Človek (Tomaž Šalamun)
← Vera | Človek Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Belo ogromno bitje → |
|
Kurček mi plahuta.
Že ves dan se ljubim s Tabo
in gledam deževne kaplje.
Na sneg padajo.
Temno moder sviter nosim.
Malo me trese.
Precej mi je ganjenost zdelala vrat.
Ampak hvaležen sem kot pes, kot slon,
kot krava.
Tvoje noge so veličastne.
Tvoje roke bolijo od vonja,
poljubljanja, božanja.
Vsako Tvojo celico jem.
Raztapljam Ti mreno.
Krulim.
Telo mi vzhaja.
Je velika ljubezen čutenje
vsake kaplje vode, ki zdrsne ob koži zemlje,
ko se pretaka v morje?
Ura sem in pesek v njej.
Cvet sem in rokavica.
Sladko srce, ki se napihne ob vsakem utripu torbe.
Meč me boli.
Pleča mi sikajo.
Bazen me je obkrožil in me maže na svoje stene.
O kruh!
Kot če z dlanjo tipaš morske deklice,
njihove črne nežne gobčke, ki jih
malo bolijo in malo srbijo,
sila Boga pa te meče kot žlikrof v tla.