Čez ture
| Delo nima naslova |
| |||||||||||
Črez Ture.
urediSpisal S. Rutar.
(Dalje in konec.)
Po razpadu rimske države nahajamo Slovence naseljene ob stari rimski poti visoko do pod Tur. Na rimskih spomenikih iz okolice stare Teurnije v gorenji Dravski dolini je videti sicer tudi nekaj čudnih imen, katera pripisujejo naši nasprotniki Keltom, n. pr. Nonia, Enobue (Enobux), Gnavo, Adnamius (Mommsen, C. I. L. III. 4725). Toda Bog ve, ali niso bile osebe teli imen le polatinčeni priseljenci, morda vojaški uradniki"? Tudi izgublja hipoteza o Keltih po naših krajih vedno bolj svoja tla, in toliko je že sedaj izvestno, da oni niso bili nikoli stalni naseljenci po naših krajih, nego kvečjemu le gospodujoče pleme. Med koroškimi Slovenci je znana pripovedka, da je bila gorenja Helanska dolina nekdaj z vodo pokrita, in iz jezera je izvirala Bela tam, kjer je stala Tribuševa kmetija. (Mir, 1880, str. 141.).
Stalno pa je, da so vsa krajevna imena v tako imenovani Belanski dolini slovenska, ali pa iz slovenščine na nemški jezik preložena. Ko pridemo črez goro Izel v omenjeno dolino, prispemo najpoprej v trg Winklem, ki je skoro gotovo prestavljen iz slovenskega „Kotje". Takoj potem stoje vasi: Lassach, Stranach in Mὂrtschacli, ki že po svoji lokativni končnici dovolj dokazujejo, da so slovenskega izvira. Najočitovidnejše pa je to pri dveh glavnih krajih cele doline, pri Zagričiu (Sagritz) in Doljanah (Döllach). Poslednji kraj se imenuje tudi Velika Cerknica (Gross-Kirchheim), ker je ime Cerknica pomenilo vse raztresene zaselke po dolini proti Turam. Nasproti Doljanam stojita zaselka Ranach in Kras, na severni strani pa Apriach (Javorje), Rojach (Roje) in Zlapp (Slap). Ime Heiligenblut je sicer že izvirno nemško, a vender poznajo koroški Slovenci dobro tudi izraz „Sv. Kri".
Izmed imen dolin, potokov, posameznih hiš, planin, gozdov, travnikov itd. sem si zabeležil še ta le, ki imajo slovensko lice: 1) na levem pobočju Belanske doline (spec. karta 17. VIII.): Velika in mala Cerkniška dolina (odnosno potok), Kulmer Kogl (Holm), Marksch (Markič), Grosse in Kleine Fleissota, morda Velika in Mala Belica, a Magritzen „Mokrica", Rupeč, Brett K. (Predel), Cerkniški ledenik in Slovenski prelaz. Tudi Pockhorn utegne biti prestavljeno iz slovenskega „Kozorog". 2) na desnem pobočju (17, VII): Zopenitzen (Sopotnica), Redschitz (Rečica), Maleschick (Malovšek?), Gossnitz (Gozdnica), Graden (18, VII), Kroker (Krokar), Winkel (Kot.), Bruch (Lom), Trog (Korito), Gutthal (Dober Dol), Albitzen (Planinica), Sauberg (Svinja), Handtberg (Ročica?), Racherin (Grabljivka?) itd. Zgodovinski viri omenjajo tudi potoka Mulinz (Mlinec) in Brovniz (Borovnica?) ter Tabor (Taber) in der Fleuss.
Pa tudi pod najstrmejše obronke Tur so prodrli Slovenci, bodisi kot pastirji, bodisi kot lovci. Sedaj že celo Nemci priznavajo, da so dali Slovenci ime ne le divni Pastirici (Pasterzen), nego sploh vsem ledenikom v okolici Velikega Kleka, n. pr. Ködnitz-, Teischnitzi Frussnitz- (Brusnica) in Laperwitzkees (glej: Carinthia 1894, str. 136.).
Ker smo že tako zabredli na jezikoslovno in etimologično polje, naj omenim še dvojih imen izvira. Reko Moll imenujejo sedaj Slovenci „Belo" in po njej Belansko dolino ter Belansko pasmo. Kolikor je nam znano, je to ime vpeljal v slovensko književnost in terminologijo Peter Kozler v svoji knjižici „Kratek slovenski zemljepis" (Dunaj 1854, str. V.) Ali niti sedanja nemška pisava, niti najstarejša pisava v listinah nas ne opravičuje to reko imenovati Belo. Vsakomur je znano, da so Nemci prekrstili naše Bele v „Vellach", Italijani pa v „Fella". Ime naše reke se glasi v latinskih virih „Molna", v nemških pa „an der Mölln". Ime je torej bržkone še latinskega izvira od „mola", gorenji mlinski kamen, in mi bi je morali pisati ali „Molina", ali pa, če hočemo reki dati bolj slovensko obliko, „Mlina".
Drugo ime je „Turo", „Tauem". Kakor je znano, trde Nemci, da je tudi to ime keltskega izvora, in da beseda „tur, taur" pomeni v keltskem jeziku pogorje. Toda v najstarejših listinah se glasi to ime „Turus" ali „Durus" *), in Dr. Krones sam mora priznavati v svojem tendencijoznem spisu „Die deutsche
- ) O sv. Rupertu pripovedujejo bollandisti 3. marcija 705: „transcenosque monte altissimo, mons Durus appellato, praedicavit Wandalis (t j. Slovencem)",
Besiedlung- der östlichen Alpenländer," str. 335., da se oblika „in monte Thuro, Duro" večkrat rabi, kakor pa „ad Tauern". In kaj bi se ne, saj je Slovanom to ime prav dobro znano in se nahaja tudi tam, kjer Keltov nikoli ni bilo. Na Koroškem n. pr. se imenujejo gore med Vrbo in Kotmaro Vesjo „Turje"; tako se tudi imenuje najvzhodnejši odrastek Dobrača, in nova postajica pod njim se bode imenovala „Podturje". „Turje" se tudi zove del razvodnega pogorja med Savo in Savino in kraj zahodno od Rimskih Toplic. Pri Tinjah blizu Sl. Bistrice stoji „Turiška Vas". Vrh „Ture" je 758 m visok prelaz vzhodno od Rakitnika na Pivki. Pri Knežaku na Pivki je „Turčja dolina". „Na Turcah" se imenuje gorska planota nad izvirom Tolminke, in ravno tako tudi vzvišeno polje južnozahodno od Bolca. Vzhodno od Št. Vida blizu Nanosa se nahaja planotna gora „Tura". V Kamniških ali Savinskih planinah imamo „Tursko Goro" 2246 m in „Turski Žleb". Komu ni znano „Turopolje" pri Zagrebu in kraj „Vrhotursk" v Uralu? — in Bog ve, kje se še nahaja to ime raztrošeno! Ture so torej naše. Odkod pa nemško ime „Tauern"? Čujte in strmite! Kakor je znano, ne imenujejo nikjer „Tauern" celega pogorja, ampak le prelaze črez pogorje. Pod vsakim takim prelazom pa se nahaja krčma za krepčanje in prenočevanje popotnikov, in taka krčma se imenuje latinski „taverna". Ta izraz „taverna" ali „taberna″ je koroškim Slovencem povsodi dobro znan, a Nemci ga pa izgovarjajo „tauern". In zares, če vprašaš koroškega ali salcburškega kmeta, kje so „Tauern", ti nikoli ne pokaže pogorja, ampak krčmo, kjer se lahko okrepčaš. Odtod torej prihaja to slavno „keltsko" ime. Povedati moram, da me je pokojni šolski nadzornik Ivan Šolar prvi opozoril na ta izvor imena „Tauern". Naposled pa še par zgodovinskih drobtinic, da bodemo videli, kedaj in kako so se Slovenci v Belanski dolini ponemčili. Že l. 862. so imeli Brižinski škofje hiše, njive in travnike ob izviru Bele pod Turami, I. 1001. pri Wertu, l. 1015. pri Stallu vzhodno od Kotja, l. 1062. pri S. Martinu ob Belici. Okolo l. 1030. zamenja Brižinski škof osem „slovenskih kmetij" v vaseh Stallon (Stall), Lassach in Goriah (Göritz pri Doljanah?) z nekim Reginoldom. Okolo l. 1175. dobi samostan v Admontu tudi dve slovenski kmetiji v Cerknici (Zahn, Urkundenbuch für Steiermark I. str. 67. in 542 ). Tudi neki plemič „Reginher von Tovernich" blizu Zagriča je bil slovenski Dobrnik, ali njegova posestva so prišla kot zadušbina samostanu Admontu v last. Zagrič (Sagerice, Segeriz) je spadal od začetka goriškim grofom, ali Engelbert je daroval okolo l. 1155. eden dvor in eno planino Admontu za pokoj svoje duše. Ta samostan je ustanovil v Zagriču proštijo, in tu je bilo cerkveno središče za vso gorenjo Belansko dolino (pozneje se je župnija imenovala „Heiligenblut zu Sagritz"). Prvi znani župnik v Cerknem je bil l. 1235. Ludovik. Posvetno središče pa je bilo v Doljanah ali v Velikem Cerknem, ker se je vsa dolina imenovala Cerknica. Nad Doljanami so vidijo še sedaj razvaline gradu na strmi skali. Sodna oblast te gospoščine je sezala do vrha Tur. Okolo l. 1250. jo zastavil Goriški grof Majnard Veliko Cerkno Salcburški nadškoflji za 200 mark srebra. Pozneje so bile Doljane trg deželnega kneza in so cvetle še do začetka našega stoletja. Tako vidimo, da sta Admont in Salcburg vedno bolj silila črez Ture na koroško stran. Okolo l. 1250. so prešla tudi vsa Brižinska posestva v oblast Salcburških nadškofov. Ti in Admonški benediktinci so znali mnogo bolje germanizovati, nego Brižinski, in kmalu je utihnila zadnja slovenska beseda v Belanski dolini. Admont je že proti koncu XII. stoletja germanizacijo močno pospeševal, Salcburg pa od polovice XIII. dalje. Oba sta pošiljala nemške poljedelce črez Ture in jim delila zemljo med Slovenci v dedno last. Le redko sta pošiljala tudi kolone na cerkvena posestva. Da so poprejšnji slovenski kmetje postali koloni nemških cerkva, to se samo po sebi razume. Vender je bilo počasi začelo pešati blagostanje v Belanski dolini. Deloma je bila pošla ruda, deloma pa je prihajalo vedno bolj mrzlo med visokimi gorami. Zato je morala nemška duhovščina misliti na drugo privlačno moč, da bi prebivalci kaj zaslužili od tujcev. Sklenila jo ustanoviti božjo pot pri Sv. Krvi. To ime je čitati prvikrat v prvi tretjini XV. stoletja, in malo poprej so prenaredili legendo o sv. Bricu ali Brikciju. Ta je bil baje iz Skandinavije doma in je služil v visoki vojaški službi v Carigradu. Dobil je l. 914. od cesarja Leona nekoliko sv. krvi, ki je pritekla ali iz sv. hostije, ali pa iz sv. razpela, katero je neki žid bogoskrunsko z nožem prebodel. (Preganjanje Židov v začetku XV. stoletja je pripomoglo k postanku legende). Noseč varno spravljeno sv. kri v fijoli pri sebi, je prišel na povratku v domovino pod Veliki Klek (Grossglockner), kjer ga je plaz podsul dne 13. novembra (po drugih je zmrznil na ledu na Pastirici). Ko so šli senarji okolo božiča po gorsko seno, našli so truplo in je pokopali na Slapu. Desna noga pa ni hotela ostati pod zemljo, ker je bila v nje rani skrita fijola s sv. krvjo. Šele ko so fijolo vzeli iz rane, je ostala noga pod zemljo. Na mestu, kjer so našli truplo, so sezidali kapelico sv. Brikcija (1612 m), niže doli (1404 m) pa veliko cerkev, okolo katere je nastal romarski kraj Sv. Kri. *) Tudi na Slovenskem je več kapelic sv. Brica; kolikor je meni znano, na jugu pod Nanosom v občini Ubelsko in pod mrzlim Vrhom v občini Volarje pri Tolminu. Cerkev sv. Brica stoji tudi na sedlu (592 m) severno od Šmartina pri Velenju, od koder se lepo vidi v sotesko „Huda Luknja". Južno od cerkve je tudi kapelica enacega imena. Po vseh teh krajih so gramozne drče in hude strmine, in po zimi se udirajo sneženi plazovi. Gotovo so ljudje te kapelice postavili na teh samotnih krajih, da bi jih sv. Brikcij varoval plazov. Belanska dolina pa je v novejšem času tudi brez romarske cerkve zadosti obiskovana, ker vsako jesen hite po njej cele trume turistov. Njih večini je smoter divna Pastirica in veličanstveni Veliki Klek, ki po svoji višini tako rekoč izzivlje človeka, naj se pride z njim merit in ga zmagat. Slovenci smemo biti ponosni, da je bil med prvimi obiskovalci tega velikana slovenski pesnik Valentin Stanič I. 1799.
- ) Pichler, Mitth der geog. Ges. 1889; Müller, Carinthia 1894, Nr. 5.
Celovški inžener Pierl je izdelal načrt, kako naj bi se napravila cesta od Sv. Krvi črez Visoka Vrata, ki bi ne imela nikjer večje strmali nego 1:10 in bi vodila v dolino Leiten, torej proti Bruku in Celu. Stala pa bi okolo 385.000 gld., in to vsoto naj bi nabrale vse sekcije Nemškega in avstrijskega plan. društva, tudi one v „rajhu". Sekcija „Cel ob jezeru" je sicer tudi vneta za to cesto po dolini Leiten, ali ona bi jo rada izpeljala črez škrbino Pfandel naravnost do turistovske hiše, ker je tod najkrajša pot na vrh. Imamo pa še drug načrt, katerega je izdelal inžener Schenkel v Gradcu. Po tem naj bi se napravila električna železnica z zobastimi kolesi od Sv. Krvi črez sedlo nad Sv. Brikcijem na vrh Velikega Kleka. Imela naj bi ozek tir 60 cm in največjo strmal 1:15%, a to le na prav kratko daljavo. Gonilna moč naj bi se zajemala iz vodopadov Bele, Gozdnice, Lajterja in Dobrodolskega potoka. Ponuja se nam torej zadosti prilike, da pridemo do podnožja slavnega Kleka, ki je, kakor znano, po višini druga gora v Avstriji (3797 m). Ker so ob poti tudi dobra prenočišča in gostilnice, zato ni dvoma, da se bode promet skozi Belansko dolino v kratkem podvojil. Na to delujejo razna društva za vabljenje tujcev, in tu izražam željo, naj bi tudi naše društvo začelo agitacijo za to, da bi privabili se več obiskovalcev v naše romantične gore.