Čez trnje do sreče

Čez trnje do sreče. Povest. M. Senčar

Izdano:	Slovenski narod, 22. oktober–27. november 1907
Viri:	dLib 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Še se je jutranja zarja borila z nočjo, ko je v bližini malega, pod prastarimi gozdi ležečega trga zadonelo pokanje pušk, ki se je mogočno razlegalo po široki planjavi in daleč naokoli vzbudilo prebivalstvo iz spanja.

V trgu je bilo v nekaj trenotkih vse pokonci. Mladina je hitela po cesti nasproti vojakom, ki so imeli tod svoje vaje, gospodarji in gospodinje pa so se požurili, da pripravijo kar treba za svoje goste.

Le v eni hiši tudi streljanje vojaštva ni motilo miru. Ta hiša je stala nekaj oddaljena od trga. Bila je večja in imenitnejša od drugih hiš in bolj podoba gradiču, kakor navadnim prebivališčem. Cesarska zastava, ki je vihrala nad hišo, je pričala o patrijotičnem mišljenju prebivalcev. Na drugih hišah namreč ni bilo nikjer zastav. Tržani so bili prijatelji vojaštva največ zaradi vsakoletnih manevrov oziroma zaslužka, ki so jim ga dajale te vaje.

Prihod dragonskih patrulj je zvabil vse ljudi iz hiš in začel se je pred občinsko pisarno velik dirindaj, dasi so bili že več dni poprej prišli vojaški odposlanci in izbrali stanovališča za oficirje in za moštvo.

»Kako pa je to, da dobim jaz topničarje,« je klical tolsti mesar in krčmar Joža.

»Največ davkov plačujem, trikrat več, ko vsi ti gostači, a zdaj, ko bi pri oficirjih lahko kaj zaslužil, mi daste topničarje.«

»Ah, gospod župan, prosim, dajte k nam dragonce,« je vzdihovala priletna devica, ki se je s težavo prešinila skozi gnečo. »Nikjer ne bodo tako spravljeni, kakor pri nas.«

»Za vas, gospodična, so najbolj primerni rezervisti« se je razljutil župan, ki je bil vsled mnogih sitnosti vojaštva in prebivalstva take dni vedno slabovoljen. »Da, da, rezerviste dobite,« je zakričal, videč da mu hoče srpanska devica ugovarjati, in jezno je dostavil, »saj vi ste tudi že pri rezervi.«

Užaljeno se je gospodična obrnila na stran, a ko jo je minilo prvo presenečenje zaradi županove nevljudnosti, je dala duška svoji nevolji z ostrimi besedami.

»Sama protekcija,« je jezikala. »Kamor človek pogleda, sama korupcija. Pri nas imamo lep hlev, še oficirski konji niso vajeni takih hlevov, naravnost gosposki so naši hlevi, a ne da nam dragoncev. Nalašč jih ne da. Kavaleristi so najbolj nobel vojaki, zato morajo prebivati v gradiču, pri ti jari gospodi. Za nas so dobri rezervisti in peki. In ona bo kazala svoje svilene obleke in vsak večer bo vabila oficirje k sebi, da le naši krčmarji ne bi nič zaslužili. In kdo je kriv? Samo župan, ki se vedno gospodi prilizuje, namesto da bi z ljudstvom držal.«

Še je trajal ta dirindaj, ko se je iz dalnje daljave zaslišalo sviranje vojaške godbe in so se na vrhu gore zabliskali bajonet je. Pri prvih zvokih godbe se je vsa pred županovo hišo zbrana množica razkropila na vse strani in ostala sta pred občinsko pisarno samo župan in pa srpanjska devica, ki se je z blaženim usmevom na ustnih po taktu zibala na prstih in kakor omamljena sladkih pričakovanj polglasno pela: »O, du mein Oesterreich —«

Vojaštvo je v tem, utrujeno od naporne vaje, korakalo od gore nizdol in proti trgu. Naprej so šli manjši oddelki, za njimi pa se je vzdigal gost oblak prahu, ki je zaodeval brigado.

Iz tega prahu je pridivjal vojak na kolesu, švignil mimo prednjih oddelkov in se ustavil pred gradičem, ozaljšanim s cesarsko zastavo. Na dvorišču je stala stara gospa, v družbi stare kuharice in mladega dekleta, ki je držala šopek poljskih cvetk v rokah ter živahno parlamentirala z obč. slugom. Vojak se je tiho zasmejal, ko je zagledal to skupino. Hitro je prislonil kolo k zidu in skočil k dekletu.

»Živela pravica zmagovalcev,« je zaklical, ko je bil dekle objel in mu pritisnil na drteče ustne nebroj poljubov. »Pavla — ali naj nadaljujem?«

Pavla je žarela. Hitro se je izvila vojaku iz rok in ga s šopkom poljskih cvetlic udarila po obrazu.

»Ti porednež, kako se drzneš ...« a že se je smejala, veselo in brezskrbno in kar nič ni mislila nadaljevati svojega očitanja.

Vojak je med tem stopil k stari gospo in je poljubil roko.

»Ljuba tetka — cesarska armada ti pošilja po meni svoje pozdrave.«

»Nisem te pričakovala,« je rekla stara gospa. »Zakaj nisi pisal, da prideš?«

»Saj nisem mislil, da pridem sem; dali so me h kolesarjem in zdaj me je general poslal naprej k divizijonarju.«

»Ostani vsaj pri obedu,« je prigovarjala Pavla svojemu bratrancu. General bo tudi tu, pri nas bo stanoval.«

»To je nov vzrok, da ne ostanem,« je menil Mirko. »Kjer so oficirji, tam nismo prostovoljci nikdar radi. Kaj še z generali sedeti pri eni mizi. Brr. Sicer pa me kliče služba.«

»In kdaj se vrneš?« je vprašala Pavla in se oklenila njegove roke »Že šest mesecev nisi bil pri nas.«

»Čez nekaj dni bo konec vaj in mojega vojaškega službovanja, tedaj pa, če je tetki prav, pridem kar za nekaj tednov, da se odpočijem.«

»Le pridi, Mirko,« je rekla stara gospa z mehko ljubeznivostjo, »in dlje ko boš ostal, ljubše nam bo.«

»Pojdi vendar pozdravit očeta in — njo,« je pri slovesu rekla Pavla; »očetu bo žal, če odideš, ne da bi se oglasil.«

»Ne utegnem,« je odgovoril Mirko kategorično. »Čez nekaj minut pride vojaštvo in če me zagleda general, sem izgubljen.«

Zasedel je kolo in oddrdral kolikor je mogel naglo, da je Pavli v trenotku izginil izpred oči.

Stara gospa je šla po opravkih, Pavla pa je pohitela v hlev h kočijažu.

»Janez, posodi mi svoj robec, tistega, na katerem je naslikan oče Radecky.«

Janez, star doslužen vojak, je rabil ta robec samo na velike praznike in le za parado, drugače ga je skrbno hranil v svoji skrinji. Zahteva gospodične Pavle ga je presenetila.

»Čemu vam pa bo moj robec,« je vprašal Pavlo nekoliko nezaupno, kajti spoštoval je očeta Radeckega tako, da bi smatral vsako norčijo za osebno žaljenje.

»Veš, vojake bom ž njim pozdravila,« mu je šepetaje zaupala Pavla. »To bo gotovo lep in primeren pozdrav.«

Janez je prikimal, se dobrohotno in zadovoljno zasmejal ter izročil gospodični svoj robec, zakaj trdno je bil prepričan, da bo cela brigada vesela ovacije z njegovim robcem.

Pavla je pohitela v hišo, v sobi pred balkonom je naletela na očeta, pred katerim je stal občinski sluga, njena mačeha pa je vsa razburjena sedela na zofi in se kriče jezila:

»To je žaljenje, to je nečuveno ponižanje. Kako to, da bo zdaj naenkrat general stanoval v župništu, pri nas pa sanitetni oddelek. Kar je odločeno, pri tem ostane.«

»Vse so sprevrgli v zadnji uri, ne vem zakaj,« se je opravičeval obč. sluga in ko se je naveličal kričanja gospe Elvire, osorno dejal: »Sploh pa jaz nič ne morem za to. Tu je listek — pa z bogom.«

Komaj je bil občinski sluga zaprl vrata za seboj, je gospa Elvira planila z zofe in začela s podvojeno srditostjo vpiti na svojega moža.

»Ti si sam kriv, da nas vedno tako žalijo in ponižujejo. Ti si ne znaš pridobiti respekta, ti ne znaš tem preoblečenim kmetom v trgu imponirati, zato vsak s teboj pometa.«

»Pomiri se vendar, Elvira. Kdo ve, kaki vojaški vzroki so bili merodajni za to premembo.«

»Tu ni nič vojaških vzrokov. Za armado je vseeno in za manevre tudi, če stanuje general pri župniku ali pri nas. A s teboj lahko počno kar hočejo in zato so ti tudi zdaj storili to žaljenje. General v župnišču — pri nas pa sanitetni oddelek. To kriči do neba. A ti, samo ti si tega kriv. Ti bi lahko šel prodajat nogavice in krtačice za zobe — tak mož si.«

Zdaj pa je zasvirala godba tik pred hišo in Pavla je stekla na balkon.

»Živio fantje,« je zaklicala z balkona na vojaštvo in v vetru je zaplapolal modri robec, na katerem je bil naslikan general Radecky na konju in s sabljo v roki. »Živio fantje, živio.«

In utrujeni in upehani vojaki so se kakor elektrizirani vzravnali, ko so čuli ta pozdrav in videli krasno dekle na balkonu. Oficirji so drug za drugim salutirali s sabljami, godba je veseleje svirala, vsi obrazi so se smejali in iz sto in sto grl je donel k balkonu veseli odzdrav: »Živela plavolaska.«

II.

Gradič, v katerem je prebival Anton plemeniti Košan, je nekdaj pripadal bližnjemu knežjemu fidejkomisu in je v njem prebival knežji nadlogar. Antonov oče, ki je bil v tej hiši rojen, je bil sodni nadsvetnik. Ko je šel po štiridesetletnem službovanju odlikovan s plemstvom v pokoj, je kupil svoj rojstni dom in živel tu do smrti. Anton je bil v mladih letih častnik, a je po očetovi smrti zapustil službo, ki ga ni nikdar veselila in je od tedaj živel v gradiču življenje premožnega gospoda.

Mnogo let je teklo to življenje gladko in prijetno. Gospodarstvo je vodila njegova mati, Anton pa je hodil na lov ali pa na obiske k sosedom. Ko se je oženil, mu je to življenje še bolj ugajalo. Imel je lepo in izobraženo ženo, veselega in duhovitega otroka in prav nobenih skrbi, saj je bila prinesla žena precej izdatno doto k hiši.

Anton je bil na svoje mlado plemstvo in na svojo oficirsko preteklost tako ponosen, da se ni maral družiti s priprostimi tržani. Občeval je samo z uradniki in z redko sejanimi plemiči v okolici, sicer pa živel popolnoma zase. Ni se zanimal ne za javno življenje, ne za velike politične in duševne borbe, ki so pretresale svet, zanimal se je samo za svojo osebo in za lov.

Ko je bila Pavla, edini otrok tega zakona, stara šestnajst let, ji je umrla mati. Antona je smrt žene hudo pretresla. Šele po njeni smrti je spoznal, kako samotno je bilo njegovo življenje. Še huje je občutil to samoto in zapuščenost, ko je Pavla na željo stare gospe odšla v samostan, da izpopolni svojo izobrazbo. Anton je bil zdaj popolnoma navezan na svojo mater, in ta zapuščenost ga je tako potrla, da je začel vidno hirati.

»Pojdi se malo razvedrit,« mu je prigovarjala mati. »Komaj petinštirideset let si star in že čisto odtujen svetu. Koliko časa je pa že, kar si bil zadnjič od doma?«

»Dvanajst let,« je odgovoril Anton. »Srečna so bila ta leta. Nikdar nisem mislil, da bi šel z doma, tako sem bil srečen in zadovoljen.«

»Lahko si predstavljam, kako ti je pri srcu. Potreben si razvedrila. Pojdi torej na potovanje, pojdi kamorkoli, samo da prideš med ljudi, in da se zopet navadiš občevanja v družbi. Samo med veselimi ljudmi pozabiš, kar te boli.«

Tako je govorila stara gospa, in sinu njenemu so dobro dele njene prijazne besede in njeni pametni nasveti. Nič ni pomislil, kako težko bo šele stari gospe, če ostane po njegovem odhodu čisto sama v gradiču. Anton Košan je spadal med tiste ljudi, ki mislijo vedno le sami nase.

Na materino prigovarjanje se je Anton odločil, da gre najpoprej vsaj za nekaj tednov na jug in ko je zapadel prvi sneg, se je odpeljal v Opatijo.

Bil je šele začetek sezone, ko je prišel Anton plemeniti Košan v Opatijo. Naselil se je v imenitni penziji. Družba, ki jo je tu našel, je bila sicer le majhna, toda izbrana in Anton se je v tej družbi čutil kmalu domačega. Šetnje na obrežju, izleti po morju, zabavne priredbe v penziji, koncerti, igre, vse to mu ni dalo časa, da bi bil mislil na svojo umrlo ženo, na svojo mater in na svojo hčer. Po mnogih letih se je zopet mudil med veselimi ljudmi, je zopet živel kakor v prvih časih svoje oficirske karijere, in to ga je poživilo in pomladilo. Tekom nekaterih tednov mu je njegov močni egoizem pomagal, da je pozabil na vse, kar ga je poprej tako trlo in bolelo, da je šel po svetu iskat razvedrila.

Pri opoldanskih koncertih zdraviliške godbe se je seznanil z elegantno damo, ki je napravila nanj globok vtisk. Bila je vitka in visoka in lepega obraza, imela je krasne črne lase in temne, tajinstvene oči. Antonu je tako ugajala, da se ji je rad približal in zdelo se mu je, da se tudi lepa dama rada mudi v njegovi družbi.

Toda to veselje je trajalo samo nekaj dni. Prav ko se je bil Anton navadil družbe lepe dame tako, da je začel zanemarjati vse druge svoje znance, mu je dama naznanila, da se vrne domov, češ, da jo kličejo važni opravki.

»Če pridete v Trst,« mu je rekla z ljubeznivim nasmehom in vabljivim pogledom, »upam, da me zanesljivo obiščete in da ne bo izgovorov, sem vam napisala svoj naslov.«

Izročila je Antonu vizitnico, na kateri je čital njeno ime: »Elvira Sartori, rojena kointesa Rotta.« Poleg imena je bilo zapisano stanovanje. Skrbno je Anton shranil to vizitko in zagotovil gospo Elviro, da jo že v najkrajšem času obišče, češ, da ima tudi on v Trstu važne opravke, ki ga bodo tam zadrževali dlje časa.

Ko sta si za slovo segla v roke in si pogledala v oči, sta oba vedela, da se že čez nekaj dni zopet vidita.

Antonu ni bilo po odhodu gospe Elvire nič več obstanka v Opatiji. Ostal je še dva dni, potem pa pospravil svoje stvari in odhitel v Trst. Želel si je družbe gospe Elvire, koprnel je po njej in samo misel, da postane smešen, če jo takoj obišče, ga je napotila, da je svoj prvi poset odložil za nekaj dni.

Materi je pisal, da je našel v Opatiji nekdanje tovariše-oficirje in da je šel ž njimi v Trst, ker je v Opatiji premalo družbe in premalo zabave. Stara gospa je bila zadovoljna, saj je sklepala iz pisma, da je Anton začel premagovati svojo žalost, češ: Kdor si želi še več zabave, kakor mu je nudi Opatija, že ni več obupan.

Naposled je napravil Anton svojo vizito pri gospe Elviri in je bil sprejet tako, da je bil od tega dneva neprestani spremljevalec lepe vdove. Elvira ga je takoj prve dni seznanila s svojo preteklostjo. Bila je vdova ubožanega italijanskega plemiča, grofa Rotte, a ker razen slavnega imena ni imela nobene dote, je bila njena mladost malo vesela. V starosti dvajsetih let se je omožila s profesorjem Sartorijem, a zakon je pretrgala smrt.

»Od tedaj živim sama zase. Gledališče je moje edino veselje. Razen s svojim bratrancem, grofom Rottom, ne občujem skoro z nikomer, a vendar sem srečna. Moj pokojni mož mi je zapustil toliko, da živim lahko brez skrbi, v ošabno tržaško družbo, kjer ima samo denar veljavo, pa ne maram dosti hoditi, ker ne morem prenesti bagateliziranja in zapostavljanja.«

»Saj ste vendar plemskega rodu in vaša rodovina je slavna,« je menil na svoje mlado plemstvo jako ponosni Anton.

»To ne pride v poštev pri teh milijonarjih. Plemstvo čislajo samo, če je z zlatom okovano, jaz pa sem preveč ponosna, da bi prenašala le najmanjše zapostavljanje. Zato se te družbe najraje ogibam. Samo če sem prisiljena, sprejmem kako povabilo. Samota mi ni nadležna. Jaz bi tudi na deželi bila lahko jako srečna.«

Gospa Elvira je Antonu plem. Košanu od dne do dne bolj ugajala. Hodil je ž njo v gledališče in se vozil ž njo na promenado. Obiskoval jo je predpoldne in popoldne, in če ni bil v njeni družbi, je bil nemiren in slabovoljen. Vsled dolgoletnega bivanja na gradiču je postal tipičen rodoljub z dežele, in zato ni spoznal malovrednosti luksusa, s katerim je bilo opremljeno stanovanje gospe Elvire in ni sprevidel, kako ga gospa Elvira previdno zapreda v svoje mreže. Laskala se mu je in to je dobro delo njegovi veliki nečimernosti, častila ga je, in to je povzdigovalo njegov prazni ponos.

Začel je primerjati svojo umrlo ženo z gospo Elviro in spoznal je, da pokojnica le ni bila prava družica zanj. Pokojnica je bila tiha in mirna, Elvira je živahna in zgovorna — si je rekel; pokojnica je bila preprosta meščanka, Elvira je aristokratka; pokojnica je bila resna in stroga, starokopitna v svojih nazorih, Elvira je zabavna in prepojena modernih nazorov.

Včasih so moderni nazori gospe Elvire Antona prav neprijetno presenetili, a prikrival je to in zadrževal svoje pomisleke, kajti meneč, da je v dolgih letih življenja na deželi, kjer je hodil samo na lov in ni ničesar čital, zaostal za mestnimi ljudmi in da bi se ne samo osmešil, če bi ugovarjal tem nazorom.

V kratkem času se je Anton seznanil tudi z ožjimi prijatelji, s katerimi je občevala Elvira. Bilo jih je malo. Postarna gospa, vedno črno oblečena, ki je prihajala malone vsak dan k Elviri in govorila vedno samo o cerkvah, o božjih potih in o misijonih, je bila edino žensko bitje, ki je obiskovalo Elviro.

»Gospa me pozna še iz otročjih let,« je rekla Elvira, ko je čutila, da je treba Antonu pojasniti njeno intimnost s to čudno žensko.

»Ko so bili moji starši v največji stiski, jim je ta neznatna gospa priskočila na pomoč in zato sem ji hvaležna in jo spoštujem.«

Anton se je pridružil temu spoštovanja in je starki izročil desetak za afriške misijonarje.

Večkrat je našel Anton v posetih pri gospe Elviri jako starega gospoda, po poklicu zasebnika, ki je vedno z nadležno zgovornostjo pripovedoval, kako je pred petindvajsetimi leti kandidiral v državni zbor in vsled vladnih mahinacij dobil le pet glasov.

»Krstni boter je moje umrle sestre,« je pojasnila Elvira, ko je v Antonovih očeh čitala začudenje, da prenaša tega nadležnega starca. »Naša rodovina je konservativna in prišteva tudi botre sorodnikom.«

Anton ni ugovarjal in je tudi botru izkazoval primerno spoštovanje.

Največkrat je pa pri gospe Elviri naletel na njenega bratranca, moža kakih petintrideset let, ki se je s svojo sestrično tako dobro razumel, da ga je Anton instinktivno sovražil in nastopal proti njemu skrajno hladno in celo odurno. Če se je ž n jim sestal pri Elviri, je bil takoj slabovoljen. Na njegovo zadovoljstvo je ta bratranec kmalu izginil. Anton ni po njem vpraševal, Elvira pa ni ničesar omenila. Da bi bila Elvira odstranila bratranca, ker ji je bilo več na prihodnjosti, kakor na sedanjosti, na to misel ni prišel Anton.

III.

Kričeči lepaki, naznanjajoči otvoritveno predstavo slovečega cirkusa, so privabili mnogobrojno občinstva v sijajno razsvetljeni šotor, ki je bil postavljen v bližini tržaškega ljudskega vrta. Predstavo sta obiskala tudi Anton Košan in Elvira. Komaj se je bil Anton dobro ozrl po cirkusu, je že zapazil, da motrijo navzoči gospodje njegovo spremljevalko z nekako arogantno zaupljivostjo. V prvem hipu ga je to razburilo, toda pomiril se je misleč, da je tudi to le pojav tiste navadne tržaške predrznosti, ki jo je bil že pri raznih prilikah opazil, dasi se je šele malo časa v Trstu mudil. Neprijetno mu je bilo pa to zijanje vendarle, da je Elvirina lepota temu vzrok. Elvira je sveža in cvetoča sedela skromno in tiho poleg njega in se je držala kakor dekle, ki še ni vajeno velike družbe. Antonu je to jako ugajalo in nevoljo, ki mu jo je delala predrznost navzočih gospodov, je tolažila misel, da ima spremljevalko, ki jo zaradi njene lepote in spodobnosti občuduje ves Trst. Sicer pa je to zijanje trajalo samo nekaj časa, potem so se gospodje zanimali za konje in jahalke.

Ko sta Anton in Elvira koncem predstave zapustila svojo ložo, se je približal Elviri eleganten gospod in se prerinil tako, da je korakal vštric nje. Gledal ji je z izzivajočo predrznostjo v obraz in v gnječi pri izhodu položil roko nekoliko okrog njenega pasa ter ji začel šepetaje nekaj govoriti. Elvira se ni zmenila zanj, pač pa je to zapazil Anton. Prevzela ga je prav divjaška jeza in v hipu je potegnil predrznega mladeniča na stran in mu, ne meneč se za občinstvo, dal dve krepki zaušnici. Vse občinstvo je zavrisnilo, zavladal je velikanski hrup in od vseh strani so letele ogorčene besede. Ker Anton ni umel italijanski, ni vedel, kaj kriče ljudje nanj, a se tudi ni dosti zmenil za to, nego samo vpil, da bo že to italijansko sodrgo naučil dobrih manir. Že so se začele dvigati pesti in palice, ko je prihitel redar. Anton se je legitimiral in izročil redarju svojo vizitnico z dostavkom, da je vedno pripravljen dajati odgovor za svoje dejanje, nakar je ponosno zapustil cirkus.

Zunaj se je zaman oziral po Elviri. Porabila je velikansko zmešnjavo, ki jo je provzročil Antonov nastop in pobegnila. Ker je bilo že pozno, ji Anton ni sledil, marveč se je odpravil domov z zavestjo, da se mu bo Elvira od srca zahvalila za njegov neustrašni nastop v obrambo njene časti.

Naslednjega dne je še pred običajno posetno uro pohitel h gospe Elviri. Navdajale so ga radostne nade. Zdaj in zdaj ga je prešinila celo misel, da pade hvaležna Elvira junaškemu branitelju njene ženske dostojnosti okrog vratu in mu da vroč poljub, a rekel si je sam, da bi to bilo prebogato plačilo za njegovo dejanje.

Našel je Elviro v njenem koketnem salončku. Segla mu je pač v roko, a z vidno žalostjo.

»Ah, dragi prijatelj,« je zavzdihnila in si otrla solzo, »za snočnji nastop vam pač ne morem biti hvaležna.«

»Kako, gospa?« je vprašal Anton skrajno začuden. »Tisti človek se je tako obnašal, da sem ga kot vaš kavalir moral na mestu kaznovati.«

»Predrznosti tistega človeka ni nihče zapazil, za vaš nastop pa ve danes ves Trst. Ali veste, kaj to pomeni, ali veste, kaj govori danes ves Trst? Da sem vaša ljubica, morda celo, da sem vaša metresa! Da, gospod, danes misli in govori tako ves Trst. Vi ste me kompromitirali. Strahovito ste me kompromitirali.«

Jokaje se je vrgla gopa Elvira na zofo in zakrila obraz z rokama.

»Milostiva gospa — žal mi je v dnu srca, če sem vas kompromitiral.«

»Kaj mi to pomaga,« je kakor brezumna ihtela Elvira. »Spravili ste me ob dobro ime. Pomislite, kaka nesreča je to. Edino, kar ima ženska, edino, na kar sem mogla biti ponosna, edino, kar mi je dajalo veljavo pred ljudmi, to ste mi zdaj vzeli. Že itak sem imela silno težko stališče, ker imam le skromno premoženje, zdaj ste me pa vi s svojo prenagljenostjo v tržaški družbi popolnoma onemogočili. Ah — najraje bi umrla.«

Antonu je bilo silno hudo pri srcu. Pristopil je k zofi in nežno pogladil gospo Elviro po krasnih laseh.

»Milostiva gospa Elvira, odpustite mi —« je rekel tiho in pokleknil pred njo. »Pomislite, da so me vodili najblažji nagibi. Elvira, jaz vas ljubim.«

Gospa Elvira ni odgovorila nič, a pustila je Antonu svojo roko, ki jo je strastno poljuboval, in je tiho jokala v blazino, na kateri je slonela njena glava.

»Elvira, jaz te ljubim, iz vse duše te ljubim,« je trepetaje šepetal Anton dalje in položil roko Elviri okrog pasa. »Elvira, čuj me, jaz te ljubim.«

Vzdignila je zdaj glavo in ga pogledala s solznimi očmi. Rahel ljubezniv usmev je šinil čez njeno lice, potem se je nagloma dvignila in naenkrat objela Antona z obema rokama in ga poljubovala vroče in strastno.

»Ljubim te, ljubim te, blazno te ljubim,« je ihtela Elvira in vedno z novimi poljubi omamljala Antona.

Naslednji dan je dobila stara gospa plemenita Košanova dolgo pismo, ki ji je naznanilo, da se je njen sin Anton zaročil v Trstu s profesorjevo vdovo Elviro Sartori, rojeno grofico Rotto in da bo poroka koj po novem letu.

Stokrat je stara gospa prebrala to pismo in še ni verjela. Šele ko je Anton prihitel sam domov in ji srečen in blažen potrdil svojo zaroko, je uvidela, da je vse resnica, uvidela pa tudi, da bi bil vsak ugovor brezuspešen. Ni sicer pojmila, kako je mogel Anton v tako kratkem času pozabiti svojo prvo ženo, a ustavljala se ni njegovi želji, saj ni imela druge skrbi, kakor da bi bil njen sin srečen in zadovoljen.

Sama je prevzela težko nalogo, obvestiti v samostanu mudečo se Pavlo o nameravani ženitvi njenega očeta. Popisala ji je namenoma prav natančno, kako je Anton zdaj srečen in vesel, misleč, da s prijazni očetova sreča hčerko s to ženitvijo, a vzlic temu se ni čudila, da Pavla dolgo časa ni odpisala. Naposled je prišlo njeno pismo. Bilo je hladno in malobesedno. Pavla je sporočila stari materi, da ostane očetu vdana hči, ki jo veseli njegova mlada sreča, da pa svoje komaj pokopane matere ne more še pozabiti in da je materinemu spominu dolžna odkloniti povabilo na poroko.

Anton je z nevoljo čital pismo svoje hčere in mrmral nekaj o neslani sentimentalnosti. Nevolja njegova je še narasla, ko je tudi stara gospa izjavila, da ne pojde na poroko v Trst, doma pa se poroka ni mogla vršiti, ker še ni poteklo leto od smrti prve žene. Antona je materino in hčerino postopanje žalilo in odločil je, da se kar na tihem poroči v Trstu. Še pred novim letom je zapustil gradič in čez nekaj tednov je prišlo naznanilo, da je poroka izvršena.

»Da bi se le nikdar ne kesal,« je zavzdihnila stara gospa, spravljajoč resignirano poročno naznanilo med svoje papirje.

Anton in Elvira sta šla na ženitovanjsko potovanje v Italijo in ostala tamkaj več tednov. Šele ko je doma kopnel sneg, ko so zapihali pomladanski vetrovi in je mlado zelenje začelo poganjati, sta se vrnila v Trst in sta od tam prišla na prijazni gradič Košanovih na stalno prebivanje, dočim Pavla vzlic ljubeznivim pismom očetovim ni hotela zapustiti samostana pred koncem šolskega leta.

IV.

Elvira se je kaj hitro naveličala samotnega in enoličnega življenja na deželi. Prve dni, ko ji je bilo vse novo, ko ni še nikogar in ničesar poznala, je bila radovedna in ljubezniva. Narava je pač ni mikala, a zanimala se je za gospodarstvo in za gospodinjstvo. Ogledala si je itak ne veliko posestvo, pregledala vse kotičke v gradiču in stikala celo po shrambah in po hlevih. A kmalu se je tega naveličala in postajala od tistega dne vse bolj nervozna in sitna. Vse ji je presedalo, stara gospa Košauka s svojimi gospodinjskimi nauki in materinskimi nasveti, posli s svojo preprosto zaupljivostjo in tržani s svojo robato samozavestjo. Najbolj je to občutil Anton, a tolažil se je, da je Elvira velikomestna dama, ki je prvič na deželi in mora šele prestati naravno krizo, ki jo provzroči vsaka velika prememba, predno pozabi na mestne navade in se vživi v nove razmere.

»Pomislite samo,« je pravil svoji materi, »da tu ni ne promenad, ne elegantnih toalet, ne koncertov, ne gledaliških predstav, da sploh ničesar nimamo, kar nudi mesto. Elvira to pogreša in zato je zdaj nestrpna, sitna in neprijazna. A potrpite ž njo, polagoma se vživi in dobro budete izhajali ž njo, saj je sicer blaga in dobra.«

Stara gospa ni ugovarjala svojemu sinu, a zmajevala je z glavo, kakor bi dvomila o Antonovih zadnjih besedah. Tekom nekaterih tednov je bila namreč stara gospa spoznala svojo snaho že toliko, da ni več verjela, da bo zakon njenega sina srečen. Zdelo se ji je, da je Elvira brezsrčna in lokava, a tako strastna, da v prenagljenosti nehote razkrije svoj pravi značaj. Opazovala jo je zato z veliko nezaupnostjo, kajti skrbelo jo je, kaj da bo s ponosnim in občutljivim sinom, če tudi on spozna lastnosti svoje žene. Vedela je, da pride prej ali slej gotovo ta trenotek in hotela je Antona pripraviti do tega, da bi še pravočasno pokazal svoji ženi, da je on gospodar in da velja v hiši njegova volja. Mislila je, da se tako Antonov zakon postavi v pravi tir. Toda doslej se ti njeni poskusi niso obnesli. Anton je bil še tako zaslepljen in tako zaverovan v svojo ženo, da materinih namigavanj ni razumel, naravnost pa se stara gospa še ni upala povedati svojega mnenja.

Kar je Elvirino kolikor toliko umljivo slabovoljnost povečevalo, je bilo vedenje sosedov. Po prihodu na gradič sta Anton in Elvira napravila obiske pri vseh sosedih in pri višjih uradnikih v bližnjem trgu. Posli so se jim sicer vrnili, a potem je prenehalo vse občevanje. Ošabna in domišljava Elvira ni ugajala sosedom, njeno vedno bahaštvo jim je bilo zoperno, njeni nastopi so razodevali slabo vzgojo, najbolj pa je sosede odbijalo to, kar je Elvira imenovala svoje velikomestne moderne nazore.

Elvira je dobro čutila, da je družabno nekako bojkotirana in vedela je tudi dobro, da je tega kriva konservativna aristokratka, ki je bila izdala parolo, da ni mogoče občevati z gospo, ki nastopa kakor kaka lahkoživa natakarica in ki javno govori, da so vse ženske svojim možem brez vsake izjeme zveste samo iz strahopetnosti in samo ker se boje za svoj položaj v hiši in v družbi. Ta Elvirina izjava je krožila po celem okraju in je nakopala Elviri sovraštvo vsega ženstva.

Ta družabna osamljenost je Elviro huje bolela, nego je sama mislila, ta je bila glavni vzrok njene nestrpnosti in njene ujedljivosti, ki sta jo najbolj občutila njen mož in njegova mati. Prišedši na gradič je Elvira sanjarila, da bo igrala veliko vlogo, da bo dominirala, da bo prva dama v celem okraju, da bo senzacija in privlačna sila vseh priredb in da potisne vse drugo ženstvo na stran, a doživela je tako hudo razočaranje, da ga ni mogla prenesti.

Koncem šolskega leta je prišla Pavla domov. Anton jo je šel z vozom čakat na bližnji kolodvor, pred gradičem pa se je zbrala vsa trška mladina, da pozdravi priljubljeno tovarišico.

»Ko sem se jaz pripeljala, se ni živa duša zame zmenila.« je jezno mrmrala gospa Elvira, motreč z okna veseli mladi svet, ki je bil zbran pred gradičem. »Stara gospa me je pritisnila na svoj modere, ki si ga je meni na čast nadela, stara kuharica je zakokodajsala svoj »Kistihand« in sprejem je bil pri kraju. Zdaj pa delajo tako, kakor bi pričakovali kako princezinjo.«

Elvira je čutila napram Pavli neko instinktivno sovraštvo, ki je je pa sklenila zatajevati, da se ogne vsakemu razponi. Uganila je, da bi utegnila priti v neugoden položaj, če bi se ne razumela s Pavlo, kajti Anton in njegova mati bi se gotovo postavila na Pavlino stran in potem bi bilo ne le življenje na gradu neprijetno, nego morda tudi konec Elvirini oblasti nad možem.

Pridrdral je voz, množica pred gradičem je zavriskala in že je stala Pavla sredi med dekleti, ki jih je objemala in med fanti, ki so ji podajali roke. Naglih vprašanj, hitrih odgovorov in veselih vzklikov kar ni bilo konca.

»Pavla — pojdi vendar, saj veš, koga moraš pozdraviti,« je silil Anton, ko mu je to pozdravljanje le predolgo trajalo in je potegnil svojo hčer s seboj k vratom.

Na grajskem pragu je stala gospa Elvira. V njenem srcu je sicer valovala jeza, da se Pavli tako malo mudi se ji pokloniti, a zatajevala je spretno svoja čuvstva. Ko se ji je Pavla približala, je razprostrla roke in s sladkim glasom vzdihnila:

»Pridi na moje srce, hčerka moja; dasi te še ne poznam, te vendar ljubim.«

Pavla je morala na to povabilo mačeho objeti in poljubiti, a izvila so ji je hitro iz rok in rekla hladno:

»Milostiva — preveč me častite.«

»Milostiva mi pravi,« se je zasmejala Elvira, a njen smeh je bil očitno prisiljen. »Ne reci mi nikdar več tako,« je potem naglo in z ljubeznivo karajočim glasom dostavila, »reci mi mama, videla boš, da sem dobra in da te bom vedno rada imela.«

Pavla se takega sprejema ni nadejala in ga je bila resnično vesela. Hvaležno se je nagnila in poljubila mačehi roko.

»Ljuba mama — tudi jaz vas bom vedno rada imela.«

A težko ji je šla beseda »mama« čez zobe. Spomnila se je svoje prave matere, počivajoče na bližnjem pokopališču in postalo ji je težko pri srcu, da je komaj zadržala solze.

Tudi pri večerji se je gospa Elvira trudila, da si pridobi simpatije in prijateljstvo Pavle. Anton in njegova mati sta kar strmela, kako zgovorna in zabavna je bila Elvira ta večer in stara gospa je začela misliti, da je svoji snahi morda le delala krivico, češ, prave družbe ni imela, prijateljice ji je treba, potem bo že bolje in laglje se privadi enoličnega življenja na kmetih.

Enolično je bilo res to življenje, to je čutila tudi Pavla. V samostanu se je bila navadila družbe, veselega kramljanja s tovarišicami in iger, tu pa je koj po prvih urah zavladal dolgčas. Po večerji je sedla Pavla h klavirju in zabavala rodovino z igranjem. Njen oče je sedeč za mizo čital časopis in se ni zmenil za njeno igro, stara gospa je na svojem stolu zadremala, Elvira pa je zgolj iz vljudnosti, toda z vidno nestrpnostjo poslušala igranje, ko je Pavla končala, ji je rekla:

»V prihodnje igraj raje kako veselo skladbo, ne takih pogrebnih komadov.«

Chopin — pogrebni komad! Pavlo je kar zazeblo in hitro je zaprla klavir.

Ko se je stara gospa v svoji sobi še pripravljala za noč, je začula rahlo trkanje na vratih.

»Kdo je?«

»Jaz, mamica,« se je oglasila Pavla, ki je od smrti svoje matere imenovala staro gospo mamico. »Prišla sem še malo pokramljat k tebi.«

»Le vstopi,« je zaklicala stara gospa in je Pavlo, ko je stala pred njo, presrčno objela. »Tako sem vesela, da si zopet doma, srček moj, zdaj bo vsaj zopet prijetneje v hiši.«

»Kaj je bilo doslej neprijetno?« je z začudenjem vprašala Pavla. »Ali se mar ž »njo« ne razumeš?«

»Ne govori tako! Elvira te je sprejela s posebno ljubeznivostjo in ti hoče biti dobra prijateljica.«

Pavla je na to zatrdilo stare gospe povesila glavo in nekaj trenotkov molčala, potem je tiho stopila k stari gospe in ji poljubila roko.

»Lahko noč, mamica«

»Ali že odhajaš? Saj si komaj prišla!«

Pogledala ji je motreče v obraz in nato tiho vprašala:

»Kaj ti je? Ali ti mar Elvira ne ugaja?«

»Presladka je in preveč vsiljiva,« je odgovorila Pavla. »Zdi se mi, kakor bi ne spadala med nas. A morda jo krivično sodim, ker svoje umrle matere ne morem pozabiti, toda danes moram že reči, da mi ne ugaja in strah me je, da ne bom dobro izhajala ž njo.«

»Pojdi spat, otrok,« je naglo rekla stara gospa, hoteč pretrgati ta pogovor, ki jo je prestrašil in je Pavlo poljubila na čelo. »Danes ti je še vse novo v hiši, čez nekaj časa boš že drugače sodila.«

Tako je govorila stara gospa, mislila pa je drugače, da namreč povzroči Pavlin prihod nove in še hujše viharje v prej tako srečni hiši.

V.

Pavla je bila šele nekaj dni na domačem gradiču, ko so se začele vsakoletne vojaške vaje. Vest o prihodu vojaštva je Elviro kar poživila in jo vso izpremenila. Sama je storila pri županstvu korake, da bi generali ali vsaj višji oficirji stanovali v gradiču. Več dni je posvetila skrbi za svoje toalete in tudi drugače delala velike priprave za sprejem in pogoščenje oficirjev. Hotela je prekositi vse sosede. Anton kot bivši oficir, je bil s tem zadovoljen vzlic velikim stroškom, ugovore stare gospe pa je Elvira zavračala, da mora neprijaznim sosedom pokazati, kdo da je žena Antona plem. Košana in oficirjem prirediti tak sprejem, da ga ne bodo nikdar pozabili.

Zadnjo uro, ko je bilo že vse prirejeno in pripravljeno, pa je prišlo od županstva tisto obvestilo, ki je Elviro do skrajnosti razburilo, da namreč v gradiču ne bodo stanovali ne general, ne višji oficirji, marveč da bo tam nastanjen — sanitetni oddelek.

Anton ni dvomil, da so to provzročile njegovi ženi sovražne sosede, ki so bile že izza prejšnjih let dobro znane z oficirskimi krogi in ki so hotele Elviro blamirati in se ji maščevati, a pomagati ni mogel. Sprevidel je, da stori najbolje, če se dela, kakor bi storjenega mu afronta niti ne zapazil. Sprejel je vojake prijazno, jim odkazal udobna prebivališča in prosil svojo mater, naj zanje poskrbi prav po gosposko, da ne bodo slabo govorili o hiši, kjer so bili nastanjeni.

Elvira je pač divjala več ur in nikar nič mislila, da bi se vdala v svojo usodo. Na noben način ni holela zamuditi prilike, da si ustvari socialno pozicijo v okraju, da prekosi vse dame v okraju in da zmaga nad tistimi krogi, ki je niso marali.

»Če dobim generaliteto in višje oficirje na svojo stran, so moje nasprotnice vse poražene.«

Ko je prišel Mirko popoldne na kratek obisk, je bil predstavljen Elviri in ta ga je takoj nagovorila, naj posreduje, da napravi nekaj višjih oficirje v obiske v gradiču.

»Ponižen prostovoljec som, milostiva,« se je izgovarjal Mirko, »in z višjimi oficirji pridem le v dotiko, kadar me oštevajo. Nekaj vedno lačnih in žejnih kadetov in lajtnantov pa vam lahko pripeljem, če jim smem obljubiti dobro večerjo.«

»Ali bi ne mogli povabiti vsaj kakega majorja?« je silila Elvira. »Z lajtnanti in kadeti vendar ne morem začeti, drugače mi pozneje nobeden višjih oficirjev ne pride.«

»Tudi z majorji sem premalo znan, da bi jih mogel vabiti,« je menil Mirko, »pač pa je Anton še iz prejšnjih let toliko znan ž njimi, da jih lahko povabi, zlasti ker je bil sam oficir.«

Elvira je začela takoj obdelevati svojega moža, naj gre osebno vabit svoje znance, toda Anton se je njenim željam odločno uprl in jih kategorično odbil.

»Ne grem in ne grem,« je izjavil. »Ponižal bi se pred njimi in tega mi ni treba. Če so prejšnja leta radi pri nas stanovali in radi zahajali k nam, naj se tudi letos sami oglase, ali pa naj ostanejo kjer hočejo.«

Ostalo je pri tem navzlic vsem prošnjam in vsi nevolji gospe Elvire. Toda Elvira se tudi še sedaj ni vdala, nego kovala nove načrte. Naslednjega dne se ji je zahotelo, da si ogleda manevre.

»Mirko je povedal, da bodo manevri jako zanimivi,« je pripovedovala pri zajtrku. »Kaj, ko bi si jih ogledala. Še nikdar nisem videla vojaških vaj.«

Anton ji ni branil. Dal je upreči voz in se z Elviro in s Pavlo odpeljal na »bojišče«. Kočija se je ustavila na griču, od koder je bil razgled na vse strani in kamor so prišli gledat vaje tudi tržani. Elvira je vedela, da se bo tam mudil divizijonar in zato je želela ogledati si manevre prav s tega griča.

Pod gričem je ležal bataljon vojakov, čakaje na znamenje, da se zapode v boj. Vojaki so ležali po travniku. Oficirji pa so se sprehajali ob vojaških vrstah in se radovedno ozirali na kočijo na griču. Nekateri so spoznali v Pavli tisto gospodično, ki jih je pri prihodu z grajskega balkona tako prijazno pozdravila in salutirali so galantno ter se od daleč priklanjali. Veselo je odzdravljala Pavla, dočim je Elvira grizla svoje ustne od jeze, da se nihče ne približa in da se zanjo nihče ne zanima.

Čez nekaj časa je prijezdil od vojakov trobentač in prinesel v naglici utrgan šopek poljskih cvetlic. Ustavil se je pred kočijo.

»Javljam pokorno — gospodična, ta šopek pošilja tretji bataljon in vam želi dobro jutro.«

»Ah, kako je to lepo in ljubeznivo,« je zaklicala Pavla vsa srečna in hlastno, kar z obema rokama segla po šopku. »Prosim sporočite vsem gospodom mojo zahvalo in recite, da srčno pozdravljam ves bataljon.«

Preprosta presrčnost ljubeznivega dekleta je vsem ugajala, samo Elvira je gledala temno in zaničljivo na stran.

Zdaj je na nasprotnem griču zablisnilo in zagrmeli so topovi. Artiljerija nasprotnikov je bila zasedla grič in je streljala z vso silo na bataljon, dočim so od strani pridirjali dragonci. V hipu je bil bataljon pokonci. Trombe so zapele, oficirji so odhiteli k svojim oddelkom in začel se je boj. En del vojaštva se je obrnil proti dragoncem, drugi je hitel proti griču, kjer so stali topovi.

Tudi iz zasede so zadonele trombe. Na grič, kjer je stala Antonova kočija, sta prihitela dva orožnika.

»Prosim, izvolite napraviti nekaj prostora,« je rekel orožnik, »divizijonar pride sem.«

Res je prijezdil divizijonar z mnogoštevilnim spremstvom, dočim so se iz zasede vsuli novi vojaški krdeli in dirjali mimo griča na juriš na topove.

Elvira je zatrepetala od veselja, ko je ugledala divizijonarja in njegove spremljevalce. Mislila je, da se ji mora divizijonar predstaviti in da je s tem že dosegla svoj namen. V duhu je že pripravljala kar mogoče ljubezniv odgovor na pozdrav in je ugibala, kako vplete v odgovor tudi povabilo na večerjo.

Ko je divizijonar jezdil mimo kočije, je sicer spoštljivo pozdravil, a jezdil je dalje. Ko je bil že nekaj korakov naprej, se je naenkrat obrnil na konju in zaklical proti kočiji: »Spoznal sem vas šele zdaj gospodična! Hvala za včerajšnji pozdrav z balkona.« Salutiral je in se lahno naklonil in jezdil dalje. In vsi njegovi spremljevalci so se ozrli na Pavlo, so se ji nasmehnili in ji salutirali, dočim se ni nihče zmenil za Elviro, ki je bleda in razburjena stala v vozu.

»Pojdimo domov,« je čez nekaj časa zahtevala Elvira. »Tega groznega streljanja ni več prenesti.«

»Ah, papa, le še malo ostanimo,« je prosila Pavla, »poglej vendar, kako lepo je videti ta veseli boj.«

»Ti si pač oficirska hči,« je siknila Elvira, »in kakor ustvarjena za garnizijsko mesto.«

Toda Pavla se ni menila za to opombo. Vsa razburjena je sledila valovanju vojaških krdel pod gričem. Borba je trajala celo uro. Niti Anton ni več poslušal svoje žene, ki je silila domov, tako ga je zanimala bitka. Končno so zagrmeli urnebesni hurá-klici in na nasprotnem griču so se prikazale svetle puške. Juriš se je bil posrečil, grič je bil zavzet. Od krdela do krdela je šlo »hurá« klicanje in »hurá,« »hurá« je klicala z vojaki vred tudi Pavla in vihtela svoj šopek, vsa iz sebe veselja nad zmago »njenega bataljona«. Divizijonar se je kar zagledal v Pavlo in je rekel svojemu sosedu: »To je dekle, ki bi ga bili še v nebesih veseli.«

Naposled je kraj kočije zadonela tromba, ordonance so oddirjale na vse strani in zaplapolala je bela zastava.

»Konec je vaje,« je rekel Anton, a po cesti ne moremo domov, ker tam pojde vojaštvo, peljati se moramo po stranskih stezah.«

Divizijonar je s svojim štabom odjezdil k vojakom, tržani so se razšli in Antonova kočija se je počasi pomikala po ovinkih proti domu. Molče je Elvira slonela v vozu in niti odgovarjala ni na moževa vprašanja. Jezilo jo je, da je Pavla vzbudila občno pozornost, še bolj jo je jezilo, da se ni posrečil njen načrt, da je šla v nič zadnja njena nada, da privabi v svoj dom visoko oficirski gospodo in z njih močjo užene in premaga vse svoje nasprotnice.

Na potu se je morala kočija ustaviti. Naletela je na gručo ljudi, ki so prali na tleh ležečega starčka, ki je bil ves krvav.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Anton malomarno želeč, da bi prišel čimprej domov.

»Dragonci so tega starčka podrli in poškodovali. Ves je pobit in brez zavesti.«

V hipu je skočila Pavla z voza in pohitela k ranjencu. Obrisala mu je s svojim svilenim robcem kri z obraza in nič ni marala, da si je s krvjo ponesnažila belo krilo.

»Nesite ga tu v bližnjo hišo k Medenovim,« je rekla ljudem, »jaz pa pohitim v trg in pripeljem zdravnika.«

Voz je oddirjal, čez dobro uro pa se je vrnil in ustavil pri Medenovi hiši, z voza pa sta stopila zdravnik s svojo zdravniško torbico in Pavla s košaro, polno jedil in buteljk. Kar je bila gospa Elvira najboljega pripravila za izostale goste, to je prinesla Pavla poškodovanemu starčku.

VI.

Dokler so trajale vojaške vaje, ni Elvira nič več zapustila gradiča, izsilila je pa tudi, da je morala Pavla ostati doma in se ni smela nikamor ganiti, kjer bi bila mogla priti v dotiko z oficirji. Vojaška krdela so sicer vsak dan korakala mimo gradiča, a oficirji in vojaki so se zaman ozirali po zali plavolaski. Pavli je bilo pač hudo pri srcu, a upirala se ni zaradi ljubega miru.

Elvira si je kratila čas, da je preuredila vse sobe. Prestavila je vse meblje, premestila vse kipe in pregledala vse svoje obleke. Naposled je med šaro, ki jo je hranila v skrinjah, poiskala vsakovrstne stare fotografije, ki so njo predstavljale, in jih je razobesila po svoji sobi. Slike so bile stare in obledele, a vendar jim je Elvira odkazala najboljše prostore. Na posebno mizico v salonu je postavila največjo teh fotografij in jo vsak dan ovenčala s svežimi cvetlicami.

»Čemu neki razpostavljaš te obledele slike,« jo je nevoljno vprašal Anton, ko mu je bilo tega početja že odveč. »Ljudje se ti bodo še smejali.«

»Te fotografije pričajo, kako sem bila lepa,« je hladno odgovorila Elvira, »in takrat, ko sem bila lepa, sem bila tudi ljubljena in občudovana.«

Anton je umolknil in je odšel z doma. Pavla, ki je slišala ta pogovor, se je samo smejala nečimernosti svoje mačehe in je vse povedala stari gospe.

»Zdaj samo še čakam, kdaj postavi pred ovenčano fotografijo še večno luč,« je smeje se končala svoje pripovedovanje. »Morda bi bila tudi to že storila, ko bi sama ne uvidevala, da je prav malo podobna svetnici.«

Stara gospa je Pavlo pokarala zaradi te poredne opomnje, po poslih pa je izvedela zanjo tudi Elvira. Še v tisti uri je raztrgala vse svoje fotografije in jih je vrgla v peč.

»Bila sem smešna,« je rekla stari gospe na njeno začudeno vprašanje, kaj naj to pomeni. »Človek ne sme imeti manij, posebno če živi med ljudmi hudobnih jezikov.«

Ponosno je odšla iz sobe ne meneč se, da je s svojimi besedami hudo užalila staro gospo.

Od tega dneva je bila še ošabnejša kakor poprej in kazala je svojo ošabnost posebno izzivajočo, ko je vojaštvo odšlo in so v trgu zopet nastale prejšnje razmere. Elvira je komaj še odzdravljala, če jo je kdo pozdravil, občevati pa sploh ni hotela z nikomur. S svojo ošabnostjo je prekašala celo knjeginjo, bivajočo ne daleč od trga v svojem staroslavnem gradu.

»Ti si že neznosna,« se je nekega dne razljutil Anton, in kmalu ne bo hotel noben človek več z nami občevati.«

»Za občevanje s takimi ljudmi, kakršni hodijo k nam, mi sploh ni.« »A meni je na tem,« se je jezil Anton. »Če bi hotel živeti kot samotar, bi bil šel v samostan. Bodi tako prijazna in povej mi, zakaj si danes pokazala spričo vseh ljudi okrajnemu glavarju hrbet in mu še odgovorila nisi na njegov polnoma spoštljivi pozdrav?«

»Zato, ker mi ni roke poljubil,« je odgovorila Elvira »in ker je po vinu dišal in ker je sploh proletarec, čeprav ima zlat ovratnik.«

»Ti si še ponosnejša, kakor Nje knežja svetlost.«

»Zakaj naj bi bila manj ponosna, kakor ta toliko občudovana knežja svetlost,« je menila Elvira. »Nič slabša nisem, kakor ona, moj rod je vsaj tako slaven, kakor njen in kar zahteva ona zase, to zahtevam tudi jaz, od vsakega, bodi kdorkoli in makar tudi tvoj klepetavi okrajni glavar.«

Antonu je ta gorostasna ošabnost kar sapo zaprla.

Od tega prizora je Elvira najraje pripovedovala o svoji rodovini. Vsak večer je vedela kaj novega povedati. Anton in njegova mati sta se na tihem čudila, kako dobro je poučena Elvira o zgodovini beneške republike, oglejskega patrijarhata in goriške grofije. Natančno je vedela, katerih bitk se so udeležili njeni predniki in kaka častna mestna so zavzemali v različnih državah. Sicer je včasih prišla s svojimi lastnimi izpovedbami v navzkrižje, in je časih drugič kak dogodek drugače popisala kot prvič, a ker se ni nihče zato zmenil, je pogumno nadaljevala. Zlasti rada je pripovedovala o svoji rodovini v pričo poslov ali tujih ljudi, kakor bi želela, da se razve po trgu in po celem okraju, kako imenitnega pokoljenja je gospa Elvira pl. Košanova.

Stara gospa je bila edina, ki ni nič prav rada poslušala tega pripovedovanja. V začetku je samo zmajevala z glavo, pozneje pa je vse bolj rezko poskušala Elviro spravljati v stiske in jo je spretno opozarjala na različna protislovja. Toda Elvira si je znala, kakor si že bodi pomagati vsaj za trenotek.

Končno je stara gospa našla nekega dne v Elvirini sobi debelo italijansko knjigo. Pregledala jo je površno, listala v njej in na enkrat ostrmela — spoznala je, da je bilo vse Elvirino pripovedovanje o slavnih činih njenih prednikov izmišljeno. Dotični slavni čini so se pač zgodili, a izvršili so jih najraznovrstnejši možje, le noben grof Rotta.

Stara gospa se je tega svojega razkritja kar ustrašila. Še tisti dan je pisala v Trst znanemu visokemu uradniku, naj poizve kar more o rodovini grofov Rotta. Odgovor je prišel že čez nekaj dni. Zadnji grof Rotta je živel kot siromašen slikar v Trstu in je tam umrl, zapustivši hčer Elviro, ki se je poročila in zapustila Trst.

To obvestilo je staro gospo nekoliko pomirilo. Kar je Elvira povedala o svojem očetu, je bilo torej resnično — to je stari gospe zadostovalo, a kar je bila Elvira pripovedovala o slavnih činih in imenitnih dostojanstvih svojih prednikov, to je stara gospa postavila na račun nečimernosti in častihlepnosti svoje snehe. To je storila toliko raje, ker se ji je bil tako rekoč kamen odvalil od srca, ko je izvedela, da je Elvira vsaj resnično rojena grofica Rotta.

Bahaštvu svoje snehe je stara gospa napravila na kaj priprost način konec. Ko ji je Elvira zopet enkrat pripovedovala o nekem slavnem svojem predniku, ji je stara gospa tiho rekla:

»Prosim te, posodi mi vendar tisto debelo italijansko knjigo, v kateri so te stvari popisane — rada bi se enkrat poučila o razvoju tvojega rodu.«

Elvira ji je obljubila, da ji z veseljem posodi knjigo, a prinesla je ni, ker jo je še tisti večer skrila v skrinjo, polno stare šare in tudi o svoji rodovini ni več govorila.

Ko je oktobra meseca zavladala jesen, je bila Elvira samevanja na gradu tako naveličana, da je začela moža siliti, naj gre ž njo čez zimo v Opatijo ali v Benetke ali kamorkoli. »Samo v Trstu in tod bi ne mogla prestati čez zimo — drugače me pa lahko pelješ kamor hočeš.«

Anton se je tej želji upiral, kolikor je mogel.

»Toliko denarja nimamo, da bi mogel kar čez celo zimo živeti s teboj v tujem kraju. Sicer pa je ravno jesen najlepši čas, ki se ga more preživeti na deželi.«

»Kaj naj pa tu počnem,« je jokavo vzdignila Elvira, »še umrla bom samega dolgočasja.«

»Potrpi in poskrbim ti nekaj družbe. Sicer se vedejo naši sosedje tako, da ž njimi ni občevati, a nekaj prijateljev imam še, v Ljubljani in na Dolenjskem, in te povabim za nekaj dni na lov. Če ti hočeš, znaš biti tako ljubezniva, da vse očaraš; bodi potrpežljiva in ljubezniva s povabljenci in preživeli bodemo nekaj prav veselih dni.«

Kadar je Anton apeliral na samoljubje svoje žene, je vselej dosegel svoj namen. Elvira se je toliko raje pridružila želji svojega moža, ker je upala, da se ji na ta način posreči pokazati sovražnim sosedom, da vzlic vsem njihovim spletkam ni ne osamljena ne socijalno zapostavljena.

»Povabi kolikor mogoče odličnih gostov,« je prigovarjala Antonu »in tudi jaz povabim nekaj odličnih znancev, »naj vidijo ljudje, kdo da sva in da naju njih spletke niti ne dosežejo.

VII.

Anton se je kar ustrašil, ko je izvedel, koliko ljudi je povabila Elvira na skromni njegov gradič in ko mu je mati pojasnila, koliko bo ta priredba veljala.

»Kaj vendar počenjaš,« se je razburjen obrnil do Elvire, ki jo je dobil pri pisanju novih povabil. »Pomisli vendar, kake so naše razmere. Takih izrednih izdatkov si ne moremo dovoljevati.«

Elvira je odložila pero in se hladno obrnila k svojemu možu.

Niti takih izdatkov si ne moreš dovoliti,« je rekla porogljivo, »še izdatki za dve večerji in en obed so ti preveliki? Mislila sem, da toliko premoženja že imaš.«

Antona je jezil porogljivi ton, s katerim je Elvira govorila in osorno je zakričal:

»Za tvoje tržaške znance bi bili dobri tudi sirovi štruklji, saj razvajeni niso, kolikor se spominjam.«

A bilo mu je takoj žal teh besed, zakaj v trenotku je Elvira raztrgala vsa povabila, kar jih je imela že spisanih in vrgla listke Antonu pred noge.

»Žal mi je, da sem že odposlala nekaj vabil, a če hočeš, jih takoj prekličem.« Govorila je zapet z nedosežno ošabnostjo in neko dostojanstvenostjo, s katero je najlaglje ugnala svojega moža v kozji rog.

»Prenaglil sem se,« je po kratkem molku izjavil Anton. »Ne zameri mi tega ali ti se res premalo oziraš na moje razmere.«

»Če ti preveč zapravljam, kar povej, in če hočeš, lahko še danes začnemo živeti ob sirovih štrukljih, fižolu in zelju.«

»Ne srdi se, ljuba Elvira. A uvažuj moje razmere. Oče moj je bil sicer premožen, a vse prej kot bogat. Od svojega premoženja je zapustil meni le polovico, polovico pa materi. Moja umrla žena je bila pač dosti bogata, a kar je zapustila, to je vse last moje hčere Pavle in jaz imam takorekoč le užitek do Pavline polnoletnosti.«

Elvira, ki je stala pri oknu, se je pri teh besedah naglo obrnila. Trepetala je po vsem životu in iz njenih oči so švigali plameni jeze, da je postalo Antonu kar tesno pri srcu.

»Torej si ti le nekak preužitkar na tem gradu in živiš od milosti svoje matere in svoje hčere. Mož, ki je star skoro petdeset let, pa se pusti vzdržavati od svoje matere in od hčere.«

»Obetal si mi srečno, prijetno in brezskrbno življenje; govoril si tako, kakor bi tičal v tisočakih, nastopal si, kakor bi imel sredstev, da mi lahko zagotoviš mojega slavnega rodu primerno življenje. Sedaj pa vidim, da si igral kavalirja na stroške svoje hčere, ti, ti — preužitkar.«

S trdimi koraki je šla naglo mimo njega iz sobe in zaloputnila za seboj vrata, da je zagrmelo po celem gradiču. Tudi Antona je stresla jeza. V prvem hipu je hotel pohiteti za svojo ženo. Spomnil se je materinih namigavanj, naj že enkrat svoji ženi pokaže, kdo da je gospodar v hiši. Hotel se je ravnati po teh namigljajih in že stopil k vratom, a ustrašil se je novega prepira z ženo in ostal v sobi.

»Pokažem ji na drug način, da velja moja volja,« je rekel sam pri sebi in sklenil, preklicati vsa vabila, kar jih je bil že razposlal. »Če pridejo tisti ljudje, ki jih je Elvira že povabila, naj pridejo, jaz že poskrbim, da se jih hitro odkrižam.«

Spisal je v naglici vsa zadevna pisma, potem pa vzel puško in šel na lov, ne da bi se poslovil od Elvire, ki se je bila zaklenila v svojo sobo in hodila tam vsa razburjena gor in dol.

K večerji ni bilo ne Elvire ne Antona.

»Gospod in gospa sta se zopet hudo prepirala,« je pojasnjevala kuharica, ko je pogrinjala mizo. »Gospod je šel na lov, gospa pa pravi, da jo glava boli.«

Stara gospa in Pavla sta sedeli sami pri večerji.

»Kaj je neki zopet bilo,« je vzdihovala stara gospa. »Zadnji čas se ti prepiri tako množe, da mi delajo že resne skrbi.«

»Nič ne razmišljaj, mamica,« je tolažila Pavla staro gospo, »saj vendar veš, da se »ona« prepira za vsako malenkost.

»Že zopet ji praviš »ona«, kar se nikakor ne spodobi,« je pokarala stara gospa svojo vnukinjo. »Odvadi se vendar že tega; saj jo mora užaliti, če bi slišala, kako o njej govoriš.«

»Ne morem drugače, je svojeglavno rekla Pavla. »Nikdar ji ne bom rekla mama, nikdar, a če me ujezi, ji pravim celo milostiva gospa.

»To ni prav, dete moje, nikakor ne.«

»Ah, malo se mora tudi meni spregledati.«

Pavla je sedla kraj stare gospe in jo prijela za uvelo roko.

»Vidiš, komaj je dobro leto tega, kar je umrla moja mamica, in že sedi na njenem mestu tuja ženska. A kdo se še spominja moje mamice! Samo ti in jaz, drug nihče. In tudi oče se nama je odtujil. Saj je res, da ima naju rad, ali njo ima še rajši, veliko rajši in prav zaradi nje je pozabil tudi na mojo mamico, da jo celo na pokopališču nikdar ne obišče.«

Pavla se je stisnila k stari gospe, ki jo je sočutno privila k sebi in ji položila roko okrog vratu.

»Poskusila sem, da bi se je navadila,« je pripovedovala dalje Pavla. »A ni mogoče. Kadar sem ž njo, se mi zdi, da sem grozno nevedna in neumna. Vedno mi daje take pametne nauke. In vedno pravi: Moja duša je polna visokih misli, moje srce gori za vzvišene ideale. S takimi in enakimi besedami me kar omami.«

»No, saj pride kmalu Mirko,« se je pošalila stara gospa, »in ta te že spravi k sebi.«

Pavla je v prvem trenotku lahno zardela, potem pa ovila roki stari gospe okrog vrata in veselo smeje se jo poljubila.

»Z »njo« pa imej le malo potrpljenja,« je dejala stara gospa. »Bojim se sicer sama, da se med nami ne bo udomačila, toda storiti je treba, kar se da, da se ji to omogoči. Bolj ko jo spoznavam, bolj uvidevam, kako je vsa drugačna od nas. Mi smo resni, preprosti in skromni, ona je ponosna, pretencijozna in lahkomiselna; mi imamo o življenju in o naših dolžnostih vse drugačne pojme, kakor jih ima ona. Mi se njenih nazorov ne bomo navzeli, ona najbrž ne naših. To me žalosti in mi dela velike skrbi.«

»In papa bi raje umrl, kakor priznal, da je storil napačen korak.«

»Da bi mu le ostala moč prenašati svojo usodo,« je pomembno menila stara gospa, ki so jo navdajale vedno zle slutnje, odkar je vedela, da so vse Elvirine povesti o slavni preteklosti njenega rodu izmišljene.

Šele pozno zvečer se je vrnil Anton in je bil neprijetno presenečen, da jo našel mater in hčerko samo.

»Zamudil sem se v trgu,« je rekel čmerno. »Včasih moram vendar priti med ljudi, zato sem šel z lova v krčmo. Večerjal sem tam. In zdaj — lahko noč.«

Preplašeni sta se pogledali stara gospa in Pavla, a niti besedice nista zinili, dokler nista slišali, da je Anton zaprl vrata svoje sobe.

»Nekaj posebnega je moralo biti,« je zavzdihnila stara gospa. »Še nikdar ga nisem videla takega.«

»Tudi jaz ne,« je šepetala Pavla in razšli sta se težkega srca.

To noč ni nihče v gradiču mirno spal, niti stara kuharica, ki se je samo pod odejo upala dajati duška svoji jezi na »tržaško ošabnost«.

VIII.

Medenova hiša, kamor so bili prenesli starega moža, ki so ga dragonci podrli in poškodovali pri veliki vojaški vaji, je ležala dobro uro hoda od trga. Pot do tja je bila slaba in utrudljiva, vendar je šla Pavla to pot vsako jutro, da izve in se prepriča, kako je s starčkom in vsak dan je šla tudi v trg vprašat zdravnika, če ima kaj upanja, da stari tuji človek okreva.

»Pretresli so se mu možgani,« ji je rekel zdravnik prvi dan »in bojim se najhujega.«

Čez nekaj časa pa je zdravnik že začel upati, da reši starčka smrti in naposled je sporočil Pavli, da se ni ničesar več bati.

»Mož je sicer še slab, jako slab, vsled starosti, vsled pomanjkanja in vsled težke bolezni, a če bodete Vi zanj skrbeli, gospodična Pavla, mora biti kmalu na nogah.«

Tako je govoril zdravnik dobro vedoč, da ne apelira zaman na dobrosrčnost svoje prijateljice Pavle.

Ko se je Pavla tisti dan odpravila k Medenovim, je nesla s seboj celo košaro jedil in buteljk, kakor ji je bil priporočal zdravnik. Jesensko solnce je pripekalo na kraški svet z vso svojo silo, ko je korakala Pavla k Medenovim, a ves pot ni ne enkrat počivala. Zdravnik ji je bil rekel, da bo bolnik kmalu na nogah, če bo ona zanj skrbela — zdaj si je štela v častno dolžnost, da opraviči zdravnikovo zaupanje.

Ko je prišla v bližino Medenove hiše, je planil bosonog fantič izza grma, koder je nadziral kravico in zdirjala proti hiši.

»Mama, mama, gospodična gredo,« je kričal še pred pragom na ves glas, da je bila vsa hiša naenkrat pokonci, potem pa se je zopet obrnil in dirjal gospodični nasproti. Toda sredi pota se je ustavil, plašno je pogledal na Pavlo in se hotel umakniti za grmovje.

»Tonček, pojdi mi pomagat,« je zaklicala Pavla in na ta klic je fantič ves rdeč veselja priskočil in ponosno prijel košaro ter jo pomagal nesti.

Medenovi so bili na Tončkov klic vsi prihiteli pred hišo in pozdravljali Pavlo.

»Prava sreča je, da ste prišli,« je menil Meden. »Saj sem koj rekel, gospodična bo gotovo vedela svetovati.«

»Kaj se je pa zgodilo?« je vprašala Pavla. »Pa ne, da bi se bilo bolniku na slabše obrnilo?«

»Nič ne vemo, kako bo ž njim,« je zavzdihnila Medenka. »Snoči je zdravnik rekel, da je mož rešen — davi je že tudi začel nekaj govoriti in je hotel celo vstati pred kako uro pa je naenkrat spet omedlel in zdaj leži brez zavesti. Mislim, da bo najbolje, če pošljemo po gospoda.«

Pavla ni imela časa, da bi odgovorila, tako se ji je mudilo k bolniku. Ogledovala ga je pazljivo, poslušala, kako mu srce bije in potem zahtevala octa.

»Mislim, da je samo od telesne slabosti omedlel,« je rekla Medenki, in začela bolniku z octom močiti čelo in sence. »Prinesla sem nekaj dobrega starega vina; prosim, odprite steklenico in natočite ga kozarček.«

»Saj imamo še vina od prvega dne, ko ste prišli z zdravnikom,« si je Meden štel v dolžnost opozoriti Pavlo. »Jedila smo seveda porabili, kakor ste rekli, a vina se nismo dotaknili.«

»Le ohranite tisto vino; če bi kdo pri vas obolel, bi Vam znalo prav priti.«

»Dobri ste pa že tako, gospodična; kakor bel kruh ste dobri,« je s presrčno hvaležnostjo rekel Meden, a je takoj umolknil, ko je videl, da se je bolnik zganil in odprl oči ter se plaho oziral po ljudeh, ki so stali okrog njegove postelje. Ko je ugledal Pavlo, se mu je obraz nekako zjasnil in poskusil je izpregovoriti. Toda čulo se je samo nerazločno šušljanje.

Pavla mu je z levo roko privzdignila glavo in mu dala vina.

»Le mirni bodite in pokrepčajte se,« mu je prigovarjala, »zdravnik mi je rekel, da ni nobene nevarnosti več in da bodete kmalu popolnoma zdravi.«

Hvaležen pogled iz upadlih bolnikovih oči je zadel Pavlo, potem je bolnik zopet zatisnil oči in ležal mirno in nepremično. Toda poznalo se je, da mu je vino dobro storilo in ga pogrelo in okrepčalo.

»Temu človeku ste prav Vi, gospodična, življenje rešili,« je dejal Meden. »Vidite, ko smo ga našli na cesti in so mi ljudje rekli, da so ga dragonci podrli, sem si mislil: Mož je pijan pa sem hotel dalje iti. Če bi ga bili ne šli v trg, bi bil mož gotovo že na potu umrl. Po tem ste se pa Vi pripeljali, gospodična, in ste prosili, naj ga vzamemo v hišo. Veste, nič radi ga nismo vzeli. Pa moja žena je rekla, da ga moramo vzeti že zaradi Vas. No, in tako smo ga vzeli. Pa me je bilo že stokrat sram, da sem se le en trenotek obotavljal.«

»Saj te je lahko sram,« mu je segla žena v besedo. »Gospodična je poskrbela zdravnika, kupila zdravila, hodila vsak dan gledat, kako se revežu godi, skrbi za hrano, vse, vse stori — ti ga pa še pod streho nisi hotel vzeti.«

Meden je skesano povesil svojo kuštravo glavo in zopet ga je bilo sram, dasi ga je Pavla mirila s prijaznimi besedami.

Ker se je bolnik začel na postelji premikati, je bilo pogovoru konec. Pavla je zopet stopila k postelji in dala bolniku juhe, ki jo je bila dekla med tem pogrela. Bolnik je juho skoro hlastno popil, potem pa je poskušal, da bi se v postelji vsedel. Nemirno so begali njegovi pogledi po sobi, prav kakor bi nekaj iskal in končno so proseče obstali pri Pavli.

»Kaj vas vznemirja?« je vprašala Pavla. »Ali kaj želite?«

»Kje — je — moja — listnica,« se je izvilo bolniku iz prsi. »Mo — ja — list — nica!«

»Za svojo listnico je v skrbeh,« je smehljaje rekla Pavla Medenovim in šepetaje dostavila. »Najbrž je vse njegovo bogastvo notri.«

Medenovka je hitro odprla tujčevo krošnjo, ki je stala v kotu in vzela iz nje staro obrabljeno listnico.

»Imel jo je v suknji,« je rekla žena: »jaz sem jo pa spravila v krošnjo, ko sem dala obleko dekli, da jo malo pošije. Kaj je v listnici, ne vem, ker je nisem odprla.«

Pavla je listnico nesla k postelji in rekla bolniku:

»Ali naj Vam jo denem pod zglavje.«

Bolnik je odkimal in z velikim trudom zašepetal:

»Vi — spravite.«

»Jaz?« se je začudila Pavla. »Pri Medenovih je Vaš denar tako dobro spravljen, kakor pri meni.«

»Mislim da,« je potrdil Meden ponosno in tudi Medenka je že odprla usta, da bi nekaj rekla, ko je bolnik zavzdihnil.

»Nič — denarja — notri — le papirji — in podoba — denar — je — v — krošnji.«

Medenka je novič odprla krošnjo. Bila je nekoliko užaljena, ker se ji je zdelo, da ji bolnik ne zaupa. Našla je v krošnji vrečico drobiža in jo nekam nevoljno vrgla na posteljo. A bila je takoj potolažena, ko je pogledala starčka v oči in čula njegovo prošnjo:

»Denar — prosim — spravite Vi — gospodična pisma — da bo pisala zame.«

Tudi Meden si je štel v dolžnost pokazati, da ga je minila nevolja zaradi domnevane bolnikove nezaupnosti. Okorno se je primaknil ležišču.

»Še en kozarček ga zvrnite, mož,« je prigovarjal bolniku, »taka kapljica je, da bi jo še angeljci pili.«

In natočil je bolniku nekaj kapljic in mu jih nerodno vlil v usta ter bil sam s seboj zadovoljen, da se je obnesel njegov prvi poskus v praktičnem samaritanstvu.

Pavla je med tem stala pri oknu in pregledovala bolnikovo listnico.

»Moram vendar pogledati, kake zaklade mi je dal spraviti,« je rekla smehljaje Medenki, »sicer bi še ne mogla računa položiti.«

V listnici so bili res sami papirji. Krstni list, domovinski list, krošnjarska knjižica, polna vsakovrstnih pečatov in pisma, katerih papir je bil od starosti že ves rumen in na katerih je bila pisava vsa obledela. Med pismi je ležala v papir zavita fotografija. Tudi ta je bila že vsa odrgnjena in obledela.

»Morda njegova žena ali hčer,« je sama pri sebi rekla Pavla in pristopila k malemu oknu, da bi bolje pogledala podobo.

Gledala je to podobo in jo zopet gledala neprestano in nepremično; gledala jo je, kakor bi ne verjela svojim lastnim očem.

Vsa kri ji je šinila v glavo in koj nato zopet odtekla, da je bila Pavla v trenotku bleda kot smrt.

Medenka je zapazila to premembo.

»Gospodična — kaj Vam je,« je vzkliknila in hitela na pomoč Pavli, ki je bila omahnila na stol.

»O nič,« je hitro odgovorila Pavla: »Prehitro sem hodila — vroče je bilo — izmučena sem.«

Sedla je na stol in hitro skrila fotografijo med druge krošnjarjeve papirje.

»Nič se ne bojte zame,« je s prisiljenim usmevom rekla Medenovim: »zdrava sem in čvrsta in le utrujenost me je malo prevzela. Kmalu bo bolje in lahko pojdem domov.«

»Kaj — iti hočete domov — pa ste bolni,« se je razkoračil Meden. »Za ves svet ne, da bi me bilo potem zopet sram, da sem Vas pustil.«

In nič ni pomagalo, Meden je vpregel svojo suho kobilico in je ponosno peljal Pavlo domov.

»Veš, stara,« je pri večerji rekel svoji ženi: »čudna je pa le naša gospodična, dobra in usmiljena je, da nobena tako, nič ni visoka in ošabna — a ko sem jo pripeljal domov je kar zbežala z voza in se še poslovila ni.

IX.

Med Antonom in Elviro nastalo nesoglasje se tudi tekom prihodnjih dni ni poleglo. Občevala sta sicer, kakor poprej, a stara gospa je dobro čutila, da je to občevanje le prisiljeno, sicer pa je mogla na vladajočo napetost že sklepati iz tega, da se je Anton kolikor je bilo mogoče ogibal doma. Navadno je že zjutraj zadel puško na ramo in se vračal šele proti večeru.

Anton je bil instinktivno lojalen človek in iz ponosa in samospoštovanja odkritosrčen. Zvijače ni pojmil niti pretvarjanja in vsled tega so kmalu tudi po trgu šušljali, da se Anton več ne razume s svojo ženo.

Tudi Anton je izvedel za te govorice in osupnile so ga, ker je iz njih spoznal, da je njegova žena pri vseh ljudeh skrajno nepriljubljena. Anton je bil iz apatije in komodnosti tako zaupen, da je vsako stvar raje verjel, kakor da bi o njej premišljal. Iz te njegove lastnosti je izvirala tudi njegova slepa vera v Elviro. Doslej je trdno verjel, da sosedje Elvire samo za to ne marajo, ker je ošabna in sarkastična, ker jih hoče vse v ozadje potisniti in ker se povzdiguje čez svoje razmere. Dasi mu Elvirino postopanje ni ugajalo, jo je v srcu vendar opravičeval, češ, slavnega rodu je, ponos ji je privzgojen, sicer pa se sčasoma že odvadi in prilagodi razmeram.

Osupnilo pa ga je, da so tudi priprosti ljudje, ki z Elviro sploh niso prišli v dotiko, imeli proti njej vsakovrstne očitke. Nekaj je izvedel v krčmi, nekaj je s previdnimi vprašanji izvabil iz lovcev in tako spoznal, kako malo laskavo podobo so si napravili mali ljudje o njegovi ženi.

To ga je napotilo, da je začel svojo ženo opazovati. Študiral je njeno vedenje, njene nazore in spoznal je hitro, da se kar nič ne vjema z Elviro. Naravna posledica tega je bila, da je začel Elviro primerjati s svojo prvo ženo. Njegovo oko je postalo kritično in njegov sluh lahkočuten. Spoznal je kmalu, da je med Elviro in med njegovo prvo ženo velik razloček. Kadar je tako študiral svojo ženo, se mu je zdelo, da je podoben zdravniku, ki se muči na vse načine, pa ne more dognati, kako bolezen ima bolnik. Zapazil je zdaj na Elviri mnogo napak, ki jih prej ni videl, a rekel si je, da ima vsak človek svoje napake. Toda ene stvari si ni znal tolmačiti. Razkril je, da je Elvira nekako tajinstvenega značaja. Na to ga je spravil njen smeh. Kadar se je Elvira zasmejala, je Antona kar zazeblo in imel je občutek, kakor bi se bila Elvirina navadna gracija premenila v hladno cinično perfidnost.

Poskusil je večkrat, da bi z Elviro zopet tako občeval, kakor pred razporom, a kraj najboljše volje ni mogel najti pravega tona, dasi si je Elvira sama prizadevala, da spravi vse zopet v prejšnji tir. Po vsakem takem poskusu, ki so se vsi ponesrečili, je Anton pobegnil z doma in se vrnil z lova šele pozno ponoči.

Napetost v hiši je povečevalo vsem neumljivo vedenje Pavle. Bila jo vedno tiha in se je vsem izogibala, posebno pa svoji mačehi. Nikdar ni hotela biti sama ž njo in če jo je Elvira ogovorila, je kar pobegnila iz sobe.

Stari gospe je to delalo mnogo skrbi, a kar se je tudi trudila, da bi našla vzrok Pavline žalosti in potrtosti, vse je bilo brez uspeha. Tudi za gospodinjstvo se Pavla ni več zanimala, kakor poprej. Najraje je posedala v svoji sobici ali pa hodila po polju.

Nekega deževnega popoldne se je Pavla odpravljala s hiše, ko jo je na stopnicah srečala stara gospa.

»Kaj v takem vremenu hočeš z doma?« se jo začudila. »Bodi vendar pametna in ostani doma.«

»Ne morem, mamica,« je odgovorila Pavla, »danes nikakor ne morem.«

»Danes no moreš? Kam si pa namenjena?«

»Tistega bolnika grem obiskat, ki leži pri Medenovih.«

V tem je prišumela iz sobe Elvira. Slišala je zadnje besede in naglo rekla:

»Kako pa jo s tistim človekom? Ali si mu že rešila življenje?«

»Da, rešen je in zdrav ter hoče že jutri odpotovati,« jo odgovorila Pavla.

»Ah, to pa bo ginljivo, ko bodeta slovo jemala. Skoraj bi šla s teboj, da bi videla nesrečnika, ko so bo zahvaljeval svoji dobrotnici in rešiteljici.«

Pavla se je prestrašila. Kar je mogla, je hitela dopovedovati Elviri, da jo pot slaba in težavna in da nikakor ne gre, da bi Elvira šla v takem vremenu do Medenovih.

»Gotovo je ta tvoj pacijent mlad in ljubeznjiv, ker se tako bojiš, da bi ga jaz videla,« je s pikro hudobijo opomnila Elvira, ki je jako dobro videla, s kako hlastno pretiranostjo se brani Pavla njene družbe. »No, nič se ne boj — jaz se nikomur ne vsiljujem.«

»Motite se, moj pacijent je siromašen starček; tako je star, da bi bil lahko vaš oče.«

Po teh besedah je Pavla vzela dežnik in je kar zbežala iz hiše. Stara gospa je začudeno gledala za njo. Elvira pa je jeznega srca šla v sobo in sedla kraj okna.

Čez nekaj časa je prišla v to sobo tudi stara gospa. Začudila so je, ko je ugledala Elviro, ki je naslanjajoč glavo ob dlan sedela nepremično pri oknu. Stopila jo k nji in videla, da ji teko solze po licu.

»Za boga — kaj ti je,« je vzkliknila stara gospa, ki še nikdar ni videla Elvire jokati. »Kaj se ti je zgodilo, da jočeš? Pa ne da si užaljena, ker Pavla ni hotela, da bi šla ž njo?«

»Ah, kaj bi bila užaljena radi tega,« je malomarno odgovorila Elvira. »Pavla je otrok.«

»Zakaj torej jokaš?« je dalje vpraševala stara gospa. »Ti nisi žena, ki joče zaradi malenkosti. Povej mi, kaj ti je?«

»Čemu neki,« je pikro odgovorila Elvira in si otrla solze, in vam že celo nima smisla to razlagati, ker bi me itak ne razumeli.«

Za trenotek sta obe molčali, potem je Elvira naenkrat s porogljivim glasom rekla:

»Vi gotovo mislite, da sem neizrečno srečna, kajne, draga tašča.«

Staro gospo je to izzivajoče vprašanje osupnilo in tudi neprijetno dirnilo.

»Ali imaš kake vzroke se pritoževatit?« je vprašala zatognjeno in takoj dostavila: »Meni se zdi, da ne, če ni Anton —«

»Ah, Anton, moj dobri mož,« se je zakrohotala Elvira. »Kaj vendar mislite! Anton! Sama popolnost ga je! Pozoren je, zvest je, velikodušen je, potrpežljiv je, vso dobro lastnosti ima in korekten je, da bi jaz proti njegovi korektnosti kar zmrznila. Zdaj študira moj značaj, najbrž, da bi se navadil tako misliti in tako pojmovati življenje, kakor jaz.«

Stara gospa je strmela, kakor še nikdar v svojem življenju. Elvira pa je planila s svojega sedeža, prevzelo jo je, kar je že toliko časa v njej kipelo in s besnim srdom je kričala na staro gospo:

»Nič se ne čudite. Pričo vas ne morem več lagati in se ne morem več hliniti. Vedite torej: jaz vas vse sovražim prav iz srca. In če hočete, to lahko poveste tudi svojemu sinu. Da, nesrečna sem tu, tako nesrečna, da bolj ne morem biti. Vaši ljudje so mi vsi zoprni, vaše znance zaničujem, vaše navade so filistrske, vaš način življenja je smešen. Nadvse pa je bedasto, da se izdajate za imenitnike, pa živite od denarja, ki ga je prinesla k hiši moja prednica. Najsmešnejši pa je vaš sin. To je, kar ste vi iz njega napravili, samoljuben in domišljav, a len in za vsako delo nesposoben. Samo dostojanstvo ga je, — čast — grb — plemstvo — to kar puhti iz njega, iz tega uradniškega sina in zaradi lenobe odslovljenega oficirja, ki me zdaj gleda, kakor bi ne vedel ali ima za ženo damo starega rodu ali kako natakarico.«

Staro gospo je minilo trepetanje. Hladno in mirno so počivali njeni pogledi na Elviri, ki je bila izgubila vso oblast nad seboj in je sirovo divjala po sobi, kakor bi bil z njene notranjosti pridrvel hudournik blaznih strasti.

»Le povejte vse svojemu sinu,« je z divjo brezobzirnostjo nadaljevala Elvira. »Povejte mu, kar hočete, če imate pogum zamoriti zadnjo iluzijo njegovega življenja. Kar vse mu povejte. Njega vzdržuje zgolj in edino snmoljubje in če se ustreli, bodete vi, njegova mati, tudi njegova morilka.«

Stara gospa ni rekla nobene besede, ko je končala Elvira. Mirno je ostala na svojem mestu in samo gledala svojo snaho, kako je ta globoko sopeč divjala vsa razgreta in razburjena po sobi. »En tak izbruh pokaže človeka v trenutku več, kot opazovanje celih let,« si je mislila stara gospa, ki je bila zdaj glede Elvire popolnoma na jasnemim je samo ugibala, kaj ji kaže storiti, ali naj govori s sinom ali naj za zdaj molči.

Celo uro je trajal ta molk. Celo uro je Elvira begala po sobi in so ji sledili pogledi njene tašče. Naposled je stara gospa prišla do sklepa, da je najbolje, če za zdaj ničesar ne pove svojemu sinu. Odločila se je, obvarovati sina britkega spoznanja, dokler bo to mogoče, a kadar ne bo več mogoče, nastopiti z vso brezobzirnostjo.

Vstala je počasi in sredi dvorane stoječ je rekla s težkim poudarkom: »Zapomni si eno, Elvira: meni je moja materinska dolžnost tako sveta, da ji bom če treba tudi žrtvovala svoj mir, in čast mojega sina mi je tako sveta, da ji bom če treba žrtvovala tudi njegovo srečo.«

Po teh besedah je odšla iz sobe.

X.

Ko je bila Pavla našla v krošnjarjevi listnici staro obledelo fotografijo, je komaj čakala, da bi prišla domu. Med potom je komaj umela, kaj ji je govoril Meden. Besede so pač udarjale na njena ušesa, a pojmila jih ni in če je sploh kaj odgovorila, je bil njen odgovor zmeden in brezpomemben. Kako naj bi se bila prijazno pogovarjala z Medenom, ko je v njeni notranjosti divjal vihar.

Prišedši domov je pobegnila v svojo sobico in zaklenila za seboj vrata. Hotela je biti sama, da bi nemoteno pregledala listnico, ki ji jo je bil zaupal tuji krošnjar. Segla je najprej po fotografiji in jo dolgo in skrbno opazovala, potem pa jo položila na okno in začela pregledovati druge krošnjarjeve papirje.

Najprej je prečitala potni list. »Matija Verderber, krošnjar, rojen v Polomu, občina Poloni, politični okraj Kočevje ...«

Z isto skrbnostjo je pregledala in prečitala krošnjarsko knjižico, domovinski list in krstni list. Vse te listine so se v svojih podatkih popolnoma ujemale.

Potem je vzela v roke pisma. Mastna so že bila in zamazana ter zlomljena in že težko čitljiva. List za listom je Pavla pregledala in ga prečitala od prve do zadnje črke, in razočarana položila list za listom iz rok. Sama kupčijska pisma, tirjanja za plačilo, grožnje s tožbami in vmes davčni opoininjevalni list in vsakovrstne pobotnice, a ničesar tega, kar je Pavla iskala.

»Morda se vendar motim,« si je rekla Pavla, ko je počasi zlagala te papirje in jih zopet spravljala v listnico. »Morda me je zmotila slučajna podobnost.«

Vzela je zopet fotografijo v roke in jo zopet in zopet z napeto pozornostjo ogledovala. Čim dlje jo je ogledovala, toliko bolj je rasla njena razburjenost.

»In vendar ni mogoče, da bi se motila,« je bolestno zavzdihnila, ko ji je omahnila roka, držeča fotografijo. »Stokrat sem gledala tisto staro fotografijo, vsem mogočim ljudem sem pripovedovala, da bi morala pred njo goreti večna luč ... Vsaka poteza, vsaka malenkost mi je v spominu ...«

Razjokala se je; v svoji globoki bolesti se je vrgla na posteljo in zarila glavo v blazine, da bi nihče ne slišal njenega ihtenja, ki ga ni več mogla zaduševati in premagovati.

Fotografija, ki jo je Pavla našla v zaupani ji krošnjarjevi listnici, je res predstavljala gospo Elviro; ta slika je bila istega izvora, kakor ona, ki jo je imela Elvira razpostavljeno in s cvetkami ovenčano v svoji sobi, »da bi ljudje videli, kako je bila nekdaj lepa« in ki jo je potem v jezi uničila.

»Čemu hrani in nosi star, sestradan krošnjar, ki ga tod živa duša ne pozna, ki je doma kdo ve kje na Kočevskem, s seboj fotografijo moje mačehe?«

Ta misel je mučila Pavlo in ji razjedala srce, kakor težak kamen ji je ležala na duši. Neštevilnokrat se je tako vpraševala, a nikdar ni našla odgovora, vedno in vedno se ji je vsiljevala slutnja, da krošnjar Verderber iz Kočevskega ni dobil slučajno v roke fotografije njene mačehe, da je ne brani brez smisla med svojimi papirji, nego da tiči za tem slučajnim razkritjem velika in morda usode polna skrivnost.

To domnevanje, ki se je vse bolj ukoreninjalo v njenih mislih, ji je izvabljalo grenke solze, zakaj slutila je, da tiči v tej skrivnosti nekaj sramotnega za njenega očeta in za vso njeno rodovino, nekaj takega, kar bi znalo očeta in staro mater ter njo samo pahniti v največjo žalost in celo v obup.

Nikdar ni imela pred očmi tako jasne podobe očetovega značaja, kakor v tej težki uri. Spomnila se je neštetih posamičnosti, ki so izpopolnjevali to podobo in ji predočevali, kako ponosen in samoljuben je njen oče, kako ga vsaka malenkost užali in kako ga boli še najmanjša nepozornost.

»Kaj bo, če je za to skrivnostjo kaj takega, da bi bil oče osmešen ali celo osramočen pred ljudmi?«

To je bilo drugo vprašanje, ki je Pavli rojilo po glavi. Zamislila se je v očetov položaj, predočila si je, kako bi se prestrašil, kako bi blaznel, če bi prišla kaka sramotna skrivnost na dan, videla ga je v duhu, kako plane na svojo ženo, kako divja po hiši, kako pohiti v največji razjarjenosti in bolestnem obupanju v svojo sobo, prime za samokres in si požene krogljo v glavo.

»Papa — papa,« obupno, pretresujoče je donel ta klic po sobici, kjer je Pavla ležala na postelji. Sama ni vedela, kako da se je tako spozabila in začela na glas kričati. A ustrašila se je svojega lastnega glasu, še bolj pa misli, da jo je kdo slišal. Hitro je skočila s postelje in hitela k vratom. Bil je zadnji čas, da jih je odprla. Stara gospa je bila slišala njen klic in prišla gledat, kaj da je. Pavla je staro gospo prehitela.

»Ah, mamica, tako sem se ustrašila,« je naglo pripovedovala Pavla in potegnila staro gospo s seboj v drugo sobo. »Zaspala sem bila. Veš mamica, pot do Medenovih me je bila preveč utrudila. Še nazaj nisem mogla peš. Meden je moral upreči in me domu pripeljati. Hotela sem malo odpočiti in sem legla ter zadremala. A sanjale so se mi strašne reči.«

Silila se je, da bi bila vesela in poskušala je smejati se.

»Še danes moram Katri povedati, kaj se mi je sanjalo. Katra zna sanje tako razlagati, da hodijo še iz trga k njej za svet.«

Stara gospa, ki je prisiljena veselost in zgovornost vnukinje ni malo ni premotila, se je že ves čas vpraševala, kaj da je neki Pavli, a ni mogla ničesar uganiti. Zdaj se je naglo obrnila k Pavli.

»Povej mi, kaj so ti je sanjalo, je rekla, »tudi jaz sem znala včasih sanje razlagati.«

»Sanjalo se mi je, da se je papa šetal po cvetočem vrtu. Vesel je bil in zadovoljen, kakor ni zdaj nikdar, a izmed rož se je priplazila kača in se ga je ovila in ga usmrtila.«

Stara gospa se ni potrudila, da bi Pavli razložila te sanje. Njen bistri pogled se je za hip obrnil na Pavlo in v tem trenotku ji je bilo jasno, da mora imeti Pavla veliko in morečo skrb za očeta.

Kar nosi v srcu, kar vsem prikriva, to se ji je četudi predugačenu, sanjalo,« si je rekla stara gospa, v tem ko se je Pavla sama nase jezila, da si ni izmislila kakih drugih sanj, zakaj čutila je, da je nehote povedala to, na kar je neprestano mislila.

Bila je pazljiva in se znala ognili previdnim vprašanjem stare gospe.

Ko se je zvečer odpravila spat, je bil storjen njen sklep.

»Stari krošnjar izgleda tako, da mu smem zaupati,« si je rekla, »videti je, da je pošten človek in govoriti moram ž njim, da ne pride njegova skrivnost na dan.«

XI.

Dan na dan je hodila Pavla dolgo pot od gradiča do Medenove hiše. Vsakikrat se je pripravila, kako začne starega krošnjarja izpraševati zastran fotografije, a nikdar ni prišla do tega, ker je bil vedno kdo od Medenovih v sobi, ki ga ni mogla odstraniti, vpričo drugih ljudi pa seveda še omeniti ni hotela fotografije.

Pavla je sedaj še z večjo pozornostjo skrbela za krošnjarja, da se je okrepčal. Tudi je skrivaj pisala v Ljubljano, da bi vzeli krošnjarja v hiralnico, ker ji je zdravnik rekel, da mož ne bo več za delo, in ponudila se je, da bo sama plačevala nekaj za njegovo preskrbljenje, kajti da ne sme ostati v bližini njene mačehe, to se ji je zdelo neizogibno potrebno.

Končno se je vendar primerilo, da je prišla k Medenovim, ko je bila dekla sama doma. To je Pavla izlahka odpravila iz sobe, da je mogla nemoteno govoriti s krošnjarjem.

Stari mož je sedel na postelji in si kratil čas s čitanjem knjige, ki mu jo je bila prinesla. S hvaležnim pogledom o pozdravil Pavlo, ko je stopila k njegovemu ležišču in mu segla v roke. V tem pogledu je bilo toliko brezmejne udanosti in hvaležnosti, da je več povedal, kakor bi bilo mogoče izraziti z besedami.

»Kakor vidim, ste se res popravili,« je izpregovorila Pavla. »Postali ste polnih lic in dobili ste zdravo barvo.«

»Vaše delo, plemenita gospodična, samo Vaša zasluga,« je rekel krošnjar in poljubil Pavli roko, ki je ni izpustil, dokler je stala pri njem.

»Ker ste tako dobri, da bodete sedaj lahko sami hranili svoje stvari, sem Vam prinesla listnico, ki ste mi jo dali spraviti,« je začela Pavla svoj že davno sklenjeni govor. Vzela je listnico iz žepa in jo odprla. »Poglejte in prepričajte se, da sem Vam vse nazaj prinesla, kar ste mi izročili.«

»Gospodična — jaz pa naj bi pregledoval —«

»Da, da, le preglejte,« ga je smehljaje silila Pavla »in če ste mi res tako hvaležni, kakor vedno pripovedujete, in če me imate res tako radi, kakor mi vsak dan prisegate, potem dovolite, da si vzamem nekaj za spomin na Vas.«

»Za spomin name — kaj naj bi vam dal,« je otožno vzdihnil krošnjar. »Kar je moje, to ni vredno, da se tega dotakne Vaša roka. Svoje življenje bi dal za vas, gospodična, z radostjo bi je dal, pravo blaženstvo bi bilo zame, če bi smel za Vas umreti. A kaj naj bi Vam dal za spomin, tega res ne vem.«

»Pustite, da si sama izberem,« je z navidezno šaljivostjo vzkliknila Pavla. »Izbrala si bom nekaj takega, kar Vam je ljubo. Račune Vam pustim, tudi dokumente, tudi krošnjo in škatljice s sladkorjem — — «

Pavla se je postavila sredi sobe in se ozirala kakor bi premišljevala in iskala, kaj naj izbere. Potem je naglo segla po listnici.

»To fotografijo mi dajte v spomin,« je rekla z odločnim glasom: »Ničesar drugega nočem. Ta slika me bo vedno spominjala na vas ...«

Pavla ni mogla dalje govoriti. Stari mož je bil prebledel in je padel v poostelji vznak. A čez trenotek se je že vzravnal. Z obema rokama je segel po fotografiji, ki jo je držala Pavla na prsih tako trdo, kakor bi je nikdar več ne hotela dati iz rok.

»Gospodična prosim Vas — gospodična — bodite milostiva — pustite mi to sliko,« je prosil krošnjar.

»Ali Vam je toliko do te slike?« je ostro vprašala Pavla. »Stara je in obledela.«

»Najljubša stvar mi je na svetu, edini spomin na pretekle dni, edina tolažba v moji žalosti,« je ihtel krošnjar. »Gospodična — s povzdignjenimi rokami Vas prosim — pustite mi to fotografijo.«

»Kdo pa je ta ženska, ki je tu naslikana, da Vam je toliko za to podobo?« je vprašala Pavla kolikor mogoče brezbrižno, a trepetala pri tem po vsem životu in z zadržano sapo čakala, kaj da odgovori stari mož.

Krošnjar je naslonil glavo na blazino in komaj slišno dihnil.

»Ta ženska, ki jo že toliko let iščem križem sveta, je moja hči.«

Pavla je stala sredi sobe, kakor okamenela. Zastala ji je kri, ni se mogla ganiti, ni mogla izpregovoriti, niti dihati ni mogla.

Njena mačeha — hči kočevskega krošnjarja, ki je skoro za plotom umrl, kakor sestradan pes.

Trajalo je nekaj časa, predno se je Pavla zavedla in spoznala svoj položaj. V tem trenutku je pa že tudi premagala svojo silno razburjenost. Zavedala se je, da se mora delati mirno in brezbrižno, če hoče od krošnjarja izvedeti skrivnost njene mačehe.

S prisiljeno ravnodušnost jo je zopet stopila k postelji in se vsedla na stol, ki je tam stal.

»Kje pa je vaša hčer?« je vprašala »in zakaj jo iščete po vsem svetu — saj tako ste menda rekli?«

»To je dolga povest, gospodična, dolga in žalostna povest, ki vas pač ne bo zanimala. In tuda grda je ta povest, in nečem, da bi poslušali grdobije.«

Pavla je spoznala iz teh besed, da ji krošnjar neče povedati zgodovine svoje hčere. Te besede so ji pa tudi pokazale, da je skrivnost njene mačehe velika in sramotna in zato se trenotek ni mislila, da odneha od svoje zahteve.

»Kar se vas tiče, me vse zanima,« je rekla z vso svojo ljubeznjivostjo Pavla in prijela starega moža za roko. »Rada vas imam. Ne iz usmiljenja, ker ste siromak, star in slab, nego ker ste dobri in pošteni. Če mi poveste, kaj je z vašo hčerjo, vam bom pomagala, da jo najdete. Moj oče ima mnogo znancev v raznih krajih, in z združenimi močmi bomo vašo hčer laglje našli, kot vi sami.«

Starec je odkimal, kakor bi ne imel nič upanja, da se Pavline obljube uresničijo, toda Pavla se ni dala odpraviti.

»Vi ste stari in slabi,« je nadaljevala Pavla. »Če bodete morali zopet krošnjariti po svetu, je pač malo upanja, da najdete svojo hčer. Jaz pa bom dala fotografijo posneti in pomnožiti, razposlala jo bom po vseh mestih, obrnila se bom na oblastva.«

»Ne, ne,« je naglo vzkliknil krošnjar, kakor bi se bil ustrašil in potem hitro dostavil, »po oblastvih pa že nečem iskati svoje hčere.«

Pavla ga je pogledala, kakor bi hotela z njegovega obraza čitati, se-li boji, da bi oblastva iskala in našla njegovo hčer ali pa hoče le hčer obvarovati sramote.

»Pa pustimo oblastva pri miru,« je rekla Pavla. »Saj imamo dosti znancev, ki nam bodo radi pomagali iskati vašo hčer. Kaj si nič ne želite, najti svojo hčer?«

»O, da,« je dejal krošnjar iskreno. »To je edina želja, ki jo še imam. Samo enkrat bi jo še rad videl, samo enkrat, potem bi lahko mirno umrl.«

»Zdaj pa zahtevam, da mi vse poveste,« je odločno rekla Pavla. »Če sem vam že rešila življenje, hočem tudi, da najdete še svojo hčer. Torej — govorite. Kaj je z Elviro?«

Krošnjar je planil pokonci in ves zbegan zakričal:

»Elvira — gospodična — od kod veste to ime. Vi nekaj veste o moji hčeri. O, govorite! Prosim vas, gospodična govorite.«

Pavla je čutila, da se je v prenagljenosti izdala in da ne more tega preklicati.

»Zdi se mi, da nekaj vem,« je končno rekla, »a če mi vi ničesar nečete zaupati, vam tudi jaz ničesar ne povem.«

Trdo, skoro neusmiljeno so se glasile te besede.

»Gospodična, blaga, plemenita gospodična ...«

»Ali mi hočete povedati kar sem vas vprašala? Če ne je bolje, da kar grem.«

Pavla je ostala in segla po klobuku. Tedaj pa je starec s sklenjenima rokama prosil.

»Gospodična — prosim vas — ostanite, vse vam povem, vse.«

XII.

Kar je krošnjar povedal Pavli o svojem življenju in o svoji hčeri je bilo precej vsakdanje, a pretreslo je Pavli dušo in srce, ker ji je odkrilo za njenega očeta strašno gotovost.

»Z velikim trudom in težkim delom.« je pripovedoval krošnjar, »sem si v dolgih letih prihranil toliko, da sem bil za vse slučaje zavarovan vsaj proti najhujši bedi. Žena mi je bila umrla že drugo leto po poroki in tedaj sem se iz svojega kraja preselil v Ljubljano, ker sem hotel dati svoji edini hčerki boljšo vzgojo in ji zagotoviti prijetnejše življenje, kakor je imajo navadno dekleta revnih stanov. Moja edina skrb je bila moja hčer in rad sem delal, se trudil in se pehal, saj sem vedel, da delam zanjo. Rasla je in se razvijala na moje veselje, jaz pa sem deval krajcar h krajcarju, samo da bi ji mogel kaj izdatnejšega zapustiti. V šoli je dobro napredovala in ker sem videl, da je ukaželjna, sem ji znašal od vseh strani knjige, vsake vrste knjige in prav mi je bilo, da jih je čitala hlastno, takorekoč požirala.

Ko je bila stara petnajst let, je začel zadobivati njen značaj vse vidnejšo izrazitost in tedaj se je začela tudi moja žalost. Spoznal sem, da ima moja hči pri vsi svoje lepoti in ljubeznivosti mnogo slabih lastnosti. Bila je nečimerna in domišljava, a tudi sebična in brezsrčna. Poznala je le samo sebe, ljubila le samo sebe. S svojo brezobzirnostjo je odbila od sebe vse prijateljice in vrstnice, tako da je bila čisto osamljena. A nič ni vpraševala za to, nego le vedno čitala ali pa sanjarila, kako postane odlična, bogata in veljavna gospa, ki se ji bo klanjalo celo mesto.

Seveda sem jaz le polagoma spoznal njen pravi značaj, saj sem bil vsled svojega poklica le malo doma.

V hiši, kjer sem stanoval, je prebivala vdova, ki je imela malopridnega sina. Ta je bil edini prijatelj moje hčere, edini človek, s katerim je občevala in ta je tudi kriv moje in njene nesreče. Dasi jako nadarjen, se fant ni hotel učiti, tako da ga je morala mati vzeti iz šole. Postal je risar pri nekem stavbeniku, a kar je zaslužil, to je sproti zapravil z malovrednimi prijatelji in povrh še delal dolgov, kolikor jih je le mogel narediti. Ta fant, kako leto starejši od moje hčere, je odločilno vplival na značaj, na okus in na mišljenje mojega otroka. Prepozno sem zapazil, da se je njiju otročje prijateljstvo premenilo v ljubezensko razmerje. Preselil sem se takoj v drugo hišo in prepovedal svoji hčeri občevanje s tem fantom. Navidezno je to občevanje tudi res prenehalo, a samo navidezno, kajti v resnici je ostalo vse pri starem. Pozneje sem izvedel, da je moja hčerka, kadar sem bil odsoten, uhajala z doma in imela sestanke s svojim ljubmcem.

Nekega dne sem prišel truden in upehan šele pozno zvečer domov in našel vrata v svoje stanovanje zaklenjena. Ker je bilo moje trkanje brez uspeha, sem se oglasil pri sosedi in ta mi je povedala, da je moja hči že dopoldne odšla z doma. Odprli smo stanovanje in na mizi sem našel pismo, ki mi je povedala, da je moja hči ušla s svojim ljubimcem.

Pisala mi je hladno, da fanta ljubi in da ga ne pusti za ves svet. Pisala mi je, naj je nikar ne iščem in naznanila mi je, da je svojo doto kar seboj vzela, da ne bom imel zaradi nje nepotrebnih skrbi. »Kar boš odslej zaslužil in prištedil,« mi je pisala »to lahko vse zase porabiš, jaz si bom že sama najprej pomagala in bom čez nekaj let tudi zate lahko skrbela.«

Lahko si mislite, kako me je beg moje hčere potrl. Od žalosti sem obolel in ležal več mesecev v bolnišnici, a ko sem okreval, sem moral zopet zadeti krošnjo in hoditi po svetu služit si kruha.

Obenem sem pa šel iskat svojega otroka. Preromal sem različne dežele in izpraševal in poizvedoval povsod po svoji hčeri. Samo enkrat sem jo slučajno videl in potem nikdar več.

»Kje ste jo videli,« je hlastno vprašala Pavla.

»V Trstu sem jo videl. Bila je krasno oblečena in peljla se je v lepi kočiji, a ni me videla ali pa me ni hotela spoznati, dasi sem jo klical po imenu.«

»Ali je niste poiskali — saj Trst ni kdo ve kako velik.«

»Iskal sem jo mnogo mesecev, a nisem je našel. Gotovo je živela tam pod drugim imenom. Tudi za fanta sem izpraševal, a tudi njega ni nihče v Trstu poznal.«

»Kaj ste potem opustili poizvedovanja?«

»Kaj še. Niti za trenutek. Ostal sem v Trstu. Ves dan sem se potikal po ulicah, da bi našel svojega otroka, poizvedoval sem po hišah, a brez uspeha. Leta so trajala ta poizvedovanja. Končno sem našel neko sled.«

Krošnjar je umolknil, kakor bi mu bilo težko nadaljevati svoje pripovedovanje.

»In kaj je bilo potem?« je silila Pavla.

»Potem — sem šel po tej sledi in zdaj — sem tu.«

»Vi mi hočete nekaj prikriti in zamolčati,« je s trdim glasom rekla Pavla, »a tako se nisva zmenila.«

»Gospodična ...« je prosil krošnjar in milo pogledal svojo rešiteljico, ki pa se ni dala omehčati.

»Povejte mi vse, če hočete, da Vam pomagam, ali pa grem.«

Naglo je krošnjar prijel Pavlo za roko.

»Ostanite, prosim vas ...«

»Povejte mi vse, drugače grem.«

»Ko je pa tako težko ... kako naj vam, angelu, povem tako grde reči.«

»Govorite,« je zapovedujoče rekla Pavla. »Vedeti morem vse, drugače vam ne morem svetovati in pomagati.«

Krošnjar je sprevidel, da se mora vdati. Zavzdihnil je globoko, si zakril z roko obraz in skoro ihteč nadaljeval svoje pripovedovanje.

»Med ljudmi, s katerimi sem navadno občeval, sem nekega dne slišal čuden prepir. Govorili so da je umrl neki grof Rotta, ponižen slikarček, ki je umrl v velikem siromaštvu, ljudje pa so se prepirali zaradi njegove hčere. Eni so trdili, da je njegova hči že davno umrla, drugi so pravili, da še živi, eni so rekli, da tista ženska, ki je šla za njegovim pogrebom, ni njegova hči, drugi so trdili da je. Iz posamičnih opazk, ki sem jih ujel, se je vzbudil v meni strašen sum. Začel sem slutiti, da je tista ženska, ki se izdaja za hčer grofa Rotta — moja hči.

Seveda sem skušal tej stvari priti na sled. Poizvedoval sem previdno in res kmalu dognal, da je bila moja slutnja utemeljena. Prežal sem proti hiši, v kateri je stanoval umrli grof Rotta in nekega dne sem res videl priti iz hiše — svojo hčer. A nisem se ji približal; hotel sem prej vedeti, kaj da je ž njo, a ker ni nihče nič vedel, ker so jo vsi ljudje smatrali za hčer umrlega grofa, sem se naposled odločil, da stopim pred njo.

Ko sem pozvonil na njenih vratih, mi je sama odprla, a nič ni bila presenečena, ko me je zagledala.

»Dober dan oče,« mi je rekla ravnodušno in mi dala roko ter me peljala v sobo. »Zdi se mi, da ste že dolgo časa v Trstu.«

Pri spominu na ta sprejem le je krošnjar razjokal in trajalo je precej časa, predno ga je Pavla pomirila in ga pripravila do tega, da je nadaljeval svoje pripovedovanje.

»Nisem se mogel prečuditi,« je v pretrganih stavkih pripovedoval krošnjar, »kako se je moj otrok tekom let izpremenil. Kar mi je povedala o svojih doživljajih, mi je presunilo srce, ona pa se je s tem še ponašala. In kako je to pripovedovala! Spoznal sem, da so se slabe strani njenega značaja razvile do popolnosti, vse, kar sem jaz dobrega vsejal v njeno srce, pa je življenje uničilo. Pravila mi je, da je bila najprej natakarica v skromni gostilni, kjer se je seznanila z grofom Rotto. Ta jo je naprosil, naj se pusti od njega slikati. Njena lepota ga je omamila, zlasti ker ga je spominjala na njegovo v tujini umrlo hčer. Postala sta prijatelja; če ne kaj več. Moja hči je šla k njemu s pogojem, da bo pred svetom veljala za njegovo hčer. Starec je bil siromašen, a lahkoživ in vsled tega z vsem zadovoljen.«

»O, gospodična, ko bi vi vedeli, s kako brezstidnostjo mi je to pripovedovala moja hči, potem bi pojmili, kako hudo mi je bilo takrat pri srcu in kako hudo mi je še danes, če se na to spominjam.« 

Po daljšem molku je krošnjar zbral svoje moči in nadaljeval svoje pripovedovanje.

Hčeri grofa Rotte je bilo ime Elvira, in bila je iste starosti in iste zunanjosti, kakor moja hči. To je omogočilo veliko prevaro, ki jo je uprizorila moja hči. Kot grofica Elvira Rotta je seveda lahko vse drugače nastopala, kot bi bila mogla nastopati kot hčer skromnega kočevskega krošnjarja. Rotta se je držal krčevito, ker je imel sam le jako slabe zaslužke in ga je pravzaprav moja hči vzdrževala. Skopa in lakomna je bila vedno, a vzlic temu sem se čudil, kako je mogla izhajati z denarjem, ki ga je bila meni odvzela. Slučaj mi je pozneje odkril, kako je bilo to mogoče, a tega vam ne bom pripovedoval.«

»Nisem otrok,« se je oglasila Pavla, »in lahko mi poveste vse.«

Krošnjar je samo odkimal z glavo.

»Kasneje sem dognal, da ima moja hči prijateljico, staro žensko, ki je vedno govorila o cerkvah, o božjih potih in o misijonih, pa je s to hinavščino samo prikrivala svoj pravi poklic. S posredovanjem te ženske se je moja hči seznanila z nekaterimi bogatimi malopridneži in s tem denarjem preživljala sebe in starega grofa Rotto.«

»Zakaj pa niste ostali pri svoji hčeri, ko ste jo končno našli?« je vprašala Pavla, ko je starec utihnil.

Prosil sem jo pač, naj me pridrži pri sebi, a ni hotela, češ, da velja za grofico, da ima nekega profesorja Sartorija za ženina in da bi ji bil na poti njeni sreči.«

In nenavadno živahno je vzkliknil starec:

»Danes sem vesel, da nisem ostal pri nji, da nisem deležen njene sramote.«

Ta vzklik je zadel Pavlo kakor strupena pušica, ker je postavil v jasno luč, kar je bil krošnjar poprej povedal.

Ostal sem v Trstu, je nadalje val krošnjar, »a svoji hčeri, ki je vendar kri od moje krvi in meso od mojega mesa, se nisem smel več približati. Sem in tja mi je poslala nekaj denarja in zahtevala, naj ji pišem, kako živim in kako se mi godi. Seveda je nisem izpustil iz oči. Skrivaj sem jo nadzoroval in izvedel, kake vrste je bilo njeno prijateljstvo s tisto staro žensko, ki je vedno govorila o cerkvah in o božjih potih. Tedaj pa sem pretrgal vse vezi z njo in sem zapustil Trst. Ničesar nisem hotel več slišati o njej, pozabiti sem jo hotel, kakor bi bila umrla. Volja moja je bila pač trdna nekaj let, a čimbolj sem začel čutiti, da pešajo moje moči in da se bliža konec mojih dni, toliko večje je bilo moje hrepenenje po hčeri. In naposled sem se res vrnil v Trst in začelo se je zopet mučno in dolgo trajno poizvedovanje. Z vsakim dnem je raslo moje hrepenenje, ker je rasel strah, da me dohiti smrt, ne da bi bil zadnjikrat pozdravil svojega otroka. Samo videl bi jo rad šr enkrat, samo enkrat bi rad še slišal iz njenih ust sladko besedo oče.

»Ali je bilo vašo poizvedovanje brez uspeha?«

»Ne! Ker nisem vedel, kako se je obrnila usoda moje hčere, sem postopal z največjo previdnostjo in v sled tega so moje poizvedbe trajale dolge tedne. Naposled pa sem dognal, da se je tako imenovana grofica Elvira Rotta res poročila s profesorjem Sartorijem, ki je pa po kratkem zakonu umrl in da se je že leto potem poročila z nekim premožnim graščakom s Kranjskega. Kdo je ta graščak in kje prebiva, tega še nisem mogel dognati.«

»In kako ste prišli sem?« je nekoliko nezaupno vprašala Pavla.

»Slučajno,« je odgovoril krošnjar. »Prehodil sem že skoro vso Kranjsko in poizvedoval po svoji hčeri in na tem potovanja sem prišel tudi sem. Drugod moja hči ne more biti, kot tu nekje, če je sploh na Kranjskem. In zdaj, dobrotna gospodična, ko sem vam razkril tajnost svoje hčere in morda položil njeno usodo v vaše roke, zdaj prosim, povejte mi, kar veste, bodi že veselo ali žalostno. Kaj veste o moji hčeri?«

Pavla je bila tako zatopljena v svoje misli, da niti slišala ni nujnega vprašanja krošnjarjevega. Ni ji bilo v tem hipu ne za bolnega starca, ne za mačeho, v mislih ji je bil samo oče. Kar ob sebi umevno se ji je zdelo, da se oče tisto uro ustreli, ko izve, kako nečastno, da, nadvse sramotno preteklost ima njegova žena. V duhu ga je videla bledega ležati na tleh, s samokresom v roki in z malo krvavo rano na čelu, in streslo jo je po vsem životu, tako da se je stari krošnjar plaho vzravnal na svojem ležišču in prestrašen gledal, kako trepeta in medli njegova dobrotnica.

»Gospodična — blaga gospodična — kaj vam je?«

Komaj in komaj se je Pavla toliko obvladala, da je zadušila svoje solze, svoje razburjenosti pa ni mogla drugače prikriti, kakor da je naglo vstala in stopila na drug kraj sobe, kjer je bil že mrak in kjer je krošnjar ni mogel opazovati.

»Nič mi ni,« je hitela odgovoriti na krošnjarjevo vprašanje. »Vaša žalostna povest me je ganila, da bi so bila skoro razjokala. Res, usmiljenja, ste vredni, kajti bridka je vaša usoda.«

»Hvala vam za vaše sočutje, blaga gospodična, a zdaj vas prosim, bodite še tako dobra in povejte mi, kar veste o moji hčeri.«

Zdaj je prišel odločilni trenotek. Z napeto pozornostjo so krošnjarjevi pogledi iskali Pavle, ki si je grizla ustne, da so krvavele in ni vedela, kaj bi rekla, bi-li krošnjarju razkrila resnico ali ga speljala na napačni sled.

»Če mu povem resnico, bo hotel ostati tu in Elviro vsaj videti in ž njo govoriti, če ga speljem na napačen sled, spozna kmalu, da sem ga prevarila in potem pride nazaj in kdo ve, kaj se potem zgodi.« Tako je razmišljevala in ugibala Pavla in ni slutila, da je s tem odlašanjem vzbujala v krošnjarju vsakovrstne sume.

»Gospodična ...« je tiho prosil krošnjar, »gospodična — zakaj mi ne odgovorite — ali bi bilo morda vam neprijetno, če bi kdo izvedel resnico. Zdi se mi kakor bi mi hoteli nekaj prikriti. Ne bojte se! Rešili ste mi življenje za vas storim vse, vse, kar hočete — za vas ponesem tudi svojo tajnost v grob. — Le eno mi povejte: ali živi moja hčer?«

»Da,« je komaj slišno odgovorila Pavla in stopivši k postelji pokleknila na tla in sklenila roke.

»Prosim vas bodite usmiljeni — ne izprašajte me več.

Tedaj pa se je stari mož sklonil nad jokajoče dekle in je tiho rekel:

»Gospodična uganil sem vse. Medenovi so mi pravili, da imate mačeho — ali je ta vaša mačeha moja hči?«

»Da,« je dihnila Pavla in nagnila glavo, starec pa je padel na svoje ležišče in ni ničesar več vprašal.

XIII.

Poteklo je več dni, predno se je Pavla toliko pomirila, da je zamogla preudariti, kaj naj stori. Že ko jo spoznala tajnost svoje mačehe, ji jo šinilo v glavo, da bo morala iz ljubezni do očeta vse zamolčati in prikriti ter prepustiti vso stvar usodi. Čim dlje je premišljevala, toliko bolj se je v njenem srcu utrjevala ta misel. Vedela je, da bi oče ne prenesel sramote, ki bi mu jo nakopalo razkrinkanje njegove žene. Zavedala se je, da bo imela odslej težko in mučno stališče v svoji rodovini, a rekla si je, da ni nobena žrtev prevelika, samo da obvaruje očeta.

Stari krošnjar se jo dal lahko pregovoriti, da je vsaj za sedaj zapustil ta kraj in se preselil v Ljubljano. Njegova hvaležnost do Pavle je bila vendarle večja, kakor njegovo hrepenenje, videti svojo hčer. Vdal se je tem raje, ker mu je Pavla trdno obljubila, da mu bo poročala o njegovi hčeri in da mu bo pisala, kdaj da bi mogel ž njo govoriti.

»Samo nekaj tednov mi pustite časa,« je prosila Pavla. »Začela bom takoj delati na to, da me popelje oče za kak teden v Trst ali na Dunaj. Takrat vas obvestim, pošljem vam vsega česar treba in takrat pridete lahko sem. Zgodi se tudi, da se moja mačeha včasih sama pelje v Ljubljano. Poskusila jo bom do tega pripraviti in obvestim vas pravočasno o njenem odhodu. V Ljubljani bi jo še najlaglje obiskali in nihče na svetu bi ne izvedel za to.«

To zagotovilo je razgnalo tudi zadnje pomisleke krošnjarjeve in rad je prisegel, da bo molčal o svoji hčeri, dokler mu Pavla ne dovoli, da sme govoriti.

»Za vas storim vse, gospodična,« je izjavil prostodušno, »in le eno me boli, da je morala prav moja hčer prinesti nesrečo v vašo rodovino.«

Nesreča jo res velika,« je pritrdila Pavla, »a pri vsi ti nesreči sem vendar vesela, da vas morem spoštovati in rada imeti.«

Zaradi varnosti si je Pavla še izgovorila, da bo pošiljala krošnjarju svoja poročila poste restante pod šifro »Čez trnje do sreče.«

Ta dan sta vzela stari krošnjar in Pavla slovo. Krošnjar so je odpravil v Ljubljano, Pavla pa se je vdala razmišljevanju, kako bi odpravila svojo mačeho, ne da bi očeta to bolelo in ne da bi bilo treba izdati krošnjarjevo razkritje. Upala je, da najde način, da bi so oče ločil od mačehe, a kako izvede ta načrt, o tem ni imela niti pojma.

Pavla se ni znala pretvarjati. Trudila se je pač kolikor je mogla, da bi prikrivala svojo žalost in veliko morečo skrb, ki jo je imela, a vendar je od dneva, ko je dobila v krošnjarjevi listnici fotografijo svoje mačehe, vsakdo v gradiču vedel, da se ji je moralo nekaj posebnega primeriti.

Stara gospa, ki jo je najbolj bolelo, jo upala, da so Pavla izpremeni, čim pride Mirko na počitnice. S svojim bistrini pogledom je bila spoznala, da se imata Pavla in Mirko rada in da je v njiju srcih vzklila prva ljubezen, čeprav so tega še nista popolnoma zavedala. In stara gospa je bila vesela tega razmerja in ni ničesar tako želela, kot da bi se iz to ljubezni razvila poroka.

Ko je Mirko končno prišel na počitnic,« je grajska kuharica imela o njem celo predavanje pri trškem mesarju.«

»Ah, ko bi vi vedeli, kak fant je to,« je razlagala zvedavemu trškemu ženstvu. »Lep je, da bi kar objemala, prijazen je in dober. Meni pravi »mama Urška«, ker sem ga že kot otroka pestovala. Da, in za celo obleko mi je prinesel sukna, in vsaki dekli svileno ruto in kočijažu cevko za cigare, tako, da so gori jeleni in psi ter lovci. Kočijaž pravi, da še general Radecky ni imel take cevke, in da ne bo nikdar iz nje kadil, in da mu jo morajo v grob deti, kadar bo umrl. Pa kaj je še vse prinesel gospodi. Celo skrinjo vsakovrstnih stvari.«

»Ta lahko tako dela,« je menil mesar, »saj mu je oče dosti denarja zapustil.«

»Da, petičen je,« je menila kuharica, »pa dobrota je le. In priden je tudi. Lahko bi sedel doma in gosposko živel, pa noče. Prav pridno se je učil in postal doktor, še predno je šel k vojakom. Zdaj bo odprl svojo pisarno in če bo vzel našo gospodično Pavlo, bo lahko najsrečnejši človek.«

Ženske so se še bližje strnile okrog kuharice. Poglavje o ženitvah jih je le nad vse zanimalo.

»Kaj mislite, da bo Pavlo snubil? Ali se imata rada? Ali bo kmalu zaroka?«

Taka in enaka vprašanja so se kar naenkrat vsula na kuharico.

»Vzela se bosta, to je skoro gotovo,« je izjavila kuharica. »Dogovorjenega sicer ni še nič, pa to bo že stara gospa v red spravila. Saj je to njena edina želja. Ko je naš gospod odložil sabljo in prišel domu, ga je stara gospa hotela oženiti z Mirkovo materjo. To je bilo seveda pred mnogimi leti. Toda iz te moke ni bilo kruha, ker je bil naš gospod zaljubljen v drugo, Mirkova mati pa v drugega. Toda kar se stari gospe takrat ni posrečilo, to se ji zdaj gotovo posreči, saj vsakdo lahko vidi, kako rada se imata Pavla in Mirko.«

Ženski parlament, zbran okrog grajske kuharice v trški mesnici je ta dan trajal izredno dolgo in je vsestransko pretresel vse zadeve v rodovini Košanovih. Posledica teh razprav je bila, da so se tisti dan v vseh trških hišah proglasili Pavlo in Mirka kot zaročenca in je samo še dan poroke ostal nedoločen.

Razmere v gradiču pa nikakor niso opravičevale teh ugibanj. Mirko je bil pač sprejet z odkritosrčnim in resničnim veseljem, videl je lahko, kako ljub in dobrodošel gost je vsem, toda komaj se jo bil prav udomačil, je že zapazil, da v hiši ni vse v redu. Čez nekaj časa se mu je že zdelo, kakor da je zašel med zarotnike. Vajen je bil presrčne vzajemnosti, ki je nekdaj vladala v tej hiši in ki je bila popolnoma izginila. Vsak je hodil po svojih potih in se drugega izogibal. Anton Košan je zjutraj odšel s puško in se vrnil šele zvečer brez plena. Pavla je komaj zapustila svojo sobico, gospa Elvira se ni potrudila, da bi prikrila svojo slabovoljnost, stara gospa pa je tavala po hiši, kakor bi iskala skrivališče bele žene.

»Kaj jim je neki,« se je Mirko izpraševal in ker ni mogel ničesar uganiti, je sklenil, da »vzame Pavlo v roke.«

Prilike za tak zaupen pogovor ni bilo težko dobiti. Pavla je šla vsak dan na pokopališče in nesla svežih cvetlic na grob svoje matere. Ko jo je Mirko videl, da se odpravlja, se ji jo pridružil.

Kramljanje o vsakdanjih stvareh sta šla po stranski poti. Pavla je bila malobesedna in se ni mogla veseliti nedolžnih šal Mirkovih. Naposled jo je Mirko prijel za roko in jo ustavil.

»Pavla — povej mi, kaj se je pri vas zgodilo?« je dejal odločno. »Nekaj je med vami — kajti vsi ste tako čudni, posebno pa ti. Bolna nisi, a vendar si bleda in upadla in otožna, kakor bi hotela živa v grob. Povej, zaupaj mi, Pavla, kaj je, drugače mi ni več obstanka pri vas.«

Pavla se je prestrašila, ne le da je Mirko zapazil, da v hiši ni tako, kakor bi moralo biti, nego še bolj, da Mirko noče več ostati na gradiču. Obrnila se je k njemu in v njenih očeh je ležala tako velika žalost, da je Mirka kar težko postalo pri srcu.

»Pavlica — kaj ti je!« je vprašal mehko in nožno.

Odkimala je z glavo.

»Mirko — nikar me zdaj ne zapusti.«

»A kaj je vendar?« Tudi Mirko je bil ves zbegan in prevzet globokega sočutja s Pavlo. »To mora biti neka tajnost — «

Pri tej besedi je Pavla zatrepetala in komaj slišno dihnila.

»Morda.«

»In jaz je ne smem vedeti! Kaj mi nič ne zaupaš.«

»O, da,« je vzkliknila Pavla, »tebi zaupam, tebi edinemu Mirko, a zdaj še ne smem. Ne vprašuj me in ne muči me, potrpi malo z menoj in nikar me zdaj ne zapusti.«

Mirko jo videl, da mori Pavlo globoka bolest in nič več ni silil vanjo. Molče sta nadaljevala pot, okitila grob in molče sta šla držeč se roko po isti poti domov.

Gospa Elvira ju je, ko sta se vračala, opazovala z okna. Njeni pogledi so bili neprijazni in v njenem srcu so se porajali temni naklepi.

XIV.

Prišli so pusti deževni dnevi in v gradiču je zavladalo moreče dolgočasje. Zlasti Mirsku se je zdelo to dolgočasnje neznosno, kajti bil je osamljen. Stara gospa je imela opravka z gospodinjstvom, Anton je slej ko prej hodil na lov, Pavla pa je bila otožna, kakor bi hotela živa v grob. Edini človek, s katerim je mogel Mirko občevati je bila Elvira in naravno je, da se je v teh dnevih z njo bolje seznanil. Poprej sta si bila čisto tuja in Mirko se ni ne malo zanimal za Elviro, ki je bila dosti starejša od njega in za katero ni imel niti najmanjših simpatij.

Elviri je bilo Mirkovo približanje jako po volji, kajti olajšalo ji je uresničenje svojih načrtov. Predpogoj za zmago njenih naklepov je bil, da razdere razmerje med Mirkom in med Pavlo, še predno je bila izrečena kaka obvezna beseda in lotila se je takoj svojega dela. Poznala je svojo moč in poznala je vsa sredstva rafinirane koketerije in uporabljala jih je s hladno brezvestnostjo. Ravnala je pa pri tem vedno tako, kakor bi smatrala Mirka za čisto neizkušenega mladeniča in kakor bi sama niti v sanjah ne mislila ga premotiti.

Čim je Pavla zapazila, koliko občuje Mirko z Elviro, se je vzbudil njen ponos in kakor poprej mačehi, se je zdaj izogibala tudi Mirku. Govorila je ž njim kar mogoče malo in odklanjala vsa njegova vabila na različne zabave, ki jih je z Elviro prirejal. Hotel je z Elviro in s Pavlo igrati na karte, a Pavla je vabilo odklonila; povabil jo je, da bi igrala na biljardu; a Pavla ni hotela iti, vedoč, da bo tudi Elvira navzoča v biljardni sobi. Naposled se je Mirko tega naveličal in se bavil samo še z Elviro. Mislil je sicer večkrat odpotovati, a ostal je na prošnje stare gospe in kmalu tudi zato, ker ga je prosila Elvira.

Ljubeznivost, s katero je Elvira ž njim občevala, ga je začela kmalu omamljati. Najprej je začel misliti, da dela Pavla svoji mačehi le veliko krivico, ko izreka o nji neugodne sodbe in se izogiba njene družbe. Elvira je seveda to mnenje spretno netila, pritožuje se večkrat, da je Pavla proti nji nevljudna in sovražna, dasi jo ima rada in bi ji hotela biti resnična prijateljica.

Potem je začel delati primere med Elviro in Pavlo, in sodba je bila za Pavlo neugodna.

»Vedno je žalostna in malobesedna, tako da ni ž njo izhajati,« si je rekel Mirko, »med tem ko je Elvira vesela, zabavna in nad vse ljubezniva.«

Zdelo se mu je, da je že v rodovini Košanovih, da so dolgočasni.

»Stara gospa hodi po hiši, kakor bi iskala strahov, Anton se drži čmerno in bega tudi o najslabšem vremenu po gozdih, Pavla pa je taka, kakor bi bila rojena za samostan. Prej, ko je bila manjša, je bila drugačna, a zdaj se je tudi pri nji pojavil rodbinski značaj Košanovih.«

Tako je ugibal in modroval Mirko, ko je zopet enkrat povabil Pavlo, naj pride igrat na karte in je Pavla to vabilo odklonila.

»Naveličala se me je,« je menil Mirko, ko je držeč roke v žepu hodil po biljardni sobi. »Časih sem si domišljal, da me ima rada, a kakor se zdaj kaže, ni tako. Morda se je zaljubila v koga drugega in je to tista tajnost, o kateri je rekla, da mi je ne sme povedati.«

Kadar so moški zadeti v svojem samoljubju, so še bolj neizprosni in kruti, kakor ženske. Čim si je Mirko začel domišljati, da ga Pavla več ne mara in da se ga je naveličala, je porabil vsako priliko, da se ji maščuje s porednostmi in s krivicami. To je Pavlo hudo žalilo in prejokala je v svoji sobici marsikako noč, a bila je preveč ponosna, da bi to Mirku pokazala in se ga je le še bolj ogibala kakor popredj.

Elvira je z dijaboličnim zadovoljstvom opazovala to rastoče odtujevanje med Mirkom in med Pavlo in si skrivaj mela roke, da gre njena zlohotna žetev tako lepo v klasje.

»Saj Pavla ni za vas,« je rekla koketno, ko je v mraku sedela ž njim pri peči. »Zdaj se pritožujete, da je neprijazna. A pomislite, da je bila celo leto v samostanu in to v starosti, ko se odloči človeški značaj.«

Elvira je s svojo spretnostjo srečno pripravila Mirka tako daleč, da je začel v njej gledati ne samo ljubeznivo sorodnico in zabavno družabnico, marveč tudi lepo žensko. Skrbela je pač, da ni prekoračil meje dopustnosti, a pustila mu je vsa upanja, kar jih je gojil. Imela ga je zdaj popolnoma v oblasti in bila prepričana, da ne najde nikdar več pota, ki bi ga pripeljala nazaj k Pavli.

Elviri ni bilo čisto nič za Mirka. Smatrala ga je za nezrelega mladeniča in bi se zanj nikdar ne zmenila, da ji ni bilo na tem, ustvariti v hiši take razmere, da bo Pavla z veseljem uslišala snubca, ki ji ga je izbrala Elvira.

Ta snubec je prišel kmalu kot gost na gradič. Bil je to mož v najboljših letih, zgovoren in nad vse eleganten. Bil je to prvi tistih gospodov, ki jih je bila povabila Elvira na lov. Ž njim vred sta prišla še dva priletna moža, eden trgovec, drugi umirovljen oficir. Anton jih je poznal še izza časa, ko je v Trstu snubil Elviro. Niso mu bili simpatični, a vzprejel jih je vendar ljubeznivo.

Tudi Pavla je prišla pozdravit goste svoje mačehe. Bila je zadovoljna, da so prišli, upajoč, da bo zdaj vsaj nekaj dni nemotena in da je zlasti stara gospa ne bo utegnila nadlegovati z vednimi vprašanji: »Pavla, kaj ti pa je?

»Moj bratranec grof Rotta.«

S temi besedami je Elvira predstavila Pavli elegantnega gospoda v najboljših letih. Ko je Pavla zaslišala to ime, je zatrepetala in omahnila in padla bi bila na tla, da je ni ujel Mirko.

Nastal je mučen prizor. Vsi so se gnetli krog Pavle, izpraševali, kaj da je in se čudili silni plašnosti, ki jo je bila prevzela. Elvira je naredila temu prizoru konec s tem, da je naročila spraviti Pavlo v posteljo.

»Že dalj časa boleha,« je pripovedovala svojim gostom, »a nihče ne more uganiti, kaj ji je. Upajmo, da bo jutri že bolje.«

Prizor je bil kmalu pozabljen in pri bogati večerji se je razvila živahna zabava, kakršne v tem gradiču že dolgo ni bilo. Do pozne noči je trajala ta zabava in Mirko je ta večer prvič doživel, da mu je Elvira skrivaj stisnila roko. Ko ji je pri šampanjcu začel šepetaje pripovedovati o svojih čuvstvih, mu sicer ni odgovorila, a čital je v njenih očeh, da sme upati, da bo uslišan.

Med tem pa je Pavla ležala v svoji sobi in se topila v solzah.

»Kdo je ta človek? Ali je slepar ali resničen grof Rotta? Slepar bo, brez dvoma je slepar, kakor je sleparka ona. In kaj hoče tu? Čemu je prišel? Čemu ga je povabila?« Tako in enako se je izpraševala Pavla vso noč in vso noč ni mogla zatisniti očesa, kajti vprav blazen strah pred tem tujcem ji je kakor mrzlica pretresal ude. V trenotkih največje bolesti, ko so se ji pojmi že začeli mešati, ko se je v obupu prijemala za glavo, češ, da pride zdaj gotovo do razkritja Elvirine preteklosti in do katastrofe v hiši, je pač klicala Mirka ali Mirko je ni slišal in je ni mogel slišati, ker je sedel v obednici in prisegal gospe Elviri, dajo ljubi in da si mora končati življenje, če ga ne usliši.

»Veliki lov,« o katerem je svoje dni sanjarila Elvira, da ji pripelje v hišo odličnih gostov in ji ustvari družabno stališče in pridobi ugled pri ljudeh, se je kaj klavrno obnesel. Od vseh povabljencev so prišli samo trije tržaški gostje. Anton se je žrtvoval in jih je lepo pogostil in skrbel za njih zabavo kolikor je mogel.

V tem, ko so bili gostje z Antonom na lovu, se je priplazil v gradič kmetski fantič. Hotel je smukniti mimo kuhinje, a je na hodniku naletel na Elviro, ki ga ni poznala in ga je osorno ustavila.

»Kaj iščeš tukaj — zakaj se nisi oglasil v kuhinji?«

Fantič je plaho pogledal lepo ponosno gospo in je jecljaje odgovoril:

»Gospodično Pavlo iščem.«

»Čigav pa si?«

»Medenov — in Tonček mi je ime.«

»In kaj hočeš od gospodične Pavle?«

Fantiča je to vprašanje spravilo v veliko zadrego. Zbegan se je oziral, kakor bi iskal, kje bi utekel, a odgovoril ni. Elvira je zapazila, da drži nekaj pod suknjičem.

»Ali si prinesel kako pismo?« je vprašala še osornejše, da bi fantiča prestrašila.

»Da,« je rekel fantič, ki ga je Elvirino vprašanje tako spravilo v zadrego, da je pozabil, kar so mu bili doma naročili.

Hudoben usmev je šinil čez ustne gospe Elvire.

»Gospodična Pavla je v kuhinji — nesi torej pismo tja,« je zaukazala fantiču, ki se je na to povelje z največjo naglostjo umaknil osorni gospe in izginil v kuhinji.

Elvira bi bila pač rada dobila tisto pismo v roke, a ni se upala je fantu vzeti. Vznemirjalo pa jo je, da dobiva Pavla skrivaj pisma. Kdo ji piše? To je bilo vprašanje, s katerim si je belila gospa Elvira glavo tudi še potem, ko je bil fantič že davno zapustil grad in odšel proti svojemu domu.

Pavlo je dobljeno pismo kaj neprijetno iznenadilo. Komaj nekaj dni je bil stari krošnjar odsoten in že je postal nepotrpežljiv, da mu Pavla nič ne poroča. Nujno je prosil, naj mu Pavla piše, kdaj bi mogel videti svojo hčer in kdaj izpolni Pavla svojo obljubo.

Pavla je umevala, da se je v krošnjarju s ponovljeno močjo vzbudilo zahteva nje videti svojo hčer in se ž njo pogovoriti. Zbala se je, da bo ta želja od dne do dne večja, da pozabi stari nesrečni mož na vse svoje obljube in da pride nazaj. To bojazen je še povečevalo krošnjarjevo sporočilo, da je toliko okreval, da je mogel zapustiti hiralnico.

Pavla je sprevidela, da mora krošnjarju pisati. A kako? Hotela je potolažiti krošnjarja, da ne bo nepotrpežljiv in da bi ostal v Ljubljani, a rekla si je, da mora biti pismo tako sestavljeno, da bi nihče ne uganil, za kaj se gre, tudi če bi prišlo pismo v nepoklicane roke.

Po večurnem trudu je Pavla končno sestavila odgovor, ki se ji je zdel primeren.

»Nikar ne mislite, da sem pozabila na svojo obljubo. Razmere so krive, da je še nisem izpolnila. Ko bi se ne bala zaradi očeta, bi me nobena moč na svetu ne mogla zadržati, da izpolnim svojo besedo. Verujte mi pa da ostanem zvesta dani besedi in da hočem izpolniti Vašo nado, naj velja kar hoče. Zanašam se, da ostanete tudi Vi zvesti svoji obljubi. Nekaj časa bo pač še preteklo, predno se vidiva, ali prosim Vas, da med tem ne dvomite o meni. Nikar mi več ne pišite in bodite pogumni. Pavla.«

Pavla je bila prepričana, da je pismo dobro sestavila in da ni povedala nič preveč in nič premalo in vse v tako negotovih izrazih, da se ji ni bati ničesar, tudi če bi krošnjar pismo izgubil ali zavrgel.

Naposled je spisala še naslov, kakor se je bila domenila s krošnjarjem. »Čez trnje do sreče — Ljubljana, poste restante.«

Zaradi varnosti je sklenila, da nese pismo sama na pošto v trg, po znamko pa je šla v očetovo sobo.

Elvira in njena mišjeoka tržaška hišna sta čakali že ves čas, kdaj da zapusti Pavla svojo sobico. Elvira je naročila hišni, da ostane Pavli za petami in jo zadrži, sama je pa pohitela gori, da pogleda, če je Pavla pustila dobljeno pismo v svoji sobi. Pavla je vstopila v očetovo sobo in vzela iz miznice znamko, dočim je hišna navidezno nekaj pospravljala po sobi, v resnici pa gledala, kakšen je naslov na pismu. Res se ji je posrečilo čitati naslov, na kar je hitro odšla naznanit gospe Elviri uspeh svojega vohunstva.

Brezskrbno je šla Pavla v trg in je pri pošti vrgla pismo v nabiralnik. Ni se ozirala in ni zapazila, da ji sledi v primerni razdalji tržaška hišina. Ko se je Pavla obrnila in odšla po svoji poti nazaj, je hišna pohitela na pošto. Sramežljivo je tam povedala, da je vrgla v nabiralnik pismo z naslovom: »Čez trnje do sreče« — Ljubljana, poste restante,« da je to pismo namenjeno njenemu ženinu, a da je pomotoma dela v zavitek nepravo pisanje. Na pošti so ji brez obotavljanja izročili pismo in hišna se je vrnila v gradič kot triumfatorica in je prejela za svoje premeteno izvedeno delo znatno nagrado.

Lovci so se popoldne vrnili na gradič. Plena so napravili malo in dolgočasili so se na lovu tako, da sta major in stari tržaški gospod komaj čakala, kdaj jo odkurita. Po večerji sta se major in njegov tržaški znanec kar na kratko zahvalila za izkazano jima gostoljubnost in sta vzlic vsemu prigovarjanju odpotovala. Anton je bil vsled tega tako nevoljen, da je po večerji odšel v trg k svojim znancem in pustil Elviro samo z Mirkom in z njenim bratrancem grofom Rotto.

Tudi nenadni odhod tržaških gostov ni ta dan ozlovoljil Elvire, dasi je ta odhod kazal precejšnje pomanjkanje dolžnega spoštovanja do gostoljubne hiše. Elvira je bila ves večer vesela in zabavna in je postala kar razposajena, ko sta tudi stara gospa in Pavla zapustili sobo. Mirko in grof Rotta sta pridno praznila čaše in postajala vse intimnejša z Elviro, ki je ta večer vse dopuščala. Naposled, ko je začelo tudi pri Elviri učinkovati zaužito vino, je grof Rotta predlagal, obče pobratimstvo. To se je zgodilo in Mirko je pritisnil gospe Elviri na ustne goreč poljub in pil bratovščino tudi z grofom Rotto.

»Mi trije se razumemo,« je v svoji vinski prešernosti vzkliknila Elvira, »mi trije vemo, da je na svetu vse laž, tudi zakon in zvestoba, večna in resnična pa samo ljubezen.«

Gospa Elvira je pri teh besedah goreče pogledala Mirka, a ni našla odziva, kakor ga je pričakovala. Cinizem Elvirinih besed je Mirka kar zazebel in ga tako iztreznil, da je hitel narediti konec popivanju, dasi mu je Elvira nevoljno zaklicala:

»Ti si ravno tak dolgočasen filister kakor vsi drugi.«

XV.

V malih krajih vzbude tujci, posebno če so imenitnitnega imena, vedno veliko pozornost. Elegantni grof Rotta, ki je znal biti ponosen, da so se mu ljudje nehote klanjali, in obenem ljubezniv z najpriprostejšimi ljudmi, je pa v trgu in okolici vzbudil pravo senzacijo. Tržani so hiteli na prag, če se je prikazal, dekleta so vzdihovala za njim in žene ga niso pustile iz oči, dokler je bil v trgu, V gostilni, kamor je hodil z Antonom, si je pridobil občne simpatije in iz te gostilne se je raznesel glas o njegovih družabnih in osebnih vrlinah po vsem trgu.

Anton je bil nekaj dni prav nezadovoljen, da se grof Rotta kar nič ne pripravlja na odhod, a potem se je navadil njegove družbe in dasi ni imel zanj nikakih simpatij, ga je vendar prenašal. Že zaradi tega, ker je pri obedu in pri večerji zabaval celo rodovino. Zdaj ni več vladala v rodbinskem krogu tista mučna molčečnost in nezaupnost kakor poprej, in tega je bil Anton nadvse vesel. Tudi Mirko je bil zadovoljen, da je imel družabnika in se je trudil, da bi grofa Rotto zadržal na gradiču.

Nekega popoldne je Elvira poklicala grofa Rotta v svojo sobo.

»Sedi,« mu je rekla, »in poslušaj, kar ti bom povedala.«

»Kakor ukazuješ, milostiva sestričina,« je z ironičnim poklonom dejal grof in se je vsedel na odkazani mu fotelj, dočim se je Elvira naslonila ob oknu.

»Pusti danes šale,« mu je rekla resnobno, »kajti čas je, da se resno domeniva, kako izvršiti najin načrt. Znano ti je, da sem vzela svojega moža samo, ker sem mislila, da je bogat. Ti sam si poizvedoval, kake so njegove razmere, in si poročal, da ima znatno premoženje. Vidiš, dragi moj, to pa ni resnično. Pri hiši je pač lepo premoženje, a to izvira od prve žene mojega moža in je sedaj last moje pastorke Pavle.«

Grof Rotta se je zganil, kajti to je bila novica, ki ga je močno presenetila.

»Kaj praviš? Je-li mogoče?« je vpraševal. »In tvoj mož dostojanstveni gospod plemeniti Košan?«

»Ima sicer prav malo denarja, a v izobilju ponosa in samozavesti.«

Grof Rotta je bil ves potrt in je le s široko odprtimi očmi gledal Elviro.

»Da, ljubi moj,« je s pikrim poudarkom rekla Elvira, »zaman je bila moja žrtev. Mislila senu, da postanem bogata ter imenitna, če vzamem tega rodoljuba, a danes sem na slabšem, kakor sem bila tedaj, ko sem ga spoznala. Ah, včasih me prime taka jeza, da bi kar vtekla iz te ječe.«

Zaman žrtvovala, zaman ves trud,« je mrmral grof Rotta. »To je grozno. Kaj naj jaz počnem?«

»Ena sama pot nama je odprta,« je s srdito odločnostjo nadaljevala Elvira. »Priznal mi boš, da sem zate vse storila, kar je bilo mogoče, saj si edini človek na svetu, ki ga imam rada. Zdaj je pa odvisno od tebe, da sebe in mene preskrbiš za celo življenje. Poglej Pavlo. Vsa je zbegana, vsa nesrečna in komaj čaka, da bi mogla iz hiše. Mirka sem ji odtujila in držala ga bom toliko časa, da dosežeš ti svoj cilj. Bodi s Pavlo ljubezniv, bodi pozoren, a ne spozabi se nikdar. Tako si jo osvojiš in ž njo vred dobiš njeno jako znatno doto.«

Počasi je grof Rotta dvignil glavo in ostro pogledal Elviro.

»In med nama ostane vse pri starem, tudi če vzamem lepo, mlado in bogato ženo?«

Preziren nasmeh je spreletel Elvirin obraz.

»Med nama ostane vse pri starem,« je rekla trdo, »kajti jaz se ti ne odpovem in ti veš, da te imam v rokah.«

»Ni mi treba groziti,« je galantno odgovoril grof Rotta. »Tudi jaz nisem nikdar druge ženske ljubil kakor tebe in je ne bom. Življenje je naju zvezalo tako, da ne prideva nikdar več narazen. Predolgo že hodiva roko v roki skozi življenje, da bi se mogla ločiti. Prej je verjetno, da zapustiš ti svojega moža in jaz svojo bodočo ženo — seveda prej moram dobiti njen denar.«

Grof Rotta je bil pri zadnjih besedah vstal in je poljubil Elviro in ta mu je vroče in strastno vrnila ta poljub, kakor bi ga hotela še za slovo opomniti, da si ga hoče ohraniti za vsako ceno.

»Kanalja, prava kanalja,« se je jezil grof Rotta sam pri sebi, odhajajoč od Elvire, «a zdaj je treba potrpeti. Kadar bo ta petična Pavla moja, bom že druge strune napel.«

Od tega pogovora je grof Rotta posvečaval Pavli največjo pozornost. A pazil je skrbno, da ni nikdar prestopil meje dopustnosti. Bil je ljubezniv in zabaven in nikdar drzen ali frivolen. Če je šla Pavla na izprehod, ga je gotovo srečala, če je sedla h klavirju, se je kmalu prikazal grof Rotta in stoječ diskretno pri vratih poslušal, kakor bi bilo ne preveč dobro igranje na klavir zanj čeznaraven užitek.

Tudi Elvira se je, hoteč pospeševati prizadevanja grofa Rotte, začela zopet dobrikati Pavli in se ji laskati, jo vabiti k sebi in na skupne izprehode z Mirkom in z grofom, kar je pa Pavlo le še bolj zbegalo in vzbujalo v nji največje sumnje.

»Ah mamica,« je tožila Pavla stari gospe, »pomagaj mi vendar, da me Elvira in njen sorodnik ne bodeta toliko zasledovala in nadlegovala. To mi je že neznosno.«

To pot se je zgodilo, da Pavla tudi pri stari gospe ni našla tolažbe.

»Veš, Pavla,« ji je rekla stara gospa nekoliko karajoče, »ti si res nekam preveč nervozna in sitna. Elviri tudi jaz ne zaupam in se je ne morem navaditi, ali njen bratranec je prav ljubezniv človek.«

Pavla ni na to ničesar odgovorila, a čutila je, da je zdaj popolnoma osamljena in da nima več ne pri očetu ne pri materi tiste zaslombe, ki ji je omogočala prenašati svojo bolest in skrivati tajnost njene mačehe. In to jo je peklo toliko huje, ker je prav zaradi očeta in stare matere čuvala svojo mačeho.

XVI.

Kolikor bolj se je trudil grof Rotta, da se Pavli prikupi in si pridobi njeno naklonjenost, toliko hladneje se je napram njemu vedla Pavla. Bila je samo toliko vljudna in prijazna, kolikor je to zahtevala navadna olika, sicer pa je odklanjala vsako približevanje. Če jo je grof Rotta pri obedu ali pri večerji ogovoril, mu je tako kratko in lakonično odgovarjala, da je bilo vsako pogovarjanje nemogoče; če jo je grof ogovoril na sprehodu, je takoj odšla v hišo, češ, da ima nujnih opravkov. Grof Rotta kar ni mogel dobiti prilike, da bi se sploh le bližje seznanil s Pavlo, kaj še da bi mogel začeti s svojimi ljubezenskimi nameni.

Elvira je to nevoljno gledala. Nekaj dni je zatajevala svojo jezo, a ko jo je grof prosil, naj mu pride na pomoč, sicer ne doseže ničesar in se izjalovi ves načrt, se je odločila Elvira, da izpregovori s Pavlo resno besedo.

Ko je šla Pavla na pokopališče, da okiti grob svoje matere s svežimi cvetlicami, se je odpravila Elvira na sprehod in je počakala v bližini pokopališča na Pavlo.

»Kaj si bila sama na pokopališču?« jo je ogovorila, ko se je sestala ž njo. »Moj bratranec je rekel, da te bo spremil.«

»Ponudil se mi je pač, a jaz sem njegovo ponudbo odklonila.« je rekla Pavla. »Šel je potem z Mirkom v trg.«

»A, tako.« Elvira se je delala, kakor bi bila presenečena. »Jaz sem pa upala, da vas dobim vse tri tukaj.«

Pavla ni na to ničesar rekla in molče stopala poleg svoje mačehe proti domu.

»Reči moram,« je po daljšem molku izpregovorila Elvira, »da se napram mojemu bratrancu precej čudno vedeš. Malo pozornosti že smem zahtevati za svojega sorodnika, ki ni le moj nego tudi tvoj gost.«

»Zdi se mi, da se vedem vseskozi spodobno in vljudno, kakor bi se vedla napram vsakemu gostu.«

»To ne zadostuje,« se je razvnela gospa Elvira. »Takega vedenja bi moj bratranec pač ne bil pričakoval, ko je prišel sem. Tako se vedeš, kakor bi bila zate največja muka in žrtev, da moraš občevati ž njim in z menoj.«

»Jaz in tvoj bratranec se pač ne umejeva in ne bodeva nikdar prijatelja,« je odgovorila Pavla, ki ni kar nič slutila, zakaj se Elvira razgreva, ter je malo poredno dostavila: »Ne zameri, če rečem, da se mi zdi tvoj bratranec nekako eksotičen.«

Pušica je zadela v živo. Elvira je kar vzkipela. Jezno je z nogo vdarila ob tla, da je brlizgnilo blato kvišku in ponesnažilo njej in Pavli krilo.

»To je predrznost in razžaljenje,« je zakričala. »Jaz in grof Rotta sva iz stare in odlične rodovine. Naši predniki so bili že znameniti možje, ko so tvoji predniki bili še sužnji, ki so jih biriči za kratek čas na klop polagali in jim dajali batine. Občevati z mojim bratrancem je čast za vsako damo, kaj še za tako brezpomembno punico, kakor si ti. Zahtevam, da si od danes naprej ljubezniva in pozorna napram mojemu bratrancu. Ali si me razumela? Jaz to zahtevam in ti to ukazujem.«

Zdaj je pa tudi Pavlo minila hladnokrvnost. Nič se ni zmenila, da je bila dospela z Elviro že do domače hiše in da bi utegnil kdo slišati njen prepir z mačeho.

»Ti to zahtevaš? Ti mi to ukazuješ? Jaz niti svojemu očetu ne priznam te pravice.«

»In kdo sem jaz, da se drzneš tako z menoj govoriti? Ali mar nisem tvoja mati?«

Pavli je bilo pri srcu, kakor bi jo bil bič ndaril po obrazu. Kar zakipelo je v nji in vsa iz sebe je z izrazom največje užaljenosti zavpila:

»Vi — pa moja mati — vi — vi ah, kaj takega — — «

Kadar je Pavlo prevzela jeza, je svojo mačeho vselej vikala, kar je Elviro bolj užalilo, kot vsaka, še tako ostra beseda. Pavla je bila pa še med svojim vzklikom prišla do zavesti, da ne sme izdati svoje tajnosti in zato ni dokončala začetega stavka. S silo je zadržala besede, ki jih je že imela na jeziku, a svoje nevolje ni mogla zadušiti in se je bridko razjokala.

Gospa Elvira pa je bila krvavo užaljena, tako globoko užaljena, da celo ni več kričala, kakor je bila sicer njena navada v trenotkih razburjenosti.

»To je zahvala za vso ljubezen in vso skrb, ki sem ti jo posvečevala,« je rekla gospa Elvira in glas se ji je tresel, kakor bi njene besede prihajale iz krvaveče duše. »To je res lepa zahvala, za moje prizadevanje, da bi ti bila dobra mati in iskrena prijateljica, to je najbrž tudi zahvala za nežno prizanesljivost, s katero čuvam tvojo skrivnost, da te varujem neprilik, ki bi lahko nastale in pazim, da ne pade kaka senca na tvojo čast.«

Pavla je strmela. Tega namigavanja ni razumela.«

»Skrbite le, da na vašo čast ne pade kaka senca,« je rekla trpko in ponosno dostavila: »skrb za mojo čast pa prepustite le meni.«

Sedaj pa je bilo konec vse razsodnosti in preudarnosti gospe Elvire. Prijela je Pavlo za roko in jo vlekla s seboj v hišo in v sobo. Pavla se niti zavedala ni, kdaj je prišla v sobo.

»Ti predrznica in brezobraznica,« je začela kričati gospa Elvira, ko je bila zaklenila vrata. »Zdaj je moje potrpežljivosti konec. Mesece sem prenašala tvojo ošabnost, mesce sem se trudila, da bi si pridobila tvojo naklonjenost in mesece si me poniževala s svojo hladno prezirljivostjo. Odslej pa bo drugače v tej hiši in odslej boš tudi čutila, kdo da sem jaz.«

Držeč roke prekrižane čez prsi, ki so se viharno vzdigavale, je sedela Pavla na fotelju, pripravljajoč se na boj. Čakala je samo, kdaj da konča Elvira. Imela je že zopet samo sebe toliko v oblasti, da je vedela kaj poreče. Hotela je svoji mačehi izjaviti, da ji ne pripozna nobene materinska pravice in da si za vselej prepoveduje vsako nkazovanje, sicer da se obrne do očeta in bo od njega zahtevala, naj jo pusti z doma.

Toda Pavla ni prišla do tega, da bi mačehi povedala svoje mnenje. Še med tem, ko se je gospa Elvira rotila, da nauči Pavlo, kako se ima vesti napram gostom in kako se mora obnašati napram svoji mačehi, je Elvira s tresočimi rokami odklenila predaleč svoje pisalne mize, nervozno po njem brskala in končno izmed vsakovrstnih papirjev izvlekla drobno pisemce.

Z izrazom brezkončne škodoželjnosti je Elvira stopila nekaj korakov bliže k Pavli in visoko držeč pisemce ji pokazala naslov.

»Čez trnje do sreče — Ljubljana, poste restante.«

Pavla je dvakrat in trikrat prečitala ta naslov in še ni vedela ali se ji blede, ali je resnica kar vidi v rokah svoje mačehe. Pretresel jo je strah. Dvignila je roke, da bi segla po pismu, po svojem pismu, a upadle so ji roke, kakor bi bile brez moči. Iz velikih, temnih, skrivnostnih oči njene mačehe pa je sevalo tako sovraštvo, da jo je kar zazeblo.

Počasi je vstala s svojega stola in z naporom vseh svojih moči rekla:

»To pismo je ukradeno. Jaz sem to pismo sama dala na pošto.«

Elvira se je hripavo zasmejala, a odgovorila ni.

Kako je dobila Elvira to pismo v roke, kaj misli o njem, čemu je hrani, kaj namerava ž njim storiti. Te misli so se podile Pavli po glavi. Nase ni nič mislila, samo na očeta in kako mu prikrije, komu je bilo to pismo namenjeno.

Stopila je k oknu in gledala na polje, ki se je razprostiralo okrog gradiča in njeni pogledi so iskali pokopališče, kjer je počivala njena mati. Spomin na mater ji je dajal tudi v najtežjih trenotkih moč in pogum.

Zagledala je visoko moško postavo, ki je težkih korakov držeč puško v roki korakala čez polje. Bil je to njen oče.

»Izvedeti moram vse,« si je rekla, ko je njeno oko zazrlo očeta, »da se bom vedela ravnati.«

Obrnila se je počasi in vprašala:

»Ali ste čitali to pismo, ki je na nerazumljiv način prišlo v vaše roke.«

»To je vendar naravno,« je odgovorila Elvira, korakajoč po sobi. »Ko sem se poročila s tvojim očetom, sem prevzela dolžnost, da bom nate pazila. Ti še ne poznaš življenja in njegovih nevarnosti in treba ti je varstva. Tvoj oče se za nič ne briga, samo na lov hodi — kdo naj pazi nate, če ne jaz.«

Že se je hotela Pavla za to paznost zahvaliti, a premagala se je in zadržala besede, ki so ji silile na jezik.

»Prosim vas — dajte mi to pismo,« je rekla skromno. »Pismo je moje, vrnite mi je. Ko bi vedeli ...«

»O, saj vem dovolj, prav dovolj,« se je rogala Elvira. »Kar na pamet sem se naučila to pismo. Le poslušaj.«

Kakor kaka igralka se je postavila Elvira sredi sobe in s patetično povzdignenim glasom deklamirala:

»Nikar ne mislite, da sem pozabila na svojo obljubo. Razmere so krive, da je še ni sem izpolnila. Ko bi se ne bala zaradi očeta, bi me nobena moč na svetu ne mogla zadržati, da izpolnim svojo besedo. Verujte mi pa, da ostanem zvesta dani besedi in da hočem izpolniti Vašo nado, naj velja kar hoče. Zanašam se, da ostanete tudi vi zvesti svoji obljubi. Nekaj časa bo pač še preteklo, predno se vidiva, ali prosim Vas, da med tem ne dvomite o meni. Nikar mi več ne pišite in bodite pogumni.«

Gospa Elvira je vse značilnejše besede tako povdarjala, da je s tem zadobilo pismo skrivnosten in jako resen značaj. Pavla je zdaj spoznala, da je, hoteč biti previdna, spisala pismo, ki bi znalo postati nevarno orožje v rokah hudobnega človeka.

»Dobro znaš pisati,« se je posmehovala Elvira. »V pismu ni pravzaprav nič povedano, ali pa vse.«

Pavla bi bila rada priznala, da je njeno pismo dekliško neumno, a hotela se je ogniti razgovoru o vsebini pisma, boječ se, da bi morda kaj izdala.

»Kako ste dobili to pismo,« je novič vprašala.

»To je moja stvar,« je ošabno odgovorila Elvira. »Dovolj je, da o pismo ni prišlo na svoj naslov. In sem le izpolnila svojo materinsko dolžnost.«

»Hvala lepa.« Pavla ni mogla zadržati te ironične opazke, ki je že zadostovala, da se je Elvira novič razvnela.

»To pismo te je razkrinkalo. To pismo kaže, da si hinavskega značaja, da delaš za hrbtom svojih staršev naklepe, ki najbrž niso lepi, ker bi jih sicer ne bilo treba prikrivati, in da imaš zveze z ljudmi, ki se jih bojiš pokazati svojemu očetu.«

V Pavli je zavalovala kri in tesno ji je postalo, da je morala roko položiti na srce. Najraje bi bila odprla okno in razkričala tajnost, ki jo je morila. Zavedla se je, da mora naposled vsaka obzirnost imeti svoje nuje in da ni dolžna prenašati takih očitanj in sumničenj od ženske, ki bi jo imela in morala sramotno pognati čez prag.

»Hudobni ste, nad vse hudobni,« je rekla trepetajo. »Želja, da bi me žalili in ponižali Vas je tako prevzela, da že več ne morete mirno misliti.«

Pavla je po teh besedah globoko zajela sapo in lahko grozeč dostavila:

»Nikar me ne silite, da bi povedala, komu je to pismo namenjeno.«

Elviri ni bilo mar za to grožnjo. Zapazila jo je, a jo smatrala samo za izraz upornosti in kljubovalnosti ter se ji posmehovala.

»Naj bo to pismo namenjeno komurkoli,« je rekla ostro, »dosti prida tak človek ne more biti, ki sklepa s teboj zveze za hrbtom tvojih staršev, kakor tudi ti ne moreš biti dosti prida, ki kdo ve komu obetaš, da izpolniš svoje obljube in njegove nade.

»Vi — vi se upala tako z menoj govoriti,« je zakričala Pavla in storila nekaj korakov proti Elviri, kakor bi ji hotela zagnati v obraz vse, kar je tako težko nosila v svojem srcu.

»Da, jaz, « je odgovorila Elvira. »Jaz tako govorim. Jaz se upam tako govoriti. Iz ljubezni do tvojega očeta tako govorim, ker poznam njegov značaj in vem, da bi si raje kroglo pognal v glavo, kakor bi prenesel najmanjšo sramoto. V pismu stoji, da se bojiš očeta — to je zadostno priznanje, da si na slabih in morda celo sramotnih potih.«

Opomin na očeta je streznil Pavlo. Šinilo ji je zopet v glavo, kako bi očeta potrla, če bi zvedel, kako preteklost ima njegova žena, kako ga je prevarila in ga zapletla v svojo sramoto. Zopet ga je videla ležati na tleh z rano na čelu in s samokresom v roki, bledega in upadlega in krčevito stiskaje roke se je vrgla na stol.

»Ne smem — ne smem,« je tiho ihtela »oče, zaradi tebe.«

Elvira je mislila, da je s težo svojih sumničenj in žaljenj porazila Pavlo in se je veselila te svoje zmage. Stara in grda je izgledala v tem trenotku Elvira, kajti njene poteze so bile vsled razvnetih strasti postale skrajno izrazite in njeni pogledi so bili tako ostri, kakor bi iz oči svetila bodala.

Elvira ni dvomila, da so bili njeni sumi utemeljeni. Vse se je ujemalo. Ko so šli vojaki ob času manevrov mimo gradiča, jih je Pavla pozdravljala z otročjo radostjo — gotovo je bil med njimi on, ki mu je bilo namenjeno pismo; pri ogledovanju vaje so oficirji pozdravljali samo Pavlo in ji poslali šopek — gotovo je bil zopet vmes tisti, s katerim si Pavla skrivaj dopisuje. In pozneje ti vsakdanji obiski pri Medenovih — brez dvoma so bili tam ljubezenski sestanki. Tudi se je Elvira spomnila, da je Pavla od tistih obiskov vsa izpremenjenaj zamišljena, potrta in nepristopna. Najbrž se je dala celo zapeljati in se zdaj kesa in boji. In to pismo! Gospa Elvira je bila v dno duše prepričana, da ima Pavla intimno ljubezensko razmerje s kakim oficirjem, resno intimno razmerje in zaželela je, da bi to razmerje imelo posledice, ker bi po tem toliko laglje dosegla svoj namen.

»Bodi kakorkoli — ukloniti se mora ali pa jo brez usmiljenja uničim,« tako je mislila gospa Elvira in ko je Pavla dvignila glavo in svoje od solza rosne oči uprla na mačeho, je te misli uganila. Pretreslo jo je po vsem životu, zakaj čutila je, da nima več moči nadaljevati boj z mačeho. Elvira bi bila ta boj rada nadaljevala in dognala, ker je videla, da ima Pavlo že v oblasti, a bila je primorana, ga prekiniti. Na dvorišču so se začuli trdi koraki. Anton je bil prišel domov. Ker Elvira pred njim ni mogla nadaljevati svoje spletke, je odpravila Pavlo.

»Pridi jutri popoldne k meni, da se do konca domeniva,« je rekla Elvira in Pavla je molče prikimala, da pride.

XVII.

Naslednjega dne je Mirko pri obedu povedal novico, ki je vso rodovino Košanovih močno zinimala. V trgu je bil izvedel, da je minolo noč otekla davkarjeva žena s svojim ljubimcem, mladim trgovskim nastavijencem. Vsi so poznali zalo, a gizdavo, veselo a koketno davkarjevo ženo in zato so z napeto radovednostjo poslušali, kar je vedel Mirko povedati.

»Ljudje so že davno vedeli, da je imela davkarjeva žena skrivno ljubezensko razmerje,« je pripovedoval Mirko, »a nihče ni hotel davkarju ničesar povedati. Prileten, častivreden mož je in nihče ni hotel, da bi se žalostil ali da bi bil morda celo povod kaki rodbinski tragediji. Vsled tega je moža beg njegove žene kar potrl in boje se celo, da bi si končal življenje, ko bi ga le en trenutek pustili samega.«

»Zaradi nezveste žene si pač še ni treba končati življenja,« je menil grof Rotta. »Ko bi bil jaz oženjen in bi mi žena pobegnila, bi jo v tistem trenutku pozabil in ne bi niti z očesom trenil.«

Pavla se je skrivaj ozrla na svojega očeta. Vsi njeni živci so bili napeti, vse je v njej trepetalo v pričakovanju, kako mnenje izreče njen oče, zakaj vedela je, da se zdaj pokaže, kako mora postopati glede skrivnosti svoje mačehe.

»Rekel bi, da sodite prenaglo in prepovršno, gospod grof,« je menil Anton. »V gotovih slučajih bi bilo pač najboljše tako postopanje, kakor ga priporočate Vi, a zgode se lahko slučaji, kjer bi bilo tako postopanje čisto nemogoče. Strinjam se z Vami, da ni vredno žalovati po nezvesti ženi, ki je ubegla svojemu možu. To stoji. A drugo je, kake posledice ima tak beg. Če je mož osmešen, kakor na primer zdaj naš davkar, je po moji sodbi vendar njegova častna dolžnost, da si dobi zadoščenja, da kaznuje nezvesto ženo in njenega ljubimca. Ne zaradi tega, ker je pobegnila, marveč ker je njega osmešila in ponižala pred ljudmi. Če si ne dobi zadoščenja, ostane smešen in ponižan vse življenje in tega bi po moji sodbi ne mogel prenesti mož, ki ima v sebi kaj časti in ponosa.«

»Anton, ti pretiravaš,« je menila stara gospa, ki ji je bil ta pogovor skrajno neprijeten, ker ji je poklical v spomin tisti prizor, ko je Elvira v prekipevajoči razdraženosti priznala, da je nesrečna in da sovraži svojega moža in vso njegovo rodovino. Zle slutnje so se vsiljevale stari gospe in plaho so begali njeni pogledi od sina na snaho in nazaj. Da bi naredila pogovoru konec, je hitro rekla: »Sicer se mi pa zdi, da taki pogovori niso prav umestni v navzočnosti tako mladih ljudi, kakor sta Pavla in Mirko.«

»Zakaj ne?« je vprašal Anton. »Saj se suče pogovor vendar o dolžnostih, ki jih ima človek sam do sebe.« In obrnivši se h grofu Rotti je nadaljeval mirno: »Moje mnenje je, da mora vsak mož v vsakem slučaju varovati najprej svojo osebno čast. Osebno zadovoljstvo in osebna sreča sta sicer lepi stvari, a kako naj bo človek srečen in zadovoljen, če je omadeževana njegova čast? Meni je to neumljivo.«

Odložil je vilice in nož, in prijemši Elviro za roko, je rekel s smehljajočo dobrovoljnostjo:

»Sicer me ni strah, da bi mi utekla, saj vem, kako svete so ti tvoje dolžnosti in kako popolni so tvoji nazori o osebni dostojnosti in časti, a če bi se meni zgodilo kaj takega, kakor davkarju, jaz vem, kaj bi storil. Ustrelil bi tebe, tvojega ljubimca in sebe. Hoditi po svetu kot prevaran zakonski mož, za katerim se še otroci posmehujejo, to bi bilo meni čisto nemogoče.«

Grof Rotta je nekoliko bled gledal predse na krožnik, Elvira pa je morala napeti vso moč svoje volje, da ni izdala svojih čuvstev, ki so jo pri tej v šali izrečeni izjavi pretresali. Mirno, samozavestno in ponosno je sedel v tem trenutku njen prevarani mož nič zlega sluteč poleg nje in prvič jo je prešinilo nekaj, kar ji je bilo doslej neznano: spoštovanje pred tem možem, ki mu je osebna čast več kot življenje. Njenih naklepov in načrtov to seveda ni omajalo. Ko so se njeni pogledi srečali s pogledi grofa Rotte, sta se takoj umela, da dosežeta svoje namene in dospeta na svoj cilj samo preko trupla tega preprostega, a poštenega moža.

Pavla je nemo slonela na svojem sedežu. Izgledala je, kakor da je od nje odtekla vsa kri, kakor da ni pri zavesti. Svoje velike, smrtno plahe oči je vpirala zdaj na očeta, zdaj na Elviro in na grofa Rotto. Niti misliti ni mogla, samo to ji je bilo jasno, da mora očeta rešiti in da mora storiti vse, kar je v njenih močeh, da prepreči razkritje tajnosti njegove žene in svoje mačehe.

V tej zavesti je šla Pavla popoldne, ko ni bilo nikogar doma, v sobo, kjer se je navadno mudila Elvira. Ta je bila vsled opoldanskih opomenj svojega moža še zelo razburjena. Začela se je bati, da bi njena tajnost prišla po kakem nesrečnem slučaju mi dan še prodno je dosegla svoj cilj, še predno je njen zaveznik grof Rotta dobil v roke premoženje Pavle Košanove. V tej razburjenosti, ki se ni mogla premagovati, je pustila na strani vse ozire in je kar naravnost zajadrala proti svojemu cilju.

»Prišla si zaradi pisma, kaj ne,« je rekla, ko je vstopila Pavla v njeno sobo. »Čas je, da se porazumeva. Gre se za čast cele rodovine in zato se mi zdi, da je moja dolžnost, izročiti to pismo tvojemu očetu.«

Tega naznanila se Pavla ni nadejala. Presenetilo jo je in napravilo toliko večji vtisek, ker je bila Pavla še vsa pod vtiskom besed, ki jih je bil oče govoril pri obedu. Naglo je pristopila k Elviri in dvignila sklenjeni roki:

»Prosim Vas za Boga — nikar le očetu nikar — prosim Vas, bodite usmiljeni — to bi bilo grozno.«

Z zagonetnim usmevom, razodevajočim kruto srce, je poslušala Elvira to prošnjo.

»Te tvoje besede obsegajo popolno priznanje,« je rekla Elvira s trdim glasom, »te besede pričajo, da si zašla v resnici na pot sramote. Da pa vidiš, kako sem dobra in velikodušna, ti bom pomagala iz nesreče in ti bom vse prizanesla, kar si mi storila. Moj bratranec grof Rotta te ljubi in te hoče zasnubiti. Sprejmi ga ...«

Pavla se je vzravnala. Ves njen ponos se je uprl tej zahtevi njene mačehe.

»Nikdar — nikdar in za nobeno ceno na svetu,« je vzkliknila Pavla.

»Nikar takih ošabnih besed, kadar skrbim za tvojo srečo,« je ostro siknila Elvira. »Povem ti zadnjikrat: to pismo izročim tvojemu očetu, če se ne ukloniš moji volji.«

»Nikdar — ali ne razumete — nikdar,« je odgovorila Pavla z vso odločnostjo. »Z menoj ne bodete delali kupčij.«

Toda Elvira ni mislila odnehati. Prepričana je bila, da zmaga. Imela je o sebi, o svoji volji in o svoji spretnosti tako dobro mnenje, da je niso nikdar obšli dvomi o končnem uspehu njenih prizadevanj.

»Le prihrani si take in enake besede,« je zavrnila Pavlo. »Poznaš me in veš, da sem dobra in plemenita, a da ima pri meni vse svoje meje. Vem pa tudi, da je treba človeku pustiti nekaj časa, da se sprijazni s kako mislijo. Moj bratranec ti je še tuj — dam ti torej osem dni časa, da si premisliš.«

»Ali je to v resnici Vaša zadnja beseda?«

»Da.«

»Potem poslušajte tudi mojo zadnjo besedo: Jaz ne bom nikdar žena Vašega bratranca, nikdar.«

Predno je mogla Elvira še kaj reči, je Pavla že odšla.

XVIII.

Niti trenotek ni mislila Pavla na to, da bi se uklonila želji svoje mačehe in se poročila z njenim bratrancem grofom Rotto. Zdelo se ji je kar blazno, da je Elvira sploh mogla priti na to misel in se sploh upala jo izreči.

Sklenila pa je tudi, da ne izda tajnosti svoje mačehe, pa če bi vsled pisma padel nanjo še tako sramoten sum. Rekla si je, da bi ravnala grdo in nizkotno, če bi razkrila, kar bi njenega očeta ali pognalo v smrt ali naredilo vsaj nesrečnega za vse življenje.

Mirna vest ji je dajala moč, da se je odločila za to žrtev.

»Če pokaže pismo očetu, mi mora verjeti na mojo pošteno besedo, da sem nedolžna, a če mi ne verjame, grem od hiše ali v samostan ali kamorkoli.«

To je bil sklep, ki ga je storila Pavla v svojem srcu po večdnevnem razmišljevanju, in ko se je enkrat odločila, da bo kljubovala vsem sumničenjem, tedaj ji je naravni in prirojeni ponos dal toliko poguma, da se je kar poživila. Postala je zopet zgovornejša in živahnejša, dasi se je tudi zdaj ogibala svoje mačehe in njenega bratranca.

Mirko je bil prvi, ki je to zapazil, ko mu je Pavla po daljšem času dovolila, da jo zopet enkrat spremi na pokopališče.

»Zakaj si mi zadnji čas vedno branila, iti s teboj?« jo je vprašal med potom. »Tako čudna si bila in prav vesel sem, da te je minila tista melanholija, ki si je nihče ni znal razlagati. Tako pusto je bilo, da sem že hotel pobegniti.«

»Ostal si pa zaradi svojega novega prijatelja, kajne?« je šegavo pripomnila Pavla. »Zakaj da bi se bil ti le količkaj zagledal v mojo mačeho, to je čisto izključeno.«

Mirko je zardel do las. Nikdar ni slutil, da je kdo zapazil, kako je njegovo razmerje do Elvire. V svoji naivnosti in neizkušenosti je menil, da se je vpričo drugih vedno tako vedel napram Elviri, da mora biti vsak sum izključen. Zdaj ga je napol šaljiva, napol resna opomnja, ki jo je napravila Pavla, pahnila v tako stisko, da ni znal ničesar odgovoriti.

»Da, da, Elvira ima nevarne oči,« je smehlajaje nadaljevala Pavla, »in pogledati zna, kadar hoče tako vroče in ljubo, da bi morali po mojem mnenju moški kar na kolena padati pred njo. Ali morda ni res?«

Mirko je bil v taki zadregi, kakor bi ga bil kdo držal za goltanec. Le z največjo silo je zmogel jecljaje reči:

»Ali — kaj vendar misliš — Pavla — «

Šele zdaj mu je prišlo na misel, kako grdo in nepošteno je bilo njegovo ravnanje. Bil je gost v hiši svojih sorodnikov, vedel je in se vsak dan novič prepričeval, kako radi ga imajo vsi in kako jim je ljub, on pa je to ljubezen in to zaupnost zlorabljal ter začel ljubavno razmerje z ženo, po kateri bi nikdar ne smel zahrepeneti.

Sicer si je rekel, da je govoril le bolj iz prešernosti in v šali, ko je razkril Elviri svojo ljubezen, ali da je stiskal njeno roko in da jo je nekajkrat poljubil, tega si ni mogel odpustiti, s tem je grešil proti dostojnosti in poštenju in to mu je zdaj ležalo na srcu, kakor težak kamen. Sram ga je bilo v dno duše, da se je tako daleč spozabil. Siromak pa pri tem ni slutil, da je bil samo igrača v rokah lokave Elvire, ki je poslušala njegova ljubezenska razodetja in trpela njegove poljube, samo da bi ga priklenila nase in ga odtrgala od Pavle.

»Očital si mi, da sem čudna postala,« je nadaljevala Pavla, »a čuden si bil samo ti, ljubi Mirko, ker te je Elvira tako omrežila, da nič več samostojno ne misliš. Kdo ve, kako je Elvira govorila o meni. Moralo je nekaj biti, da si se čisto odvrnil od mene.«

Nekako otožno so se glasile te zadnje besede in zapekle so Mirka toliko bolj, ker je moral priznati, da je v njih nekaj resnice. Zdaj ga je prešinilo spoznanje, da so bile vse besede, ki jih je Elvira rekla o Pavli, več ali manj prikrito hujskanje in priznal si je, da se je kolikor toliko vdal temu vplivu. Zdelo se mu je pa, da je njegova dolžnost braniti Elviro in odvrniti od nje vsak sum in dasi mu je bilo težko lagati, je vendar hitel zagotavljati Pavli, da so njeni sumi neutemeljeni in njene dolžitve krivične.

»Nikdar ni Elvira nič rekla zoper tebe, nikdar me ni hujskala zoper tebe,« je zagotavljal Mirko, »a ti si bila nervozna, vedno žalostna in najbrž bolna in vsled tega nezaupna, a lahko mi verjameš, da so vse tvoje slutnje neutemeljene in vsa tvoja domnevanja brez podlage.«

S toplim pogledom se je ozrla Pavla na svojega spremljevalca. Že razburjenost, s katero je govoril, ji je pričala, da se čuti Mirko zadetega. Čisto nič ni dvomila, da govori Mirko tako, da bi opral Elviro, in to ji je ugajalo.

»Dober in plemenit je,« si je na tihem rekla in mu na tihem tudi odpustila, da se je zadnji čas toliko zanimal za njeno mačeho.

Toda kar tako na lahko ga ni hotela pustiti z vrvice.

»Le nikar nič ne prisegaj, Mirko,« mu je rekla nagajivo. »Kar sem na svoje oči videla, tega ne boš utajil. Posvečeval si Elviri izredno pozornost in mene zanemarjal.« In bolestno je dostavila: »Vsi ste me zapustili, ko sem bila najbolj potrebna prijateljev in podpore.«

Kar je Mirko že marsikdaj mislil, to mu je šinilo zdaj novic v glavo, da mora imeti Pavla nekaj na srcu, kar jo tare in boli, da kar hira. Zadnji čas je bil pač mnenja, da je imela Elvira prav, trdeč, da se je Pavla vrgla po svojem očetu in postala malobesedna in neprijazna ter se ogibala ljudi, a zdaj je začel verjeti, da je bil vendar v zmoti.

»Nihče se ni od tebe odvrnil,« je rekel resno, »le ti si vse odbijala in nisi hotela z nikomur govoriti in občevati ...«

Pavla je sklonila glavo k tlom, da bi prikrila, kako rosne so ji postale oči pri spominu na vse to, kar je že pretrpela in pri misli, kaj jo še vse čaka.

»Nikar se ne opravičuj,« je rekla tiho. »Morda sem bila čudna in neprijazna, a tega nisem zaslužila, da ste me vsi obsojali. Ne tožim zaradi Elvire in njenega bratranca, ali da ste me obsodili ti in mamica in oče, slepo obsojali, ne da bi vedeli, kaj mi je, to me je bolelo. Če jaz komu zaupam, mi tega zaupanja nihče ne vzame, dokler mi ni predložil neovržnih dokazov, da je bilo to zaupanje neutemeljeno.«

Molče je Mirko prikimoval. Uvideval je, da se ni ravnal po tem nazoru, in se zaradi tega kesal. Predno je pa mogel še kaj reči, se je Pavla ustavila in ga je resno in s poudarkom vprašala:

»Mirko, ali moreš reči, da ti meni zaupaš?«

»Da, Pavla,« je odgovoril Mirko veselega srca, »zaupam ti brezpogojno in neomejeno in nobena moč na svetu mi ne more iztrgati tega zaupanja iz srca.«

Gledal jo je z jasnimi očmi, da ji je postalo toplo pri srcu, kakor še nikdar. Ni mu branila, da jo je prijel za roko. Šla sta roko v roki čez ravno polje ne da bi kaj govorila.

XIV.

Čas, ki ga je Elvira dala Pavli, da premisli, ali sprejme snubitev grofa Rotte ali ne, je bil potekel. Elvira je čakala vse dopoldne, da ji pride Pavla naznanit svoj sklep, a ker se Pavla ni prikazala, je postala Elvira nemirna in se je začela bati, da so uresničenju njenih naklepov nastale nove ovire.

Zapazila je bila, da se je Mirko zadnje dni ni več tako zvesto držal, kakor poprej, pač pa zopet Pavli posvečeval svojo pozornost. To jo je zdaj vznemirjalo in začela se je bati, da je Pavla povedala Mirku, kaj je mačeha od nje zahtevala in da je Mirko dal Pavli novega poguma kljubovati mačehi. Toda rekla si je, da bi bil Mirko gotovo zinil kako besedo o stvari, če bi bil podučen in da morda vendar še ni popolnoma prestopil na stran Pavle.

Po obedu se je Elvira umaknila v svojo sobo in ker Pavla ni prišla sama k njej, je poslala svojo hišno jo klicat.

»Milostiva žele z Vami govoriti, takoj,« je rekla hišna, ko je odprla vrata v obednico, kjer je sedela Pavla pri stari gospe. To je bilo povedano s tako drznim tonom, da je hotela Pavla že poslati Elviri osoren odgovor. Toda spomnila se je pravočasno, da se sme pred posli pokazati, kakega mnenja je o svoji mačehi. Vstala je torej in odšla.

Elvira je malomarno slonela na zofi in držala v rokah časopis, v katerem pa še ni bila čitala nobene vrste. Bila je bolj razburjena, kakor si je hotela sama priznati, kajti neprestano jo je mučila slutnja, da se ji Pavla naposled le ne uda. Zaželela si je predvsem gotovosti, zahotelo se ji je izvedeti kar najhitreje, če je zmaga izvojevana, ali če bo treba boj nadaljevati in v tej želji je poslala po Pavlo.

Zavedajoč se važnosti trenutku, je bila tudi Pavla razburjenih živcev. Nedela je, da ne bodo izostali burni prizori in da pride do ostrih besed. Takih prizorov in takega prerekanja ni marala in hotela se je ogniti vsakemu prepira.

Ko je stopila pred Elviro, je bila bleda in upadlih lic in oči, a držala se je ponosno in pogumno.

»Poslali ste pome — kaj želite?«

Elvira je počasi odložila časopis, prekrižala roke na prsih in zamolko ter razdraženo rekla.

»Kaj želim? Kaj pač drugega kot odgovor. Upam, da si premislila moje želje in svete in da si pripravljena v svojem in v interesu cele rodovine sprejeti zate gotovo jako častno ponudbo mojega bratranca.«

»Na to sem vam že zadnjič odgovorila,« je rekla Pavla, namenoma spoštljivo in skromno, da bi Elvira ne začela po svoji navadi vpiti. »Kar sem zadnjič rekla, pri tem ostanem.«

»Slušaj, Pavla! Ti veš, da se z menoj ni šaliti. Kot prijateljica ti svetujem. Kdo je tvoj zapeljivec, s katerim si dopisuješ skrivaj, sicer ne vem, ali da bi se mogla kdaj ž njim poročiti, to je izključeno. Bodi torej pametna in sprejmi grofa Rotta.«

»Ne,« je zopet mirno in tiho rekla Pavla. »Moj sklep je storjen in od tega me nihče ne odmakne. V tem oziru je vsaka beseda odveč, a je najbolje, da grem, saj si drugega itak nimava ničesar povedati.«

Elvira se je le iztežka premagovala, da ni z ostrimi besedami napadla Pavle. A menila je, ker je Pavla govorila tiho in mirno, da je dekle le vse zbegano in da že omahuje in zato se ji je zdelo bolje, da še odloži odločitev.

»Premisli še enkrat moje svete,« ji je rekla s prisiljeno dobrohotnostjo. »To mi lahko veruješ, da ne želim drugega kot tvojo srečo in srečo cele rodovine, ki bi bila lahko za vedno uničena, če bi prišlo na dan, kako ljubavno razmerje imaš za hrbtom svojih staršev. Do jutri zvečer pa hočem na vsak način imeti jasen in določen odgovor.«

»Moj odgovor je bil že danes jasen in odločen, in tudi jutri ne more biti drugačen, ker je moj sklep trden in ga ne more omajati nobena moč na svetu. Tudi premišljati nimam o ničemer več, ker sem že vse natančno premislila in proudarila.«

Vzlic tej izjavi se Elvira ni udala. V njenih očeh je pač večkrat zablisnilo in njene ustne so trepetale nevolje, da ji Pavla kljubuje, toda udušila je svojo srditost. Upu na zmago se pa ni odrekla in se mu ni hotela odreči, saj je bila vso svojo prihodnjost postavila na ženitev grofa Rotte s Pavlo in poskusiti je hotela vse in v porabiti, če treba tudi zadnja sredstva, da doseže svoj cilj.

S pritajimno jezo je odslovila Pavlo in se zaklenila v svojo sobo, da nemoteno razmišlja, kaj naj sedaj stori.

Bil je deževen novemberski dan. Tako grdo je bilo vreme, da ni mogel nihče iz hiše. Anton je take dni porabljal v to, da je spravljal svoje račune v red in pisal pisma, kar je navadno trajalo dolge ure, kajti tako delo mu ni ugajalo in lotil se ga je le redkokdaj. Tudi Mirko in grof Rotta sta ostala doma in Pavla je bila primorana ostati v njiju družbi. V začetku se je skušala ubraniti občevanja s tem, da je sedla h klavirju in igrala kar ji je prišlo pod roke, samo da bi potekel čas. Grof Rotta je zvesto sedel poleg klavirja in se trudil, da bi s svojimi vročimi pogledi obudil pri Pavli kak odziv, ki bi mu dajal upanje, da bo uslišan. Elvira mu ni nalašč ničesar povedala o svojih prizadevanjih pri Pavli in mu je skrbno prikrivala, kako se ga Pavla brani, da bi ne izgubil poguma. Grof še ni vedel pri čem da je in zato je vstrajno zasledoval Pavlo, upajoč, da se mu naposled vendar odpre njeno srce.

Končno je bila Pavla tako utrujena od igranja, da je morala nehati. In sedaj je bila na milost in nemilost izročena grofu Rotti, ki se je takoj primaknil k nji in jo začel obsipati s komplimenti zaradi njenega igranja. Elvira je hotela, da bi grof mogel na samem govoriti s Pavlo in ji razkriti svojo ljubezen. Zato se je polastila Mirka in ga zvabila na drugi konec sobe ter ga zapredla v pogovor tako, da ni mogel posvečevati Pavli in grofu nobene pozornosti.

Stara gospa, ki je prišla sem in tam v sobo, je vselej s hitrimi pogledi promotrila položaj in vselej ji je postalo tesno pri srcu.

»Temu je treba v kratkem narediti konec,« je mislila sama pri sebi. »Pavlo mi trpinčijo, da kar hira, Antona delajo smešnega zdaj je zadnji čas, da posežem vmes.«

Živo je stari gospe v tej uri stopil v spomin prizor, ko je Elvira v blazni besnosti priznala, da sovraži in zaničuje svojega moža in vso njegovo rodovino.

»Rekla sem ji takrat, da mi je čast mojih ljudi višja kot osebna sreča — če je pozabila na to, naj si sama pripiše posledice.«

XV.

Grof Rotta je živel v domišljiji, da ga ni ženskega srca, ki bi se naposled ne vdalo njegovi zapeljivosti. Zato ga ni oplašilo, da je Pavla s hladnim preziranjem zavračala vse njegovo približevanje in da nikakor ni hotela umeti njegovih namigavanj. Ni sicer umevala, iz kakih nagibov sili Elvira, naj sprejme snubitev grofa Rotte, in ni utegnila o tem premišljati, toda v dnu svojega srca je bila prepričana, da je grof Rotta, če je sploh grof in če nosi po pravici svoje ime, vendar sumljiva eksistenca in najbrž sokrivec njene mačehe, vsled česar ji je bil prav posebno nesimpatičen.

Ni mu tega prikrivala v trenotku, ko je sedela ž njim sama v obednici. Elvira je bila Mirka zvabila iz sobe, hoteč dati grofu Rotti priliko, da že izreče odločilno besedo, stara gospa, je bila odšla po svojih gospodinjskih opravkih, grof Rotta in Pavla sta bila sama v veliki mračni sobani.

Komaj so se bila vrata zaprla za Elviro in za Mirkom, se je tega trenotka nestrpno pričakujoči grof Rotta hitro primaknil bližje k Pavli in kakor kak igralec na odru zdrknil na kraj stola, pripravljen, pasti na kolena, in položil roko na srce.

»Gospodična, dovolite mi, da vam razodenem, kar je že dolgo na srcu ...«

Pavla je hitro vstala. Vsiljivost grofa Rotte jo je razburila in zato se je glasil njen odgovor ostro in je v njem odmevala njena užaljenost.

»Gospod grof — kar imate na srcu, to mene ne zanima.«

Presenečeni grof, ki je bil že eno koleno pripognil, je kar ostrmel. Toda spomnil se je, kar mu je bila rekla Elvira, da je Pavla plašna in sramežljiva. Domišljal si je, da je le samostanska vzgoja kriva, da ga Pavla neče poslušati.

»O, gospodična,« je vzdihnil, »dovolite mi samo, da se obrnem do vašega gospoda očeta ...«

Hotel je prijeti Pavlo za roko, a Pavla se mu je umaknila in ne da bi kaj odgovorila, pobegnila iz sobe.

Grof Rotta je nemo zrl za njo. A še vedno ni pojmil, da ga Pavla ne mara, in da niti poslušati neče njegovega ljubezenskega razkritja.

»Punca je še bedasta! Klošterska vzgoja!« je mrmral nejevoljno.

»Počasi jo že omehčam in ukrotim to golobico, a Elvira mora izdatneje pomagati.«

Grof Rotta je dobro čutil, da ne more več dolgo ostati na gradiču. Nihče ga ni vabil, naj ostane. Stara gospa ga sploh nikdar ni posebno prijazno gledala, zadnji čas pa je bil zapazil, da sta se ga tudi Anton in Mirko naveličala. Ni se več upal ziniti besedico o svojem odhodu, boječ se, da bi bil potem primoran odpotovati. Zato je zahteval, da mu naj Elvira energično priskoči na pomoč.

»Ti, renomirani zapeljivec, torej nisi več v stanu, ukrotiti in premotiti takega otroka, kakor je Pavla,« je s posmehom rekla Elvira, ko ji je bil povedal grof Rotta, kako je iztekel njegov poskus, razodeti Pavli svojo ljubezen. »To je prvič, da si se dal tako odpraviti. Pa ne da bi bil to dokaz, da se staraš?«

Te prezirljive besede so samoljubnega grofa močno spekle, a ker je potreboval podporo Elvirino, ker je resnično hrepenel, pridobiti si lepo in bogato Pavlo, zato je s prisiljenim smehom spravil zbadljive opombe svoje ljubimke.

»Svetuj, kaj naj storim,« ji je rekel, in ko ji je razložil, da more kvečjemu še kak teden ostati na gradu, dostavil pomembno: »Pomisli, Elvira, da je Pavla rešitev ne le zame, nego tudi zate.«

Ta opomin je izdal. Elvira je sama v lastnem interesu želela, da naredi čimprej konec sedanjemu svojemu položaju, da že pride iz tega zapuščenega dolgočasnega gradiča nazaj v svet in da začne s premoženjem svoje pastorke tisto veselo življenje, o katerem je sanjala vse žive dni in po katerem je od dne do dne strastneje hrepenela.

»Pusti me samo, da v miru preudarim, kaj naj storim,« je rekla grofu Rotti. »Treba je, da se stvar odloči na vsak način, tako ali tako, pa naj velja kar hoče.«

Rekla je te besede s tisto železno odločnostjo, ki jo je od davno poznal na njej grof Rotta in ki mu je pričala, da pride zdaj res do jasnosti — tako ali tako. Odšel je, ko je bil Elviro poljubil, z najlepšimi upi, dočim se je Elvira zaklenila v svojo sobo, da razmisli uresničenje svojega načrta in stori svoje sklepe.

Čez dobro uro je tržaška hišna gospe Elvire odšla po »nujnih opravkih« v trg. Oglasila se je v vsaki prodajalni, obstala na vsakem vogalu in radovedno poslušajočemu občinstvu zaupala strogo tajnost, ki je potem šla kakor ogenj od hiše do hiše.

XXI.

Govorica, ki jo je bila raznesla tržaška hišna gospe Elvire po trgu, je naslednji dan prikrožila vsa popačena in povečana tudi na gradič. Kar je bila hišna samo namignila, to se je zdaj pripovedovalo kot dognana stvar, kar je hišna povedala kot domnevanje, so si ljudje pripovedovali kot dejstvo. Kar je bila hišna s premeteno izbranimi besedami vsejala v njih srca, to so razširjali po hišah kot žalostno dejstvo.

Prvi je izvedel za to govorico kočijaž Janez, ko je prišel zjutraj kovač na gradič. Janez je bil mož, ki je imel trdo glavo. Mislil je počasi in potreboval je mnogo časa, predno je kaj pojmil. Ko je pa končno razumel, kar mu je pravil kovač, je vzel v roke debelo poleno in je ž njim planil na kovača. Le iztežka so ga hlapci zadržali in mu dopovedali, da pripoveduje kovač le to, kar je bil slišal v trgu, kar govore po vseh hišah.

Grajska kuharica je bila posebna zaupnica kočijaža Janeza. Z njo se je posvetoval o vseh važnejših rečeh in k njej se je tudi zdaj odpravil, da ji pove, kaj se govori o domači gospodični in da se ž njo dogovori, kaj bi bilo storiti v očigled tej sramotni govorici.

»Ni mogoče ... ni mogoče ... taka hudobija ... taka peklenska hudobija,« je ihtela kuharica, ko je bila po dolgem izpraševanju spravila iz kočijaža vse, kar je vedel in navsezadnje tudi to, da je kovač prinesel to strašno novico v grad.

Kovač je bil poklican v kuhinjo in je moral tam ponoviti vso govorico še enkrat, po tem je kuharica po dolgem prevdarku sklenila, da pove vse stari gospe, ki bo najbolje vedela, kaj je storiti.

Mirko je to jutro nenavadno zgodaj vstal. Zadel je puško na ramo in begal po poljanah. Od kratkega pogovora, ki ga je imel dan poprej po večerji z Elviro, je bil tako vznemirjen, da vso noč ni mogel spati in da je zdaj nestrpno čakal, kdaj zapusti Pavla svojo sobico, da bi mogel ž njo govoriti. Ko je zapazil, da je okno pri Pavlini sobici odprto, je hitel nazaj v grad in je na stopnicah našel Pavlo.

»Prosim te, Pavla, pojdi malo z menoj, nekaj važnega in resnega bi rad s teboj govoril,« ji je rekel tiho, a z vidno razburjenostjo. »Govoriti moram s teboj na samem.«

Pavla se je na tihem čudila, kaj da ji ima Mirko posebnega povedati, a zapazila je, da je vznemirjen in ga je molče peljala v biljardno sobo.

»Tu naju ne bo nihče motil ob tej uri in zdaj povej, kaj želiš.«

Mirko je najprej skrbno pogledal v sosednji sobi, če ni nihče tam, potem je vzel iz žepa zmečkano pismo in je ponudil Pavli.

To pismo ti je Elvira brez dvoma ukradla. Iztrgal sem ji ga iz rok.«

Trepetaje je vzela Pavla pismo. Na prvi pogled je spoznala, da je to list, ki ga je bila pisala krošnjarju. Z velikimi, začudenimi očmi je pogledala Mirka, kakor bi ga hotela vprašati, kaj naj to pomeni, kako je list prišel v njegove roke.

»Elvira me je snoči poklicala v svojo sobo,« je dejal Mirko. »Poprej sva govorila o tebi. Obdolžila te je, da si prikritega značaja in ker sem ugovarjal in zahteval dokazov, mi je dala čitati to pismo.«

»In ti si čital to pismo!« je vprašala Pavla.

»Da, čital sem je in se potem iztrgal Elviri iz rok.«

Težko in globoko je Mirko sopel, ko je rekel:

»Pavla — veruj mi, jaz ne dvomim o tebi. Tudi te ne bom prosil, da mi zaupaš svojo tajnost. Ah, ko bi mogla reči, da nisi pisala tega pisma ... «

»To pismo sem jaz pisala, Mirko,« je odločno izjavila Pavla.

»V tem pismu govoriš o obljubi, ki jo boš zvesto držala, o stvareh, ki bi tvojega očeta žalostile, če bi jih izvedel. Ah, Pavla, kako te naj branim, kako naj te zagovarjam, če mi ne zaupaš.«

Resnična, globoka bolest je donela iz Mirkovih besed in je pretresla Pavli dušo in srce. Solze so ji stopile na oči.

»Mirko, prosim te, zaupaj mi,« je ihtela. »Zdaj še ne smem govoriti. Ne smem, in če bi me veljalo življenje. Ali, da ti o meni dvomiš, da mi ne veruješ, to me boli ...«

»Pavla, saj ne dvomim,« ji je segel Mirko v besedo. »Samo peče me ker ... ker te imam rad, ker te ljubim čez vse na svetu.«

Stopil je k nji, ji ovil roko okrog pasa in jo privil na svoje srce, Pavla pa je položila svojo glavo na njegovo ramo in tiho ihtela.

»Pavla, ali bi me mogla malo rada imeti?«

»Ah, Mirko, saj te ljubimi z vsega srca, samo zaupaj mi in ne zapusti me v teh težkih urah.«

Začuli so se koraki in naredili konec razgovoru. Prišla je bila služkinja klicat Pavlo, naj gre k očetu.

Lahnih korakov je hitela Pavla v obednico. Kar nič si ni mogla misliti, čemu jo oče kliče. V zadnjih tednih se je le malo zmenil zanjo in je komaj ž njo govoril, kaj še, da bi jo bil kdaj povabil na sprehod ali jo klical na zaupen pogovor. Zavedla se je pač, da je moral izreden vzrok napotiti očeta, da jo kliče, ali razmišljala ni o tem. Bilo ji je toplo pri srcu in zdelo se ji je, kakor da je zrasel njen pogum in so postale večje njene moči, odkar ji je Mirko razkril svojo ljubezen. Zdaj je imela zvestega in neustrašnega branitelja, in se ni več ničesar bala.

Srditega obraza je begal Anton po obednici gor in dol, dočim je njegova mati slonela na zofi in si z robcem otirala solze, ki so ji silile v oči. Pri mizi je sedel trški kovač in delal obraze, kakor bi bil na natezalnici.

»Dobro jutro, papa,« je pozdravila Pavla, stopivši v sobo in je pohitela k očetu. »Kaj želiš, da si me klical! Tako dolgo se že nisi zame zmenil, da bi morala biti huda nate.«

Anton je ljubil svojo hčer iskreno. Še nikdar ni tako jasno čutil, kako jo ima rad, kot sedaj, ko je izvedel, kako grde govorice raznašajo o njej po trgu. Nameraval je pač ostro govoriti s Pavlo, a ko je pogledal v sveži, odkritosrčni obraz svoje hčerke in v njene jasne, nedolžne oči, tedaj so izginili vsi njegovi pomisleki in dvomi in ga je prevzela očetovska ljubezen. Burno je privil svojo hčerko k sebi in jo poljubil na čelo.

»Moj ljubi, nedolžni otrok — kako grdo ti kradejo čast in poštenje.«

In dobela solza je kanila iz oči na razorani obraz Antona Košana in s presrčno ljubeznijo je stisnil svojo hčerko k sebi, kakor bi je ne hotel nikdar več izpustiti.

Pavla je bila tako presenečena, da je samo strme zrla zdaj na svojega očeta, zdaj na staro gospo in še vprašati ni mogla, kaj da naj vse to pomeni. V prvem hipu je mislila, da je Elvira izpolnila svojo grožnjo in jo očrnila pri očetu, ali očetova žalost je bila tako velika, da se ji je njen sum zdel neopravičen.

Končno je stara gospa otrla solze in je stopila k svojemu sinu in k svoji vnukinji.

»Pavla,« je rekla stara gospa globoko sopeč, »zlobni jeziki so se lotili tvoje časti. Kovač je bil tako prijazen in je prišel povedat, kake grde reči raznašajo ljudje o tebi po trgu.«

Pavla se je izvila očetu iz rok in je v trenotku stala pred kovačem.

»Kaj govore o meni?« je naglo vprašala. »Kdo more o meni kaj slabega reči?«

»Oh, nič, nič, gospodična,« je dejal kovač v svoji zmedenosti. »Vse skupaj ni nič. Jaz tudi nič ne verjamem, nobene besede, pa še kdo naj kaj reče in pripeljem mu tako — «

Kovač je stegnil svojo mogočno roko, kakor bi že imel obrekovalca pred sabo, a se je še pravočasno domislil, kje da je.

»Veste, gospodična, vsi vas imamo radi,« je dejal kolikor je mogel mehko, »in zato me jezi, da govore slabo o vas.«

»A kaj govore? prosim vas, povejte mi vse brez ovinkov.«

Kovač je bil v veliki zadregi. Kar davilo ga je, a naposled je vendar, četudi v nerodnih stavkih povedal, kaka govorica kroži po trgu.

»Pravijo, da ste zaljubljeni v nekega oficirja, ka-li, da ste imeli z njim skrivne sestanke, menda vas je tudi zapeljal in da hočete zdaj pobegniti z doma, ker vas silijo starši, da bi vzeli tega tržaškega grofa, ki je že toliko časa vaš gost na gradu.«

V trenotku je bilo Pavli jasno, da je Elvira povzročila to govorico. Vse se je vjemalo z dolžitvami, s katerimi je Elvira pritiskala na Pavlo, naj usliši grofa Rotto. Pavla si je rekla, da je popolnoma izključeno, da bi kdo drugi prišel na isto hudobno misel, kakor se je rodila v glavi njene mačehe. Vsled tega je kovačevo pripovedovanje ni vznemirilo.

»Kdo govori tako o meni?« je vprašala mirno. »Vsak človek me pozna nikomur nisem nič žalega storila — kdo more biti tako hudoben, da mi dela tako grdo krivico?«

»Ali je laž kar govore? Pavla reci, da je laž!« je vzkliknil Anton. »Prisezi mi pri spominu svoje matere, da je vse laž.«

»Laž je vse, od konca do kraja,« je odgovorila Pavla resno, »grozna peklenska laž.«

Vnovič je Anton objel svojo hčer, vesel, da je govorica neosnovana in tudi stara gospa je pristopila in podala Pavli roko.

»Verujem ti, dete moje,« je rekla mehko, »vedela sem, da je vse hudobna, grda laž.«

Globoko je pogledala stara gospa svoji vnukinji v oči in, Pavla je uganila, kaj ta pogled pomeni: da ima tudi stara gospa sum, da je Elvira provzročila to govorico.

Anton je odslovil kovača in je nato začel ugibati, kako naj pride provzročitelju te govorice na sled.

»Stvar se mora pred sodiščem dognati in krivca mora zadeti občutna kazen,« se je rotil Anton. »In tega grofa Rotto, ki sem se ga že davno naveličal, pošljem še danes odkoder je prišel. Še tega mi je treba, da bi ta nadležni gost spravljal mojega otroka ob dobro ime.«

Pavla se je razveselila tega očetovega sklepa in navdalo jo je upanje, da bo z odhodom grofa Rotte nehala Elvira jo mučiti in preganjati. Tudi stara gospa je bila zadovoljna in je Antonu priporočala, naj odslovi grofa Rotto posredovanjem Elvire.

»Ta je njegova sorodnica in mu najlaglje namigne, da naj odide.«

Po Antonovem odhodu sta ostali stara gospa in Pavla sami v sobi. Molče sta stali nekaj trenotkov druga pred drugo, dokler ni položila stara gospa svojih rok Pavli okrog vratu in ji tiho rekla:

»Ti moje hrabro, plemenito dekle — jaz te razumem — zdaj pa govori — vedeti hočem vse, vse — ker te na pustim več trpinčiti.

Težko je bilo Pavli pri srcu. Kako rada bi bila govorila in vse povedala, a rekla si je, da še ne sme govoriti in da mora še molčati. Ihte je dihnila stari gospe na uho:

»Ne sili me mamica — ne morem in ne smem.«

Stara gospa pač ni slutila, kako tajnost nosi Pavla v svojem srcu. Uganila je pač, da je Elvira provzročiteljica razširjane govorice in domnevala, da je je moralo med Pavlo in med Elviro zgoditi nekaj posebnega, toda o resničnih dogodkih bi se ji niti sanjati ne bilo moglo.

XXII.

Anton Košan ni imel v svoji prostodušnosti nikdar resnih dvomov glede svoje žene. Ko je bil zapazil na njej nekaj zagonetnega in njegovi odkritosrčni naravi neumljivega, je pač poskusil preštudirati in uganiti njen značaj, ali to opazovanje je bilo površno in to razmišljevanje nedosledno. Anton je samo čutil, da zija med njim in njegovo ženo globoko brezdno, da sta si popolnoma tuja po nazorih in čuvstvovanju, a ni imel ne poguma ne moči, da bi se ravnal po nasvetih svoje izkušene matere in Elviri pokazal, »kdo je gospodar v hiši.« Zasvetilo se mu je pač včasih, da je Elvira brezozbirnega, strastnega in silovitega značaja, zapazil je tudi, da je zvijačna in lokava, a že take misli same so ga tako bolele, da si jih je čimprej izbil iz glave. Da bi se raztresel, da bi pozabil na svojo domačo mizerijo, da bi udušil vsak pojem nezadovoljnosti v svojem srcu, se je ognil prerekanju z ženo in vse pogostejšim nasvetom in opominom matere, je že več tednov begal ves dan po šumah in poljanah s puško na rami. Zavedal se je, da je v svojem zakonu nesrečen, a zaduševal je vsak glas svojega srca in sproti zadušil vsako tako misel, kakor bi bil v strahu, da izgubi mahoma vse, če si prizna, da je nesrečen. Branil se je tega spoznanja toliko bolj, ker je še vedno ljubil Elviro, morda ne toliko iz resničnega nagnenja, kakor iz samospoštovanja, in ker si je rekel, da je njegova častna dolžnost, ženi zaupati in jo spoštovati, dokler ni dokazano, da je tega nevredna.

O Pavli razširjena zlobna govorica, ga je hudo pekla, saj je bila žaljiva, sramotilna in poniževalna zanj ravno toliko kakor za hčer. Vse bi bil dal, ko bi bil mogel dognati, kdo je pravi provzročitelj te govorice. Ako bi se bilo o njegovi ženi slabo govorilo, bi ga to ne bilo tako iznenadilo, kajti znano mu je bilo, koliko nasprotstev in sovraštva si je nakopala v kratkih mesecih. Vedel pa je, da imajo Pavlo vsi ljudje radi, da nima nobene sovražnice in nobenega sovražnika, in je iz tega sklepal, da je navzočnost grofa Rotte sama dala povod govorici.

»Ta človek mi mora iz hiše, čimprej, tem bolje,« si je rekel, ko se je po nasvetu svoje matere odpravil k Elviri, da jo naprosi, naj ona na primeren način to željo razodene svojemu bratrancu. »Če mi ga Elvira ne odpravi, ga pa sam odslovim.«

Grda in starikava je bila Elvira ta dan, kakor vselej, kadar so v njeni notranjosti besneli viharji in so vzbujene strasti trpinčile njene izžite živce. V njenem srcu se še niso vnemali taki plameni strasti, kakor ta dan, ko je začela uvidevati, da se trgajo niti njenih spletk in da se podirajo vsi njeni načrti, na katere je zasnovala svojo prihodnjost.

To spoznanje se je začelo že poprejšnji dan. Čim je videla, da sta se Mirko in Pavla zopet tesneje združila, je izigrala zadnjo karto, ki jo je imela pripravljeno za najskrajnejši slučaj. Vedela je, da se ji Pavla ne vda in da ne sprejme grofa Rotte, če ne bo v rodovini popolnoma osamljena in zapuščena. »Iz obupa se vda, drugače ne,« si je rekla Elvira in da bi pognala Pavlo v obup, je hotela od nje odtrgati Mirka. Poklicala je Mirka k sebi in mu pokazala pismo, ki je je bila Pavla pisala krošnjarju. Trdno je Elvira pričakovala, da zaduši s tem pismom zadnje Mirkove simpatije do Pavle in mu vcepi prepričanje, da ga ni Pavla nikdar ljubila, marveč ga zvijačno in lokavo zlorabljala, da je laglje prikrivala svoje ljubezensko razmerje z kdo ve kakim človekom.

Toda Mirko je iztrgal Elviri to pismo iz rok, in ji je vrgel v obraz očitanje, da Pavlo obrekuje. Z vnemo, ki jo da človeku sam o resnične ogorčenje, je Elviri očital vse njeno nevredno početje in jo je zapustil z grožnjo, da bo znal varovati in braniti čast Pavle proti vsakemu, pa če bi bilo treba tudi proti njenemu očetu in proti stari gospe.

Elvira je ta večer v svoji sobi kar besnela onemoglega srda. Zaplapolalo je v njej tako sovraštvo proti Mirku, da bi ga bila najraje zabodla in gazila v njegovi krvi.

Ta divji srd pa se je premenil v blazno togoto, ko ji je naslednje jutro sporočila tržaška hišna, da je Mirko izročil Elviri iztrgano pismo Pavli in ji razkril svojo ljubezen in da je raznesena govorica dosegla ravno nasprotje tega, kar je bilo ž njo nameravano.

»Meni ni več obstanka tu,« je rekla hišna, ko je končala svoje pripovedovanje. »Če se bo gospod le količkaj zavzel, mora hitro dognati, da sem jaz raznesla to govorico o gospodični Pavli in potem me spode vsaj sramotno iz hiše, če me ne dajo celo zapreti.«

Elviri se je delala kar tema pred očmi. Računala je z vso zanesljivostjo na to, da razvname govorica o Pavli njenega v častnih stvareh tako tankočutnega moža v največji meri in da bo rad sprejel nasvet, naj se naredi govorici konec s tem, da se Pavla poroči z grofom Rotto. Zgodilo se je pa ravno to, na kar ni Elvira nikdar mislila. Anton in njegova mati nista verjela govorici, in ne mislita vplivati na Pavlo, naj se poroči z grofom Rotto, nego hočeta sodnijsko zasledovati provzročitelja obrekovanja in grofa Rotto odpraviti iz hiše.

Pri vsi svoji blazni jezi in razdraženosti je Elvira uvidevala, da mora sedaj predvsem skrbeti za svojo lastno varnost, da se sama ne ujame v zanko, ki jo je bila nastavila Pavli. Instinkt samoobrambe ji je svetoval, naj spravi predvsem svojo hišno na varen kraj.

»Tebi res ni več obstanka tu,« je rekla hišni. »Moj mož bi še kdo ve kaj storil, če bi prišel na sled, da si ti raznesla govorico. Najbolje bo, da pobegneš v Trst.«

Elvira je hitro poiskala nekaj denarja in ga je izročila hišni.

»Splazi se čimprej iz hiše — do večera si lahko v Trstu. Tvoje stvari pošljem za teboj, sporoči mi samo svoj naslov. Bodi previdna in ne izdaj me na noben način — saj veš, da sem hvaležna in da plačam bogato vse, kar mi kdo stori.«

Pred vratmi so se začuli moški koraki in naredili konec pogovoru. Hišna je odšla in v sobo je stopil Anton.

XXIII.

Anton Košan je bil slab opazovalec in ni znal nikdar uganiti misli in čuvstev drugih ljudi, najmanj še misli in čuvstva svoje zagonetne žene. Bil je razdražen in užaloščen vsled govorice, ki je krožila o Pavli in nevoljen na grofa Rotto in ni znal polagati svojih besed na tehtnico preudarnosti. Ni mu bilo v mislih, užaliti Elviro, toda že njegove prve besede so bile take in tako izrečene, da so itak do skrajnosti razdraženo Elviro morale spraviti iz uma.

Brez vseh ovinkov je stopil Anton pred svojo ženo in ji rekel:

»Prosim te, spravi mi še danes tega svojega bratranca iz hiše. Zdaj je ta, nadležni človek postal celo povod grdi in sramotni govorici o Pavli. Vedno je lazil za njo, vedno se ji je vsiljeval in naposled jo je četudi nehote spravil še ob dobro ime.«

Elvira se pri tem ogovoru kraj najboljše volje ni mogla premagati. V tem slučaju je bil njen temperament močnejši od njene volje.

»Kar si rekel, je sramotna in nečastna obdolžitev,« je zakričala na svojega moža. »Ti bodi vesel, če ti tak mož, kakor je moj bratranec, hoče izkazati čast, da prebiva nekaj tednov pod tvojo streho, saj se te razen lovskih hlapcev, biričev in pisačev tako ves svet ogiba.«

»Nisem se prišel prerekat s teboj,« je zavrnil Anton razljučeno svojo ženo. »Ti si povabila grofa Rotto in ker je postal kot gost nadležen, je tvoja dolžnost, da ga odpraviš. Meni je več za čast in poštenje mojega otroka, kakor za vse tvoje sorodstvo. Zahtevam, da na primeren način poveš svojemu bratrancu, naj se odpravi.«

»Jaz — pa naj bi svojega lastnega sorodnika, edinega sorodnika podila iz hiše? Ali si zblaznel? Če ti je grof Rotta nadležen, povej mu sam, kar mu imaš povedati.«

In z usmevom, ki je dal njenemu obrazu nekaj krutega in brezstidnega, je Elvira porogljivo dostavila.

»Ali te je morda strah stopiti pred grofa Rotto? Ali se morda bojiš, da bi moral ž njim stopiti na samoten prostorček z orožjem v roki? Moj bratranec strelja jako dobro!«

Ta hudobija je Antonu vzela vso prevdarnost. Kri mu je kar zavrela in krčevito je stiskal pesti. Ponosnega moža je to sramotenje huje zadelo, kakor vsako drugo žaljenje.

»Ti si sirova in hudobna ženska,« je rekel Anton svoji ženi:

»Nič srca nimaš in nezmožna si vsakega plemenitejšega čuvstva. Toda nikar ne misli, da si me s svojimi besedami odvrnila od mojega namena. Za čast svojega poštenega otroka sem pripravljen dati tudi življenje.«

Elvira je sprevidela, da je šla predaleč. Toda poskusiti je hotela vse, da prepreči Antonov namen. Bala se je, da bi ostala brez branitelja in zaščitnika, če bi jo zdaj zapustil grof Rotta.

»Meni zameriš vsako besedo,« je rekla užaljena, »pa nič ne misliš, da si morda mojemu sorodniku krivico storil. Dolžiš ga, da je vzrok sramotni govorici, ki baje kroži o Pavli. Si li že preiskal, kaj je na tej govorici resničnega in kaj zlaganega. Morda je le kaka iskrica resnice vmes.«

Učinek teh besed je bil ves drugačen, kakor ga je pričakovala Elvira. Upala je, da vzbudi v Antonovem srcu vsaj rahel sum in se že pripravljala, kako ga raznetiti, medtem ko je s svojim sumničenjem vzbudila v Antonu le ljuto ogorčenje.

»Kaj hočeš s tem reči?« je zagrmel Anton. »Ali hočeš v svoji hudobiji zdaj še ti sumničiti Pavlo in črniti čast mojega otroka?«

Ves iz sebe je začel Anton begati po sobi, potem pa je naenkrat prijel Elviro za roko in rekel zapovedujoče.

»Zahtevam, da ponoviš svojo obdolžitev Pavli v obraz, vpričo cele rodovine, a povem ti že zdaj, da bom brezobziren in neizprosen sodnik med teboj in med njo.«

S trdo roko je potegnil Elviro s seboj. Močna in samovoljna žena mu je sledila vsa zbegana in je prišla šele k sebi, ko je videla pred seboj Pavlo in staro gospo.

Anton se je težko sopeč trudil, da bi govoril kolikor mogoče mirno. Hotel je biti nepristranski, zakaj čutil je, da mu bo težko, biti sodnik nad ženo in hčerjo. A tudi Elvira je čutila, da je udarila odločilna ura.

»Poslušaj, Pavla,« je rekel Anton, »in odgovarjaj po pravici in po poštenju na moja vprašanja. Govorica, ki se je raznesla o tebi in ki je sramotna za celo rodovino, ti je znana. Rekla si, da je popolnoma neutemeljena in od konca do kraja zlagana. Ali je tako?

»Da, papa,« je odgovorila Pavla s tisto odločnostjo, ki jo daje samo mirna vest. »Ali mar kdo dvomi?« Na to vprašanje ni odgovoril Anton, nego se obrnil k svoji ženi.

»Ti, Elvira, si rekla, da bi se moralo najprej preiskati in dognati, če ni na tej govorici vendar kaj resničnega. V teh tvojih besedah je obseženo očitno sumničenje. Rečeno je z njimi, da ne verjameš Pavli in njenemu zatrdilu. Prosim te, povej zdaj Pavli v oči, na kaj se naslanja tvoj sum.«

Za trenotek je v sobi zavladala tista smrtna tišina, kakor pred krvavo bitko.

Naenkrat je Elvira dvignila glavo in osorno rekla:

»Pavla, ve, zakaj ji ne verjamem.«

Kakor bi bila sfrčala strupena pšica skoz zrak, tako so zadele te besede, Anton se je zganil, stara gospa je sklenila roke in je prestrašeno vstala in Pavla je postala bleda kot smrt in kolena so si ji šibila, da se je morala oprijeti stola sicer bi bila padla na tla. Kar vrtelo se ji je v glavi in ni bila v stanu izreči le besedico.

Strah in prepadenost, ki sta davila Pavlo, sta izvirala iz bojazni, da zna priti na dan vse, kar je toliko časa s toliko težavo in bolestjo prikrivala, ako pokaže pismo, na katero je bila Elvira namignila. Nikdar se ni videla tako srditega in razdraženega, kakor v tem trenotku, in zazeblo jo je v dušo, ko je pomislila, kako bi nanj vplivalo, če bi mu zdaj razkrila resnico.

»Pavla — ti molčiš?« je v brezmejnem začudenju zaklical Anton. »Ti se ne upaš ugovarjati?«

»Pavla — govori vendar,« je silila tudi stara gospa. »Saj je vendar nemogoče, da bi bilo res, kar trdi Elvira.«

A Pavla ni bila v stanu govoriti. Samo odmajevala je z glavo. Njene ustne so se pač pregibale, a slišati ni bilo ničesar.

Elviri je to dalo novega poguma. »Zdaj ali nikdar,« ji je šinilo v glavo. Z izrazom škodoželjnega triumfa še je ozrla na svojega moža in hinavsko vzdihnila.

»Prisilil si me sirovo, da sem govorila. Hotela sem ti prizanesti — a sam nisi hotel.«

»Na kaj se naslanja tvoja dolžitev,« je strogo vprašal Anton. »Tvoja dolžnost je sicer bila, mi takoj vse povedati, a vsekako zahtevam sedaj popolnega pojasnila.«

»Zdaj me še oštevaš, ker sem varovala tvojo hčer,« je navidezno ožaloščena vzdihnila Elvira. »Vedi torej, da ima Pavla skrivaj ljubezensko razmerje, kdo ve s kom, da si z dotičnim človekom dopisuje in mu prisega, da bo izpolnila njegove nade, da pa zdaj ne sme še govoriti, ker se tebe boji.«

»Lažete, lažete,« se je izvilo Pavli iz prsi. »Vsaka Vaša beseda je laž. A, sram vas bodi, jaz — jaz — jaz vas zaničujem.«

»Ti brezstidnica,« je v besni togoti zakričala Elvira, »ti hočeš zdaj še tajiti, ko veš, da sem imela tvoje pismo v rokah.«

Elvira se je obrnila k svojemu možu. Čutila je, da se nagiba zmaga na njeno stran in to ji je dalo zopet vso njeno smelost.

»Tisto pismo, ki je slučajno prišlo v moje roke ima Mirko,« je rekla Elvira. »To pismo je pač zadosten dokaz.«

Anton je hotel iti k vratom, da bi poklical Mirka, a Pavla mu je prestrigla pot.

»Ni treba Mirka klicati,« je rekla tiho in vzemši pismo iz žepa je je izročila očetu. »Tu je pismo — a četudi se da to pismo slabo tolmačiti, je vendar vse laž in obrekovanje, kar je rekla Elvira.«

Molče je vzel Anton pismo in je pazno prečital, potem pa je dal svoji materi.

»Komu si to pismo pisala?« je vprašal mirno, a strogo in ker ni Pavla takoj odgovorila, jo je zgrabil za roko, jo zasukal k sebi in zakričal nanjo: »Govori — takoj.«

V zavesti svoje nedolžnosti se je Pavla iztrgala očetu iz rok. Ves njen ponos se je uprl temu nezasluženomu ponižanju in že je hotela očetu zalučati v obraz tajnost njegove žene, ko je prihitela stara gospa in se postavila med Antona in med Pavlo.

»Ne tako,« je rekla sinu, hoteč posredovati, ali Anton jo je potisnil na stran. Bil je ves iz uma in ni imel nobene oblasti več nad seboj.

»Odgovori naj, komu je pisala to pismo.« je besno zakričal. »Če ne odgovori in ne pojasni, jo spodim iz hiše, kakor se spode — vlačuge.«

Udarec z bičem bi ne bil Pavle tako zabodel, kakor ta beseda. Stara gospa se je tako ustrašila, da je pohitela k Pavli in jo prijela za roko, celo Elvira se je zganila, kakor bi se hotela stisniti in se narediti nevidno in Antonu samemu je bilo v trenotku žal, da se je dal obvladati svoji jezi.

V Pavli je vse trepetalo. Težko sopeč je stala sredi sobe in iz njenih oči je odsevala bolest, kakor bi bila zadeta na smrt. Obrnila je svoj pogled na očeta in ta pogled je bil tako brezmejno žalosten, da je Antona zazeblo v srce.

»Pavla — govori,« je dihnila stara gospa.

Pavla je tiho odkimala z glavo.

»Ne smem,« je rekla komaj slišno »še ne smem.«

Po tem se je vzravnala počasi in je stopila pred očeta.

»Ni me treba poditi iz hiše,« je rekla, »ker pojdem sama. Pri spominu na svojo mater pa ti prisegam, oče, da so vse dolžitve krivične in da izvirajo iz gole hudobije. Pride čas, ko boš izvedel vse, in tedaj boš tudi spoznal, da sem se zate žrtvovala.

Tiho, kakor v grobu je bilo v tem trenotku v sobi. Pavla je bila dobojevala svoj notranji boj, naj li govori ali naj molči, ali naj opere sebe in razkrinka mačeho, ali naj se žrtvuje, da reši očetu čast in življenje. Odločila se je, da žrtvuje sebe. Pripravljena je bila vzeti nase celo sramoto, samo da obvaruje očeta in mu reši življenje. Še en pogled je vrgla na očeta, potem se je obrnila in je hotela oditi.

Anton je že odprl usta, da bi ne kaj rekel, a na migljaj svoje matere je molčal. Stara gospa je pa hitro stopila k Pavli, ji položila roko okrog pasa in jo spremila iz sobe šepetajo ji na uho. »Pavla bodi pametna vse bo še dobro le nikar ne obupaj.«

A Pavla se ni menila za te tolažilne besede, v katerih je trepetala vsa ljubezen, ki jo je stara gospa gojila za svojo vnukinjo. Ni se zmenila niti za Elviro, ki se ji je s škodoželjnim posmehom umaknila, nego naravnost korakala proti izhodu. Ko je prijela za kljuko, so se vrata naglo odprla in v sobo je planil Mirko.

Ker Mirko niti pojma ni imelo tem, kar se je bilo zgodilo pred njegovim prihodom, je brez ovinkov vstopil v sobo.

»Ravno prav, da te dobim, Pavla.« je vzkliknil. »Davi so našli v trgu na cesti napol zmrznenega starčka. Po dolgem trudu so ga spravili vendar še k zavesti. Zdravnik pa meni, da mu ni več pomagati. Prva beseda, ki jo je starček izpregovoril, je bilo tvoje ime. Ko je prišel toliko k sebi, da je mogel vsaj nekaj govoriti, je začel milo prositi, naj pokličejo tebe, da ima s teboj govoriti o važnih stvareh. Slučajno sem prišel mimo županstva in sem izvedel za to željo starčkovo.«

Vsi so bili obstopili Mirka in pozorno poslušali njegovo poročilo.

»Kdo je ta nesrečnik,« je vprašal Anton. »Ali je domačin ali tujec?«

»Menda je nekak krošnjar, Kočevec, kali.«

Pavla se je tako prestrašila, da je vsa zatrepetala. Nehote je pogledala na Elviro, ki se je bila že pri Mirkovih besedah zganila, sedaj pa, pri Pavlinem pogledu se tako prestrašila, da je skoro omahnila. Srce se ji je krčilo bojazni, da je najdeni starček njen oče in da Pavla kaj ve o njeni preteklosti. Rekla si je sicer, da to vendar ni mogoče, a strah, grozen moreč strah je ni hotel zapustiti. V tem trenotku je prišel po hodniku mimo odprtih vrat, grof Rotta. Elvira je pohitela k njemu in mu šepetaje nekaj povedala. Tudi grof Rotta se je prestrašil in potem odšel naglo iz sobe.

Anton je bil v sled burnega prizora in ker Pavla ni hotela na noben način povedati, komu je bilo name njeno njeno skrivnostno pismo, ves nezaupen. Vse se mu je zdaj zdelo sumljivo in za vsako najmanjšo stvarjo bi bil v tem razpoloženju domneval kaj skrivnostnega. Mirkov odgovor, da je človek, ki so ga našli na pol zmrznjenega na cesti, tujec, kočevski krošnjar, ga je osupnil.

»Od kod pozna ta tujec Pavlo?« je vprašal in čelo se mu je nagubančilo. »Kaj tiči za tem znanstvom.«

»Najbrž je to tisti siromak, ki so ga dragonci pri vojaških vajah podrli in ranili in ki je po tem dlje časa ležal pri Medenovih,« je rekel Mirko. »Pavla mu je tedaj izkazala mnogo dobrot in to zna biti vzrok, da jo zdaj kliče, saj nikogar drugega ne pozna.«

Pavla še vedno ni mogla govoriti, tako je bila zbegana in prestrašena. Ustrašila se je tudi, da je Mirko uganil, kdo da je tujec, ki jo kliče, in boječ se, da bi jo Anton še kaj izpraševal, je hotela kar hitro zapustiti sobo.

»Kam bežiš?« jo je vprašal Anton, ker je naglica, s katero je hotela Pavla oditi, vzbudila v njem nove sume.

»K starčku, ki me kliče,« je odgovorila Pavla, »gotovo je tisti moj znanec, ki je ležal pri Medenovih.«

»Počakaj — jaz pojdem s teboj,« je ukazal Anton. »Samo suknjo vzamem.«

Ne čakaje odgovora je zapustil sobo in šel v prvo nadstropje, da se obleče. Pavla je nekaj trenotkov, kakor okamenela stala na svojem mestu. Tako ji je bilo pri srcu, kakor da bi se podirala hiša nad njo in celo rodovino. Kaj je bilo torej zaman vse njeno trpljenje, ali se je zaman žrtvovala?

Minila jo je vsa preudarnost. V glavi ji je vrelo, a misliti ni mogla. Samo ena misel ji je prevladavala: Zdaj pride vse na dan — zdaj je vse izgubljeno.

Mirko in stara gospa sta jo nekaj vpraševala in ji nekaj pravila, a ni jih niti slišala. Naenkrat se je odvrnila od njiju in stekla, kakor brez uma po stopnicah in planila v sobo očetovo.

»Papa,« je rekla, »prosim te, pusti me samo iti, prosim te, ne zaradi sebe, nego zaradi drugih.«

Vtisk te prošnje je bil ves drugačen, kakor je pričakovala Pavla.

»Torej sem vendar prav slutil, da tiči za tem znanjem neka skrivnost,« je v ljuti razjarjenosti vzkipel Anton. »Ti izprideno dekle, ki delaš sramoto svoji rodovini. Ali te je zdaj strah, da spoznam tvoje skrivnosti?«

»Papa, zdaj me ne smeš več žaliti,« je z vsem svojim ponosom odgovorila Pavla. »Doslej sem se dala trpinčiti, poniževati in sramotiti, prenesti sem hotela tudi najhujšo krivico. Od doma si me podil in jaz sem se molče pokorila tvoji obsodbi. Vse to je bilo zaman. Zdaj, ko sili resnica na dan, ko izveš, kar sem ti hotela prikriti, ko ni več v moji moči, preprečiti razkritja, zdaj se tudi ne dam več žaliti.«

Plemeniti ponos, s katerim je govorila Pavla, je Antona osupnil. Obšla ga je slutnja, da je Pavli morda vendarle krivico delal, a priznati tega ni hotel, dokler se ni prepričal.

»Prihrani si za zdaj take besede,« je odgovoril dosti mirno. »Najprej bom jaz sam govoril s tistim tvojim znancem potem se pomeniva dalje. Za zdaj ostani doma in počakaj, da se vrnem.«

»Prosim, papa, dovoli, mi, da grem s teboj,« je hitela prositi Pavla, »prosim te lepo, dovoli mi to, morda me boš potreboval.«

»Ne bodi smešna,« je Anton zavrnil svojo hčer. »Kar sem odločil, pri tem ostanem.«

Pokimal je v slovo nalahko z glavo in naglo odšel.

»Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj?« Pavla je izlila v ta vzklik vso brezmejno bolest, ki ji je trgala srce in ves strah, da si konča oče življenje, čim izve, kako sramotno ga je prevarila njegova žena.

Vsa iz sebe je stekla Pavla po stopnicah in iz hiše, razoglava in brez tople vrhne obleke. Zunaj je vladal novembrski mraz in divjala je burja, a Pavla ni tega čutila. Videla je pred seboj voziček, s katerim se je peljal oče v trg in tekla je za njim, kolikor je mogla. Gnala jo je zavest, da mora očetu vsaj rešiti življenje, če mu že ne more prihraniti bridkostnega razkritja o tajnosti njegove žene.

V mali gostilniški sobi pri trškem županu se je bil med tem primeril prizor, ki se je naglo razvedel po trgu in je provzročil največjo razburjenost in radovednost.

Krošnjar je neprestano klical po Pavli in po svoji hčeri. Izpraševal je venomer, kdaj pride Pavla in zakaj mu še ni pripeljala hčere, in jokal je, da bo prej umrl, predno vidi svojo hčer. Mož je bil že tako oslabljen, da sam ni več vedel, kaj govori, in da je v pretrganih stavkih povedal vse, kar je imel na srcu, česar pa ni nihče umel, ker ljudje niso poznali njegovih razmer in niso vedeli, v kaki zvezi je njegovo vzdihovanje in govoričenje.

Grof Rotta je prišel na županstvo, da se po Elvirinem naročilu prepriča, kdo da je tujec. Hotel je biti kar mogoče previden. Ker pa mu dekla, ki jo je izpraševal, ni mogla dati nikakega pojasnila, je tiho stopil v sobo, kjer je ležal bolnik. Hotel ga je najprej samo od daleč pogledati in videti njegovo stanje, češ, če bi se dalo ž njim govoriti, bi ga poskusil pripraviti do tega, naj molči o svoji hčeri. To je bila namreč Elvira naročila grofu Rotti in ta je bil pripravljen izpolniti njeno željo, že zaradi svoje lastne varnosti.

Mrzli zrak, ki je pihnil v sobo, ko je grof Rotta odprl vrata, je naznanil krošnjarju, da je nekdo v stopil v sobo. Odprl je oči in vzrl pri vratih grofa Rotto. V tem hipu je že planil pokonci. Na prvi pogled je bil spoznal, kdo da stoji pri vratih.

»Primite ga, primite ga, brž, brž, drugače uteče,« je začel kričati krošnjar in poskušal zlesti s postelje. »Ali ga ne poznate, tega sleparja. To je zapeljivec moje hčere, ta je ukradel moj denar, ta je mojo hčer pahnil v sramoto in mene v nesrečo. Primite ga vendar.«

Dekla in občinski sluga se nista ganila, misleč da se starcu blede in nihče ni branil domnevanemu grofu, da je odšel.

»Mislil sem, da leži pri Vas siromak in hotel sem mu pomagati, a zdaj vidim, da ste dobili pod strehe norca,« je z ošabno prezirljivostjo rekel grof Rotta in kar mogoče hitro odšel in plaho zavil okrog prvega vogala, kajti videl je, da se bliža na svojem vozičku Anton Kržan.

»Vse je izgubljeno,« je zaškripal grof, ko je videl, da je Anton vstopil v županovo hišo. »Ah, jaz bedak, da sem se toliko zanašal na Elviro!«

Jezno mrmraje je grof stopil v prvo krčmo in tamkaj v naglici spisal kratko pismo, ter ga po domačem hlapcu poslal Elviri, sam pa je zavihal ovratnik svoje suknje in jo po stranskih potih odkuril iz trga na kolodvor, da bi čim prej prišel na varno pred trškimi orožniki.

Ko se je Anton pripeljal pred župansko hišo, je udarilo na njegovo uho iz pritlične sobe prihajajoče vpitje. Stari krošnjar je še vedno kričal, zakaj da niso grofa Rotta prijeli in je hotel iz sobe, tako da so ga morali siloma zadržati na postelji.

»Kdo pa tako vpije?« je vprašal Anton žensko, ki jo je našel v veži.

»Tisti starec, ki so ga davi našli na pol zmrznjenega,« je odgovorila ženska »Menda se mu je zmešalo. Gospod grof Rotta je bil tu, da bi revežu pomagal, a ko ga je starec zagledal, ga je začel zmerjati s sleparjem in zapeljivcem in kričati, naj ga primemo. Gospod grof je bil prav nevoljen, starec pa kriči še vedno, zakaj grofa nismo prijeli in izročili orožnikom.«

Na Antona je to poročilo napravilo mučen vtisk. Zakaj je neznani starec bratranca njegove žene imenoval sleparja? Ali ga pozna in odkod ga pozna? Ali je norec, ali ga smatrajo ljudje le za norca, ker govori resnico, ki pa se ljudem zdi blazna?

Zadrhtel je Anton po vsem životu in naglo odprl vrata v sobo, kjer je ležal starec.

»Kaj mislite, da sem znorel?« je kričal starec. »Nikoli nisem bil tako pameten. Spoznal sem ga na prvi pogled, čeprav ga nad dvajset let ni sem videl. Lep grof je to! Slepar je Vam pravim. Nekdanje moje sosede Jernejke malopridni sin je, pa ne grof.«

Z zadržano sapo je poslušal Anton starčevo kričanje. Tako se je ustrašil starčevih besed, da se ni upal bližje stopiti, nego je ostal pri vratih močni mož se je tresel, kakor bilka.

Toda starec je kmalu zapazil pri vratih stoječega človeka. Poskusil se je zravnati. S svojimi velikimi očmi je pogledal Antona in vprašal:

»Kdo ste pa vi? Ali vi tudi mislite, da je oni slepar grof? Pokličite orožnike in povejte jim, da je slepar.«

»Bodite že mirni,« se je oglasil hlapec, ki je držal starca na postelji. »To je gospod Košan, oče gospodične Pavle, ki ste jo dali poklicati.«

»Ah — gospod Košan!« je vzkliknil starec. »In kje je gospodična Pavla? Zakaj ni prišla gospodična Pavla? Obljubila mi je, da mi bo pisala o moji hčeri, pa mi ni nič pisala. In zdaj bom umrl, in moja hči se me še sedaj ne usmili. Gospod, zakaj ne pustite moje hčere k meni? Samo enkrat bi jo rad še videl pred smrtjo. Vse sem ji odpustil! Vse! Da mi je s tem sleparjem odšla, da mi je odnesla denar, da je bila malopridna ženska. Vse sem ji odpustil. Saj je vendar moj otrok. Pustite jo k meni, prosim Vas, pustite jo k meni!«

Anton se je naslanjal na zid in ni mogel govoriti. Le z največjo težavo je premagal svojo slabost in stopil k starčevi postelji.

»Kdo je vaša hči?« je vprašal trepetaje.

Plaho je pogledal starec smrtnobledega moža, kakor bi se zavedal, da je povedal preveč.

»Kdo je vaša hči?« je trdo vprašal Anton in prijel starca za ramo in ga srdito stresel. »Govorite, kdo je vaša hči?«

»Moja hči — je vaša žena,« je odgovoril prestrašeni starec in ihte padel nazaj na posteljo.

V tem hipu so se odprla vrata in v sobo je planila Pavla.

»Papa, papa, nikar ne poslušaj, nikar.«

Kakor iz uma se je vrgla Pavla pred očetom na kolena in poljubljala ter s solzami močila njegovo roko.

»Pavla — ti si vedela?« se je izvilo Antonu iz prsi.

»Vse, papa, vse sem vedela — že davno vem vse.«

»In zakaj si molčala?«

»Zaradi tebe, papa, ker sem se bala, da si kaj storiš.«

S solznimi očmi se je ozrla Pavla na svojega očeta, ki je omahoval pred njo. Anton jo je dvignil s tal in naslonil svojo glavo na njeno ramo ter se razjokal na glas.

»Ti moj plemeniti, velikodušni otrok — odpusti mi, odpusti mi,« to je bilo vse, kar je mogel Anton med solzami govoriti.

Hlapec in dekla, ki sta stražila starca, sta s silnim presenečenjem gledala Antona in Pavlo. Ko se je hlapec končno ozrl na starega krošnjarja, je ta ležal mirno in tiho na postelji z mehkim usmevom na ustnih. Bil je mrtev.

Anton je zavil Pavlo v svoj plašč in se peljal ž njo domov. Držala sta se ves čas za roko in Pavla je morala povedati vse od kraja, kako je izvedela skrivnost svoje mačehe in kako se je trudila in žrtvovala, da bi ostala ta tajnost prikrita.

»Ti velikodušno, plemenito dekle.« Samo to je zmogel reči Anton in je nagnil svojo glavo ter poljubil hčerki roko.

Pavli je bilo toplo pri srcu in čutila se je srečno, dasi se je bala trenotka, ko stopi Anton pred Elviro. A vedela je, da ima zdaj neomejeno oblast nad očetom in vedela je, da jo bo vporabila in znala preprečiti vsako nesrečo.

Voz se je približal gradiču in kmalu zavil na dvorišče.

»Papa,« je prosila Pavla, »jaz se bojim, kako boš zdaj govoril z Elviro. Hitre jeze je in skrajno brezobzirna. Strašen prizor bo to. Ah, ko bi mogla biti na tvoji strani.«

»Ne, dete moje, to ne gre,« je dejal Anton. »In zdaj, ko vem, česa si se bala in česa se bojiš, ti prisežem pri spominu tvoje matere, da ne storim nič zlega ne Elviri ne sebi. Če si ti trpela in hotela celo žrtvovati svoje pošteno ime, da bi mene rešila, jaz, Pavla moja, ti pokažem, da sem vreden imeti tako hčer.«

Vstopila sta v hišo in Anton je ravno hotel oditi v sobo svoje žene, ko mu je prihitela nasproti njegova mati.

»Anton — ubogi moj sin — strašno — strašno.«

»Kaj je, mati?«

»Elvira se je zastrupila. Ravno zdaj smo jo našli.«

Elvira je ležala mrtva na tleh v sobi. Ko je prejela pismo svojega sokrivca, ko je spoznala, da je prišla njena tajnost na dan in da jo je zapustil edini človek, ki ga je na svetu ljubila, je vzela strup. Dekla jo je našla mrtvo.

Ko je ležala Elvira na mrtvaškem odru, je prinesla Pavla venec svežih cvetic in ga položila na krsto, potem pa je prijela očeta za roko in mu rekla:

»Papa — bodi ji odpuščeno, saj je svojo krivdo plačala z življenjem.«

In prevarani in osramočeni, sicer toliko ponosni Anton se je udal vplivu svoje hčere in je dihnil:

»Bodi ji odpuščeno — zaradi tebe, moja Pavla.«

* * *

Čez leto dni je bilo v trgu zopet vrvenje. Vojaška godba je svirala vesele koračnice in primarširalo je zopet vojaštvo na običajne vaje. General in njegovo spremstvo so se nastanili na Košanovem gradiču. Seveda so hitro izvedeli za tragedijo. Gostom na čast je priredil Anton pojedino, katere so se udeležili tudi sosedje in uradništvo s svojimi ženami in hčerami. Pred gradom je svirala vojaška godba na radost kočija za Janeza, ki je neutrudno mahal s svojim robcem, na katerem je bil naslikan maršal Radecky. Ko je bilo natočeno peneče se vino, je vstal stari general in je potrkal na svojo čašo.

»Dovolite, gospoda častita,« — je rekel — »da kot najstarejši član te družbe in kot zapovednik vojaštva izpregovorim nekaj besed. Pred vsem se dostojno zahvaljujem hišnemu gospodarju in njegovi častitljivi gospe materi za ljubeznivi sprejem in odlično gostoljubnost in ju zagotovim naše srčne hvaležnosti in našega ne omejenega spoštovanja ter jima želimo, da bi solnce sreče vedno sijalo nad to hišo. Jamstvo, da se ta želja izpolni, je gospodična Pavla. Ko bi jaz imel tako hčer, gospoda čestita, jaz bi bil najsrečnejši človek na svetu. Naj se mi ne šteje kot indiskretnost, če povem, da sem z največjim veseljem izvedel, da se je gospodična Pavla zaročila z našim kameradom.«

General je pri teh besedah pokazal na Mirka, potem pa naglo dvignil svojo čašo in s pravim navdušenjem zaklical:

»Trčimo gospoda na zdravje zaročenca, na zdravje dobrega kamerada in nam vsem tako ljube in mile gospodične Pavle.«

Godba je zasvirala in zazvenele so čaše. Stari general je stopil pred Pavlo, priklonil si ji globoko in trčil ž njo šepetajoč: Bog z Vami na vseh potih; čez trnje — do sreče.