Najprej je bil sam dan in to je bilo strašno. Nebo je bilo kar naprej jasno in sonce je sijalo celih štiriindvajset ur, ljudje pa so morali neprestano delati. Zato so se nekega dne zbrali in sklenili, da je treba nekaj ukreniti. Tako ne gre več naprej! Najpametnejši med njimi so predlagali, da bi zatemnili nebo.
"Noč, to potrebujemo, " so modrovali. A kje jo dobiti? Treba jo je kuhati v velikanskem kotlu, tega pa niso premogli. Na vse štiri strani neba so zato poslali sle in ti so v gluhem gozdu odkrili tri čarovnice, ki so imele velikanski kotel, uporabljale pa so ga le za svoje čarovnije. V njem je bilo dovolj prostora za noč in pol.
Ko so ljudje izvedeli za to, so takoj poslali k čarovnicam svoje odposlance, da bi se pogodili z njimi.
"Hja, ne vem, " je rekla Fani, ki je bila izmed vseh treh najbolj lena. "Kotel vendar potrebujemo za čarovnije. Poleg tega bo s tem kuhanjem preveč dela!"
"Bomo še malo premislile,! je rekla Pepikam ki je bila od vseh treh najbolj previdna.
"Ah, kaj bi premišljevali, " je rekla Minca, ki je bila od vseh treh najbolj za posle. "Koliko pa nam boste plačali?"
Odposlanci so se spogledali. Dobra noč je bila vredna suhega zlata, a prav veliko denarja niso imeli.
"Takole, tristo zlatnikov na leto!"
"Štiristo, pa udarimo v roke, " je rekla Minca. Možje niso imeli druge izbire, zato so nasuli zlata na mizo. Minca je v enega izmed zlatnikov celo ugriznila, da bi videla, če je pravi.
Tako so tri čarovnice pričele kuhati noč. Prvi večer je bila na vrsti Fani. V vodo je stresla nočni prah, pomešala s svojo čarobno paličico in rekla: "Čira, čara, noč je tu!" Potem je sedla zraven kotla in zakinkala.
Noč je vrela in vrela, že je bila gosta kot smola in nazadnje se je prismodila, Fani pa je še vedno dremala. Ob sedmih je bilo še vedno temno in tedaj se je prebudila Minca, ki je oštela nemarno Fani in ugasnila ogenj pod kotlom.
Ljudje so bili vseeno zadovoljni. Prvikrat so se lahko pošteno naspali in kar prileglo se jim je, da je bila noč tako gosta in dolga.
Drugo noč je bila na vrsti Pepika. Ta je dvakrat preverila, če je odmerila pravilno količino nočnega prahu, potem ga je stresla v vodo, pomešala s svojo čarobno palicčico in rekla: "Čira, čara, noč je tu!" Potem je sedla h kotlu, začela plesti nogavice in vsake toliko časa pazljivo premešala, da se noč ne bi sprijela v kepice. Ta je bila zato tekoča, rahla in ravno prav temna. Zdanilo se je okoli šeste ure, ko je Pepika z vzdihom zategnila zadnjo zanko in ugasnila ogenj.
Tretjo noč je bila na vrsti Minca. Že je hotela natočiti vodo v kotel in razmišljala je, koliko nočnega prahu naj strese vanjo.
"Prav veliko ne, " je modrovala sama pri sebi, "Bo dlje trajal! Sploh pa se nismo zmenili, kako dolga mora biti noč! Ena marica bo kar dovolj, zakuhala pa jo bom šele potem, ko bodo šli zajčki spat!"
Minca je res počakala, da so zajčki pospali, potem je hitro zavrela vodo, vanjo stresla merico nočnega prahu, pomešala s svojo čarobno paličico in rekla: "Čira, čara, noč je tu!" Nato je sedla zraven kotla in začela brati knjigo o varčevanju z denarjem. Vsake toliko je le pomešala, da se noč ne bi prismodila, a le zato, ker je bilo škoda kotla.
Noč je bila tokrat kratka. Že ob pol petih je bilo svetlo, ljudje pa so godrnjali, da ne dobijo dovolj noči za svoj denar.
Čarovnice so še naprej kuhale. Kadar je bila kuharica Fani, je bila noč dolga in smolnato črna, ko je kuhala Pepika, je bila rahla in ravno pravšnja, a ko je kuhala Minca, je bila skopuško kratka in redka.
Ljudje so nekaj časa prenašali, da je bila noč vedno drugačna, potem pa jim je bilo vsega dovolj in spet so napotili svoje odposlance k čarovnicam.
"Tako ne gre, " so se hudovali. "Eno noč spimo dvanajst ur, drugo pa le sedem in čisto iz sebe smo že od te zmešnjave. Treba bo napraviti red!
"Ja, kaj se pa pritožujete?" je rekla Minca. "Saj se nismo zmenili za dolžino noči in ne za barvo. Kolikor boste plačali, toliko jo boste dobili!"
"Mene vse skupaj prav malo briga, " je zagodrnjala Fani.
"Sploh pa sem že zdavnaj povedala, da bodo s kuhanjem same sitnosti!"
"Ljudje imajo prav, " je rekla spravljiva Pepika. "Drugače bi se morali domeniti!" Tedaj se je oglasil eden izmed odposlancev: "Takole predlagam: pozimi, ko zunaj leži sneg in ni veliko dela, naj kuha noč Fani, tako da bomo lahko dolgo spali. Poleti, ko nas kličejo polja in travniki, mora biti noč kratka, da bomo čimveč naredili, zato bo ravno pravšnja varčna Minca. Spomladi in jeseni pa naj kuha Pepika, da bodo noči rahle in ravno prav dolge!"
"Meni je vseeno, " je rekla Fani!
"No ja, saj ste plačali, " je rekla Minca.
"Prav, " je rekla Pepika, ki je bila zelo vesela, da so jo pohvalili, čeprav je vedela, da bo imela odslej veliko več dela.
Udarili so v roke in še danes čarovnice za štiristo zlatnikov na leto kuhajo noč.
