Človeška srca
| Človeška srca Anton Jek |
| |||||||||||
Zunaj mesta je stala podrtina. Pravzaprav še ni zaslužila tega imena popolnoma; mračne in vlažne zidine so bile še dovolj trdne in klubovale so še lahko deževju in zametom; tudi streha je bila še močna in le tu in tam razrušena. Poleg glavnega poslopja je stalo nekaj manjših zidanj. Bila so v ozadju, na severni strani prostranega, umazanega dvorišča ter služila menda nekdaj kot hlevi in parne. Le-ta so bila brez streh, njih okna in vrata pa že davno zasuta; štrleli so ponekod le železni drogi in preperele deske iz zidu.
O tej podrtini je šla čudna govorica; zle vesti so prepletale nje osamelost, in ljudje iz mesta so se izogibali tega kraja. Tudi ni vodila vanjo niti ena hodna pot. Par razdrapanih stezic in svetiljka za meglene večere, to je bilo vse. – Malo nižje je oklepala poslopje reka, jeseni kalna in umazana, po leti izsušena in smrdeča. Malo nižje je delala precejšen prod in zanašala nanj trupla ponesrečencev. Na drugi strani pa so se raztezali močvirni ter od predanice prepleteni travniki.
Poslopje ni bilo zapuščeno. Životarili so v njem ljudje, tvoreči takorekoč svet zase. Priselil se je le malokdo, a izselil se ni nihče več. Veliki prostori z umazanimi stenami in sobami so bili skoro njih dedščina. Sinovom so bili prostori, v katerih so bivali njih očetje, sveti in čuvali so jih. – Po smrti očetovi stopil je na njegovo mesto najstarejši, drugi so se mu pokorili po stari šegi in navadi. Oženil se je navadno kmalu ter ravnal z ženo kakor je bil ravno pri volji. Z zunanjim svetom občevali so malo ter opravljali tiho dela težaška in dninarska. Rekali so jim »samotarji iz podrtine«. Razločili so se lahko od drugih ljudij ter imeli vsi nekaj sorodnega v potezah, v kretnjah kot v opravi. Celo mislili niso dosti drugače. Skupno bivanje kot iste razmere delale so jih nekam enako ter jih prilikovale druzega drugemu. Bili so v vsem enostavni in primitivni.
Če se je izneveril kdo starim šegam in navadam, zasmehovali so ga in s komolci namigovali nanj.
Vkljub njih solidnosti in trdovratni konservativnosti vzbujali so nezaupnost. Na delo so jih jemali s premislekom, dasi so bili pridni in neizbirčni. – Najnižje in najtežje posle so opravljali po navadi samotarji iz podrtine. Kar pa so zaslužili, potrošili so doma. Denarje so izdali redno in kmalu Zupinu, ki jih je zalagal z žganjem, slabim in ponarejenim, in z živili. Za sukno in platno pa so ostajali večinoma dolžni. Zupin je molčal, ker je bil priseljenec in bi ga odpodili ... Preskrbeti pa jim je moral, kar so hoteli. – Če je vzdihnil in potožil, skomignili so z rameni in odšli. Bili so to revni a jaki ljudje.
Kadar je kdo njihovih umrl, bili so tihi in pobiti. Obhajali so po njem sedmino pri Zupinu ter nejevoljno poslušali na večere glasove kakoršne koli. Prekrižali so in strmeli predse, zdaj pa zdaj mrmrajoč nerazumljivo. Taka je bila njih molitev za pokoj ranjkih.
Ločili so se v zgornje in spodnje, to je zgoraj po nadstropjih stanujoče in stanujoče v pritličju. Stanovanja v pritličju so bila zaduhla, mrzla in vlažna. Stanovali so v njih priseljenci ter mlajše rodovine. Zgornji pa so stanovali po svetlejših in gorkejših sobah. Pretekel jim je todi vsem večji del življenja in vse važnejše stvari so se vršile tu.
Rodbinsko njihovo življenje je bilo neenakomerno, vsak čas različno in zopet vračujoče se iz nova. Sinovi rokodelci so sedeli doma in delali ves dan, sinovi težaki ter očetje pa so prihajali zgodaj o mraku domov. Kadar so prinesli denarjev s seboj, bili so živahnejši in peli so delavske pesmi. Takrat so mlajši utihnili in poslušali. Poznali so samo pesmi mater in babic in peli jih, kadar jim ravno niso veleli umolkniti. O drugih večerih pa so bili mračnejši in kratkih besedij. Seli so molče za mizo in le malokdaj so se ogreli za daljše govorice. Njihovi pomenki pa so se sukali navadno o delu tam zunaj ter o mlajših otrocih.
»Za šumami so namerili novo cesto. Treba bo rok k temu«.
»Še pod jesen bodo trebili strugo; tudi mlajši bi bili že porabni ...«
»Tovarnar za veko povprašuje po delavcih. K leti pojde srednji naš z nami«.
Taki so bili navadno njih pogovori.
Oprava sob je bila revna. Pobožnejši, to se pravi oni, kjer je bilo več ženskih, imeli so po zideh več svetnikov in Marijo Devico s svetilko, drugi pa sv. Barbaro ali sv. Katarino, slikano na steklo, zakajeno in zaprašeno. Ena soba namreč jim je služila po navadi za vse. Kuhali so v nji, spali in delali. Gospodinjila jim je mati včasih hči in včasih sin. – Domači spori so bili pogostni ter kmalu pozabljeni; spori rodovine z rodovino pa so bili ostri, surovi in dolgotrajni. Tudi so posvečevali zapovedan dan kolikor toliko. Drugi prosti čas so porabili tu in tam na vodi z ribami, ali kje v močvirji z zanjkami; včasih pa so ga prespali.
Bilo je jeseni. Jaš je prišel domov. Bil je mračen in razdražen. Govoril ni nič. Vzel si je iz omare čutaro ter je parkrat nagnil. Potem je snel raz steno trubko in jo nažgal, z močjo puhajoč dim od sebe. Hodil je trdo po sobi gor in dol in čakal Hauka, najstaršega. Hauka mu ni bil ljub, bolj mu je bil na srci Ješek, drugorojenec. Ješka je imel rad, njemu je namenil vse. Hauka je bil težak, Ješek rokodelec. Bil je očetove nravi, molčeč in skromen Hauka pa je bil silnejši in postavil se je očetu po robu – Bil je iz prvega zakona. Takrat se je oženil neprevidno in se kesal pozneje. Delal je še v tovarni. Večkrat se je silil čez uro, samo da se je odtegnil domu. Žena mu je rodila sinu, ki ga ni bil vesel – in kmalu umrla. Na smrtni postelji mu je dolžila mater, da jo je zastrupila. Pa ni bilo res, njegova mati je bila bogaboječa. A on je molčal. Pred smrtjo je volila, da naj se proda vse, njeno in moževo, in se da za otroka. Prodali so vse, on niti z mazincem mignil ni. Pustil je tovarno, zavil je sinu v cunje in šel odtod za vedno. – Priselil se je čez čas in oženil se v drugo. Dobil je ženo iz srede, v katero je prišel, in bila mu je zvesta. Prvo leto mu je rodila Ješka, drugo Domijana, potem še Jernejčka, Katrico in Nuško. Nato je umrla. Hauke so se bali otroci, Ješku pa so se smejali in kadar so bili veseli, so ga božali. Hauka se je menil samo včasih za nje, a takrat je ujčkal Katrico in Nuško, da sta se smejala Domijan in Jernejček. Zapeli so pesem in dajal jim je sladkih rečij, prinašal pisanih rutic in cekinčkov. Drugikrat pa je zopet molčal in hodil pozno domov. Drgnil je z dlanjo ob mizo, pa mršil obrvi.
Otroci so se Hauka zopet bali ter oprijeli se Ješka. Njemu se je smejal Hauka in rekal mu »tutka«. Včasih pa je takoj legel in ležal nepremično. Oče in bratje so ga pustili in njemu je bilo všeč tako. Hauka je bil že v krepkih letih. Ljubil je skrivaj deklico iz rodovine, ki jo je Jaš smrtno sovražil. Imeli so namreč dve hčeri, a starša je umrla v sramoti. – Dolžili so Ješka. Ješek ni bil kriv, in ugnezdila se je zloba med rodovini. Kljub temu je ljubil Hauka Barbko z močjo svoje nravi. – Barbka svoji sestri ni bila prav nič podobna. Helena je bila sloka, pobitih ledij, košato bokajočih se, skoraj zraslih obrvij, nizkega, skoraj natlačenega, neženskega čela, stisnjenih usten in stisnjenih potez v obrazu. Sploh je neka stisnjenost in zakritost znamenovala vse njeno bitje. Hodila je trdo, razumela šaliti se iz moških ter v jezi preklinjala. – Barbka je bila slabotnejša, mehkejših oblik, milejšega izraza, skoro še brez pravih potez, temnih očij ter bujnih plavih las – Barbka je bila lepa ko gospica ... Notranjost nje je bila skoro tudi nje zunanjost. Bila je dobra, naivna, ravnajoč se kot drugi, a zlasti kot vse ženske, po instinktu. Ljubila je Hauka in rada shajala se ž njim. Jaš je čul o vsem, ko so ljudje že govorili med seboj ... Zazvenelo je v njem in rajši bi videl Hauka mrtvega.
»Hauka, Hauka« ..., zmajevali so pri Zupinovi rakiji.
»On je ko lastovka« –, deli so nekateri in smejali se raskavo.
»On je močan in lahko nese kaj. – Kaj mu to!«, zavračali so jih nasprotujoči pol zbadljivo, pol zagovarjajoče. »Ustvarjeni smo za trpljenje.«
Hauka so imeli radi. Bil jim je povšečen, dober drug. Pustil je vsakemu svoje in slabejšemu ni delal krivice. Delal je ž njimi skupaj ter pomagal jim. Imel je močne, žuljave roke.
Nocoj je prihajal pozno domov. Mudilo se je in delal je čez uro. Svetilka pred poslopjem je že davno brlela na razdrapano, mokro pot. Hodil je počasno, raztreseno kot človek, ki ga za hip prav nič na svetu ne briga. Bil je v razpoloženji, ko bi lahko nezavedajoč se prenesel krivico ter brez ugovora lahko poslušal psovke. Z rokami je mrtvo agiral, in jopič je visel skoro mirno na njem. – Na škornjih se mu je nabiralo blato, klobuk pa mu je zlezel nazaj, da mu je ostri dež škropil v čelo in lice. Stoprav pred uhodom se je zdramil. Stopila je predenj Barbka, zavita v ogrinjalko, trepetajoča na vsem telesu.
»Kako dolgo te ni, Hauka ... Ave Marijo je že zdavno odzvonilo – in ljudij je šlo dosti mimo.«
»Tiho Barbka, danes sem delal, za tri sem delal ...«
»Ti se ženeš, Hauka; zbolel boš.«
»Dušica, ne zboli se kar tako,« de ji fant pridušeno, božajoč štrene mehkih las raz njeno čelo. »Ti se preveč bojiš; ti si ženska.«
»Hauka, v razdrtini mrmrajo nad teboj. – Naši so jih podkurili. Oče moj te bo ubil! ... Sinoči je prišel pijan domov, razbil mizo in vivček svoj in rotil se, da te spravi – Hauka, pazi se ... Vsi bratje so ž njim.«
Reci staremu Škurtu, Barbka, in reci vsem mladim Škurtom, da Hauka ni razbojnik in ne goljuf. Reci jim, Hauka ve, kaj mora storiti in bo storil, če se svet na glavo postavi!«
»Ah, Hauka, reši se! Tu je vse zaman ... Nad menoj se znašajo in bijejo me – Hauka, tu je vse zaman – Ti ne poznaš naše krvi.«
»Hauka ni še živina, pa poskusijo naj en las samo ti še skriviti! ... Tvoj oče ni nikak oče, tvoji bratje pa so zlobe –; če prideš med nje, se nasmihajo, če piješ ž njimi, skomigajo ...«
Deževne kaplje so so svetile Hauku v laseh in prišla sta na konec dvorišča, kjer sta bivala Jaš in Škurt.
»Pojdi nazaj in ulezi se. Tebi je mraz, roke imaš ko led, Barbka.«
Molče je sedel ta večer Hauka doma za mizo. Čakali so ga že dolgo. Jaš je bil oblezel parkrat vse kote po poslopji. Prišel je mrmrajoč nazaj. Hauka ni bilo.
Povečerjali so postano jed in Hauka je vstal izza mize ter hotel leč.
»Počakaj!« ..., vskipi oče nad njim.
Hauka se obrne in sede nazaj.
»Ti si nakopal sramoto in zasmehovanje nad nas, ki nismo krivi –«
»Oče,« šepnil je sin komaj slišno –
»Oče, oče ... desetkrat oče ali nobedenkrat. Vse eno – Čakati smrti njegove nisi mogel ... pognati, izpodriniti si nas hotel vse iz doma – Kaj bodo delali mali, Katrica, Nuška? Zadušili jih bi ...«
»Oče,« kriknil je sin in žile so so mu napele na čelu –
»Le kriči, Hauka, le kriči! ... Stare babe padajo pri tacih glasovih v omedlevico – Le kriči in hodi med nas kot Judež, ki nas prodajaš, kri samopašna, materna ti – – –!«
Jaš se je ustrašil zadnjih besed ter prebledel, Hauka pa je skočil kot besen preden je zaškrtal z zobmi, napel oči in tiščal s pestmi vanj – Jaš ga pahne z močjo razjarjenega očeta, skoči kvišku kot pero in šine par korakov nazaj.
Oče in sin sta si stala nasproti. Oče bled, težko sopeč, z eno nogo naprej, Hauka s podbočenimi rokami, naprej nagnenim zgornjim delom telesa in z odurnim izrazom na vse pozabivšega človeka – –
»Oče ... no, oče! . ..«
Zasmijal se je, obrnil ko blisk, nataknil klobuk in odšel iz sobe.
Uro po polnoči je nekdo trkal na Barbkino okno. Barbka je tiho vstala in šla. Čul je ni nihče. Oče in bratje so bili pijani in vsi omotljeni.
»Hauka?«
»Jaz.«
»Kaj bi rad, Hauka?«
»Barbka, ti greš z menoj proč od tu. Moj oče je znorel, čuješ me ... Proklel bi vse poprej. Obleci se in pridi, precej pridi!«
»Kaj se je zgodilo, Hauka? Kaj ti je?«
»Zdaj ni časa, ne morem zdaj – – Stran pojdeva in živela bova po volji božji – Doma je življenje žrjavica.«
»Od tukaj proč, Hauka? – Ven ...?«
»Tu te bijejo, tu te kolnejo ... Kdo te bo varoval? Čuj, Barbka, od tukaj moram; vse je proč. Se nocoj moram od tu! Ne obotavljaj se več, duša «
Barbka je zaihtela.
»Hauka, jaz ne morem – Naj me bijejo doma, Hauka, naj me zapusti ves svet, jaz ne morem ... Kako bi živela med ljudmi tam zunaj, Hauka? Za ta kraj sem rojena – in rajša grem v smrt s teboj ...«
Hauku so se zaiskrile oči in roke so se mu zatresle.
»Ne gre ti do duše ...?« siknil je še, »kača!« ter izginil v noč.
Dva dni pozneje je hodil in stikal stari Jaš po sipinah in pazljivo gledal naokrog. Našel ni ničesar. Preiskal je z Ješkom vodo in šel gledat na prod. Ležalo je tam truplo s peskom in blatom nanešeno ...
Jaš ga je obrnil in zakril oči. Ješek je prebledel. Truplo je bilo Barbkino – Ljudje iz podrtine so prišli in ga odnesli. Opravljali so tudi za-njo sedmino ter v večerih, med otožnim zavijanjem jesenske burje, molili za dušo ranjke ...
Hauka je prišel daleč okrog. Vlačil je zdaj verige in težko železje po tovarnah, zdaj je sekal les po šumah, zdaj zopet paril se po kamenolomih. Postajal je slaboten ter izpreminjal se močno. Zunanji svet mu ni bil prirojen, zahotelo se mu je po razdrtini nazaj ... Preteklo je nekaj let in ni mogel več prestajati.
»Tja pojdem in tam umrem,« del je, zašil denarje v pas ter odšel – –
Bilo je zvečer. Hauka je korakal proti razdrtini. Okrog in okrog je vladala tišina. Samotarji so bili že po domeh, le malokdo je še prihajal.
Tiho je odprl Hauka vrata bratov in sester. Niso še spali. Jaš je hodil zopet po sobi gor in dol in tiščal zevajočo rano na levi roki. Usekal se je na večer, ko je napravljal drva. Ješek je zbijal usnje, krpajoč stare čevlje. Jernejček in Damijan sta se igrala v kotu s kopiti, Nuška in Katrica pa sta stikale glave med pisane cunjice. Čez dan sta norele z Ješkom, zvečer pa sta mislile na Hauka – –
Hauka je postal suhotnejši in grši. Sedel je molče Ješku nasproti ter gledal vanj. Ješek je začel zbijati usnje še silnejši in nagnil se globočje čezenj; Jaš se je ustavil pri omari, zasrbotal nad svojo rano, šel par korakov naprej, pa zopet ustavil se; fanta sta tišje prerivala kopita, Nuška in Katrica pa sta šepetali.
Hauka je naslonil kot v misli zatopljen glavo na dlan. Zrl je dlje časa predse nepremično ter zašel nevede v melodijo poznane stare pesni. Ješek se je spozabil in pritegnil za njim nehote, potem Katrica in Nuška in počasi še Damijanček. Jernejček ni pel, Nuška pa je imela nizko mehki glasek svoje matere. Damijan je sedel za omaro, strmeč predse.
Pozno v noč so šli k pokoju. Ko so vsi že spali, vstal je Jaš in šel zapirat okno, ki je ostalo odprto. Na oknu se je igral vetrec s cvetlicami, prinašajoč glasove raztrgane pesmi. – Na oknu svojem je sedel Škuro, oče Barbkin. Bil je pijan, kadil tobak in pel očitajočo pesem o svojih otrocih.
Tiho je zaprl Jaš okno in odšel po prstih do postelje Haukove. Hauka je bil bled, prsi so se mu visoko dvigale, a oči je imel zaprte ...
»Spi«, – šepnil je in odšel.
Na vse zgodaj je bil že pokonci in zbudil Ješka. Zdramila sta skupaj otroke, lepo tiho kakor znajo matere. – – Le Nuška je zajokala ...
»Tiho Nuška, tiho bodi – Hauka je bolan«. – Nuška je utihnila. Jaš jo je vzel v naročje, Ješek pa jo vzel svetilko in pazil na ostale tri. Šli so po dvorišču in prišli na prosto.
Bila je še jasna noč. Zvezde so še svetlo gorele in tam zadej nad razdrtino utrnila se je ena v velikem loku.
Ješek je korakal naprej in svetil otrokom. Jaš je šel zadnji ter nesel Nuško.
Zapel je zvon pri cerkvi, vabeč k jutranjici. Prekrižali so se in molče krenili proti oni strani.