Čez sedem let (Domoljub)

Čez sedem let. Anonimno

Izdano:	Domoljub 31. oktober 1888 (1/9), 66—69
Viri:	dLib 9
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Ivan, lepo te prosim, nikar ne hodi na lov. Vselej se bojim, da si ti kaj žalega ne primeri na potu.« »Nič se ne boj, draga moja žena, za-me; velikrat sem že šel s puško na rami od doma, pa do danes sem prišel še vselej zdrav in vesel domu.« »Vem, da je vsaka moja beseda zastonj, a ne morem si kaj, tako tesno mi je danes pri srcu, ko odhajaš.« — »Nič se ne straši, zvečer te razveselim z lepim divjim petelinom. Z Bogom, Marija.«

Tako sta se Ivan in Marija, njegova žena, poslovila neki dan. — Na lovu je bilo prav prijetno in tudi lovcem se ni bilo treba skrivati, ko so se vračali domov, a vsi se niso vrnili. Ivan je zaostal; ob neki trš se je izpodtaknil, si nekoliko spahnil nogo ter kakih par sto korakov zaostal za tovariši. Komaj ga pogrešijo spremljevalci, začujejo strel in ko pribite, najdejo prijatelji Ivana umirajočega. Kaj se je zgodilo? — Pogledajo puško, bila je nabasana, strel je torej priletel od drugod. Preiščejo ga in manjkalo je Ivanu zlate ure in verižice, bil je tudi brez denarja. Vse je bilo jasno. Ropar ga je zalezel, umoril in oropal.

Skrbni Mariji, ženi Ivanovi, se je grozna slutnja vresničila. Mislili so, da bo obnemogla od žalosti; vendar vera v previdnost božjo in nje mladost ste jo ohranili živo. Toda od takrat ni več slekla črne žalujoče obleke in nikamor se ni pokazala, razven v cerkvi, v hišah revežev, posebno bolnikov, da je s svojim obilnim premoženjem lajšala ubogim njih trpljenje.

Hodila je rada na kraj, kjer so ji vstrelili moža. Lepo kapelico je postavila ondi pod košatim hrastom, postavila vanjo podobo Žalostne Matere božje ter pri njej iskala tolažbe. — Nekega dné zagleda naenkrat na tem kraju za skorjo hrastovega debla nekaj belega. Skorjo odlušči in v roki ima košček zavitega, prestreljenega papirja. Roka se ji začne tresti. »Kaj,« si misli, »ko bi bil ropar, katerega so zastonj iskali, ravno s tem papirjem basal svojo puško?« Varno odvije papir in sem ter tje bere kako besedo; skupnega nič ni bilo, ker je bilo raztrgano, vendar iz posameznih besed sklepa, da so te besedo iz kake pesmi vzete.

Kaj mi hoče to, si misli Marija, vendar spravi v žep, morda bo vendar-le še kedaj to potrebovala, da se zve, kdo da ji je umoril moža.

II.

Čas je hitel, sedem let je minulo od tedaj in Marija je nosila še vedno žalujočo obleko, še vedno sama, le v cerkev, k revežem in h kapelici vodila jo je pot, ko je po letu prebivala na svojem posestvu. Po zimi je živela v mestu. Neki večer napravi njena prijateljica posebno veselico, in tudi Marijo toliko časa vabi in prosi, da obljubi iz prijaznosti priti k njej v hišo, a da se ne bo vdeleževala veselice, tudi svoje črne obleke ne bo odložila. Prijateljica ji vse dovoli, le da jo privabi k sebi in nekoliko raztrese, ker se je bala za njeno življenje.

Bila je lepa veselica tisti večer v mestu. Umetna godba je vedrila goste in pevci in govorniki so nastopali ter kratkočasili zbrano družbo. Vse je bilo veselo in dobre volje, le Marija je od zadej samevala in gledala predse, kakor bi se za vse nič ne menila in ne vedela, kaj se godi krog nje. Na enkrat nastopi tuj pevec, ki je slučajno bival v mestu, stopi k glasoviru in začne spremljajoč na glasovirji peti z lepodonečim glasom pesem, o kateri je napovedal poslušalcem, da jo je sam zložil in vglasbil.

Ko pevec poje lepo pesem, začne ga tudi Marija poslušati; vedno bolj se zanima za pesem, zdi se ji, da čuje besede, ki so bile zapisane na onem papirju, kateri je dobila za skorjo hrastovega debla.

Glasno ploskanje se razlega po dvorani, ko pevec dopoje. Marija pa se približa pevcu, ga pohvali, kako je krasna ta pesem in izreče željo, da bi ona rada imela celo to pesem.

»Ni še nikjer natisnena,« pravi neznani pevec.

»Ali bi bili tako prijazni, da bi mi jo napisali, ker mi je posebno všeč,« reče mirno Marija.

»Ako vam, milostna gospa, s tem vstrežem, iz srca rad, jutri pošljite po-njo v gostilno, kjer prebivam,« odgovori tujec.

»Precej bi jo rada imela, ko bi bilo mogoče.« — »Ako vam je na tem, prosim črnila in papirja,« pravi pevec in napiše pesem, po kateri Marija hlastno seže, se prijazno zanjo zahvali in odide v stransko sobo. S tresočo roko izvleče iz žepa kos zavitega, v denarnici shranjenega papirja ter primerja besede in pisavo z napisano pesmijo, ki jo je dobila. Naenkrat obledi, vsklikne in omahne na stol. Prijateljica, ki je prišla slučajno gledat za njo, ji je precej v pomoč. Takoj se Marija zave ter reče prijateljici: »Prosim, obdrži neznanega pevca v dvorani in hitro pošlji iskat stražnikov.«

»Kaj ti, je Marija, ali se ti blêde?« pravi domača gospa.

»Hitro pojdi in stori, kar ti naročam, da ne bo prepozno, vse boš pozneje razumela.« Gospa odhiti in Marija sama šepeta: »Nobeden drugi ni umoril meni moža, kakor ta pevec, pesem in pisava sta na vseh papirjih popolno enaki.« V velikem strahu Marija težko pričakuje domače gospe.

V dvorani je bilo med tem posebno živahno; veselica je postala bolj domača, gosti bolj glasni; posebno je bilo živahno okrog neznanega pevca, ki je znal družbo prav posebno kratkočasiti.

»Kdo pa je bila ona črno oblečena gospa, ki me je tako prosila, naj ji napišem svojo pesem; mora jo posebno veseliti lepo petje,« pravi pevec.

»Ta gospa hodi kakor senca okrog, čudim se,« pravi sosed, »da je danes prišla sem, ker sicer ne gre v nobeno družbo, odkar je zgubila svojega moža. Kakih sedem let je namreč od tega, kar so ga na lovu roparji vstrelili in oropali; od tedaj Marija ni bila več vesela.«

Pevec pri teh besedah obledi, oči se mu nemirno obračajo po dvorani, veselje ga mine, popolno obmolkne, vstane ter pravi domači gospej:

»Dovolite, milostna gospa, da se vam najdostojneje zahvalim za vašo prijaznost; opravki mi branijo, da je ne morem več dalje vživati.«

»Kam tako hitro,« pravi gospa, »sedaj se bo veselica še le oživela, ostanite še pri nas, zeló me bo veselilo.«

»Hvala, ne morem ... priporočim se ...« jecljá pevec.

Sedaj pa se odpró vrata in dva stražnika stopita v dvorano. Pevec jih prvi opazi, poskusi se umakniti v stransko sobo, a močna roka redarjeva ga zgrabi: »V imenu postave pojdite z nami!«

Gostje obtihnejo, čudijo se in povprašujejo, kaj to pomeni. Sedaj pa se prikaže iz stranske sobe gospa Marija ter vsklikne s silnim glasom: »Ta je zlobnež, ki je umoril mojega moža.«

Družba se hitro razide in kmalu vlada tihota v veliki dvorani.

* * *

Čez par mesecev so obsodili onega pevca na smrt; spričali so iz pisave na papirjih, katere jim je izročila Marija, da je on bil med onimi, ki so vstrelili pokojnega Ivana. Pevec se je nazadnje tudi sam udal. Bil je sin bogatih starišev, ki je imel bistro glavo, a sprijeno grdo srce, zato je zašel na kriva pota in končal na morišči.

Marija pa je hodila še vedno h kapelici in obiskovala reveže ter deleč jim bogate darove, govorila: Bodite pošteni, z malim zadovoljni in zvesti, tudi če vas nikdo ne vidi, ker nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito — čez sedem let!