Čička
| Čička Leopold Lenard |
| |||||||||||
Ko po dolgih letih lesnega življenja zopet stopam pred obličje citajoče javnosti, pričenjam z malo izpovedjo.
Navadno vsak pisatelj pričenja z izpovedjo in konča z molitvijo. Ta opazka se mi je vrinila, ko sem pogledal v zgodovino svetovnega slovstva. Izpoveduje vero v otroške bajke ali norosti mladostnih let, kipenje bujnega življenja ali razočaranja prašnih cest. Slednji pride do molitve. Če ne moli k Bogu in Mariji, moli »Veliki jaz« ali skrivnostno vesoljstvo, lastno moč in hrepenenje, človeštvo, škrata in luciferja.
Saj navzezadnje delovanje pisatelja ni drugo, kakor izpovedovanje in nič ni lažjega, kakor da se izliješ pred celim svetom iz polnega srca. Morda pridem tudi jaz potom grenke izpovedi do velike, odrešilne molitve in se izpočijem v blaženem miru.
Bilo je onega velikega dne, hi ostane zapisan v zgodovini našega naroda. V mogočni, pestrobojni četi smo se odpravili doli na Dolenjsko, v Šent Janž, mojo rojstno okolico, da odkrijemo, kot napoved našega vstajenja, spominsko ploščo dr. Janezu E. Kreku. Pred odhodom tečem še maševat k frančiškanom. Ne iz zavesti dolžnosti, ker je bila ravno nedelja, tudi ne iz vkoreninjene navade… ne, šel sem iz resnične notranje potrebe, kajti srce mi je bilo mehko, kot kadar se vseli vanj velika slutnja. Iz cerkve tečem naravnost na kolodvor, ker se je že mudilo na vlak, peron je bil poln ljudi, vozovi pripravljeni, stroj vprežen.
Preden stopim v voz, pogledam po peronu. Bilo je poželjenje oči, a kdo bi se v tistih okoliščinah ustavljal takemu poželjenju! Med pestrobojno množico zagledam rdečo čepico, pod njo pa malo glavico in dalje doli — menda neko narodno nošo meni nepoznanega izvora. Pogledam, kakor se pogleda med izprehodom cvet na gredi…
Pogledam še enkrat čepico… Res je zanimiva. Pa glavica… pa ne vem, če je bila glavica. Ve se ne spominjam ničesar, v spominu mi je obtičala samo čepica. Potem pa zopet ne vem, kako je bilo, nekaj sva med sabo izpregovorila, tri besede ali pet. ali ne vem koliko. Vem samo, da je bila čepica jako zanimiva. Tudi ne vem, kako je prišlo do razgovora. Menda se je oko srečalo z očesom, pa se je vnela beseda. Morebiti je moj pogled smatrala za vprašanje ali pozdrav. Najbrže mi je brala iz duše, kajti vprašala me je, če mi je čepica všeč in jaz nisem mogel drugače, kakor da sem pritrdil. Pri tem sem bil neroden, kakor paglavec v šoli, ki se ni pripravil na nalogo. Slednjič pa niti ne vem, če sva res kaj govorila. Morda mi je vse samo sanjala duša, ker sem videl čepico.
Kako sem prišel v voz, ne vem. Vem samo, da sem dobil jako slab prostor, natlačeno poln voz tretjega razreda med popolnoma tujimi ljudmi, a imel sem brezplačen listek prvega razreda in moja naloga je bila, da spremljam slovanske goste. A ni bilo časa, da si pomorem. Moje misli so vzletavale k čepici.
— Ali sem jo res videl, ali ne. — Pa celo smehljaj se je zazibal na ustnih!…
— To pa že gotovo ni bilo res! Najbrže se mi je vse samo zdelo, ker sem prišel razgret na peron. Najbrže ni bilo niti čepice! Kdo pa ve potegniti mejo med resnico in sanjo, med kraljestvom domišljije in tem, kar obstoji zares? Kolikokrat sem že prepričal sam sebe, da nekaj obstoji, pozneje sem pa uvidel, da je živelo samo v moji sanji.
Na primer: Stopiš zvečer na široko, živahno cesto v velikem mestu. Tekom dneva si srečno opravil svoje opravke, zvečer si dobro večerjal v lepi restavraciji. Sploh si duševno in telesno dobro razpoložen. Na cesti le oblije morje svetlobe, po obeh straneh krasne izložbe, po zidovju fantastični plakati. Naenkrat ti pride naproti bitje, o katerem bi veljali verzi:
Na klobuku ji vihrá
nojevo peró,
sama tiha in temná,
kam hitiš tako.
Kaj ti plameni v očeh
straha, strasti boj?
Ali je pred tabo greh,
ali za teboj?
Tebi se zdi, da si srečal gospodično, toda v resnici je nisi srečal. Samo pod vplivom dobrega razpoloženja in zunanjih okoliščin si dobil tak vtisk. Pod drugačnimi razmerami bi srečal recimo hrabrega vojaka, starega moža ali otroka.
Morda tudi sedaj ni bilo čepice, ne glavice, sploh ničesar… Resnična je moja sanja, a zunaj nje, kdo ve? —
Tako sem pričel dvomiti med tem, ko je lezel vlak počasi na blagoslovljeno dolenjsko stran. Na vsaki postaji so nas pričakovale množice z navdušenimi pozdravi, na vsaki postaji sem se nehoté ozrl doli in gori, ako se ne prikaže kje prikazen z rdečo čepico. A ni je bilo… Ako bi bil imel pri sebi cvetko, kateri smo otroci rekali: »volovsko oko«, bi pričel vedeževati: »Je bila? ni bila? res živi? pride spet?«
Izstopimo na Krmelju…
Čudovita slika!
Nepregledna množica ljudi v vseh mogočih nošah in barvah, vse polno vozov okrašenih z narodnimi zastavami, pozdravi, klici…
Nisem je iskal, pa je bila takoj poleg mene, komaj da sem stopil na cesto, kakor srnja, ki pride, kadar se je ne zavedaš. Pozdraviva se, kot bi se poznala od nekdaj. Kaj bi se pulil za voz, ko sem spočit in grem lahko peš. Bo pa obed toliko bolje teknil, čeprav sem še tešč. Oba sva bila enakega mnenja, brez dogovora in sporazuma.
Takoj sem zvedel, da je to češka narodna noša in pričel se je pogovor v onem slogu, ki sicer ni duhovit in poln vsebine, a katerega lahko predeš dolgo kolikor hočeš in ni nikdar dolgočasen.
— Torej ste vi Čička… — Da, prava Čička… — Prav iz Čičarije… — Prav iz Čičarije… — Tam kje od Munj… — Da, prav tam od Munj… — Tam, kjer ljudje jesih kisajo… — Da, pri nas vsi jesih kisajo…
Tako so se prelivale besede iz ust v usta in kmalu sem zvedel vse:
To je čičko dekle, pristna Čička iz Čičarije, navdušila se je za slovensko narodno slavnost in se je prišla udeležit — kar tako sama in tuja. Povedala mi je toliko o razmerah v Čičariji, o življenju ljudstva, o jeziku, opisala razne kraje in vasi, da se je moje znanje tega neznanega kraja v najkrajšem času silno poglobilo. Pripovedovala je tako priprosto, skoraj boječe, a vendar tako trezno in stvarno. Pozabil sem na rdečo čepico in na Čičko, Čičarija me je prevzela popolnoma. Vkljub njeni priprostosti se mi je zdela Čička zelo integentna, pravi tip samorasle narodne inteligence. Naš narod krije v sebi pa še mnogo biserov, a ti se ne srečujejo po ljubljanskih ulicah in kavarnah, leže še neizbrušeni v Rovtah in v Čičariji. Pride mi misel: Kaj bi bilo, ako bi takole dekle prišlo nekoliko v šolo, n, pr. v ljubljanski licej?
Kmalu potem pride mimo neka gospodična, oblečena mestno in pozdravi Čičko, ki tudi odvrne pozdrav. Gneča na cesti je naraščala vedno bolj, tako sem lahko nekoliko odstopil od Čičke in vprašal naglo ono drugo gospodično:
— Odkod pa vi poznate Čičko?
— Študirale sve skupaj na liceju v Ljubljani — mi odvrne.
To me nekoliko osupne. Stopim nazaj k Čički in vprašam naglo:
— Vi ste študirali na liceju?
A ona popolnoma mirno z onim tako priprostim in nedolžnim glasom:
— Da, moja sestra je poročena v Ljubljani. Prišla sem k nji in obiskovala licej.
Sedaj mi je bila stvar nekoliko bolj jasna in razumljiva, a Čička ni izgubila ničesar svoje zanimivosti. Zdelo se mi je zopet zelo zanimivo, da se priprosta Čička izkoplje iz Čičarije in zahrepeni po izobrazbi, ki se cedi po beli Ljubljani. A v Ljubljani je treba domače srajce pritiskati s palico, da bi se kaj učili, vse jim prineso takorekoč na krožniku, a kaj se nauči ljubljanska srajca! Da, da, Rovte in Čičarija, od tam bodo izhajale zvezde naroda!
Šent Janž je pred nami, Čička se izgubi, govori, pozdravi, šumenje množice, suvanje pod rebra, pod tako ogromno množico najrazličnejših vstiskov pozabim na Čičko in Čičarijo.
Pri obedu v župnišču je nanesel slučaj, da sem prišel v bližino nekega rodoljuba iz kršne Istre. Gospod je moral biti po poklicu profesor, kremenit naroden značaj, ki je nosil svojo tužno Istro v srcu in na jeziku. Med svinjskimi jetricami in gosjo bedrico mi je razlagal skrivnosti istrske govorice in narečja in spisaval razseljenje prebivalstva. Ko omeni Čičarijo, se zopet spomnim rdeče čepice in zagonetne Čičke, ter omenim gospodu, da sem ravnokar našel med množico pristno Čičko iz Munj, pravo domače dekle, toda izobraženo, študirala je na liceju v Ljubljani…
— »Kako bi to bilo mogoče,« se začudi gospod Istrijanec. »Poznam v Munjah vsako hišo, a nobena hiša ni dala hčere študirat. K večjemu, če bi bila hči nadučitelja tega in tega?
— Ne, je pristno seljačko dekle. Doma se ukvarjajo z jesiharijo, pripovedovala mi je mnogo iz življenja prebivalstva…
Profesor pa le zmajuje z glavo.
Po obedu stopim iz župnišča pred cerkev.
Na morju raznopisanih glav zagledam zopet rdečo čepico. Pogledam… moj istrski rodoljub koraka ravno iz župnišča. Urno k njemu, primem ga za rokav in vlečem kar naglo morem med množico proti rdeči čepici. Postavim ju enega proti drugemu, predstavim gospodu svojo neznano znanko in začela se je konfrontacija.
— Ste vi ta in ta? — vpraša profesor tako kratko in suho, kakor da bi vprašal učenca, o katerem sluti, da je nepripravljene.
Čička pogleda začudeno in odvrne, da ne.
— Ste iz Munj?
— Da.
— Toda jaz poznam v Munjah vsako hišo in vem, da iz nobene ni študirala nobena v Ljubljani.
— Nisem prav iz Munj, samo nekje v bližini.
— Iz katere vasi? Jaz poznam natančno vsako vas.
— Pravzaprav sem Ljubljančanka — odvrne Čička in njen mirni, naivni obrazček je nekoliko pordel in se je odstranila brez nadaljne besede. Tudi profesor je odkorakal samozavestno, a jaz sem ostal sam.
Na travnikih paviljoni, okrog njih šumi »ljudska zabava«. Jaz pa hodim sam samoten po travniku, trgam »volovsko oko« in vedežujem: Je bila? ni bila? je resnico govorila? me je za nos vodila?« A vsakokrat se zmotim, nobene cvetke ne morem oskubiti do konca.