Včasih se mi zazdi,
da to, kar je,
v resnici ni.
Da je to sen,
bolan in boleč,
in ko pride dan,
ga ne bo več.
Kadar sem sam,
iščem ta dan.
Nocoj
spet moje oči
ga zazro.
Vse je svetlo
pred menoj ...
Vse megle,
vse, kar je sivega
bilo kedaj,
vse je
v solncu vtonilo.
In jaz —
bi nekoga objel
in bi pesem zapel
tisočih sreč
in bi vstopil
v svoj raj.
A meč plameneč:
»Postoj!
Jo li vidiš?
Senca dolin
je s teboj.«
Jaz sem jo videl
in sem vzdrhtel
in se zavel
in sem vedel,
da je to, kar je,
v resnici vse.
