravno tako, kakor bi dejal: „to hočem“.

Ona je povzdignila glavo in je vprašajoče uprla nanj svoje oči. Skoro malo nestrpno je nadaljeval:

— Saj ti je znano, čez štirinajst dni bo obletnica najine poroke. Čul sem od strani, da kolegi osnujejo veliko veselico, katere se vdeleži vsa inteligenca našega mesta in da mi dijaki prirede serenado. —

— No, in ...?

— Umevno je, da se moram revanširati. Na večer mislim povabiti vse k meni. V sobah bi jih sicer ne mogel pogostiti, ali na vrtu bi se prav lahko dala prirediti mala fina zabava. Jaz se ne morem pečati s tem, pripravi in uredi ti, kakor se ti zdi dobro in potrebno. —

— Jaz? —

Da, ti! od mene vendar ne boš zahtevala, da se pečam s takimi stvarmi. Mar misliš, da se bom jaz pogajal s prodajalci in vesil lampijončke po drevesih? —

Njeno bledo lice je postalo za nijanso bledeje. Vzravnala je život in se oprla z rokama ob mizo. Ozke fine obrvi so se za videk nagubančile in ustna so nervozno trepetala.

— Torej ti meniš in zahtevaš, da pripravim domačo veselico, da naročim šampanjca in godbo in morda preskrbim še bršljana in smerečja, da se petindvajsetletnica najinega zakona proslavi, kakor je navada o tacih prilikah? —

Obmolknila je. Njemu se je čudno zdelo to vprašanje, nekako tuja se mu je hkrati zdela ta ženska, ki je stala njemu nasproti, glas mu je tako nenavadno donel v uho, da se je nehote vzdignil z životom iz svoje ležerne poze.

Pogledal jo je v čudu in dejal čemerno:

— I da. Za Boga, navada je in menda nas ne bo še konec, če žrtvujemo par buteljk. —

— Tako? Ti misliš torej, da naj jaz mirno vsprejemam goste, se zahvaljujem na njihovih čestitkah in poslušam brezkončno napivanje na „jubilejni par“. — — — Ti misliš, da naj ponižno srkam va-se modrost vseh brezštevilnih govornikov, ki bodo razkazovali svojo spretnost v tem pogledu in povzdigovali v deveta nebesa „neskončno srečo“, „idealno razmerje“ in „vzorno ljubezen slavljencev“? Ha, ha! Obžalujem, da mi ta komedija ne ugaja tako, kakor, zdi se mi, tebi! —

Nje ostri sarkazem ga je osupnil.

— Ali, prosim te, kaj ti je vendar?! — Komedija?! — Saj sva vendar živela v sreči in miru celih petindvajset let ...

— V sreči in miru? — pretrgala ga je. — O da, da, v sreči in miru. Seveda, prepirala se nisva in tepla tudi ne. Moj Bog, saj ti si profesor in jaz sem bila v penzijonatu! ... V sreči in miru! ... Ha, ha! ... V sreči, ko mi je srce vpilo po njej, da sem menila, da mi otrpne! V miru, ko mi je gorelo in žgalo v prsih, kakor da nosim živ ogenj v sebi! Ha, ha! V sreči in miru! Ha, ha! —

In zasmejala se je rezko in demonično, da je njej sami ta smeh pretresal mozeg.

— Da, da, le molči! Saj si me ljubil, saj si me poljubljal in hvalil me svojim prijateljem! O da, vzoren mož si bil! Vso čast! — — — No in jaz?! Mar nisem bila ideal ženske? Kedaj si jel ožgano meso, kedaj si imel odtrgane gumbe pri srajci? Kaj ne, nikdar! Da, da, dobra sem bila in ljubil si me! —

— Ali, ljuba moja — skušal jo je prekiniti, a ona mu ni dala govoriti.

— Ali, ljuba moja, po kaj se tako vznemirjaš? hočeš reči. No, vidiš, dragi, železne živce imam, a dvomim vendar, da bi prenesli hvalisanje petindvajsetletne sreče moje. Ha ha! Sreče! — — — Za kuharico in služkinjo si me vzgajal! Žena naj pokorno sezuva čevlje svojemu gospodu! — — — Haha! Ljubil si me! Kaj sem imela jaz, mar nima vsaka cestna vlačuga tega, kar si mi dajal ti?! Poljubljajo jo in objemajo, morda še strastneje, nego si ti mene. — — — A kaj, — kaj vprašujem, dal si mi ti druzega! Kedaj si skušal razumeti me! Bila sem ti igrača, to, kar je otroku punica; kadar se mu zljublja, jo ljubkuje, a potem jo porine v stran; in kadar je dobre volje, jo vlači zopet iz kota. Ljubezen obstoji pri nas ženskah v malenkostih. Kaj misliš, če jo ubijaš dan na dan z malomarnostjo in prezirljivostjo, kaj misliš, da jo konečno po malem ne ubiješ?! — Povem ti, da te sovražim! Najlepša leta si me mučil, najlepše upe zastrupil! O sovražim te, tebe, ki se velikega čutiš v zavesti, da si me osrečil! — Kedaj si vprašal za-me?! Da je bilo le tebi dobro, da je bil le tvoj egoizem sit do vrha! In sedaj zahtevaš, naj z veselicami proslavim to petindvajsetletno sužnost, naj se nasmiham voščilom in čestitkam, ko se mi krči srce v bolesti nad zgubljeno mladostjo, nad zgrešenim življenjem! O le sam se veseli!! Ti si vžival, ti proslavljaj! — Ali naj ti še zato služinčujem, ti egoist nenasitni?! Le naj ti napivajo k tvoji sreči, jaz je nimam, meni ne treba čestitk! —

Strastno je govorila, pogledala ga prezirno in sovražno in odšla iz sobe.

Nejevoljen si je mencal roki in mrmral pred-se:

— Ta ženska! — Kaj neki hoče! — Moj Bog te sitnosti! —

V mestu se je govorilo, da je gospa profesorica na naglem obolela in se odpeljala v toplice. Gospodu profesorju so kljub temu osnovali veselico in napravili serenado k petindvajsetletnici njegove poroke, gospej profesorici pa so odposlali dolgo brzojavko. Novi gimnazijski suplent jo je sestavljal cele dve uri in je bil zelo ponosen na njeno poetično obliko.

„Ni je sreče brez nesreče“. Neštevilnokrat so mestjanke ponavljale ta stari pregovor v onih dneh.

— Uboga gospa, ravno sedaj je obolela, ko je vse mesto na nogah zaradi njenega jubileja. Da, da, vsakdo nima te sreče, da se vse zanima zanj. No, vsi ljudje ne morejo biti srečni! —

In vse prijateljice so profesorjevo gospo obžalovale, ko se je jeseni vrnila iz toplic, da ni mogla biti navzoča na slavju petindvajsetletnice poroke svoje.