Čez reko
| Čez reko[1] Ivan Molek |
| |||||||||||||
Osebe:
Duševid,
Gorečnik,
Vrelokrv,
Trpec,
Svitana,
Bistrogled.
Pozorišče: Breg velike reke. V ozadju pusta ravnina s cesto, ki
drži v hribe, pokrite z goščavo. Onkraj reke krasna scenerija, izgubljajoča
se v nejasnih obrisih. Trije moški različne starosti in postave in mlada
ženska sede, oziroma leže na bregu in se razgovarjajo.
Duševid: Dovolj je pričkanja. Bodimo na jasnem: Ali smo vsi zato, da pridemo čez reko na drugo stran, kjer je boljši kraj in kjer se nam obeta lepša bodočnost?
Ostali štirje: Smo.
Duševid: Dobro. V tem smo edini. Cilj nam je skupen. Zdaj pa je vprašanje: Kako pridemo čez vodo? — Mislimo dobro in govorimo stvarno. Manj teorij, manj predsodkov in več poznavanja faktov je treba.
Gorečnik: Moja teorija je, da prebredemo vodo. Vi ste jo izmerili, pa pravite, da nam seže čez glavo; premerili ste tudi daljavo in trdite, da bi ne mogli držati sape toliko časa , da bi prehodili dno struge. Vašim kalkulacijam verjamem ali pa ne.
Duševid: Tukaj je matematičen dokaz. Številke. Deset čevljev od brega te že zalije voda. Do drugega brega je natančno pol milje. Vse je izračunano do tisočink in sekund. Zakaj bi premlevali to reč?
Trpec (leži ves čas na hrbtu s sklenjenima rokama pod glavo): Oh, številke! Moje oči so že solzne in rdeče od vaših številk. Pustimo številke! Kaj praviš, Svitana?
Svitana: Le vi računajte. Voda je tako mirna, čista in bajna kakor zrcalo, kot nebo. Občudujem to reko.
Gorečnik: Tvoja definicija, Duševid, že drži do gotove meje. Moje stališče je, da ni struga povsod enaka. V vodi so hribi in doline kakor na suhem. To so suha fakta.
Vrelokrv (naglo): To so fraze! Khm!
Gorečnik (jezno): Časi so preresni za zabavljanje. Pa ti povej kaj pametnejšega, Vrelokrv.
Vrelokrv: Sem že povedal. Vse vaše gobezdanje, lamentiranje in natezanje o kakovosti struge in globočini vode je plesnjiva češplja. Moj predlog je bil in ostane, da se dobro zaletimo in preskočimo reko. To je edina rešitev. Khm!
Trpec: Ali si zrela za skok, Svitana? Kaj misliš?
Svitana: Gledam in se čudim. Toliko vode na enem mestu še nisem videla v svojem življenju. Odkod prihaja in kam gre?
Gorečnik: Da, da — vprašanje še ni rešeno: Čemu je pravzaprav ta reka tukaj?
Duševid: Stupidnost! To ne spada sem. Bodimo stvarni. Vrelokrva predlog je skrajno nepraktičen, celo fantastičen, dasiravno zelo idealističen in o izvedljivosti te ideje si pridržim svoje dvome. Dandanes moramo biti zelo previdni, kajti vsaka povlastica ima že svoj politični program in platformo.
Vrelokrv: Frazarstvo! Jaz hočem, da smo še danes na oni strani reke in vsaka druga metoda pomeni, da se prehod zavleče za nedoločeno dobo. Zakaj toliko govorjenja? — Delajmo, delajmo, khm!
Trpec: Ne prenaglite se, bratje, ne prenaglite! Moje noge so trudne in moje oči vas še komaj vidijo. Počasi, tovarši! Kar ne bo danes, bo jutri. Moje mnenje je, da počakamo tukaj na bregu toliko časa, dokler voda ne vpade in izgine. Ali ni tako prav, Svitana?
Duševid: Ti si tudi velik idealist, Trpec. Z drugimi besedami se to pravi, da naj čakamo tukaj tritisoč let. Ali bomo?
Vrelokrv: Nikdar, nikdar! —
Svitana: Ne, ne, voda ne sme izginiti. Tako krasna voda! Zdi se mi, da bi bil zločin, če jo skalimo s svojimi nevrednimi nogami. Ali bi ne bilo dobro, bratje, če bi hodili po bregu do izvirka, in tam jo obidemo brez vseh težav?
Duševid: Haha, kako idealistično! Ženska čustva so neprekosljiva.
Vrelokrv: Kako frazasto!
Gorečnik: Hodila boš do smrti.
Trpec: Oj, na pot pa ne, samo hoditi ne!
Svitana (se obrne proti cesti in strmi v daljavo): Kaj bi bila tista črna pika na cesti tik gozda?
Vsi se ozrejo.
Trpec: Muha je.
Gorečnik: Ne, muha ni; nekaj večjega bo. Vrabec je.
Vrelokrv: Kakšne oči pa imata? Še več kot vrabec je. Telica je. Vidim, kako opleta z repom. Sem se bliža.
Duševid (gleda napeto nekaj hipov): Muha — vrabec — telica! Kako se motite. Jaz pa natančno vidim, da je človek; s palico maha okrog sebe, pa ne z repom. Tu je dokaz, da je zemlja okrogla.
Bistrogled (se počasi približa): Zdravi, tovarši!
Duševid: Pozdravljen. Odkod prihajaš in kaj nam prinašaš?
Bistrogled: Prihajam iz tujine, grem v tujino in prinašam vam najlepše želje.
Duševid: To je dobro. — Glei, bavimo se s težkim problemom. Pred nami je reka. Na tej strani je puščava in boj, na drugi strani pa blagostanje in mir. Ali ta nesrečna masa zelene vode nas drži tukaj in zdaj ne vemo, kako bi prišli čez. Pet nas je in vsakdo ima svoje ideje. Prvi pravi, da prebredimo vodo, drugi, da počakamo, dokler voda ne uplahne, tretji, da preskočimo reko in naša tovarišica Svitana je mnenja, da bi hodili do izvirka in prišli po suhem na druga stran. Ali imaš morda ti kakšno pametno sugestijo?
Bistrogled: Hm, pet vas je, naštel si pa le štiri ideje.
Duševid: Da; moja malčnkost se še ni odločila, kaj bi bilo pravzaprav najbolje. Glasoval pa bom za najpametnejši predlog.
Gorečnik (migne proti Duševidu): On samo zabavlja čez druge, sam pa ne da niti fige od sebe.
Vrelokrv: On razdira, kar drugi zidamo. Po domače bi mu rekli salonski anarhist.
Trpec: Tovariš tujec, kaj je dobro za glavobol? In kaj za trudne noge? Glavobol je kakor vojna. Morda je preddoba demokracije. Kaj se ti zdi, Svitana?
Svitana: Ne vem; to prepuščam vam. Oj, kako čarobna je ta vodna gladina pred nami! Grehota bi bila, če jo skalimo.
Bistrogled: Vaš vozel je res čudovit. Dovolite mi, da vam pomagam s skromnim nasvetom. Ali vam ni še nič prišlo na misel plavanje?
Vseh pet se spogleda.
Duševid: Plavanje? Kaj je to?
Bistrogled: To je tako. (Demonstrira z rokama.)
Vrelokrv (naglo): Humbug! Že davno smo zavrgli utopije. Khm!
Trpec: Prenaporno delo, prijatelji trudapolno delo. Človek si utrudi mišice in živci trpe. To ni dobro.
Bistrogled: A tako? Kaj pa čoln?
Vseh pet: Čo-o-o-o-oln?
Bistrogled: Da, čoln. To je večja škatlja iz lesa ali bičevja in zasmoljena, da ne pušča vode. Vsedete se noter, primete za veslo, pa vas ponese na drugo stran reke. Lahka reč. V desetih minutah ste čez.
Gorečnik (ga gleda sumljivo): Kdo pa ste vi?
Vrelokrv: To diši po starinah. Ali naj gremo nazaj v stari vek?
Duševid: Ideja ni preslaba z materijalističnega stališča. Zgodovina nas uči, da se gotove periode ponavljajo; razlika je le, da se ponavljajo v drugi obliki z ozirom na sodobne razmere. Kdo more trditi, da se ne bi tudi čoln prilagodil našim modernim potrebam?
Trpec: Ah, tesati čoln — plesti čoln — smoliti čoln in nazadnje še veslati, to so težave, tovariši! Fizični napori, napetost mišic, razburjanje živcev. Ali se izplača? Kaj praviš Svitana?
Svitana (gleda zaljubljeno v reko): Nič ne bom rekla. To so vaše stvari. Jaz bi najrajša poletela na krilih vetrčka preko te divne vodne mase.
Gorečnik: Nehaj, nehaj s svojimi plitvimi argumenti, ki diše po kompromisih, kakor berač po česnu. Ali bomo zdaj hodili po krivih potih nazadnjakov, ki tešejo in smolijo čolne? Odgovori!
Vrelokrv: Nazadnjakov, naših tiranov, ki so nas vse življenje priklepali na skale v gorah, da smo še le danes po trudapolnih potih prišli do reke? — Dol s čolni!
Duševid: Dovolite, da vam pojasnim stvar z .znanstveno-filozofičnega stališča naših učiteljev, katerih principe vsaj priznavamo, da so sredstva za dosego našega cilja — — —
Vrelokrv: Ne, ne! Dovolj je!
Bistrogled: Oprostite, tovariš, ne vem, ne razumem, ne morem uganiti, kaj je pravzaprav med vami, ali zdi se mi in sami ste rekli, da bi šli radi čez reko.
Vsi: Tako je. To je naš cilj.
Bistrogled (gleda nekaj hipov pazno med bližnje vrbe na bregu): Glejte! Tam je čoln; nov je še. Vesla so notri. Čudno, da ga niste prej opazili. Kar odvežite ga, potegnite bliže, poskakajte vanj, primite za vesla in vprašanje bo rešeno. (Vse gledajo nekaj trenotkov pod vrbe v bližini, kjer se je lahno zibal na vodi tik brega čoln, privezan k vrbi.)
Vrelokrv (se hitro obrne): Protestiram! —
Duševid: Zakaj?
Gorečnik: Logično je, da je bil čoln prej tukaj, kakor mi in iz tega fakta sklepam, da izgleda vsa stvar kakor zvito nastavljena past, ako že ni — kolosalna zarota.
Bistrogled: Čoln je tukaj. Tesati vam ga ni treba, niti smoliti. Z majhnim naporom in z malo potrpežljivosti se lahko prepeljete preko reke.
Trpec: Čoln je treba odvezati, potegniti semkaj, vanj zlesti in za vesla je treba prijeti. To so težke fizične naloge v življenju mukotrpnega človeka. Potrdi, Svitana!
Svitana: Bojim se čolna; bojim se za reko. Te kristalnočiste in misteriozne vode se ne smemo dotakniti. Greh je.
Duševid: Pravite, da sem idealist, kaj ste pa vi? Ali ni pravilno, če sprejmemo formulo resnih mislecev, ki se glasi, da rodi vsako zlo nekaj dobrega za bodočnost? Rekli ste, da je čoln zlo. Zakaj? Ali zato, ker so ga drugi iznašli, preden smo se mi narodih? Bedasto! Da nimamo od hoje krvavih nog, se moramo zahvaliti podkovanim čevljem, ki tudi niso naša iznajdba. Kar nam je služilo, da smo mogli priti do reke, nam sme po vsej pravici služiti, da pridemo tudi čez reko. Čoln je na tej strani. Prosim vas, tovariši, poslužimo se ga!
Gorečnik: Izneveril si se našim svetim načelom, Duševid. Sram te bodi!
Vrelokrv: Izdajalec si in zarotnik! Khm!
Bistrogled (skoči v vrbno goščavo, odveže čoln, skoči vanj in ga privesla do ostalih): Tu ga imate! Drugega vam ni treba, kakor da se skobacate vanj in primete za vesla. Čemu toliko prerekanja?
Duševid: Hvala, ker se toliko trudiš, dobri tujec. Toda svet je nehvaležen.
Gorečnik (mrzlo): Naša rešitev je odvisna od dela nas samih. Odklanjamo filantropijo in simpatije.
Vrelokrv: V meni že vre kri. Kaj vse to pomeni? Odkod se je priklatil ta človek in čemu nam je nastavil čoln pod nos? Predlagam, da ga vržemo v reko, pa bo mir.
Svitana (prestrašena): Ne, ne, v vodo ne!
Bistrogled (plašno): Dobro vam želim, a vi mi grozite, da me vržete v vodo. Zakaj? Ali niste ljudje? — Če vam ni prav, se vsedem v čoln in odveslam sam na ono stran.
Duševid: Počakajte! Vsi pojdemo.
Vrelokrv: Jaz že ne! — V čolnu ne!
Gorečnik: Jaz tudi ne. Ostanem pri svojem sklepu.
Duševid: Eno koncesijo imam. Čoln je zdaj siv. Pobarvajmo ga zeleno. Morda vama ne bo potem tako zopern.
Gorečnik: Čoln je čoln. Na prozorne reforme ne damo nič. Barva je krparija.
Vrelokrv: Dol s krparijo!
Duševid: Dam vam še eno koncesijo, ki je absolutno zadnja. Navrtajmo tri luknje na čolnu. To ni več krparija.
Gorečnik: Devet lukenj! Tri na vsakem boku in tri velike na dnu.
Vrelokrv: Pri najboljši volji bi se zadovoljil s tem, da izbijemo čolnu dno in pustimo vesla na bregu.
Trpec: Oh, zakaj toliko dela in truda z vrtanjem lukenj in z izbijanjem dna, zakaj? Nepotrebno zapravljanje eneržije, kajne, Svitana?
Svitana: Zdi se mi, da sanjam, oj sanjam ...
Duševid: Imposibilizem, strašne so tvoje žrtve! — Tukaj se ločijo naša trnjeva pota. Zdravo, tovariši!
Gorečnik: Tako pa ne gre. Glasovali še nismo. Inteligentni smo in nekoliko parlamentarizma je še v naših srcih. Tudi demokratično je. Brez formalnosti glasovanja ostanejo zaključki le na jeziku in papirju.
Vrelokrv: Naj bo, dasiravno sovražim tudi to formalnost. Ali si ti tudi za glasovanje, Trpec?
Trpec: Naj bo, čeprav je tudi govorjenje ali dviganje roke že nepotreben napor. Ali boš glasovala, Svitana?
Svitana: Jaz sem nevtralna. Glasovala ne bom.
Gorečnik: Dobro. Jaz sem za čoln kvečjemu z devetimi luknjami.
Vrelokrv: Jaz pa pod pogojem, da se izbije dno.
Trpec: Jaz sem sploh proti čolnu in proti vsemu.
Duševid: Umaknem svojo koncesijo iz dobrih, tehniških razlogov in sem za čoln v celoti in popolnosti, kakršen je.
Gorečnik: Soglasja in večine ni. Kaj bo zdaj?
Trpec: Nič ne bo. Na bregu ostanemo. Čemu bi se ubijali? Vode bo enkrat konec in tedaj pojdemo na drugo stran brez truda in skrbi.
Duševid (se naglo ozre): Kje je čoln? — (Vsi se ozro in čolna res ni več. Izginil je, kakor da ga je požrla široka reka.)
Bistrogled (malomarno sedeč v bližini): Odplul je svojo pot po vodi. Čoln noče čakati, da bi se vam zljubilo končati prepir. (Vstane.) Jaz pa grem nazaj, odkoder sem prišel. Ako srečam koga, ki bi šel v vašo smer, mu povem, kaj sem doživel. (Odide po cesti proti gozdu in petorica gleda za njim.)
Svitana: Kako je majhen! Ena sama črna pika ga je.
Gorečnik: Zdaj smo tam, kjer smo bili.
Duševid: Da! Zlata priložnost je šla mimo nas in vi ste se ji rogali in jo brcnili od sebe. Tako je.
Vrelokrv: Utopija! Črno, umetno kamoflagirano nazadnjaštvo je bilo, ki nas je hotelo spraviti s pota pravega napredka. Mi gremo naprej! Khm!
Gorečnik: Da, naprej po začrtani poti.
Duševid: Za čolnom grem in ko ga dohitim doli ob bregu, se vrnem. Nisem še obupal nad svetom. Da ste mi zdravi! (Odhiti.)
Vrelokrv: Hitro, dokler se ne vrne — bedak! ... Čez reko! (Se zakadi z brega in štrbukne v globočino. Visoko pljuskne voda, se zapeni in zavalovi proti bregu.)
Gorečnik: Ha, živel, dobri tovariš! — Izbral si je mojo pot. Hitro, da ga dohitim! (Priviha si hlačnici in rokave na suknji ter stopi počasi v vodo, katero gazi s širokimi koraki, z desno pa tišči usta in nos. Ko se skrije glava pod vodo, se hkratu pokažeta obe roki na površju, ali v naslednjem hipu izgineta, na mestu se pa narede ozki kolobarji, ki se širijo in širijo, dokler se ne razbijejo ob peščenem bregu. Nato je vse tiho in mirno.)
Trpec (še vedno ležeč in podpirajoč si glavo z rokama): Šli so bedaki naj jih vrag nosi! Midva pa ostaneva tukaj in počakava, kajne, draga moja Svitana.
Svitana (strmi v reko s široko odprtimi očmi): Oh, kako se peni voda! Reka je jezna. Oh, zakaj smo jo razžalili? — —
Odprava privatnega lastništva ni tako nova praksa, kakor pravijo razni kapitalisti, ki mislijo, da je šele Lenin vpeljal tako rutino. Pred civilno vojno je bilo v Ameriki suženjstvo priznano. Lastninska pravica do sužnjev je bila odpravljena brez odškodnine; konfiscirala se je. Sužnjedržci so smatrali to pravico za enako sveto, kakor so dandanašnjim trustom njih tovarne in kupčije svete. Kdo bi danes dejal, da je bilo v suženjstvu kaj svetega.
Opomba
uredi- ↑ Iz majske štev. ameriškega "Proletarca". (Op. ur.)