Človek in noč (Dom in svet)

Človek in noč (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Dom in svet 33/5–6 (1920), 102–103
Viri:	dLib str. 102, str. 103,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V megló, temó,
ki v njo
zapuščena pokrajina tone,
v nebes pradno
mojih preplašenih misli oči se pno …

V noč
prostrana polja pretajno pojo …
Vse kot okamenelo ždi:
orjaško, fantastno nebo — se zdi —
da pogoltne pod mano rastočo zemljó …

Sam — —
nad mano, krog mene vsemirje preteče …
— — —
O, čudnih mož daljnovidcev, v divjih stoletjih, misli žareče,
meči, ki sekali so v brezizrazno, sovražno temó,
to ogromno, turobno, tesnobno mrakovje,
ki v njem se gubim …
Drhtim
v neznani slasti, v propasti drhtim,
osamelost prestrašna se v duši zgosteva
kakor oblakov valovje,
ko mi ogromna misel zoreva:
Tudi jaz sem vtkan v to zibajoče se, zagonetno vesoljstva telo,
ki z zversko naslado preži
na tihih sanj utripe, na vsake želje dihljaj,
na vsake misli nihaj,
in vem:
od zlih, nevidnih sil objet
ne morem, ne smem
v nič nazaj.
— — —
Kam …
V tem čudnem hipu — nikogar, sred kaosa sem sam,
sam …
O, zakaj sem se izločil, iztočil iz neskončnih temin,
zakaj!