Človek mrtvaških lobanj

Človek mrtvaških lobanj. Kronika raztrganih druš. Leo Sila

Izdano:	Delavska politika št. 23–104, 1928, letnik 3 in 2–92, 1929, letnik 4
Viri:	dLib 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 32, 33, 34, 35/36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 66, 67, 68, 69, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 32, 33, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 70, 71, 72, 73, 74, 76, 82, 83, 85, 86, 91, 92
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pisateljev uvod.

Vsakdo, ki živi v današnji meščanski družbi, čuti njeno dekadenco; propadanje tistega razreda, ki je za časa francoske revolucije vodil množice v boju zoper srednjeveški fevdalizem. Buržuazija je danes v defenzivi. Braniti se mora pred novo, vstajajočo, vseopaljujočo silo proletarijata, ki kljub zatiranju s strani kapitalizma nosi v sebi zdravje in bodočnost vsega človeštva.

Tudi v takozvani slovenski-jugoslovanski družbi se kažejo znaki splošno propadajočega značaja. SHS-država je za našo rodoljubno avstrijsko-slovensko politiko izbruhnila ravno tako nenadoma, kakor je Avstrija propadla. Vojna, nacionalizem, klerikalizem, liberalizem — vse to je v svojem idejnem propadanju globoko zaseglo v vse plasti našega naroda. In nihče še danes ne sluti, kako globoko tli v duši preprostega človeka tih odpor, ki čaka prave besede in dejanja.

Posledice teh razmer sem skušal pokazati v pričujočem romanu na mladini. Na tisti mladini, o kateri govore in pišejo narodni gospodje, da je bodočnost naroda, ker skušajo vzgojiti v njej svojega vernega hlapca. Marsikaj zanimivega, važnega, se skriva v mladini, ki je rastla med vojno in po prevratu. Vojna je dahnila vanjo s svojo krvavo, rabeljsko dušo, da ji je bila mladost oskrunjena in ubita. Otroci so doživljali nerazumljive dogodke, ki pa so ostali v spominu. V nekem podzavestnem življenju žive dalje in marsikogar so že poslali v smrt. Vseobči nesmisel, laž, hinavstvo, koristolovstvo in kolikor je vseh tistih oboževanih čednosti našega javnega in privatnega življenja, ubijajo in tirajo v samomor marsikaterega čustvenega človeka.

Vse naše kulturno-politično življenje je ena sama velika gnojnica, v kateri se kopljejo, psujejo »narodovi predstvaniki«. Nič zato. Da bi se le kmalu utopili in do onemolosti načofali te gnojnice, ki je produkt njihovega delovanja. Borijo se pravzaprav že na življenje in smrt. Nobena reformacija jim ne pomaga trajno ničesar. Vsaka reformacija je deformacija, samo trenutna defenziva že majajočih se temeljev. Priti mora nekaj novega, povsem novega, kar je zdravo, čisto in življenja zmožno, življenja vredno. In prihaja. Iz nižin, iz zatiranih množic fabrik in rudnikov prihaja ...

V slovenski literaturi zadnjih let je navada, da se o vsakdanjih pojavih življenja ne piše in to radi tega, ker je baje umetnost nekaj vzvišenega, nadživljenskega. Zato pa tudi prevladuje v njej nadzemsko smrdeče mrtvilo ... Meni je za življenje, za tisto vsakdanje življenje, ki se v resnici živi in ki je danes táko, da ga je treba razgaliti, razkrinkati.

Če je o čem težko pisati, je to o mladem človeku, o bitju, ki je v stalnem, velikokrat si nasprotujočem gibanju. Sam sem živel tako življenje, sam bil član takega kluba, kakor je v romanu klub »Človek mrtvaških lobanj«. Marsikaj se bo zdelo neverjetno, nepristno, toda zgodilo se je. In se še dogaja. Zakaj, življenjska resničnost me je vodila pri pisanju tega dela. Povdarjam to radi tega, ker se veliko poglavij suče tudi okrog ljubavnega, spolnega življenja mladih ljudi. Zakaj v letih, ko prehaja otrok v fanta ali dekle, se izvrši v njem toliko duševnih procesov, toliko zločinov s strani oficijelne vzgoje. Za vse to — obtožujem ...

Vidite, takrat bodo zapiski kakor so
Vaši, potrebni in bodo marsikomur služili
kot material, samo da so odkritosrčni, naj
si bodo sicer še tako kaotični in slučajni.
V njih se bodo ohranile vsaj nekatere resnične
poteze, iz katerih se bo lahko spoznalo,
kaj vse se je skrivalo v srcu marsikaterega
mladega človeka iz tiste kaotične dobe. Resnično,
nikakor nepotrebno sporočilo, zakaj, iz mladih
ljudi vzrastejo generacije.

Dostojevski.

»To kroniko sem spisoval samo radi tega, da bi bila pomnik vsega tistega, kar se je dogajalo med nami. Kako smo čutili, kako iskali, kako trpeli. In kadar smo sovražili, smo sovražili iz vse duše, ki se je ranjena, ker ni našla tiste ljubezni in tistega odziva v ljudeh, ki bi ga rada, začela upirati. Zaradi ljubezni, ki je bila v nas, smo sovražili. Vem, da gledajo vsi veliki gospodje, očaki in pismouki, z omalovaževanjem na mladega človeka, kakor smo bili mi. Nihče od tistih se ni zavedal in se ne zaveda še danes, kako tenkočutna je notranjost v teh letih. Kako zabrni duša ob najmanjšem dotikljaju, kako globoko zakrvavi srce ob vsakem sunku. Dovolj je bilo vzroka za to, zakaj sunki so bili težki, noži ostri in globokorezni, ljudje pa kakor brez vsake ljubezni do svojega bližnjega. Ljubezen pa je nekaj najvišjega in najlepšega in kadar je ni najti mlademu človeku, mu je smrt blizu. In ravno zato, da bi vsi videli, spoznali nekoč, kam je šlo naše in njih življenje, kam je šla naša mladost, sem pisal z gnevom in s krvjo mladega človeka te bežne zapiske. Protest, vseupirajoč odpor je v njih, ker je bil v nas vseh.

Nič ne vem, kam bo šla moja pot. Vi vsi, Sonja, Binica, Tine, Januš in kolikor vas je bilo in vas še je, oprostite za trdo besedo, ki sem jo postavljal v zapiske. Samo zato, da bi vaša trpeča mladost mogočno in trdo odsevala v njih v vsej svoji moči in nemoči, v vsem trpljenju in ponižanju. Sprostil bi se rad tega, kar se je zgodilo, ker hočem živeti, hočem nadaljevati pot, ki smo si jo zastavili. Ne vem, kako vodi, kako pelje. Verujem pa, da pelje v odrešenje. To vero nosim od prvega dne. Neusahljiv vir mi je bila v težkih dneh. Da bi mi bila še v bodočnosti ...

Pozdravljeni Binica in Sonja!

Pozdravljeni vi vsi!

Iz naše trpeče mladosti naj vzklije roža vsečlovečanske ljubezni!«

Iz zapiskov Leva Vuka, kronista kluba »Človek mrtvaških lobanj.«

Prvo poglavje.

1. Pijanec.

Sredi avgusta ...

Iz vinorodnih in gozdnih hribov piše veter. Vsa dolina je v gibanju njegovega piha in klopotci spremljajo s svojo živo pesmijo šušljanje listja in gibanje dreves.

Cesta se praši. Že dolgo ni deževalo. In ta veter je kakor glasnik bližajoče se hude ure in njen sovražnik. Zakaj, če razžene zbirajoče se meglene oblake, zemlja, žejna, zevajoča zemlja spet ne bo dobila vode, da si ohladi strašno žejo. Ajda bi jo potrebovala. Kakor lačni otrok je izsesala vso živo vodo iz nje. Sedaj se že pari. Zemlja poka, zeva. Tako je v dolini in travniki ne poganjajo trave. Premalo je rose, preveč lačnih kravjih gobcev, ki pulijo, režejo, kosijo kakor kosci ob senu in otavi.

Le tam iz hribov se sliši pesem klopotcev, kot klic bojazni, svarilo, zakaj jagode otekajo in trta je žlahtno nežna kot mlado dekle. Vzbrstela je v plod, noseča oteka in dež je sovražnik njene žlahtnosti. Dež jo kisa, dež jo stari, ji krade sladkost ... Kaj bodo rekli vsi tisti, ki jim vino sladka, lajša življenje? Kaj bodo rekli, če bo nov kis med kisi življenja ...

In veter piše. Prijazno piše. Oblaki se vozijo kot dirkači na gumijastih vozičkih. Tiho, samozavestno. Tak veter hladi razgrete duše in delavci na polju ga ljubijo, ker odnaša, pot in odmerja žejo, skromnejšo od razkošno pekočega solnca.

Popoldan je že in solnce ne vrši več borbe. Udalo se je in počasi se umika. Visoko je še sicer, mogočno se odraža v pramenih skozi hiteče oblake, toda čuti se, da je iz zenita že par ur ...

Na vrtu pred visoko, skoraj graščinsko zidano vilo stoji mladi človek. Veter se poigrava z njegovimi plavimi dolgimi lasmi. Razklal jih je sredi čela in večkrat mu jih vrže na oči. Takrat stegne roko, strese z glavo in jih uravna. Večkrat. Zakaj veter je poreden kot so poredni starci in otroci ter zaljubljeni fantje.

Toda on ne misli na veter, ne na klopotca. Na ničesar, kar je okrog njega. Oči so se zagledale preko poljane, preko hribov v daljo in z njimi so šle njegove misli.

Sinoči je prišel pijan domov. Kakor kakemu staremu pijancu so se mu opletale noge, ko se je že v temi plazil preko vrta tesno ob zidu v vilo. Mati, ki je v kuhinji že pospravljala večerjo, ga niti videla ni, kako je oklevajoče in težko smuknil po hodniku v svojo sobo. Šele ko je nerodno zaloputnil vrata, se je domislila, da je mogoče on, in dekla Verona, ki se je vračala iz hleva, ji je potrdila. Videla ga je preko plotu, ko je vstopal na verando.

Takoj se je vrgel v posteljo. Razmetal je obleko po tleh in se zavil v odejo. Hotel je zaspati, toda glava je bila vroča, za spanec pretežka in vest se je tudi oglašala.

Nato je vstopila mati.

Strogo, osorno se je ozrla po sobi.

»Kaj mi delaš, Leo ...?«

Stroge, ostre so bile njene besede in njen obraz, sicer dober in drag vsakomur, najbolj pa njemu, Leonu, se je spačil v prikriti jezi, ki se je skrivala v njenih prsih. In njene besede so bile kakor žerjavica na razbolelo dušo, o kateri mati ni vedela ničesar.

»Kaj mi delaš, Leo ...?«

Nič ga ni moglo bolj zadeti kakor take besede. Mislil je, da je starčevsko gubančil čelo, gledal mimo matere, toda odgovora ni mogel najti in zato ga ni dal.

Mati pa je čakala, strogo čakala.

In ker kakor v zakrknjenosti ni zinil ne besedice, je planila k postelji in tolkla, tolkla, koder je priletelo. Po glavi, prsih, koderkoli ...

Leo pa je molčal. Ni govoril. Ni kričal, le včasih je globoko zaječal kakor ranjenec, ki prosi sovražnika. »Saj sem že ranjen dovolj, nikar ... Toda če hočeš, branil se bom ...«

In se ni branil, dokler ni težko priletelo preko prs po želodcu. Takrat ga je pognalo kvišku in izbruhal je. Po postelji, po sebi, tudi na tla je priletelo. Mati je za trenutek postala, kakor da jo je premagalo sočutje. Ko pa je videla pomazano lepo odejo, se je vjezila vnovič in nova kopa besedi in udarcev je padla po njem.

»Falot ničvredni! Samo nevoljo imamo s teboj. Ravnokar je nadučitelj pravil, da ne bo nikoli nič prida iz tebe. Ubogal ne bi rad, vse po svoji volji bi rad storil. In včasih sploh ne veš, če bi pozdravljal ljudi ali ne. Alii sem zato toliko pretrpela zate, da postaneš lump, pijanec? Kaj bi bilo, če bi bil sedaj ata doma? Do krvavega bi te pretepel. In jaz bi te ne branila. Zaslužiš si. Ali smo te pijanstva učili? Ali si videl kdaj mene ali njega pijanega? Nemarjak nemarni! Gorje ti, ko se vrne iz Ljubljane in mu povem ...«

Toda vse te besede karanja in grožnje so šle mimo njega. Ni jih mogel sprejeti, zakaj, vse je bilo v njem razvneto, raztrgano in razbolelo, izmučeno. In ko je mati uvidela njegovo trdovratno molčečnost, je odšla, polna groženj in težkih slutenj zanj.

Danes zjutraj jo je prosil odpuščenja. Prijazno ji je želel dobro jutro, toda niti odgovorila mu ni. Ne na pozdrav, ne na oproščenje in tudi na prošnjo, da očetu naj ničesar ne pove, ni odgovorila. Kakor da ga ni videla, ne slišala. Pri obedu so molčali. Vsi. Samo mlajša brata sta ga tu pa tam očitajoče pogledala. Tujec med tujci se je znašel radi sinočnjega dogodka v svoji rodbini.

»Pijanec!«

To je bila psovka, ki so jo kričale vse stene, vsi pogledi srečajočih, vsa usta, ki so se obračala nanj z molčečo, prezirljivo besedo. Dekli sta se spogledovali in si pomežikovali, ko je zjutraj prišel po kavo v kuhinjo. Hlapec Matjaž se je svobodno smejal na njegov račun, da se je slišalo od hleva do hiše.

»Mh! Dekline!« se mu je nasmehnil, ko sta se srečala. Ni mogel drugače, kakor se smejati mlademu pobitnemu človeku, ki je sredi tedna nosil in preživljal velikega mačka pijanstva in sramote. Matjaž je vedel več, kakor vsi v hiši. Povedala mu je Lojzka. Ona mu pove vse in cigarete mu daje. Zastonj, če jo lepo prosi. Kaj zato, če se govori po vasi, da je njihova trgovina na pol že na bobnu in da upniki čakajo samo še iz usmiljenja do starega, sivega očeta trgovca, ki so ga postarali in izžulili njegovi otroci. Deset. Celih deset jih je spravil v svojo nesrečo na svet. Lojzka je bila najmlajša in rada se je ozirala po fantih in lepo se je oblačila. Kakor starejši bratje, ki so razen enega, pobožnega, vsi radi pili in se veselili. Kdo bi tožaril o nesreči, o nevolji domače hiše, če je mladost v srcu in v duši in so dekleta lepa, mlada in strastna, da jim drhte grudi v objemih in ustnice v poljubih ...

Leo je bil nesrečen. Radi lepega dekleta je bil nesrečen, ki ga je zavrnilo, ki se je celo norčevalo iz njegove ljubezni in zaljubljenosti. Nesrečen je bil še bolj radi tega, ker ni mogel povedati, nikomur razodeti, zakaj je tako nesrečen, zakaj se je napil do brezupnosti, da je divje poljubljal Lojzko v vinogradu. Poljubljal dekle, ki ga ni ljubil in ga tudi ni mogel ljubiti ... Samo v pijanosti se je hotel utešiti, izživeti tisto bol, ki mu jo je prizadejala lepa, ošabna Binica, gostilničarja Sršena hčerka iz sosednje, obmejne župnije.

2. Povest o lepi Binici.

Že zgodaj se je začel Leo ozirati po dekletih. V ljudski šoli, na vasi, pri pastirjih, po navadi starejših fantih šestega razreda, se je naučil marsikaj in veliko spoznanj mu je dala pastirska šola. Veliko več o okolici in življenju kakor šola, v katero je sicer rad zahajal in se pridno učil. Pastirji na vasi so ljudje zase. Kakor da so republikanci napram vaščanom, možem, gospodarjem, ki so jih večkrat prišli nadzorovat. Seve, da ni bilo vedno vse v redu v pastirskem narodu. Velikokrat so bile popašene sosednje njive in ukradena koruza se je kaj prijetno pekla in zavživala. Tudi sporekli so se med seboj, se tožili svojim gospodarjem in obrekovali drug drugega. Kadar so si pa bili dobri, so bili kot en mož, ribarili so, pekli ribe in koruzo, se pogovarjali o svojih gospodarjih, igrali, plezali, veveričkali ... Oh, koliko je vseh tistih pastirskih iger! In ženili so se. Danes je bil ženin ta, jutri oni. Danes nevesta Ančka, jutri pa Micika. Tudi vojake so se šli in Turke, ki so plenili kristjane in lepa dekleta, da jih odpeljejo v sultanov harem. Vsaj tako so vedeli pripovedovati starejši pastirji.

Leo je bil vedno med prvimi. Tudi stepel se je radi prvenstva in kadar so se ženili, je bil ženin in je tudi uredil ceremonijo, kakor v cerkvi. Ko je nekoč prišel v babičino gostilno muzikant s harmoniko in je v šali zahteval pet krajcarjev od radovednih in na muziko čakajočih otrok, je Leo smuknil v kuhinjo in ukradel materi petico. In nato so plesali. Leo z mlado Miciko, hčerko gostilničarja najemnika, s katero sta bila istih let. Veselo, zabavno je bilo. Skakali so in oponašali starejše pri plesu, dokler ni prišel oče po Leona. Ko je vstopil ostrega pogleda, je težka vest pognala Leona skozi vrata na cesto. Še je slišal klic grožnje, toda oče ni šel za njim. Leo pa je bežal, tja med njive in čakal mraka. Nato se je splazil proti domu ter se skril v izabelili brajdi. Sredi poletja je bilo in trtino listje je dobro varovalo njegovo skrivališče. Ugajalo mu je, četudi je bil ves vročičnat od strahu. Toda Leo se je delal kljub nastopajoči noči in na bližnji palmi skovikajočemu čuku pogumnega. Sam pravzaprav ni vedel, zakaj čepi tako tesno prikovan med trto in zemljo in ne gre domov ...

Zaspal je.

Po trudapolnem iskanju so ga končno našli. Ko se je vzdramil ob govorjenju iskajočih iz vročičnih sanj o lepem plesu, je v strahu zaklical: »Babica! Babica! Babica!« In ko se je iz teme oglasil njen skrbni, dobri glas, se je udal svoji usodi, verujoč v dobroto in ljubezen babice, ki ga bo gotovo zaščitila pred očetovo palico. In ga tudi je. Četudi ga je okarala kakor mama, vendar njena beseda ni bolela kakor očetova šiba, njegov molk in tudi pogled. Ko je bil prvo leto v mestu, kamor so ga poslali radi učenja nemščine v peti razred nemške ljudske šole, se je srečal s sošolko, begunko iz Primorja. Bila sta edina Slovenca v razredu in to je bil prvi povod, da se ji je Leo približal. In Rika mu je ugajala. Celo sladkor je včasih dobil od nje. On pa ji je včasih pomagal pri nemščini, ki njej v začetku ni šla nič kaj gladko.

Nekoč ga je izzval slok, kratkohlačni sošolec, nahujskan od drugih. Leo je ravno sedel v odmoru v klopi zraven Rike in se pogovarjal z njo. Tisti štajersko uniformirani kratkohlačnik pa se je obregnil, češ, Rika ti ugaja ... »Gospod in gospa« še je dejal po načinu, kakor je običaj pri medsebojnem zbadanju otrok. Leonu je stopila kri v lice, in ko je videl vso zardelo Riko, je stopil iz klopi proti gobezdavcu in puranu. Postavil se je tik njega. Ostali so hujskali in pričakovali v nestrpnosti petelinjega boja.

»Kaj hočeš?« je vprašal Leo, ostali pa so se v krohotu zasmejali. Nič ni čakal, kar sunil je izzivalca, da se je opotekel nazaj.

»Kaj boš ti, svinja slovenska ...«

Tako se je revanžiral oni.

»In ti švabska baraba ...«

Takrat sta se spoprijela, da branita čast svoje nacionalnosti. Leo je prišel iz vasi, naravnost iz kraljestva pastirjev, kjer se človek nauči marsikaterih pastirskih bojnih in pretepaških umetnosti. Kratkohlačnik je bil tepen. Toda Leo je pred grožnjo ostalih moral zbežati. Skril se je v stranišče. Ko je pozvonilo, je vstopil v razred tik za učiteljem. Še niso sedli, že je dvignil pretepeni kratkohlačnik roko, »Gospod učitelj, prosim ...« in je povedal, da ga je Leo imenoval švabsko barabo, da se je uprl temu in da je bil od Leona povrhu tega še tepen. Leo se ni mogel zagovarjati. Jezik še ni bil tako gladek in vešč, da bi povedal vse. Sicer pa mu niti ni bilo za to in veliko bi tudi ne pomagalo. Nemški učitelj se je razvnel ob njegovi psovki, izrečeni nemškemu kratkohlačniku. Zato mu je krepko pomeril hlače. Pograbil ga je za suknjo, ga vrgel na klop, kakor je bil dolg in širok in ga obdelaval s trstiko v smeh celega razreda. Le Rika ni vedela ne kako ne kaj ... Potem ga je bilo sram in ni se ji več približal. Tudi ni bil več tako priden. Podivjal je v mestu in za dobro vzgojeno Riko, hčerko slovenskega učitelja-begunca, ki se je tepel na fronti z Lahi, je bil preprostaški ...

V gimnaziji ni bilo nič boljše. Leo ni spregledal nobene lepe sošolke in vsi so vedeli za to. Drzen je bil in že v prvih skupnih šolskih dnevih se jim je približal. V začetku je imel vedno uspeh kot mali junak, potem pa so ga izpodrinili starejši. O, koliko štorij, povsem nedolžnih, se zgodi za srednješolskimi klopmi, četudi jih velikokrat, če ne vedno, krivično obsodijo! Ako bi gospodje profesorji vedeli za Leona in tovariše, bi sklicali konferenco in jih izključili. To je pedagogika profesorjev in izkušenih mož. Saj tako se je tudi velikokrat zgodilo. Zato pa so se študenje urili v zvitosti, hinavščini in Leo je bil spreten.

Res je, da ni mogel prikrivati žive krvi svojega telesa, toda vse to je bilo tako otroško nedolžno in velikokrat potencirano samo radi dolgočasja, ki je velikokrat domovalo pri marsikateri uri tega ali onega profesorja. Koliko pesmic in verzificiranih pisem so napisali! Gorje pa, če je katera prišla v roke razredniku ali kakemu napetemu profesorju! Čustvo do deklet in spoznanje, da je sošolka povsem drugačno bitje, se je razvijalo od razreda do razreda. In že v tretjem so si razdeljevali punce. Nekateri starejši so celo znali pripovedke iz zakotne ulice, kjer so se shajale prostitutke. Časi so bili nemirni in otroci so doživljali veliko stvari zgodaj in nihče ni imel časa niti smisla, da bi se prijateljsko pogovoril z njimi.

Po prevratu so prišli novi učenci, novi sošolci in sošolka Marja. Lepa, črna, temno poltna, ogorela od južnega solnca in v kratkem belem krilu. In Leo je sanjaril o njej in mnogo sošolcev. Toda Leo je bil eden izmed najmlajših in tudi denarja ni imel za bonbone, ki jih je Marija, hčerka sodnega svetnika, kaj rada zobala. Zato je moral v ozadje. V peti šoli je napisal pesem z akrostihonom o Marji in o sošolcu Tonetu, dvakratnemu repetentu, spretnemu goljufu pri šolskih nalogah in veščem v raznih znanostih življenja, ulice ... Zato je dobil v odmoru klofuto. Še isti dan, ko je pesem izšla v razrednem listu.

Dekle je prvič poljubil v četrti šoli, ko je imel 14 let. Z nekaterimi tovariši so se skupno po večerih potikali po parku. Eden izmed njih, sin višjega finančnega uradnika, je na skrivaj tržil z zaplenjenim tobakom. Z dekleti so se spoznali pri sokolskih telovadnih nastopih, v parku, na promenadi ... Tako se je zgodilo, da so jih hodili čakat po telovadbi, ali pa, da so se dogovorjeno sešli v gozdu izven mesta. Na eni izmed takih ekskurzij si je Leo priboril nežno bledo Mirko. Ko so zvečer posedali v mraku parka, sta se poljubila. Pol ure po tistih prvih poljubih sta šla po gozdni aleji parka roko v roki. Ostali so, razdeljeni po bližini, sledili. Bili so cel klub, ki je imel ljubimce in ljubimke, tobakove tihotapce ter stražarje, ki so morali prežati, če se ne bliža njihovemu ljubimkanju kaka nevarna zver. Kak profesor ali oče tega ali onega, te ali one ... In tako dalje. Hodili so spretno precej časa. Tisti večer po prvih poljubih pa je Leo prisolil klofuto enemu svojih sošolcev, ki je moral vršiti ljubezensko stražo. Tudi on se je potegoval za Mirko, katero pa je usoda naklonila Leonu. Hotel se je maščevati. Stopil je iz zasede k njima in izzivalno čestital.

To je bilo skrajno žaljivo. Leo je spustil roko svoje izvoljenke in mu prisolil krepko klofuto.

Kmalu na to se je vse razbilo. Oče fanta, ki je tržil s tobakom in je bil tudi v ljubimkanju četi poglavar, jih je iztaknil. Leo in Mirka po tem nista govorila nikoli več. Kakor da ju je postalo nenadoma sram tistih prepovedanih poljubov ... Tri leta nato je umrla Mirka na jetiki.

Hrepenenje Leonovo, ki mu nihče ni mogel dati ne besedice nasveta, utehe ali česarkoli, je rastlo vedno bolj. Motilo ga je velikokrat pri učenju. Včasih se je zavedal svoje sentimentalnosti in petošolske sanjavosti. Zjezil se je, ker je hotel biti tudi v resnosti junak, ker je hotel postati mož. Saj je čital Cankarja, Dostojevskega, Tolstoja in je tudi sam koval pesmi in povesti ...

V peti šoli na počitnicah se je pokazal kot spreten tekmec in razdiratelj ljubezni. Igrali so na vasi Meškovo »Mater«. Iz vseh koncev so se zbrali študentje raznih šol, kakor je to že navada na deželi. Za dijaško podporno društvo so hoteli priigrati nekaj denarja. Leo je bil najmlajši. Imel pa je že eno leto dramatičnega tečaja za seboj, ki ga je na skrivaj, kljub šolski prepovedi, obiskal. Zato je bil pri dveh vajah celo režiser, dokler se nista sprla »ciganka Silva in župnik«, oba študenta v civilu in zaljubljen parček, ki se je ravno med vajami razhajal. Ko je prevzel režijo »župnik«, fant igralke Silve, je opazil, da Silva koketira z Leonom. Delala je to namenoma, ker je poznala ljubosumnost svojega fanta, ki je imel že 18 let in je dovršil drugi letnik učiteljišča.

Leo je pri tej zakolisni aferi triumfiral, ker je tako hotela Silva. Župnik pa se je jezil in na dan veselice, ko sta Leo in igralka Silva ves večer posedala skupaj in si zaljubljeno pogledovala v oči, se je napil do onemoglosti ... Nato so se razšli in Leo je kmalu moral spoznati, da je bilo vse skupaj le trenutna igra Silve, ki se je hotela osvoboditi ljubosumnega tretjeletničarja. Baje je imela v mislih novega fanta, nekega kadeta vojne realke.

Leo je bil precej razočaran. Toda to ni preprečilo, da bi se ne zagledal v lepo Hrvatico Božo, ki je za časa njegove šeste šole prišla iz Hrvatske. Oče je bil državni uradnik, ki ga je režim prestavil v to mesto. Tako je prišla dolgokita in črnolasa Boža na gimnazijo in vzbudila pozornost celo sedmošolcev in osmošolcev. Veliko kartic je dobivala in pesmice so se kar na debelo kovale o črnih, dolgih kitah tretješolke.

Tudi Leo je zašel v gibanje. Dolgo časa je prikrival. Ljubosumnost in zaljubljenost drugih pa je odkrila tudi njega, ki je moral med vsemi doživeti največjo blamažo kot dokument slepe zaljubljenosti.

Če tudi je bilo pravzaprav prepovedano, je Boža rada hodila na promenado ob 6. uri zvečer, ko se je ves mladi svet zbiral v Gosposki ulici. Mesto še takrat ni bilo razsvetljeno z elektriko. Samo zeleno blede plinske svetiljke so bile priče promenade, ki je ravno radi te bežno sentimentalne svetlobe imela velik svoj čar za mlade ljudi. Leo je bil že od tretje šole sem kratkoviden. Pokvaril si je oči v prvi in drugi šoli, ko so se v pomanjkanju petroleja učili ob slabih karbidnih svetiljkah.

Nekoč je hodil že celo uro po promenadi. Korak za korakom je stopal v gotovi, nedolgi razdalji za Božo in njeno prijateljico. Vsaj tako si je mislil on. Seve, da so ga opazili, toda kljub temu da je bil on šestošolec, oni dve pa tretješolki, približati se ni upal. Pri tej štafeti ga sreča prijatelj Franček, realčan in rojak istih let.

»Kaj pa postopaš za tema dvema?«

Ker sta bila znanca, prijatelja in rojaka, pa mu je Leo povedal. In ko je Franček vse izvedel, je stopil korak naprej, pogledal dekleti in vrnivši se k Leonu se je zasmejal: »Hudiča, kaj pa delaš? Saj to ni Boža! Za božjo voljo! Ali si slep? Saj to je šivilja iz naše ulice. Poznam jo. Šiva v bližini, kjer stanujem ...«

Leo je prebledel.

»Kako?«

»Res! Res!« In Franček se je smejal.

»Mislil sem po črni kiti, ki jo ima Boža ... Saj jo ima tale tudi.«

»Ali misliš, da ima samo Boža črno kito? Da jih druga dekleta nimajo?«

Tisti večer je šel streznjen spat. Štiri mesece pozneje je prvič videl Binico.

Velikokrat v življenju se zgodi, da se srečajo ljudje že večkrat prej, predno se spoznajo. Leo in Binica sta se vozila večkrat v istem vlaku domov na počitnice in v mesto v šolo. Seveda vsak zase, vsak v svoji družbi. Takrat se je študentarija peljala na velike počitnice. Razposajeni, kakor vedno so se veselili svojih uspehov in povratka. Niti oni niso bili žalostni, ki jim je bilo spričevalo opomin za učenje ali pa celo usoda izgubljenega leta.

Na takih potih je toliko prešernega študentovskega veselja, četudi se mnogokrat kak filisterski potnik pritoži nad razgrajanjem »slabo vzgojene« mladine, ki ne more sedeti tako dolgočasno pribito kot on in dremati. Zgodbe o ogoljufanih, prevaranih profesorjih, razredne povesti o zaljubljenih sošolcih, o prepovedanih cigaretah, o pijanih profesorjih in njih ženah, vse polno je romantične vsebine tega pogovarjanja.

Leo je sedel v kotu pri oknu. Skupaj z bratom sta potovala. Bil je nekam zamišljen, kar sicer pred ljudmi ni bila njegova navada. Zadnje čase je bil večkrat tak, četudi tega niso drugi opazili. Kar pograbilo ga je, pa je bil po celo uro malobeseden in nekam mrkogled.

Vlak je vozil svojo počasno, prav dolgočasno vožnjo. Študentje in študentke so preživljali vožnjo kot po navadi. Leonu nasproti na drugi klopi je sedela lepa Binica. Mlado, plavolaso dekle, rdečih lic in sveže vzbrstelih grudi kakor dvoje živih, zorečih jabolk. Žarela je od mladostnega brstenja in mlade lepote, katere se je dobro zavedala. Med tovarišicami je imela prvo besedo, saj je bila med najstarejšimi. — Kakor da je bil vlak tisti, ki je vedno bolj predel v Leonu mrežo novega hrepenenja. Vse tisto nejasno, kar se je že celih pet let javljalo v njem, je začenjalo dobivati resnejše, ostrejše oblike. Ob ropotanju vlaka je Leo veliko mislil in Binico je premislil do dna. Detinska igrača in pastirska porednost preko petošolstva se je vedno bolj rojevala v hrepenenje po neki nežni duši, ki bi mu bila vse. Res. Imel je dobro mater. Toda mati je samo mati. V takem prvem mladostnem hrepenenju odpove njena beseda, je veliko premalo, zakaj tak mlad človek ima tisočero misli, tisočero čustev, s katerimi mnogokrat ne ve, kod ne kam. Kakor človek, ki je našel zaklad, a ne ve, kako bi ga razdejal, kako razsipal ...

Tako je bilo Leonu. In povrh tega: njegovo življenje se je cepilo, dvojilo se je, zakaj ne samo svojega čustva, tudi telo, mlado kri je čutil vedno bolj in tudi z njim ni vedel ne kod ne kam. In včasih se je zgabil za trenutek samemu sebi. Skušal je pozabiti, skušal si je prikriti porajajočo se telesnost. Čudno se mu je zdelo velikokrat, da je pozabil nanjo ob črni Mariji, bledi Mirki, razposajeni in kovani Silvi, vseh tistih, v katerih je iskal upodobitve svojega hrepenenja ...

Zadnje čase po tistem dogodku z Božo mu je bilo včasih strašno. Mučil se je s tem večnim razočaranjem in sedaj na vlaku, kakor da je oklenil svojo mlado dušo v novo molitev, se je udal tistim ognježarnim očem, tistim ustnicam in valovečim grudim mladega dekleta. Binica je bila skrbno lepo oblečena. Ozka, kratka obleka se je tesno prilegala mlademu telesu in zlasti prsi so se močno odražale. Še star dedec, ki je zašel med to študentovsko razgrajajočo druhal, se je oziral po njej. Leo ga je opazil mimogrede, kako je nekam žalostno pogledal skozi okno, kjer so leteli brzojavni drogovi, polja, gozdovi, hribčki ... Morda se je spominjal svoje mladosti in lepih deklet, ki jih je nekoč ljubil ... Ko je vlak privozil na postajo, kjer je morala izstopiti, je Leo vstal. Vedel je, da je tisti kovček tam zgoraj na polici njen in da ni ravno lehak. Binica je stopila na klop. Prosila je tovarišico, da ji pomaga. V tistem trenutku je že stal na klopi Leo.

»Dovolite, gospodična!«

Binica ni rekla ničesar. Leo je kovček dvignil in ji zaukazal izstopiti.

»Dal vam ga bom skozi okno!«

In ko se je zahvalila z bežno besedo in z žarnim pogledom, zamahnila vsem z roko v pozdrav, kakor da je že star znanec vseh, tudi Leonov, je bil ves srečen. Saj je ujel pozdrav, ki je bil namenjen vsem, zase. Samo sebi ga je pripisal, ker je tako želel. In tudi on je zamahnil z roko, ko se je ob ogalu postaje Binica še enkrat ozrla. Nato žvižg sprevodnika, tromba, vlakovodje in vlak je odsopihal. Leo je ostal pri odprtem oknu. Ob vhodu vlaka si je hladil razgreto lice. Mračilo se je. Solnca ni bilo nikjer več. In vlak je bežal kakor pošastna senca v noč, v temno noč, ki je zabrisala vse mimohiteče njive, gozdove, hribe, v njih predmetnosti ... Zvezde ni bilo še nobene. Lokomotiva je sopihala in vlekla za seboj dolgo žarečo perjanico isker ...

V vlaku se je šum pomiril. Veliko jih je že izstopilo, ostali so bili izmučeni. Nekateri so se ob bližajoči se končni postaji zamislili v svoje domove. Na matere, očete, bratce, sestre so že mislili, ki jih bodo nocoj sprejeli ... Leo ni mislil ničesar. Gledal je v noč in sredi teme, tam iz gozdov, iz hribov se mu je svetilo dvoje žarnih oči. Več. Videl je cel obraz, svetel kot zvezda.

Veliko besedi, veliko boja je bilo. Leo je hotel na sokolsko veselico v Brezje. Oče pa ni hotel privoliti na noben način, četudi se je Leo trdovratno in samozavestno skliceval na vse načine, da je telovadec, da je Sokol, da je sedmošolec, da ni več otrok itd. Seve, vsega tega ni govoril očetu. Le materi, da bi prosila in posredovala zanj. In ker je bil slučajno na vasi na počitnicah tudi mlad profesor, Sokol, ki je nameraval na veselico, je končno v njegovem spremstvu oče dovolil.

»Zakaj vraga ima tako silo na to prokleto veselico?« je godrnjal oče.

»Pusti ga, naj gre. Saj prideta skupaj s profesorjem domov,« je mirila mati. V Brezje je bilo celi dve uri hoda. In v Brezju je bila — Binica. Tega ni vedel nihče razen Leona.

Na tihem je nesel seboj 10 umetniških kartic. Že doma, sinoči, ob petrolejki, jih je napisal. Vseh 10 na Binico. In popoldne, po telovadnem nastopu, ko se je v prvem mraku razvila prosta zabava s šaljivo pošto, so romale k Binici. Kartica za kartico. Beseda se je nizala k besedi, čustvo k čustvu, da naniza Leonovo 17letno hrepenenje ...

Lepa Binica pa je imela vse polno kavalirjev. Tudi mladi profesor je plesal z rajo. In pogranični komisar, učitelj, finančni preglednik, uradnik hranilnice, ki je bil Leonov znanec iz gimnazije, le da je bil 2 leti starejši. Izključili so ga iz šole radi nerednosti, pa si je poiskal službo pri hranilnici. Vse to se je vrtelo okoli Binice. Plesalo, jo objemalo okoli pasu, stiskalo njene mlade grudi k sebi, da je zažarelo v njenih očeh. In velikokrat se je vsa upehana, težko sopeča vračala k mizi. Tam jo je čakala kartica. Najprej ena, nato druga, tretja ... »Ojoj, celih deset! Kdo pa je tako radodaren?« Gospod profesor, ki je bil mlad, sicer že zakonski mož, je bil poreden in je Binici povedal.

»A tako ...«

Z Leonom sta se bežno pozdravila. Njene oči, njene misli so bile vse drugod.

»A tako ...«

Zabolele so ga njene besede in radi profesorjeve izdaje se je čutil osramočenega. Hud je bil nanj in v goreči, prikrivajoči jezi je sedel pri mizi. Binica pa je povedala svojim kavalirjem. Vsi so brali njegove kartice. In so se smejali.

»Zakaj pa ne plešete, gospod Vuk?«

Tako žaljivo se je obrnil nanj finančni preglednik, lep, mlad in korajžen fant, podjeten pri lepih dekletih.

»Ne znam ...« je užaljeno odgovoril Leo.

»O, to se bo pa treba naučiti! Brez plesa ni življenja in ni deklet ...« Nato sta se zasukala z Binico. Leo je med plesom izginil na veliki vrt, ki je bil pravzaprav skromen park Brezja, obmejnega trga.

Ni vedel, kako dolgo je hodil in posedal ob obrežju reke, ki je šumela tik ob parku. Vzdramil se je iz svojih misli, ko je začul tihe, počasne korake. Iz gostilne sem je prihajala godba, od reke šumenje valov, tam po prodcu so odmevale stopinje. Stopil je za veliki hrast. Med drevjem je bila tema in nihče ga ni mogel videti. Ko je šlo dvoje tesno objetih ljudi mimo hrasta, mu je zastala sapa. Dvoje žarečih oči, rdeče ustnice, sočne kot prve črešnje in jabolčne grudi ...

Binica in komisar. (Epolete so se zasvetile ob pramenih mesca, ki so se prikradli skozi drevje na njuno pot.)

Binici je bilo 16 let.

Deset dni potem se je Leo napil v trgovčevem vinogradu. Povabila ga je Lojzka. Cela družba mladih ljudi se je zbrala v vinogradu. In Leo, ki do takrat ni pil, se je napil. Hotel se je napiti pozabljenega. Ko se je v smeh in zabavo ves truden in vinjen zrušil na trati ob zidanici, se je prikradla v vinjeno glavo senca dveh tesno se oklepajočih teles.

»Binica!«

Družba se je smejala. Lojzka pa je konmentirala. Mogoče iz jeze, ker jo je ves čas pri mizi poljubljal, strastno poljubljal na usta, lica, grudi, vrat, da se je smejala in zabavala vsa družba. In tu na trati je izpovedal svojo bol, svoje hrepenenje. Lojzka je bila razočarana ...

3. Hlapec Matjaž.

Vrata v hlev so bila na stežaj odprta. Konji so vedno nadihali močne vročine. Zato jim je bil ponoči in po dnevi sveži zrak potreben. Na polici ob postelji je brlela skromna petrolejka. Konji so prežvekovali. Njih globoko dihanje je bila živa sapa tega prostora.

Matjaž je napol ležal napol sedel na postelji. Na vzglavnik je položil kos deske, na katero je razprostrl papir in kuverto. Iz žepa je potegnil kratek tintni svinčnik, ga namočil v ustih, da si je pomazal jezik, in začel pisariti po rjavem papirju, v katerem je bilo prej pismo zavito.

Tedaj je vstopil v hlev Leo. Pozdravila sta se. Matjaž se je muzal in odložil svoje pisanje. Pravzaprav je vse skupaj skril pod desko. Leo je napravil par korakov gor, dol. Nato se je vstavil pred smehljajočim Matjažem.

»Zakaj se smeješ?«

»He! Zato, ker je veselo ...«

Molk. Leo se je zagledal v tri konje in poslušal njih prežvekovanje.

»Včeraj ste ga pa vlivali!«

Dobrodušni obraz 25letnega hlapca se je vedno bolj izgubljal v smeh. Tudi Leo se je nasmehnil.

»Smo ga. Da. Zato pa je danes precejšen maček!«

»Hihi! Lojzka mi je pravila. Tudi ona ga je imela pod kapom. Ali si jo res tako divje poljubljal? ... Hihi! Pravila je ... Kaj pa Binica?«

»Katera Binica?« Leo je skušal govoriti povsem hladno, mrtvo.

»Hihi! Tista ... Tam iz Brezja. O, saj jo dobro poznaš. Ali ne? Saj si jo klical v pijanosti.«

»Ne vem.« Leo se je natančno spominjal vsega. Niti besedica se ni izgubila iz spomina. Vedel je vse, kar je počenjal in govoril. Zato se je hudoval nad Lojzko, ki je znesla vse na veliki zvon.

»Nikar ne taji. Saj ni nič hudega. Vem. Ženske so vrag. Če se zagledaš v takega-le hudička, pa ti je tako kakor konju, ki sem ga vpregel v voz. He, düjo! Sedaj pa le! Tako se nam godi z ženskami. Hihi! Gospa so se kregali ...«

»Ali jim je kdo povedal?«

»Še sinoči so se srečali z Lojzko, ko je nesla na pošto. Ošteli so jo. Lojzka pa se je smejala. Imela še ga je v glavi.«

Leona je najbolj bolelo to, da so se na njegov račun posmehovali in zabavali. Povedal je Matjažu, da to ni lepo. Najprej vabiti človeka v gorice, nato pa se norčevati iz njega in razlagati, kaj vse je počenjal, ne, to ni lepo.

»Ženska je hudič, Leo. Nikoli ji ničesar ne zaupaj!«

Leo je sedel na posteljo k hlapcu. Že tri leta je služil pri hiši. Dobra sta si bila in marsikaj sta si že povedala. Oče sicer ni bil vedno zadovoljen z Matjažem, ker se mu je zdel prepočasen in prepovršen. Včasih je samo bežno počesal konje, da si bil ves prašen, če si se jih dotaknil. Takrat je bil kregan. Toda Matjaž je bil vajen. Pri levem ušesu noter, pri desnem ven. Ali pa narobe. Kadar pa so se peljali s kočijo na veselico, ali v mesto, ali v trg, kadar se je bilo treba tudi hlapcu postaviti, oj, takrat je konje skrbno počesal, namazal kopita, osnažil škornje in opremo, da se je vse svetilo ... Marsikaterega gospodarja je že izkusil in imel je še kljub temu veliko upanja.

Oče je bil izgubljen kmečki človek, brat mnogih bratov in sester, ki je moral v svet po kruh. Hlapec je bil, rudar, delavec v tovarni, viničaril je in spal pri deklah. Pri eni je spočel Matjaža. Nato jo je pustil. Sčasoma se je zapil in neko zimo so ga našli zmrznjenega doli ob potoku. Na žganjekuhi se je preveč navlekel. Pot je bila spolzka, noge težke. Opotekel se je, obležal v cestnem jarku in umrl. Za Matjaža se nikoli ni brigal. Kljub temu se ga je Matjaž spominjal z veselo, šaljivo besedo. »Hej, to ti je bil kajon, tak ... kot je njegov sin!« Zakaj tisti veseli del življenja je podedoval po očetu. Žalosten ni bil skoraj nikoli. Samo jezen. Takrat je preklel vse hudiče in bogove.

V cerkev ni hodil. Samo na trg pred cerkev ali pa v trgovino, kjer je bila Lojzka. Po sobotah zvečer je včasih celo uro daleč šel vasovat. Mnogo nedelj je prišel zjutraj domov, ko so šli ljudje k rani maši. In če ga je gospodinja zalotila pri tem jutranjem povratku in se pošalila, češ, ali gre k rani maši, da je tako zgodaj vstal, je smehljajoč se odgovoril: »O, ne, gospa! Jaz sem že opravil mašo. In tudi pri obhajilu sem že bil!«

»Ti, cigan ti, ciganski!« je rekla, on pa se je zadovoljno smejal, kakor človek po dobro opravljenem delu. Od desetega leta naprej je bil pri tujih ljudeh. Sprva kot pastirček, nato pastir v velikih travnikih, končno hlapec. Tudi po bolnici se je klatil. V nogah je imel prehlad. Nakopal si ga je kot otrok in velikokrat mu je teklo. Tega ga je bilo najbolj sram. Redko kdaj je hodil bos, četudi bi moral noge večkrat zračiti. Kopat se ni šel nikoli v druščini. Vedno sam in še to redkokdaj. Bil je vajen hleva. Zato se je za silo osnažil samo v nedeljo, če je šel na trg pred cerkev ali pa je smuknil na skrivaj s kakim dekletom v gostilno. V mestu si je kupil parfuma, s katerim je skušal pregnati konjske duhove iz svoje obleke in skušal prijetno dišati v ženski družbi. Tega se je privadil v bolnici.

Navihan je bil, da mu ni bilo para. Rad je v šali spletkaril, hujskal med fanti. Kadar pa je bilo že prevroče, je popihal. Nekoč je moral bežati celo uro, kar je bilo za njegove bolne noge rekord. V sosednji vasi so ga hoteli premikastiti, ker je bil tekmec pri nekem dekletu.

»Bežal sem, da nisem čutil nog ...« je kaj rad sam pripovedoval. Skrivnosti je težko prenašal. Kar je imel v mislih, je povedal. Le kadar se je v delu pregrešil, pozabil na kak opravek, ki mu ga je gospodar naročil, se je znal zvijati na vse pretege. Izgovarjal se je na vse mogoče načine. Lagal je, da je bil včasih še pol ure potem rdeč in v skrbeh, da njegove laži ne razkrinkajo. Prisegal je pri svoji »grešni« duši, pri bogu, pri hudiču itd., da je položil vajeti v tisti kot, kjer jih sedaj ni bilo. Nič zato, če jih je gospodar izstaknil še v vprežni opremi. Matjaž je še vnaprej trdil svoje, samo da je situaciji primerno zaobrnil. Tako ga je velikokrat spravil v smeh, kakor je bil sicer gospodar strog in hud človek. Toda kaj je hotel. Spoznal ga je tekom časa. Ko je v bolnici ozdravel, mu je bolniški zdravnik ponudil mesto strežaja. Matjaž je sprejel. Služba ni bila težka. Pri operacijah se je izkazal za kaj praktičnega in zdravniku se je prikupil. Prve štiri tedne po ozdravljenju je bil reden. Nato se je vžgala živa kri, ki ni mogla prenašati natančno odmerjenih ur službe in prostega časa. Tudi po ženski ga je žejalo in vino mu je zadišalo. Kar čez visoko zidano ograjo je splezal. Navadno zvečer po večerji, ko ni bilo več inšpekcije.

Najbolj hudo mu je bilo po nedeljah. Jezil se je nad bolniki, ki so ga ovirali, da ni mogel takoj po obedu pobrisati. Neko nedeljo, ravno opoldne, je eden izmed bolnikov izdihnil. Veliko dela in preglavic je bilo ž njim. Matjaž je že komaj čakal, da se spravi na oni svet.

Kakor hitro pa je bil mrlič v bolniški sobi, ga je moral s tovarišem spraviti v mrtvašnico. Tisti dan pa je bil sam. Tovariš je imel dopust.

Matjaž je z dekletom, ki ga je kmalu na svojih nočnih pohodih izstaknil, imel sestanek. Kmalu po obedu. V mrtvašnico je bilo precej daleč. Zlasti pa tisto nedeljo. Na koncu v kotu bolniškega parka je bila. Predaleč za Matjaža, kateremu se je mudilo k dekletu. Zato ni imel časa veliko se ukvarjati z mrtvim človekom. Naložil ga je in spravil v drvarnici.

»Bom že zvečer crknjenega hudiča spravil v kamro ... Sedaj ni časa.« Tako si je rekel in ga pustil med drvami. Vrnil se je sredi noči. Utrujen, pijan vina in sladkostrastnih trenutkov, ki jih je preživel z dekletom na gostilničarjevem gumnu. Na mrliča je pozabil. Dekle, ki so drugi dan zjutraj morale po drva, so zagnale divji krik. Kljub temu mu niso povedale ničesar, ko je prišel na zajtrk. Iz maščevanja, ker se je vedno norčeval iz njih in ker nobene ni maral. Niti po zajtrku se ni spomnil na mrliča.

Ob osmih je prišel zdravnik. Bil je že v mrtvašnici.

»Kje pa leži štev. 72, ki je včeraj umrla?«

Tedaj se je Matjaž spomnil. Tedaj se je zdramil iz sanj veselo prečute noči. Ni vedel, ali se naj smeje ali opravičuje.

»Gospod doktor ... v drvarnici je ...«

Doktor je bil ves iz sebe. Komaj se je seve zadržal, da ni butnil v smeh. Vendar ni pomagalo ničesar. Matjaž je moral na pot. Odpustili so ga. In kadar je pripovedoval zgodbo o mrliču v drvarnici, jo je vedno končal z dobrodušnim vzdihom: »Enega hudiča sem spravil v drvarnico, drugega pa na svet. Ves sem bil neumen. Nič nisem pazil. Deklina je zanosila.

Hej, fantje!

Jaz imam že sina ...«

Tako je govoril, kadar je bil pijan in v druščini, ki jo je ljubil in ki ji je lahko zaupal take skrivnosti. Sicer je skrbno skrival svoj greh. Z Leonom sta si bila dobra. Leonu je zaupal. Marsikaj mu je povedal. Tako kakor je mislil. Zlasti je rad govoril o dekletih, naravnost in brez olepšanja. S kmečko fantovsko besedo, katere Leo v zadnjem času ni mogel prenašati. Prerobata, preprostaška, pretrda mu je bila. Zakaj v njem je živelo še tisoč sanj ...

Povedal mu je zgodbico o Binici. Tudi o svojih sanjah je govoril. Zaletel se je v pripovedovanje. Ni mogel več prekiniti, ko je začel. Naletel je na Matjaža in mu je povedal. Tako tujega se je čutil, tako zapuščenega, onemoglega ob velikem razočaranju, ki mu ga je pripravila noč zadnje veselice. Matjaž ga je verno poslušal. In če bi mu pogledal v polsvitu slabo razsvetljenega hleva Leo v oči, bi videl v njih lahen nasmešek. Smehljaj sočutja izkušenega človeka, kakoršnega se je Matjaž smatral. Vsaj pri ženskah. In ko je Leo končal, je začel on:

»Nikar se ne gnjavi. Babe so babe. Vsaka išče samo eno. Vi, gospodje, se tako razpasete v svojih sanjah, da včasih sploh ne veste več, da je fant — fant, dekle — dekle. Toliko se učite, velikokrat pa niti ne veste, zakaj je bog ustvaril dvoje sorte ljudi. Tistega, kar popi pravijo, bi vi vendar ne smeli verjeti. Študirate po mestih, pa ste taki kot popje. Mi tega nimamo. Dokler si mlad, si mlad. Nikar ne glej deklet, kakor nedeljski lovec zajca. Saj dekleta ne gledajo in ne mislijo tako. Oj, kaj vse mislijo! Ti še tega ne veš. In pogovarjajo se ravno tako mastno, ravno tako debelo, kot mi. Samo, kadar smo v družbi, ob belem dnevu, se drže kot lilije bele. Kadar pa sta sama in je noč pa kaj mehkega v bližini, hej, hej, takrat pa zacvetejo ... Samo tega čakajo. Kakor mi. Vsi smo krvavi pod kožo. Zakaj se jeziš nad tisto deklino? Saj jih je vse polno na svetu. Poslušaj! Povedal ti bom dogodek, ki sem ga res doživel. Ni izmišljena zgodba.

Pred letom je bilo. V soboto zvečer. Šla sva s Kolarjevim hlapcem na lov. Na fantovski lov. Precej slabo je bilo. Meni ni hotela odpreti tista, ki sem jo iskal. Slišal sem pozneje, da je bil nekdo drugi pri njej. V hudomušnosti sem naščuval tovariša, da sva šla skupno k njegovi deklini. Tema je bila kot v krtovi deželi. Ob vsaki kamen sva se spodtaknila. In veter je pihal. Splaziva se pod njeno okno.

On jo začne klicati, jaz pa se skrijem. Dekle pove takoj, kje je ključ hišnih vrat. Po dogovoru sem sezul čevlje in se splazil jaz v hišo. Moral sem tiho, da ne zbudim gospodarja. Ker sicer bi bilo po meni in po dekli. Zato niti govorila nisva. Kar legla sva. Že dolgo ni bil pri njej. Čakala ga je ... Čez teden smo se sešli v gostilni. Vsi trije. Pa ji reče on: »Kdo pa je bil prejšnjo soboto pri tebi?« Osorno, jezno. Samo na videz.

»Kaj boš vprašal?« pravi ona in se nesramežljivo nasmehne. »Ti!«

»Jaz?« ...

Nisem vzdržal več smeha. Pri moji duši, pri moji krščanski duši, ali veš, da do takrat ni vedela, da sem jaz spal pri njej in ne njen fant? Smejali smo se vsi trije. Sprva se je sicer nekam zvijala in je skušala biti čemerna. Toda to je bilo potvorjeno, igrano. Žensko je treba poznati. Všeč pa ji je končno vendar le bilo, da je izmenjala ...

Malo je postal. Leo ga je poslušal mirno. Brez vsakega izraza. Niti nasmehnil se ni, niti izpregovoril.

»Take so pač ženske! Čakajo, da prideš. In vi gospodje ste tako čudni, da jih na vse načine povzdigujete, tisoč besedi izpojete. Kakor otrokom. Kako ste nerodni, študirani ljudje! Včasih vam zmešajo knjige vso pamet. Vsaka ženska na tihem misli: Pridi, pridi! Vzemi me! Uživaj me, da te bom uživala tudi jaz ... Tako mislim vsaj jaz, ker tako me je izučilo življenje.«

»Da ni ničesar drugega? ...«

Leonov glas je drhtel.

»Ničesar. In dokler si mlad, je to dovolj. Veliko! Hej, Leo ... saj jih je dosti. Saj ni samo ena na svetu!«

Matjaž je zažvižgal veselo poskočnico. Konj je zakašljal. Leo je stopil na prag, med vrata. Hotel je že oditi. Matjaž pa ga je zadržal.

»Leo ... nekaj bi te prosil!«

Leo se je obrnil.

»Če bi mi napisal lepo pismo ... ti to znaš. Tako, da bi se rimalo. Imel sem par prepisov iz tiste knjige, kjer so taki dopisi, pa sem jo zgubil. Eni deklini bom pisal. Pa bi rad, veš tako, da bi bilo ... lepo. Ampak po naše, preprosto, da bo izgledalo kot moje ...«

Leo se je nasmehnil.

»Ali ni časa še jutri?«

»Pojutrišnjem je že sobota. In v nedeljo bi rad poplesal ž njo.«

»Saj je še jutri čas. Če jutri oddaš na pošto, v soboto dobi in v nedeljo lahko pride. Danes nisem razpoložen. Jutri zjutraj sestavim in ti prinesem.«

»Leo, ni treba nikomur nič praviti. Smejali bi se!«

»Nikomur! Lahko noč!«

Matjaž si je zmanil roke, ko je Leo izginil izpred vrat. Veselil se je, da mu bo pomagal iz zadrege. Zakaj, Leo bo sestavil lepo pismo in dekle bo kar zijalo, ko ga bo sprejelo. Ta misel, to veselje je bila Matjaževa večerna molitev. Stegnil se je na pol oblečen na posteljo. Jutri bo treba zgodaj vstati. Ne izplača se, da bi se človek slačil. Nekaj minut spanja se prihrani pri tem ... Lahko noč!

4. Noč.

V sobi je bilo vse mirno. Brat je spal široko razodet. Dihal je komaj glasno. Leo je oprezno priprl vrata, da ni vzbudil ropota. Ne vzdramil bi ga rad. Godrnjal bi. Skozi okno je padala mesečina ravno na njegovo posteljo, ki je stala ob oknu. Stopil je k oknu, se naslonil nanj in prisluhnil utripanju noči. Vse je bilo tako skrivnostno tiho. Le iz daljave, tam iz tistih od noči temnih trtnih hribov, je tajnostno klopotalo. Daleč naokoli je odmevalo kot zvon. V raznih glasovih. Mlado naglo, težko in staro. Klopotci so peli svojo pesem, pesem sredi noči kot zaljubljeni vagabundi, ki so se nekoč klatili s kitarami po svetu. In vmes tu pa tam kot težak akord — lajanje psov. Daljno, klicajoče, zategnjeno ...

Pod Leonom se je razprostirala dolina travnikov in njiv. Tam doli proti gozdnatim hribom se je ob vitkih telesih jelš, svojih prijateljic in čuvajev, vil potok. Iznad hiš, ki so počivale v tihem spanju, so se dvigale visoko vzravnane palme. Če je zapihal veter, je zašušljalo in tu pa tam se je oglasil za trenutek vzdramljen ptič. Tam daleč nekje, kdo ve, v kateri vasi, se je oglasila ponočna pesem. Fantje, ki so stopili po delu še po vasi, da se javijo dekletom, da pojeze malo stroge in zaspane očete in matere. Veselo, na dolgo, kakor da je brez konca. Nekaj tajinstvenega, skoraj žalostnega, je v tem zategnjenem petju kmečkih fantov.

Tam klopotci, tu šušljanje vitkih palm, žuborenje vode na mlinu, psi, dolina vklenjena, objeta od temnih gozdov in listja polnih trt, ki skrivajo svoje grozdje, kakor sramežljiva mlada dekleta svoje oči in vzbrstele grudi ... Vse to je ena sama pesem teh krajev, tiha, zamišljena, sanjava, opojna kot vino, ki se rodi v teh hribih ...

Mlad človek je slonel ob oknu. Globoko sklonjen je skril glavo v roke in se zjokal. Težko, sunkoma, trgajoče je jokal. Kakor da zadržuje solze, ki so lile same iz mladih, razočaranih očes.

»Samo to ...«

To je bila strašna beseda vseh besed. In zato jo je moral izjokati. Izplakniti vse tiste sanje, ki so se mu tako strašno zrušile, da se je čutil najnesrečnejšega človeka na svetu. Ničesar drugega. Zato je jokal. Zato se je čutil zapuščenega, prevaranega, nesrečnega. Skozi okno na vrt bi se najraje zagnal. Ob ustem kamnu tam doli bi si razbil glavo. Vendar ...

»Zakaj? Matjaž, ki pravzaprav nima ničesar dobrega na svetu, ki mora po 16 ur na dan delati ... in vendar živi. Živi. Četudi pravi, da je samo to, da ni tistih sanj, tistih lepih sanj nikjer na svetu, da je vse izrodek mladostne domišljije ...«

Solze so se posušile. Upor, tisti vseupor, ki ga premore samo mlad človek in ki sledi pri zdravi, krepki mladosti vsakemu, še tako težkemu razočaranju, se je vzbudil v njem.

»Tukaj, jaz, na oni strani pa magari ves svet ...« To je bil ponos mladega človeka, ki ga je v hipu ob mesečni noči in klopotcih postalo sram vseh tistih sanj, sram vseh tistih nemočnih solza. Sedemnajst let. To so že leta. To ni več detinstvo, da bi se človek za vsako malenkost cmeril, zgrabil mamo za krilo. »In če tudi je samo to, naj bo. Živel bom. Užival.« To je bil sklep, ko je legel v posteljo in ni mogel zaspati. Samo sklep je še bil, zakaj ni mogoče iztrgati sanj in misli, kakor pobereš na cesti kamen in ga vržeš v jarek. Njegov sklep je bil sklep upora, sklep mladega človeka, ki je skušal nastopiti neko novo pot, pot mladostnega junaštva. Najbolj se je bal tega, da bi se pokazal klavrnega, nemogočnega, odvisnega od takega-le dekleta. Saj jih je veliko na svetu, je dejal Matjaž. In Matjaž je že skusil marsikaj. On že ve. Tudi od drugih je slišal. Sošolec Toni ni nikoli govoril drugače. Še hujše. In Toni je bil repetent. Dvakratni.

Kljub temu ni mogel spati. Mlada kri, ki je vedno bolj vrela v njem, mu ni dala spati. Kri, ki jo je skušal zatreti s sanjami o Binici in vseh tistih dekletih, ki so se mu v dalji zdele tako lepe, skrivnostne kakor modre cvetke romantikov, ali pa tiste grajske gospodične, o katerih so peli srednjeveški pevci vagabundi. Mladostna romantika ... Kri pa je klicala življenje vedno bližje in v temi so se vmešavala v njegove sanje vitka telesa istih deklet, ki so se mu zdele tako dobre, čiste, nedolžne, opojne. Toda ali niso opojna samo njih telesa? Zakaj izginejo sanje, ko se jih dotakneš, ko začuti tvoja roka mladostno telo živega dekleta? Zakaj je šla Binica s komisarjem ponoči po parku? Samo zato ... je dejal Matjaž. »In naj bo — samo za to!« To je bila najpogumnejša misel od prejšnjega večera, ko se je ves pijan, bolan in tepen od lastne matere zvijal po postelji.

V peti šoli je bil takrat. Stanoval je s štirimi drugimi študenti pri nemški rodbini penzijoniranega višjega državnega uradnika. Spal je v bivši kopalnici, ki so jo prenaredili za sobico. Pozimi je bilo precej mraz v njej in večkrat je zgodaj legel v posteljo, da ogreje premrzle noge. Rodbina je štedila z vsako paro. Jedli so sicer precej dobro, a malo. Leo si je pomagal z denarjem, ki ga je mimogrede zaslužil pri instrukciji. Kakor so bili premožni doma, ni dal oče nikoli več denarja v njegove roke, kot je bilo za zvezke in šolske potrebščine nujno potrebno. In zato je moral voditi in vedno predložiti točen račun izdatkov. Tako je bil oče, dober avstrijski uradnik, natančen.

V isti sobi je preživljal svoje sanje in svoje prve pesmi. Ko je tisti dan po klofuti radi akrostihona na Marjo in Tonija ob prvem mraku legel oblečen na posteljo, je vstopila dekla Liza. Okrog 30 let je imela. Močnega telesa, prs, da so se zibale, kadar se je obračala, in v licih ji je kri kar cvetela. Poročena, a ločena žena, ki je pripovedovala o svojem pijanem možu, kadar je bila dobre volje. Študentje in tudi gospodinja so jo imeli za nekoliko slaboumno. Nekega dne je pokazala Leonu nočno srajco gospodinje. Bila je krvava. Liza se je smejala začudenemu Leonu.

»Poglejte, kri, kri ... Gospa se stara. Zato je tako jezična. Zato tako krvavi. Uh, in jaz moram to prati. Fej!« Nejevoljno je vrgla v škaf. Njene oči pa so vprašujoče bulile v mladega Leona.

»Neumna je. Res ...« Večkrat, kadar mu je prinesla obed in ga je pobožala po ramenih, je tako mislil. In sedaj, ko je vstopila v mraku v njegovo sobo, se je znova tega spomnil.

»Joj, kako sem se ustrašila!« Sklonila se je nad posteljo, da jo odgrne, pa je v temi začutila Leona. Nasmehnil se je. »Zakaj se niste javili?« Še vedno je slonela nad njegovimi prsi, da je začutil mehkobo njenih visečih grudi. Njene, sicer tako neumno in nevedno gledajoče oči, so se svetile v svetlobi, ki se je prikradla iz ulice.

»Zakaj ne govorite? Povejte kaj!« Sklonila se je čisto do njegovega obraza. Leo je začutil, kako mu je zaplala kri. Ko se je dotaknila njegovih ramen z roko, je občutil strašno željo zgrabiti jo, stisniti jo k sebi in z vsem telesom občutiti njene mehke, valoveče grudi, njena krvavocveteča lica. Neumna Liza ga je poščegetala in začela sta se ruvati. Obraza sta se dotaknila in začutila vročičnost lic. Par trenutkov. Leo se je utrudil ...

»Liza, mirujte ...« Čemu bi se človek tako neumno in otročje igral z deklo? S človekom, ki pravzaprav niti prave pameti nima. Tako so vsaj do sedaj vsi mislili. (Ali niso tega mislili zato, ker je bila Liza samo dekla in je bila že pri 30 letih zapuščena žena? Saj mož ni živel ne zanjo, ne z njo ...).

Tisto noč je sanjal, kako je preživel trenutke sladostrastja z deklo Lizo.

Lani je stanovanje premenil. Preselil se je k rodbini železničarja, ki je redil mlado ženo, otroka in svojo sestro. Zato pa sta ga obe komandirali. Celih 12 let je bil starejši od 22-letne žene, ki je bila lepa in je tudi kaj mnogo izdala za lepe obleke. (Zato so večkrat bolj slabo jedli. Vsi. Mož in študentje. Stanovali so trije pri njej. Leo, brat in njegov sošolec.) Leo je imel svoj kabinet — zopet preurejeno kopalnico. Le da je bila bolj zračna od prejšnje, na novo pobarvana, z novo posteljo in z električno lučjo. Veselil se je te udobnosti. Sestra gospodarjeva se je učila kuhati pri ženi. Bila pa je tudi za služkinjo. Z ženo sta se prav dobro razumeli. Zlasti, kadar je bilo treba voditi vojsko zoper moža. Živa je bila in 16 let je imela. Močna kot tista dekla Liza, a zvita in pametna. Z gospo sta čitali moderne romane. Celo Tolstoja, in Cankarja, ki pa se jima je zdel zelo dolgočasen. Roza, kakor so jo klicali, je imela svoje sanje, svoja hrepenenja. Hotela je postati vsaj gledališka igralka, če ne filmska. Zato je vstopila v dramatično šolo, ki jo je otvoril režiser Narodnega gledališča. Zato, da vzgoji kader idealnih ljudi in nekaj dobrih statistov, ki bi pri njegovih predstavah zastonj štatirali. Roza ni odjenjala, kakor se je režiser mudil z njo in so se ji ostali gojenci posmehovali. Včasih na skrivaj, včasih v obraz. Pretežka je bila, preneokretna in tako nedolžno je javkala na poskusnem odru, kadar je deklamirala. Zato pa je bila tem bolj živa in klepetava v odmorih, na ulici, v družbi. Povsod drugje. In Leonu je kar vpričo vseh povedala, da ga ima rada, da ji je zelo všeč. Večkrat se je celo šaljivo potožila, da Leo noče ničesar slišati o tem. Njenih besedi ni vzel resno. (Ravno takrat je imel Božo v mislih.)

Po vajah, ki so velikokrat trajale do polnoči, sta se skupaj vračala domov. Leo je imel kot deklamator precejšen uspeh. Zlasti pri dekletih, ki so se ozirale za njim in se pomenkovale o njegovih očeh, ki tako nedolžno, tako prepričevalno spremljajo deklamacijo. Kaj zato, če jim je večkrat deklamiral Prešernovo »Dekletom« ... Vari, vari, da priletna samka se ne boš jokala ... Režiser je imel veselje z njim. Po eni izmed takih vaj, ko sta se pozno vrnila domov, je skuhala čaja. (Gospodinja je večkrat zvečer, kadar je Leo dolgo sedel pri knjigah, storila isto. Prinesla mu je čaja, da se malo pokrepča in ogreje. Zakaj v sobi ni bilo peči in Leo je večkrat ves zavit v pelerino sedel pred knjigo ali pri pisanju.)

Leo je bil utrujen. Navadno ni mogel po vajah takoj zaspati. Zato je še prelistal kako knjigo ali pa zabeležil bežne dnevne vtise v svoj dnevnik. Za Rozo se tisti večer sploh zmenil ni. Zato je bil presenečen, ko je povsem tiho odprla vrata in postavila predenj skodelico čaja.

»Vzemi, da se malo ogreješ. In tako kislo, mračno se ti tudi ni treba držati.« Koketno, zapeljivo. Tikala sta se že od začetka poznanstva v dramatični šoli. Vsi gojenci so se pobratili med seboj in Leo je prejel od Roze močan poljub.

»Hvala!« Zahvalo je izrekel mimogrede. »Ali boš še študiral nocoj?« Roza je sedla na postejo. »Ne bom. Samo malo brskam. Nekam lažje zaspim.« Srkal je čaj. »Ali pišeš dnevnik?« ... »Ne. Zakaj vprašaš?« ... »Kar tako.« Roza je sedela tik ob koncu postelje, ki se je dotikala njegove mize. Ko je nagnil za poslednji požirek, je začutil dotik njene noge. Spogledala sta se. Leo se je pomnil dekle Lize, tistih strašnih sanj, ki so ga potem tolikokrat obletavale. Vedno bolj se je zavedal ognja, ki stalno tli v njem in ki včasih izbruhne v strašno poželjenje po ženskem telesu.

Vstal je. Sedel zraven Roze na posteljo. Roza mu je podstavila nogo. Zapletla sta se. Sprva v šali, igraje sta se oklenila. Nato sta se zavalila na posteljo. Kakor da je za trenutek izgubil zavest, jo je stisnil v strastni objem, prižel se k njenemu telesu ... Ona se je stisnila k njemu. Že ji je hotel strgati obleko iz tistih vzbrstelih grudi, ko je zaškripala postelja. Močno. Škripanje ga je vzdramilo iz poltene omotice. Odrinil jo je od sebe ... »Ti si hudič!« Šele sedaj je opazil, da ga je ugriznila v roko. »Pojdi!« — Kakor v pijanosti je pobrala skodelico in izginila. Leo se je izgubil v vročično poltne sanje. Strašno je trpel. Toda pomoči ni bilo od nikoder. Iskal jo je v Boži, ki ji je pisal bežno kartico in je nikdar ni poznal. Nikdar ni spregovoril besedice z njo, četudi mu je bilo hrepenenje po njej uteha, skromna uteha v vročici vedno bolj se pojavljajoče telesnosti.

Gospodinja je bila lepa. Roza je bila močno dekle, preveč močno. Lepa gospodinja, ki ni hotela roditi več otrok, je kar glasno dala razumeti, kako se ji studi plešasti mož, bivši feldvebel iz fronte, kjer sta se spoznala. Primorka je. Natakarica je bila v hotelu, kjer se je nastanila vojaška pisarna. Tako sta se spoznala. Staršev ni imela več, samo par krajcarjev dote. Zato se je oklenila takrat prijaznega feldvebla Kovača. Lepo se je oblačil, lepo friziral, železničar je bil, poduradnik ... No, se bo že dalo živeti z njim. V zakonu ... kakor da je splesnil. Plešo je dobil, siten je bil, ko se je vračal iz službe. Vozil se je zelo veliko, da je bilo ženi dolgčas. Seveda ne ravno radi njega. Sprva že. Toda, ko je tako opustel, ji je bilo prav, da ga ni videla. Njegova plača je za potrebo cele familije bila premajhna. Zato je vzela študente. Nekaj se študentom že da pritrgati ali pristradati, če ne drugače. In zgodilo se je, da so njeni trije študentje morali dva meseca skoraj neprenehoma žvekati za zajtrk in večerjo koruzne žgance z napol črno kavo. Zato, da si je lepa gospa lahko kupila rumene čevlje. Bog pomagaj! Moževa plača je bila pač premajhna ... In gospa gospodinja je bila poleg mladosti še zelo izobražena. Saj je bila natakarica v velikem hotelu, kamor so zahajali oficirji in feldvebli. Govorilo se je sicer v hiši, da se je mož v prvem letu zakona večkrat napil. V pijanosti je izpraševal ljudi, če njegov otrok res ni njegov otrok, temveč sin njegovega kompanikomandanta. Problem, ki mu ga nihče ni mogel razrešiti. Mogoče niti žena ne ... So stvari na svetu, ki so večni problem.

Sicer je bila prijazna. Z Leonom se je rada pogovarjala. O življenju, o dekletih, o gledališču, o literaturi. Kolikokrat v mrzlih zimskih večerih, ko ni bilo moža doma in je Rozo z otrokom nagnala spat, je sedela v kuhinji na dolgo stegnjena na štedilniku in brala vsemogoče romane ... Tolstoja, Zolaja, kogarkoli na koncu konca. Na poslednja jo je opozoril Leo, ki je študiral lepo literaturo in skušal pregnati kolportažne romane iz njenih rok. Kupovala si jih je včasih na skrivaj. Leo si je izposojeval knjige. Sam si je za pritrgan in pri inštrukciji prislužen krajcar kupoval lepe knjige. Dal jih je brat tudi gospodinji. Zato mu je po večerih večkrat skuhala čaja. In sta se pogovarjala pri tistem čaju o Ani Karenini, o Katjuši iz Vstajenja, o Milanu in Mileni ... Res. Leo je včasih šel zadovoljen spat. Lepo se je dalo pogovarjati z njo. In čaj je bil tudi dobrodošel.

Nekega popoldne, ko se je vrnil iz šole, jo je zalotil v svoji sobi. Knjige na mizi so bile pospravljene. Navadno tega ni storila. »Malo sem Vam morala pospraviti. Tak nered imate.«

»Hvala, gospa!« Nekam pritajeno se je smehljala. »Zakaj se pa smejete?« Oblila ga je rdečica. Med knjigami je zagledal svoj dnevnik. Pogledal ji je v oči. »Pa vendar niste ...« V dnevniku so bila njegova hrepenenja. Marja, Mirka, Silva, Boža ...

»Ali je Boža lepa?« Počasi, skrivnostno, izzivajoče in obtožujoče je vprašala lepa gospodinja. Leo je vzkipel. Samolastno posegati v njegove sanje, v njegova hrepenenja, čitati njegov dnevnik.

Ne. To je skrajna nesramnost. Nezaslišano. »Gospa! To je nesramno. To je indiskretno. Niti mojih pisem, niti dnevnika nima nihče pravice pregledovati ... Gospa, tega bi ne bil mislil od Vas.« Bolestno, razočarano. In gospa se je smejala mlademu človeku, ki je vzkipel ob njeni radovednosti. To ga je razvnelo še bolj. »Kaj si sploh mislite, kdo ste. Še moja mati mi ne pregleduje pisem niti dnevnikov, pa se drznete vi. Nesramnost.« Sedaj je že kričal.

»Ne kričite vendar, ste še premladi, da bi kričali name.«

»Mlad sem ali tje. Take stvari ne dovolim. Povedal bom gospodu. Vašemu možu bom povedal, da bo vedel za vašo radovednost.«

»Se ne bojim ne vas ne svojega moža. Kako si drznete tako kričati nad menoj. Kdo pa ste vi? Gimnazijček. Ali mislite, da sem vaša kravja dekla, ker tako kričite. Se vidi, da nimate vzgoje.«

»Samo moja rodna mati ima pravico pregledovati moje zapiske ... in ne vi,« je onemoglo vzkliknil Leo. »Mati takega falota bi niti ne hotela biti.« Zaloputnila je vrata za seboj in šla. Leo se je ves razburjen sesedel na posteljo. Cela dva dni ni spregovorila z njim. Tudi odzdravljala mu ni. To ga je bolelo. Začel si je očitati. In vmes je padla tista usodepolna promenada. Ko je namesto za Božo, postopal za tisto šiviljo ... Tretji večer, ko je zopet posedala v kuhinji, čitala in si kuhala čaj, je ponižno potrkal in jo prosil odpuščanja. Tako je kapituliral. Ni mu dalo prej miru. Posedal je v svoji sobi, slišal, da je v kuhinji. Mogoče je ropotala nalašč. Da ga prikliče, privabi. In šel je. »Oprostite, gospa, da sem bil tako surov ... Težko mi je sedaj. Lahko bi se pogovorila ... Oprostite.« Tako je kapituliral. Zakaj? Sam ni vedel. Ali radi njenih lepih oči, radi tistih pogovorov, radi čaja ... Težko mu je bilo in je kapituliral. Prijazno smehljajoč mu je odpustila, ponudila čaj. Dolgo v noč sta se pogovarjala. Znosil je vse z verzi popisane papirje, ki jih je gospdinja na skrivaj že prebrala, in jih vrgel v peč. Ob žerjavici so se počasi užigali, zvijali, vzplamteli v plamen, ki je v naglici vpepelil vse. Gledala sta zadnje utripanje uničujočega ognja. »Poglejte, gospa, kako moder je plamen. Tam tisti, zadnji ... ki umira ... Ali veste, pri nas pravijo, da je modra barva ... barva hrepenenja.« »Otrok!« je pošepnila. Pogledal ji je v oči. V tiste žive oči, ki so še ravno tako žejale po življenju, kakor so njegove komaj začele ...

Imela je modre oči.

Zgodilo se sicer ni nikdar nič. Leo se je bal. Prestrahopeten je bil. Strah ga je bilo končnega trenutka. Tudi sram ga je bilo. Ona pa je čakala, čakala, dočakala ga ni nikoli ... Jezila se je zato včasih. Samo lep, svilen, moder robček mu je kupila v spomin. Možu in njemu. Da bi mož ne godrnjal ali pa kaj mislil. Leo je nosil robček v prsnem žepu. Še vedno. Modra barva je barva hrepenenja.

Sredi noči, ko so ti spomini naglo kot film leteli skozi trudno glavo, je bila edina njegova misel: »Zakaj nisem tega, kar vem danes, vedel takrat? Lepa je bila. Mlada. Mož bi ne vedel. Meni bi bilo prikrajšanih tisoč trpečih trenutkov, prikrajšanih mnogo razočaranj radi tistih sanj ... Konec. Samo to je vse,« je dejal Matjaž. »Naj bo. Nič več sanj, nič strahu. Samo enkrat živiš. Glej, da ti ne bo žal veselega trenutka, žal utehe, ki si jo pustil iti mimo sebe ...«

Kakor da je prespal razočarane sanje, se je zbudil drugi dan svež in bister. Pozno. Solnce je stalo že visoko in sijalo v sobo. Bratova postelja je bila prazna. Iz ceste se je slišalo ropotanje voza in težki koraki konjev. Hlapec Matjaž. Skočil je s postelje, se umil v mrzli vodi in nato sedel k mizi. Čez pol ure je imel hlapec Matjaž lepo spisano pismo.

»Ej, ti ga veš, Leo! Ti ga pihneš.«

»Ali sem dobro napisal?«

»Uj, dobro! Hvala!«

In Matjaž je ves zadovoljen zbežal v hlev ter skril Leonov rokopis pod vzglavnik. Opoldne, ko je imel uro počitka, je zopet privlekel kos deske, jo položil na posteljo in začel pisati: »Draga Micika ...« Kakor mu je Leo napisal. Preprosto, a rimano. Oj, rimano! To mu je ugajalo. Kar celo pesem je napisal. Leo zna. Leo je dober človek. Pameten. Iz njega še bo nekaj. Tako je med pisanjem modroval. Zvečer je dal pismo na pošto. V nedeljo je plesal z Miciko. Hej, juhu! Veselo je živeti, na totem sveti! ...

Drugo poglavje.

1. Klub.

Cesta. Široka, lepa cesta. Na vsaki strani visoke hiše. Ob križišču dvoje mogočnih z velikimi okni. Vsaka ima svoj vrt. Kostanji, breze, lipe. Vse je ograjeno z visokim plotom. Pri eni z železnim, pri drugi z zidanim. Le vmes na eni strani malo mešanega plotu, da lahko vidiš obsežnost vrta. Pravzaprav samo veliki travnik. Le tu pa tam kako drevo. Na notranji strani ob zidu, pot, okrogla večna pot. (Nikogar ni na tej poti. Pa bodo prišli. Že jutri.) Kakor dvoje vojašnic stojita hiša z visokimi plotovi. Ali pa kakor jetnišnici. Pri oni z velikim vrtom so pritlična okna zamrežena. Kakor v ječah. Gosto. In siva je, kakor so navadno strahotno vse sodnije in jetnišnice. Druga pa je rjava. Ni še ravno prestara. V najboljših letih. Troje velikih vrat vodi v njeno okrilje. Velikih s steklenimi okni, zamreženimi z železnimi ornamenti. Samo srednja vrata so odprta. Trenutek za trenutkom izgine kak mlad človek, študent, skozi nje v notranjščino. Najprej avla z močnimi stebri in črnimi oglasnimi deskami. Pozor! Nove naredbe ministrstva prosvete. Odloki ravnateljstva. Nov disciplinarni red. Vsako leto nov, drugačen. Lani je bilo kajenje študentom dovoljeno. Letos so ga zabranili. Študentje pa so mladi ljudje in imajo upanje, kakor pristaši te ali one danes zapostavljene stranke. Drugo leto, mogoče že med letom, pride nov prosvetni minister in kajenje bo spet dovoljeno. Karcer so tudi odpravili. Včasih vendar napravi ta ali oni minister kaj pametnega. Tako so menili študentje, ko je bil karcer odpravljen. Zdel se jim, da je zastarel, reakcijonaren in avstrijski. Pod Avstrijo so ga imeli. Zato je bila že davno dolžnost Jugoslavije, da je sramotno odredbo o karcerju odpravila. Na predlog izkušenih pedagogov (visoko spoštovane pleše, učeni ščipalniki, kopica neprebranih pedagoških knjig itd.) pa je bil karcer letos ponovno kanoniziran. Študentje kritizirajo, zmerjajo direktorja in profesorje. Avstrofili, reakcijonarji, črnožolta in SHS pedagogika sta se združili. Živela Avstrija! Živela Eshaezija! — O, tudi študentje so politiki!

Na pročelju, velikem, kakor na oprsju kakega širokoplečatega generala kolajne ali na pedagoški suknji Franc Jožefov križec za civilne zasluge, se bleste črne velike črke: Drž. gimnazija. Dež jih je že po štirih letih obstoja SHS precej izpral. Ravnatelj se pritožuje, da je kredita malo. Treba je štediti. Zato še vedno napis v slabi, od dežja zmočeni, raztekli barvi. In zakaj za njimi starši kakor s pajčolanom slabo zakrito ... K. k. Staatsgymnasium. Niti ni treba preveč napenjati oči. Razločno, slabo prebarvano. K. k. Staatsgymnasium. Da. Avstrija je imela več kredita za barvo. Napis je močne barve. Še vedno. Preteklost se blešči iz našega zavoda. (Tudi v njem, v profesorjih je je še zelo veliko.) V kapeli, tam v drugem nadstropju, kjer se vsako nedeljo zbirajo pri šolski službi božji ter poslušajo pridige suhega profesorja Klinca in majhnega, debelega dr. Kramarja. Tudi tam, v tisti kapeli, v kateri prebiva bog sam, še ni vse v redu. Na stropu v vsakem kotu živo blešči lep, ornamentalno dovršen avstrijski orel v grbom. Rdeče-belo-rdeče ... Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land ... Nekoč je bilo že v časopisu. Lani, ko je Leo povedal železničarju, pri katerem je stanoval. Železničar je bil naroden in je dal v časopis notico o avstrijskih orlih v kapeli jugoslovanske državne gimnazije. Sramota, trikrat sramota ... Pa se ni nič spremenilo. Štiri leta po SHS že gnezde, naj še gnezde naprej. Ravnatelj nima kredita za spelavanje avstrijskih roparskih ptic. Sedaj se nihče več ne briga zanje. Že mora biti tako, če se oblast ne zmeni zanje. Naj gnezdijo in valijo bogu, ljudem in Jugoslaviji na čast. Mogoče bodo še kaj zvalili ... Študent mora na koncu konca molčati, držati jezik za zobmi, brigati se za šolske knjige in ne za avstrijske orle. Premlad je še, da bi kritiziral pota gospodov. Povedali so sicer navdušenemu narodnjaku profesorju veronauka, rdečeličnemu dr. Kramerju, ki se je strašno jokal na prižnici ob smrti slavnega cesarja Franca Jožefa in ob smrti I. jugoslovanskega kralja Petra Osvoboditelja.

»Bo že. Težko je priti do njih. Umetniško delo so. Kreditov ni. Sicer pa to ni važno. Važno je, da je človek Jugoslovan v svojem srcu in ne v gumbnici. Tako vam pravim. Delo je težko. Ko boste prišli v življenje, boste videli, da ne gre vse tako gladko in naglo, kakor si predstavljate sedaj ...« Tako je govoril. Nehvaležni študentje pa so se mu posmehovali. Prekratka se jim je zdela doba med prvim jokom in drugim. Danes navdušen habsburško-avstrijski Slovenec, jutri navdušen Jugoslovan. Pa še pravi, da ne gre vse tako naglo, kakor si mladi študentje predstavljajo. Zanj je bilo vse to prenaglo, zato je bil vedno navdušen. Prej, sedaj, v bodoče!

V sobi sedmega razreda so se zbrali. Deset jih je bilo. Cel klub. Predsedstvo je vodil Marko, dolg, zamišljen kmečki fant s sanjavimi očmi. Dve leti je bil urednik »Utrinkov«. Danes je odložil. Nima več časa. Učiti se mora, študirati, ker tisoče problemov je še treba pred maturo razrešiti. Ni povedal, da se ne mara več prekljati s sitnimi klubaši in sotrudniki. Nehvaležen posel — biti urednik. Lani se je razvila opozicija proti njemu. Na čelu Stane, mlad, živ fant s kodrasto grivo, ki mu izzivalno pada preko sence. Nekaj novega je treba začeti. Danes ni več časa za Gregorčičeve popevke. Niti Župančič ni več modern. (Urednik je zamrmral. Ni se strinjal s Stanetom. Vedno, kadar mu ni kaj ugajalo, je zamrmral, zabrundal in Stane mu je dal priimek »medved Brundo«.)

Leo sedi na klopi, posluša, gleda Staneta, ki živo maha v roko in razlaga svoj načrt. Oči se mu svetijo. Poleg Marka je najstarejši. Letos gre na nabor. In v socijalistični reviji je ravnokar priobčil pesmico »Prelom«.

Zrušimo gradove,
razklenimo okove ...
Hej, bum-bum,
krogle dum-dum ...

Govori in govori. Vsi ga poslušajo. Njegovi in urednikovi pristaši. Leo je z njim. Marko je že kapituliral. Odstopil je. Ostali so povečini kot ovce. Tako vsaj misli Stanko. Zato govori, rije s svojimi mislimi po glavah teh mladih, nadebudnih literatov in borcev. »Treba je, da spremenimo naslov lista. Treba je, da se točno organiziramo v klub. Sicer ni mogoče delati. Pokazati je treba, da hočemo resno delati, da se ne igračkamo, da nismo več sentimentalni petošolci. Boriti se moramo. Dve leti smo sanjarili o nebesnih utrinkih in se izgubljali v mesečne višine. Gnilobe okrog sebe pa nismo videli. Na zemljo stopimo, na zemlji bodimo, v življenje glejmo. Vse smrdi okrog nas. Vse je gnilo. Povsod. Po celi dolini šentflorijanski. Cankarjevo delo moramo nadaljevati. S tem ga bomo počastili najbolj. Proslave in slavospeve prepustimo onemoglim starcem. Ali ne čutite, ali ne vidite, kako mrtvo mrliško je vse okrog nas? Ali ne čutite, ali ne vohate smradu tisočerih mrličev, ki gnijo po celi dolini šentflorijanski? Vsaka lepa beseda, vse lepo, kar smo zadnji dve leti pisali, sanjarili, ali se ni izgubilo kot samoten akord sredi puščave ... Brez odmeva ... Zato je treba druge besede, biča je treba in ostrega peresa. Kdor danes še misli, da je človek, kdor danes še veruje v človeka, je obdan s samimi mrliči. Za tisto lepo misel, za tisto lepo dejanje, po katerem smo hrepeneli, ni bilo odziva nikjer. V posmeh smo. Nikjer ni odziva. Ne pri tistih velikih gospodih, ne v cerkvah, kjer brezbožni ubijajo in še vedno križajo Kristusa, ne v šolah, kjer nam vtepajo dolgočasni profesorji zaprašene učenosti. Nikjer. Po cesti hodijo mrliči in ti, ki obujaš v sebi človeka, se šetaš po pokopališču živih mrličev. Nič naj te ne bo strah za to, ker si sam. Veruj in v tebi se vzbudi moč. Ponos mora biti v tvojem srcu, zato ker si sam; vseupor, ki žari v tebi in je nov človek, bo pokopal vse mrliče. Novo življenje je na pohodu. Ne smemo biti med poslednjimi ...

Predlagam, da prekrstimo list v ime »Človek mrtvaških lobanj«. Maksim naj napravi naslovno sliko. Imam idejo. Vse polno obrazov, v resnici mrtvaške lobanje, portreti slovenskih velemož, velikih mrličev, med njimi maske profesorjev, direktorjev, poslancev, ministrov ... Velikanska grmada mrtvaških lobanj. In sredi teh mrličev, živih mrličev, ki hodijo v življenju okrog in ki jih je treba odstraniti, pokopati, uničiti, iz te mračne, mrliške slike žari v kotu zgoraj bled, odločen mlad obraz, z nazaj počesanimi lasmi, ki mu jih preganja veter tega ozračja. Pogled oster, vseprodirajoč, odločen, gleda nekam daleč, v bodočnost ... Tako približno. Maksim naj nariše.« Tako je končal. Papir, na katerem je imel napisan svoj govor, svoj protest, je med govorjenjem zmečkal.

Prvi je izpregovoril Mirko, učiteljišnik, bivši sošolec Stanetov. (Grščina in matematika sta ga po peti šoli pregnala na učiteljišče. Mogoče, da je bil kriv tudi profesor matematike.) Mirko je bil rahločuten. V peti šoli, ko so se zedinili, da začnejo izdajati list, je kršil glasilo: »Utrinki ... Iskrice, ki padajo sredi noči iz zvezd. Trenutki duše, ki se utrnejo in zasvetijo kot svetel utrinek samotnemu popotniku na pot ...« Tako je govoril pred letom in pol. Tih, nežen je bil kakor dekle. Tako je dejal Stane. »Ne vem, fantje, zakaj bi ne ostali pri starem imenu.« Nekam bolestno je govoril Mirko in skušal braniti staro ime. Stane je takoj posegel vmes. »Ah, vrag po starem. Ali ti ni nerodno, če moraš še tretje leto nositi obleko, ki si jo nosil že dve leti? Še srajco premenjaš vsak teden.«

Mirko je bil rahločuten. Ni se rad prerekal. Raje je odstopil od svojega. Ostali niso veliko govorili. Staneta so določili za urednika. Že v peti šoli je pisal lepe pesmice v prozi. Zaljubljene. Vsi so vedeli, da se že iz tretje gimnazije pozna in ljubimka z Mileno. Eno leto za njim je. Sicer to nič ne škoduje. Rada se imata, velikokrat se skregata, ampak Stane kljub temu napiše veliko pesmi nanjo. Tudi mnogo pisem ji piše. Spravi pismo v latinsko ali grško slovnico, pa poprosi Mirkota, da nese Mileni. Tudi Leo je že prenašal. Največkrat pa Mirko, ki je bil v tretji šoli, ko sta bila skupaj s Stanetom še v semenišču, tudi zaljubljen v Mileno. Franček pravi, da je še vedno. V »Utrinkih« se je včasih podpisal s psevdonimom — Milenin. Dobra duša je, pa je nosil pisma za drugega. Mogoče samo zato, da se sreča z Mileno, da jo vidi večkrat iz oči v oči. Tako lepe oči ima Milena, je večkrat dejal Leonu. In je nosil pisma. Celo tolažil ju je, kadar sta se skregala. »Oh, ti angelj sprave ...« se je večkrat ponorčeval razposajeni Stane. Mirko se je zadovoljno nasmehnil. Skušal je biti srečen in zadovoljen. Četudi je Milena ljubila Staneta in sta se celo zadnjič zvečer v parku poljubila v njegovi navzočnosti.

Leo je bil upravnik lista. Znal je delati in tudi finančni talent je imel. Znal je štediti. Tega ga je naučila očetova, velikokrat sicer pretirana točnost. Zato je dobil nalog, da reši vse formalnosti z ravnateljstvom. Nikdo ni rad hodil na taka pota. Toda nekdo je moral. Drugi so se branili, zato je moral Leo. Sotrudnik ni bil kdovekaj prida. Niso bili zadovoljni z njim. Vedno so mu očitali slabo slovenščino in pomanjkanje posluha za lepo besedo, za besedno muziko. Cankar je bil duševna hrana vseh, četudi je mladi profesor Janko pripomnil, da dvomi, če ga povsem razumejo. Leo je pisal črtice, kjer po njegovem mnenju ni bilo mogoče uporabljati takega muzikalnega ritma, kakor ga je zahteval urednik Marko ali kakršnega je pisal Stane. Najraje bi videli, da bi Leo sploh ne pisal, da bi bil samo upravnik in tiskar. »Edino, kar zna najboljše od nas vseh, to je praktično delati, voditi upravo in tiska zelo dobro.« Tako so menili vsi do sedaj. In niso mu delali krivice. Pri pisanju je bil njegov pogled povsem drugačen. Jasen in preprost. Vsaj tiste črtice, bežne skice, ki so bile najboljše, so tako govorile. Velikokrat je sicer skušal ubesediti svoje sanje, pa ni šlo. Za sanje, za hrepenenje je treba lepih besedi. Kakor muzika morajo teči verzi o lepem dekletu ali o srčni boli. V peti šoli se je spozabil tako daleč, da je nesel uredniku Marku pesem iz svojih hrepenenj. Sicer je bila objavljena v »Utrinkih«. Toda tudi profesor Janko, literarni mentor teh mladih literatov, sam pesnik, je dejal, da je Iztok boljši v prozi. V pesmi je trd, okoren. Iztok pa je bil Leo. Od takrat se ni več spravljal na pesmi.

Takoj drugi dan po sestanku je bil klub že prijavljen. Ravnatelj je kakor po navadi hladno sprejel Leona in njegovo sporočilo. Zabeležil si je ime in glasilo kluba. »Tiskali bomo list v litografični tiskarni. »Človek mrtvaških lobanj«, glasilo literarnega krožka ...«

»Človek mrtvaških lobanj? Kako ime pa je to? Kdo si je to izmislil? Ali ste nočne ptice, ki hočete strašiti ljudi?« Ravnatelj, ki je med pogovorom krepko sesal cigaro, spuščal gost dim proti stropu, se je pomilovalno nasmehnil. V Leonovem obrazu se ni premaknila niti žilica. Odločno je stal pred ravnateljem in čakal nadaljnih besedi. »Ali vas je navdahnil tisti zmešani Človek z bombami iz Ljubljane — Anton Podbevšek?« Leo ni odgovoril. Ni se mu zdelo vredno odgovoriti na taka vprašanja. »Dobro. Klub vzamem na znanje. Ampak neumnosti, nobenih neumnosti ne uganjajte. Te prepustite Podbevšku.« Tako jih je očetovsko posvaril. Leo se je poklonil in šel. Drugi dan je sprejel pisan odlok z ravnateljevim podpisom. Tako je bil klub črno na belem zakonito priznan od šolske oblasti.

Na hodniku ga je čakal Stane.

»No? Kako je bilo?«

»Vse v redu. Malo je sicer mrmral. Saj ga poznaš. Ime mu ni hotelo v glavo ... Ampak ... na mizici poleg pisalne mize še ima vedno sliko Franca Jožefa in Elizabete ... Bog mu prizanesi.« Nato je pozvonilo in izginila sta v razred. Med uro mu je poslal Stane preko klopi listek. Grščino so imeli pa je bilo precej dolgčas. Na listku je bilo zapisano: »Leo! Premalo dela boš imel sedaj. Lani si moral kalegrafično prepisovati naše rokopise in jih sam tiskati. Letos tega ne bo več. Tudi v tem smo se modernizirali. V kamenotiskarno poromamo. Premalo bo dela zate.

Veš kaj? Kroniko piši! Kroniko kluba »Človek mrtvaških lobanj«. Vse popiši. Z navadno, realistično besedo, kakor znaš. Vse, kar se bo zgodilo med nami, spravi v kroniko. Kolikokrat se je Mirko zaljubil, kolikokrat se bova midva z Mileno skregala, kolikokrat te bo katera gospodinja zapeljevala, koliko dvojk so slavni člani kluba tekom leta prejeli ... in tako dalje. Leo pa je doma premišljeval in se odločil. Povedal ni nikomur. Na tihem in pisal kroniko kluba »Človek mrtvaških lobanj«.

Stara navada je bila, da so izdajali petošolci svoj list. V peti šoli se začne predavati poetika, ki v marsikaterem mladem človeku vzbudi misel, da tudi sam zaokroži kako čustvo v stih. Dobri profesorji poetike so marsikaj lahko vzbudili in vzgojili. Po vrhu tega je peta šola znamenita radi takozvanih okroglih let. (Profesor matematike, s katerim je tudi Stane imel precej posla, jih je navadno zmerjal, da so v telečjih letih.) Z njo so v zvezi prvi ljubezenski vzdihi in izpadi. Vse to se navadno združuje v stihe. Na eni strani poetika, na drugi strani prva erotika, ki je za te mlade ljudi nekaka prva zavestnejša življenjska poetika, vsevir mladih romantičnih dušic. Vojna je tradicijo pretrgala. Tudi pod Avstrijo ni bilo vedno živahno, kakor vlada tudi sedaj precejšnje mrtvilo. Različni so profesorji, različni ravnatelji. Pod Avstrijo so bili mnogi, ki niso radi videli, če so se slovenski študentje preveč pečali z literaturo. Zakaj, gimnazija je bila v svojih višjih razredih samo nemška. Podučevali so večinoma nemški profesorji, ki so mnogokrat zavestno in javno preganjali literarna gibanja, ki so bila obenem žarišče narodne zavesti mladih študentov. Zato so študenti delali na skrivaj. Sestanke so imeli v parku ali pa na stanovanju, kjer jih je bilo več skupaj. Tako so se skrivali pred profesorji ni ravnateljstvom. Takoj po vojni, v prvih dneh, pa je postalo semenišče glavno zatočišče mladih stremečih sil. Nobene razlike še ni bilo med njimi. Sčasoma pa so se pod vplivom političnega življenja začele diferenciacije. Študentje so se začeli grupirati v Sokole in Orle, v liberalce in klerikalce. »Utrinki« so bili prvi literarni pokret na gimnaziji po vojni. Semeniščani so sicer že imeli svoje običajne »Vaje«, pri katerih pa so sodelovali izključno le katoliški študentje in navadno samo semeniščani. Po Mirkovi zaslugi so postali »Utrinki« nekak nadstrankarski list, ki se mora čutiti vzvišenega nad liberalnimi in klerikalnimi preklarijami v razredu. Tako so se morali braniti na obe strani.

Početnik vsega pa je bil pravzaprav Leo. Peta šola mu je precej ohladila veselje do telovadbe. Preveč športa in premalo ideje je našel v njej. Kot četrtošolec je bil sicer zelo navdušen in dober telovadec, tako, da so ga celo izvolili za načelnika nižjega dijaškega oddelka pri Sokolu.

Telovadbe radi literature ni prekinil. To se je zgodilo šele v šesti. Povod je dala odstavitev glavnega načelnika mladega, advokata dr. Serneca, ki je z vso dušo podpiral mlade telovadce, žrtvoval marsikak krajcer zanje in jim kot prijateljem tako daleč zaupal, da je dijaški oddelek imel svoj, od dijakov izvoljen odbor in načelnika. Tako je postal Leo načelnik za nižješolce. Mladina je imela veselje. Po osemdeset jih je bilo v telovadnici. Sokol je bil hrepenenje teh mladih duš. Še iz detinstva je bdela v njih tajnost rdeče srajce, o kateri se je toliko govorilo in pisalo pod Avstrijo. Leonov stric, vaški zdravnik, je bil tudi Sokol. Doma so hranili njegov kroj, ki so ga med vojno moli popolnoma razjedli. Samo čepica se je ohranila nepoškodovana. Ko so po njegovi nagli smrti pospravljali v njegovih sobah, našli so sokolsko čepico in pas, je Leo naročil, da jo morajo shraniti. »Mama, ko bom velik, bom jo nosil,« je dejal mali študent Leo. Kot nekaj junaškega si je predstavljal trenutek, ko bo oblekel rdečo srajco in dal na glavo čepico s sokolskim peresom.

Profesor Janko, ki je tisto leto prvič nastopil svojo službo, je že v prvih svojih predavanjih vzbudil zanimanje pri svojih učencih. Potrudil se je. Mlad je bil, četudi je radi vojne pozno končal svoje študije. Kot vojak na fronti, na Tirolskem, se je poročil s preprosto Tirolko. Sam je pisal pesmi. To je vzbudilo še večje zanimanje med nadebudnimi petošolci. Marsikdo se je skušal v pesnikovanju. Profesor se je tega hitro zavedal ter po svojih močeh podpiral njih stremljenja. Kot začetnik je delal skrajno oprezno in pazljivo, ker so mu gledali precej na prste. Ravnatelj ga je prihajal nadzorovat. Petošolski literati so to opazili in obsojali. Glorija preganjanih pesnikov iz literarne zgodovine je obkrožila po petošolski domišljiji tudi njega. Fantje so ga ljubili in v pogovorih so ga branili.

Zlasti Leo, ki je kot eden najmanjših, a vedno precej glasnih sedel v prvi klopi, ga je zvesto poslušal. Pri prvih njegovih urah je sedel kakor prikovan. Ko pa se je pozneje vsled profesorjeve popustljivosti razvila velikokrat prava anarhija medurnih pogovorov, tudi on ni bil več izjema.

Na vse strani je trosil svoje zanimanje. Nekateri sošolci so ga napadali. Češ, povsod hoče imeti svoj nos zraven. Eden izmed tistih dolginov, ki so taborili v zadnjih klopeh, ga je v peti prav ujezil. Ker se ni mogel maščevati s pestjo, se je na papirju. Napisal je poemo o sošolcu dolginu, junaku, ki hodi in korači po razredu kot vitez Vsemoč, kadar pa stoji pri tabli in ga profesor matematike sprašuje, zleze v klaverno figuro preplašenega, pretepenega psička. Takrat ga ni videti nikjer. S Stanetom, ki je bil vedno za vsak originalen, kljubujoč korak, sta izdala poskusno številko »Cvetja«. V naglici. Vinjeto je narisal Leo sam. Tudi prispevke je prepisal v list. Stanetu tako delo ni nikdar šlo. Bil je širokopotezen in preširokogruden za podrobno delo. Listič, pisan komaj na dveh polah s prispevki Leona, Staneta in Mirkota, je vzbudil precejšen šum v razredu. Marko, dolgi, zamišljeni Marko, ki je taboril med očaki v zadnji klopi, je takrat prvič zabrundal. (Tako so govorili, kadar so se spomnili na začetek.) V naslednji uri je napisal epigram na pesnike »Cvetja«. Zadnja klop, kjer so sedeli on, Franček, Maksim, sami semeniščani, se je postavila v opozicijo. Pisali so že v semeniške »Vaje« in Marko je črkoslovil Dostojevskega v originalu.

Stane se je samo zaničljivo obregnil, ko je izvedel za njegov epigram. Mirko, nežna dušica, ki se nikoli ni hotel prerekati, saj se je v prerekanju popolnoma izživel v matematiki in grščini, je postal posrednik. Uredništvo naj prevzame Marko, piše naj Franček, ker ima najlepšo in najbolj čitljivo pisavo, Leo pa naj skrbi za kritje izdatkov. List se naj imenuje »Utrinki« ... Tako so se sporazumeli, tako se je začelo. Leo je s klobukom v roki po razredu pobiral denarne prispevke za kritje stroškov ustanovljenega lista. Prva številka je imela mnogobarvno vinjeto, ki jo je napravil suhi semeniščan Maksim. Vse je šlo gladko. Celo sestanek so imeli s profesorjem Jankom. Postal je njih oficijelni mentor in kritik.

Revolucija pa je nastala med njimi, ko je prišel v mestno gledališče »Človek z bombami«, Anton Podbevšek iz Ljubljane. Semeniščani, ki so imeli svojo knjižnico z revijami, so ga poznali iz »Dom in sveta«. Edini Leo ni vedel skoraj nič o njem. Po delih ga ni poznal, dokler ni prišel v Narodno gledališče. Završeno je. Kako bi tudi ne, če pride »Človek z bombami ...« Bombastičen naslov je vzbudil zmešnjavo med gimnazijci. Vsak si je metaforo razlagal po svoje. In so šli v gledališče tisti večer. Semeniščani so si izprosili izrecno dovoljenje, ki pa je bilo omejeno na sedmo- in osmošolce. Franček in Stane sta se iztihotapila. Marko in Januš sta ostala doma. Prva dva sta svojo drznost, ki se je odkrila, poplačala z izključitvijo iz semenišča. Fantje so bili navdušeni. Ploskali so. Poleg mladine ni bilo razen par dolgočasnih profesorjev in kritikov nikogar v gledališču. Dijaki so zasedli prazne parterske sedeže. »Človek z bombami« je brez bomb, v liričnem, skoraj jetičnem glasu, recitiral ob spremljevanju klavirja svoje električne žoge, kače, dimabesne čarovnike, motorje, traverze ... in tako dalje. Študentje niso veliko razumeli. Skoraj prav nič, četudi so si prebrali razne komentarje, ki so izšli v dnevnem časopisju. Vendar — literati so bili navdušeni. Nejasnost nakopičenih besedi, v katerih bi se naj skrivalo nekaj novega, drzne primere in nastop sam, ki je bil v zgodovini slovenske literature nov in za študente originalen, jim je bil všeč. Imponiral je. Pet petošolcev se je v tistem navdušenju nagulilo par krajših stvari na pamet. To so bili risar Maksim, Franček, Mirko, ki je tudi zašel v bojevitost, Marko in Stane, ki je ves žarel od navdušenja in revolucijonarnosti. (Prvi se je ohladil urednik Marko.)

Drugi dan po recitacijskem večeru so naprosili profesorja Janka, da jim pove svoje mnenje in razloži svoje misli. Janko je priznal talent »Človeka z bombami«, vendar je menil, da se odraža in izraža v delih še tako nejasno, individualistično, da je v glavnem nerazumljiv.

Pesnik, kakor vsak človek, ki hoče ljudem nekaj povedati, se mora izražati tako, da ga bodo ljudje razumeli. Omenil je nekatere zelo posrečene metafore, slabo slovenščino, ob naslovih pa se je spotaknil, češ, da so taki, kakor krava pred kočijo. Precej hud prš na živo razpoloženje »Utrinčarjev«, ki so se izkazali kot borci in zagovorniki bombastičnega »Človeka z bombami«. Takrat so prvič priljubljenega profesorja Janka kritizirali z ostro besedo. Celo napadali so ga. Sklenili so zaroto. Naučili so se krajših pesmi »Človeka z bombami« in čez teden so jih v slovenski uri demonstrativno deklamirali.

Profesor Janko jim je deklamacije priporočal. To pot so njegovo priporočilo izrabili v demonstracijo. Ko je še zapisoval v razrednico imena odsotnih učencev in se pogovarjal s Tonijem, ki se je prišel spet radi nepripravljenosti opravičit, je že stal Mirko sredi odra ob tabli. Profesor položi razrednico v miznico, Toni odide v klop, Mirko pa meni nič tebi nič začne: »Anton Podbevšek — Človek z bombami: Traverze.« In deklamira. Profesor gleda, gleda, kri mu stopa v lice, a ne reče ničesar. Ko Mirko konča in stopa v svojo klop, že sledi Maksim. Tedaj profesor spregovori: »Kaj pa hočete?«

»Deklamiral bom »Električno žogo« ... Profesor, ves rdeč, nervozen, da se mu je desnica tresla, vprašuje, zakaj, kako. (Spoznal je demonstracijo.) In sedaj se izkaže blamaža »revolucionarjev«. Stanetu, ki je demonstracijo organiziral, so naročili, da že v odmoru javi deklamacije profesorju. Računajoč na to, da je Stane storil svojo dolžnost, je takoj ob vstopu profesorja šel na oder in začel deklamirati. Stane svojega poslanstva ni izvršil. Cel razred se je smejal ponesrečenemu nastopu, ker so ob tem odkritju bili vsi revolucionarji v zadregi. Stanetu je Maksim celo uro predbacival strahopetnost, izdajstvo. Stane pa se je smejal. Kljub temu so vsak svoje izdeklamirali in na podlagi deklamacij je profesor Janko ponovno konstatiral svoje že izrečeno mnenje kot upravičeno. Večina »Utrinjačev« ga je pomilovalno zasmehovala. »Ker sam ne more ustvariti ničesar novega, kuje verze po Zupančičevih vzorih, zato tako govori. Nemoč se skriva za njegovimi napadi.«

Edini, ki se s tem ni strinjal, je bil Leo. Niti ene same pesmi »Človeka z bombami« ni mogel zapopasti, če tudi jih je bral po recitaciji in se mučil s premišljevanjem o njih. Naj je obračal tako ali tako ... povsod se mu je zdelo, da stoje na glavi. Zato so se sporekli. Leo ni dal nadaljevanja v predzadnji številki započete črtice. Radi konflikta je ostala fragment. Ostalim je bilo celo ljubše. Bi ne bilo niti prostora zanjo. Stane je priobčil pet dimabesnih pesmi. Naslovno stran je naslikal v vsebarvnih varijacijah bledi Maksim po vzorih nastopajočih mladih slovenskih slikarjev. Tako se je revolucionarno končal prvi letnik »Utrinkov«.

Preko počitnic se je vihar polegel. Ob koncu leta so sklenili, da morajo drugi letnik na vsak način razmnoževati. Tako so se pobotali med seboj. Leona so smatrali kot pripravnega upravnika in tiskarja. »Bo vsaj manj pisal ...« je na skrivaj omenil Stane. Leo je zgrabil stvar v svoje roke, kupil za prihranjen denar papir in potrebne kemikalije ter začel s tiskanjem »Utrinkov«. Opalopraf so dobili na razpolago v bogoslovju. Bogoslovci so na isti način razmnoževali svoje glasilo. Štirinajst dni vsak drugi mesec popoldne je Leo prebil v vlažni, stari sobi bivše jezuitske gimnazije in tiskal. Največkrat sam. V začetku so bili za tiskanje navdušeni vsi. Ker pa je bilo zvezano z njim precej ne ravno lahkega rokodelskega dela, so sčasoma popustili. Leonove pritožbe niso pomagale nič. Hočeš, nočeš — moral je končno delati sam, če nikogar ni bilo pomagat. Za kratek čas je večkrat pritekel k njemu dobri Mirko, ki res ni imel veliko časa, ker se je v glavnem zdrževal z instrukcijami, ki so mu dale veliko posla. Pomagal mu je zlagati in sušiti natiskane liste. Leo se je tiskanja navadil tako, da pozneje ni pustil nikogar več blizu.

Pri delu se je precej umazal in utrudil. V tistih dneh ni študiral skoraj nič. Latinske in grške preparacije, matematične domače naloge, vse to je v šoli prepisoval pri sosedu Karlu. Ko je prvič prišel v črnem plašču in z umazanimi, počrnelimi rokami domov, se ga je lepa gospodinja ustrašila. Ne vede se je z roko dotaknil obraza in tako zapustil na licu črno pego.

»Za božjo voljo! Kaki pa ste?«

»Umazan sem, gospa, umazan ... Se bom že umil.«

»Kaj ste vendar delali?«

»Tiskam. Naš list tiskam. (To je povedal s povdarkom.) Imamo svoj literarni krožek in list izdajamo. Pesmi, povesti in listke priobčujemo v njem. Jaz pa tiskam. V šestdesetih izvodih. Vam bom že pokazal ... Zaljubljene pesmi so tudi v listu ...«

»O, to ste pesniki!« Tako se je nasmehnila lepa gospa.

Pisali so vsi pod pravim imenom. Nekaj izzivalnega, samozavestnega je bilo v tem. V prvem letu so se še skrivali pod raznimi romantičnimi psevdonimi. S profesorjem Jankom so se pomirili. Po vsaki izišli številki so imeli sestanek, na katerem je povedal svojo kritiko in nasvete. Bil je zelo oprezen, sam nežen, je težko spravil iz sebe trdo kritiko. Sodil je precej milo, premalo trdo, kakor je zahteval Leo. Tudi Marko in Stane sta bila za ostro kritiko. Tako so se shajali v popoldnevih mladi literati, ki so bili masi študentov kolegov v posmeh in profesor matematike se je večkrat obregnil obnje, češ, naj se bavijo raje z enačbami in geometrijo. Največ dela je imel Leo. Bil je povrh vsega še kolporter »Utrinkov«. Stare platnice »Slovana« je uporabljal za kolportersko mapo, švigal iz nadstropja v nadstropje in ponujal. Sčasoma je pridobil 50 stalnih naročnikov. Včasih je ostal malenkosten prebitek. Na račun prvega je kupil pečene kostanje, ki so jih skupno z Maksimom in Stanetom snedli sredi glavnega trga. Uživali so jih kot prvi honorar.

Ravnatelju so poklonili vsako številko. Pri tretji je podaril svojevoljno 10.— Din. »Fantje, stari je dal 10.— Din,« je primahal z bankovcem v roki Leo v razred. Ko sta šla po šoli s Stanetom iz šole domov, ga je prosil za posojilo. »Leo, posodi mi! Tobak moram kupiti. Sicer ne morem delati ničesar. Ne morem se učiti in tudi pisati ne morem brez tobaka. Cigareta mi daje inspiracijo ...« Leo mu je dal v posojilo. V večno posojilo. Stane je redko, redko, skoraj nikdar, vračal posojeni denar. Leo je vedel za to, saj je imel izkušenj z njim. Kljub temu mu je dal. Naj kadi in piše, naj v pesmih Mileno obožuje, naj poziva na upor ...

Leto je poteklo brez posebnega dogodka v klubu samem. Le profesor Klinc, katehet nižjih razredov in dveh višjih, se je v semenišču obregnil ob Stanetovo zaljubljeno pesem, »Še sanjati bi ne smel kaj takega, ne da piše. Pokvarjena mladina.« Prefekt je bil v semenišču, dolg, suh, strog prefekt. Nekateri so ga nazivali za avstrijskega fedvebla, radi načina, kako je zapovedoval in kako je postopal s semeniščani ... Vojni kurat je bil. Na fronti je marsikaj videl, marsikaj doživel, marsikaj izkusil in živce je imel precej pokvarjene. Komandiranja se je naučil pri oficirjih ... Tako so govoričili semeniščani. Krivice mu niso delali. Ako si ga pogledal v dolgi črni suknji, v vojaških golenicah, težkih vojnih čevljih in sivih jahalnih hlačah, ki jih je prinesel iz vojne, nisi mogel dobiti drugega vtisa. Pripovedovali so celo, da je nižješolce klofutal. Občutno in večkrat. V peti šoli se je spozabil celo nad Maksimom. Zvečer po večerji, ker se je baje pri mizi med molitvijo smejal. Maksim pa se mu je uprl.

»Koga boste vi klofutali? Poiščite si kakega capina na cesti, ne mene ...« Maksim je ponosna, kmečka žilavka. Težko trpi ponižanje. Spoprijela sta se. Klinc ga je sunil in klofutnil, da se je opotekel po tleh. Maksim je krilil z vsemi štirimi okrog sebe. Profesor Klinc je napadel s težko okovanimi vojaškimi čevlji ... Feldvebel-pedagogika. Pravili pa so, da tudi prefekt ni izšel brez vsega iz dvoboja.

Na sklepnem sestanku je predlagal Leo, da dado tretji letnik tiskat v kamenotiskarno. Tiska naj se sto izvodov. Pri agitaciji bodo morali pomagati vsi. Letošnje delo je zahtevalo od njega preveč truda in časa. Ves izčrpan je bil na koncu leta od dela, učenja in sanjarjenja. Bled, suh, zamišljen. Profesor Janko ga je posvaril radi zdravja. »Gospod profesor, taka kopriva ne pozebe!« Samozavesten je bil. »Pazite na zdravje!« Poleg tega dela je imel Leo za seboj leto svojih duševnih in telesnih bojev, o katerih razen Staneta nihče ni veliko vedel. Stanetu je včasih samo namignil. Lepa gospodinja, sestra njenega moža, lepa tretješolka Boža ... vse to mu je bledilo mlado lice.

Kljub zgodbi z Binico se je vrnil iz počitnic zdrav, vesel. Prinesel je novih sil in »Utrinki« so kot prerojeni v »Človeka mrtvaških lobanj« romali v kamenotiskarno.

2. Pahljača.

Ples — to je bilo hrepenenje marsikaterega sedmošolca. Leo je v počitnicah na veselici krvavo občutil svojo nemoč pred Binico in njenimi kavalirji, ker ni znal plesati. Kako so se vsi sukali z njo! Kako jo je prijetno stiskal pri valčku gospod pogranični komisar. Binica, mlada, živa Binica, se je udajala opoju plesa. Kakor pijana se je vračala pod roko svojega plesalca k mizi. Leo je sklenil živeti, Leo je sklenil uživati, Leo je sklenil plesati. Vstopil je v plesno šolo. Ne samo on. Več njegovih sošolcev. Po disciplinarnem redu sedmošolcem ni bilo dovoljeno. Toda v trenutkih, ko človeku govorita duša in telo, je top zoper vsako prepoved, s katero skušajo učeni podagogi uničiti mladostno kri ali jo vsaj zavirati. Upornik je. Kaj mu je za predpostavljenega, kaj za tiste dolgočasne, jezične profesorje in paragrafske ravnatelje.

Plesati in povrh tega plesati kljub prepovedi — to daje posebni čar. Niso šli sicer v oficijelno plesno šolo, ki jo je vodil po mestu znani plesni učitelj. Tam je bilo treba črne obleke in šolnina je bila večja. V skromno plesno šolo, ki so jo otvorili privatni nameščenci, so se zatekli mladi študentje. Obleka promenadna, plesalke šivilje, trgovske učenke, skromne nameščenke, dve ali tri težke študentke iz dežele, ki niso mogle v oficijelno plesno šolo. (Sicer bi rade, zelo rade šle. Večina sošolk je bilo tam. Lepi, črnooblečeni gospodje so bili tam, prinašali so bonbončke, nageljčke, imeli so lakaste čeveljčke, da se je pri plesu kar plavalo skozi dvorano. O, kako so vse sanjale! Tudi Binica je bila tam. Lepa, pomladanska Binica, v svileni obleki, ki je jasno odražavala kipeče grudi. Njen glavni kavalir je bil podporučnik-artilerist. Joj, kako so mu zvenele ostroge. Še v sanjah je slišala njih zvok.)

Tu pa je bilo vse bolj preprosto, skromno, skoraj siromašno. Bonbončki in nageljčki so bili redka prikazen. Študentje, ki so se zatekli v skromno dvorano pivovarniške gostilne, so se hitro vživeli in konkurirali med seboj. Pri šiviljah, trgovskih učenkah, pri vseh teh bednih, preprostih dekletih, je veljal študent kot senzacija. Saj so večkrat slišale, celo brale, kaki kujoni so zviti študentje. Ta ali ona je že imela kako storijo s študentom za seboj. In za mlado šiviljo je bilo imenitno, če je lahko dejala tovarišici: »Moj kavalir pa je študent!« Zakaj, po večini so imele pomočnike, učence ali pa mlade, denarja prazne poduradnike. Leo je bil sprva nervozno boječ. »Bojim se, da ji ne pohodim s svojimi čevlji nežnih nožic ...« je govoril in kazal na svoje čevlje, dobro, za ples malo pretežko delo vaškega čevljarja. »Kaj bi to! Saj nima vsaka kurjih očes! In če jih tudi ima! Saj dekleta tudi stopicajo po tvojih nogah. Na noge ne mislijo preveč. Ne na svoje ne na tvoje. K sebi jo stisni, zavrti jo in šlo bo. Boš že videl. Pravim, da bo šlo gladko. Za noge se nikar ne brigaj!« je modroval Martin, njegov sošolec, doma nekje iz Posavja. Kmet po duši in telesu, ki pa se je na vsak način hotel pogospoditi. Okoren, trd je bil kot hrast. Toda vse to mu ni bilo mar. Zdaj je pograbil to — zdaj ono plesalko. »Če plačam, se tudi moram naučiti,« je zagodrnjal velikokrat napol sam zase, ko se je napotil po novo plesalko. Tudi Leonova plašnost je kmalu minila. Vedno bolj se je udajal plesu in včasih je kakor v nekem sugestivnem opoju zbijal šale vsevprek. Učitelj ga je večkrat opomnil. Leo pa je bil prisotnega duha in je s hitrim odgovorom ali pa s šaljivim poklonom svoji sosedi takoj zabrisal resni njegov opomin.

Iz vseh plesalk so se sčasoma znašle tri najboljše. Vse tri šivilje. Lepa je bila po Leonovem mnenju samo ena. Plavolaska, nedolžnega obrazka, skromna punčka, ki jo je spremljala stalno njena mati. Pozneje se je izkazalo, da sta prišli iskat primernega ženina. Okrog nje so se zlasti sukali študentje. Nekateri gospodje so se radi tega večkrat jezili, zlasti, ko se je Leo opogumil in jih izzival. Študentje so se včasih med seboj dogovorili. »Nocoj plešejo z Malči samo študentje!« Takrat je bilo ostalim plesalcem težko. Če se je kdo drznil prevzeti jo študentu, je takoj prihitel drugi in mu jo odvzel. Poklon! Prijazen nasmeh. Prosim! Gospodična ni smela odkloniti, sicer bi se študentje maščevali.

Leo se je prikupil materi. »Ti, to je zelo slabo. Z materami ni dobro zobati skupaj ovsa! Imajo skrivne namene.« To je bila Martinova modrost. Mogoče samo iz nevoščljivosti, ker je imel razposajeni sedmošolec Leo tak uspeh. »Ah kaj! Mati sem, mati tje! Hčerka dobro pleše, za silo je celo lepa in gospodje uradniki se jeze, če plešem z njo. To me zabava!« Kmalu je postal Leo junak plesne šole, iznajdljivi kavalir plavolase Malči.

V prvih plesnih urah, ko so se začeli sukati v polki in valčku, je Malči prinesla pahljačo. Mnogokrat je bilo zelo vroče, zlasti, če je dobila kakega težkega plesalca Martinove sorte. In elegantno je nositi pahljačo. Bila je iz tenkih, lesenih ploščic, z originalno oljnato risbo. Na nji sta bili zapisani dve čudni, prečudni besedi, ki jih nihče ni razumel, nihče ni mogel razrešiti. Vsi njeni plesalci, sploh vsa plesna šola je kmalu vedela za skrivnostno pahljačo. Uganke razrešiti niso mogli. Marsikdo, ki se ji je skušal približati, je tuhtal in v spominu ponavljal dve nerazumljivi besedi. Dekle se je ob zanimanju vseh zelo zabavalo in gospa mama je bila zelo ponosna. (Hčerka je po Leonovi razrešitvi izdala, da je pahljača mamina last, davni dar mladega kavalirja. Družinski spominek.) Čim bolj so skušali razrešiti uganko, tem bolj je postajala pahljača tajinstvena. Dekle jih je spravilo na napačno sled. Vprašalo je, katerega jezika sta besedi in kaj pomenita. Študentje so poklicali na pomoč vse jezike, ki so se jih kdaj učili. Eden izmed njih je zatrdil, da sta besedi madžarskega izvora. Uganka je ostala nerešena, počasi je skrivnost pahljače postala nezanimiva.

Nekega večera, takoj v začetku plesa, stopi k dekletu Leo. »Dovolite gospodična! Pokažite mi za trenutek vašo pahljačo!« Mati in hči sta se pomilovalno nasmehnili. »Ali hočete poskusiti še enkrat svojo srečo?« Leo ni odgovoril ničesar. Pograbil je ponujeno pahljačo, jo odprl in gledal.

Popolnoma mirno, da so nekateri okrog stoječi postali nervozni. Iz vrst neštudentov so se slišale zbadljive pripombe. Leo je gledal. Počasi, kakor da globoko premišljuje. Molk, ki je čakal na odgovor, mu je ugajal. Užival je pričakovanje okrog stoječih. Zato ga je podaljšal z igro. Čez nekaj časa se prav preprosto nasmehne. »Izvolite, gospodična! Vračam vam pahljačo, uganka je razrešena, skrivnost odkrita. Besedi je treba brati nazaj! In dobite ime ...« Mati je tlesknila z rokami. Ime mladega kavalirja iz njene mladosti je bilo odkrito. Bravo! Dekle je veselo zardelo. »Ali je pahljača darilo vašega skrivnega oboževalca?« Malči je odkimala in postrani pogledala na mater. Sedaj so hoteli brati vsi. Vsakdo je hotel poznati ime onega, ki se je narobe podpisal med slikarijo. Leo jih je razpršil z novo senzacijo. »Gospoda! Ni samo zanimiva pahljača, zanimivo je še bolj, kako sem razrešil uganko.« Radosten, ponosen, da ima tak uspeh, se je obrnil k navzočim in začel pripovedovati.

»Nekaj čudnega je v tej pahljači. To je gospodična povedala že sama. Speljala nas je sicer na napačno sled. S tem je razrešitev otežkočila. In gospoda, rečem Vam, sinoči sem o pahljači sanjal! Da, sanjal sem! (Martin se je v šoli norčeval iz njega, češ, kako se je trudil in pehal, koliko misli je žrtvoval pahljači šivilje! Hm, šivilje! Ali se splača ...). O vseh vas sem sanjal. O plesni šoli. In o vas, gospodične. Ponovno nam je gospodična Malči ponudila pahljačo v razrešitev. Ni šlo in ni šlo. Pleševa valček. Lep valček! (Poslušalci so se zasmejali, Malči je zardela.) No ... in ko sva po valčku prominirala po dvorani in si je gospodična s pahljačo hladila razgreto lice (nekdo izmed študentov je hudomušno zakašljal), švigne mimogrede moj pogled ... nanjo. (Med poslušalci: Aha!) Namreč na pahljačo! (Smeh!) Tako mimogrede. »Dovolite, gospodična,« pravim in jo prosim za pahljačo. Gospodična se poredno nasmehne z vprašanjem, če je mogoče tudi meni tako vroče, da se hočem hladiti s pahljačo ... Vroče mi je res bilo, vendar od nenadne misli, ki mi je šinila v glavo. »Kaj, če bi bral besedo narobe?« Čudna, nenadna misel sredi sanj. Še danes ne razumem, kako nam ni prišlo to na misel. Marsikdo se podpiše na tak način, zlasti pa ob taki priliki kot je zadeva s pahljačo. Človek se rad skriva. Gledam, berem in skoraj ne verjamem. Čital sem prav razločno neko ime. Kolikor se spominjam, je bilo v sanjah drugo kot je na resnični pahljači. Ideja pa je ostala in, gospoda, moje sanje so se uresničile.« Leo je triumfiral ves večer in uspel tako daleč, da je gospa mama, mati dekleta z zagonetno pahljačo, pripomnila: »Brihten gospodič!« Izgovorila je namenoma glasno, da bi slišal tudi Leo, ki je stal v neposredni bližini. Zardel je.

V naslednjih plesnih urah mu je vendar postalo malo prevroče v tej druščini. Čutil je, kako se veže nanjo. Dekle ga je večkrat po plesu vprašalo, če jo bo lahko spremljal do doma. Stanovala je v predmestju. Precej daleč. Niti eno niti drugo mu ni bilo všeč. Mati je kmalu zadevo premislila in opustila vsako upanje na 17-letnega gimnazijca. Kaj bi pravzaprav z njim? Hčerki je sicer ugajal. Tudi njej. Toda to je premalo realno. Treba je ženina in ne kavalirja.

Leo se je ohladil. Vezati se ni hotel. Sicer o dekletu ni imel nikoli posebnih misli ali čustev. Hotel je paradirati pred njo in pred drugimi. To je bilo vse. Da bi se zaljubil vanjo ... ne! Misel se mu je zdela neumna. (Včasih se je še vzbudil spomin na Binico, črnolaso, črnooko ... Malči je Malči. Šivilja, plavolaska, sinjeoka ... Ni iz njegovih sanj! Sicer sanje — proklete sanje!) Lahko, da bi se sčasoma spremenilo, da bi se vsled konkurence drugih, vsled rivalstva mladega železniškega uradnika, ki se je trudil za Malči, končno tudi Leo zagledal v njo ... To se ni zgodilo. Ob koncu meseca je izjavil, na zadnji plesni vaji po dveh mesecih, da se ne vrne več. Navajal je več vzrokov. Ponovno ravnateljevo odredbo, ki prepoveduje sedmošolcem vsako posečanje plesnih šol, veliko učenja, splošna zaposlenost. Izrecno dovoljenje za plesno šolo imajo samo osmošolci. Sedmošolci-plesalci so se posvetovali in so sklenili z večino, da ostanejo. »Kaj pa naj napravi stari? Izključil nas vseh radi tega ne bo. Tako nesramen tudi ni, da bi prišel naravnost v plesno šolo inspicirat.« Stari — je bil namreč ravnatelj. Običajen naziv študentov.

Ostalim sedmošolcem se je zdelo čudno, da je Leo vztrajal pri svojem izstopu. Vsa pregovarjanja, vse zbadljive pripombe, očitki, da je strahopeten, niso pomagali ničesar. Njegova odločna volja je bila plesno šolo zapustiti. Pravega vzroka ni povedal nikomur, čutili so to in so se posmehovali. On, kakor da ni slišal. Zmanjkalo ga je. Preko Božiča nihče ni več mislil nanj. Malči je pozabila. Železniški uradnik si je oddahnil. Po praznikih je slišal Leo, da se pridno ženi pri Malči. Sošolec Martin ga je hotel zbosti s to mislijo. Dražil ga je. »Ali nisi nič ljubosumen?« Leo se je pomilovalno nasmehnil. »Zakaj? Ali se splača?« »O, se že splača! Ko bi vedel, kake šale zdaj zbijamo. Kar žal ti je lahko!« Martin je silil vanj. Radoveden je bil, izvedeti je hotel, kaj se je z njim zgodilo. Ni mogel verjeti, da bi Leo izstopil iz poslušnosti in strahopetnosti pred ravnateljevo odredbo. »Nekaj drugega tiči za tem ...« je mislil. Leo je ostal trdovraten. Opazil pa je Martin, da ni bil več tako razposajen. Včasih se v odmorih niti ganil ni iz klopi. Prinašal je druge knjige v šolo, največkrat Tolstoja in Dostojevskega. Globoko zamišljen jih je prebiral. Pri veronauku, grščini in latinščini. V urah, kadar je bilo najbolj dolgočasno in se je lahko skril za svojega prednika. To je trajalo celo leto. Počasi je prebiral, kakor da tehta vsako besedo. Kljub temu je še včasih vzkipelo v njem, da se je živo udeleževal pogovorov, prerekanj v razredu. Včasih je zbijal še šale. Kot prej. Kljub temu so tekom leta opazili, da ni bil več prejšnji. Pokazala se je neka sprememba. Sčasoma so jo izgubili izpred oči in proti koncu leta se jim je zdelo že povsem naravno, če je bil zamišljen, ali zatopljen v kako knjigo.

Kaj se je zgodilo? ...

3. Januš.

Okrog polnoči. Skozi okno se je prikradel mesec in posvetil na posteljo, na kateri se je premetaval mlad človek. Visoko je odet, da komaj opaziš oči, ki lukajo izpod odeje. Trudne, nepospane oči. V sobi je 12 postelj. Nekdo prav glasno smrči. Sredi sobe, ravno nad Januševo posteljo, bdi Krist na križu. Večno bdi nad dvanajstero mladimi dušami, ki so našle zavetja v sobi sive hiše. Nasproti gimnazije stoji. Knezoškofijsko semenišče. Kakor jetnišnica stoji sredi noči. Visoka, pusta, mrtva, nesvobodna. Zgoraj v drugem nadstropju, tam za tistim oknom, stanuje njen prefekt-profesor Klinc.

Januš ni mogel spati. Sanjal je težke sanje. Podoba Marije iz semeniške kapele se mu je živa prikazala. Lepa podoba. Mlado, živooko dekle, z razpuščenimi lasmi, globoko odprtih prs, da je v sanjah jasno razločil bele grudi. Občutil je po njih vsak njen dih. Smehljala se mu je, včasih se je zavila v prozoren pajčolan. Takrat se je zgodilo najhujše. Stopila je iz podobe, vitka, v samem pajčolanu. Sanje so odgrnile še pajčolan. Kri mu je zaplala po vsem telesu. Roke so se stegnile, telo je v pričakovanju plamenelo. Kakor hrepenenje je splaval k njej, hotel jo je objeti, močno stisniti, prikleniti telo k telesu. Nato ... nekaj nejasnega, težkega je sledilo. Kakor duh se je izvila iz njegovega toplega objema. Ni je bilo več. In Januš se je ves vročičnat zbudil, se razbolelo premetaval po postelji.

»Moj bog! Strašne sanje! ... Oče naš, kateri si v nebesih ...«

Tako je bilo v začetku. Nato vedno hujše. Molitev se je spreminjala v kletev. Pokoja ni mogel najti. Zjutraj je vstajal nenaspan, nespočit, težkoutrujen od svojih sanj. Ni mogel več vzdržati.

Skoraj vsako noč se je ponavljalo. Vedno bolj zapleteno, vedno bolj goreče. Ni vedel ne kod ne kam. Pa se je napotil k prefektu dr. Klincu. Kakor prostak k feldveblu se je napotil. Boječe je potrkal na vrata. Osoren, neprijazen glas mu je velel vstopiti. Sredi sobe je obstal. Pozdravil je in pomislil. Ni vedel, kako bi začel. Čutil je, kako se trese po vsem telesu. Pobegnil bi najraje v zadnjem trenutku.

»No ... kaj?« »Gospod profesor ...«

Ni mu velel sesti. Kar stoje je pripovedoval. Močan, kmečki fant, vzgojen v tesnih zidovih, je z drhtečim glasom izpovedoval svoje sanje o lepi Mariji, ki se mu je prikazovala v sanjah. Lepa, mlada, naga. Tudi o sošolkah je sanjal, O Mariji o Pepci, o debeli Franji. Kakor zločinec pred hudim sodnikom je stal tam. Izpovedal se je z muko, kako ga preganjajo s svojimi telesi podnevi in ponoči. Ko je končal, je bil ves poten, truden. Vzravnal je glavo, pogledal v srepe, volčjeostre oči profesorjeve. Molk. Profesor ga je premeril od pete do glave, gledal ostro mladega grešnika, ki mu je izpovedal svoje poltene sanje. Januša je bilo strah tistih mrtvih, brezsrčnih, kamenih oči, v katerih ni videl nobenega sočutja, nobene milosti. Mučil ga je molk širokih ust, ki so se močno zaprle, da je čutil, kako trdno se stikajo zobje.

»Oprostite ... gospod profesor ... oprostite.« Prefekt je vstal. Tako mu je prekinil odgovor. Stopil je dva koraka v kot in se obrnil.

»Nečistnik!« Januš se je ozrl proti vratom. »Kake knjige pa bereš?«

»Knjige? Nobenih. Samo šolske in cerkvene. Molim.«

»Potem pa zahajaš v slabo družbo, kjer imate nečiste pogovore, nečiste misli ...«

»Gospod profesor, ne ...«

»Molči! Molči! Poznam take fantičke. Dobro poznam. Nečistnik. Vsak drugi dan moraš odslej k spovedi. Premalo moliš. Na boga misliš premalo. Vsak večer pred spanjem zmoli del rožnega venca. S pobožnostjo in z vso prisotnostjo duha zmoli. Bomo ti že izgnali hudičeve misli in sanje. Svinje se pasejo v tebi. Moli!« Tako mu je nalagal pokoro. Vsak drugi dan, ko je prišel k spovedi, več. Težka je bila pokora za Januša, ki je bil mlad in mu je kri zaplala ob vsaki misli na lepo dekle. Podvojeno se je mučil od takrat. Radi nedokončanih molitev se je mučil in radi profesorja, ki mu ni dal nobene lepe besede, nobene pomoči, kakor ukaze, trde ukaze. Moliti! Nečistnik ... Te modrosti ni razumel. Saj je poznal verske zakone, poznal razlage o grehu. Saj nečistnik, grešnik je tisti, ki po lastni, svobodni volji, hote in radevoljno greši. On pa ni tak. Prišlo je sámo kakor pošast iz noči. Odkod? Zakaj? To je bilo zanj vprašanje vseh vprašanj, za katerega ni našel odgovora. In zato se je zgodilo, da je trpel vedno bolj in da se je pri zadnji spovedi zlagal. Izmučen, izbičan od naloženih pokor in nečistih sanj, je povedal prefektu, da nima več poltenih misli ne sanj. Da se je rešil vsaj njega. Ko mu je prefekt dajal odvezo, je modro pripomnil: »Ali nisem dejal, da si premalo molil, premalo mislil na boga, premalo mislil na mater, ki te je določila za najsvetejši poklic na svetu. Nisi mi hotel verjeti, sedaj verjameš!«

Tisti dan je bil v šoli vesel, razposajen, razigran. Toni, razredni mentor za vse stvari, ki jih profesorji niso predavali, je prinesel v šolo album samih nagih deklet. To so se gnetli sedmošolci okrog njega! Še Marja se je spogledovala, da so ji fantje pomežikavali. Tudi Januš je gledal.

»Hej, Januš. Ti pa ne smeš tega gledati. To je pohujšljivo. Smrtni greh. Kaj pa misliš? Nage babe! Ali se ne boš hitro pokrižal! Če pogledaš samo eno izmed teh slik, ti bo dal Klinc cel roženkranc moliti. Njega bi zadela kap, če bi take slike gledal.« Smejali so se dovtipnemu Toniju. Po šoli ga je Januš prosil za album. Ali pa za kako drugo tako knjigo. Toni je bil s takimi rečmi postrežljiv. Saj je bil dvakratni repetent, hodil je že v družbo visokošolcev in carinikov, ki so bili med mladino tega mesta najbolj razvpiti. Kot najboljši kavalirji, plesalci in ljubimci. Toni se je naučil marsikaj. Sicer je že vedel prej veliko. Zelo zgodaj je okusil sad spoznanja. Kot begunec iz Trsta je prišel sem. Dva brata sta mu padla v boju. Zadnji celo na Koroškem, ko so šli legijonarji v boj za slovenski Korotan. Mati je bila vdova po nadučitelju, ki je umrl na jetiki. Toni je bil zdrav. Vrgel se je po materi, trdi kraševki, ki je potrpežljivo prenašala bremena in nezgode življenja. Tonijeva sestra je bila učiteljica. Lani se je poročila.

Poroka je bila nujna, začutila se je mater. Obdolžila je svojega kolego, s katerim sta bila na isti šoli. Sicer so govorili, da je bil tudi gimnazijski učitelj telovadbe vmes. Kdo bi sodil? Takrat Tonija skoraj nikdar ni bilo k telovadbi. Imel je takorekoč rodbinsko zvezo z učiteljem telovadbe in sošolci iz takta in kolegijalnosti niso javljali njegove odsotnosti.

Kadar je bil dobre volje, je pripovedoval lepe štorije iz Trsta, kamor so zbežali najprej. Teto so imeli tam. V težkih dneh ni bilo časa veliko paziti na Tonija. Vsak je moral skrbeti zase. Nekega dne se je znašel v javni hiši in izgubil nedolžnost. Tudi on je imel takrat sanje in nečiste misli. Povedal jih je enemu izmed svojih starejših tovarišev. Ta ga je napotil v tisto hišo. Od takrat ni bilo več skrivnosti ne težkih sanj zanj. To se je zgodilo v petnajstem letu njegovega življenja ...

Čez dva dni mu je Januš vrnil knjigo. Toni se je norčeval. »Nisi mogel spati, kajne?« Toni je po svojih skušnjah postal dober psiholog. Takoj je opazil Janušove trudne oči in črne kolobarje okrog njih. Januš je prebledel.

»Kako to veš?«

»O, jaz vem marsikaj!«

V velikem odmoru je stopil k njemu. Šla sta na hodnik. Januš mu je vse povedal. Prav fantovsko, odkritosrčno mu je povedal, zakaj Toni ni bil prefekt. Bil je sicer repetent, razvpit, nereden študent, ki je lagal profesorjem in jih goljufal, kolikor je mogel. Med študenti pa je bil tovariš in kljub vsem njegovim muham so ga imeil po večini radi. Odličnjakom, zlasti onim, ki so vsled svojega neprestanega guljenja in mnogokrat neodkritosrčnega spoštovanja pred profesorji tvorili kasto zase, ni bil všeč. Januš mu je govoril podrobno in jasno. »Ne morem spati. Nekaj groznega je v tem. V jezi sem vzel včeraj od tebe tisti album. Zato, da izživim te proklete misli in sanje, da se mi napasejo in izmučijo oči in možgani ... Nič. Še vedno.«

Toni se je zamislil. Spomnil se je svojih mračnih noči, težkih sanj, trenutkov samooskrunjevanja, iz katerega ga je rešila edino javna hiša. Sicer bi bil danes že kreten. Za trenutek je šla mimo njega njegova mladost, ki je tavala iz kota v kot in se ustavljala po večini samo pri ženskah. Nesrečen je bil v resnici. Toda njegova duša je bila že tako okrnjena, tako kameno preizkušena, da v svojem enaindvajsetem letu ni maral več tožariti in se baviti s tako sentimentalnimi rečmi. Tako je mislil on in vsi iz njegove družbe so mu tako govorili, če je pri krokanji v predmestni krčmi postal žalosten in tih ...

»Prinesem ti drugo knjigo. Znanstveno. Vem, čutim s teboj, koliko groze je v tem. In zdi se mi, čim starejši si, tem huje je. Najstrašnejše pa je to, da dvomim v uspeh knjige. Mogoče ti bo knjiga že prepozna.« In mu je res prinesel. Z vso strastjo rešitve iskajočega človeka, ki je že zapadal samooskrunjevanju, se je vrgel Januš na berivo. Vse zastonj. Ko je povedal Toniju, ga je napotil v zakotno ulico. »Idi in okusi sad spoznanja ...« Vesel je bil in ni se mu hotelo resnih misli. Zato se je pošalil. »Saj je vseeno!« je še pristavil, ker mu je postalo že nerodno in neumno, da ga Januš toliko izprašuje in nadleguje. »Vsak človek si določa usodo sam. Lahko se dogovoriva. Popeljem te tje. Mislim, da je to najzanesljivejše sredstvo. Najboljše zdravilo. Človeku ubije vse romantične predstave in sanje.«

Januš je bil Leonov sosed. Skupaj sta sedela, skupaj gledala Tonijeve knjige. Povedal mu je, da namerava v zakotno ulico. Leo ni pomislil veliko, kar naravnost je bleknil: »Še jaz pojdem.« Določili so dan in uro. To je bilo važno. Posebno za Januša, ki je bil semeniščan in ni mogel ob vsaki uri in vsak dan popihati iz sive jetnišnice.

Doma je bil iz Prekmurja. Tam iz tistih prostranih polj, pisanih gozdov in belih, širokih cest. Premožna kmetija je bil njegov beli dom in mati njegova, edina gospodarica po možu, ki je kot honvedski huzar poginil v prvih praskah na avstrijsko-ruski meji začetkom 1915. leta. Lepo sliko so hranili o njem, v paradni huzarski uniformi, v svetlikujočih se škornjih in zvenečih ostrogah. Tudi čako, lepo huzarsko čako, je imel. O, kolikokrat je mladi Januš s hrepenenjem zrl na sliko! Sedaj je bila v kotu na omarici. Mati jo je vsak teden obrisala prahu. Samo tako so se ga še spominjali. Ker je bilo v hiši sedmero otrok, za katero je tudi premožna kmetija premajhna, so dali Januša v šole. Župnik je posredoval, mati je obljubila nekaj za popravo cerkve in Januš je 1915. leta, kmalu potem, ko je sodnija uredila dedščino otrok po mrtvem huzarju, romal naravnost v semenišče v Budimpešto. Pet let je bil tam med samimi Madžari.

Prekmurščine, svojega maternega jezika, ni pozabil nikoli. Mati mu je stalno pošiljala »Prekmurske novine«, glasilo vernih, bogu in cerkvi udanih katoliških prekmurskih Slovencev, ki je izhajalo v prekmurščini. Počitnice so bile vedno kratke. Domov je prišel samo v velikih počitnicah. O Božiču in Veliki noči je ostal v Budimpešti.

Ko so Madžari 1920. leta končno obupali nad Prekmurjem, so Januša odpustili, ker je »slavski« človek. Njegova domovina ni več slavna Madžarska, ampak kraljevina SHS. Januš, kakor vsi njegovi tovariši, niso veliko razumeli o politiki. Izvedeli so samo, da stara Avstrija propada, da je bil cesar Karel pijanec, da se je odpovedal prestolu, da so Srbi s svojimi četami zasedli velik del bivše Avstrije, in da spada Januš sedaj pod srbsko državo. Vse stvari so bile za njegovo mlado glavo, katero so preparirali do takrat semeniški prefekti in duhovniki-profesorji, pretnje. Zato ni vedel kam, v kako novo državo pravzaprav gre. Domači župnik je bil precej navdušen madžarofil. Zato je vračajočega se Januša sprejel z odprtimi rokami. Mislil je, da najde v njem prekmurskega madžaronskega iredentista. Pa se je razočaral. Januš ni veliko razumel, kljub temu, da se mu je zdelo prej lepše. Velika Budimpešta, široka Donava, pestre ulice ... Sicer pa je zavžil te lepote zelo malo. Skrbno so bili zaprti v zavodu in so hodili na izprehode samo v veliki park, ki se je razprostiral, dobro ograjen, okrog zavoda. Bral je sedaj nove »Novine«, ki so simpatično pisale o novi državi Jugoslaviji, o Slovencih, o bratih Hrvatih in bratih Srbih, ki so »slavski« narod osvobodili izpod avstrijskega in madžarskega jarma. (Prej so pisale drugače.) Slišal je celo, da se neki slovenski profesor bogoslovja precej poteguje za Prekmurje in da ga brani v Parizu pred lakotnimi zastopniki Horthyjeve Madžarske. Pet let v madžarskem institutu, to se pravi, pet let zaprtega življenja, za katerega so skrbeli vsi merodajni gospodje, da ga dobro preparirajo za teologijo in za vdanost staroslavni Madžarski. Prevrat pa je prinesel poseben veter s seboj. Zanimiv, zgodovinski veter. Marsikomur, ki je prej sanjal o Franc Jožefovih križcih za javne zasluge, o naglih napredovanjih, o hofratskih naslovih, je odpihal stare želje, misli in stremljenja. Treba se je bilo vživeti v novo, sleči stare suknje in obleči druge. Vse je prinesel veter s seboj. Prinesel je trobojne kroje, jugoslovanstvo, kroje, ki so jih ljudje hitro oblekli in tako postali iz starih, zvestih, navdušenih črnožoltih Avstrijcev ... modri in navdušeni modro-belo-rdeči Jugoslovani. Ta proces se je zgodil pri večini. Mladini pa je segel globlje. Vzgajali so jo prej za dobre Avstrijce, naenkrat so prišli z jugoslovansko deklaracijo, v kateri so zahtevali avtonomijo za Srbe, Hrvate in Slovence pod mogočnim in slavnim žezlom Habsburžanov. Črno-žolta jugoslovanska deklaracija, črno-žolto hlapčevstvo. Študentje so postali pogumnejši, zavednejši in so deklaracijo podpisovali. Čas je podil dogodke. S filmsko naglico so se vrstili. Danes so zahtevali jugoslovanski poslanci avtonomijo pod Avstrijo, jutri se je cesar Karel odpovedal prestolu in gospodje poslanci, predstavniki in voditelji narodovi, niso vedeli, kam in kaj pravzaprav naj ukrenejo. Spontano so se začeli ustanavljati narodni sveti. Začasno. Bo že čas ali pa bog (v njem je usoda človekova in narodova) sam prinesel, kar bo potrebno za bodočnost. Nato je prišla srbska vojska, vojaške komisije antante in nekje v Beogradu so proglasili osvobojenje Srbov, Hrvatov in Slovencev izpod Avstrije, proglasili kraljevino SHS.

Narodovi predstavniki so bili navdušeni. Zato je moral biti tudi narod navdušen. Uporne glasove so zadušili, prekričali, kljub temu da je bil trenutek vmes, ko je ljudstvo mislilo na republiko. Preveč je bilo razočarano od črno-žolte cesarske Avstrije ... Poslanci se od takrat naprej vozijo v Beograd in nazaj in pravijo ljudje še danes, da na tej dolgi poti izgubijo ali prespijo vse ljudstvu potrebne zahteve.

Prekmurje so hoteli Madžari zase. Celo boljševiki so za časa Bele Kuna tudi v Prekmurju ustanavljali sovjete. Srbska vojska, ki je bila proslavljena v svetovni vojni, pa je vkorakala tudi v Prekmurje in ga osvobodila ... Preteklo je nekaj krvi, no ... in Prekmurci so postali Jugoslovani. Veter je prinesel vse v svojem pihu ... Januš ni ostal Madžaron, navdušil se je za Jugoslavijo, ker so se tudi »Novine« navdušile ... Eden izmed voditeljev prekmurskega ljudstva, upokojeni župnik, je interveniral zanj in Januš je bil sprejet v slovensko knezoškofijsko semenišče. Govoril je slabo slovenščino in v šoli mu ni šlo gladko. Matematika in slovenščina sta mu delali preglavice. Vsebinsko ga je pri slovenskih nalogah profesor Janko hvalil, le jezik — oh, jezik je bil tako dolgo prekmurski.

Januš se je včasih ob nalogi, katere naslov mu je ugajal, z veseljem zagnal in takrat je prav gotovo končal v prekmurščini. Počasi pa je veter prepihal tudi njegov jezik in proti koncu šeste šole je že pesnil v slovenščini. Celo v »Novine« je poslal kako »slavsko« pisano pesem. O Mariji in Jožefu redniku, o bogu, o vseh tistih rečeh, ki so prekmurskemu ljudstvu zelo svete, je pesnil. Zato literarni krožek Utrinčarjev z njimi ni bil zadovoljen. Kdo pa bo pel še danes kakor Valentin Vodnik ... Da so ga spravili v slovensko semenišče in da je prepihnil veter madžarstvo iz njega, so porabili celo leto. Doma je postopal. Delati se mu ni ljubilo. Spogledoval se je za vaškimi dekleti. Soseda Lujza, močna, krepko mišična, rdečelična, v ljudski šoli je bila njegova sošolka, mu je padla v oči. Pozabljal je, da so ga mati odločili za »gospoda«.

V semenišču je bilo veliko novega zanj. Hodil je k orlovski telovadbi, skušal je sodelovati pri »Vajah« in dramatičnih nastopih Marijine kongregacije. Dobro se je počutil v novem svetu. Tudi s profesorjem in prefektom Klincem se je dobro razumel, dokler ni prišlo tisto ... V počitnicah so ga poslali v Brno na vseorlovski izlet. Nekaj denarja je dal župnik, nekaj »Orel«, nekaj pa mati, četudi so starejši bratje godrnjali ... Januš ni poslušal in je šel. Lepo je bilo. Toliko ljudstva, toliko pobratinstva s Čehi in Slovaki. Srce mu je tolklo od veselja, ko so jih obsipale češke »Orlice« s cvetjem.

»Joj, kako živa so češka dekleta ...« V dneh svojega bežnega bivanja na Češkem se je spoznal z Ružičko, lepo deklino in Orlico iz moravsikih dobrav. Zvečer, ko sta bila na sprehodu, ko sta se ukradla iz množice, ga je vodila v bližnji gaj izven telovadišča. Janušu je vriskalo srce od veselja in prostosti. V gaju sta se poljubila. Drugi dan so odpotovali.

»Nazdar, Ružička!«

»Nazdar, Januš!«

Pomahala sta si z rokami in vlak ju je ločil. Vso pot je bil spokojno zamišljen, vesel sam zase, dokler niso izstopili v Jugoslaviji. Znani ljudje, znani kraji so ga vzbudili iz zaljubljene megle, ki mu jo je pripravila Češka. V počitnicah je pisal Ružički. V odgovor je sprejel bežno kartico. »Nazdar! ...... Ružička.« To je bilo vse, kar je napisala. Tisočkrat premalo za Januša. Hodil je po gozdovih in sanjaril o njej, ki je tako skopa in daljna. Začel je premišljevati o dekletih. O Lujzi, o Ružički, o vseh ženskah. Po večerih je hodil v čitalnico, govoril fantom in dekletom, ki jih je novodošli kaplan organiziral v »Orla«. Marsikaj se je reklo v druščini. Dekleta in fantje so ga imeli radi. Dobro so ga razumeli, kar jim je povedal. Gospod kaplan pa je bil prišlec in je govoril preveč po slovensko. Preko tistih lepih noči, polnih sanj po Ružički, preko fantovskih razposajenih večerov, so se začele njegove misli vedno bolj izgubljati v težke, poltene sanje ... In čakal je pomoči, dobre besede, koristnega nasveta. Dobro besedo je našel samo pri Toniju ...

Tistega dne mu večerja ni dišala. Komaj je čakal, da odmolijo. S Karlom, bolehavim sosedom svojim, s katerim sta sedela i v šoli i v semenišču pri delavni mizi skupaj, se je dogovoril radi vrnitve. Kam pravzaprav gre, mu ni povedal. V gledališče, mogoče v kino. Karl je bil dober človek in dober matematik. Leo, Januš, Toni in še marsikateri drugi so prepisovali pri njem matematične domače naloge. Leo in Januš celo šolske. Karl je hitro računil in nato je pomagal. Bolehav in dober fant je bil. Zato tudi to pot ni odrekel pomoči. Sicer je Januš povedal še štirim drugim, ki so ležali v isti sobi. Trebalo je vsestranske pomoči ob vrnitvi. Dve posteljni rjuhi so morali zvezati. Nato so jih pritrdili pri oknu in spustili dol. Po njih so se ponočnjaki vračali v semenišče. Zgodilo se je sicer že večkrat, da je budni prefekt zalotil tega ali onega. Navadno je sledila izključitev. Janušu je bilo vseeno Po večerji jo je pobrisal.

Splazil se je na vrt. Ob kegljalnici se je pritihotapil do zidu in ga preplezal. Po stranskih ulicah, z visoko zavihanim ovratnikom je hitel na dogovorjeno mesto sestanka. Ob začetku zakotne ulice, ki je vodila navzdol, je brlela plinska svetilka. Na pol zimski veter je bril skozi ozko, na ravno ulico, ki so jo sestavljale stisnjene, stare hiše z malimi zakrižamimi okni.

Ob osmi uri je prišel Toni.

»Servus! Kje je Leo?«

»Ni ga!«

»Čakala ga ne bova.«

Izginila sta iz svetilkine svetlobe navzdol po ulici. Vedno bolj v temo. Ob reki spodaj, ki je močno šumela, sta preko napol podrtega praga izginila v hišo. Nad vratmi je gorela rdeča luč. Pod njo je bilo zapisano: Kavarna in gostilna pri Jezuitih. Ko sta odprla vrata, jima je puhnila v lice sopara napol pijanih gostov. Med njimi sta bila dva osmošolca. Pozdravili so se in eden je dejal Janušu: »Ho, Mertik, ti si pa korajžen fant!« »Kaj misliš, da Prekmurci niso korajžni fantje ...« Povedal je sicer veselo, vendar mu je bilo tako tesno pri srcu, da je čutil njegove težke utripe. Mimogrede se je spomnil Leona.

»Kje je le Leo?«

»Bo že prišel. Saj dobro ve, kje smo. Mimi! Liter novega! Plačal bo novi gost.« Pokazal je na Januša. Od sosedne mize se je glasilo razposajeno petje. Delavci, postreščki, izgubljeni in zapiti uradniki, nesrečni literati, vojaki, vsi oni, ki jim je bilo tesno v človeški družbi, tesno v malem dolgočasnem provincialnem mestu, so zahajali sem ...

»Kaj nam pa morejo, morejo, morejo ...«

Študentje so zapeli Himno zakotne ulice. Zunaj pa je pihal močan veter in škripal s slabo zaprtimi okni. »Sneg bo kmalu!« je mislil policaj, ko je visoko zavit korakal skozi zakotno ulico.

Konj.

Gospod profesor Novak je sedel v svoji sobi. Pri veliki, s knjigami težko obloženi mizi je sedel. Na miznem povišku je stal kip grškega filozofa Platona, velikega idealista, kakor je imel navado govoriti gospod profesor v šoli. Stara, že precej obrabljena knjiga je ležala odprta pred njim, Platonova država. Gospod profesor jo je stalno prebiral, kakor vse stare klasične filozofe. Platonovo knjigo pa še zaradi tega, ker se je zanimal za politiko. Seve, koliko je to državnemu uradniku in profesorju dovoljeno. Zanimal se je za politiko takorekoč samo privatno. V grške filozofe je bil zaljubljen. S Sokratom je strašno pital osmošolce. Proti petdesetim je že šel in plešast je bil. Doma v družini je bilo dolgočasno. Žena je bila živa in se je šminkala. Hčerki sta posnemali mater. Najmlajši sinček Tonček je letos vstopil v gimnazijo. Mati je nasprotovala, ker je sovražila staromodno klasično in humanistično izobrazbo, ki je tako hitro splešila in splesnila njenega moža. Odkar nista več spala skupaj (zakaj gospod profesor se je hotel popolnoma posvetiti znanosti in pedagogiki (privatno tudi politiki) in se je preselil s posteljo vred v kabinet), je postajal neznosen. Neredno in pozno je prihajal na obed. Po večerih je šel v družbo kolegov in naprednih politikov tega mesta. Krokarska družba. Bil je sicer soliden, kar profesorju in pedagogu tudi gre. Krokal je zelo redko z njimi na svoj račun. Žena in troje otrok, zlasti pa dve hčerki, katerih ena je šla v 18., druga v 16. leto, so potrebovali precej denarja. Novak ni bil človek iz tega sveta. Žena je vsakega prvega razdelila njegovo plačo. Kakor Sokrat od Ksantipe se je dal gospod profesor Novak omalovaževati od svoje žene. (To je bila historična pridobitev od grških filozofov.) Imel je častitljivo brado. (Joj, koliko prerekanja je bilo, ko si je dal rasti svojo modroslovno brado!) In filozof je tudi bil. Kregala pa sta se z ženo večkrat. Tudi vpričo otrok. Tistega dne, ko je sklenil, da si pusti brado rasti in je ta sklep razkril tudi ženi, s katero sta se radi tega zelo prerekala, se je užaljen zaprl v svoj kabinet. Ko se je stemnilo in je bil čas večerje, je lahno potrkalo na vrata. Ni se javil. Nato je poklical nežen glasek: »Papa!« Spoznal je glas sinčka Tončka. Odprl je in ga poklical v sobo.

»Papa! K večerji!« In ko sta bila med vrati: »Ti, papa, zakaj pa pravi mama, da se ti je zmešalo? Ali se ti je res zmešalo? Toliko ljudi nosi brade. Ali so vsi tisti zmešani?« Profesor je obstal in ni vedel odgovoriti. Tonček ga je vprašal ponovno. »Ah, kaj! Mama je neumna!« in sta šla k večerji. Molčali so. Hčerki sta držali z materjo. Mlademu Tončku se je molčeče obnašanje svojih starišev zdelo čudno, tako čudno, da je drugi dan popoldne na igrišču povedal svojemu tovarišu, da se papanu meša in da je mama neumna. Vprašal ga je, kako je pri njih doma. In tovariš mu je povedal, da se mama večkrat joče, oče pa kriči nad njo. Drugega ne ve povedati ...

Študentje so vedeli za njegove privatne razmere. Saj take reči ne ostanejo nikomur prikrite, najmanj pa študentu, ki je navihan in ima baš za profesorske intimnosti dober nos.

V malem mestu se izve vse. Kako spiš, kaj ješ, kako se oblačiš, kaj se pogovarjaš z ženo ... in tako dalje.

Gospod profesor je predaval grščino, latinščino in propedeutiko. Kakor je bil doma popustljiv, nereden za svojo družino, tako je bil kakor ravnilo v šoli. Kadar je prišel visoko vzravnan v razred, so morali stati učenci strumno, kakor grški hopliti. Zakaj kljub temu da se je gospod profesor oblačil precej staromodno, je ljubil špartansko vzgojo. (Med vojno je bil K. u. K. Hauptmann i. d. R.) Tudi soldatom je razlagal teorijo špartanske vzgoje. Posmehovali so se mu in nekoč se je v jezi nad njimi zarekel in zaklel: »Verfluchte, dreckige Hopliten!« Od tistega dne so ga vojaki klicali: »Der dreckige Hoplit!« Doma jo je hotel celo prakticirati. Dokler sta bili dekleti še otroka, je šlo. Ko pa sta prišli (zelo zgodaj) v tisto dobo, ko začne vsako dekle čutiti, da postaja ženska, je njegova špartanska vzgoja odpovedala. Sicer sta hodili obe k sokolski telovadbi, toda sčasoma sta se zdolgočasili. Telovadba — to ni šport za profesorske hčerke. Iz svojih vzgojnih rok ju je izpustil predlanskim, ko je starejša Tini radi matematike in grščine morala izstopiti iz šestega razreda gimnazije. To je bil polom humanistične vzgoje v hiši profesorja Novaka. Mati je poslala dekle na učiteljišče. Njej je bilo končno vseeno. Samo, da se dobi ženina, in na učiteljišču se povrh tega pride prej do kruha, prej v življenje. Nerodno bi ji bilo in težko plačljivo, če bi hčerko morala dati na univerzo. Premalo denarja bi ostalo zanjo. Bolj prikrajševati kakor sedaj ni marala pod nobenim pogojem. Sicer je upala, da se hčerka zaroči še pred maturo. Upala je, da se vendar pojavi kak ženin. Moj bog! Profesorske hčerke tudi niso kar tako! Človek ne sme samo gledati na denar, ampak tudi na inteligentno poreklo. Zato je hodila z njima v teater, na plese (takrat je bilo strašno šundra, zakaj gospod oče je moral zastopati disciplinarni red. Včasih je zaleglo, največkrat pa ne) ... Sploh je bila precej družabna in hčerkini kavalirji so ji laskali, češ, da je še zelo mladostna.

Gospod profesor se zato ni več brigal. Brskal je po Sokratu, Aristotelu, Platonu, po vseh tistih knjigah, v katerih je bilo toliko lepega, da je lahko pozabljal na sebe, na svojo ženo in na vse dnevne neprilike. Tako daleč se je izgubljal iz sfere rednosti, da je prišel nekoč brez kravate v šolo, drugič je imel veliko rdečo, da so mu rekli študentje »socialdemokrat«, tretjič zopet je prikorakal v turistovsko športnih, staromodnih dokolenkah ... Kravate so bile njegova špecijaliteta. Vsak dan je imel drugo, kadar ni slučajno pozabil na njo in je prišel brez nje ... V šoli je velikokrat modro govoril, citirajoč latinski stavek: »Variatio delectat!« Razlika mika! In študentje so mu dali priimek »Variatio delectat«. Vedno, kadar so ga zagledali, so dejali: »Variatio-delectat gre!«

Oj, študentje so poredni, kajne? ...

Zunaj je pozvonilo. Tini, Areta in mama so v spalnici prekrojale lanske obleke v novo modni kroj. Tini, ki je bila radovedna in je mislila, da je prišel njen častilec, visokošolec Mežan, je zbežala odpirat. Ni se malo začudila, ko je stal pred njo bled, koščen, bivši njen sošolec Maksim Kopriva.

»Dober dan. Ali je gospod profesor doma?«

»Bom pogledala!«

Pustila je vrata napol odprta in zbežala v kabinet.

»Papa, sedmošolec Kopriva bi rad nekaj teboj.«

»Z menoj? Naj vstopi!«

Gospod profesor je bil zgovoren mož. Kaj rad se je pogovarjal tudi privatno o svojih grških filozofih in odkritjih svojega znanstvenega raziskovanja. Maksim je vstopil. V roki je držal klobuk. Videlo se mu je, da ga mrazi. Zunaj je bilo jesensko vreme in tudi v njegovem stanovanju ni bilo tako prijetno toplo kot pri filozofu gospodu profesorju.

Gospod profesor mu je velel sesti.

»Ravnokar prebiram Platona. Zadnjič sem vam ga v predavanju omenil. O, to so lepe, globoke, pregloboke misli v njegovih delih! Pomislite, kako idealno si predstavlja državo, kako velikansko vlogo pripisuje filozofom ...« Maksim ga je poslušal z zgrbančenim čelom. Dobro je vedel, da si Platon države brez sužnjev ni mogel predstavljati, toda kdo se bo prerekal s profesorjem, ki je učen in moder, študent kakor Maksim pa reven in lačen ... Komaj je prišel do besede.

»Gospod profesor, kako je z instrukcijo? To sem prišel vprašat. V stiski sem že.«

»A tako. Bom takoj pogledal.«

Gospod profesor je vedel, da nima v notesu ničesar zaznamovanega, vendar izgleda bolj uradno in tudi bolj postrežljivo, če se človek malo potrudi in pogleda v svojo zapisnico. Ko jo je prelistal, je dejal: »Zaenkrat ni še nič. Pač pa takoj, ko bo prva konferenca zaključena. Takoj po novem letu bi lahko prišli na vrsto. Veste, cela vrsta študentov me pride prosit zaradi instrukcij. Vi niste prvi ne zadnji, ne edini. Človeku je kar nerodno, ker ne ve, kako bi delil.«

Maksim je bil bled, drzen.

»Obljubili ste mi, gospod profesor.«

Gospod profesor je čutil ost Maksimovih besed. »Da, obljubil sem. Obljubiti je lahko, izpolniti pa je druga stvar. Saj sem vam takoj, ko ste se javili pri meni, dal instrukcijo. Na, kako ste zadovoljni?«

»Zadovoljen, gospod profesor. Hvala. Le žal, da imam samo tri ure na teden in to mi je premalo. Ne morem izhajati. Dijaško podporno društvo mi je sicer naklonilo celih šest dni obed, toda kam naj grem sedmi dan in kako naj plačam zajtrk, večerjo in stanovanje s tistimi par krajcarji. Površnika nimam. Znamenja so, da bo zima huda ...

Molk. Dolg, za Maksima neprijeten molk. Nato je gospod profesor spet spregovoril. S čisto drugim glasom je spregovoril kot prej in nekam zaupno mu je pogledal v oči.

»Poslušajte me, Kopriva! Vi ste izstopili iz semenišča. Zato ste izstopali, kakor ste rekli, ker se ne strinjate s tisto moralo in filozofijo klerikalne in katoliške gospode. Dejali ste zadnjič, da ne marate milostnega kruha, ki ga vam dajejo cerkveni gospodje, od župnika, ki vas je spravil v šole, do škofa, ki vas je sprejel v semenišče. Ne morete se sprijazniti s staromodnimi nazori klerikalizma. Klerikalizem! Nisem proti veri, tudi proti cerkvi nisem. Obe sta potrebni za naše ljudstvo. Svobodomiselnost ni za navadnega človeka. Ampak duhovniki se naj brigajo za cerkev in vero in ne za politiko. Klerikalizem pa je izrodek, ki oskrunja vero in cerkev ... Saj vemo, kako je ...«

Gospod profesor se je namuznil, Maksim je mirno poslušal dalje.

Kdo pa naj danes še veruje v papeževo nezmotljivost in brezmadežno spočetje Marijino ... To je samo za kmeta ... Oprostite, govorim privatno. Kot človek, ki se bavi s filozofijo. V šoli tega ne sme povedati. (Samo namignem lahko.) Tam lahko samo pripovedujem, kaj so rekli Sokrat, Aristotel, Platom, Fichte, Nietzsche ... in tako dalje. Ti in oni. Kako mislim jaz, tega ne smem povedati. Vi ne veste, kako mučno, težko je človeku včasih. Pomislite, Sokratov govor! Koliko lepih, da, božanskih misli je v njem! Vsi naši juristi bi ga morali znati na pamet. On, človek-filozof, s prezirom do države, do državne justice, je prostovoljno šel v smrt. Zato, da spoštuje zakon! O, kaka ironija! Zato, da spoštuje zakon? Zato, da pokaže prezir do njega in do vseh tistih, ki so tako mali, tako pritlikavi nasproti njemu, velikemu mislecu ... Revolucionar je bil. Človek mora biti včasih revolucionar ...

In vi ste napravili uporen korak, ki je lahko usodepoln za vas, zakaj zavedati se morate, kje, na kakšnem svetu in med kakšnimi ljudmi živite. Kruh — to je nekaj ogabnega, vsakdanjega. Želodec je nesramna, živalska stvar. Zasužnjuje vas, ne pusti vam do besede, ko bi najraje govorili, do lepega čustva, do lepe ideje ... Pač. Kdor je močan, lahko premaguje. Kako daleč pa zmaguje, v tem ravno pokaže svojo moč ... Vi ste odločen fant. Poznam vas. In talentirani ste, kolikor lahko človek presodi v teh letih ...«

»Gospod profesor ...«

Maksim je bil nesramen. Takega so ga napravile prilike zadnjega časa. Vstal je, kakor da noče več poslušati profesorjevih čenč. Ta pa ga je zgrabil za roko in znova posadil na stol.

Vi se danes niti ne zavedate, kaj zahteva bodočnost od vas. Glejte! Klerikalci drže naš narod v okovih. V njih močvari se vzgublja svobodna misel. Kaj so delali z nami pod Avstrijo! Dr. Šušteršič ... In sedaj? Ali je kaj bolje. Treba je organizirati napredno misel. To trobim že več let. Vse napredne elemente je treba organizirati in mladino je treba vzgajati v naprednem, svobodnem duhu. Hej, potem bodo v par letih klerikalci fuč ... Govorim privatno. Poslušajte! Prijatelja imam, dobrega prijatelja, ki vam bo gotovo pomagal. Odvetnika in rodoljuba dr. Mahkota. Saj ga poznate. Kdo bi ga tudi ne. Slaven mož. Med vojno je bil preganjan od avstrijske oblasti. Narodni mučenik. Res. veliko je izkusil. Klerikalci ga sicer napadajo, da je na račun vsega tega sedaj bogat in akcionar.

Sama obrekovanja ... Žena mu je umrla, ko je bil v ječi. Težko ga je zadela usoda. Toda kljub temu. Vzdržal je. Ostal je močan, mož jeklene volje. In to je še danes. Kako kavsa naše klerikalce! Ha-ha ... Pojdite k njemu v pisarno. Ne. Boljše je, da napišete pismo. In mu pišite, da sem vas jaz napotil k njemu, da ste izstopili iz semenišča, iz »Orla«, iz vseh klerikalnih organizacij in da boste sedaj vstopili k »Sokolu«, k napredni, dijaški organizaciji ... Tako mu pišite in gotovo Vam bo naklonil kako podporo, ki vam bo vsaj za nekaj časa v pomoč. Do takrat pa dobim kako instrukcijo za vas. Mogoče ne bo niti treba. Ako se prikupite gospodu doktorju ...«

Gospod profesor je vstal. Tudi Maksim se je dvignil. Ves bled je bil in gledal je z visoko odprtimi očmi.

»Dolgo sva se pogovarjala. Sedaj moram spet na delo. Človek mora biti idealist, kakor so bili vsi veliki možje ...« Gospod profesor si je popravil ščipalnik, pogladil brado, sedel k mizi.

»Z bogom, Kopriva!«

Nekaj se je zgodilo. To je čutil Maksim. Kakor da ne more verjeti, kakor da sanja, je težkih, počasnih korakov odšel iz kabineta. Slabo je priprl vrata, da so se odprla in se je gospod profesor zjezil radi tega. Ko je stopal po stopnicah navzdol, ni vedel, ali je doživel tragedijo ali komedijo ... Vse se suče ... Čuden profesor in filozof in privatna politika. Na ulici si je zavil ovratnik do ušes. S pospešenim korakom se je odpravil domov.

Lačen je bil, strašno lačen ...

Njegov oče je bil kočar na Pohorju. Kot drvar in tesar si je služil kruh. Tik pred svetovno vojno, ko je bilo Maksimu dvanajst let, pa se je ponesrečil. Vsled neopreznosti drugih delavcev je padla velika smreka nanj in ga pokopala pod seboj. Mati je od žalosti in jetike umrla leto dni pozneje. Tako je bil Maksim zgodnja sirota. Starejši brat Martin, ki je imel takrat osemnajst let, je prevzel domačijo. Župan je bil varuh obema, ker še nista bila polnoletna. Martin se je hitro poročil. V hiši je bilo treba gospodinje. Maksim je hodil k županu za pastirja in še domačo kravo je pasel. V šolo je imel celo uro hoda. Rad bi hodil. Z gospodom župnikom sta se dobro razumela. Njegov katehet je bil in lepe knjige mu je posojal. Povesti s slikami, da je včasih na paši tudi sam kaj »namalal«. Pokazal je župniku. Župnik ga je bil vesel, ker je bil tako žilav in trd fant. »Ti ne boš umrl! Ti boš velik!« mu je govoril smehljaje župnik, katerega življenje se je sukalo okrog jutranje maše preko vsakodnevnih malogospodarskih opravkov do večera in spanja.

Mati je porodila petero otrok. Trije so hitro po rojstvu umrli. Glad, revščina, jetika. Ostala sta samo najstarejši Martin in najmlajši Maks. Gospod župnik je bil dober človek in nekega dne je poklical Maksima k sebi.

»Ali bi šel v mesto v šole?«

(Pisal mu je prijatelj-kanonik iz mesta. Če ima koga, naj pošlje. Duhovnikov primanjkuje. Liberalizem se širi. Treba se je pripraviti. Vedno moraš biti zasiguran za bodočnost ...) Maksimu so se zabliskale oči. Še nikoli ni bil v mestu. V tistem lepem, daljnem mestu, ki ga je gledal s planine, kadar je pasel krave in kozice ... Tam doli globoko v dolini leži. Dolga, široka reka se kot neskončna kača vije skozi mesto, ki se ob jasnih večerih sveti kot sama čudežna skrivnost sredi doline. O, kolikokrat je Maksim sedel na štoru in zamišljen zrl v dolino ... Kolikokrat je pozabil na čredo ... Kaj neki vse more biti tam doli? Tukaj je tako pusto, dolgočasno. Vsi dnevi so kakor en dan. Tam doli pa mora biti vse drugače. Vsak dan kot nedelja. Vlaki vozijo, brzovlaki, joj, celih 80 km na uro. Saj jim je pravil učitelj v šoli. In avtomobili ... Nikoli še ni videl nobenega. Samo na papirju. In lepe, velike cerkve z visokimi stolpi so tudi tam. »Naša je stara, zelo stara in nič lepih svetnikov nima. Tako grdi obrazi. Bog oče je tak, kakor da bi ga iz gline zgnetel sam hudič ...« Maksim je bil nedeljski ministrant in si je vse dobro ogledal. Boga očeta in vse svetnike. Tudi debele mašne bukve, ki jih je pri maši bral gospod župnik, je prebrskal in skušal posnemati župnikovo petje. Glo-oria-a in e-xel-sis De-o-o! Seve, to je delal takrat, kadar sta bila z županovim Tončkom sama v zakristiji ...

In sedaj? Gospod župnik ga je vprašal, če hoče v mesto?

»Da, gospod župnik! V mestu mora biti lepo.« In mu je hvaležno proseče poljubil roko. Gospod župnik je napisal prošnjo; v jesen ga je spremil v mesto in pastir Maksl je postal gimnazijec Maks.

Stanoval je pri stari ženici, skupaj z dvema sošolcema. Na obed so hodili v dijaško kuhinjo, ki jo je oskrbovalo Dijaško podporno društvo, katerega član je bil tudi gospod župnik. Vstajali so zgodaj. Pozimi so hodili vsak dan z gospodinjo k večernicam. Maksim je v začetku bolehal na domotožju. Kakor da se mu je stožilo po pastirski prostosti, po šumečih pohorskih gozdih ... Ko pa se je spomnil mračnega, bednega doma, brata in njegove žene, ki sta se pehala za vsakdanji kruh, je bil zadovoljen in vesel ... Učil se je pridno. Med prvimi je bil. Posebnih dramatičnih trenutkov ob gospodinjini ozkosrčnosti in vsakodnevni enoličnosti molitev, stari gospodinji, dobremu župniku in gospodu kanoniku, ni mogel doživeti.

Samo ob prevratu je malo zdivjal. Takrat so zadihali vsi. Starikava gospodinja, bogaboječa tercijalska častilka črnožoltega škofa, ki je bil svoje čase dvorni kaplan Habsburžanov, je imela obilo posla in jeze z njimi. »Ali ste čisto znoreli?« jih je vprašala, jezna in užaljena, ko so razposajeno zapeli »Hej Slovani! Naša reč slovanska živo klije ... črna zemlja naj pogrezne vsakega nemčurja ...« Tako so jo izzivali. Na tihem so podpisovali majsko deklaracijo. Val narodnega navdušenja jih je potegnil seboj. Semenišče se je kmalu po prevratu otvorilo. Med vojno je bila nastanjena v njem rezervna bolnica. Še dolgo potem je smrdelo v sobah po zdravilih. Maksim je prišel v tiste sive zidove, za tisti visoki plot. Začelo se je novo življenje. Imeli so literarni, dramatični, pevski in telovadni krožek. Še zunanji, celo liberalni študentje so zahajali na sestanke v semenišče. V prvin dneh po prevratu je bilo žarišče probujene mladine. Gospodje, ki so gospodarili v njem, so kaj spretno dovajali študente v svoj dom, kar se jim je pozneje precej obrestovalo. Marsikdo, ki je bil ob prevratu samo navdušen, a zaprtih oči, je obtičal tam. Diferenciacija pa se je začela hitro. Navdušenje je padlo. Ti si Sokol, ta Orel. To sta bili najglavnejši razliki. Ti si brezverec, oni katolik. Dnevno časopisje, klerikalna in napredne stranke so posegale med študente. Diferenciacija se je začela.

Maksim, ki so ga vzgajali gospodje, je bil ves njihov. Udan in vnet katoliški študent. Vse drugo je z nastopom politične diferenciacije začel sovražiti. Ker tak je bil ukaz. Z župnikom sta se velikokrat pogovarjala o politiki in Maksim mu je pokorno prikimaval. Svojega razuma še ni imel veliko. Preko pluto svoje vzgoje ni mogel videti ... Vnaprej mu je bilo določeno, da postane duhovnik, da bo gospod ... In ni se branil.

Človek pa nikoli ne ve, kaj pride jutri, kaj pojutrišnjem. Z gotovostjo dela načrte, z gotovostjo zida v bodočnost, pa pride veter življenja, zapiše nenadoma iz nepričakovane strani in konec, propast, obup je posledica razbitih načrtov. Maksim je bil zdrava, kmečka duša. Župnikova vzgoja ga je napravila vernega in v resnico, v človeka, v boga, v pravico verujočega. (Besed ni sprejemal kot besede — kot resnico, potrjeno z življenjem. Bile pa so samo besede ...) Kakor so mu pač govorili ljudje, ki so imeli z njegovimi možgani opravka. Lepo so govorili in Maksimu se je zdelo povsem razumljivo, kadar so ga pitali z napadi na Sokolaše, brezverce, katerim so zapadli mnogi njegovi sošolci. Izgubljeni! ...

Z Leonom sta se velikokrat sporekla. Leo je bil strasten nasprotnik kot Maksim. Veliki boj politike, naše male pritlikave, gnojniške politike, se je ravno tako odigraval in se odigrava še vedno v naših šolah. Eksponentov je dovolj. Od vseh strani preže rodoljubni politiki, ki imajo s šolo zveze, direktne ali indirektne po profesorjih, po prosvetnih in tudi drugih ministrih. Eni kot drugi ustanavljajo organizacije, ker potrebujejo naraščaja, kadra, ki bi njihovo delo podpiral in nadaljeval. Ta politika je povzročila, da sta se Leo in Maksim dolgo časa gledala kot pes in mačka. Nikoli si nista storila nič žalega, nobenega osebnega vzroka nista imela za medsebojno sovraštvo. Sovražila sta se, prezirala, ker so ju tako učili, tako vzgajali. In če bi prilika nanesla, črnila, tožila bi drug drugega, samo, da bi si škodovala. Razredna kolegijalnost je umirala radi tega. Delala pa sta to s čistim srcem, z vero, da delata prav in da morata tako delati. Srce se je udalo lepim mislim in lepim besedam, ki so jih govorili gospodje na svojih predavanjih, dijaških sestankih. Povsod, kjer so prišli z mladino v stik. Eni kot drugi. Razlike ni nobene. Razlika je samo v spretnosti in prefriganosti. Ti so poveličevali vero in cerkev, vse druge pa, ki niso bili njihovi, so zmerjali, natolcevali z brezverci in brezbožneži.

Naprednjaki zopet so izganjali klerikalnega zmaja iz mladih ljudi in jih pozivali v borbo za svobodno, napredno misel. Otroške duše, ki so jih matere vzgojile v pobožni molitvi do boga, do nečesa, kar je nad nami vsemi, pravično in dobro, so tako pri mnogih zašle v labirinte nasprotij, iz katerih mnogokrat niso našle izhodišča, odgovora za velika vprašanja, ki so se tekom časa v njih pojavila.

Duša rastočega otroka ni glina ali pest mokre prsti, ki jo lahko gneteš, oblikuješ, kakor jo hočeš; ji daš podobo, kakor si si jo sam zamislil. Da. Tako se misli. Tako se dela. Tako se prakticira, ker vsi vzgojitelji, vsi oni, ki imajo opravka z otroki, pozabljajo, da je bodočnost otrok, da bodo oni, vzgojitelji, umrli, otrok pa bo ostal pri življenju. Da se svet razvija kot neskončni brzojavni trak, ki prinaša vedno nove brzojavke. Brez začetka, brez konca ...

In pozabljajo vsi tisti vzgojitelji od mater, očetov preko učiteljev in profesorjev do vseh dobrotnikov mladine, ki se toliko pečajo z njo, da nosijo otrokovi možgani tudi samostojno kal v sebi. Lahko delajo svoje odtise v nje, toda življenje, ki ga ne tvorijo samo profesorji in starokopitni očetje, matere ali učitelji, vzbudi tisto samostojno kal v otroku in gorje, če se razraste in trči ob odtise, ob plotove, ki so jih ogradili okrog otroka in preko katerih bi nikoli ne smel pogledati, kaj še le skočiti ali pa plot podreti. Res je, da je malo takih, ki te plotove poderejo. Kakor Kajn z večnim znamenjem jih zadene očitek, strašen očitek: »Nehvaležna mladina!«

Maksim je začel najprej samo škiliti preko plotu. Včasih se mu je zablisnilo, da na drugi strani vendar ni vse tako črno, kot so mu pravili in da tudi na njegovi strani ni vse tako svetlo, kot je sprva mislil. Moral je misliti, ker njegovi možgani so bili aparat, s katerim so operirali drugi. Vedno bolj se je javljalo v njem vprašanje, zakaj mora živeti za temi sivimi zidovi, zakaj mora zvečer ob devetih spat, zjutraj ob petih iz postelje, nato v semeniško kapelo, vsak mesec k spovedi. Ostuden mehanizem.

»Pomolim se k bogu, kadar čutim v sebi hotenje, lepo misel, lepo molitev in ne, kadar je ura devet ali pet ali kadar pozvoni.«

To je povedal spovedniku, povedal je dr. Klincu in tudi župniku je povedal. Spovednik se je jezil, Klinc ga je karal, le župnik, ki je bil že napol kmečki človek, ki je večkrat sam spustil ali pozabil na večerno ali opoldansko predpisano molitev, ga je skušal pomiriti z lepo, mirno besedo. Odgnati mu je hotel take misli.

»Ne splača se premišljevati o tem.«

Zanj so bila taka vprašanja tako malo pomembna, nevažna. Imel je dovolj skrbi z občinskim svetom, ki so ga skušali liberalci dobiti v svoje roke, in breja krava v hlevu ga je skrbela, da bi znova ne zmetala. In tako dalje. Za tako filozofične misli, kakor jih je menda sam hudič vsejal v Maksimovo glavo, ni imel ne časa ne razuma. Razjezil se je celo, ko je Maksim omenil nekaj slabega o dveh klerikalnih odbornikih ... Ne izdiraj pezdirja iz svojega očesa, iz drugega ga vleci ... — To je vladajoča morala današnje družbe, ki jo je vedno bolj spoznaval. Njemu pa je trgalo dušo, ker je moral jesti kruh, ki so mu ga milostno delili. Kakor Mefisto Faustu lepo življenje, ko mu je prodal dušo. Za ceno duše ga hranijo, za ceno njegovega življenja se brigajo zanj, da bi ga zgnetli, lahko oblikovali po svoje ...

Ko se je letos v počitnicah klatil po svobodnih gozdovih in poležaval v mraku, se mu je vse tako strašno zastudilo. Ni pomislil na dolgo in široko, nič se ni okleval. Povedal je župniku. Hudo sta se sprla. Nikoli ni govoril župnik tako ostro z njim in očital mu je celo dekleta. Mlado učiteljico na vasi mu je očital, slabo družbo. Mogoče, da mu je bilo v naslednjem trenutku celo žal; zakaj, ko je ponudil roko odhajajočemu Maksimu, je dejal: »Razgrel sem se malo! Pridi še!«

Maksim pa ni prišel več. Povedal mu je, da se ne vrne več v semenišče, da ne čuti v sebi duhovniškega poklica. Od takrat se je klatil po gozdu. Celo gobe je nabiral in jih sušil doma. Celo vrečo jih je prinesel v mesto in jih prodajal branjevkam na Glavnem trgu. Smejale so se mu, ko jih je prinesel ponujat, ker je precej navijal s ceno. Hotel jih je dobro prodati. Stanovanje bo treba plačati, za večerjo bo treba skrbeti in tudi knjige bo treba kupiti. Za vsako najmanjšo stvar je treba denarja. Prerezal je s preteklostjo, prelomil s krušnimi očeti, ker je občutil milost kruha, ki so mu ga dajali za ceno njegove duše ...

O, ko bi ljudje vedeli, koliko takih nesrečnih otrok tava v življenju! Koliko študentovskih življenj izkrvavi v borbi s takimi kupčijami! Nihče jih noče uslišati, samo tržijo z njimi, kakor je tržil Judež s Kristovim življenjem. Le ena, velika razlika je še. Judež je prodal Krista, spoznal svoj zločin in se je obesil. Ti pa kupčujejo, živé in vladajo ... in zločini nad mladino so jim največje čednosti.

Maksim je začel spoznavati vse to in se je uprl. Kakor slaba jed mu je zaostalo v grlu. Hotel je svobodno zadihati. Dvajseto leto je končal. Velika starost zanj, ki je bil sedmošolec. Pod nosom so mu že poganjali prvi brki. Vsak teden se je moral briti. Preozki so bili plotovi, preozke špranje, kamor so skušali vkleniti njegovo dušo.

Toda — kam sedaj?

Zato ni vprašal. Zato se ni zmenil, ko je prelomil. Samo ven, ven iz teh okov, ven iz laži in milosti!

Niti sedaj ni pomislil, ko je iskal instrukcije in živel v Plinarski ulici pri stari, ščrblavi ženici, ki je bila gluha in starostno skrivnostna, kakor da ji je sto let ... Trdno voljo je prinesel iz pohorskih gozdov. Iz tistih dolgih, ponosnih in plečastih smrek, ki se mogočno vzpenjajo proti nebu in kljubujejo vetrovom in sneženim plazovom, je vsesal vseupor vase in z dolgo, veliko in močno pastirsko roko se je skušal boriti za pravico svojega življenja, za svobodo svoje duše ... Ni bil sanjač. Zato je nabral gob, zato je šel mirno in brez sentimentalnosti stanovat k starki. Računal je na instrukcije, s katerimi si je hotel pomagati in utrditi svojo borbo. Eno je že imel. Drugo mu je obljubil gospod profesor. Z dvema bi lahko izhajal, skromno životaril. Šest dni obeda v dijaški kuhinji, v nedeljo kaj malega v ceni gostilni, večerjo mu lahko kuha starka za par krajcarjev, zajtrka pa ni treba ... Tak je bil njegov načrt. Bo že šlo. Saj je vajen. Nikoli, že od zgodnje mladosti sem, se mu ni godilo posebno dobro. Velikokrat so živeli doma ob črnem kruhu in vodeni juhi ...

Samo, da bo duša svobodna, da ne bo milosti in tistih nenaravno dobrodušnih, ostudnih, pogledov trebušnih in rdečeličnih gospodov.

In gospod profesor Novak, ki je v šoli idealno predaval o grških filozofih, privatno pa se bavil tudi s politiko? ...

Maksim je čutil, zavedal se je, da se je nekaj zgodilo. Novo spoznanje stopa predenj, nova borba ...

Tako prazne so bile ulice, ko se je vračal od profesorja. V mestu ni bilo veliko prometa. Ob oglu velike ulice je zagledal gručo ljudi. Stopil je bliže. Na tleh je ležal mlad konj, ves krvav, v zadnjih dihih. Široko odprte oči so zevale v radovedno gručo, ki se je zbrala okrog njega.

Maksim je vprašal, kaj se je zgodilo.

In povedali so mu. Zdivjal je. Ušel je hlapcu, dirjal z vozičkom, polomil branovlek in dirjal, dirjal ... Kot oslepel od teka se je zaletel v nasproti vozeči fijakerski voz ter se globoko nabodel na oje. Naravnost v prsa, globoko do drobovja. Pa ni obležal takoj. Skočil je nazaj, se oprostil krvavega oja in tekel naprej. S svojo krvjo je močil prašno cesto in zapuščal krvavo sled. V najhujšem teku so začele moči naglo odpovedovati. Spodtaknil se je, vzpel na zadnje noge, padel in obležal. Potegnili so ga s ceste, da bi ne oviral prometa.

Sedaj je umiral. Glavo je spokojno položil na prednjo nogo. Tudi iz ust se je cedila kri. Nenadoma se je stresel, da je brizgnila kri na okrog stoječe, nato pa je obležal nepremično, mrtvo. Ničesar živega ni bilo več v njem. Samo visoko odprte oči so vedno še bolestno zrle okrog.

Maksim ni vzdržal njih pogleda. Tudi ljudi ni mogel razumeti, ki so zbijali šale okrog nesrečnega konja, ki mu je bila vprega pretesna in robota prehuda, da je zbesnel sredi ulice in se kakor slepec zagnal v negotovost, zagnal v oje, se nabodel nanj in izkrvavel ...

»Ima dušo kot človek ...«

Tako je mislil edini Maksim, ko se je vračal domov. Po krvavi sledi je šel in skozi tisto kri je videl sebi nasproti dirjajočega, mladega konja z globoko rano v prsih ... Mimo visokega zidovja in dimnikov ga je vodila pot v njegovo ulico, ki je bila redko s hišami posejana. In še te so bile stare, revne, kot so bili revni ljudje, ki so prebivali v njih. Daleč nekje je zavriskala lokomotiva. Zdelo se je, da sliši med vriskom in ropotom ceste hrzanje umirajočega konja ...

Dan se je nagibal v noč.

Tretje poglavje.

1. Svetilka na križišču.

»Vsak večer hočeš ven. Predvčerajšnjim si bila v gledališču. Sinoči si bila pri Tilki in nocoj hočeš zopet ven. Kaj te briga Ljudski oder! Kadar kje začnejo kako neumnost, si koj zraven, potem pa te mine veselje. K Orlicam si hodila telovadit, pri Marijini družbi si bila. Danes pa, kakor da se norčuješ iz vsega tega. Gospod dr. Klinc me vedno vprašaje, kaj je s teboj. Hodiš in hodiš okrog, da te ves dan ni doma. Komaj začneš kako stvar, že te mine veselje. Zaobljubiš se tu, zaobljubiš se tam, na koncu pa ne greš. In potem prihajajo razni gospodje (to je izgovorila z zaničljivim povdarkom) sem in vprašujejo. Tega se človek enkrat naveliča.«

Tako se je kregala mala, sloka ženica nad Sonjo, mlado študentko IV. letnika učiteljišča, ki ji je bilo pretesno v štirih stenah velike sobe. Soba je bila res velika. Troje postelj in zofa, večja miza, omari, Sonjino stojalo za note, razna druga ropotija, vse je našlo v njej prostora. Po stenah so visele svete podobe. Nad posteljo pa je bila že precej zmedlela slika očeta Franca Froma, ki je bil še avstrijski soldat 87. infanterijskega regimenta. Običajna slika v že prikrojeni obliki uniforme, barvana, tudi telo je že risano vnaprej, samo glavo odrežeš fotografiji in jo prilepiš brezglavemu soldatu. Tako nastane soldaški portret.

Četvero duš je prebivalo v tej sobi. Oče Franc, žena mu Mica, Sonja, hči iz prvega zakona in sin Fric. Bila jim je obednica, spalnica in kuhinja. Vse. Proletarci. V te štiri stene je bilo že pet let vklenjeno njih življenje, ki je potekalo brez posebnih, velikih dogodkov enakomerno, dolgočasno. Sonja je občutila to dolgočasno životarenje in praznoto okolice najbolj. Mučila se je. Oče je bil železniški delavec, ki se je vsak dan vračal pozno, utrujen in lačen, z dela. Tih je bil, malobeseden in se ni rad prerekal z ženo Mico, ki je bila zgovorna, kakor so zgovorne vse stare, pobožne ženice, ki prepogostokrat hodijo v cerkev k pridigam, mašam, molitvam ali pa tudi dremat in kimat. Taka je pač navada in nihče ne more odpomoči temu. Niti častiti gospodje duhovniki sami, zlasti, če so že v starejših letih, ko znajo tudi sami že ceniti toplo posteljo. V cerkev pa se mora hoditi. To je sveta krščanska dolžnost, da si pri daritvi božji navzoč. Buden ali speč, to je končno vseeno. Samo, da si navzoč ...

Franc je bil dober oče. Ni bil pivec, kakor so bili mnogi njegovi tovariši. Vsako paro je hranil za družino. Gorjé tudi, če bi tega ne storil. Mica je bila huda Mica. Ne samo za Sonjo in Frica, tudi zanj, za moža svojega. In če ji kaj ni napravil po volji, ga je oštevala kot otroka. Franc pa se ni veliko zmenil za njeno jezičnost. V kot je sedel in mimogrede izgovoril: »Nikar tako ne kriči!« Nato ni rekel več besedice, najsi je ona klepetala in godrnjala še celo uro. Otroka je ljubil oba. Zelo. Zato ju je zagovarjal še pred Mico.

Mica je bila druga njegova žena in je bila samo mati Frica. Sonjo je spočel s prvo ženo, ki je bila mlada, živa delavka iz tobačne tovarne. Spoznala sta se na poti, na cesti, ko sta hodila na delo in z dela. In sta se vzela, ker sta se vzljubila sredi vsakodnevnega dela. Nekoč zvečer, ko sta prišla zopet skupaj, in sta si bila že precej blizu, jo je objel z velikimi, žuljavimi svojimi rokami in ji dejal: »Zofija, imaš črne oči kot hudiček in lase kot ciganka. Zacoprala si me ...« Tisti večer sta se sprehajala do noči. Od tovarne ven, na polje sta se napotila proti gozdu, ki se je razprostiral do vznožja hribov. Ljubila sta se, zakaj celi dan je bilo delo, hudo delo in Zofija je kašljala od tobačnega prahu in dima, ki ji je v tovarni sedal na pljuča. V gozd sta šla in nista vedela, kaj bi si vse še povedala, zakaj trenutek, ki je bil kratek in edin prost dela, skrbi, je prinesel toliko misli, toliko čustev, da nista mogla najti pravih besedi. Ko sta zašla v mehko postlani gozd in je skozi vejevje kukal prvi mesec, jo je Franc tesno stisnil k sebi, da je čutil težki hrepeneči dih njenih mladih prsi. Nato jo je položil v mehki mah, da je povesila oči in glavo do njegovih prs. Ni se upirala, oklenila se ga je z vsem svojim telesom, z vso svojo ljubeznijo se mu je udala.

Tako je bila Sonja spočeta sredi gozda, ponoči, v ljubezni spočeta in v ljubezni rojena. Le, da je mati, mlada mati Zofija, preveč vsesala vase tovarno in njen prah ... Tri mesece po Sonjinem rojstvu je bil Franc vdovec, nesrečen, mlad vdovec, ki ni vedel, kaj naj počne, kako se naj uteši, kje naj najde mater, dobro mater svojemu otroku. Tiste dni po pogrebu se je celo napil, da so ga ljudje obsojali, češ, za otroka bi naj raje skrbel in ne mislil na vino.

Kar je, je. Zofije ni več, otrok pa je tu. Treba bo skrbeti zanj. Še večkrat nato se je napil zaradi tega. Celo delo je zanemarjal, da bi ga skoraj odpustili.

Leto dni po njeni smrti se je poročil z Mico, ki je bila celo leto starejša od njega. Tudi ona je bila delavka v tobačni tovarni, žilava, suha in trdega življenja kot mačka. Z Zofijo sta si bili prijateljici. Stregla ji je na smrtni postelji in po njeni smrti je oskrbovala nebogljeno dete. Ohranila ga je pri življenju, kakor je bilo šibko in je grozilo, da bo vsak čas šlo za materjo. Tako ji je postala druga mati. Oče se je moral hitro strezniti težke boli in pijače, ker ni bilo časa misliti na smrt matere. Delo od jutra do večera in kadar se je zvečer utrujen vračal domov, je posedal ob mični zibelki, ki jo je bil sam napravil že pred otrokovim rojstvom. Vse tisto tiho, težko hrepenenje je bilo v tej zibelki, ki mu je prirastla k srcu kakor otrok. Lepo jo je pobarval, lepo izrezljal, di se je bleda mati Zofija porogljivo smejala otročjemu Francu, ko jo je delal do pozne noči ...

Mico je poročil, ker je bilo treba gospodinje in matere. Ni je poročil iz ljubezni. Ker je bila prva, ki mu je prišla po ženini smrti na pot, jo je vzel. Dolgo let nista živela kot mož in žena in ljudje so jo celo obrekovali, češ, da se ozira po drugih. Franc se ni brigal za babje čenče, saj je vedel, da mu je samo poročena in ne ljubljena žena. Ob vrtenju strojev in vsakdanjem delu pa splahnejo mladostne misli, tudi tista hrepenenja, ki so ga združila z Zofijo, zamrejo, ugasnejo in človek stoji pred praznim, pustim življenjem. Ustraši se ga prvi trenutek, kakor vsega novega. Nato mu postane vsakdanje, razumljivo, navadi se ga in nič več ne misli nanj ... In tako sta se počasi znašla z jezično, gostobesedno Mico in rodila sta Frica.

Otroka sta si bila kot prava brat in sestra. Le na zunaj se je poznala razlika. Sonja je bila črnooka in črnolasa kot mati. Kadar sta se sprla s Fricem, ji je vedno zabrusil v obraz: »Ti črni, ciganski hudič!« Sonja, ki se je v šoli prekrstila iz Zofije v Sonjo, se je počasi navadila tega. Tudi sošolci so jo imeli za ciganko in mogoče je bilo res, da sta ji noč spočetja in gozd vdahnila svojo gozdno, nemirno, živo, cestno, dušo ... Saj je bila res otrok tistih romanj, skrivnostnih poti lepe matere in očeta, ki sta se zatekla pred ljudmi v gozd, kjer sta jo spočela. Lansko leto, ko sta se vračala z očetom ob Vseh svetih z njenega groba, ji je povedal vse. S težkim, zvenečim glasom ji je govoril o rajni materi, o mladi Zofiji, da sta bila oba solzna v očeh ...

»Franc, k večerji! Gospodični Sonji se mudi!« Tako je poklicala Mica svojega moža skozi okno k večerji; glasno, da je slišala Sonja njeno zbadljivko. Franc je pometal stopnice in tlak pred hišo. Bila sta hišnika in velikokrat, skoraj vsak dan, je Franc mesto žene opravil pometanje. Ni se zmenil za Micino jezičnost, s katero je hotela vplivati nanj, da bi tudi on okregal Sonjo, ki sili vsak večer ven ...

»Kam greš, Sonja?«

Ustavil jo je, ko je posegla po plašču.

»Oče, k Tilki in potem na sestanek v Bavarsko ulico. Snuje se Ljudski oder. Rada bi ...« Sredi stavka je morala končati. Prekinila jo je mačeha. Tedaj pa se je Franc obrnil v Mici rekoč: »Pusti jo, naj gre. Dolgčas ji je doma.«

»Seveda, da ji tam besedičijo in klobasarijo lepe besede tisti mladi frkolinčki ...« Sonja, ki je že oblekla plašč, se je ob teh besedah obrnila kot ranjena do srca. Ponosna je bila. Bolel jo je mačehin očitek.

»Kdo? Kako si rekla?« Nekaj žaljivega užaljenega je bilo v njenih besedah. »Mirujta!« je spregovoril oče hladno, trdo. »Pojdi in glej nase!« To ji je dal za popotnico. In Sonja je šla. Med potjo si je naglo popravljala klobuk in plašč, ki se ji je zapletel med noge. Na ulici je trdno zapela zajčji kožušček, da bi mrzli zrak ne pripihal vratu do grudi.

Kašljala je.

Hiša, kjer so stanovali, je stala ob križišču dveh ulic. Ogelna, štirinadstropna, visoka hiša. Preko ceste, na drugi strani, na oglu nasprotne hiše je gorela plinska svetilka. Megla se je že delala, ko je Sonja stopila na ulico, tako, da ni mogla razločiti ničesar jasnega. Svetloba plinske svetilke se je skrivno zeleno razlivala skozi meglo po najbližji okolici. Ko je prehodila cesto in je bila že tik pod svetilko, je zagledala nekaj črnega, neko bližajočo se senco. »Nekdo prihaja!« In še bolj se je zavila v plašč.

V nervozni naglici, s katero se je odpravljala z doma, ni slišala že prej samotno odmevajočih korakov in tudi sedaj je skrila svoj obraz pod širok klobuk in kožušček.

Ravno pod svetilko sta se srečala. Mimohoden pogled njenih oči je izpod klobuka švignil na mimoidočega. Spogledala sta se. V tistem trenutku sta že šla drug mimo drugega.

»Dober večer, gospod Vuk!« Porogljivo, veselo, zakaj, vedela je, da je oni ni spoznal. Vse to se je zgodilo med potoma. Niti ustavila se nista. Šele, ko sta šla drug mimo drugega in sta bila že štiri korake narazen, sta obstala in se obrnila.

»Gospodična Sonja?«

Nobenega odgovora. Samo porogljiv pritajen smeh je prihajal iz megle in zajčjega kožuščka. Stopil je k njej. »Zdelo se mi je nekaj takega. Dober večer! Oprostite, saj veste, da sem kratkoviden ...«

»Pa pravijo, da niste vedno ... Včasih baje dobro vidite, če gre kako mlado in lepo dekle.«

»O gospodična, ali me boste tako ...« Ni vedel, kako bi rekel. Sonja se je še vedno smehljala.

»Kam pa greste vi? Sami in ponoči?« Zadnjo besedo je izpregovoril s povdarkom. Hotel se je revanžirati.

»O, nič hudega, gospod Vuk ... haha! K Tilki grem. Nato pa na sestanek Ljudskega odra, ki ga snuje gospod Kovač. Saj ga menda poznate?« »Ali ni to tisti železniški uradnik, ki je do sedaj vodil dramatični odsek Orla?« — »Tisti, tisti! Pa so se nekaj skregali z gospodi in sedaj se hočejo osamosvojiti.«

»Zakaj so se skregali?«

»Halbejevo »Mladost« smo hoteli igrati. Pa je predsednik, profesor Klinc, prepovedal ...«

»Kaj? Naš katehet?«

»Da!«

»No, ta pa res povsod vtika svoj nos! Saj ga dobro poznam. Ravno on ima pravico.«

»Niikar se ne norčujte iz svojega profesorja. To ni lepo!« Šalila se je. »Kam pa greste vi?«

»V gledališče sem se napotil!«

»V gledališče? Kako? Zdaj ob tej uri? Kdo pa vam verjame?«

»O, prav gotovo! Sedaj pridem ravno pravočasno! Prvi odmor bo in utihotapim se. Saj veste, to je študentovska navada ...«

»To se pravi — goljufati ... Pojdite raje z nama. Ali vam Tilka ni sporočila ničesar?«

»Ničesar.«

»Dejali so zadnjič, da bodo povabili tudi vas.«

»O, kaka čast!«

Nekdo se je bližal. Utihnila sta. »No, kaj pa vidva sredi ulice? Jaz pa čakam nate doma, ti pa se pogovarjaš s fanti kar sredi ulice ... Lepa reč!« — »O, prosim, prosim ... ni tako nevarno. Saj naju svetilka nadzoruje.« — »Pojdimo. Pozno je že. Osem je že odbilo.« »Osem je že odbilo? Kdaj?« — Aha, še na uro sta pozabila!« — »Pojdimo! Ti pa greš z nama!« — »A, tako, kar na komando ...«

Tilka je bila majna, debela, rdečelična punca. Samozavestna in podjetna. Junija je napravila maturo na učiteljišču in sedaj je čakala vsak dan na nastavitev. Z Leonom sta se poznala že dve leti. Uvedel jo je v dramatično šolo. Deklamirala ni kdo ve kaj. Vsaj Leo jo je tako ocenil. Toda ona je to preslišala. Rada, prerada je debatirala. O vsem mogočem. O ženski emancipaciji, o Cankarju in Dostojevskem, o moških, o plesu ... bila je ali vsaj hotela biti en miniaturo — sufražetka. Leo ji je očital, da je preveč teoretična. V dramatični šoli sta se nekoč tako sprla, da ji je pred vsemi zabrusil naravnost v obraz: »Goska neumna!« Zardela je sicer, toda skušala je kljub smehu navzočih vzdržati ravnotežje. »Oh, takle zelenec!« Res. Leo je bil komaj šestošolec, ona pa se je pripravljala na maturo. Vendar ni zamerila. In to ji je Leo najbolj zameril. Zakaj, včasih je bila tako neznosna, da bi najraje prekinil vsako znanstvo z njo. Pa se ni dalo. Pozabila je, pa če ji je zinil prejšnji dan še tako robato. »Ima pač dober želodec, da vse tako lahko premelje,« je dejal Lovrenc Kuhar, po poklicu mizarski pomočnik, v dramatični šoli pa eden izmed največ obetajočih učencev ...

Namenil sem se sicer v gledališče, pa naj bo. Človek rad gre z dvema. To ni kar tako ...

»O, nikar si ničesar ne domišljujte!« Sonja mu je kar segla v besedo. »V gledališče je hotel. Goljufati je hotel. In jaz sem ga odvrnila od tega. Še hvaležen bi mi moral biti, da sem preprečila nov greh, ki bi ga sicer prav gotovo storil ...«

»Gotovo, gotovo ...«

Če bi bil dan, bi dekleti videli, kako je zardel in kako mu je zaplala kri v obraz. Zakaj, napotil se je bil v zakotno ulico ... Sonja mu je ob tisti svetilki na križišču dveh ulic stopila na pot ...

Komaj dva dni sta se poznala s Sonjo. To se pravi: Tako sta se spoznala, kot se velikokrat zgodi med študenti. Predvčerajšnjim so bili v gledališču. Tilka, Maksim, Leo in tudi Sonja je bila tam. Leo se je pogovarjal v odmoru s Tilko, ki pa je govorila vsevprek. Kritizirala je nositeljico glavne vloge in se priduševala, da bi jo gotovo ona rešila boljše. Leo je dvomil. Pogledal je mimogrede na Maksima in Sonjo, ki sta se tiho naslanjala na leseno steno lože.

»Kaj pa vidva tako molčita in zreta nemo predse?«

»Nimava kaj govoriti,« je malomarno odgovoril Maksim. »O, gospodična, kaj tako skrivnostno kukate izpod svojega klobuka? Zakaj me tako merite z očmi?« — »Ali vam je mogoče nerodno, ali vas moti?« Sonja se je nasmehnila. »Nikakor. Počaščen se čutim ...« Leonu je tekla beseda gladko. Družbe je bil vajen in kadar so bila dekleta v bližini, je zašel v zanos. Kakor da mu je bilo nerodno. Njih navzočnost ga je vznemirjala. Veliko je govoril in zbijal šale. Včasih posrečeno, mnogokrat pa mu je tudi zmanjkalo in povedal je kaj tako zavitega, da niso mogli razumeti. Če se niso smejali, mu je bilo nerodno. V zadregi je bil.

»Oprostite, gospodična, kako knjigo pa imate?«

»Ali ste tako radovedni?«

»Sem.« Dala mu jo je. Maeterlinck: O notranji lepoti. »Ali vi to berete?«

»Da. Zakaj se tako čudite?« — »Tako ... sicer se ne čudim.« Lagal je. Prelistal je knjigo in prosil, da mu jo posodi. Obljubila je, kakor hitro jo prebere. Po gledališču so šli skupaj domov. Maksim in Leo sta se sukala okrog Sonje. Vendar Leo ni hotel biti vsiljiv. »Oprostite, gospodična, nisem kavalir. S kmetov sem in precej robatega se me drži,« se je namenoma opravičeval, ko je opazil, da ne gre na pravi strani.

Sonja ga je na videz poznala že dve leti.

Govorila sicer nikoli ni z njim. Prvič ga je videla, ko je nastopil kot učenec dramatične šole in je deklamiral Cicibana. Majhen je bil, najmanjši petošolec, kakor otrok in tisti Ciciban se mu je tako prilegel, da je dobil v dramatični šoli priimek Ciciban-cicifuj. V šesti šoli in preko počitnic pa se je stegnil. Bolj fantovski je postal in nič več ga niso imeli za Cicibana. Ni mu več pristojalo, zakaj Ciciban se je začel spogledovati za dekleti ...

In deklamiral je še druge stvari. Nič več Cicibana, tisto Prešernovo »Dekletom« se je naučil, da jih je podražil v dramatični šoli, za katero je imel več veselja kakor za gimnazijo. Dolgočasno je bilo v šoli, zlasti pri grščini, latinščini in matematiki ... Profesor Kaves, dobra duša, star človek izza avstrijskih časov, dober Jugoslovan, tih sicer, kakor se profesorju spodobi, je včasih med uro napol dremal. Bog mu odpusti ta greh, saj so mu ga študentje tudi. Tudi on se ni mogel več poživljati ob Homerju, Ovidu ali Horacu. Samo včasih, kadar se je dobro prespal doma, se je zaletel in poiskal kak zanimiv odlomek, ki so ga študentje radi prevajali. Nekoč se je tako zmotil, tako se je zaletel, da je pri Odiseji dal celo prevesti verze, kjer pesnik povsem enostavno pripoveduje, kako sta Apolon in ena izmed Grkinj legla v posteljo in se zmešala. Ves rdeč, ker se je Leo smejal (ravno on je bil namreč na vrsti), je dostavil: »E—e, to se pravi, da sta se spolno združila.« Po razredu je šel tih, smehljajoč šepet ...

Ko sta spremila še Tilko domov, je vprašal Maksima: »Kdo je ta Sonja?«

»Železniškega delavca hčerka je. Dekle, da še nisem srečal enakega. Čisto kot sneg. Zaprto za moške, četudi precej silijo vanjo. V počitnicah, ko sem pobegnil z doma, smo v Trbovljah igrali Halbejevo »Mladost«. Igrala je kot v resnici ...« Maksim je govoril sunkoma, pretrgano. Leo pa je prespal njegove besede; v šoli se je že dogovoril z Janušem im Tonijem za zakotno ulioo ... Pozabil je na Sonjo. Drugi dan zvečer je bil v plesni šoli in preplesal je tiste mimohodne misli, ki jih je mislil prejšnji večer po gledališču in pred spanjem. Hlapec Matjaž, Binica in vse tisto, kar si je v počitnicah zaobljubil, je živo zaživelo v njem. Tudi plesna šola mu je to utrdila. Čutil je, kako so se dekleta tesno privijala pri plesu k njemu. Nekaj prijetnega je bilo v tem, nekaj toplega ...

To je mislil mimogrede, ko so stopali po slabo razsvetljenih ulicah v Bavarsko ulico, kjer je bil star Rokodelski dom z majhnim oderčkom. Preko pomazanega, neprijetno dišečega dvorišča so morali po zveriženih stopnicah v prvo nadstropje.

Iz dvorane se je čul krik. Vadili so igro. Ko so vstopili in jih je zagledal režiser, tisti železniški uradnik, je takoj skočil z odra. »Dober večer. Lepo, da ste prišli. Sicer malo pozno!«

»Ampak vendar!« je pristavila Tilka. »Pripeljali smo celo enega gospoda s seboj. Gospod Vuk — gospod Kovač. Kratko ju je predstavila. »Me veseli.« Kovač je bil absolvent gimnazije. Med vojno je bil poročnik in v Jugoslaviji se je kot podporučnik boril na koroški fronti. Doma so ga namenili za bogoslovje, toda vojna ga je pokvarila. Ko je slekel vojaško suknjo, je sicer vstopil v bogoslovje, po pol letu pa je popihal. Ni vzdržal. Da lahko živi, je vstopil k železnici. Na tihem je imel gledališke ambicije. Upal je, da postane še igralec. Lažje, kratkočasneje bi se dalo živeti ... S profesorjem Klincem se je skregal in skušal je ustanoviti svoboden ljudski oder, kjer bi bila prosta pot za njegove načrte. Bil je sicer odločen pristaš SLS, vendar kot bivši oficir se ni pustil kar tako komandirati. Zato se je sprl z gospodom dr. Klincem, ki je bil konservativen, starokopiten predsednik Orla, da ni dovolil uprizoriti Halbejeve »Mladosti«, kjer pisatelj nič kaj laskavo ne pokaže vaškega kaplana. Čutil je ost proti sebi. Take drame so proti duhovščini, proti javni morali in pohujšujejo ljudi ...

Dvorana ni bila velika. Strop stisnjen, pod pokvarjen, stene zmedle. V levem kotu poleg omare, kjer so bile spravljene knjige in note, je visela podoba dr. J. Ev. Kreka. Na desni, ravno njemu nasproti, je visel Anton Martin Slomšek. To je bila vsa dekoracija. V oglu, samoten in zaprašen je visel Kristus na križu. Videlo se je, da je dvorana že precej zapuščena in stara. Na odru so vadili neko ljudsko igro, s katero so hoteli zadnjič nastopiti pod okriljem Orla. Hvalila je božjo previdnost, cerkveno gospodo in bogaboječnost.

Režiser je takoj povedal, da so sestanek preložili, ker ni bilo pravočasno javljeno vsem tistim, ki pridejo pri ustanovitvi novega društva v poštev. »Nič ne de. Pa postanemo malo pri vaji,« je dejala Tilka. Vuku je razložil, da bo novo društvo strogo nepolitično, ki se bo pečalo samo z dramatično umetnostjo. Vsakdo, ki bo imel veselje, požrtvovalnost, brez razlike političnega prepričanja, bo lahko sodeloval.

»Upate v uspeh?«

»Upam. Verujem.«

Kovač je govoril kratko, samozavestno. Imel je veliko političnega, diplomatičnega daru, kakor se je izkazalo pozneje, ko je moral opraviti veliko intervencij radi novega društva pri raznih merodajnih mestih.

V sobi se ni kurilo. Vsi so bili v površnikih. Za kurivo ni bilo denarja. Onim, ki so vadili na odru, ni bilo mraz, ker so se morali naglo gibati. Sicer jih je Kovač tiral nazaj. Vmes, ko sta se pogovarjala z Leonom, je tudi nadzoroval oder. Leo je večino udejstvujočih se poznal. Po večini so bili iz dramatične šole, kj se je lani zaključila. Dala jim je precej. Nastopali so sigurno in samozavestno. Ko je Kovač odšel na oder, ker je igranje obtičalo, je stopil Leo k Sonji. Sedla je v prvo vrsto, odpela kožušček in plašč, da se je zasvetila živordeča bluza.

»O, gospodična, vi pa ste vsa rdeča ...« Tako je prisedel.

»Ali vam ugaja?«

»Nisem rekel radi tega in sploh ne delam poklonov. Ženskam najmanj ...«

»Ali hočete biti zbadljivi?«

»Ne. Govorim resnico. Ženskam ni mogoče ustreči. Preveč zahtevajo od človeka. Kavalirstva, to se pravi ... lepih, lažnjivih besedi ...« Leo sam ni vedel, zakaj tako govori. Kar tako mu je prišlo iz ust. »Mislim, da so jih moški napravili take. Sami ste krivi, če smo se navadile vašega krasnoslovljenja ...« — »Našega? Gospodična, vi govorite v drugi osebi?« »Da! Haha!« Leo je bil v zadregi. »Oprostite, gospodična, ne vem, kako bi odgovoril. Tako čuden pogovor vodiva. Ali bi ne govorila mogoče naravnost in odkritosrčno, brez zavijanja ...« Pri zadnjih besedah, kakor da mu je zastala sapa. Hušknil je mimo njega spomin na Binico. Tudi zakotna ulica se je za trenutek oglasila. Takrat so se srečale njune oči.

»Gospodična ... vi imate črne oči kot ... ciganka! Žareče ... žive ...«

»Pravijo!« Malomarno. In se je smejala.

»Oprostite, zakaj se smejete? Ali sem tako smešen?«

»Nikakor. Ampak ... nekam nerodni ste. Haha ...« Leo je zardel kot kuhan rak. Sonja se je glasno zasmejala.

»Prosim, v dvorani miiir!« Kovač je postal pozoren. Leo in Sonja sta bila preglasna. Moral ju je opomniti. »Ali slišite? Še gospod režiser vas je slišal.« Kovačev ukor mu je pomagal iz zadrege. »Stopiva k oknu. Od tam naju ne bo slišal.« Sonja se je strinjala. Stopila je k oknu, kjer je stala omara. Stisnila se je k njej. V dvorani je bilo temno. Luč je gorela samo na odru. Tu, skozi okno, pa je padala ulična svetloba v dvorano. Malo, bežno, kakor tanek pajčolan. Sonja je skrila svoje oči pod široke krajnike svojega klobuka.

»To ste ženske!«

»Kake?«

»Poredne!« Leo se je naslonil na omaro, tik ob Sonji, ob oknu, da ji je lahko gledal v oči. »Ali imate izkušnje?« »Bridke ...« Molk. Tisti, nerodni molk, ki nastane velikokrat pri pogovoru dveh, ko sta v glavnem vse vsakdanje stvari že premlela. O vremenu, o obleki, o šoli ... in tako dalje. Leo ni vedel, kaj bi še dejal. V zadregi je bil pred tistimi očmi, iz katerih so švigali dekliško samozavestni pogledi, prihajal porogljivi, veseli smeh, ki je bil živa priča živosti tega dekleta. Vedel je, da nekaj mora govoriti. Že zato, da prežene molk. Čutil pa je, da ne more govoriti tako, kakor je lahko govoril v plesni šoli. Običajno, vsakdanje. Kakor da so mu gledale njene oči v dušo, si ni upal govoriti kakih izmišljenih, v takih položajih zelo uporabljivih stvari. Njeni pogledi so ga tirali v odkritosrčnost, silili, da je govoril iz sebe. Zato je začel tam, kjer je bilo osredotočenih največ njegovih misli. Pozneje se je velikokrat spominjal tega, ker ni mogel prav spoznati, kako je mogel sploh začeti tak pogovor. Kakor da se je pozneje sramoval svoje odkritosrčnosti ...

»V resnici, jaz ne razumem deklet. Toliko hrepenenj, toliko čustev vzbudilo v človeku. Kakor hitro pa se jim razodeneš, ali jim daš vedeti na ta ali oni način, kar zanje čutiš, se mi zdi, da ne znajo ceniti. Kakor da ne znajo prisluhniti utripanju drugega srca. Vidite, gospodična, dejal sem vam prej, napol v šali, napol resno, da nisem kavalir. Kako sovražim tisto priklanjanje, tisto hinavščino! Četudi sem jo zadnje čase velikokrat gojil in zakrivil sam. V plesno šolo hodim. Res je, človek se mora učiti manir. Sicer ni spodoben, kakor pravijo. Toda te manire so nekaj tako ostudnega, neznosnega. Pri ženskah pa so tako priljubljene, da jih je mogoče dobiti samo na tak način. Kdor lepše govori, lepše, spretnejše laže, ta je junak. Ta triumfira pri ženskah ...«

»Ali mislite, da triumfira pri vseh?« Sonjino vprašanje je bilo izzivalno.

»Mogoče ste mislili, da merim tudi na vas. Pravijo, kadar človek ošteva ali obrekuje, so navzoči izvzeti. Tudi to je manira. Mogoče ... Pri nas pravijo, če stopiš psu na rep ... da zacvili.« Težko je porodil zadnje besede. Ko jih je že povedal, mu je bilo žal. Ni vedel naprej. Zavedal se je, da je povedal nekaj trdega, žaljivega.

»Morali ste doživeti nekaj posebnega.« Tako je Sonja s tiho, premišljeno besedo pretrgala molk.

»Veliko sem doživel. Sedemnajst let imam, v osemnajsto grem in ženske sovražim. Nekaj nenaravnega je v tem. Marsikdo mi je že to povedal. Očitali so mi celo, da sem preveč prebiral Tolstoja in Strindberga. Res. Tudi Strindberga sem že bral. Vem, da bi se nekateri moji profesorji zgražali nad tem, če bi vedeli. Toda vse to je tesno v zvezi z mojim življenjem, z dogodki, ki sem jih doživel. Za odraslega človeka so ti dogodki malopomembni, ničevi, za mladega človeka, ki nosi v sebi pretanko, še neokrnjeno dušo, pa so ravno tako močni in združeni s posledicami, kakor se to dogaja pri starejših ljudeh. Mislim, da ne delam ženskam krivice in verujem Tolstoju in Strindbergu. Kajne, nekaj nezaslišanega je v tem. Glejte, poslušajte! Zagledal sem se v mlado lepo dekle. Zaljubil sem se vanjo in sem ji to pisal na karticah. Na veselici smo bili. Kar deset razglednic sem porabil za to. Mogoče, da so bile nerodne in otročje napisane besede. Toda napisal sem jih tako, kakor sem mogel, kakor sem čutil. Ona pa je šla roko v roki s pograničnim komisarjem v gaj ... Sredi noči je šla in se je tam z njim poljubovala. Zato, ker ji je lepo dvoril, lepo govoril in jo je pri plesu tesno stiskal k sebi ...«

»Kje ste bili vi?«

»Jaz? Res. Mogoče sem igral klavernega, sentimentalnega študenta. Sedel sem pri mizi. Gledal sem, kako so se drugi zabavali z njo. Plesati še nisem znal. Pač pa sem se nato napil v vinogradu. O, in prokleto sem jo poplaknil iz sebe. Človek lahko postane cinik. Imamo hlapca, Matjaž mu je ime, on ni cinik. Toda govoril je resnico, ko je dejal, da so ženske samo radi zabave na svetu, radi uživanja. Izživljajo se v nas in mi ž njimi. Ko sem to slišal — Ali mogoče, da sem samo danes, ne vem — sem postal cinik.«

Starostno modre Leonove besede Sonji niso hotele v glavo. Spet se je zasmejala.

»Oh, za božjo voljo! Kam pa pridemo.«

»Tako je gospodična! Vprašajte Strindberga.«

»O, saj ga poznam, gotovo toliko, da lahko sodim. Pa ne vem, če je tako. Vi moški odvračate vso krivdo na nas.«

»Nikakor. Vem, da so moški veliko krivi. Toda jaz si umijem roke. Kaj se mi je zgodilo v peti šoli. Na počitnicah. Igrali smo Meškovo »Mater«. Silvo je igrala vaša sošolka Milica. Ne maram je obrekovati. Povedal bom samo čisto resnico. Kakor se je zgodilo. Njen fant, ki je letos postal učitelj, saj ga poznate, je igral župnika. Pravili so, da sta navzkriž. Radi nekega oficirja ali kadeta. Nisem se zanimal. On je bil režiser. Ona pa mu je kljubovala. Začela je z menoj koketirati. Reči moram, bila mi je simpatična. In tako se je začelo, dokler se nisva na veselici pobratila. Nato par nejasnih, hrepenečih kartic, ki so mi prinesle celo odgovor ... nekaj tistih pogledov, ki jih ženske spuščate moškim, da jih nalimate nase ... No, in mislil sem, da bo šlo. Že ves čas iščem človeka, s katerim bi se rad pogovoril, odkritosrčno, iz obraza v obraz, iz oči v oči, iz duše v dušo ... Zakaj vem, koliko vprašanj je v meni, koliko trenutkov, ki mi minevajo prazni in pusti. Temu pravimo hrepenenje ...«

Segla mu je v besedo.

»Lepše je hrepenenje od doseženega cilja ...« Nekaj pikrega, žalostnega je bilo v njenih besedah.

»Mogoče. Tako pravijo in pišejo pesniki. Toda jaz velikokrat nisem verjel v to. In tudi sedaj ...« Malomarno je zamahnil z roko.

»Sedaj sem se že sprijaznil in ne hrepenim več. Hodim v plesno šolo, se učim tistih manir in zapeljeval bom dekleta, kot delajo to drugi. Če je tako, pa naj bo tako.« Nato sta umolknila. Sonja ni odgovorila ničesar. Leo pa je v mislih tirjal odgovor, hotel je slišati besedo, vsaj besedico od človeka, kateremu je govoril iz duše.

»Zakaj molčite?« Pomislila je.

»Zdi se mi, da niste govorili resnice.« Leo se je zazrl na ulico, kjer je ugaševala plinska svetilka. Veter je pihal in sence hiš so se premetavale, mešale kot velike pošasti. Od stene do stene. Tudi s polkami je ropotalo. »Sneg bo kmalu ...« Hotel je zakriti njene in svoje besede. Sonja se je pritajeno nasmehnila. Pazil je na vsak njen gib, na vsak pogled, ki ga je skrivala, je pazil. Zakaj? »Vi se smejete. Zunaj pa je mraz!« Skušal je napeljati pogovor drugam. Neprijetno mu je postalo, da je toliko govoril, toliko pripovedoval, kakor da bruha iz sebe. Njen pogled ga je premotil. Tudi tiste njene samozavestne, odkritosrčne zbadljivke, povsem drugače izrečene, kakor pri mali, debeli Tilki, ki je bila zanj še vedno napihnjena gos, so ga pripravile do tega, da je govoril, kakor še pravzaprav ni govoril nikomur. Niti Matjažu. Njemu je povedal naravnost, v jezi. Njej je govoril s tihim hrepenenjem ...

»Kaj pa vidva tukaj — tako na samem?« Tilka, ki je do sedaj stikala za odrom in se pogovarjala z igralkami, je stopila k njima. »O, gospod Vuk me dobro zabava ...«

»Pa vendar ne. Saj on je an-ti-fe-mi-nist! Haha!« Zlogovala je besedo, ki so mu jo prisodila dekleta že v dramatični šoli. Tudi tam se je postavljal s tem, da bere Strindberga in da ne veruje nobeni ženski nič. Ena izmed gojenk je nekoč rekla, da mu bo napravila antifeministično kokardo s črkama AF, tako da bo vsako dekle vedelo, koga se mora varovati. Mladostne šale ...

Mislim, da bo ravno nasprotno. Gospodična Sonja se bo sedaj pritožila, zakaj si jo pustila pri takem pustežu kot sem jaz.« To je bila vedno priljubljena gesta pri njem. Zapostavljati sebe, imenovati se pusteža, neotesanca itd. Nekaj užaljenega je bilo v tem.

Vaja je končala. Odpravili so se domov. Na cesti niso govorili veliko. Leonu je bilo žal, da se je tako daleč spozabil. Stopal je sprva molče ob strani in pri hišnih vratih se je hladno, mrtvo poslovil od Sonje. Tako je bilo namreč v resnici, kljub temu da je proti domu postal zgovornejši. Nekaj bolestnega je bilo v njem. Za trenutek je mislil na zakotno ulico ... Takrat, ko so šli čez glavni trg. »Tam so še. Gotovo. Lahko grem.« Pa ni šel. Hotel je popraviti, zabrisati sled svoje notranjosti. Zato se je šalil, zbadal malo Tilko, ki mu je krepko odgovarjala. Ko je vstopil doma v svojo sobo, se je zjezil. »Zakaj nisem šel? ...« Brat je spal in težko sopel. Leo se ni zmenil zanj. Slekel se je hitro in se zaril v posteljo. Ni mu šlo v glavo, kako je mogel govoriti take sentimentalnosti. Spoznal je, da še ni trden v svoji novi veri, ki jo je sklenil v tisti noči po pogovoru z Matjažem.

Jezil se je zaradi Sonjinih oči, ki so se tako žarile in se mu tako vsesale v misli, da jih je videl še sedaj v temi. Ni mogel zaspati. Spomnil se je Januša in Tonija. Norčevala se bosta iz njega. Češ, figamož, strahopeten je bil, ker ni prišel. In mislil je, da ga je polomil s tem, kakor pravijo študentje. Ponoči je imel poltne sanje iz zakotne ulice. Toda nekaj čudnega. Sanjalo se mu je, da je prišla tudi Sonja tje ... Zakaj, kako, tega se drugi dan ni več spominjal. Niti vedeti ni hotel, zakaj ves prejšnji večer se je smatral kot življensko izgubljen. Če bi ne šel v Bavarsko ulico, bi vstal danes s povsem drugačnim življenjskim razpoloženjem, kot sedaj. Toliko je dal na zakotno ulico ...

Slabe volje in nepripravljen se je napotil v šolo.

Četrto poglavje.

BOG.

Maksim je oprezno odprl vrata in vstopil v precej prostorno sobo, v kateri so bili stoli za čakajoče in pisalna miza, za katero je sedel starejši, plešast človek.

»Dober dan. Česa želite?«

»Z gospodom doktorjem bi rad govoril.«

»Nujno z njim?«

»Da.«

»Počakajte. Sedite.«

Maksim je sedel. V roki je držal zavitek in v zavitku prošnjo na dr. Mahkoto, kakor mu je svetoval profesor Novak. Zdolgočasen se je oziral po stenah in gledal razne podobe, ki jih je skrbna roka obesila tje, da bi čakajoči lahko pasli svoje oči in lažje čakali. Mislil pravzaprav ni veliko. Čutilo se je, da je nemiren in obraz je bil bled kot stena. Kljub nemiru pa je sevala iz visokega čela odločnost, trdovratnost.

Po polurnem čakanju so se v sosednji sobi odprla vrata. Slišal je smeh. Razkošno oblečena dama, ki ji je gospod doktor poljubil roko, je končala svojo avdijenco.

»Gospa profesor Novakova.«

In Maksim je vstal ter spodobno pozdravil.

»Vidite, je že tukaj.« Pokazala je s prstom nanj tako važno, kot da sta se z g. doktorjem ves čas pogovarjala samo o njem.

Odvetnik ga je povabil v svojo sobo, ga posadil na stol in začel: »Vi ste Kopriva, kaj ne?«

»Da.«

»Gospa in gospod profesor Novak sta mi že nekaj sporočila. Oba se zelo zavzemata za Vas.«

»Nimam veliko časa. Moja pisarna, politika, saj veste. Torej na kratko. Naš namen je, ponovno postaviti na trdne noge tukajšnjo napredno srednješolsko organizacijo, ker nam bodo sicer klerikalci vso boljšo mladino odpeljali. Gospod profesor Novak, ki nam namerava pri tem delu pomagati z vsemi močmi, je povedal vašo zgodbo, ki ste jo imeli s klerikalci in je tudi povedal, da hočete vstopiti in delati v naših organizacijah.«

»Tega ravno nisem ...« Ni mogel vmes. Advokat je govoril naprej:

»Težka naloga čaka nas vse. Tudi Vas. Zlasti Vi, ki imate zmožnosti, izrabite jih. Tam na gimnaziji imate nek čuden literaren klub. Kako se že imenuje. »Mrtvaške lobanje ...« a da, »Človek mrtvaških lobanj«. Profesor Novak je dejal, da ste pod vplivom klerikalcev.«

»O, to pa ne drži ... Mi smo sami zase ...«

»Toda to je vseeno. Skrbite, da bo prišla zadeva v naše roke. Če se organizacija postavi na noge, bomo list dali v tiskarni tiskat ... Saj lahko pišete, kar hočete. O, koliko smo pisali mi, ko smo bili v vaših letih! Potem pa mine. Pride vsakdanjost in konec je vse romantike ... Toliko sem Vam hotel povedati le za uvod. Danes nimam veliko časa. Še ta teden bomo imeli sestanek. Saj poznate Vuka in Vidmarja? Ta dva tudi prideta. Takrat se pogovorimo natančno. Vas bomo predlagali v odbor. Že vidim, Vi ste menda odločen človek. Sicer ste pa že odrasel. Koliko let imate? Dvajset! Da, takih ljudi nam je treba. Vse ostalo kar Vam je potrebno, ukrenemo takoj za Vas. Obljubljeno Vam je vse. Glejte samo, da boste še Vi naše nade izpolnili ...«

Gospod je končal, Maksim je bled mečkal med prsti svojo prošnjo.

»Saj res. Prošnjo ste prinesli. Kar dajte mi jo.« Na tihem si je mislil prav po advokatsko: »Vedno je dobro, če ima človek kaj pisanega v rokah.«

»Tako, sedaj pa moram na delo. Tukaj vzemite za prvo silo 50 dinarjev in potem na svidenje.« Maksim se je obotavljal. Prošnje ni imel več. Prošnja je že ležala na mizi.

»Vzemite vendar. To je samo mimogrede. Pojdite in si kupite dobro večerjo, saj izgledate, kot da ste prišli iz groba ...«

»Tako ...« Bolni nasmeh.

»Ali bi še kaj radi?«

Maksim je že vzel denar. Pri tem vprašanju se je vzravnal, kakor da se pripravlja na nekaj težkega, odločilnega. Gospod odvetnik mu je gledal v oči.

»Ali ste vi tudi trgovec?« Trdo, brezobrazno, ostro. Odvetnik je zardel.

»Kako ste rekli?«

»Ali niste razumeli?«

Tedaj je v odvetniku vzkipelo.

»Marš! Marš! Ven.« Spoznal je, kaj hoče Maksim s temi besedami. Maksim je pobral svoj klobuk in je ob osupnosti gospoda odvetnika odkorakal. Ta je ostal ves nervozen.

»Kaka predrznost! Kaka manira! No, lepo se bom zahvalil Novaku.« Premetaval je nervozno papirje po pisalni mizi, denar ki ga je pustil Maksim na robu se je razletel po tleh — nehote je zgrabil za Maksimovo prošnjo in jo razgrnil pred seboj. Bere, bere in ne more verjeti.

»Jaz nisem tisti več, ki sem bil ... obljubljam, da ne bom nikoli več tisti, ker nočem biti — hočem biti to, kar do sedaj nisem mogel biti, zato, da bom lahko dalje še sprejemal miloščino ... In tako dalje. Skoraj v verzificirani obliki je bilo napisano za g. odvetnika nekaj nezaslišanega, strašnega. Zmečkal je papir, vrgel ga v koš in nevoljen zapustil pisarno. Na cesti je pogledal na uro.

»Hudiča, saj je že pet minut čez. Tak smrkolin pa me še zamudi.« Odhitel je proti parku na rendezvous z gospo profesor Novakovo ...

Brivnica je bila natlačeno polna. Kadili so, da je pod stropom plaval gost oblak dima. In pogovarjali so se kot vedno. Malokdo višje stoječih je vedel zanjo, če tudi je bila sredi mesta. Študentje so jo dobro poznali, ker so te ostrigli v njej za cel dinar. Zato pa ni bilo dobro pometeno, lahko si kadil in če ni bilo drugače, si tudi mimo lahko pljunil.

Mojster je bil že star, plešast možakar z veliko golšo, ki mu je visela preko širokega, trdega ovratnika. Pomočnik, star že čez trideset let je bil majhen in puhlast, učenec Hans — stisnjeno, svoji starosti nedoraslo proletarsko dete z visokim čelom in dolgimi lasmi. Brivnica je bila zatočišče vseh malodenarnih ljudi. Včasih je zašel vanjo tudi kak skop državni uradnik ali zapit, na denarju skrokan intelektualec. Dr. Kramar, ki je v bližini stanoval, je bil »abonent«, kakor so rekli. Vsi ti prebivalci in gostje so se pogovarjali vse mogoče stvari. Niso prizanesli ne novi, ne stari vladi, nekateri so skušali celo hvaliti Avstrijo. Mali, phlasti pomočnik je kaj rad pripovedoval svoje dogodovščine kot sanitetni vojak iz svetovne vojne. Zlasti se je postavljal, kako je žgal z razbeljenim železom sifilitično bolnega Črnogorca. Vedno in vedno je hvalil njegovo trdovratnost, ko ga je neusmiljeno peklo in je kljub temu kričal: »Pali, brate, pali!«

Danes so se pogovarjali o veri, o bogu, o cerkvi. Zakaj danes je bil gost brivnice upokojeni avstrijski major. Gospod major! Signum laudis itd. Vse polno odlikovanj hrani iz svoje aktivne službe, še več pa veselih, razvratnih dogodivščin. Sedaj je v penzijonu. Avstrije ni več. Kljub temu dobiva skromno pokojnino, je pobožen in hodi v cerkev. Žene in otrok nima in za silo živi. Človek mora biti potrpežljiv, vdan v božjo voljo in svojo usodo. Sedaj na stara leta je spoznal boga. Prej ga ni potreboval. Po zvezdah, po tej neskončni skrivnosti vseh skrivnosti, je prišel preko svojih mladostnih in oficirskih prešernostih, brezbožnostih in razvratnih, do boga, vsegamogočnega, vsedobrega, vsemilostnega ...

In danes zopet pripoveduje o svojih zvezdah kako se v njih zrcali veličastnost božja in prisotnost ter bivanje resnično resničnega boga. Pri tem kara samega sebe, biča se z besedami, ne štedi s pokoro svojih mladostnih grehov. V majhni sobici živi. Sam si kuha in pospravlja. Vsak dan hodi k obhajilu, moli, zvečer pa gleda zvezde. Tako vedno in vedno kot beraška lajna navira pogovore o preteklosti, o sedanjosti in o bodočnosti, ki jo bo preživljal na onem svetu najprej v vicah, nato v blaženih nebesih ... Zakaj že v naprej ve, da bo moral nekaj časa v vice, a samo nekaj časa, potem pa pride za gotovo v nebeški raj. Vsak trezen, pameten človek mora priti do vere v boga, priznati mora njegovo bivanje, če ni slep, če ni gluh ... Tako razlaga in polna brivnica ga posluša. Nekateri vdano in poslušno, drugi si pomežikujejo, ako omeni kaj iz svojega oficirstva.

Med pogovorom je vstopil Leo. Pozdravil je glasno, pretirano, kakor je bil običaj v brivnici. Sedel je na ravnokar izpraznjeni zaboj za premog in z zanimanjem prisluhnil pogovoru. Še nikoli ni slišal kaj takega. Vsakdo je povedal svoje misli, kako veruje, kako hodi v cerkev, nekateri so se seveda tudi pošalili. Mojster je razlagal brezbožnost učenčevo, ki tako nesramno gleda vsak dan mašniku pod plašč. Bil je ministrant.

»Taka svinja si! Tega si nisem mislil.«

Ubogi učenček, o katerem so v mojstrovi odsotnosti govorili, da je njegov nezakonski sin, ki ga je spočel s svojo služkinjo, je bil v takih trenutkih čisto iz sebe. Kar solze so se mu vlivale po licu iz jeze in žalosti. Mojster ni bil poročen nikoli, ker ga radi goljše nobena ni marala. Sedaj pa nemara on nobene. Tako je povedal sam ...

V drugem kotu, Leonu nasproti, je sedel raztrgan, umazan in dolgo zaraščen človek. Nihče ga ni poznal, nihče ni vedel, odkod je prišel. Povedal je samo, da se klati po svetu in da nima nič denarja. Če bi ga hoteli ostriči zastonj ... Tudi to se je večkrat zgodilo v tej prenapolnjeni brivnici. Samo čakati je moral dolgo, ker denarni ljudje imajo pač povsod prednost. Je že tako na svetu. Dolgo je že čakal in očividno je bilo, da mu vsi ti razgovori presedajo. Leonu se je zdelo, da mora biti lačen, žejen in utrujen. Ustnice so mu bile spokane in otečene, oči so lokavo spogledovale izpod dolgih obrvi. Tudi njega so vprašali, kaj misli o bogu. Po dolgem premisleku se je namrdnil in prezirno zavil spodnjo ustnico: »Neumnost! Bog? Osli! Bog — to sem jaz sam! Da!« Po prsih se je udaril in vsi so se spogledali. Po težkem glasu bednega človeka so spoznali, da se ne šali, da govori tako kot misli. Nastal je prepir med njim in majorjem, ki ga je skušal podučiti. Potepuh pa se je obregnil.

»Kaj boste sedaj na stara leta trobili o bogu in pobožnosti. Bolje bi storili takrat, ko ste se vlačugali z mladimi dekleti in popivali z oficirji. Takrat bi pomislili ... Sedaj lahko govorite tako, ker ste star in onemogel, za nič ... Sedaj, haha, sedaj ...« Gospod major se je seveda strašno razburil. Tudi mojster se je razburil. Takih gostov se ne sme žaliti. Gospod je vendar major ... Marš ven! Marš! Tje se povrni, od koder si prišel ...«

In potepuh je šel s ponosno glavo, neobrit in neostrižen ven, na cesto, odkoder je prišel. Zaloputnil je z vratmi, v brivnici pa je ostavil tišino in rdeče razjarjenega mojstra. Major se je hitro spokojil. Kakor da mu je že odpustil, je spokojno zopet ponudil svojo brado nervoznemu mojstru. Vsi so pričakovali nekaj ostrega, trdega iz njegovih ust. Šepavi mizar, ki so ga imenovali gospod pisatelj in ki je sedel poleg Leona, je komaj čakal, da bi zinil še kaj. Prvi je začel mojster. Preklinjal je na dolgo in široko, kar se je dalo. Majorju gotovo ni bilo prijetno, zato je posegel vmes.

»Rečem vam, nihče ni tako slep, kakor oni, ki noče videti in nihče tako gluh, kakor oni, ki noče slišati.«

Vsi so glasno pritrdili, major pa je odšel dostojanstveno visoko vzravnan. Učenec mu je moral odpreti vrata. Pokazal je s svojim odhodom, da je povedal nekaj posebno važnega z zadnjimi besedami. Zato je tako važno odšel. Njegove besede pa so močno zazvenele samo v Leonu. Nikoli ni še slišal takega pogovora, sam še nikoli ni premišljeval o bogu. Kadar je molil, je molil mehanično kot so ga naučili. Brez posebnega premišljevanja, brez posebnega doživetja. Molil je, ker so pač molili tudi drugi ljudje. Kakor da se vzbuja do sedaj nekaj podzavestnega v zavestnost, so mu ostale majorjeve besede in ves pogovor iz umazane brivnice ...

Štirideset let sem star. Napisal sem že več dram in povesti. Poročam v nemški delavski časopis. Oče in mati sta bila Slovenca. V mestnih šolah sem se izgubil. Ponemčili so me. Zato pišem nemško. Slovenščino samo lomim. Pisati ne morem. Izučil sem se mizarstva. Sicer sem poskusil marsikaj. Bil sem že pri fotografu za risarja. Dobro roko imam. Lani sem pekel v slaščičarni, sedaj popravljam kulise. Gledališče in kino me zanimata. Ravnokar sem začel pisati novo dramo »Žrtve«. Popisujem žrtve velikega delavskega štrajka. Rad bi, da bi jo kje uprizorili. Opozoril sem že tukajšnjega glavnega režiserja. Obljubil mi je, da mi jo prevede, če bo imel čas ...«

Leo je poslušal šepavca z zanimanjem. Nikoli bi si ne mislil, da tiči v tej ubogi pari taka glava s takimi mislimi. V žepu je imel brošurico o Tolstoju ...

»Če bi našel koga drugega, bi bilo prav. Bojim se, da režiser ne bo imel časa ...«

Leonu se je hotelo samote. Zato se je poslovil. Šepavec mu je dejal: »Na svidenje!«

Že cel teden je preteklo od tiste noči, ko sta se Toni in Januš brez njega napotila v zakotno ulico. Januš je sedaj vesel, živ in razposajen. Pravi, da bo še šel, da mu prija in da je sedaj zdrav. Rešil se je vseh tistih sanj, iz katerih se sedaj norčuje in posmehuje.

Leo ne more tega. Vsak dan sreča Sonjo. Včasih celo večkrat. Pozdravita se in si pogledata v oči. Nekaj daljnega, globoko zakopanega je potopljeno v njenih. Leo misli, Leo hrepeni ... Vsa odločnost, vsi sklepi iz počitnic se podirajo v njem kot ladje ob orkanih ... Kam to pelje? se vprašuje vsak večer, ko sloni ob oknu in gleda iz tretjega nadstropja po ulici navzgor. Tam brli plinska svetilka in tam čez cesto — tam je Sonja ...

V parku sta se srečala. Maksim je prišel iz gozdne aleje, Leo se je šetal ob ribniku.

»Kaj pa ti tukaj?« ga je nekam veselo nagovoril Maksim. In Leo mu je povedal.

»Ali si ti že kedaj mislil na boga? Mislim tako, da si podvomil o njem.«

»Za boga svetega, s kakimi mislimi se vendar ukvarjaš! Neumnost! Tudi jaz sem se že mučil zaradi tega. Povprašal sem dr. Kramerja in dr. Klinca. Toda to so profesorji. Ničesar ne vedo povedati kot samo: bog je in gotova stvar. Dvomiti se ne sme. Kdor misli drugače, je idiot, antikrist, nepošten in vsega vraga ti obesijo na vrat. Jaz ne verujem ničesar več. Zakaj si pogledal tako na debelo? Kratkomalo: ne verujem več v nič. V nobenega profesorja, v nobenega boga in v nobenega človeka ...«

Postala sta sredi pota.

»Kaj se je zgodilo s teboj?«

»Nič posebnega. Neumen sem bil kot noč, sedaj pa se mi je vendar zjasnilo. Izgubil sem vero v mladost, ki so mi jo vodili duhovniki, zaveroval sem za nekaj časa v naprednjaštvo, v svobodnost duha in v vse tiste stvari, ki sem jih prej poznal samo od daleč. Zato sem veroval v nje. Tega si ne odpustim. Iz ene močvare se stopal v drugo. Profesor Novak pa je bil moj vodnik. On se samo privatno zanima za politiko. Samo privatno te pošlje k odvetniku dr. Mahkoti po ponižni dar, da jim prodaš dušo in glavo, kot si jo prodajal prej drugim. In danes sem se sprostil. Ti ne poznaš tega občutka, e, Ti si tudi med njimi. Saj res! Ti in Vidmar skrbita, da bi »Človek mrtvaških lobanj« prišel pod kuratelo gospoda profesorja Novaka, to se pravi — pod naprednjake. Haha! za kako stvar se žrtvuješ. Imaš bodočnost! Sicer pa Ti nisi lačen, Ti imaš denar ...«

Leo ga je prekinil.

»Kaj vendar govoriš? Jaz nisem z nikomur govoril o klubu.«

»Potem pa še bodo govorili s teboj. Glej, da se boš boljše odrezal, kot sem se jaz. Ali veš, kaj sem skuhal v zadnjih dneh v svoji glavi in danes izvršil? Profesor Novak mi je po dr. Mahkoti ponudil izdatno pomoč, če hitro skočim v vse napredne organizacije. Jaz pa sem počasen, kmečki človek, ki se mu ne mudi tako in sem danes vprašal dr. Mahkoto, če je poleg advokature še — trgovec. Vrgel me je na cesto in je šel na rendez-vous. Ti, nekaj kolosalnega je v tem. Po različnih potih sva šla in kljub temu sva se z daleka srečala tam zadaj, za Kalvarijo. Šel sem, da si ohladim glavo in sem si jo tudi. Gospod odvetnik in slavni rodoljub je poljubljal med gostim grmovjem ženo našega dičnega profesorja Novaka. Nisem ju motil. Šel sem naprej in srečal sem tebe, ki misliš na boga. Jaz pa ti povem, da je bil oni razcapani potepuh najpametnejši človek med vami.«

Prišla sta na veliko ulico. Leo je v daljavi zagledal potepenca.

»Poglej ga, tam gre!«

Maksim se je ves vesel nasmehnil.

Čike pobira in je svoboden. Vse vas je ugnal. Iz vas vseh se je norčeval.«

»Ves razburjen si. S teboj nekaj ni vredu,« je skušal pomirjevalno vplivati nanj Leo. Pa se ni dalo. Ostra, globokorezna, sarkastična je bila vsaka njegova beseda.

»Kaj naj bi bilo z menoj? Dobre volje sem. Sprostil sem se vsega, kar me je dušilo in Mahkoti sem dal pod nos. Ali veš, kdo me je inspiriral. Včeraj popoldne sem bral v časopisu o nekem četrtošolcu iz Sarajeva. Skregal se je s profesorjem in doma. Uglednih staršev sin je bil, pa je napravil neko nedolžno lumparijo, ki so mu jo strašno zamerili in ga skušali na vse načine sramotiti. Saj veš, kako je včasih pri nas. In fant je vstal, rekel svojim kolegom: »Še pet minut! Nič več ne čakam!«

Kdor še kaj hoče, naj sedaj.« In čez pet minut si je pognal kroglo v glavo, da je bil profesor bled kot kreda ... To sem si samo predstavljal. Tega ni bilo v časopisju. Mislim pa, da rdeč in dobre volje ni bil, če je bil pijanec ... to, to je preračunanost, samozavest! To je junaštvo! Kaj takega ne zmore vsakdo! ...

»Maksim govoriva o čem drugem, ne o takih rečeh.«

»O čem, drugem ... pa recimo, o ... o Sonji. To ti bo ljubše, kaj ne? ... Leo je zardel. »O, saj vem, da stikaš zanjo. Bog ti daj srečo. Jaz je nisem imel. Še na odru, ko smo igrali skupaj, je nisem smel poljubiti. Ne bo mi hudo, če dobi tebe. Ti si bolj spreten v ženskih zadevah ...«

»Maksim, kako vendar, v kakem tonu govoriš? Nedavno si govoril še z neko tiho skrbjo o Sonji, danes pa bruhaš take ...« Dospela sta do Maksimovega doma. Stara, podirajoča se hiša, na dvorišču kup kričavih, umazanih otrok. Tla po temnem hodniku so bila udrta, da je moral Maksim Leona voditi. Nizka vrata so zaškripala. Prišla sta v kuhinjo, v temno, zakajeno luknjo. V kotu je tlelo. Nekdo je kašljal.

»Moja gospodinja. Stara, dobra ženska. Marsikaj je izkusila. Gluha je in ničesar ne sliši. Večerjo imam pri njej. Koruzne žgance z vodo skuhane. Ostalo si zamisliva. Sprva se mi je protivilo. Ko pa sem videl, kako hlastno jih zavživa ona, sem se navadil še jaz. Hiša je bila nekoč njena. Mož je vse zapravil. Par krajcarjev podpore dobiva od mestne občine. Socialisti so ji poskrbeli.«

Stopila sta dalje, v drug, nekoliko svetlejši, ostro po vlagi dišeč prostor.

»In tu je najina spalnica!« Ob vlažni steni sta stali dve postelji. Na stenah zaprašene svete podobe, ob oknu stara miza, na kateri so ležale razmetane Maksimove knjige. Stara, okamenela skorjica kruha je ležala tam ... Sedla sta. Leo je privlekel iz žepa kos črnega kruha. Hotel mu je dobro. Maksim se je branil, kot da mu je pod častjo. Vendar je videl Leo, da se je že nekoliko pomiril. Razdelila sta si kruh. Zunaj je ugašal dan. Zadnja svetloba je padala že v itak temno sobo. Okno je bilo popackano s kurjaki. Gospodinja je kure tako navadila in Maksim jih ni preganjal.

»Vidiš Leo, to je moje domovanje, odkar sem upornik. Pa ne bom dolgo. Povrnem se tje, od koder sem šel. Nazaj med častite gospode. Milostni so eni kot drugi. Gospode vsaj že poznam. Skesal se bom, povrnil se bom, če tudi bom imel konflikt s prof. Novakom ... Sicer pa pustiva to.«

Dolgo časa sta molčala. Maksim molka ni mogel trpeti.

»Res je, ves raztrgan sem. Zato sem prej tako govoril celo o Sonji. Hud sem bil, ko sem izvedel, da laziš za njo. Dekle je, da ga še nisem srečal ... O, ti ne veš, kaj vse mora nositi v svoji notranjosti! Ni mi govorila veliko, toda občutil sem, kadar sem se pogovarjal z njo. Vem, da ji nisem ravno simpatičen — to se pravi, dala mi je vedeti, da naj ne kujem nobenih upanj. Kljub temu je ne sovražim. Lepa je. Po duši in telesu ...«

Tako sta sanjarila ...

Ves izmučen se je vrnil Leo domov. V njem je bdela groza Maksimovega domovanja, groza njegovih besedi in misli, ki so se skrivale za njegovim visokim čelom.

Počasi so se zbirali k seji, ki jo je že pred dvemi dnevi sklical odstopivši predsednik dr. Mahkota. Prezaposlen je. Treba je drugega človeka, ki bo skrbel za vzgojo in organizacijo liberalnega dijaštva. Ker so bili gospodje edini odborniki in edini člani tega odseka, so si določevali funkcije sami. Študenti niso imeli nobenega vpliva ne pravice voliti jih.

Dr. Mahkota je prišel zadnji. Nihče mu ni tega zameril, samo mlajši dr. Sernec je nekaj mrmral o točnosti in komodnosti starejših gospodov. To pa radi tega, ker je bil v opoziciji. Podpredsednik prof. Novak je po običajni formuli otvoril sejo. Ugotovili so najprej navzoče člane. Red mora biti. Dr. Mahkota, prof. Novak, prof. Kavčič, ravnatelj učiteljišča Kotnik in dr. Sernec. To so bili varuhi in oskrbniki napredne mladine. Najprej je prosil za besedo dr. Mahkota in razložil vzroke svojega odstopa. Prezaposlenost v pisarni, v mestnem svetu in v stranki.

»Kljub temu, da ga je te dni kolega prof. Novak precej polomil, kljub temu predlagam njega za svojega namestnika. (Kolega Novak si si je pobožno gladil svojo brado. Sicer ni vedel, kam to meri.) Mladina mora biti naša skrb. Organizacija naprednih študentov se mora reorganizirati, sicer bo razpadla.

Gospodje, jaz vam to toplo polagam na srce. Vzgojiti si moramo vsaj kader dobrih odbornikov naše študentovske organizacije in to fante, ki bodo dosledno sledili našim smernicam. Pri izbiri moramo biti oprezni ...«

»In še bolj pri načinu, gospod doktor. Mlad človek je občutljiv. Zahteva avtonomije. Ne trpi birokratičnih kontrolorjev,« je vskočil dr. Sernec, da nakaže svojo opozicijo.

»Prosim, nimaš besede. Danes se mi je pripetil kolosalen slučaj. Gospod profesor Novak mi je priporočil mladega, siromašnega študenta, ki je izstopil iz vseh klerikalnih organizacij in iskal stika zaradi materijelne kot duhovne pomoči. Tako vsaj je povedal gospod prof. Novak. Danes popoldne imel sem ravno veliko posla (spomnil se je na ljubimkanje z ženo gospoda profesorja Novaka; zardel ni pri tem spominu) pride prav ponižno k meni in mi izroči zavitek s prošnjo. Ko mu dajem smernice, ponudim takoj 50 dinarjev podpore, pa mi zabrusi v obraz s tako nesramno hladnostjo: »Ali ste vi tudi trgovec?« Razburil sem se in ga pognal skozi vrata. Gospodje, takih ljudi ne potrebujemo. To je anarhizem, ne — to je komunizem. (Sedaj pa je zardel.) Na take ljudi treba paziti. Lahko nam degenerirajo vso mladino. Zato vas opozarjam, opozarjamo vas, da dobro pazite koga in kaj.

Drugi je dobil besedo dr. Sernec, ki je imel slabo izkušnjo z dosedanjo metodo tega odbora.

»Gospodje, vi vsi veste, kaj se je zgodilo v sokolski telovadnici z dnem, ko smo dijakom odvzeli avtonomni odbor.«

»Že spet staro lajno navija!« Mahkota se je namrdnil.

»Ki pa jo je treba pred vami stalno ponavljati. Mlad človek, kot so študentje teh let, mrzi plešasto krivoglednost. Mi mu moramo priti nasproti. Mi se mu moramo približati, ker le tako se bo oklenil nas. Glejte! Ali ni bila neumnost, usodepolna napaka, da smo prepovedali ime »Organizacija svobodomiselnih študentov« ... Ali se nismo mi ves čas, vso svojo mladost do danes sklicevali, da smo svobodomisleci? Mladina to ve. Ista mladina, ki smo ji sedaj prepovedali, da se tako svobodno nazivlja. Ali res ne moremo tega razumeti? Rekli ste takrat: svobodomiselnost vodi v anarhizem in komunizem, jaz pa pravim, prepoved in nesvobodnost, občutek, da jim omejujemo svobodo, vse to jih bo prej pripeljalo do tega in jih tako odvrnilo od nas ...« Vnela se je huda debata. Dr. Mahkota in dr. Sernec sta si bila stalno v laseh. Tudi drugje. Čutilo se je rivalstvo. Dr. Sernec ga je hotel izpodriniti, pa je imel zaenkrat še premočno pozicijo. Zato se je sprejel predlog dr. Mahkote, da mora biti predsednik tega odbora obenem nekak častni in pokroviteljski predsednik (študentje so rekli feldvebel) Društva naprednih študentov, ki bo smel prisostvovati vsaki seji. Dr. Sernec je odločno kritiziral ta predlog in prof. Novak je zaupal dr. Mahkoti, da snuje nekako ilegalno srednješolsko Orjuno. Sicer ne ve prav, vendar nekaj že mora biti. Med študenti šumi.

Ko so rešili probleme mladine, so začeli s krokarijo. Pili so ga vsi radi. Zoper vino nobeden ni vodil opozicije, saj so bili vsi člani krokarskega kluba »Klopotec«, ki so ga po vzoru ljubljanskih krokarskih klubov ustanovili tudi v tem mestu. Ravnatelj učiteljišča, gospod Kotnik, ga je prenesel največ. Sredi vinskega ozračja jim je zacvetela mastna in globoko tipajoča kvanta. Drekali so, kolikor se je dalo in natakarica je doživela več polzečih, stiskajočih prijemov na vseh mogočih mestih svojega telesa. Navidez se je sicer protivila, toda v tem je bilo nekaj zapeljivega, romantično očarujočega za plešastega debelotrebušnega Kotnika, bradatega Novaka in osivelega Mahkoto. Natakarica je pri njihovih prijemih izzivalno cvilila. Vedela je, da bo napitnina večja ...

Tudi nocoj se je končalo po običajnem programu. Imeli so svojo rezervirano sobico, kjer so lahko ostali preko policijske ure. Pri krokarskih večerih »Klopotca«, pri katerih so seveda sodelovale tudi častitljive dame, so se vršile pod mizo razne nožne idilice, ki so okrog polnoči prešle v mistično ročno posegavanje. Včasih je kdo iz hudomušnosti ugasnil luč ... In tako dalje.

Nocoj se je zgodil še majhen intermezzo. Po polnoči se je pritihotapil v kuhinjo vinjeni sedmošolec Toni. Iz krokarske sobe gospodov je prihajala pesem »Daj, da te malo požgečkam ...«

»Četrt vina na puf, punčka!« je zaklical Toni natakarici, ki je zasopla pritekla v kuhinjo.

»Kaj pa ti tukaj delaš?«

»Daj mi četrt na upanje!«

»Policijska ura je že.«

»Kaj, policijska ura! One svinje pa lahko pijejo!«

»Za božjo voljo! Tiho, da te ne slišijo, V šoli ti ne bo vseeno.« Dala mu je takoj, samo da ga pomiri. Strašno slabe volje je bil. »Te proklete svinje, tam notri ga pa žro, jutri bo pa Novak spet ves skrokan, da se mu bo zevalo celo uro in kravato bo imel na popku. Sicer bom pa jaz pri njegovi uri spal. Ohf ... ampak ta prokleta punčara! Da je šla s podporučnikom. No, mislim, da ji ne bo prizanašal. Ni zastonj pri artileriji. Veš, Malči, v plesni šoli sem bil, pa me ena ni hotela. Lepa je, hudič, da je leka, sicer takih stegen nima kot ti (Malči ga je udarila po roki), ampak punčka sladka kot med. In ime ima, da bi ga kušnil. Binica! ...«

»Sedaj moraš od tod. Oni bodo vsak čas šli.« Vrata sobe so se že odpirala. »Beži!« Porinila ga je na dvorišče. Gosta mesečina ga je razsvetljevala.

»Oj, ta prokleta luna ...« Klecajočih korakov se je napotil proti domu.

Komaj je bil odigran zadnji valček, sta že izginila.

»Pojdiva še v park! Za slovo!« ji je šepnil podporučnik v uho in jo stisnil krepko k sebi, ko sta prišla v prvo senco dreves. Binica se ni branila. Udajala se je opoju njegovih objemov. V njej je vse gorelo od plesa. Grudi so ji pozibavale kot dvoje ladjic na razburkanem ... Joj, kako lep je bil njem podporučnik! Vse so jo zavidele. Vse so bile vesele, če je zaplesal enkrat tudi s katero izmed njih. Ostroge so mu zvenele, da so jih slišale še v sanjah kot zvonenje skrivnostnih zvoncev. In tako lepo je znal govoriti! Lakaste škornje ima ... Oj, srečna Binica! Ona ima pa res srečo! Svoji sostanovalki je naročila, da naj pusti ključ na oknu. Mogoče se vrne nekoliko kasneje. Gardedame nista imeli. Sprva ju je sicer spremljala gospodinja, penzijonirana vdova po nadučitelju. Toda kdo bo vedno hodil z dekleti. To je tako neumno! Hotela je biti moderna.

Preko parka je stanoval podporučnik. Kar naenkrat sta se znašla pred njegovim stanovanjem. Poljubljal jo je, njene oči pa so bile rosne. Gospod podporučnik se je namreč poslavljal. Pojutršnjem mora od tod. Prestavili so ga v Srbijo. Pisal bo. Veliko bo pisal, svoji zlati Binici. Vse bo tako, kot si želi lepa Binica. In nikoli ne bo pozabil na njo. Umrla bi sicer od žalosti in hrepenenja ... Tako sta si govorila in se nista mogla posloviti. Vmes je že odprl hišna vrata, tudi ključ je prestavil že v notranjo stran.

»Binica, popravi se. Taka ne smeš domov. Kaj bo sicer mislila Karla! Pridi k meni. Lahko se počešeš.« Dekle mu je zaupno pogledalo v oči. In podporučnik bi drugič dejal, da je komaj čakala tega povabila, če tudi mlada Binica ni vedela več, kaj se pravzaprav z njo godi. Kot vinjena od svoje ljubezni se je opotekla kraj njega, ko jo je potegnil s seboj v temo hodnika in jo poljubil. Tako sočni so bili njegovi poljubi! Predala bi se jim kot sanjam, da bi nikoli več ne zbudila iz njih ... Ničesar ni videla, ko sta vstopila v sobo. Samo pramen mesečine je padal na belo odkrito posteljo. Mislila je, zakaj pravzaprav je prišla v to sobo, domisliti se ni mogla. Nenadoma je čutila objem njegovih rok, ki so ji rahljale obleko. Hotela se je protiviti. Toda on jo je vmes poljubljal, objemal je s silno strastjo. Tako nekaj nepremagljivega je čutila v tej strasti ... Kot da se predaje sanjam, je zaprla oči in podporučnik je snel zadnjo obleko z mladega, pomladansko dišečega telesa ...

Zunaj je odbilo eno po polnoči.

Drugi dan Maksima ni bilo v šoli. Leo in Toni pa sta bila nepospana. Nemirne in nejasne misli so vršele v Leonovi glavi. Vedno in vedno se je spominjal besedi raztrganega človeka, pobožnega majorja in razvnetega Maksima. Domov grede je srečal Sonjo. Prijazno mu je odzdravila. Približati se ni upal. Zato ni bil niti dovolj razpoložen. Popoldne se je napotil v Plinarsko ulico. Maksima še od jutra ni bilo domov. Starka je dejala, da je dolgo bedel in pisal. Ko je zjutraj vstala, ga ni bilo več. Strašna misel je šinila skozi Leona. Nekaj se je zgodilo. Nervozno je pobrskal po razmetani mizi. Razni rokopisi in skice za naslovno sliko »Človek mrtvaških lobanj«. Več karikatur na profesorje. Premetal je vse. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Bežno je pregledaval in med rokopisi je našel par manjših, sveže popisanih lističev. Začel je brati.

Jaz grem, da se ne vrnem nikoli več. Nima smisla živeti.

Človek mrtvaških lobanj je spoznal vsestransko gnusobo življenja. Star sem dvajset let. Iščem svojo mladost, svoja hrepenenja. Ne morem jih najti v tej gnilobi ... Človek mrtvaških lobanj naj se sprosti. Mora se sprostiti. Pljuniti je treba vsem tem nagnitim lobanjam v otopele oči. Nima smisla delati zanje in rovariti po njih. Jaz se sprostim. Moram se oprostiti. Oni četrtošolec je bil najpogumnejši človek na svetu. Pet minut ... in konec vseh koncev. Bog je samo fiksna ideja onemoglih starcev. Capin iz brivnice, ki pobira čike, je junak. Nesmisel uničiš, da ideš preko nje, da jo prezreš, da je ne upoštevaš. Živiš večno, če življenje uničiš. Smrt — to je najdaljši trenutek življenja, je pralepota, ker je osvobojenje. Zlobna misel me tlači. Hotel bi, da bi profesor Novak bral te zapiske, ki so plod življenja zadnjih dni. Vem, mladih ljudi. Staro lajno bo navrl ... Tepec!

Sanjal sem. Ves čas sem sanjal. Daleč, predaleč so šle moje sanje. Niti Sonja jih ni mogla razumeti. Šla je mimo njih kot gre veter skozi drevje. Veje zašumijo, veter odleti. Tistega piha ne bo nikoli več nazaj. Pozdravljena, Sonja!

Judež je izdal Kristusa, da se je lahko izpolnilo, kar je zapisano. Ali se ni Judež bolj žrtvoval kot Kristus? Vedel je za Kristovo misijo, vedel je, da bo ves svet, cela stoletja, vse človeštvo proklinjalo njegovo izdajo ... Brez njega bi ne bilo Krista. Kateri je večji? Kateri je trpel bolj? Jaz sem za Judeža, zakaj žrtvoval se je težje kot Krist ... Krista so trpinčili drugi, drugi so ga poslali na Golgoto, Judež je šel sam ... To mi je prišlo na misel zaradi tega, ker gospod prof. Novak ne more razumeti, zakaj so baje v sovjetski Rusiji postavili Judežev spomenik. (Če je verjeti demagogijam našega časopisja.)

Pred mesecem sem vprašal spovednika, če on veruje v Boga. Razburil se je in mi ni dal odveze. Mogoče se je zbral resnice ...

Ne verujem v nikogar več. Človek lahko veruje samo v samega sebe. Samo sebi je lahko zvest in odkritosrčen. Zato sem tako sam. V tem je drznost. Vsaka drznost je junaštvo, če tudi padeš ... Samo da padeš v boju.

Včasih se zgodi v življenju nekaj posebnega. (Sicer se ne zgodi nikoli nič posebnega. Vse je nujno. Vse gre po položenih tračnicah.) Nekaj malenkostnega se zgodi včasih in vendar se ubijajo zaradi tega ljudje. Tako neumno se mi zdi, če se spomnim, da sem samo za trenutek zaveroval v tiste malike, ki jih pridiga prof. Novak. Naprednost! Napredne stranke. Klerikalizem. Humbug vsevprek. Vse je kupčija. Bog, cerkev, šola, narod. Vse. Zato sem vprašal dr. Mahkoto, če je trgovec ...

Joj, kako se bo naš župnik jezil! Strašno se bo jezil. Nehvaležna mladina. Revež je sicer dober človek, a neumen kot krava. Z dr. Kramarjem bi si lahko podala roke. On je namreč veliki Slovan, ki se je jokal za Franca Jožefa in za Jugoslovanskega kralja.

Mogoče da ne bom napravil nikoli tega, kar nameravam. Človek je slab, bi dejal dr. Klinc, ki je bil vojni kurat in je tam doli nekje na fronti spočel otroka. To sta mi povedala zadnjič dva delavca, ki sta bila pri njegovem regimentu. Sicer pa je to vseeno. Na pot grem. Mogoče bom dosleden in močan.

Izmučen sem. Ne morem več pisati. Spat grem, da si odpočijem in se svež odpravim v svoje jutro. Mraz bo.

Dolgo nisem mogel zaspati. Malo sem se pomiril. Kupili me niso. Ne, niso me. In me tudi ne bodo. Jaz sem odločen. Naj bo kakorkoli.

Starka že spi ...

Jaz grem ...

Zadnji besedi sta bili napisani trdo, ostro in veliko. Kot da se je izlil vanje ves napor izmučenih, a odločnih misli. Leo je trepetal. Pograbil je papirje, bežal k Stanetu nato k Frančeku in Mirkotu. Zvečer je vedela že cela šola, da je Maksim izginil. Tudi policijo so avizirali. Zaplenila je vse rokopise ... Čez teden dni so ga potegnili v neki vasi iz reke. Ribe so ga že oskubile.

Leo je šel na pogreb. Skromen venec so mu kupili. Pokopali so ga brez vseh časti. Zakaj umrl je kot samomorilec. V časopisu je bila notica, da nihče ne ve, zakaj je šel v smrt. Bil pa je ves čas otožen, zamišljen in človek sam zase. Naj v miru počiva!

Pri prvi uri veronauka je govoril profesor dr. Klinc o brezvercih. Kako daleč lahko zabrede človek, je dokaz — Kopriva. Zato molite, bodite poslušni bogu in svojim predstojnikom! Vse drugo je greh. Premladi ste še ...

To je bilo ob sedmini.

Leo je spreklel vse. Izstopil je iz napredne organizacije in zapustil plesno šolo. Prvi udarec mu je prizadejala Sonja. Ob Maksimovi smrti — kakor da se je vse zrušilo v njem ...

Otroška tragedija.

(Iz Leonovega dnevnika.)

Na božičnih počitnicah sem. Že dolgo nisem pisal kronike. Zato moram sedaj dopolniti. Marsikaj se je zgodilo od Maksimove smrti sem. Sicer se ljudje izven kluba niso spremenili prav nič. Zdi se mi, da so vedno hujši. Mogoče tudi, da vidim sedaj boljše in ostrejše.

Dr. Sernec, naš nekdanji predsednik dijaškega sokolskega oddelka se je baje precej sprl z dr. Mahkoto. Zato je osnoval Orjuno. To pomeni: Organizacija jugoslovanskih nacijonalistov. Jaz pravzaprav sam ne vem, kaj hočejo. Klerikalci jih napadajo, ker so baje privesek demokratske stranke in zasledujejo iste cilje kot italijanski fašisti. Reči pa moram, da dr. Sernec na tajnem sestanku študentov ni govoril ničesar takega. Spominjal se je vseh tistih, ki so padli že pod Avstrijo v boju za svobodno jugoslovansko državo, ki pa jo skušajo nekateri naši politiki popolnoma korumpirati. Vsi člani Orjune so bratje in sestre. Kot pri Sokolu in Orlu. Nobene razlike ne sme biti med njimi. Vsi, delavci, kmetje, uradniki, trgovci, intelektualci — vsi smo sinovi enega naroda ... Tako in še več je govoril. Stane, ki se hitro navduši za vsako stvar, pri kateri je le kaj krika in vika, je takoj pristopil. Od tistega časa si nisva več prav dobra. Zmerja me za klerikalca, ker sodelujem pri Ljudskem odru. Sicer pa je on te dni tudi vstopil. Spreminja se kot temperatura. Pravijo, da je čelnik srednje šolske Orjune. Dejal sem mu zadnjič, da je feldvebel. Zato dva dni ni govoril z menoj. Tudi v klubu smo imeli zaradi njega spor. Franček in Mirko sta ga napadla. Na koncu smo se zedinili. Klub je samo literaren, vsak ima svobodo za svoj privatni politični nazor. Mislim pa, da to ni prav. Povedal sem. Stane je odložil uredništvo. Sedaj je urednik Mirko.

Izdali smo drugo številko »Človeka mrtvaških lobanj« v Maksimov spomin. Tudi njegovo skico smo uporabili kot naslovno sliko. Izmed mrtvaških lobanj, ki se kopičijo okrog človeka — je ena nalikovala na obraz profesorja Novaka, druga na dr. Klinca. Študentje so to opazili. Pri profesorjih ni bilo nobenih posledic. Stane je napisal besen uvod, ki ga pa razen nas popolnoma ni razumel nihče. Zmerjajo ga za Podbevškarja in blazneža. Zato je napisal pesem z naslovom »Mi, ki smo blazni ...« in jo posvetil Maksimovemu spominu.

Tudi jaz ne razumem Staneta. Ves divji je. Prej smo mislili, da postane komunist, sedaj pa je šel med orjunaše.

Ljudski oder smo vendar ustanovili. V pravilih je določilo, da mora biti strogo nepolitična organizacija. Zato nimamo nikjer nobene zaslombe. O podpori ni govora. Vsi se nas ogibljejo, vsi nas gledajo postrani kot kake divjake. Zbrala pa se je sama mladina. Mizarski in pekovski pomočniki, študenti, uradniki — iz vseh vetrov so se priglasili. Okrog 30 nas je že. Vsi smo navdušeni, ker delamo za nekaj svojega. Preselili smo se v Narodni dom. Plačevati moramo sicer najemnino, toda za to smo svobodni. Vsak rad prispeva. Januarja bo otvoritev. Kovač režira »Revčka Andrejčka«. Jaz pripravljam Schönherrjevo »Otroško tragedijo«. Starejšega brata igra Kovač, mlajšega jaz, sestrico Sonja. Igra je zelo lepa. Tako lepo pokaže, koliko morajo trpeti otroci v razdrtih zakonih.

Že tri pisma sem napisal Sonji, a oddal nisem nobenega. Z nobenim nisem zadovoljen. Ves vesel se pripravim k pisanju, ko pa napišem in preberem, pa mi pismo ni več všeč. Strašno se mučim. Povedal bi rad, kaj vse čutim zanjo ... Zdi se mi, da ve, a čaka na mojo besedo.

Zadnjič smo imeli zvečer vajo. Vprašujejo me včasih, kam se tako zamislim. Zato navadno pobegnem v kak kot, da me pustijo pri miru. Tako rad sem sam. Potem mirno lahko mislim na Sonjo. Ker nisem imel na odru nobenega opravka, sem stopil na balkon. Noč je bila že zunaj in snežilo je. Zamislil sem se ... Na mrtvega Maksima sem mislil, na Sonjo, na sebe, na nas vse, ki se tako izgubljeno potekamo po teh ulicah in zidovih in iščemo nečesa, kar je tako daljno, težko dosegljivo ... Zjezil sem se, da sem tako malodušen, da niti Sonji ne upam razkriti svojih čustev. V tistem trenutku slišim, da nekdo diše zadaj za menoj. Naglo se okrenem. Sonja. Spogledava se. Nekaj trenutkov molka.

»Kaj delate tukaj?«

Že sem mislil, da bom izpregovoril, da bom izpovedal vse. Pa ni šlo.

»Tako lepo sneži ... Gledam.«

In molčala sva, dokler naju niso poklicali na oder. Zdi se mi, da že nekaj šepečejo ...

»Otroška tragedija« hitro napreduje. Samo Sonja je včasih nekam zbegana. Pri zadnji vaji, ki je bila že s šepetalcem, me je morala po pisateljevem predpisu pobožati po čelu. Roka ji je drhtela. Kakor da se me boji. To me je spravilo v odločnost. Ko sem jo po vaji spremljal in sva bila sama, sem ji korajžno povedal, da sem bil ves čas bolan in da sem sedaj ozdravel. Meril sem svojo strahopetnost in sentimentalnost. Hotel sem že z besedo na dan, pa me je prekinila, ker ni razumela prispodobe.

»Kako? Bolni ste bili?«

»Hudo bolan. Sedaj sem se sprostil.«

Ostro mi je pogledala v oči. Nekaj očitajočega sem bral v njih.

»Lahko noč,« je rekla in mi dala roko. Bila je mrzla kod led. Ko sem se znašel sam sredi noči, sem spoznal, da sem radi nejasnosti svojih besedi napravil neumnost. Ranil sem jo. Čutil sem, da ji je bilo težko. Mislila je, da sem imenoval svoja čustva do nje — bolezen, ki sem jo sedaj zatrl ... Tako mislim vsaj jaz. Zakaj bi sicer odšla tako prizadeta.

Nocoj je božični večer. Sam sedim v svoji sobi, sredi svojega doma. Kot tujec med tujci. Moje misli so povsem druge kot mojega očeta in matere. Oče je trd, mati premehka. Sedaj že spijo. Prej so sedeli (brat in sestra) v jedilni sobi. Tudi jaz sem bil nekaj časa med njimi. Vedno bolj pusto in dolgočasno med ljudmi. Vedno bolj ljubim samoto. Takrat se pogovarjam sam s seboj in s svojimi hrepenenji. Nihče me ne more motiti, nihče slišati. Nekaj opojnega je samota. Predaš se čustvom kot jadrnica vetru ...

Zunaj je temna noč. Iz hribov kipe lučke. Ljudje gredo k polnočnici. Kristovo rojstvo. Meni pa je nocoj vse tako daljno, da bi najraje umrl, ko bi ne mislil na Sonjo. Vem. Tudi ona gre sedaj k polnočnici. Molila bo tam, mogoče bo tudi pela, mogoče se bo sredi tihe skrivnosti spomnila name ... Sonja!

Pri nas pa je nocoj tako mrtvo kot na pogrebni dan. Vojna nam je uničila vso lepoto božičnih večerov. Oče je bil pri vojakih in zdelo se nam je greh biti na Božični večer vesel. O, prej smo imeli vedno tako velika drevesa! Nato vedno manjša, letos nimamo nobenega več. Zadnja leta sem vse to oskrboval jaz. Letos nisem in tako smo ostali brez njega. Bil je večer, kot so drugi večeri. Le da je bil zame žalostnejši in grenkejši. Nekaj detinsko lepega je v božičnem drevesu.

Jaz sem žalosten ...

To pa mi je pisal Mirko.

Dragi! Sredi noči, ko naletava sneg, Ti pišem. Tesno mi je pri srcu, zato Ti pišem. Rad bi se nocoj pogovoril s kako dušo, pa nimam nikogar. Sam ne vem, zakaj pišem ravno Tebi. Pišem zato, ker moram pisati. Toliko je v meni, da prekipeva, da sili na plan. Ali boš razumel? Mogoče se mi boš ob prvem srečanju nasmehnil v obraz, me pomilovalno pogledal in dejal: »Oh, Ti norček, Ti!« Toda meni je vseeno. Zato Ti pišem.

Zakaj smo mladi ljudje včasih tako nesrečni?

Zakaj se je Maksim ubil? Ali misliš, da samo radi tistega ubogega koščka kruha, ki so mu ga ponujali za ceno njegove duše? Da ... Tudi zaradi tega. Nekaj strašnega je imeti dušo. Toda poleg tega je v človeku še tisoč boli. Sam, čisto sam je bil na svetu. Nocoj ga čutim, nocoj nanj mislim. Prijateljev ni imel, samo tovariši so bili.

Ali si nismo vsi mi sploh samo tovariši? Tudi jaz ne verujem v prijateljstvo. Prijateljstva ni. Samo ljubezen je med zdravim fantom in dekletom — ljubezen, to je prijateljstvo, edino prijateljstvo, ker je kot ena duša in eno telo ... Za vse človečansko ljubezen pa danes ni časa, ni dobe. Danes Ti tako ljubezen ubijajo, kjer le morejo. Ljudje se kopljejo in sežigajo v poltenih strasteh, na duše pa pozabljajo. In ko se napijo drug drugega, ko se izživijo, se zasovražijo kot gladni volkovi med seboj. Razočarani so. Sicer pa je nujno, da se v tem času razočarata fant in dekle. Čutim, da je to skrunitev njene mladosti, skrunitev samega sebe. Mlado, zdravo, sveže bitje politi z gnojnico ... To je nekaj odvratnega, nadvse odvratnega. Danes pa je tako: Če ne poležeš vsake punce, nisi fant. O, kako odvratno je vse to življenje!

Ali veš kaj počenja Stane? Popolnoma se je spremenil. Z Milko se je zopet skregal. Za koliko časa, ne vem. To je poglavje zase. Kadar sta skupaj in sta si dobra, se pogovarjata, kako bodeta živela, kako bodeta imela otroke. In zidata nekam v nedoglednost. Sedaj se je vrgel na Orjuno. Tudi meni je zamisel všeč. Izgleda, da bo nekaj odločnega, če se bo prenaglo razkrojila. Stanetu je seve všeč, ker bo lahko nosil samokres in bo moral sklicevati ilegalne sestanke. Za enkrat je namreč še srednješolcem prepovedano. On ti je kot trepetlika v vetru. Otrok čustva. Danes tukaj, jutri tam. Samo, da je nekaj življenja, da ni puščobe. Zato so tako besne in razvratne njegove pesmi. Strasten je v svojem duševnem življenju. Vse bi preživel v vihri, vse podrl in požgal, kar mu ni všeč. Tista zadnja pesem, ki jo je posvetil Maksimu, je res dobra. Tako močno je povedal, kaj vse se godi z nami. Samo čustvo ga je. Za kakšna popolnoma miselna razmišljanja ni. Zadnjič sem ga vprašal, če veruje v boga. Odgovoril je, da ne. Zakaj ne? Ne čutim ga, ne doživljam ga, ne potrebujem ga, moj bog — je moje dekle, je moje vse ... Kaj hočeš s takim človekom?

Zadnjič sem že mislil, da se bo klub razbil. Stane je strasten v napadih med nami. Franček in Januš sta tudi malo preveč klerikalno napadala. Vsak skuša svoje cilje doseči čimprej. Stane je teorist, ona dva sta pa polna predsodkov radi Orjune. Bomo videli, če bo praksa taka, kot je teorija. Kako, da Ti nisi vstopil? Zdi se mi, da se zadnje čase nekam spreminjaš! Poprej si bil tako navdušen sokolaš, sedaj pa Te ni videti nikjer več. Nekam skrivaš se. Zakaj si zapustil plesno šolo? Slišal sem, da ste se dobro zabavali. Zlasti Ti. Vedno si bil razposajen med dekleti. (Sicer vem, da še nisi sedaj nič boljši zaradi tega, če si včasih v šoli nekam zamišljen.) Ali si se mogoče — zaljubil? Franček mi je nekaj pravil. Za Sonjo baje stikaš ... Ti, to je nevarna žerjavica! Pazi, da se ne opečeš. Marsikdo se namreč že je. Sonja ni kar tako. O, Sonja, to ti je dekle ... Sicer pa nikar ne misli, da sem vanjo zaljubljen. Vi vsi ste namreč taki: Komaj začnem kako dekle hvaliti, že pravite, da sem zaljubljen vanjo. Neumnost!

Pri nas doma je neznosno. Mačeha me ne more prenašati. Res je, da sem včasih malo preveč občutljiv. Toda to je že od sile, kar mi je napravila včeraj. Očetu sem prinesel prvi dve številki »Človeka mrtvaških lobanj«. Očeta imam rad. Mehka duša je, zato pa ga mačeha komandira. Hotel se je menda postaviti pred njo, pa ji je pokazal moji pesmici. Češ, poglej, moj sin! Ona pa se je namrdnila. »Pomaga naj raje doma, pomaga, ne da cele ure presedi pri mizi in neumnosti čečka.« Veš, tako sem bil jezen, da sem zagnal pero v kot. Seveda, potem je bil kreg. Oče ni vedel, s kom naj potegne. Na koncu je z njo. Vidim, da trpi ...

Nekaj strašnega se je zgodilo včeraj v mojem življenju. Kako naj popišem vse, da bo jasno odsevalo, kar čutim, kar doživljam.

Očetov god je bil. Kakor vsako leto, tako je tudi letos bila na ta dan domača slavnost. Oče ima mnogo bogatih znancev. Zato mu je prišel za god čestitat tudi bogataš Benko. Okrog osemsto oralov zemlje posedujeta z bratom. Z očetom se poznata že dolgo časa. Spoznala sta se kot lovca in od tistega časa poteka njuno prijateljstvo. Večkrat se pripelje z avtomobilom k nam. Sestrin krstni boter je. Med vojno se je poročil z mlado Dunajčanko, ki pa mu noče roditi otrok. Vsaj tako sta si pošepetavala oče in on, ko sta bila sama ...

Zgodilo pa se je to ravno sredi obeda. Mama kot vedno kuha sama. Kmečka ženska je, ki je bila kot dekle v samostanu, da se je naučila kuhati in da je spoznala malo mesto in nemščino. Nato sta se poročila. Menda je bila radi gostov nervozna, pa je ravno pred mlado Benkovo ženo polila malo omake, da je brizgnilo na njeno svileno obleko.

Vem, mami se je zgodila nesreča. Mlada mestna gospa je zavpila kot kako cvileče ščene in nesreča je bila tu. Oče, ki se vedno hoče pokazati posebnega, zato ji je tudi pri prihodu in odhodu poljubil roko, kot to delajo oficirji, se je strašno razjezil. Vsa prepadena je zapustila mati jedilnico in se zatekla v kuhinjo. Ko je oče opral z bencinom prozorno obleko milostljive, je šel v kuhinjo, kjer je prav grdo ozmerjal mater. Vsi smo slišali v sobo. Za deklo jo je imel. Pozneje sem videl, da je jokala. Oči so ji bile rdeče. Da se zavaruje pred kako nadaljno blamažo, je oče prosil gostilničarko Vrzelovo, vdovo po orožniškem stražmojstru, ki je umrl tik pred preobratom, za pomoč. Tudi ona je bila na obedu. Pobožna babnica je, mlajša od moje matere. Otrok ni imela nikoli. Zna se dobrikati kot sladkor, vendar mi je strašno zoprna. Ne morem je videti od tistega časa sem, ko je bila mama težko bolna in nam je kuhala ona. Vsak večer smo morali glasno odmoliti večerno molitev in sestra je kot najmlajša morala velo klečati v postelji. To je bilo že pred štirimi leti ...

Mamo je to užalilo. Sama si je pozneje povedala. Oštevala jo je kot žandarsko kuharico, ki nima v njeni kuhinji ničesar opraviti. (Sedaj vodi malo gostilno. Oče po večerji zahaja večkrat tja ...)

Slavnost godu pa je povečal še drug dogodek. Pred letom je namreč denunciral očeta bivši oficir, sedaj brezposeln pohajkovač Ivan, brat Lojzke, trgovčeve hčerke, ki daje hlapcu Matjažu vedno cigarete. Ker je bil kot študent precej liberalen, naroden človek, ki se je na narodnih veselicah bunil proti Avstriji, je obrekoval očeta kot zakrknjenega avstrofila. Tako daleč je spravil, da je bil oče pol leta suspendiran iz službe. Sedaj se mu je posrečila rehabilitacija. Vpisal se je v demokratsko stranko in z novim letom je nastopil službo. Njemu je bilo to lahko storiti. Denuncijant se je opekel. Res je, da je bil oče ves čas vesten avstrijski uradnik-poštar, toda za politiko se ni veliko brigal, kot večina slovenskih državnih uradnikov. Ni se upal, niti se ni maral. Otopel je v državnem birokratizmu. Zato se z bratom Leonom nista nikoli prav razumela. Leo je bil svoboden človek, zdravnik, ki je rad pil in je bil navdušen Slovan. Zato ga je žandar Vrzel 1914. leta naznanil vojaški oblasti kot politično nezanesljivega človeka. (P. V.) Leta 1916 je umrl na posledicah trebušnega legarja, ki ga je nalezel pri svojih bolnikih. Tudi to sem izvedel danes, da se mu je v zadnjem tednu pred smrtjo omračil um. Dvainštirideset let je bil star. Poročen ni bil. Vedno je živel svoje življenje. Tako dobro se ga spominjam. Rad me je imel. Po cele večere je presedel v svoji sobi in prevajal Odisejo. Še sedaj hranimo njegove zapiske. Moral je biti strašno nesrečen ... Tudi pesmi je pisal. Če tudi mi niso po godu, vendar čutim, da zveni iz njih nekaj težkega, trpkega. Kakor žvižg uklenjenega sokola ...

Takoj po obedu smo zapustili otroci jedilnico. Mamo sem našel na vrtu vso objokano. Hotela je skriti svoje solze pred menoj, pa ni mogla. Bilo mi je strašno.

»Zakaj jočeš mama? Povej!«

Nekaj časa si je skrivala obraz, kot da premišljuje, ali mi sme vse zaupati. Nato mi je govorila ...

»Za deklo me zmerja, ko so gosti v hiši. Zgodila se mi je pač nesreča. Kaj morem jaz za to. Kadar moram delati, sem dobra. Sedaj pa sem dekla. Cel predpoldne in že včeraj sem pripravljala, da bi mu napravila vse po godu. Vsak dan vstanem najmanj ob petih — pa je vse še premalo. Kake so moje roke! Vse žuljaste so od dela. On pa me vedno zmerja. Saj vem. Sedaj, ko sem starejša, ko se mi od dela prerano sivijo lasje, sedaj mu nisem več všeč. Sedaj mu je Vrzelovka bolj všeč. Zato jo vedno tako hvali, kako dobro vodi gostilno in kako dobro kuha ... Pa naj gre k njej, če mene ne mara več. Bo že videl, kako se mu bo godilo. Kaj pa je pravzaprav ona? Uboga žandarska kuharica je bila — prej pa natakarica, ki je imela srečo, da so hodili k njej spat žandarji in da je enega ujela ... Baba ...«

»Mama, ne tako ...«

»Da, v obraz ji bom to povedala. Naj pride še enkrat v mojo hišo. S čigavim denarjem se je postavila vila? Z mojim, z mojo doto, ki sem jo podedovala po očetu. Tvoj oče ob poroki ni imel niti krajcarja. Reven poštni aspirant je bil, ki me je zapeljal, da sem se poročila z njim. Takrat mi je grozil, da se bo ustrelil, če ga ne bom marala. Danes pa sem dekla ...

Zopet so se ji vlile debele solze. Njena izpoved me je dušila, da nisem mogel izpregovoriti ničesar. Pretežko je bilo in prenaglo, kar sem izvedel. Drugi dan mi je pokazala roke in ramena. Poznali so se ji modri odtisi. Oče jo je ponoči tepel ...

Vzkipelo je v meni. Tolažil sem jo z izbruhi groženj, ki so se me polaščale. Obljubljal sem ji, da ustrelim gostilničarko, če še enkrat prestopi prag naše hiše. Njo in sebe. Meni je vseeno. Tega ne prenesem več. Oče je tiran. Sedaj razumem, zakaj črti tudi mene. Jaz sem bil vzrok, da se je moral z njo poročiti. Bržkone se je igračkal z njo, kot se igračkajo mladi fantje z dekleti, pa jih posledično prisilijo do poroke. Vedel sem, da se kregata večkrat, toda šele danes sem spoznal, da se sovražita ... Zakaj vraga se ljudje poročijo, če se pozneje sovražijo? Ne premislijo, da radi tega trpe otroci najbolj. Ne vedo, kam spadajo. Oče in mati se sovražita in oni so, ki nosijo posledice ... Lani sem inštruiral v rodbini bogatega Nemca. Tudi tam je vladal razdor. Gospa zase, gospod zase. Gospa se je baje ljubimkala s prejšnjim inštruktorjem, mladim suplentom Hlebcem, ki mu država premalo plača. Ne more živeti. Gospod ga je nagnal, ko je izvedel za njuno ljubimkanje in je iztaknil mene. Gospa je lepa in prijazna. Hodita vsak svoja pota. Izvedel sem, da si mož že več let vzdržuje kot metreso neko modistko. Nekoč sem ju srečal na vlaku. Peljala sta se iz Avstrije ...

Ali se vsaka ljubezen tako razkroji? ... Po slikah sem videl, da sta se v mladosti ljubila. Sedaj pa, kakor da sta se naveličala drug drugega. Sedaj se je vse razdrlo. Ali ni mogoče temu vzrok, ker sta se ljubila preveč telesno? ... Ali ima Mirko prav?

(Na Sonjo ne upam v tej zvezi niti misliti ... Sonja mi je kot daljni sen ... Ali ga bom dosegel? ... Moram ga.«)

Danes je staro leto. Peljem se zopet v mesto nazaj. Oče je sicer godrnjal, toda jaz moram iti zaradi »Otroške tragedije«. Na sv. Tri kralje nameravamo gostovati v ... Nekam težko mi je bilo, ko sem se poslavljal. Ali je tudi on občutil, da pravzaprav bežim z doma ...

S Sonjo sva se dogovorila, da bom točno ob polnoči, ko bo ura bila dvanajst in bo nastopilo novo leto, pod njenim oknom žvižgal. Karkoli. Kar mi bo prišlo na misel. Mislila je, da tega ne storim, da se samo šalim. Pa bom. Saj samo zato sem odpotoval že danes. Sicer bi lahko še jutri ...

Binica ne spi cele noči. Binica joče in vzdihuje za podporučnikom, od katerega ni nobenega glasu več. Samo dve kratko pisani kartici je pisal. Pa nič naslova ni pripisal. Že troje pisem mu je napisala. Troje težkih hrepenenj svojega srca. V prvem ga poljublja, v drugem je v skrbeh, v tretjem piše obupano ...

Dragi! Kje si, da se me ne spomniš nič več. Tvoja mlada Binica hrepeni po Tebi in trpi, ker ni glasu od nikoder. Ali si pozabil nanjo?

Ne muči je. Njena mlada duša je vse polna ljubezni do Tebe. Samo za Te živi, samo za Te trpi in čaka ... Rada bi spet čutila poljub Tvojih sočnih ustnic, rada bi se predala Tvojemu objemu. Žejna je ljubezni, žejna dobrih ljudi, ki bi jo ljubili, kot ljubi ona nje ...

Pri nas pa je tako žalostno in pusto. Oče je pijanec, mati je bolna in v gostilno zahajajo razni ljudje, ki stegajo roke po meni. Lepe besede govorijo kot Ti, toda jaz jim ne verjamem. Ravno zato pa vedno bolj hrepenim po Tebi, po topli besedi Tvojega srca. Ne zabi svoje Binice ...

Z drhtečo roko je zalepila pismo, s solzami ga je zapečatila. Zadnjo njegovo kartico je pregledala s povečalnim steklom, da bi razrešila ime kraja poštnega pečata. Tje je poslala pismo v gorečem hrepenenju. Teden dni je čakala, danes se je pismo vrnilo. Prečrtano, umazano. Daleč je hodilo in z nerodno roko je bilo napisano: nepoznat — natrag.

Kam nazaj? Binici je v joku in v solzah otrpnilo srce. Nocoj je Silvestrova noč. Oče je vesel in poje. Še mati se je vzdramila in črnolasi pogranični komisar stiska Binico k sebi, kot jo je stiskal takrat, ko ju je zalotil Leo.

»Binica! Nič mi nisi zvesta! Nič. Ali si pozabila tisto noč ob reki, v parku, ko so valovi tako lepo šumeli in je mesec tako skrivnostno sijal? Kdo Ti je izpoljubil Tvoje ustnice, da so Ti tako hladne in mrtve ... Kam hrepeniš ...«

Tako govori pijani komisar in jo gleda z žarečimi očmi.

»Pijva, Binica, novo leto vstaja!« Trčita in Binica pije, pije, pije ... da si ohladi razgreto dušo, da si zaceli raztrgano srce.

Binica nič ne ve, kaj se z njo godi. Binici je vseeno. Mladi nadporučnik Drago. Joj, kako lepe kodre ima — jo je izdal. Pozabil je nanjo in sedaj mogoče poljublja drugo, da jo bo kot njo speljal v svojo sobo ... Oh, strašno! Binica noče nocoj ničesar misliti o tem. Binica hoče pozabiti. Binica hoče ljubiti naprej ... Oče je pijan in ji ponuja komisarja. In Binica pusti, da jo komisar objema, da jo pri plesu stiska k sebi ... Saj je vseeno, samo, da izživi svojo bol, da jo iztisne iz svojega krvavečega srca ...

In ko je bila ura polnoči, so se poljubili. Drug drugemu so voščili srečo. Komisar jo je poljubil strastno — ustnice mu diše po vinu — obrita brada jo draži ... Ko so za trenutek ugasnili luč, se ji je nekaj zasvetilo tam v temi ... Mlad, lep obraz s črnimi kodri ... Nič. Zraven nje stoji komisar in jo prižema k sebi. Pijan je. Tudi njej se vrti v glavi — od boli in vina.

»Hajdi, Binica, z menoj,« ji pošepeče. Binica je razdivjana. Binica ne ve ne kod ne kam in komisar jo odpelje. V njeno sobo jo odpelje, v sobo, ki hrani njena mladostna hrepenenja in njeno razočaranje. Zato se mu uda. Vinjenemu, razdivjanemu človeku se uda in sredi strasti si želi — smrti, konca ... V isti noči, ko je ura odbila dvanajst in je žvižgal mladi Leo pod oknom Sonje.

Tamo daleko,
daleko kraj mora,
tamo je ljubav moja ...

Sonja se je zbudila in je prisluhnila. Zdelo se ji je kot v sanjah ...

Tri dni potem, ko je Binica odpotovala zopet v mesto, je pogranični komisar povedal svojemu tovarišu, da Binica ni več nedolžna, da je strastna kot mlada kobila in da so jo v mestu dobro naučili poljubljati ... Vesel je in potolažen, da že v silvestrovi noči ni bila več nedolžna. Bilo bi mu nerodno sedaj.

... Uboga Binica.

Zima.

Že tri mesece je preteklo od noči, ko je bil Januš prvič v zakotni ulici. Oddahnil se je, zakaj sanje in misli so zbežale pred njo in njemu je bilo lažje. Nič več ni videl sanjavih Madon v sanjah, tudi o sošolkah ni več tako premišljeval kot prej. In lažje je delal, lažje molil, zato pa je tudi bolj sovražil tisto, kar mu je govorilo o morali in ogabnosti telesa. Ni mogel razumeti, kako more profesor dr. Klinc, o katerem so krožile razne okrogle vesti, govoriti v spovednici, da noben človek ne sme pogledati svojega nagega telesa ... Nekaj ostudno hinavskega je bilo to zanj, ki je bil sedaj večkrat v zakotni ulici. Toda kljub temu je spoznaval na samem sebi, da zakotna ulica še ni vse, da še mora biti nekaj, kar ni tako prostaško navadno. Včasih si je zaželel malo tihe skrivnosti nazaj, toda bilo je samo v trenutkih, ko se je tihotapsko vračal v svoj zamreženi dom. Kot tat se je plazil in kot razbojnik je uhajal in prihajal sredi noči v semenišče.

Zadnjič se je odločil, da ne pojde več. Dovolj je spoznanja, dovolj — razočaranja. Tako neumno se mu je zdelo zdaj, da je radi bežnih, kratkih in nejasnih trenutkov uživanja prej pretrpel cele noči. Kakor da ga je napravila zakotna ulica topega ...

Prišlo pa je drugače. Nenadoma, nepričakovano je prišlo, da se je znašel v novi nesreči, pred novimi usodnimi trenutki svojega življenja. Par dni po zadnjem obisku zakotne ulice je zbolel na njenih posledicah. Zakotna ulica se je maščevala. Januš je stal pred novo Golgoto. Že cel teden je to njegova skrivnost. Zaklel se je, da ne razodene nikomur, saj niti ne more tega razodeti. Sram ga je pred seboj, pred celim svetom. In bolezen, ki bi jo z zdravniško pomočjo lahko ozdravil v enem ali dveh mesecih, stari v njem in mu razkraja misli, razkraja mir, ki ga je užival kratek čas.

V šoli je razposajen, živ kot prej. Govori o ženskah, ves prešeren je. Igra, da bi ne opazili, da se je nekaj zgodilo z njim. V zakotno ulico ne mara več. Tonija se ogiblje. Ko pa je sredi noči sam, zopet moli in preklinja samega sebe, preklinja življenje, ki ga tako težko izkuša.

»Kaj sem zakrivil, o bog, da toliko trpim? Zakaj pošiljaš pretežke izkušnje za mojo mladost? Ali nisem trpel že dovolj? Ali ni bilo dovolj, sem premolil že toliko in toliko k tebi, pa mi je vedno hujše sedaj. Včasih podvomim o tvoji usmiljenosti. Trd si, o bog, pretrd za mojo mladost, ki so jo vklenili v to strašno, mrtvaško kletko ... Daj, bodi milostljiv in ne muči Januša!«

Tako je molil sinoči in spokorno je zaspal v upanju, da bo vse še dobro, da bo vse minulo in Januš bo prerojen iz te težke izkušnje pogumno stopil v življenje ...

Profesor matematike, Pečar, se dolgočasi in izprašuje. Slabe volje je, najraje bi delil same dvojke. Že dva dni je tak, da ni izhajati z njim. Njegova žena se je tako izrazila proti hišnici. Natakarica je bila na Dunaju. Tam sta se spoznala, ko je bil Pečar visokošolec. Smilil se ji je. Ves sestradan se je priklatil v gostilno in prosil za cenen gulaš. Tako sta se spoznala. Podpirala ga je. Zvesta mu je bila ves čas in ko je končal svoje študije, sta se poročila. Samo hčerko imata in skromno živita. Žena je pet let starejša od njega.

Dolgo časa sta živela mirno in skoraj idilično življenje. Odkar pa je izbruhnila ta preklicana Jugoslavija, ni več pravega miru doma. Včasih prinese vse polno časopisov domov in robanti enkrat proti klerikalcem, drugič proti demokratom. Lani je začel pisati članke. Ostro je napadal na vse strani. Socijalist je, pravi žena, ampk ne tisti rdeči, narodni je, jugoslovanski. Proti Nemcem je ravno tak, kot so drugi.

»Sama ne vem, kaj mu je padlo v glavo na stara leta. Lasje mu sive, plešast je že, pa se spušča v to preklicano politiko. In kako jih zmerja s šakali in hijenami!« Hišnica je pobožna ženica in verno posluša. Z gospo profesorjevo sta si dobri. V ečkrat dobi kaj pri njej. Pred dvema dnevoma si je oddahnila. Mož je prišel razburjen domov. Dolgo ga je izpraševala, končno ji je pokazal pismo ministrstva prosvete. Da ni spodobno za profesorja, če se s takimi napadi eksponira po časopisih — je bilo tam zapisano.

»To je svoboda v Jugoslaviji! Zdaj so na vladi ti hudiči, zato pa molči in bodi profesor! Tako je! Vse idealiste hočejo uničiti. Jaz se borim za pošteno stvar, za pravico vsakega človeka našega naroda in ne za tiste bogate kapitalistične pijavke, ki sede na ministrskih stolih in žrejo kot svinje iz korit ...« Ves besen je. Vse bi razgnal. Še danes, četudi je sinoči zmolila žena cel očenaš v čast svete Terezije, svoje svetnice, da bi se pomiril in da bi pustil to neumno politiko. Ona se tako ne razume nanjo. Nobena vlada noče zvišati plače, vsaka bi jo rada znižala.

Pismo mu je izročil ravnatelj. Kako ponižujoče, kako žaljivo! O, to je maščevanje demokratov. O, gorje vam, vi vsi, ki pravite, da ste branilci demokracije, v resnici ste pa njeni oskrunjevalci in zatiralci. Gorje vam, šakali! Tako je končal svoj zadnji pamflet. Doma ga je recitiral, da bi ga občudovala še žena ... Sedaj ... sedaj pa je vsega konec. Tak košček papirja iz ministrstva — pa je vsega konec. Molčati mora, sicer ga vržejo še na cesto. Kdo bo hranil ženo in odraščajočo hčer? Tako se uničujejo idealisti in Jugoslavija bo propadla. Danes zjutraj v parku je v naglici zaklel: Vrag naj vzame vse skupaj. Pa se je hitro in skrbno ozrl, če ga ni kdo slišal. Potem se je nasmehnil samemu sebi. »Saj nisem rekel, samo mislil sem tako. No, misli pa vendar ne morejo cenzurirati.«

Ravno takrat je opazil Staneta in Mileno. Pred njim sta šla, vsa zaverovana drug v drugega. »Taki zeleni smrkavci! Matematike pa ne zna ne on ne ona ...«

Zato ga je danes poklical k tabli. Stane je takoj vedel zakaj. Že večkrat so se srečali. Do sedaj ni namignil ničesar. Stane je nepripravljen. Domačo nalogo je prepisal.

»Vi, kozel, ali ne znate govoriti ... V parku ... tam pa znate ...« Stane zardi, obrne se proti profesorju. V njem kipi. Nekaj bi rad povedal. Tudi on bi mu rad nekaj zabrusil v obraz. Pečar ga ošteva naprej. Stane pograbi svoj zvezek in se težkih korakov napoti v klop. Ves razred napeto pričakuje, kaj bo. Sredi razreda raztrga Stane ves razjarjen zvezek domačih nalog. Profesor Pečar se zažene za njim.

»Kaj, vi capin, vi, vi, se drznete še izzivati. Marš ven! Marš!« Profesor kriči in Stane molče zapusti razred. V park se napoti, tam si ohladi razgreto glavo.

Misli.

»Profesor je tepec. Neumen je kot noč. Ko bi vedel, da sva se poslavljala z Mileno, vem, ne izzival bi. Toda kljub temu ni bilo treba. Jezen je. Opomin je dobil. Saj vemo vsi. Radi svojih člankov. In sedaj se jezi. Sicer pa, kaj me briga.«

Popoldne je šel k Leonu in mu povedal: »Ti, Leo, ustrelim se!« Leo se je nasmehnil. Poznal je Stanetove izbruhe. Vedno, kadar sta se skregala z Mileno, je tako govoril. Zato je bil Leo miren in ga je vprašal: »Ali imaš že samokres?«

»Imam ga.« In Stane je potegnil iz žepa browning.

»Kje si ga dobil?«

»Sposodil sem si ga. Saj veš, da sem pri akcijski četi ...«

Leo molči.

»To pot sva se skregala do smrti. Profesor pa mi je dal danes zadnjo iskrico. Milena me ne mara več. Jaz ji bom že pokazal. Z nekim učiteljiščnikom, ki letos maturira, se pajdaši. On ji je bolj všeč. Seveda! Sedaj vem, sedaj ti verjamem, kar si govoril o ženskah. Prokleta baba ...«

»Stane, ne prenagli se! Dosedaj si vedno še tako govoril, kadar sta se skregala.« Toda Stane ni hotel o tem slišati ničesar. Pojutršnjem, ko bo četrta obletnica poznanstva z Mileno, si požene kroglo v glavo. Jutri gre še k fotografu. Leo privoli, da mu posodi denar. Skupaj se bosta fotografirala za slovo ... Leo se je smejal.

»Boš že videl. To pot pa bo. Ali misliš, da je samo Maksim zmožen kaj takega. Meni je enkrat za vselej vseeno.« In drugi dan sta šla k fotografu. Leo še vedno ni verjel, četudi ni bilo Staneta več v šolo.

Danes je petek. Sneži. Leo ne more delati ničesar. Venomer misli na Staneta. Ne verjame, toda kljub temu je nemiren. Točno je povedal, ob kateri uri ima sestanek z Mileno. V parku, v gozdni aleji. Ne da mu miru. Leo se opravi in gre po Frančeka. V naglici mu pove vse. Tudi Franček ne verjame. Toda, kaj pa če se kljub temu zgodi? ... In gresta oba. Hitita. Dan že prehaja v noč. Že od daleč zagledata sredi belega snega dve črni senci. Stane in Milena.

»Ta hudič je vsega zmožen. Še Mileno lahko pufne. Z njim se včasih ni šaliti. Nima razuma.« Tako pravi Franček. Dogovorita se, da mu bosta najprej vzela samokres.

Stane in Milena sta osupnila, ko sta ju zagledala. Leo pokliče Staneta k sebi. Stane pride in oba navalita nanj. Milena zbeži. Leo mu vzame samokres. Stane kolne na vse hudiče, toda kaj hoče. Samokresa nima več. »Sicer pa fanta, prišla sta zastonj ... Z Mileno sva se namreč pobotala.« Kar v obraz se jim smeje. Norca. Vsa v skrbeh sta bila zanj, sedaj se jima pa smeje. Tega mu ne odpustita nikoli. Leo vzame naboje iz samokresa in mu vrne praznega. »Nikoli več ne bova v skrbeh zaradi tebe. Kadar se misliš ustreliti, nikar nam več tega ne pravi. Tu je samokres in če si preskrbiš takoj nove naboje, ne ganeva se več ...« Tako se poslovita Franček in Leo. Stane pa se smeje v bele snežnike, ki padajo vedno gosteje. Vriskati se mu hoče. Hoja, di-hoja, Milena pa je le še vedno moja.

Natakarica Malči pospravlja stole in namizne prte. Pol ene je že. Gosta ni nobenega več. Sladko se bo spalo. Težka je njena služba. Zunaj sneži. Mrzlo je.

Kar naenkrat potrka na zunanja vrata. »Malči!«

Malči se zgane. Za božjo voljo, kdo hodi še ob tej uri tod? Saj to je znan glas. Kdo je? In zopet: »Malči, odpri!« Nekaj prosečega, otožnega je v tem glasu. Malči odpre. Na pragu se pojavi suha, vsa zasnežena postava. Ziblje se.

»Uh, kako sneži ...«

Malči se skloni, zgrozi se. »Gospod profesor Janko? Ali ste to vi?« Ne verjame. Še enkrat mu pogleda v obraz.

»Da, jaz, Malči, jaz. Čudiš se, kaj ne? Jaz, pa pijan ... Pojdiva v sobo, tam je toplo in daj nama vina. Saj vem, da si dobro dekle, prinesi ga. Pila bova oba ...« Smili se ji ta človek, ki ga še nikoli ni videla pijanega. Nekaj ga tare, ker se tako pozno klati okrog. Nedelja je jutri. Saj ne bo zgodaj nikogar v gostilno. V imenu božjem, naj pije, da si ohladi razgreto dušo. Cel liter postavi predenj na mizo in profesor Janko jo posadi zraven sebe na stol. Natoči ji in trčita. »Na Tvoje zdravje, Malči, in na mojo bolest!«

Izpijeta. Malči ga motri. »Kaj je z vami, gospod profesor? Saj ... imate solze v očeh.«

»Kaj, solze imam v očeh? To pa že ni res. Malči. Slabo vidiš. Snežinke so me omočile. Veš, tako močno sneži, da bi človeka zasnežilo ... Saj ni nič, Malči! Nikar ne glej tako skrbno. Tvoje očke so prelepe za skrb. Kaj se je zgodilo? Nič se ni zgodilo.« Profesor Janko je začel piti kot drugi. »Štiri leta skoraj nisem poskusil kapljice. Sedaj bom pil. Mogoče, da potem ne bom več tako sam. Trideset let imam, norec, in še pesmi pišem. Sredi tega gnezda pijanih rodoljubov, ki se ponašajo s svojimi lažmi in nezvestimi ženami ... Oh, kako ogabno je vse to ... Zadnjič sem bil gost »Klopotčarjev«. Saj si videla, Malči, kako je bilo, kako je odvetnik šlatal profesorjevo ženo, kako se je profesor ponašal s svojo filozofijo in s svojo zadnjo dolgočasno razpravo v tukajšnjem časopisu. Boga hvali, Malči, da ne bereš takih neumnosti. Tudi pesmi več ne beri. Hudo ti bo postalo ...«

»Zakaj, gospod profesor? Tako nekaj lepega so pesmi. Kot molitev. Takrat pozabim, da sem natakarica ...«

»Vidiš, to je najslabše. Človek ne sme misliti preko svojih plotov. Moj kolega, dobra duša, Pečar, nikamor ne zahaja, ne moreš ga poznati, se je na stara leta začel brigati za ljudi, za življenje. Tako kot se brigam jaz že celih deset let. Pa je dobil dekret, da je to prepovedano. Ti, Pečar, ostani Pečar in se za drugo ne brigaj. Ženo imaš in otroka — ali ni to dovolj? Za nju skrbi, za nju glej! Tako so mu rekli, pa je zadelo mene bolj kot njega. Kam bi iz tega gnezda. Vsak dan srečaš iste skrokane obraze z isto neumno važnostjo ... Jaz sem pa še tako neumen in pišem pesmi. Med svetovno vojno sem bil vojak. Iz oficirske šole so me kot prostaka nagnali na fronto. Na Tirolsko. Zato, ker sem bil Slovenec, drugačen Slovenec, kot so vsi tile gospodje, ki tako tulijo danes. Pečar je dobro povedal. Šakali so ... Na Dunaju so imeli tajno organizacijo s Čehi. Pripravljali so prevrat. Marsikdo je žrtvoval zdaj svoje življenje. Bunil sem soldate na fronti. Strašno nam je bilo včasih v strelskih jarkih. Hodil sem na vas, pa sem spal večkrat pri perici, ki nam je prala, ko so nas poslali v rezervo. Zanosila je in jaz sem jo poročil. Ne razumeva se. Dolgočasno je pri meni. Dva otroka mi je rodila — jaz pa je ne ljubim nič več. Saj je nisem nikoli. Ne zato, ker je Tirolka, ampak ne razume me ... Štiri leta sem delal tiho in potrpežljivo. Ne vzdržim več. Čutim, kako mi zamirajo vse mladostne sanje. Živimo težko v tej slavni Jugoslaviji, zaradi katere smo bili politično nezanesljivi pod Avstrijo ...

Oh, Malči, Ti tega vsega ne moreš razumeti. Toda eno pa lahko občutiš, da življenje ni takšno, kot si si ga predstavljala in kot si ga želiš. Da so v našem mestu sami pijanci doma in da te prezirajo, obtožujejo, dokler nisi kot oni. Potem je vse dobro. Bodi zver med zvermi, lopov med lopovi in ne govori, da nekje biva resnica, da veš za lepoto, da nosiš hrepenenja v sebi ...«

Dolgo je govoril, s solzami v očeh je govoril, Malči pa ga je poslušala in si ni znala pomagati. Komaj ga je spravila domov.

Danes je razglasil Toni po razredu, da je profesor Janko začel piti. Sprva niso verjeli, ko pa je prišel v razred, sem opazil črno podplute, rdeče oči. Sedaj verjamem. Premišljeval sem. Škoda zanj. Pogovarjali smo se med seboj. Ni čuda, da je začel piti v tem strašnem gnezdu ljudi, ki so popolnoma topi za vse, kar je lepo. Oh, kako jih preziram, kako jih sovražim. Revež, v par letih bo otopel popolnoma tudi on. Nekam sključeno, zamišljeno se potika po hodnikih ... Še vedno se nam smehlja kot prej, vendar čutim trpkost, ki se skriva za tistim smehom. Kako bi tudi uspevalo drevo v taki močvari? S Stanetom smo se sprli. Izstopil je iz kluba. Sedaj je samo še Orjunaš. Orjuna je razočarala. Nekateri pijejo cele noči in razbijajo po noči nemškim trgovcem napise. Policija drži roke križem. Klerikalni časopisi branijo Nemce in stalno napadajo Orjuno, ki je po njih mnenju pribežališče temnih elementov ... Napredna srednješolska organizacija pod pokroviteljstvom gospoda (spoštljivega) profesorja filozofa Novaka baje uspeva dobro. Govori se celo, da bo pri naslednjih občinskih volitvah kandidiral ...

Otvoritev Ljudskega odra je uspela zelo dobro, če tudi ni hotel najprej noben list prinesti notice o tem. »Otroška tragedija« je propadla. Sonja ne mara igrati pred domačo publiko. Pravi, da se mora pripravljati za maturo ... Zadnjič sem ji že nekaj povedal. Niti besedice odgovora mi ne da. Mučim se. Ali je nisem vreden. (Iz kronike.)

Noč. Močno zasenčena petrolejka razsvetljuje škripajočo mizo, za katero sedi Mirko in piše domačo nalogo. Ura bije deset. Globoko si oddahne, zakaj, precej dela leži še pred njim. V sobi je dvoje postelj. S Frančekom stanujeta skupaj pri Mirkovi daljni sorodnici. Pred tremi tedni ji je umrl mož na sušici. V dveh letih se je posušil. Davčni uradnik je bil, pa se je posušil. V strelskih jarkih je nalezel tuberkulozo in sedaj je shiral, zapustil nepreskrbljeno ženo in petletno punčko Eriko. Strašno je trpel. Žena in Mirko sta presedela bdeče zadnje noči pri njem ... Najhušje jima je bilo, ko je govoril, kako rad bi še živel ... Nekaj strašnega je smrt, je pomislil takrat Mirko in še sedaj zro nanj včasih iz teme mrtve, življenja žejne steklene oči.

Ženo kliče za teto. Shujšala je ob moževi bolezni. Tako lepa je bila, Mirko in Franček večkrat gledata njeno fotografijo, ki visi tam na steni.

»Škoda zanjo,« meni Mirko. »Škoda,« pristavi Franček.

Mala Erika pride večkrat k njima. Kadar ima Mirko čas, se igračka z njo ali pa jo uči i-u-e-o-a. Rad jo ima, pa jo uči in lepe povestice ji pripoveduje. Mama nima časa zanjo. Mama mora kuhati in skrbeti, da bo kje kaj zaslužila. Pokojnine ji niso priznali. Prehitro ji je umrl mož ...

Mirko piše. Naenkrat se tiho odpro vrata. Mirko ne sliši. Zatopljen je v svoje delo. Še-le, ko zaškriplje pod, se naglo ozre.

»Za božjo voljo, teta, kaj me strašite?«

Teta se dobrodušno smeje.

»Čaja sem ti prinesla. Vem, da težko delaš in da ti je mraz. Nimam dovolj premoga, da bi vama lahko toplo zakurila.« Res, v sobi ni prijetno. Hladno je. Toda mraza reven študent ne sme čutiti. Premehkužno bi bilo.

»Hvala ti, teta, kako si dobra!«

Mirko ji hvaležno pogleda v svetle oči. Teta si je že precej odpočila od moževe smrti. Boljše je izgledala.

»Ne morem spati. Tako pusto, prazno je pri meni. Strah me je samote. Prej je bil vsaj jetičnik. Morala sem skrbeti in misliti nanj.« Teta sede na posteljo. V nočni obleki je že.

»Pazi, teta, da se ne prehladiš. Tukaj je prehladno za te.«

»Nič hudega. Saj sem še mlada.« In se zasmeje. Mirko vstane, pogleda ji v oči, nato začne hoditi po sobi gor in dol. Teta ga vedno graja, ker ima to grdo navado ... Toda nocoj mu ne reče ničesar.

»Tako mrzla je moja postelja, kot da je umrla z možem. Včasih se mi zazdi, da me čaka strašna usoda ... Kako bom živela! Ali mi bodo dali tobakarno, kot so mi obljubili?«

»Bodo, teta, ne boj se! Tudi jaz molim za tvojo srečo. Veliko si trpela. In hvaležen ti moram biti, saj sem tvoj dolžnik. Ko bi ne bilo tebe, kje bi letos stanoval? Sebi prikrajšaš, da lahko meni odstopiš sobo in posteljo za tistih par krajcerjev, ki mi jih pošilja oče. Saj vem, da ne more več. Dva brata sta doma in polsestrica, mačeha pa je trda.«

»Pusti to, Mirko. Dokler bom mogla, ostaneš pri meni. Ne govoriva o tem. Erika spi tam tako spokojno, meni pa ni moči zaspati. Dve leti je bolehal, oh, dve dolgi leti mi ni nihče ogrel postelje, dve leti se nihče ni stisnil k meni, nihče me ni oklenil v topli objem. Veš, včasih se mi je zastudil s svojim sušečim se telesom ...«

Mirko se je ustavil pred njo.

»Za boga, teta ...«

»Da, Mirko, saj si že fant, ali lahko čutiš mojo samoto, mojo osamljeno bol? Trideset let, oh, kako malo je to in že moram spati sama. Ali nisem več lepa, ali nisem več poželenja vredna ...«

Mirko je stal kot kip pred njo. Prijela ga je za roko in ga potegnila k sebi.

»Sedi k meni, Mirko, ne boj se me. Ne preziraj me. Nocoj sem vsa žejna toplih moških rok. Oh, žejna sladostrastja — Mirko, pridi in mi segrej, oživi mojo mrtvo postelj ...«

Mirko je vstal.

»Teta, spat pojdi in moli. Premočan čaj si izpila pa so ti živci razvneti in razburjeni. Glej, Erika se bo zbudila ...«

»Ne spati, Mirko, ne spati. Jaz ne morem spati.«

Mirko jo je prijel okrog ramen.

»Pojdi, spremim te, ob postelji posedim, da boš lažje zaspala.« Še vedno je upala. Še takrat, ko se je slekla pred njim in se je on obrnil vstran.

»Kako je trdovraten,« je pomislila, ko se je bežno ogrnila z odejo. Ko se ji je približal, ga je objela, poljubila, on pa se ji je izvil šiloma iz rok.

»Saj si zblaznela, teta! Pomisli vendar, tam spi Erika. Lahko noč! Moli!« Tihih korakov je odšel, teta pa je še dolgo v noč jokala, da je bila blazinica vsa mokra od njenih solz.

Ko se je vrnil Franček iz gledališča, sta oba legla spat. Mirko je redno opravljal svojo večerno molitev. Tisto noč je molil za trpečo dušo svoje tete ... Frančeku ni povedal ničesar. Ne bi bilo lepo. Samo v svoj dnevnik je zapisal, nežno, oproščajoče, kot je znal samo on. Kot pregnanec se je čutil vedno bolj. Doma ni bil nič več rad. Včasih se je sicer zjezil na očeta, mačeho je celo sovražil, toda kaj pomaga vse to, je velikokrat pomislil. »Meni je sojeno težko življenje in dobro se moram pripraviti nanj.«

Teden dni potem, ko se je to zgodilo, se je vrnil zvečer kasno domov. Pri Leonu je bil. Veliko sta se pogovarjala. Zarekel se je in mu zaupal tetino trpljenje ... Ko je tiho stopal skozi kuhinjo proti sobi, je videl, da štedilnik še tli. V tistem trenutku je stopila iz njune sobe — teta. Vsa razkuštrana je bila in žareča, da se je Mirko ustrašil.

»Dober večer, Mirko — pravzaprav lahko noč!« Pomahala mu je z roko in se veselo nasmehnila, ko je izginila v svojo spalnico. Ko je vstopil, se je Franček delal, kakor da spi. Prižgal je luč. Roka mu je trepetala. Nato se je ozrl na Frančekovo posteljo ... »Strašno ...«

Franček je gledal v steno. Sram ga je bilo. Par dni potem mu je sredi noči zaupal. »Ta ženska je vzbudila v meni strašen ogenj. Sedaj gorim. Kaj bo z menoj?«

In nista si znala pomagati ... Mirko je bil hladen. Njemu se ni zgodilo nikoli ničesar. Dolgo časa ni mogel Franček razumeti njegove telesne hladnosti, ker je sicer pisal pesmice polne hrepenenja po dekletih ... V nočeh, ko sta si drug drugemu razlagala svoje težkoče in hrepenenja, mu je v obupnem obupu tudi Mirko zaupal svojo skrivnost. Prosil in rotil ga je, naj ne pove nikomur ničesar.

Franček mu je obljubil.

Pri generalni vaji akademije Ljudskega odra je po nastopu napadla Leona taka slabost, da se je ves bled sesedel na stol. Izgledalo je, da se bo onesvestil. Pa so hitro prinesli mrzlo vodo in mu omočili čelo. Sence so bile vročične. Nekdo je celo poiskal Sonjo. Prepadena je stopila k Leonu. »Kaj z vami, Leo?« Prvič ga je tako poklicala in Leo ji je bil tisočkrat hvaležen za to skromno besedo, za skromni trenutek, ko ga je prvič poklicala s krstnim imenom in mu ni rekla gospod.

Nato se je vaja nadaljevala. Ker ni imel Leo več nobenega nastopa, sta odšla na balkon. Tema je bila tam in nihče ju ni mogel motiti. Z vprašujočimi očmi in drhtečo besedo se je obrnila k Leonu, ki je ves utrujen sedel tik nje, da sta si lahko v temi videla v oči. »Kaj je z vami?« Pokašljal je, izpljunil v robec, nato je začel ...

»Danes se mi zdi neverjetno, da sem odlašal tako dolgo. Toda ni bilo mogoče drugače. Človek se velikokrat sramuje najlepšega čustva. Ne upa ga ubesediti, ker je beseda tako trda, tako površna. Prepričan sem že od zadnjič, ko sem vam govoril, da sem bil bolan, da dobro veste, kaj se godi z menoj. Vem, da niste mogli začeti. Kaj vas na koncu konca jaz brigam? Priklatil sem se v vašo bližino in sedaj ne morem več nazaj. Vzbudili ste v meni nekaj, da ne morem najti besede za to. Prelepo in pretežko je še v tem trenutku. Navadne, običajne besede ne morem izreči. Preslabotna je za vse, kar se dogaja v meni. Dolgo časa sem se bal vam priznati, danes, ko leže za menoj noči, prazne spanja, ko sem trpel zaradi tega čustva, danes vam lahko povem. Ali veste, da sem velikokrat mučil samega sebe, da bi se v samomuki očistil, da bi postal vreden stopiti pred vas in vam razodeti? Vi mogoče tega ne boste verjeli. Niti ni treba. Toda danes mi morate odgovoriti. Jaz ne strpim več. Moji živci so izčrpani. Vse se je nakopičilo zadnje čase okrog mene. Sam sem, popolnoma sam in ni mi lahko. Mater imam, ki me ima rada, toda kako mi more pomoči ona, ko še sebi ne more? Same razvaline življenja vidim okrog sebe, svojega lastnega očeta, ki zatira mojo mater, sovražim, a ne vem, kam s tem sovraštvom. Ne vidim izhoda. Čutim, da se vse ruši v meni. In vi ... vi ste mi sredi teh mračnih misli svetla točka — še vedno mi svetite, danes lahko ugasnete. Tudi na to sem se moral pripraviti. Meni je vseeno. Tako ali tako. Kolebanja je bilo dovolj. Danes vam tudi povem, da sem tisti večer bil namenjen v zakotno ulico. Vi ste mi ustavili korak. Mogoče samo za nekaj mesecev, mogoče ... za več ... Nocoj mi odgovorite. Ne strpim več. Pri koncu sem s svojimi živci ... To se vam mogoče zdi otročje in starikavo — toda prej ste lahko videli, koliko moči je še v meni. Sredi nastopa sem vas zagledal na balkonu in vse moči sem moral napeti, da sem deklamacijo končal. Nato ... Sicer, kaj bi to pravil. Odločite se. Jaz sem se odločil. Samo kratko besedico recite in jaz grem takoj. Nikoli več se ne povrnem v vašo bližino. Ne mislite, da grozim. Tudi na smrt ne mislim. Šel bom skozi življenje, kakor bom mogel ...«

Ves čas govora sta mu trepetali roki. Sonja je videla, da govori resnico, toda njen obraz je bil popolnoma brezizrazen. Nobene prave besede ni mogla najti, da bi jo povedala mlademu, trpečemu človeku, ki ji je zaupal svojo bol in svoje hrepenenje ...

»Vi ne odgovorite ničesar? ... To se pravi, da lahko grem?«

Pogledal ji je v oči. Nič. Nato je vstal, vgriznil se v ustnice in že je hotel iti. Tedaj ga je zgrabila za roko. Njena je bila vsa mrzla. Pogledala sta si v oči, kot da si hočeta videti v duše. Nobene besede več nista spregovorila tisti večer. Spokojno sta sedela drug poleg drugega kot dva k drugemu usmerjena živa kipa ...

Dva dni potem jo je čakal pred cerkvijo. Skoraj vsak dan je morala k večernicam. To je zahtevala mačeha. Ustavila sta se. Z velikimi očmi ga je pogledala, kot da mu hoče reči: »Odkod si se vzel.« Ustrašila se ga je. Ni ga pričakovala.

»Ali si se prestrašila?«

Pa je samo rekla: »Ali se niste prenaglili?«

»Sonja dvomi, ne more verjeti. Sliši samo lepe besede, a čustva mojega še ne čuti,« je v naglici pomislil.

»Oprostite! Vi dvomite o meni. Tudi to vzamem nase. Mučil se bom sicer še nadalje, toda radi tega, da vas prepričam, rad ... Vem, da je težko verjeti sredi takih ljudi, kot nas obdajajo in vzgajajo, v odkritosrčno besedo. Toda dokazal vam bom, da mi boste verjeli ... Lahko noč.« Trdih korakov, vzravnane glave je odšel. Nekaj upornega, kljubovalnega je bilo v tem. Sonja je gledala za njim ...

Poln vere v samega sebe je hodil okrog po ulicah. Bilo mu je, da bi prenašal težke tovore, da bi nekaj nadvse težkega opravil, da bi v Sonjinem imenu storil nekaj dobrega. Hotel jo je prepričati, da se ni prenaglil, da čuti za njo, kot še ni za nikogar in kot še nihče ni nikoli čutil za kako dekle. Njen dvom ji je odpustil. Razumel ga je, če tudi mu ga ni utemeljila.

Tema je že bila. Sneg je škripal pod nogami. Nasproti mu je prišel šepavec. Večkrat sta se srečavala in marsikaj sta se pogovarjala. Šepavec mu je večkrat omenil svoje drame.

»Dober večer, gospod Vuk.«

»O, dober večer. Ali vam ni mraz v tem slabem površniku?«

»Haha! Ne sme mi biti. Kam ste namenjeni? Ali vas lahko malo spremljam?«

»Prosim.«

Po kratkem uvodu sta prešla na njegovo dramo »Žrtve«. Odločil se je, da jo predloži »Ljudskemu odru«. Mogoče se kdo najde tam, da jo prevede. Leo ni pomislil na dolgo, kar bruhnil je iz sebe: »Dajte jo meni. Prevedem jo in skušal jo bom spraviti na oder.« Obljubljeno, odločeno in čez tri tedne je že bil prevod koncipiran. Mestoma jo je popravil, tudi kaj izpustil in »Žrtve« so sprejeli v repertoar. Igrali jo bodo na predvečer delavskega praznika 1. maja ... To je bil Leonov načrt.

Tistega večera je bdela Sonja dolgo v noč. Oče, mačeha in brat, vsi so že močno spali, ko je vzela pero in začela pisati pismo. Dolgo, predolgo pismo Leonu.

»V trenutku brezčasja pišem to pismo. Danes, ko sem videla tvoje odločne oči, ki mi vedno toliko govorijo, je vse zastalo v meni. Kako naj ti povem, kako naj ti razložim vse to ... Svojo in tvojo smrtno obsodbo pišem. Povedati bi ti tega ne mogla. Vem, da trpiš zaradi mojih dvomov, zaradi nevere moje. Tako tudi jaz trpim. Ljudje so mi ubili vero v življenje, bog pa mi je dal strašno, življenja žejno, cigansko dušo, nato pa me je vklenil v te štiri vlažne stene, kjer me duši, strašno duši ... Natlačeni smo, da smo napoti drug drugemu. Oče mačehi, jaz njej in sebi ... Včasih se ne razumem. Toliko bi hotela, ko pa spoznam, da sem nesrečna hči delavca, ki komaj preživlja sebe in družino, se spokojim kot mrlič. Čemu hrepeneti, če veš, da ne dosežeš cilja? Čemu iztegati roke, če so ti prekratke ... Vse zastonj. Ven bi hotela, ven iz teh štirih sten, na cesto življenja, v vrvež, v razvrat, da bi izživela svojo trpečo dušo, ki žeja in gladu trpi, ker preveč sanja, preveč hrepeni. To je njeno prokletstvo. Nikoli ji življenje ne bo moglo dati, kolikor zahteva duša, kolikor si želi raztrgano srce ...

Kdo mi je vcepil ta dvom, izprašujejo vsi, ki ga občutijo. Imeti 19 let — pa biti tako neveren in poln dvomov? Nekaj nezaslišanega se zdi to ljudem, ker oni sami ne občutijo vsega tega, kar je že pretrpela mlada Sonja. Tudi ti ne moreš razumeti, ker ni še dolgo, odkar so se ti začele odpirati oči in še sedaj si jih zatiraš s senco svojih hrepenenj.

Povedala ti bom zgodbo, strašno zgodbo o mladi Sonji, ki je prezgodaj občutila življenje.

13 let je imela takrat in vojna se je nagibala že h koncu. Zato je bilo kruha že malo, ljubezni pa nič več. In poslali so mlado Sonjo večkrat na deželo z nahrbtnikom, da je nakupila moke, vsega, kar je mogla dobiti. Dobro in slabo.

Prazna se ni smela vrniti domov, sicer je pela mačehina šiba. Tudi očeta so že poklicali k vojakom. Sami smo bili. Mačeha, brat in jaz. Takrat je zahajal k nam delavec Mrak. Odpustili so ga iz vojske, sedaj je že mrtev; pil je kot živina, k nam pa je hodil na hrano. Nikogar ni imel, zato je hodil k nam in oče ga je prosil, naj mu skrbi za rodbino, kolikor more. Jaz sem se ga vedno bala. Včasih se več dni ni obril, da je bil kosmat in strašen kot pravljični medved iz mojih sanj. Včasih je bil prijazen, da nama je prinesel sladkorja, drugič je bil tih in mrkogled, tretjič je bil pijan. Po nedeljah popoldne naju je mačeha vedno poslala k reki, da sva se tam lahko igrala. Določila je uro, kdaj sva morala priti domov in midva se tudi nikoli nisva prej vrnila. Papirnate ladjice sva spuščala, najdeno steklo sva imela za bisere. Kot se pač otroci že igrajo. Nekoč pa sva pozabila lopatico doma. Kasno sva se spomnila nanjo in žal nama je bilo, zakaj, mama je navadno odšla z doma in vzela ključ s seboj.

»Kaj pa če ravno danes ni šla nikamor?« sva menila in odhitela domov. Vrata niso bila zaklenjena. Stopim v predsobico — saj ni sobica — hodnik s straniščem je — nato naglo odprem vrata v naše stanovanje in ostrmim. V postelji [nejasno] da ne razumem ničesar; mačeha se je je nekaj obregnila, jaz pa sem naglo vzela lopatico in zbežala, bežala, kolikor so me nesle pete ... V štirinajsto leto sem že šla in ob reki, med starejšimi dekleti, sem že izvedela vse. Tako sem dobro razumela, kaj se je zgodilo in takrat sem mislila prvič, da bi skočila v vodo ... Toda zaradi očeta nisem storila tega. Ko je prišel iz vojne, so mu sicer ljudje nekaj namigavali, da je bila razprtija v hiši, toda on ni za kreg. Poleglo se je in pozabilo. Pozabila pa ni Sonja in v spominu ji je kot nekaj strašnega, odvratnega ...

Skupaj z Mrakom sva se peljala na deželo. To se je zgodilo večkrat, ker v mestu ni bilo dobiti vedno moke in kruha. Takrat sva nakupila mnogo in dobro in med potjo do železnice me je peljal v krčmo. Vroče je bilo in vino, naglo izpito, mu je hitro stopilo v glavo. Ponujal je tudi meni, ljubkoval se je z menoj in zelo prijazen je bil. Meni pa se je studil. Vso pot do tistega gozda me je hotel poljubljati kot svojega otroka — jaz pa sem se branila na vso moč. Odnehal je in ko sva stopila v gozd, sem si oddahnila. Nenadoma pa se je sredi gozda ustavil, odložil nahrbtnik (vsega se spominjam do pičice) in rekel: »Odpočijva si malo. Vroče je. Do vlaka je časa še dovolj.« Ubogala sem in odložila tudi jaz.

»Sem sedi! No, sem sedi in se me nikar ne boj!« Jaz pa sem se ga bala že ves čas. Kljub temu sem sedla, ker sem se bala, da ga ne razsrdim sicer še bolj. Najprej me je stisnil k sebi, nato me je pograbil s svojimi koščenimi rokami in zgodilo se je ...

Obležala sem kot mrtva. Vse me je bolelo. Še danes čutim. Grozil mi je, da me ubije, če komu povem. Toda jaz nisem povedala nikomur. Ne samo iz strahu pred njim nisem o tem govorila, zaradi sebe nisem tega storila, ker me je bilo sram in ker je vse to ostalo kot pošastna vizija v meni ... Vlak je bil prenatrpan. Zato sem sedla na zadnjo stopnico. Ni se brigal zame. Mogoče si je celo želel, da me ob kakem ovinku spodnese in razbije ... Pa me ni. (Zakaj me ni?) Življenje se mi studi, vsi ljudje so mi včasih zoprni. V nobeno lepo besedo ne morem verjeti nič ... Vse je ubito v meni, vse umorjeno. Večkrat sem si že hotela vzeti življenje, pa me vedno ustavi neumna misel: »Saj bo minilo ... Saj boš pozabila, saj boš prišla iz teh štirih sten ven, v prostranost, v lepo življenje ...« Tako otročja, neumna sem včasih zaradi hrepenenja, ki me muči in drži pri življenju. Toda to ne bo dolgo. Jaz vem danes, da je vse zastonj, da čakam samo trenutka, ko se enkrat za vselej odločim ... In Ti, Leo, si mi ga sedaj spet odložil, samo podaljšal si pot do njega, preprečiti ga ne boš mogel ... Včasih sicer pozabim za trenutek, toda najmanjša stvar, ki me zadene, me vedno znova pahne v obup nazaj.

Vem, da nocoj pišem smrtno obsodbo najine ljubezni. Toda, Leo, dragi, ljubljeni, saj je ne pišem jaz. Nekaj je, kar je močnejše od mene in Tebe in ono mi narekuje to pismo.

Pravijo, da sem lepa in ošabna. Poznam take moške besede. Več jih je že bilo, ki so hodili nam, ki so me hoteli objemati zato, da bi me potem dobili. Toda jaz ne verjamem slinastim besedam. Sama pohotnost je v njih ...

O, kako mrzim svoje telo ...

Včasih pa me prevzame strašna strast. Opila bi se in hotela izživeti v eni sami noči, v enem samem trenutku.

Pela, plesala, vriskala bi — razgalila bi se pred vsemi ljudmi, toda svoje telo bi dala samo lepemu, mlademu fantu, ki bi me res ljubil. Ne. Takrat bi mu ne dala samo telesa. Takrat bi mu dala s telesom tudi dušo ...

Ali je tak fant na svetu?

Leo, ne bodi žalosten, da Ti Sonja piše take reči. Toda nikogar nima, da bi mu govorila iz oči v oči, iz srca v srce. Tebi govori in ve, da Ti bo raztrgala vse, kar si do sedaj čutil do nje. Toda Sonja ne more drugače. Sonja si želi včasih, da bi bili vsi tako raztrgani, kot je ona, da bi začutili, kako strašna je bolest raztrgane, vklenjene duše.«

Še več je napisala tisto noč. Proti koncu so se začele misli ponavljati, kakor da išče prave besede, prave podobe, ki bi izčrpno ponazorila njeno notranjost. Ko pa je drugi dan pismo prebrala, se je zgrozila in ga skrila globoko med svoje papirje.

Tilka je ob novem letu dobila mesto v Breznu, majhni vasici ob vznožju Pohorja. Dvorazrednica je bila tam in star nadučitelj. Večkrat je pisala Sonji, da mora priti k njej. To pot je dobil tudi Leo kartico od nje. Dragi! Pridita v nedeljo teden k meni. Sonji sem tudi pisala. Majhno veselico priredimo. Mislim, da bo lepo. Cigani bodo igrali. Tilka.

Popoldne je čakal Leo na Sonjo. Že od daleč se mu je smejala. »Ali ste dobili tudi Vi povabilo?« Vsa vesela je bila tega. »Torej v nedeljo teden pojdeva, ali ne?« In pogledala ga je postrani, koketno, vabljivo, da je bilo Leonu kar všeč.

»Danes ste dobre volje. Vendar enkrat. Drži. Jaz pojdem z vami.« »Mami sem že povedala. Rekla je, da sama ne smem. Ako gre še kdo drugi, potem že. In sem povedala, da gre tudi gospod Vuk. Haha! Veste, kaj je rekla! Ne, tega vam pa ne povem. Si boste preveč domišljevali. »S tem pa že lahko greš.« Všeč ste ji, ker ste tako resen. O, ko bi vas prav poznala! ... Jaz bi danes kar vriskala. Ali vi ne? Pomislite: 24 ur iz mesta, ven, v hribe! Kaj se držite tako leseno?«

Leonu je bilo kar nerodno ob razposajeni Sonji. Toda vesel je bil. Iskrica novega upanja se je vžgala v njem.

Tisto nedeljo je bil namreč Tilkin god. Že uro prej, kot bi bilo treba, je vstal Leo in postavil svetilko k oknu. Tako je naročila Sonja, da bo vedela, če je vstal in če si ni premislil ...

Od postaje do Tilke je bilo skoraj dve uri hoda. Ob gorskem potoku, ki je moral gnati več žag, je vodila cesta. Srečavala nista nikogar in tudi med seboj se nista pogovarjala veliko. Včasih malopomembnega, vsakdanjega.

Tilka je bila zelo vesela. Peljala ju je v gostilno, kjer so domači fantje pod njenim vodstvom postavili majhen oderček za popoldansko veselico. Leo jo je gledal, kako spretno je vse vodila, kako odločno je zaukazovala. Vsa drugačna se mu je zdela sedaj. Resna in dobra.

Sprva ni bilo veliko ljudi. Še le proti večeru so se nabrali. Leo je sedel poleg Sonje, kateri je obujal svoje mladostne spomine zapit študent — sedaj lesni trgovec. Venomer ji je govoril, da ima črne oči kot hudiček iz pekla. Sonja je bila vsa zasanjana v cigansko muziko. Cigani so jo gledali in zdelo se jim je, da je njihova. Leo ni plesal. Hodil je med ljudmi, pri godcih je posedel in se z njimi pogovarjal. Sonja je rada plesala.

Tako je hitro pretekla noč in morala sta na pot. Leo se je poslovil od ciganov, ki so mu rekli, da bodo šli spet po svetu. Sedaj so celo leto šotorili na Pohorju. Pa ni nič to, je dejal eden. Bomo spet šli! Ko se je Leo poslavljal od njih, je stala Sonja že pri vratih in jih gledala tako mrtvo, žalostno, da jo je Leo vprašal ... »Zdi se mi, da jih ne bom videla več. Tako lepo so igrali.«

Tilka je že klicala. Poslovila se je že od vseh. Tudi od bogatega, mladega trgovca, ki ji je po šaljivi pošti pisal par zaljubljenih kartic. Srečna je bila. Verjela mu je in že začela računati nanj. Sonji je že popoldan zaupala to skrivnost. Pred slovesom ji je pokazala eno izmed kartic. Leo se ni zanimal. Cel večer je bil precej tih in zamišljen. Včasih so se srečali njegovi pogledi s Sonjo ...

Ko sta se vračala proti kolodvoru, je gosto snežilo. Nebo je bilo jasno, zvezdnato. Potok je šumel, sneg je pod nogami škripal in snežinke so pletle novo sneženo odejo. Iz daljave sta zaslišala zvonce. Vedno bližje, vedno bližje, dokler nista zagledala konjev.

»Trgovec se pelje,« je dejala Sonja. Hotela je reči — Tilkin trgovec. Stopila sta na stran. Ko so sani zdrčale mimo, se je na saneh nekdo odkril.

»Živijo hudiček!« je še zaklicalo iz sani. To pa je bil zapiti študent — trgovec. Gledala sta za njimi, kako so izginjali proti ovinku ... In ko jih ni bilo več videti, sta slišala še samo zvonce ... vedno dalje in vedno bolj tiho, skrivnostno ...

Pozabila sta za trenotek, da morata nazaj. Najraje bi ostala v tem občutju sredi padajočih snežink.

»Sonja, ali mi sedaj že verjamete ...«

Kot da sta oba mislila isto, je tudi Sonja vzravnala glavo in mu pogledala v oči. Zvonenje v daljavi je umiralo, potok je šumel živo kot fantovska pesem in snežinke so ju poljubljale. Komaj slišno je dejala:

»Tukaj verjamem.«

Trenutek molka.

»V maju še le mora bati lepo tukaj!«

»Da, v maju.«

In sta se zamislila v lepoto, ki sta jo občutila v sebi, okrog sebe, vse povsod.

Nato sta šla dalje. Do kolodvora nista spregovorila nobene besede več ...

Ves čas je snežilo.

Leo se je ves vrgel na delo. Skromen v svojih zahtevah do Sonje se je zadovoljeval ves čas s tistimi tihimi besedami sredi snežene noči. »Tukaj verjamem.« Jasno mu je bilo, da mora Sonja s svojo strastno, po svobodi hrepenečo dušo, veliko trpeti v okovih starih sten in vseh tistih ljudi, ki se kretajo okrog nje. Nič ni obupaval, če je bila velikokrat hladna in tuja, kakor da bi se ne poznala nikoli. Vedno močnejša volja, kljubovati življenju, se je razvila v njem. In v tem je svojo ljubezen do Sonje zatrjeval, celo Sonjo je pritegnil velikokrat iz njenih mračnih misli in neveselih razpoloženj. Kakor nalašč so mu prišle Petkove »Žrtve« v roko. Z veseljem se je spravil nanje in že pet dni pred predstavo so naznanjali neobičajno rdeči letaki, da se vrši prva uprizoritev na predvečer delavskega praznika. To je bila želja Leonova. Preko Sonje je občutil vedno tesnejšo vez z onimi, ki stoje izven velikega življenja. Izven velike, pijančujoče in politizirajoče gospode. Povsod, kjer je videl trpljenje, je spoznal sorodstvo. Samo čustveno vez je čutil do njih. Z razumom še ni prišel tako daleč, da bi vedel, ali so socijalisti in komunisti res take hudobe, taki vampirji, kot so pisali meščanski časopisi. Sicer se pa za časopisje niti ni več brigal. Politiko je zasovražil. Nekaj ogabnega, vlačugarskega je spoznal v njej.

V tistih dneh pred napovedano predstavo se je zgodilo dvoje. Stane, ki je bil še vedno član Ljudskega odra, saj je bila nadstrankarska organizacija, je deset dni pred predstavo odpovedal svojo vlogo. Ni maral kratkomalo igrati. K sreči se je povrnil v mesto mlad mizarski pomočnik, ki je po treh vajah uspešno vskočil, tako, da je bila zasedba rešena. Zato si Leo Stanetove resnosti niti ni vzel preveč k srcu.

V zaposlenosti izven šole in v razmetanosti svojih čustev, ki so se stekale harmonično le okrog Sonje in še tam ne vedno, se je precej odtujil članom kluba. Vsi so bili vsak zase. Le v trenutkih prevelike duševne napetosti so si odpirali svoje srčne kamrice in zaupali idrug drugemu. Najtrši je bil Leo. O Sonji ni hotel govoriti z nikomur. Sonja mu je bila nedotakljiva svetinja, ki jo ni mogel vbesediti. Franček mu je zato očital celo hinavščino. Kaj skrivaš, saj vemo vsi. Toda Leo je mislil drugače. Res je skrival, toda skrival je samo zato, ker bi sicer postalo vsakdanje, brezpomembno. Umrlo bi. Sicer pa, čemu govoriti o tem, kar čutiš? To je petošolsko in je sentimentalno. Zato je trdovratno molčal, kadar je kdo napeljal pogovor na Sonjo in to v glavnem povsem dosledno do konca.

Mimogrede je opazil, da se je Januševo razpoloženje ponovno menjavalo. Prešernost je izginjala in v šolo je prinašal molitvenik. Celo drobne evangelije je nosil v šolo in bral. Včasih je bil siten, da je zavračal v pogovoru vsakogar. S profesorjem Pečarjem in njegovo matematiko sta se kregala v razredu najbolj dva: Stane in zadnje čase še Januš. Nekaj prisilno razumarskega, sovražnega je videl Januš v tem predmetu, tako, da je v zadnji konferenci padel. Mučil se je včasih pred tablo in nekoč je bleknil prav nerodno: Oprostite, gospod profesor, ne morem! — Boste že morali — in ga je nagnal v klop. Tako se je zgodilo, da je Januš postal popolnoma desinteresiran. Otopel je. Zadnjo slovensko nalogo je napisal na petih straneh in vse, kar je mogel, je spravil pod svobodni naslov: Kaj najraje čitam? Odločil se je za nabožne knjige in priporočal evangelij. Profesor Janko se ni spuščal v globljo analizo, ker zato ni imel niti časa, niti primerne duševne moči. Lani je popravil okrog 3000 nalog. Pristavil je samo: Zanimivo. V tednu pred vprizoritvijo so pisali matematično nalogo. Januš je oddal prazen zvezek. Naslednjo uro je bila grščina. Stari profesor Kaves se ni malo začudil, ko je stopil sredi ure Januš pred kateder in izjavil, da gre domov. Ni mu dobro, pravi, in mogoče, da se sploh ne vrne več ... da izstopi.

Tako je izginil iz razreda. Profesor je izpraševal, toda odgovorili so mu, da je razburjen, ker je slabo pisal matematično nalogo. Tedaj je vstal Leo.

»Gospod profesor, jaz grem za njim.«

»Le pojdite in mi potem sporočite!«

Profesor Kaves, kakor so ga fantje jezili in goljufali, je bil dober človek. Na vseh konferencah jih je kot razrednik zagovarjal. Divji so bili, res, ampak ponosen je bil nanje, ker so bili najboljši razred na gimnaziji. Na ta račun jim je odpuščal marsikaj. Saj niso hudobni, samo prevzetni — jih je branil pred lastno vestjo.

Leo je skočil za Janušem v semenišče. Našel ga je v učilnici. »Kaj hočeš od mene?« se je Januš naglo obrnil k njemu. »Kaj je s teboj, Januš? Ali si se radi matematike tako razburil?« Januš se je zasmejal na glas. Nekaj drugega je — je pomislil Leo. »Povej, kaj ti je. S teboj ni nekaj v redu.« Pristopil je k njegovi delovni mizi. Vse je bilo na njej razmetano. Tudi par nabožnih knjig iz dr. Klinčeve biblioteke je bilo tam. Pripovedovali so semeniščani, da se zadnje čase dobro razumeta in da Januš veliko moli. Klinc ga v molitvi stavlja celo za vzgled. — Leo je zahteval odgovora.

»Ali veš ti, kaj je to greh?«

Janušove oči so se vsesale v Leonov obraz.

»Kako to meniš?«

»Povsem enostavno. Ali je greh ali ni greha? Kajti če je greh, potem mora biti tudi pokora. Bog je vsemogočen. Bog vse vidi, vse ve. Če vse ve, ali ni potem on tisti, ki človeka zapelje v greh? Ali ni določil usode ljudi že vnaprej, če ve vse preteklo, sedanje in prihodnje? Kje je potem hudič? Kaj? ... Kaj me tako gledaš, kot bi me hotel požreti? Haha! To je tako ...«

»Januš, ti preveč bereš in premišljuješ!«

»Ah, kaj preveč! Saj to je čisto enostavno. Če bog vse ve, preteklo, sedanje in prihodnje, potem ... potem ni greha, ni svobodne volje. Veš, potem sta bog in hudič eno. Bog je hudič in hudič je bog. Ali ni to originalna misel? ... Potem jaz nisem kriv prav nič, če sem napravil to in to ... Zakaj bi se moral ravno jaz zato pokoriti, če pa je bog že vnaprej določil, da bom grešil? Potem zame ni greha niti pokore ... Sicer pa pustiva to. Človeka utruja in vidim, da te ne zanima. Ti nisi še o tem premišljeval ... No, kako pa kaj dekleta? Zakaj nisi šel takrat z nama v zakotno ulico? O, tam se doživi marsikaj. Haha. Toni je tič. Da bi ga ti poznal! ... Ali si ti poznal Ružičko? Poglej, prav taka je!« Pokazal je modno karto, ki je predstavljala obraz mladega, lepega dekleta.

»Sicer pa — saj ti nisi bil na Češkem. Ti nisi poznal Ruže. Zadnjič sem jo srečal po noči. Pa je nisem pozdravil. Zato ne, ker mi je pisala samo eno kartico in še na tisti samo eno besedo ... Poglej, poglej, hudič gre!« Šiloma je potegnil Leona k oknu. Iz gimnazije je proti semenišču stopal katehet dr. Klinc. »Ali vidiš tiste satanske poteze, tiste sočno prezirne ustnice? ... Poglej ga, poglej!« S strastjo in vso napetostjo je zrl na cesto. Leo pa ga je prijel za roko in ga obrnil k sebi.

»Januš, poglej mi v oči! Ves čas sva si bila dobra. Govorila sva si, kot si fantje navadno ne govorijo. Poslušaj me! Ti preveč bereš. Preveč si sam.«

»Ne, ne, preveč sem med ljudmi. Jaz pa hočem samote, V samostan pojdem. Med ljudmi ziblaznim ... Da, zblaznim ...« Počasi, raztegnjeno je izpregovoril zadnjo besedo. »V samostan pojdem in tam bom prebiral debele knjige. Tam bom našel resnico, mir, odgovor bom našel ... Zakaj mora človek toliko trpeti ... Nikar me ne glej tako, kot da sem že blazen. Ne. Nisem. Sinoči sem mislil, da sem. Pa nisem. Včasih sem si želel, da bi bil blazen. Potem bi ne vedel ničesar. Bil bi svet zase.«

»Za boga milega, Januš, kaj vendar govoriš!« Nato je umolknil, se zrušil na stol pred mizo in zajokal, da si je Leo grizel ustnice.

»Januš, poslušaj, ti mi nisi povedal vsega. Ne razumem prav, zakaj vse to premišljuješ, kar si govoril. Ali se ti je kaj zgodilo? Povej, zaupaj svojemu prijatelju! Lažje ti bo. Nikomur ne bom povedal ...« Tako ga je začel Leo nagovarjaiti. Januš pa ni spravil drugega iz sebe, kakor jok in raztrgane besede: »Nesrečen sem, trpim za greh, ki ga nisem zakrivil sam. Tisto, kar sem mislil, da me bo rešilo, se je maščevalo. In sedaj trpim ...«

Nenadoma je pretrgal jok, izbrisal si oči in povsem naravno pogledal v Leona. »Saj igram kmedijo. Oprosti. Bo že minilo. Včasih človeka tako prevzame, da ne ve ne kod ne kam. Od sedaj nikogar nočem okrog sebe. Sam hočem biti. Ah si ti moj prijatelj?« Iz oči v oči ga je vprašal.

»Januš, ti veš ...«

»Potem ne boš povedal nikomur ničesar. Razumeš? Daj roko! Častno besedo daj!«

»Januš, dam. No in sedaj ...« Januš je še čakal. »Nekaj si hotel povedati.«

»Nikoli ne hodi v zakotno ulico! Zakotna ulica se maščuje ...«

Čez dva dni so semeniščani razglasili, da je po noči izginil Januš. Dan na to se je vrnil iz Prekmurja njegov rojak, osmošolec Kristan. Tudi doma ni bilo Januša, je sporočil. Leo je sredi zaposlenosti pri »Žrtvah« šel k ravnatelju in mu izrazil sumnjo, da se je z Janušem gotovo kaj pripetilo. Ravnatelj pa je bil hladen kot kamen.

»Včeraj je bil še pri meni. Zahteval je odpustnico. Pa mu je nisem dal. Fant malo preveč bere. Rekel sem mu, naj gre malo domov in naj se raje briga za matematiko kot za teologijo. Premlad je še za filozofiranje.« Za te besede je Leo smrtno zasovražil ravnatelja. Čutil je, da se spet nekaj dogaja z mladim človekom, da je mogoče Januševo življenje na niti, če tudi ni povsem razumel zakaj. Zato je proklel ravnateljevo doktrinarno hladnost. Bežal je na policijo. Tam so ga poslali k navadnemu policijskemu naredniku v zaduhlo stražnico. Narednik je poležaval na postelji in nič mu ni bil všeč Leonov obisk. Vzel je sicer vse na protokol, toda na koncu je vprašal, kdo bo plačal stroške za poizvedbo ... Leo je onemel.

»Saj so premožni doma.« Drugega odgovora ni našel. Stražnik je zazeval rekoč: »Sicer pa, saj se ne splača. Fant je najbrže šel domov ali pa se kje potika.« Leo je preklinjal domov grede. Dva dni nato so sporočili iz Prekmurja, da je Januš razbil šipe na domači kapelici, da so ga klečečega pred oltarjem prijeli in prepeljali v Zagreb. Zblaznel je in njegova mati joče ... Med zapuščeno drobnarijo so našli Leonov zvezek. Bile so matematične domače naloge, ki jih je posodil Janušu. Zadnje strani so bile popisane v zamazani in težko čitljivi pisavi ... Vsevprek.

Zvečer istega dne, ko se je to zgodilo, je bila generalna vaja za »Žrtve«. Leona je čakalo novo presenečenje.

»Že popoldne sem te iskal. Ne prestraši se nikar! Najnovejša intriga. Ti res nimaš sreče. Dvorano so nam za ponedeljek odpovedali. Dva dni pred predstavo. Pišejo, da je nek občni zbor, ali tečaj sokolskih vaditeljev itd. Saj veš, koliko izgovorov se najde, če se hoče intrigirati.« Tako mu je govoril Kovač. Leo je prebledel. V duhu je zadnje dni večkrat gledal polno dvorano delavcev in delavk, ki bodo posetili »Žrtve«. Kako navdušeno bodo pozdravili svojega tovariša Petka, ki je dramo spisal, igralce in njega kot režiserja. To je bil njegov tihi sen. In Sonjo bo porosil za rdeč nagelj. Sedaj pa to? — Ni mogel verjeti. Toda pod obvestilom je bil podpis: Dr. Sernec.

»Popoldne sem bil pri njem. Odložiti ne morejo. Pravi, da je Sokol prosil prej kot mi.«

»Saj ni res! Saj imamo črno na belem. Nalašč zaradi tega sem si pismeno dal dvorano zasigurati. To je besedolomstvo. Spodaj so. V gostilni. Takoj jih primem.«

Našel pa je hladne obraze. Kakor da ga ne poznajo več. Zabolelo ga je, ker ni čutil osebnega sovraštva do njih, najmanj pa do dr. Serneca. Nocoj pa je bil tako formelen, tako uraden.

»Ni pomoči! V torek lahko igrate.«

»Toda v torek so prireditve na vseh koncih in krajih. Prazno bo.«

»To pa je vaša stvar.« Dr. Sernec se je obrnil zopet k mizi ter s tem pokazal, da ne mara več govoriti z njim. Leo se je strt vračal po ozkih, zavitih stopnicah na oder. Igralci so bili vsi že zbrani. Nič niso govorili. Čakali so nanj. Niti pozdravili se niso glasno. Samo z očmi. Zakaj vsi so vedeli, da se jim godi krivica. Zakaj? Kaj so storili? Na nobeno stranko ne prisegajo. Svobodni ljudje so in samo za gledališče jim je. Tedaj je spregovoril Leo: »Generalko odigramo. Predstava se vrši v sredo. Naj bo kakorkoli. Intrigam zoperstavimo svoje delo in če tudi bo ...«

»Deficit!« je pristavil Kovač. »Magari. Takoj zastor dol, igralci in šepetalka na mesto ...« Pod vplivom Leonove uporne volje so se hitro vživeli v igro. Na balkonu je slonela Sonja in je gledala energičnega Leona. Tako všeč ji je bil. Dala bi mu nagelj, če bi ga imela pri sebi ... Skozi glavo pa ji je šinila misel na maturo. Nič se ne učim in ne morem se učiti. Kaj bo? — Tedaj se je zastor dvignil in generalka se je začela.

Prvi maj je bil v torek. Leo in vsi so bili pripravljeni na najslabše. Kljub temu je bila dvorana do polovice zasedena. Za kritje stroškov mnogo premalo. Vsem pa, ki so bili pri predstavi, so »Žrtve« segle do srca.

Preko žrtev do novih zmag — to je bila misel zadnjega dejanja, ki so ga odigrali igralci z vso dušo ter želi buren aplavz. Ob odprti sceni je nato vse navzoče in pisatelja delavca Petka nagovoril artistični vodja Kovač. »Cenjeno občinstvo! Danes obhajamo z vami, ki ste skromno posetili našo predstavo, veliko slavje. Ljudski oder, ki so ga postavile mlade, požrtvovalne sile, da bi bil žarišče ljudske kulture, predvsem ljudskega gledališča, vam je danes predstavil igro preprostega delavca Petka. (Klici: Živijo Petek!) Ves čas smo se morali boriti z ogromnimi težkočami, zakaj, kdor ne prisega na nobeno zastavo, na nobeno korito, ostane brez hrane. Sami med seboj smo nabirali sredstva, da smo krili velike izdatke in ne vemo, kako bo v bodočnosti. Čutimo pa vsi, da smo si z »Žrtvami« postavili mejnik. S to igro smo najjasnejše izpovedali svoj program. Žal, da ga niso slišali vsi tisti, ki jim je bil namenjen, zakaj, opijajo jih z vinom, z vsemi sredstvi jih opijajo samo, da bi ne imeli treznega in čistega razuma. Mi bi radi igrali »Žrtve« pred polno dvorano, da bi jih sprejeli v svojo notranjost vsi ponižani in razžaljeni, ki se sredi strankarske politike in laži bore za svoje pravice, da bi spoznali, da gre preko žrtev pot do zmage, da ni treba obupavati v zakotnih gostilnah in slediti onim, ki govore, da je vsa borba zastonj. Lahko, da nam zaprejo naše razmere Ljudski oder, tudi lahko, da nas razženejo na vse vetrove, toda ideje ne bodo zatrli nikoli. Zgodilo se je, da smo morali zaradi, ne vem, kakih nasprotij in sovraštva do nas, včeraj predstavo odpovedati. Ni tu mesta, da bi človek govoril o tem. Kljub vsemu temu: ne udamo se, mi hočemo delati. Prijatelju Petku pa želimo, da napiše še več dram. Mi mu bomo stali ob strani, ker mi vsi smo z njim in z vsemi vami eno. Pozdravljeni!«

Leo je izročil Petku skromen venec in ta večer skrbno obriti Petek ga je poljubil.

To je bil zadnji nastop svobodnega Ljudskega odra. Po enem mesecu se je moral preseliti v Barvarsko ulico. Zaznamoval je celih 500.— Din deficita. Upniki so tirjali — nihče ni mogel plačati. Kovač se je v tej zadregi spet pobotal z dr. Klincem in klerikalci so pod ceno, da postane Ljudski oder njihova inštitucija, plačali ves dolg. Tako je utonila mlada, komaj rojena organizacija, ki so jo skušali mladi idealisti ustvariti kljub vsem razmeram, pa so jih razmere požrle.

Lep je bil mesec maj.

Binica je šla skozi zeleneči park in njegova pomladna lepota jo je bolela do dna srca. Že ves popoldne je hodila tako okrog in se ni mogla odločiti. Utrujena od hoje, še bolj utrujena od bolnih misli, se je kot živa senca potikala po aleji. Že cel mesec so bile njene oči neprespane, vzglavje s solzami postlano.

Čutila se je noseča ...

Dolgo časa ni vedela. Dvomila je, ni verjela, da je tak konec sanj in razočaranja. Podporočniku se je udala v hrepenenju, v ljubezni, niti pomislila ni na kaj takega, saj ji je povedal toliko lepih besedi, saj jo je tako poljubljal in ljubil ... Ko je odšel in je pozabil nanjo, se je v bridkem spoznanju, vinjena od silvestrovega vina in od razočaranja udala komisarju. Zato, da bi izživela preteklost, da bi pozabila na vso tisto lepoto, ki jo je podporočnik oskrunil s svojim molkom, s svojo izdajo. Novoletna noč pa je prinesla novo gorje ...

In sedaj?

Včeraj je bila pri zdravniku. Sleči se je morala. Ostuden sram je občutila, ko je šel z roko po njeni koži in tipal. Ni mu povedala. Rekla je samo, da jo nekaj boli. On pa se je nasmehnil.

»Gospodična, je že tako. Nič drugega, samo rodili boste ...« Tako je slišala na glas, kar je večkrat mislila na tihem in ni verjela. Že je v divjem joku hotela pasti predenj na kolena in ga prositi, naj jo reši sramote, naj ji prizanese. Pa je rekla samo smrtno bledo: »Ali ni druge pomoči?« Zdravnik je skomignil z rameni. »Druga pomoč je prepovedana.«

Kot živ paragraf je stal pred dekletom, ki si nikoli še ni želelo otroka, ki je bilo polno ljubezni in mladosti — sedaj pa, kam bo šla njena pot? Tega paragraf ni vprašal. Ker paragraf ne vpraša nikoli, paragraf ni kriv nikoli v svoji nezmotljivi neusmiljenosti ... Poslal jo je na pot, ki se ji je zdela rešilna ... Binica je še hotela živeti. Zakaj bi ji zaradi tistega prvega hrepenenja morala usahniti vsa mladost? — Ni se čutila kriva, zato se je iz parka napotila v staro nizko, stisnjeno hišo, kjer je stanovala babica. Pri dekletih je slišala že o njej, da rada pomaga, če le more.

Zunaj je sijalo solnce, cvelo je že vse in maj je bil. Binica pa je vstopila v mračno, neprijazno sobo, zjokala se je pred starko in jo prosila pomoči.

»Kako dolgo že?«

»Peti mesec.«

»Zakaj nisi prišla prej?«

»Nisem vedela, nisem mogla ... Oh, kako strašno je to, gospa.«

Starki se je smililo dekle in sprostila ga je nepoklicanega plodu, ki ji je ogrožal vso bodočnost. Saj je dobro premislila, je dejala. Na komisarja je mislila mnogo. Lahko bi mu povedala, pisala bi mu lahko in zahtevala, da jo poroči. Oče bi z veseljem privolil. Prvi trenutek se ji je zdelo dobro in v redu, ko pa se je spomnila, da ga ne ljubi, se ji je vzbudila odvratnost pred njim. Ne. Nikoli. Raje v smrt, kakor v življenje s človekom, ki ga ne ljubi. Zato se je napotila k babici. Saj bi šla mogoče tudi k zdravniku. Tudi to ji je bilo znano, da so opravljali take posle, toda zaradi nevarnosti pred paragrafom so zahtevali veliko vsoto. Binica ni imela nikoli preveč denarja. Ves ji je hitro skopnel. Oče je rad pil, mati je bolehala. Za pijačo in zdravila se potroši mnogo denarja. Babica jo je sprostila za sto dinarjev. Težka je bila operacija, ker je bila kasna. Toda Binica je pretrpela vse bolečine potrpežljivo, molče, da se je babica čudila.

»Ti pa dosti vzdržiš!«

Izčrpana je ležala nato še vso uro na postelji. V mraku se je utrujena, a spokojna, ker si je rešila življenje pred ljudmi in pred seboj, vračala domov. Svoji sostanovalki ni povedala ničesar. Glava jo je bolela že prej večkrat, zato gospodinja ni povpraševala.

Spala je dolgo.

Že od daleč se je smejala v solncu. Črni lasje so ji odsevali v svetlih pramenih in Leonu se je zdelo, da gore. Razposajena je bila in vesela.

»O, Leo, ali ste slišali? Ali še nič ne veste? Potem vam pa sploh ne povem.«

Leo se je skušal veseliti z njo, če tudi ni vedel zakaj.

»Ali se še spominjate, kje ste rekli, da mora biti v maju lepo?«

»Spominjam se.«

»No, ali še ne uganete? Vi ste patron. Tilka spet vabi. Ali bova šla? Oprostite, ali boste šli tudi vi? Evo vam pisma.«

Pokazala mu je samo tisto stran, na kateri piše pozdrave za Leona in ga spet vabi. Prejšnjih strani, kjer je Tilka tožila, da jo je trgovec zapustil in se je ob branju spomnila Sonja tistega jutra, ko ji je dala brati kartico šaljive pošte, ni pokazala.

»Pridita, otroka moja. Ko bi vedela, kako je lepo tukaj v maju!«

»Tilka naju ima za otroka. Ali se nič ne upirate?«

Leo se je samo zadovoljno nasmehnil.

»Greva?«

»Greva.«

Stisnila sta si roke.

»Kam sedaj?«

Leo ji je zastavil korak.

»V šolo moram. Ravnatelj me kliče radi matematike in fizike. Nič se ne učim. To ste krivi vi. Haha! Zakaj ste tako začudeni? Ali se ne čutite krivega, vi, vi ...« Zamahnila je z roko in odhitela.

Leo je gledal za njo. Srečen je bil.

Ravnatelj Kotnik je komodno sedel v mehkem naslonjaču. Njegova pisarna je bila lepo urejena. Knjige pospravljene, papirji v mapah in v kotu je bil divan, mizica in še dva stola. Ura je odbila pet. Stopil je k oknu in pogledal na ulico ... »Že hiti!« — veselo je pomanil roke. »Ena, dve, tri« ... štel je trenutke in potrkalo je.

»Naprej!«

Vstopila je — Sonja.

»Oprostite, malo sem se zakasnila.«

»Nič hudega! Sedite!« Ponudil ji je divan. »Takoj preideva k stvari. Poklical sem vas radi vaše mature. Kaj je vendar z vami? Prej ste navadno dobro odgovarjali, zadnje čase pa kakor ... kakor, da se sploh nič več ne brigate za šolo ...« Sonja mu je gledala kljubovalno v oči. »Ne vem, ali vas fanti tako mešajo, ali kaj vam je. Poklical sem vas, da vas še enkrat izprašam. Ker vas sicer ne morem pripustiti k maturi ...« Sonjo so obhajali mravljinci. Ravnatelj je prisedel. Nič posebnega se ji ni zdelo to. — »Sicer pa ne bo tako hudo.« — V tistem trenotku je bil njegov glas že spremenjen. Prej hladen, sedaj pretirano topel in prijazen. — »Jaz tako vem, da se učite, da znate ...«

»Od kod te besede?« je šinilo skozi njeno glavo. Takrat se ji je približal, stegnil je roko po njenih ramenih in ji pošepnil: »Odvisno je vse samo od vas ...«

Sonja se ni mogla takoj znajti v svojem položaju. Prenaglo je šlo. Šele, ko je začutila, kako leze njegova gladka roka pod njeno krilo, ko je na goli nogi občutila dotikljaj mastne, starikave kože, je planila kvišku in se v hipu iztrgala iz njegovega objema. Kakor da je vajen takih scen, se ji je spet približal, da bi zlomil poslednjo upornost. Ko se mu je roka dotaknila njenih grudi, ga je udarila v obraz. »Kričala bom, kričala,« je siknila vanj. Hotela je pobegniti, toda sama ni vedela, kdaj je zaklenil vrata.

»Odprite!«

Kot hijena je zijala z izbuljenimi očmi v njegov obraz. On pa je škripal z zobmi. »Verflucht! Verflucht!« je tiho zaklel in začel odklepati. »Zapomnite si dobro, kdaj ste udarili ravnatelja!« Sonja ni slišala, ni razumela. Po stopnicah je bežala. Dušilo jo je. Ravnatelj pa se je neutešen sesedel na divan in neprenehoma ponavljal svoj »Verflucht! Verflucht!«

Veliki odmor je bil. Na dvorišču državne gimnazije sta se med vriščem nižje gimnazijcev sprehajala Leo in Franček.

»Kako misliš ti o Januševi blaznosti? Jaz ne morem verjeti.«

»To ni tako lahko odgovoriti. Človek bi moral do potankosti poznati njegovo preteklost. Mene sicer vsi izprašujete, kaj vse sva se pogovarjala takrat, ko sem šel za njim. Toda jaz Vam ne morem povedati ničesar. Nekaj vem, toda ne morem še tega prav oceniti, ker ne vem, če je vzrok ali samo povod. Jasno pa mi je eno: postal je žrtev naše zgrešene vzgoje.«

»Kako to misliš?«

»Nihče mu ni povedal ob pravem času, kdo in kaj je. Samo za dušo skrbe, pravijo, o telesu ne izvemo nikoli ničesar. Odkrito povedano, meni bi se ne godilo nič boljše, da me ni rešil slučaj.«

»Aha! Sonja ...«

»Oprosti, prosim. Tega se ne dotikajva. Ne maram. Bodočnost kljub temu še ni jasna. Ti, že dolgo sem te hotel vprašati ...« Postala sta. Franček je slutil, kaj pride. — »Kako je s teboj in ... s tvojo gospodinjo. Mirko je nekaj ...«

»Mirko je nesramnež. On seveda lahko govori ...«

»Nikar se ne skregajva. Rad bi vedel, koliko je resnice.« Molk. Nato ... »Vse je res!« Spet molk.

»Ali nimaš moči, da bi se je obranil?« Franček se je trpko nasmehnil. »Kako? Ona in moje telo sta močnejša ...«

»Ne razumem. V tem slučaju ne razumem. Saj bi se lahko odselil.«

»Kam? Sicer pa, saj je vseeno!«

»Ni vseeno.«

»Je.«

»Zakaj pa Mirko vzdrži?«

Frančeku je zaplala kri v obraz. »Mirko lahko vzdrži ... Kdor opravlja sam s seboj, ta se lahko vzdržuje, odreka. Ta je lahko asket. Haha!«

»Kako?«

»Preberi si v sv. pismu poglavje o Onanu, mene pa pusti pri miru.« Jezen je odšel. Že tretjič je pozvonilo.

Še vedno je maj ...

V gostilniški sobi sta sedela dva brkata kmeta. Gledala sta skozi odprta vrata v drugo sobo.

»Poglej ju! Ali sta brat in sestra?«

»Ne verjamem. Preveč zaljubljeno se gledata.«

»Lepo!«

»Pri učiteljici sta na obisku.«

»Mh! Slamnata vdovica je. Oni jo je pustil. Saj veš, koliko je bilo govorice. Kaj pa bo trgovec z učiteljico?«

»Poglej! Črna je kot ciganka, ki je odšla. Če bi jo srečal, bi dejal, da je ciganka. Glava jo menda boli, ker ji on hladi z roko čelo ... Da, mladi, zaljubljeni ljudje!« In sta se smejala vsak k sebi. Svoje mladosti sta se spomnila. — V sosedni sobi sta sedela Leo in Sonja. Kakor da ne vidita ljudi, se nista brigala za nikogar. Sonjo je močno bolela glava. Zato si je Leo hladil roko na mrzli steni in jo nato stisnil k njenemu čelu. Dolgo sta tako sedela. Tilka in drugi so postavljali oder ... Zvečer je bila Sonja zdrava in razposajena. Žal ji je bilo sicer za cigansko godbo, ki je ni bilo več, toda sredi veselih ljudi se je znašla sama vesela. Plesala je, pisala šaljivo pošto na vse strani in tudi s svojimi žarečimi pogledi ni štedila. Nekateri gospodje (trgovca, učitelj, orožniški narednik itd.) so se kar trgali zanjo. Leo je hodil med kmečkimi fanti. Bolj domače se je počutil med njimi. Za Sonjo se ni bal. Bil je miren, kakor mu je srce divje tolklo. Hotel bi zaplesati s Sonjo divji, strastni ples ...

Pa ne tukaj. Nekje, kjer bi ne bilo ljudi, kjer bi bila samo pomlad in cvetje ... Napisal ji je pismo. Toda besede so se mu zdele tako onemogle, da ga je raztrgal in napisal drugo. Pisati sem ti hotel — pa ne bom. Beseda pove premalo. — Istočasno mu je pisala Sonja. In je tudi raztrgala. Drugim je lahko pisala, odgovarjala prešerno na poklone, katere so ji pošiljali, pri Leonu pa ji je beseda zastala. Zato je sklenila, da ne piše. Ko pa je sprejela njegovo pisemce, je odgovorila. Prav imaš! Tudi jaz sem ti pisala, pa sem raztrgala. Drugim bom pisala — tebi ne. Drugim za šalo. — In on ji je odgovoril, da razume. In prišlo je drugo. Leo — nič ti ne bom pisala — nekaj ti dam pa samo, če uganeš kaj. Torej? — Nasmehnil se je preko miz do Sonje. Spogledala sta se in oči so se zasvetile. Zato je odgovoril: Poljub ... Kdaj??? — Sonja se je na glas zasmejala, ko je sprejela njegovo pismo. Njen sosed je poškilil vanj. »Kdo vam piše tako lepo, da se tako sladko smejete?«

[nejasno] gospod, to pa je nekaj takega, kar ni za [nejasno]. Brž je odgovorila Leonu: Nocoj! Nocoj! [nejasno] cigan!!! Grozno se bojim mesta. — [nejasno] Hitro teče ura ... Sonja.

[nejasno] napisala tri drobna pisma v skrom[nejasno] razkošnem hrepenenju. O polnoči [nejasno] odmor. Leo je stopil k mizi in ji [nejasno] zunaj.« Pokimala mu je z očmi. Iz vročega, razplesanega ozračja je stopil Leo na cesto. Dolina je bila ozka, krog in krog z gozdnatimi hribi obdana in s pašniki. Mesečna sinjina se je razkošno razsipavala po sveži, cvetoči prirodi. Kot Leonovo čustvo ... Ob vrtu je postal. Ni dolgo čakal. Sonja si je ogrnila samo plašč.

»Kod?«

»Tja dol — proti gozdu.«

In sta šla. Molče. Samo udarci njunih korakov in hrušč iz gostilne, samo to je odmevalo po cesti. Sonja in Leo nista slišala niti tega. Po rosni trati sta zavila med smrečje. In kakor da je njuno srce eno, sta se v istem trenutku obrnila drug k drugemu, roke niso bile več roke — in ustnice so se vsesale v dolg, kipeč poljub. Prvi. Dolgo sta čakala nanj, dolgo sta si ga hranila. Ustnice so se vsesale v ustnice in niso hotele popustiti. Kakor da hočeta podaljšati trenutek v večnost. In ko sta bila že utrujena od razkošnosti svojih prekipevajočih čustev, je padla skozi veje svetloba na njune oči.

»Sonja!«

»Leo!«

Poljub.

»Sedaj bi hotela umreti ...« Oči so se ji zaiskrile od skrivne boli, od skrivne solze.

»Ne, Sonja, sedaj morava živeti!«

Edino ti dve misli v njiju sta šli vsaka v svoj konec. Že večkrat. Toda Leonova je bila ves čas močnejša in v trenutkih je potegnila Sonjo seboj. Po Leonu je Sonja zaverovala v življenje in Leo po Sonji. Le da je Sonja verovala samo v trenutkih, Leo pa je veroval trajno in trdno ... Ko sta šla v zgodnjem jutru ob potoku na kolodvor, sta drug drugemu natrgala spominčic. Leo je svoj šopek zapel Sonji, Sonja je svojega vtaknila v njegovo gumbnico. S poljubi sta si pot kazala ...

»Ali slišite, kako potok vriska?«

»Slišim.«

Sonija ga je vedno še vikala.

»Tako, Sonja, sedaj pa se bova učila tikati. Za vsak naslednji »vi«, ki mi ga rečeš, plačaš kazen ...«

»Kakšno?«

»Vroč poljub!«

»O ... vi!«

Tako si je sama sodila ...

Leo je skočil samo po knjige domov. Vlak je prišel nekaj minut pred osmo. Zamuditi ni hotel. Prvo uro so imeli matematiko. Med molitvijo je vstopil. Profesor Pečar je bil dobre volje. Leo je prišel, kakor je bil na poti. V gumbnici sveže spominčice ... Med uro Leonu ni bilo poslušati; pri razredni promenadi je prišel profesor tudi do njega.

»No, no, Vuk, ali ste bili na gostiji?« Razred se je zakrohotal, Leo pa je zardel.

»Vi, dajte tiste rože vstran. Rože ne spadajo v šolo.« Nihče ni vedel, zakaj profesor matematike tako sovraži rože. Pri drugih profesorjih so lahko imeli v gumbnicah, kar so hoteli. Ldmo pri njem ničesar. Tako je moral tudi Leo s svojimi spominčicami pod klop. V odmoru so ga vpraševali, kje je bil.

»Aha, oči so nepospane! Pri dekletih je poležaval ... Tiha voda, pa hudo dere ...« ga je obdolžil Toni.

»Vzemi, pa molči!« se je veselo nasmehnil Leo. Komaj je pokazal steklenico z vinom, že so planili po njej. Pred odhodom iz gostilne je ostala na mizi. Drug drugemu so jo ponujali. Leo od prvega njunega izleta ni več pil. Zaobljubil se je pred Sonjo. »Ponesem tovarišem ...« je dejal in vtaknil v žep. Sedaj je bila hitro prazna. Toniju so jo iztrgali, da je prišlo malo nanj. Med grščino so mu jo prazno vrnili. Franček jo je zagnal po tleh do njegove klopi, Toni spet nazaj, čudno je ropotalo in smeh je šel med klopmi, da se je celo stari profesor Kaves vzdramil iz Ilijade.

»E—e, kaj pa je, Toni?«

Kadar je bil dobre volje, je klical s krstnimi imeni. Toni je pogledal na kateder.

»E, kaj bi bilo! Zunaj grmi!«

»A tako!«

In profesor se je znova zamislil v Ilijado, po razredu pa je šel skozi vse vrste smeh do konca ure, zakaj, ves čas je pod klopmi grmelo.

Tisti dan je zapisal Leo v kroniko: Ni človeka, ki bi lahko to popisal. Sonja — ej, tisočkrat Sonja ... maj — cvetje — oj, koliko je vsega! Kam bi dal?

Moje duše zaklad,
je za ves svet bogat ...

Na poziv starejšinstva so dijaki-Sokoli naštudirali »Kovačevega študenta«. Blagajna je trpela na suši, ki bi jo naj dijaki s svojo predstavo pregnali. V zadnjem trenutku so prosili Leona, da jim pomaga.

»Sicer nisi več naš, izneveril si se; pravijo celo, da si klerikalec, ampak mi te prosimo kot tovariša. Pridi in malo zrežiraj!« Leo je šel z veseljem. V tistih dneh bi najraje objemal vse ljudi, ves svet. Nobenega sovražnika ni videl. »Klerikalec sicer nisem, pa tudi liberalec ne. Ravno zato grem, da vam pomorem.« Prireditev je dobro uspela in Leona so povabili na krokarijo. »Nocoj ga bomo še pili!« je dejal Toni, ko so stopili v gostilno. Ob dolgi mizi je bilo že zbrano častitljivo starejšinstvo. Na čelu dr. Mahkota, nato dr. Sernec, prof. dr. Novak, ravnatelj Kotnik in še druga taka — sodrga. Tako je namreč mislil Leo. To so bili ljudje, ki jih je ob prvem pogledu vedno znova zasovražil. Študentom, ki po večini niti večerjali niso, so na ukaz dr. Mahkote postavili par litrov na mizo. Ako je kdo imel denar, si je kupil žemljo ali hrenovko. Nato so pili in peti so morali. Omizje sosedne mize jim je ploskalo. (Študentje so namreč morali ostati v mali sobici in samo takrat, kadar so zapeli, so lahko stopili med vrata, da je čestito omizje bolje silšalo.) S petjem so se priborili vedno kak nov liter. O polnoči so bili že v rožah. Leo je hotel pobegniti. Čutil se je tujca v tej družbi. Ne zaradi študentov, temveč zaradi dr. Mahkote, dr. Serneca in dr. Novaka. Vsi so ga dobro poznali še iz njegove sokolske dobe. Zlasti dr. Sernec je dal veliko nanj; sedaj pa se je tako izgubil, veliko bolj izgubil kot kolegi, ki so vinjeni peli in vzklikali nacijonalizmu ... Videl je, kako poškili ta ali oni včasih nanj. Čutil je, da se pogovarjajo o njem.

»No, Leo, ti si se pa čisto izneveril!« Tako ga je nagovoril dr. Sernec, ko je prinesel nov liter mladim pevcem in pivcem.

»Zakaj, gospod doktor?«

»Nekam med klerikalce zahajaš. Sedaj se je vendar izkazalo, da je bil »Ljudski oder« prikrita klerikalna institucija ...«

»O, nič se ni izkazalo. Kdo nas je prisilil do likvidacije? Kdo nam je odpovedal dvorano za »Žrtve« in tako povzročil deficit?«

»Ne vem, ali si tako slep ali zvit, da mi nočeš prav dati.«

Gospod doktor, jaz dobro vidim ...«

Še nekaj besedi in pogovora je bilo konec. Dr. Sernec je čutil strast Leonovih odgovorov. »Reporen fant« je zdrčalo skozi vinjeno glavo. Ob policijski uri se je iznašel pod mizo pijani Stane in klical Leona: »Ali imaš kaj cvenka v žepu? Lačen sem. Ti hudiči so nam obljubili večerjo, dali pa so nam samo pijačo. Nič nisem večerjal.« Leo ga je potegnil izpod mize in naročil hrenovko. Moral je pomagati. Stane ni hotel sam.

»Te proklete svinje debele ...« Leo ga je miril.

»Tiho bodi! Pijan si, da samega sebe ne slišiš.«

»Veš, tako mi je, da bi vse te hudiče poklal.«

»Sedaj, ker ga imaš v glavi. Jutri boš pa spet njihov hlapček.«

»Ne bom več. Pri moji duši, da ne bom več. Vse Orjunaše bom nahujskal nanje.«

»Ne bo se ti posrečilo. Gliha vkup štriha.«

Stane se je tiste dni ponovno skregal s prof. Pečarjem. Zagrozil mu je namreč, da ga vrže. Drugi dan je šel k njemu na stanovanje in ga prosil oproščenja. »Gospod profesor, saj me ne boste več videli. V jeseni odjadram v Ljubljano ...« Tako sta se pobotala in zvečer je Stane hvalil, kako dober človek je profesor Pečar ... Večno nasprotje je bil Stane. Njegov oče je bil pijanec in trgovec, ki je nadvse oboževal klerikalce. Skop je bil in versko natančen. V počitnicah je vsako nedeljo vprašal Staneta, kaj so pridigali gospod župnik. Tako se je prepričal, če je bil fant v cerkvi. V mestu se je popolnoma pokvaril, so rekli. Med same brezverce zahaja. Župnik pa je domače tolažil: »Ga bomo že stisnili po maturi, oče, nič se ne bojte in malo manj pijte. Naj se le zdivja sedaj. Jaz nisem bil veliko boljši.« In oče je bil potolažen.

Vse mesto se je razburjalo. Po noči je bil izvršen napad na klerikalno tiskarno. Vse stroje so razbili, je šlo od ust do ust. V razredu je vršelo kot v panju. Stane je branil: »Saj ni res. Samo enega so razbili.«

»Najboljšega seveda!«

Prerekali so se med seboj, zakaj obenem z novico se je razširilo mnenje, da ni tega storil nihče drugi kot Orjuna. Preiskava se je že začela. Zaprli so jih nekaj. Po dveh mesecih, ko se je spet vlada menjala, so jih izpustili, ker ni bilo dovolj dokazov. Stane je bil tiste dni prepaden. Bal se je. Bil je zraven. Tega sicer ni zaupal nikomur, vendar so sumili, da se je vsaj načrta udeležil. Leo ga je izpraševal, toda ničesar ni izvedel.

»Samo eno ti lahko zaupam: Ljudski oder smo razbili mi ... Ali veš, zakaj sem odpovedal vlogo? Haha! Delo tajne organizacije!« In Leonu se je zjasnilo marsikaj. »Prosim te pa, da tega ne trobiš po ulicah!« Kadar mu je zaupal, je vedel, da Leo ne bo izpovedal ...

Popoldne je Leo čakal Sonjo. Ravnatelj Kotnik jih je pet poklical k sebi, da jih izpraša poslednjič, da odloči, če pridejo k maturi. Dolgo je čakal. Sonja se je smejala že od daleč. Obraz je bit razgret.

»No?«

»Padla sem! Haha! Kaj strmiš? Padla sem. Kdor se ne uči, pade ... Saj tako je rekel ravnatelj. Sicer pa se ne pogovarjajva o tem. Kaj lepega mi povej ...«

Toda njun izprehod je bil izgubljen.

Na vlaku.

Leo se pelje domov. V vagonu je vrišč ponehal. Zmračilo se je. Leo stopi k oknu.

»Dovolite?«

»O, prosim.«

Malo nerodno mu je. Binica sedi sama tam in nič ni vesela. Tako utrujena je v očeh. Leo bi rad govoril z njo. Rad bi se opravičil radi svojih lanskih izpadov, ki so šli po vasi od ust do ust. Slišal je, da so ji vse povedali. Kako se je napil, kako je robantil zoper njo. In tako dalje ... Pozdravila sta se že ob prvi postaji.

»Slabo izgledate, gospodična.«

»Bolna sem ...«

Ali se ni zasvetila solza v njenih očeh? Binici je težko. Leo začne pogovor. Naslonita se na odprto okno. Veter kruštra Biničine lase.

»Zdi se mi, da vam je težko.«

»Kako to veste?«

»V vaših očeh vidim ... Opravičiti se moram pred vami ... radi lanskega leta.«

»Bolna sem. Razočarana.«

»Poslušajte, kako šumi les. Lepi so naši kraji.«

»Ničesar ne morem občutiti ...«

»Kaj vas je tako hudega zadelo?« Binica misli nekaj časa, misli, a ne pove pravega: »Še v slabo voljo vas spravim. Govoriva kaj drugega ...« Leonu je bilo mučno. Pogovor jima ni tekel. Žal mu je bilo tega dekleta. Ko pa se je spomnil toplega, poljubov polnega slovesa Sonjinega, je pozabil na bledo Binico ...

Vlak je težko sopel.

Doma se niso malo začudili, ko je Leo takoj po svojem prihodu izjavil, da se preseli v gorice. Drugo leto ima maturo. Zadnje počitnice so to. Mora se pripraviti. Toda to ni bil pravi vzrok. Pravega je zamolčal. Hotelo se mu je samote. Veliko je doživel v zadnjem letu. Vse to je bilo treba premeriti, premisliti. Poglobiti se je hotel, razmišljati o sebi. Zato je že prvi teden poromal v gorice. Hlapec Matjaž ga je peljal: »Sedaj boš torej puščavnik? Prav. Dobro se imej, dobro si kuhaj in kadar ti bo dolgčas, si poišči kako mlado kuharico!« To mu je povedal za slovo, ko se je iz vrha spet odpravljal domov. Leo je stal na grabici.

»Ne bo nič takega, Matjaž ... Srečno!« in voz je oddrdral po klancu navzdol.

Dnevnik samote.

Sedaj sem v vinogradu. Že dva dni. Vse sem si lepo uredil za samovanje. Nastanil sem se v majhni sobici. Samo okno ima in na verando velika vrata. Sinoči sem jih imel odprta. Mesečina je v širokem pramenu padala v sobo. Po stenah sem razobesil slike, ki sem jih uokviril sam. Nad posteljo umira Franjo Asiški. Ob pisalni mizi je relief mrtvaške lobanje — spomin na rajnega strica ... Tako začenjam živeti novo življenje. Nič več nisem tisti, kot sem bil.

Vedno mi krožijo v spominu brivnica, major in potepuh. Vse leto že premišljujem o tem. Včasih mislim samo na potepuha in zvrteti se mi hoče. Ne morem verjeti, da ni ničesar. Nekje mora biti Nekdo, ki je čez nas vse, ki nas sodi, poplačuje in kaznuje. Kdo je Kristus? Ob Božiču sem povedal spovedniku, da ne morem verjeti, da je Kristus — bog, da je samo človek. Nagnal me je z besedami: »Kaj pa tebe brigajo take misli?« Zato sem se zaril še bolj v nje. In danes čutim: pri vsej svoji pameti, pri vsem tem, kar sem že izkusil: Kristus Jezus iz Nazareta ni bil, nič drugega, kakor veren, bogu vdan tesar, ki je storil veliko dobrega in je ljudi učil k lepšemu, boljšemu življenju. Samo zato so ga proglasili za boga, da bi jim bila vest lažja. Izgovarjajo se sedaj: »Kristus je lahko tako živel, ker je bil bog, mi smo pa grešniki, ker smo ljudje. Njegova popolnost je za nas nedosegljiva ...« Tisti spovednik me je tako razjezil, da nisem šel več k spovedi. Spoznal sem popolno neumnost in nemogočnost spovedi. Kaj brigajo koga drugega tvoji grehi? Vrhutega, kaj brigajo človeka. Tega niti ne poznaš, ki se skriva za tisto neumno kobačo kot kako zaprto tele ... Ob Veliki noči sem šel k obhajilu brez vsega. Prav ničesar nisem občutil. Nobenega greha. Popolnoma mehanično sem stopil pred oltar in dr. Klinc me je obhajal.

Povejte, ljudje božji, kaj je obhajilo? Zvrteti se mi hoče, če pomislim, da je vse to samo goljufija ... Kako more biti Kristus pričujoč v hostiji, v tistem stisnjenem kosu testa, ki ga speče mežnar in iz katerega se norčujejo ministranti? Ali ni vse to blaznost, ostudna prevara? Beg iz resničnosti v domišljijo, ki je že taka, da je laž ...

Z vso strastjo prebiram evangelije. Drobna knjižica, ki sem jo našel med stričevo zapuščino. Nekaj tako lepega doživljam v sebi, kadar jih prebiram. Lažje mi je in moja vprašanja in dvomi se redčijo.

To verujem: Bog je, Kristus pa je največji med ljudmi, ker je delal dobro. Človek je bil, samo človek in v tem je njegova veličina. Pokazal je pot, po kateri moramo iti, da se izpopolnimo. V preprostem človeku je resnica, ne v civiliziranem. To je spoznal tudi Tolstoj. Zato je šel med kmete. Tudi on pravi, da je največje bogoskrunstvo častiti Krista bot boga. Krist je sledil svoji vesti, ki jo je vodil bog in mi vsi smo otroci božji, zakaj vse, kar je bilo, je in bo, je od boga. Sv. Pavel piše v listu Rimljanom: »Kajti kakor so po neposlušnosti enega človeka grešni postali vsi ljudje, tako bodo tudi po poslušnosti enega pravični postali mnogi ... Ali ni kakor pregreha tudi dar; kajti če so po pregrehi enega mnogi pomrli, za mnogo bolje se je milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa na mnoge poobilšal!« To je napisal sv. Pavel. Zakaj tega ne uče, če pravijo, da so osnova krščanstva evangeliji? V tem trenutku je tudi zanimivo misliti, zakaj si ne sme razlagati vsak evangelijev sam, zakaj sme brati samo izdaje s priznanimi opombami in razlagami.

Jaz ne verujem več v cerkev.

Papež je despot, je Veliki inkvizitor iz Dostojevskijevega romana. Če bi prišel danes Kristus na svet, bi ga dal papež križati, ker svoje tiare, svojega veličastnega dvora in debelega trebuha si ne da vzeti. Ne on in ne njegovi uradniki ...

Nekaj neverjetnega se je zgodilo včeraj. Sedel sem na verandi. Poldne je že odzvonilo. Pod seboj sem slišal pogovor viničarke in dveh žensk. Pod malino sta sedeli. Prosili sta za maline. Kakor da me je kdo zabodel z nožem, so mi bile besede: »Gospod, ali smeve malo zobati maline?« Strašno. Na tleh leži vse polno malin. Vsak veter jih nekaj strese. Čebele Brenče okrog njih. Celo hodimo po njih ...

»Zakaj bi ne smele? Kar jejte!«

»O, to ni kar tako! Človek mora prositi. Gospod naju imajo pravico nagnati, ker so njihove ...« Ko sta se nazobali, sta rekli: »Sedaj ne bo treba obeda!« Tiste maline so jima bile obed ... Jaz pa, ki nisem ves predpoldne delal ničesar, kot samo brskal po knjigah, sem obedoval juho, meso, kruh ... Sedaj mi ne diši ničesar. Zakaj, nekateri imajo, drugi pa nimajo? Ali res mora biti tako na svetu?

Danes sem pomagal viničarki Mici. Dobra ženica je. Dvoje otrok je spravila na svet in mož je pijanec. Pretepa jo. Sedaj zida v Prekmurju. Ne prištedi skoraj nikoli ničesar. Vse vlije skozi grlo. Navadno že na potu domov ali prvo nedeljo. Tožila se mi je. Če bi ne bila tako zdelana, tako slaba, bi ga pretepla. Las nima skoraj nobenih. Tako mrtvo ji leže. Nazaj si jih gladi, kot vse ženske tukaj. Zato stoji čelo tako v ospredju in izpod kože silijo napete žile in od težkega življenja zbrušene kosti. Komaj štirideset let ima, pa ji je obraz kot da nosi sto let na svojih plečih. Včeraj sem videl: s hčerko sta obedovali samo pogreto salato s krompirjem od prejšnjega dne. Meni dajeta mleko na račun. Danes nisem več vzdržal. Pomagal sem jima pri spravljanju sena.

V grabi imamo travnik in krma je njihova. Pomagal sem nositi v košari na hlev. Ni lahko. Ona nosi travo vsak dan ... Obedovali smo skupaj. Dolgo nista privolili. »Vi ste gospod, midve pa viničarki. To ne gre!« sta dejali ... »Vsi pa smo ljudje, Mica, in zato bomo obedovali skupaj. Skupaj delali, skupaj jeli.« — Tako čudno me gledata. Ne zaupata mi. Čutim. Gospod sem zanju, ker sem sin lastnika vinograda, ki ga morata obdelovati, da lahko skromno živita.

Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Vera ga vendar rešiti ne more! Če pa je brat nag ali sestra in pogrešata vsakdanje hrane, pa bi jim kdo izmed vas rekel: Hodita v miru, grejta se in nasitita! a jima ne bi dal, kar je telesu potrebno, kaj pomaga? (Jakoba apostola list splošni.)

Viničarka se brani, noče vzeti od mene ničesar ... »Gospod vas bodo kregali, ker razdajate, kar je njihovo ...« Kam bi se dal? Kaj naj storim? Evangeliji mi parajo dušo.

Vi pa, bratje, ne pešajte v dobrem dejanju. Če pa kdo ne sluša besede naše po listu, njega zaznamovajte in ne pečajte se z njim, da ga bode sram. In ne imejte ga za sovražnika nego svarite ga kakor brata. (Pavla list Tesaloničanom drugi.)

Kdo je moj oče in kdo sem jaz?

Sonja mi je pisala. Pripravlja se za ponavljalni izpit. Tako mrtvo, bledo je njeno pismo. Brez krvi. S Tilko sta večkrat skupaj in igrata. Tilka na klavir, Sonja na svoje gosli. Še nikoli mi ni zaigrala. Vsi pravijo, da igra tako lepo ... Kot prava ciganka baje ... Čutim, da trpi. Očitam si. Zaradi mene je padla. Zmešal sem njene dvome, njeno nevero. Potrpežljivo sem čakal šest mesecev na prvi poljub. Sedaj sem jo uveril, sedaj mi verjame. Ničesar ne vem, kaj je preživela. Čutim samo, da jo strašijo sence; misli, ki so mi še danes miselno nejasne, jo vznemirjajo. Vem: včasih še podvomi. Zato so njena pisma tako mrtva, tako brez čustva. Mnogo častilcev še ima. Svojo ljubezen skrivava. Pred ljudmi se vičeva. Bojiva se, da nama je ne oskrunijo.

Žalarka Liza je naša soseda. Petero otrok ima, malo vinograda, njivo in hudega psa. Mož je bil cementni mojster. Prej so živeli bolje. V vojni je padel. Zadnjič so ji zmanjkale železne grablje. Takoj je osumila svojega soseda, decebogatega viničarja Rantašo. Splazila se je v njegovo kamro. Tam je našla grablje. Stepla bi se skoraj ... Danes je bila nedelja. Popoldan smo sedeli na trati pred zidanico. Grozdje že oteka. Igrali smo na karte. Pa je prišla z najmlajšim sinčkom. Pela je in kričala. Vsa divija se je metala po travi, da se je včasih zabelilo golo bedro. Naša trata presekano prehaja v globok klanec. Kamenite stopnice vodijo navzdol. In Liza se je zvalila naravnost proti klancu. Miril sem jo že ves čas, pa mi je pošepnila viničarka Mica: »Pustite vraga, naj se potolče!« Nisem mogel. Skočil sem zanjo v klanec in jo prestregel.

»Ne delajte neumnosti, tetica! Spodaj je velik kamen. Še ubijete se!«

»Kaj zato. Saj živeti se tako ne splača!«

Sinček je jokal, ko sem jo vodil domov. Ostali so se krohotali.

»Iz obupa se je napila. Prašiček je obolel. Tako mi je raztolmačila njena hči. Čudno, napiti se radi prašička ...«

Danes predpoldne je pritulila njena hči k nam in klicala na pomoč. »Mati se bodo obesili!« je kričala in prosila pomoči. Takoj sem stekel na cesto. Naša viničarka me je zaustavila: »Pustite, gospod, pijano babo! Naj se vrag samo obesi!« Ni verjela. Jaz pa sem slišal obupen jok hčerke in sem bežal proti njenemu domu. Komaj sem prišel do listjaka. Oči so ji rdečeblazno stopile iz globeli, da sem za trenutek obstal pred njo.

»Za boga, tetica, kaj vendar delate?«

»Pustite me, pustite, jaz nočem več živeti!« Vsa je bila iz sebe. Stopil sem k njej in kakor se je branila, sem kljub temu zgrabil za vrv. »Tetica, ne tako, ne delate prav! Bog vam je dal življenje, Bog vam ga bo vzel, vi si ga ne smete. Kaj bo s petletnim Ignacem, če ne bo imel matere? Zakaj si hočete končati življenje? Nikoli ni tako hudo, da bi bilo vredno storiti kaj takega. Vse, kar je hudega na svetu, je Bog poslal človeku v preizkušnjo. In človek se Bogu ne sme upirati. Mirno mora prenesti težki trenutek in takoj bo naslednji veselejši. Ali me razumete? Nikar ne delajte tega. Otroke imate, ki nimajo očeta ...«

Vzel sem ji vrv z vratu.

»Gospod, vi ste tako dobri!« Iz ust ji je smrdelo vino. »Tako dobri ste, gospod! Tega vam ne pozabim.« Zajokala je. »Vse je šlo čez me te dni. Ta prokleti tatinski viničar in danes je prašičku še slabše. Ne vem, kaj bo z njim. Dva sta mi letos že poginila in pravijo, da gre v tretje rado. Pa sem se napila in se hotela obesiti. Vi ne veste, gospod, kaj pomeni zame, če mi crknejo v kratkem času trije prašiči ... Sedaj mi je že dobro. Tako lepo ste mi govorili. Vi bi morali za duhovnika štendirati. Bog vam plati! Pojdite v hišo. Bova malo skupaj pila ...«

»Hvala, tetica, ne pijem.«

»Kakšen gospod pa ste vi, če ne pijete? Pravijo, da gospodje še raje pijejo kot mi. Pojdite, no ...«

»Grem, toda pil ne bom.«

Šel sem z njo, da ji ugodim. Vesel sem, ker sem ji rešil življenje.

Danes sem živel ves dan ob kruhu in vodi. Zvečer sem molil vso uro, da mi da Bog moči za izpopolnitev samega sebe. Sladko uteho občutim v postu in samozatajevanju. Toliko si očitam, da bi se najraje bičal ...

Hudiča ni. Samo Bog je. On je dober in hud. Kar je slabega na svetu, je tudi od njega. To pa zato, da bi v slabem preizkusil ljudi. Tudi Kristusa ni izkušal hudič! To je samo simbol. Kristusa je vabilo veselo življenje, ki je varljivo in vodi v propast. Zato rekajo, da ga je izkušal hudič, ker ga je izkušalo tostransko življenje. Človek pa mora vse želje po tostranskem življenju v sebi zatreti in svoj jaz usmeriti v onostranstvo. Tam je večnost. Smrti ni. Telo razpade, duša ostane in je večnost.

Ker ste vsi, kterekoli duh vodi, sinovi Božji. (Pavla list Rimljanom.) ... Kdor živi po Kristu, je sin božji kot on.

Kako čudno je vse to? Pred letom — vsa moja notranjost se je usmerjala v uživanje, v ta svet. Sedaj se moram boriti proti temu. Ni lahko. Vidni svet je tako vabljiv in močan, da te lahko vsak čas omami. Najstarejša hčerka sosede Lize je Malika. Lepa je. Močna, zdrava, stasita. Tako polne grudi ima in oči kot dvoje bakelj. Tika me. Sinoči je bila pod mojim oknom.

»Ali še ne spiš?« me je poklicala s ceste.

»Kdo pa je?«

Smeh mi je bil v odgovor. Pogovarjala sva se nekaj časa. Moti me. V izkušnjavo mi je njeno zdravo telo. Nocoj sem sanjal o njej. Še nisem trden. Še se bom moral boriti. Moje hrepenenje je: ubiti v sebi vse telesno, vse zemeljsko. S samoutajevanjem in s tem, da si nalagaš pokoro sam, se izpopolnjuješ. Prej sem se vedno upiral trpljenju, sedaj pa spoznavam, da je ravno človekovo trpljenje tisto, ki daje lepoto njegovemu življenju.

Danes imam velik obisk. Pet minut od našega vinograda domuje nadučitelj v svojem vinogradu. Danes je otvoril vinotoč. Pa so ga prišli obiskat stara učiteljica Karla s hčerko, jetični slikar Prelog in suspendirani kaplan Kranjc. Prenočili bodo (razen kaplana) vsi pri meni. Nadučitelj nima prostora. Učiteljica Karla je starejša gospa, ki je marsikaj težkega skusila v življenju. Hčerka je njena lepa, a od ljudi zagrenjena mladost. Njen greh je, pravijo. Kakšni smo vendar, ljudje? Živa je bila in mlada, sedaj pa se mora pokoravati pred ljudmi in cerkvijo, ki jo imenuje »nezakonsko« mater ... Kdo ima pravico tako soditi? Ali ni otrok ravno tako otrok, ako je spočet v cerkvenem formalnem blagoslovu ali ne? Ali ni ona samo mati, človek, ki ga je posvetilo že otrokovo rojstvo samo po sebi? Ni grešila ona, grešijo tisti, ki jo tako sodijo. Vsemogoče stvari širijo o njej. Da je oče njene hčerke nek duhovnik, da se je v mladosti udajala, komur se je mogla —, ne, nikoli bi ne verjel človek, kakšno krivico, kak greh delamo nad svojim bližnjim ... Hčerka je že dve leti učiteljica. Mlada je in brhka, kot je morala biti njena mati. Lepa je. Mati jo strašno ljubi. Preveč. Hčerka je zaradi tega včasih preoblastna nad njo.

Niso se mogli načuditi, kako more tako mlad človek živeti v taki samoti. Vse posle opravljam sam. Kuham, pospravljam, pišem, premišljujem evangelije in iščem bistvo božjega in svojega jaza. Danes mi je lažje. V začetku sem se bal te samote, iz katere so zijali sami dvomi vame, da nisem vedel ne kod ne kam. Popolnoma samemu sebi sem prepuščen. Sedaj sem našel pravo vero in pot do pravega življenja. Mnogo smo se pogovarjali. Hčerka je načela socijalno vprašanje in dokazovala, da je nemogoče spremeniti stanje človeštva. Vedno in vedno pade nazaj v razdelitev med bogate in siromake. Odločno sem zavračal njena izvajanja. Vse to se godi radi tega, ker so ljudje prekomodni, premehkužni, da bi se potrudili. Nekaterniki seveda niti tega nočejo.

»Kako hočete rešiti socijalno vprašanje?«

»Treba je živeti, kot je v evangelijih zapisano. Krist nam je s svojim življenjem pokazal pot. Prezirati je treba vse zemeljsko, ubiti v sebi vsako telesnost, zanikati jo in do skrajnosti omejiti življenske potrebe, pa bomo lahko živeli vsi tako, da bo dobro vsem in Bogu prav.«

»Vi verujete v dušo?«

»Da, gospodična!«

»Kaj pa, če duše ni?«

»O tem ne izgubljam besedi. Tudi jaz sem dvomil, ker so me površno in napačno vzgojili. Drdral sem molitvice, katere so me naučili. Kot dreto sem jih navijal in nikoli pomislil, kaj je v njih. Bolje je izmoliti en sam zbran očenaš, kot pa sto drdrajočih.« Iz žepa sem potegnil evangelije in citiral iz sv. Matevža besede Kristusove: Kadar pa molite, ne govorite mnogo, kakor pogani, kajti oni mislijo, da bodo uslišani zavoljo obilnih besed svojih ... Ona ne veruje v dušo. Slikar mi je povedal, da je doživela veliko razočaranje. Zaročena je bila, zaročenec pa je bil pijanec in jo je hotel posiliti ... Takrat se je udala družbi, tudi pila je. Sedaj so njeni živci popolnoma razkrojeni. Mati se strašno boji zanjo. Zaročila se je proti njeni volji, toda ona ji je vse odpustila.

Posebno poglavje v naši družbi je kaplan. Močan, rdečeličen človek, ki so ga suspendirali radi žensk, kot pripovedujejo. Strašno rad pije. Po dolgotrajni pravdi je pripravdal lepe gorice po umrlem župniku. Umrl je brez oporoke, na smrtni postelji pa je obljubil v navzočnosti še nekoga, da podeduje glavni del — Kranjc. Kuharica, ki je trideset let kuhala, stregla in mu baje bila tudi telesno na razpolago, pa je zahtevala vse zase. Kranjc si je najel kar dva odvetnika. Precej je zapravdal, toda glavni in lepši del je vendar dobil zase. Tako je začel piti na vse pretege. Sedaj je na enoletnem dopustu, pravi. Ako se v tem letu poboljša, pride zopet na faro. Pa ni upanja. Mlado kuharico, ki se šminka, ima pri sebi. Pravijo, da jo je pripeljal iz Zagreba. Iz javne hiše ... Gledal sem ga. V močnem, zdravem telesu razsaja goreča strast. Zmerjal me je, zakaj ne pijem. Tudi na cerkev, duhovnike in ženske sva prišla. Zahteval sem od duhovnika popolno netelesno življenje. (Saj zato mu pravimo duhovnik, ker bodi vse njegovo življenje posvečeno duhu. Duhovnik mora biti nedotakljiv.) Spomnil sem ga na rimske vestalke, ki so jih žive pokopali, ako so se pregrešile s telesom zoper duha. Ni mu šlo v glavo, da more tako mlad človek imeti tako asketične misli.

»Ali zahtevate od vseh ljudi tak asketizem?«

»Od vseh.«

»Potem pa pripravljate konec človeštva. Haha!«

Da, gospod, kaplan, konec telesnega življenja je začetek večnosti duhovnega ... »Kdor pa stoji trden v srcu svojem in nima potrebe, a ima oblast nad lastno voljo in je tako odločil v svojem srcu, da obvaruje svojo devico, dobro dela. Tako tudi, kdor jo moži, dobro dela, a kdor je ne moži, bolje dela ... Ali veste, kje je to zapisano?«

»Pavla list Rimljanom. Hudiča, saj vi ste cel teolog. Vi morate v bogoslovje ...«

»Da postanem uradnik, kaj ne?«

»Strupeni ste. Toda to bo minilo. Ne poznate še sebe niti življenja. Vrgli ste se v askezo, ker berete evangelije.«

Bomo videli.«

»Rad bi vas srečal čez par let.«

»Mislim, da to ne bo težko.«

Nato sva govorila o ljubezni. Sonje nisem omenil nikomur. Besede bi skalile čisto, gorsko vodo najine ljubezni.

»Kako si vi mislite ljubezen?«

»Vidite, to je vprašanje, na katerem si je že marsikdo belil glavo. Po vsem tem, kar sem vam povedal, bi morali priti do jasnega zaključka, da je edina in prava ljubezen med fantom in dekletom ona, ki je popolnoma duhovna.«

»Torej platonska, haha ...«

»Gospod kaplan, strašno mrzim to besedo. Platonska? Neumnost! Čista, duhovna ljubezen in ljudje si ne bodo očitali nikoli ničesar. Vi pravite, da še nisem ničesar doživel? Ne bom se postavljal, toda videl in občutil sem marsikaj. Ljudje vzamejo ljubezen kot nekaj telesnega. Zato rodijo otroke; po par letih zakona pa se odtujijo drug drugemu, ker so se telesno izživeli in ker pravijo, da ni več ljubezni. Razočarani so nad tem, kar je moralo priti, ker je bila že v vsem začetku osnova napačna. Ali mislite, da jaz ne bom ljubil? O, prav gotovo, ampak tako dolgo ne, dokler ne najdem takega dekleta, ki me bo razumelo in ki bo tem mislim sledilo.«

»Ne boste ga našli. Haha! Še ne poznate žensk!«

»Ne bom ga našel?« Kri mi je planila ob tej skepsi v obraz in razvnet sem bleknil: »Ga že imam!« Pogledal me je in ko je videl mojo odločnost, je odnehal ... »Vi ne veste, koliko lepega, čistega je v taki ljubezni. Sicer pa je bolje, da ne govoriva o tem. Jaz ne prepričam vas, vi pa ne mene.«

Slikar je jetičnik, najnesrečnejši med vso družbo. Tih človek. Iz preprostega, kmečkega fanta se je s pridnostjo in nadarjenostjo dokopal tako daleč, da je dobil že pred vojno vstop v slikarsko akademijo v Monakovem. Kot absolvent je prejel šolsko nagrado s štipendijo. Sredi potovanja ga je zalotila vojna in mesto v Italijo je moral v kasarno in na fronto. Težko ranjen in jetičen se je vrnil iz strelskega jarka. Tri leta ni imel čopiča v rokah. Nato je poskusil zopet, toda moči mu pešajo dan na dan. Sedaj se je zaljubil v mlado, razočarano Karlo. (Vse to mi je povedala njena mati.) Mati se boji zanjo, ker ve, da je jetičen. Vsak čas bo šel. Če ga ne bo vzela jesen, ga bo pa zima. Z muko dela. Ljubezen do Karle mu je dala toliko sile, da slika in ji posvečuje slike. Karla se je nekaj časa navduševala zanj, ko pa jo je mati opozorila na njegove pešajoče moči, je spregledala. Ako ju gledam, se mi zdi, da sta oba živa mrliča. Ona ne veruje ničesar in tudi on ne, če tudi skuša to prikriti. Edina vera mu je Karla in še ta gineva ... Strašno sovraži duhovnike. Tudi v Boga ne veruje.

»Ne morem, preveč sem doživel, preveč videl, preveč pretrpel. Življenje se je veselo odprlo pred menoj. Samo pogledal sem vanj, stopiti nisem mogel in sedaj je vsega konec. Včasih bi se rad ustrelil. Kljub temu — upanje še imam. Ozdravim, pojdem v Prago in tam se poživim ...«

Vem, da se to ne bo zgodilo nikoli. Tako hrepene jetičniki, ki so obsojeni na smrt ...

Danes zjutraj me je pri skupnem zajutrku vprašal nadučitelj, če poznam Sršenovo Binico. Mislil sem, da ve tudi že on za tisto moje poglavje. Zardel sem.

»Poznam.«

»Umrla bo!« Zastala mi je sapa. »Ali se šalite?«

»Ne. Zastrupljenje krvi. V bolnici je. Operirali so jo, toda nobenega upanja ni več. Ali res nič ne veste? Saj govorijo vsi ljudje. Noseča je bila, pa je odpravila plod. Babico so že zaprli. S kom je bila noseča, tega noče povedati. Toda sumijo pograničnega komisarja in nekega podporočnika. Babica je plod slabo odpravila in začelo se je gnojiti v njej. Sicer je bilo brezupno, kar sta počeli. Že v petem mesecu nosečnosti. Pomislite, in dekle gre k taki mazački, plača par dinarjev in si pripravi smrt.«

Vem, da sem bil ves bled ob tej novici. Opoldne nisem jedel ničesar. Iz vseh kotov se mi sveti bledi, bolni obraz. Ne morem doumeti, kaj se godi. Mlad človek in smrt? Kaj je zakrivila?

Sredi noči ... Ne morem spati. Molim za Binico.

Odločil sem se. Nimam miru. Moram k Binici. Sedaj razumem, zakaj je bila tako otožna na vlaku. V gozdu naberem ciklam (oj, koliko jih je letos!) in jih ponesem nesrečni Binici. Saj ne bo umrla. Molil sem zanjo. Kako bo vesela, ko ji prinesem ciklam. Tako opojno diše.

Sedaj grem. Nikomur nisem povedal, kam.

Pozno je že. Sedim pri mizi in mislim na tragedijo mladega človeka, ki mu je sojeno samo še par dni življenja. Kakor da bi ne vedel ničesar posebnega, sem vstopil v Sršenovo gostilno. Ves prašen sem bil po dveurnem, počasnem hodu, sredi katerega sem večkrat podvomil, ali naj grem ali ne. Toda neka nevidna sila me je vlekla. Rad bi videl Binico iz oči v oči. Gostilna je bila prazna. Nobenega gosta. Stopil sem v kuhinjo. Tam sem našel objokano mater. Povedal sem ji. Takoj me je peljala v sobo. Binico so prepeljali iz bolnice domov, ker je zdravnik povedal, da je izročena gotovi smrti. Mati naju je pustila sama. Mučno mi je bilo. Segla sva si v roke. Njena je bila mrzla. Mrliška.

»Dober dan, Binica! Kako je z vami?«

»Hudo, pa bo že bolje. Sedite sem k meni, na rob postelje!« Sedel sem. »Vesela sem, da sem doma. Včeraj so me prepeljali in danes mi je zelo dobro. Prej sem se že smejala.«

»Pazite, mogoče ni dobro ...«

»Nič hudega. Čudite se, kaj ne, da me najdete v takem položaju. Vem, o dobro vem, kaj vse ljudje govore ... Ljudje so strašno krivični. To boli. Ne razumejo mladega, trpečega srca, ki je zahrepenelo po lepoti, po nečem, česar ni ... Za svoje hrepenenje pa je sprejelo pest in pljunek v oči. Povejte, kaj vse govore, vi mi povejte! Nihče mi noče povedati.« Dolgo sem se branil, nato sem povedal vse, kot sem slišal.

»Vidite, dragi Leo, vi boste mogoče bolje razumeli kot drugi. Tako je. Človeka sodijo zaradi mladosti. Hrepenela sem po dobrem človeku, ki bi mu lahko vse zaupala, ki bi mi bil vse ... pa me je pustil, pozabil, potem, ko me je vzel. Udala sem se mu, sama ne vem, kako ... Vi se čudite, da vam govorim take stvari. Zakaj bi tudi ne. Sedaj je vseeno. Če ozdravim, me izroče sodniji, če ne ozdravim, umrem. Zato mi je vseeno. Zato vam govorim tako. Kdo je tisti, ki me je spravil na to posteljo? Življenje. Ljudje, vsi tisti, ki so se ozirali po mojem telesu, duše moje pa niso občutili ... Jaz sama nisem imela besed za vse tisto, kar je bilo v meni, toda verjela sem, da morejo drugi vsaj občutiti, če jim jaz povedati ne morem. Nato je prišlo tisto. Udala sem se drugemu človeku, v obupu sem se udala, da bi pozabila razočaranje. Nisem imela časa misliti na posledice; sploh ni bilo razuma v meni. Bila sem otrok trenutka. Zato ležim danes tukaj ... Težka je bila pot do te postelje.«

Oddahnila si je.

»Zdravnik je predpisal, da ne smete veliko govoriti.«

»Vem, tudi to vem, da se ne bi smeli o teh stvareh pogovarjati z menoj. Saj drugim ne govorim. Vam sem povedala, sama ne vem, zakaj.« Soba je bila nasičena s težkim, bolniškim zrakom. Vse to me je dušilo. »Ali vam je moje pripovedovanje zaprlo sapo?« Nisem imel odgovora za vse to. Bilo mi je strašno.

»Mislim, da ni vse tako črno, kot si vi predstavljate. Življenja še ni konec.« Pomislila je, pogledala mi v oči in mi odgovorila trdo, hladno: »Zakaj govorite kot drugi?« Spustila se je v jok. »Dobro vem. Vsega je konec. Umrla bom ...« Stopil sem k njej in jo pobožal po vročem čelu. Težko mi je bilo še vedno, četudi mi ni kanila iz oči nobena solza. Toda mislim, da me je razumela.

»Srečno!«

Tako sva se poslovila in svinčenih nog sem se vračal domov.

Novi dvomi rastejo v meni. Upira se mi vera v dobroto božjo, če pomislim na Binico. Smrt jo čaka. In če bi ostala pri življenju, postavili bi jo pred sodišče, ker je morila. Ali je res ona morila? In če je, ali ni imela pravice do tega? Zakaj umreti? Mladost in smrt, ali ni to kot dan in noč? Ali še ni prezgodaj?

Mogoče, da mi vse te misli narekuje tostransko življenje, na katerega smo še vsi tako priklenjeni. Danes je ta klic v meni močnejši kot evangeliji, Bog in onstranstvo. Kaj je onstranstvo? Kam bo šla Binica? Ali gre sedaj komaj v življenje, ali gre res v smrt? To lepo, mlado bitje, zakaj je moralo usahniti? ... Da, ljudje so, ki so vse to zakrivili ... Misel se mi jasni. Vsaj za trenutek in lažje mi je.

Dan se nagiba v noč. Tišina, čutim samo utripanje svojega srca. Sedaj sem mirnejši. Vse sem premislil. Treba je iztrebiti vse tuzemsko, telesno in Binicam ne bo treba umreti.

Utrujen sem. Ali bom spal?

Ne morem spati. Že dve uri se premetavam v postelji. Vse se vrti okoli mene. Binica bo umrla.

Molim ...

Dva dni nisem pisal ničesar. Nisem mogel. Iz daljave prihaja zvonenje. Binica je umrla ...

Na pogreb nisem šel. Kaj bi iskal med ljudmi, ki so šli za pogrebom kot vpreženi konji pred vozom. Vem, da so šli tudi vsi tisti možki, ki so se v življenju s pohotno mislijo ozirali po mladi Binici. Zvečer se bodo pogovarjali o njej kot o nečem, česar ni več. Sovražim jih, iz dna duše jih preklinjam.

Binici je bilo sedemnajst let.

A jaz vam pravim, da vsak, kdor pogleda na ženo, da je poželi, prešestvoval je uže z njo v srcu svojem. (Evangelij sv. Matevža.)

Nadučitelj se zelo zanima za Lojzkinega brata Ivana. Letos je napravil maturo na učiteljišču, pa je zaprosil za domači kraj.

»Ali je res tak klerikalec?«

»Vidite, gospod nadučitelj, vsakega človeka sodite danes po tem, če je klerikalec, demokrat ali radičevec. Vse to je največji hurabug. Jaz ne prisegam na nikogar. Nasprotno. Ivan je zelo veren in drugega nič. Za organizacije se ne briga. Seve, da hodi s klerikalci, ker ti so vzeli vero v zakup.«

»Potem ga lahko vzamem na našo šolo?«

»Mislim, da!«

»Kakega notoričnega klerikalca bi ne maral, ker nam lahko vse pokvari. Zato sem vas vprašal. Če je pa tako, kot pravite, da se za politiko ne briga, potem ga vzamem in skušali ga bomo pridobiti.« Nato sva govorila o vzgoji mladine. Ostro sem napadal sodobno metodo, najbolj pa vmešavanje politike v šolo. Politika je vlačuga. Kot hijene preže vsi na mladega človeka, da ga pridobijo zase, da jim nato robota. Da, gospod nadučitelj, nisem ne klerikalec ne demokrat. Toda jaz vem, na samem sebi sem občutil, da je vse to laž. Laž, laž, trikrat laž. Ali je recimo sokolstvo kak svetovni nazor? Ali recimo: ali je program demokratske ali radikalne stranke sploh kak nazor? Same fraze, laž. Nikomur več ne morem verjeti. Klerikalci, seve, imajo lažje. Cerkev imajo in Boga. S tem operirajo. Vi pa pravite: »Proti cerkvi nismo, samo proti duhovnikom, ki politizirajo. Vera mora biti, vera za preprostega, neumnega človeka!« Sami ste pa brezverci. Nas učite tako, v praksi pa delate drugače. Vse, kar ni vaše, je proti vam, pravite. In niti vi niti kdo drugi ne dopusti nič tretjega. Letos smo z muko ustanovili Ljudski oder. Brez razlike političnega prepričanja. Vsi so nas napadali. Vsi so rovarili proti nam. Največji dobiček imajo klerikalci, ki so organizacijo takorekoč kupili. Naprednjaki so nas bojkotirali, da smo doživeli deficit. Orjuna nas je tajno razkrajala, klerikalci so pokrili deficit in danes imajo organizacijo ...

Dolgo sva se prepirala. Končno se je moral udati moji zahtevi, da bodi šola daleko od vsaga strankarstva in politike. Ako hoče danes mlad človek živeti, si mora z muko zgraditi svoj svetovni nazor sam. Šola in njegovi vzgojitelji mu ne dado ničesar. Ponosen sem na svoj nazor, zakaj samemu sebi bom očital in nikomur drugemu, ako zgrešim pot. Danes sem miren, zadovoljen. Zdaj ni več vprašanja: življenje ali smrt? S Sonjo se imava rada. Vem, da se ne bova znašla v skupnem življenju nikoli.

Telesnost uniči vse. Telesnost oskruni vso duhovno lepoto. Tudi Kristus je ljubil Magdaleno in Magdalena se je po njem zveličala. Iz blodnice je postala svetnica. Spoznala je, da je duh večen, telo pa minljivo. Zgnilo bo v zemlji. Črvi ga bodo razjedli ... V čudeže ne verujem. Sam Kristus pravi, da govori vedno v prilikah, v simbolih. Slepci so tisti, ki ne vedo za njegovo luč in on je dal luč vsem tistim slepcem, ki imajo voljo, da spregledajo. Ni zdravil oči, zdravil je duše za zveličanje.

Resnično, resnično ti povem: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega. (Evang. Janez.)

Danes je pritekel k meni Franček. Doma se je v trenutku raztrganosti izpovedal svoji kmečki materi, celo svoje dvome ji je zaupal in izrekel, da v teologijo nikoli ne pojde. Tako je prišlo do preloma. Sedaj se že pet dni klati okrog. Že dva dni dežuje. Ves premočen je prišel k meni.

Njegov oče je bil med vojno težko ranjen in je umrl v Ljubljani. Vsako leto na Vseh mrtvih dan roma Franček na njegov grob. Mati, ki mora od tistega časa sama voditi kmetijo, se udaja pijači. In Franček ji je očital tudi to. Takrat se je zjokala, češ, da se otroci postavljajo proti njej in se je napila še bolj. Sedaj sta popolnoma narazen. Odrekla mu je za jesen vso podporo. Že takrat je bilo precej krega, ko je bil izključen iz semenišča. Sedaj pa, ko je povedal, da v bogoslovje ne pojde nikoli, sta se razšla. Skušam ga tolažiti. Toda on dela načrte. Neka majhna vsota mu pripada mesečno po očetu. Tisto bo uporabljal in mogoče, da se po maturi mati spremeni. Veliko je kriv župnik, ki vedno zahaja v njihov dom in pridiga o lepem duhovniškem poklicu. Frančeku je takrat, da bi ga udaril v obraz.

Popoldne se je razneslo po vrhu, da je kaplan Kranjc oskrunil šestletno dekletce svojega soseda. Zvabil jo je s sladkorjem k sebi. Njegova kuharica ni bila doma in tako se je zgodilo. Drugi dan, ko je otrok že doma vse povedal, sta ga s kuharico vlovila in prisilila, da je pisal diktat, v katerem pravi, da ni res. Nekaj blaznega je v tem. Nadučitelj pripoveduje, da je baje ves potrt. Začel se je zavedati, kaj je storil. V gostilni sta se srečala in resignirano je izjavil: »Takemu človeku ni pomoči!«

Pogovarjava se s Frančkom. On ga brani. Prisilili so ga v teologijo. Poklica ni čutil v sebi. Zdrav, mišičast fant je bil in je postal še močnejši — kri mu je gorela. Vlažne stene bogoslovnice pa so ga stiskale in kri je zaplala še bolj. In tako dalje. V neutešenosti se je počasi znašel v abnormalnosti. Pije. Kaj pomaga, da so ga za leto suspendirali. Izgubljeno je njegovo življenje.

Jaz pa sem mnenja, da ga zagovarja preveč. Človek ima vendar možgane, glavo in misli in voljo. Ali se ni moči premagati? Jaz verujem, da se človek lahko premaguje ... Jaz sem se premagal popolnoma. In ako se tudi prikrade tihotapski odkod, volja je tukaj, ki z drugimi misli prežene vse. Delati je treba. Vedno mora biti človek z nečim zaposlen, da se utrudi, pa ne bo imel takih poželenj, ki jih ne bi mogel premagati.

Mirko nama je pisal. V bolnici je. Franček pravi, da je jetičen in da se je zaljubil v sestro Margareto, ki mu streže.

Tako je prišel v najin pogovor nov motiv.

Franček in Mirko sta v preteklem letu stanovala skupaj. Marsikaj sta doživela. Zaupal sem mu, da pišem dramo o mladem človeku, ki se bori s telesnostjo. Konca še nisem zaključil. Rad bi, da bi vstal, da izzide iz boja kot zmagovalec. Toda nekam protivi se mi. Tudi Franček je zato. Očital sem mu njegovo nemoč. Razvnel se je in mi dokazoval, da ni mogel drugače, kot se vedno znova udajati svoji gospodinji. V njem se je vzbudila neutešna strast in gospodinja ga je imela, kadar ga je hotela. Zaveda se, da to ni bila ljubezen, toda nekaj mučnega je bilo. Večkrat je hotel pobegniti, se preseliti kam drugam, toda neka nevidna sila ga je vedno zadrževala. Sedaj mu je lažje, če tudi mu je že pisala, da se naj zopet povrne. Pa se ne bo. Trdno je sklenil. Tudi on hoče biti močan in prerojen.

O Mirkotu pa je mnenja, da je izgubljen.

Dramo sem končal in jo krstil za »Nemoč«. Napisal sem jo samo radi tega, da pokažem eno izmed slik iz življenja sodobne mladosti, da bi ljudje vedeli, koliko mora sodobni mlad človek izkusiti. In kako si mora graditi nazore o življenju sam. Ne starši, ne šola, nihče se v tem pogledu ne briga zanj in ko se pojavi prva telesnost, ne ve, ne kod ne kam, ako ga slučajno ni podučil kak Toni. Januš se je v tistih stiskah vrgel v zakotno ulico in v religijo. Pa je prišel navzkriž z vsem svojim duševnim življenjem. V zakotni ulici je nalezel bolezen, ki bi se sicer dala ozdraviti v kratkem času, toda, ali je bil preponosen ali preboječ, da bi izpovedal svojo nezgodo — tega danes ne ve nihče — doživel je katastrofo in danes je v blaznici ... Toda kakor da se ni zgodilo nič. Šola je ostala v svojih temeljih, profesorji se niso nič spremenili in o ravnatelju učiteljišča Kotniku marsikaj šušlja. Ne vem. Danes še ne bom sodil, ker ne vem. Maksim se je ustrelil iz upornosti. Profesor Klinc je imel proti koncu leta pridigo o samomorilcih in jih nazval strahopetce. Seveda, on je strahopetec, da mu ni para. Še po smrti je skušal vlivati gnojnico na grob mladega človeka, ki je izkrvavel sredi sodobne šole, ki je tako kolosalno klasificirana s samomori svojih gojencev. Razrušiti bi bilo treba to stavbo laži, gnusobe in šarlatanstva. Človeka vzgajajo v popolno nevednost, ne odstirajo mu luči, še tisto trohico življenske svetlobe, ki tlije v njem, ubijejo s svojimi frazami in lažmi. Največ zločinov pa zakrivijo z dualizmom: tu telo — tam duša —. Telo sploh zanikajo, kakor da ga ni — duši pa govore same bedostoče in laži. Zakaj se ne pove mlademu človeku naravnost: tako in tako je. Sedaj si prišel v novo dobo, telo se je razvilo itd. Zakaj mu z dobro, odkritosrčno besedo ne razčlenijo vsega? Zato, ker so vsi hinavci! Ker vsi služijo mamonu.

In samo zato sem spremenil konec v svoji drami. Prvotno sem sicer hotel pokazati, kako lahko mlad človek vstane, kako se z uspehom lahko premaga in zmaga — toda tega ne privoščim sodobnim pedagogom. Pretepali bi se zadovoljno po svojih trebuhih, pleše bi se jim od samozavesti kar zabliščale in rekli bi: »Vidite, naj bo skušnjav kolikor hoče, tako smo ga vzgojili, da lahko premaguje vse.« In vem, da tako tudi mislijo. Toda to je samoprevara, je laž. Ker tako ni. To ve Franček, ve Mirko, ve Toni, ve Januš in še stotine drugih. Moja rešitev je popolnoma slučajna in je kratko zapopadena v tistem srečanju pri svetiljki. Sonja.

Vem, jaz vstajam, toda za mano leže težki boji in prišel sem na počitnice, da nisem vedel ne kod, ne kam. Šele sedaj sem našel harmonijo. Telo je nekaj prehodnega, duša je večna. Telo obvladaj, ga uničuj, brzdaj, in če ni drugače, ga tudi bičaj! Pa ne z besedo, v dejanju je vsa moč. Kdor samo govori, in tako ne dela, je hinavec in zločinec. Kar zahtevaš od drugih, preizkusi najprej na samem sebi.

Naj ve svet, koliko mladih ljudi propada samo zato, ker je nemoč močnejša v njih kot moč. Zato bodi moja drama živ spomin vsem tistim, ki še lahkb mislijo, razumejo in ki še imajo količkaj dobre volje.

Stane se potepa po Ljubljani. On je prav posebno poglavje med nami vsemi. Vetrnjak. Misli samo, da bo iz njega najkrvoločnejši komunist, pa je sedaj orjunaš. Vse bi rad potolkel. S Cankarjem v roki robanti po vseh rodoljubih in nacijonalizem mu je vse. Iz ekstrema pada v ekstrem. Prepričan sem, da orjunaštvo ni njegovo zadnje poglavje. Z Mileno sta se spet skregala.

Nič več ji ne piše zaljubljenih pisem in tudi pesmice so mu umrle. Sedaj se baje potika po Ljubljani. K nam ne pride več, ker je tako obljubil profesorju Pečarju. Franček trdi, da ne bo iz njega nikoli nič. Tako star je že, pa še ni nič ustaljen ...

Še vedno je prepad med menoj in njimi, četudi me že mnogi poznajo. Sinoči, ko sem šel na svoj običajni sprehod po vrhu, sta stala pred hišo v klancu dva moška. Pozdravil sem ju. Bil sem menda pretih, ker me nista slišala. Zato se je eden obregnil: »Gospodič misli, da ga bova pozdravila midva.« Noge so se mi opletale, ko sem korakal mimo hiše in v obraz mi je zaplala kri. Zakaj vedno in vedno »gospod« in »gospodič«? Vem. Moj oče je zanje gospod, ki kot vsi bogati kmetje bolj slabo nego dobro plačujejo delavce. Kmetje so zmenjeni med seboj. — Toliko plačamo za košnjo, toliko za žetev in toliko za mlatitev! — Viničar nima ničesar nego roke in kopico otrok pa nagnjenje k pijači. Nekateri strašno pijejo. Zadnjič sem govoril z našim viničarjem o tem vprašanju.

»Ti lahko govoriš proti vinu, ker imaš še druge reči na razpolago. Mi smo pri vinu zrastli in pri vinu umremo. Zakaj bi ga ne pili, če se vse leto mučimo z delom v goricah? In naše vino je dobro, le da ga mi, ki delamo, dobimo premalo. Če pa misliš, da je kvarno za človeka — za nas je vseeno. Crkneš danes ali jutri. Vse življenje je samo delo in nepoplačani žulji. Življenje je že tako, da so gospodje in delavci. Mi moramo delati, da se gospodje okoriščajo s tem. Sicer so naš gospod dobri. Pri njih vlada red. Kar obljubijo, dajo. In marsikaj nam je bolje kot drugim. Zato pa so seveda bolj strogi kot navadni kmetje. Kmeta lahko opehariš, našega gospoda težko.«

Tak je bil njegov evangelij in molčati sem moral. Ko me je prosil še za četrt vina, sem mu ga dal. Izgubljen je. Njega ni več moči popraviti. Vse življenje je tako živel, na stara leta se ne bo spreobrnil. Toda eno je, kar me kljub vsemu slabemu vleče k tem ljudem. Živijo dan na dan, molijo in delajo in preklinjajo in — živijo. Njih grehi niso grehi, ker živijo, kakor morejo in morajo. V tem spoznanju je že upor. Zakaj morajo? Od kdaj je pisano, da morata na zemlji živeti gospod in hlapec tako, da je sovraštvo med njima? Viničar škili, kako bi opeharil gospodarja zato, ker bi rad bolje živel. Gospodar pa je gospod, in če ga dobi pri tem, je viničar goljuf in tat ...

Kam to pelje?

Včasih, kakor da me je strah, če grem ponoči po vrhu in jih srečavam. Vem, nikoli bi me ne pozdravili, da jih sam ne pozdravim. In včasih mi niti ne odzdravijo. Kakor da ne verujejo, ne zaupajo mojemu pozdravu ... To me boli. Odkrita in topla je moja beseda in še gorečnejše je moje hrepenenje premostiti prepade, ki so okrog mene. Zakaj me sovraži in prezira človek, ki ga srečam zvečer na cesti, če tudi mu nisem storil nič žalega? Ali sem zato, ker sem sin »gospoda«, večno od njih proklet? Ne. Tako ne sme biti. Tako ne more biti. Zadnjič sem že govoril o tem s čevljarjem Markom. Star je, toda zdrav in zgovoren. Rad posluša in pripoveduje. Pred dvemi leti se je peš napotil v Beograd kot hlapec Jernej na Dunaj. Med potjo pa je gladoval in je pri neki kmetici ukradel kolač kruha. Poslala je žandarje za njim in tako mu je bila prekrižana pot. Kaj se pravi — krasti? Lačen je bil in je — kradel? Ali bi naj crknil ob cesti, ob kolaču kruha, ki ga je imela kmetica v obilju?

Sedaj misliva na Januša, ki je v blaznici. Čudne stvari je počenjal, dokler ga niso odpravili tje. Na bližnji postaji je nekega večera razbil na kretnicah rdeče luči. Dolgo sva premišljevala s Frančkom, zakaj je ravno razbil rdeče in ne zelenih ali modrih. Ko pa sva ponovno prebrala, kar je napisal v zvezek mojih matematičnih nalog, sva se sporazumela, da je to posledica gostilne zakotne ulice, v kateri so žarnice pokrite z rdečimi senčniki. V mojem zvezku pa je napisano sledeče: Povedal vam bom povest o rdeči luči.

Nekoč je šel mlad, neizkušen človek v zakotno ulico. Tam je bila gostilna, kjer so prodajali tudi dekleta. Šel je tje, da bi se utešil, da bi se v enem samem trenutku lahko izživel za vso svojo mladost. Zakaj tega mladega človeka so že več let ljudje držali v kletki kot kako žival, ki jo goje in vzgajajo, da pozneje odplača vse tisto, kar so zanjo porabili. Zgodilo pa se je, da se je mladi človek, ta čudna zver, pozvijačil in pobegnil neko noč tje, kamor bi njegova noga nikoli ne smela stopiti. Novo življenje se je odkrilo tam zanj. Življenje rdečih luči. Stene so slabo pobarvane, mračne so in vendar niso take kot semeniške. Njih mračnost je prijetna in da človeku lažje dihati. Pod stropom vise rdeče luči ... da, rdeče, žareče luči. V sijaj rdečih luči je stopil moj mladi človek s čisto, trpečo dušo, da bi jih doživel in izživel. Prišel je še z njim drugi, ki mu je bilo Toni ime in ki ni nič več mislil na rdeče luči. In so pili, peli, se veselili. Niso bili sami. Troje kratkokrilih deklet je bilo v gostilni in oči mladega človeka so padle na najmlajšo, na najdražjo. Plave lase je imela in v očeh so se zrcalile rdeče luči. Vesela je bila in draga. Mladi človek je plačeval. Svoje zadnje pare je zbral in jih potrošil, da je mogel objeti mlado dekle, da ga je lahko stisnil k sebi. Neroden je bil in nedolžen kot otrok. Dekle ga je vzljubilo in zvabilo v svojo celico. Pijan vina in prečutih noči, utrujen od misli, ki so ga zadnje dni vedno bolj silile v zakotno ulico, je šel z njo v malo sobico, kjer je viselo polno slik in razglednic po steni. V kotu je visel Kristus z žegnano vodo ... Ko ga je zagledal, bi se bil rad pokrižal. Pa se ni, zakaj dekle, ki je bilo zraven njega, je odprlo svoja prsa in njene grudi so bile močnejše kot Kristus. Mladi človek se je vrgel nanjo strgal ji obleko s telesa in pil njeno in svojo strast ... Nad posteljo pa je bdela rdeča luč, mamjša in bledejša od tistih v gostilni. Mladi človek je v trenutkih strasti doživel svojo prvo rdečo noč ...

Nato je prišel še večkrat. Nobene vere ni bilo več v njem v lepe in ostre besede, ki so mu jih govorili zveličavni gospodje. Klicalo ga je in šel je, ker je mislil, da je našel odrešenje in odgovor svojim vprašanjem. Tisto dekle pa ni bilo njegovo dekle. Samo kupljena ženska je bila, ki nikoli ni dekle, zakaj svojo ljubezen prodaja vsakomur. Sicer ljubezni niti nima več. Samo telo ima in še telo je mrtvo in hladno kot zavržen stroj. Zato se je zelo zmotil, ko je po prvi noči mislil, da je to — ljubezen in dekle — dekle. V njem je bilo toliko hrepenenja in sanj, da ni videl tega, kar je bilo, temveč, kar si je želel. Zato je moralo priti razočaranje. Zakotna ulica sovraži vsakogar, ki ni kot ona. In ker mladi človek ni bil kot ona, ker je imel hrepenenje, dušo, se je maščevala ...

Bolan se je vrnil v svojo kletko, bolan zopet na duši in še na telesu. Zakotna ulica se je maščevala. Dekle, ki ni bilo dekle, ga je okužilo ... Kam naj krene s te poti? Kdo je bil, ki ga je poslal na to pot? Bog? Vsi temelji, ki so bili do takrat trdni in neomajni v njem, so se omajali in mozeg mu grozi z revolucijo ... (Ali se vam zdi čudna ta primera?) Sive kletke gospodar pa je velik gospod, božji gospod, ki je krotilec vseh mladih zveri. Trd obraz ima in težko podkovane čevlje. Ne ve, da se mu je izneverila mlada zver, ki divja v samem sebi in ne ve ne kod ne kam. Nikogar nima, zato je ostala zakrknjena v samem sebi in sodi sebe in Boga, ki je vseveden, vsemogočen, vsedober. In sedaj se vrši borba med njim in Bogom. Kako se bo končala, ne vem ...

Kaj sem napisal včeraj? Tisti mladi človek, tista zver sem — jaz. Danes je bil pri meni Leo. Ne maram ga. Preveč je uslužen in prijazen. Ne zaupam mu. V šoli so se čudili, ko sem med uro pobral knjige in odšel. Nekaj sladkega je v igranju. Hotel sem doživeti, kaj bodo rekli, če vstanem, grem in povem, da ne pridem več ... Haha Kaki obrazi! In Leo ... Kako je bil v skrbeh, ko sem jokal! Saj nisem jokal. Zakaj bi jokal? Jokati ne smem. Samo igral sem. Da. Leo in vsi mislijo, da bom zblaznel ...

Ali res nisem jokal?

Noč je tako tiha. Zbudil sem se, ker se mi je zdelo, da nekdo joče. Pa je samo Karl smrčal.

Sanjalo se mi je o rdeči luči.

Svoje povesti še nisem končal. Zato, ker še nisem doživel svojega konca.

Včasih so mi misli prepletene vsevprek.

Ali sem res že blazen?

Tam v kotu se mi rdeči rdeča luč. Da, čisto jasno ... Zakričal bom.

Zakaj imajo v zakotni ulici rdeče luči, da me sedaj preganjajo? Ne vem, kam z njimi in hudo mi je. Zbežal bi rad nekam. Kam?

Jutro.

Domov pojdem, k materi. Mogoče, da najdem pokoja na vasi, na naših belih cestah in travnikih. Bolezen zakotne ulice grize v meni ... Pokora mora biti za greh. In kaj je greh?

V samostan pojdem. Tam ni rdečih luči, tam je mir in pokoj in bičanje lastnega telesa.

Še več je napisano v zvezku, pa ne moreva prebrati, ker je gosto črtano in izbrisano. Na mnogih mestih se ponavlja ime dr. Klinca, rdeča luč in Bog. Mnogo je moral Januš trpeti, predno je zblaznel. Ali sedaj res ne ve ničesar? Ali je njegov svet tako daleč od našega, da je še strašnejši? Pravijo, da so ga morali že večkrat obleči v prisilni jopič. Drugo noč v blaznici je razbil križ na drobne kosce in ga poteptal z nogo. Čez dva dni so ga morali peljati v kapelo, kjer je pobožno molil. Tistega večera je bil miren in s strežnikom prijazen ... To je vse, kar vemo sedaj o njem. Mogoče, da ozdravi, da se povrne med nas. V blaznici so zdravniki opazili bolezen zakotne ulice in jo zdravijo. Ni nevarna. Toda težko bo ozdravila Januša, ki je tako bolan na duši ...

Binica je umrla, ker so jo umorili. Januš je več kot mrtev. Kdo je kriv, vpraša vsakdo. Niti najmanj ne oklevam reči: krivi ste vsi, ki vodite današnje življenje, vsi, ki ste nagniti stebri današnje družbe. Naša šola z vsemi Homerji, Platoni, z vsemi veličinami preteklosti in profesorji sedanjosti, — je stvar, ki jo bo treba uničiti. Profesor se bavi samo privatno s politiko, ravnatelj še časti Habsburžane v svojem kabinetu, ob kraljevem rojstnem dnevu pa govori jugoslovanski govor. Leta 1914 je napisal povest proti Srbom. Tri leta so jo delili prvošolcem, da so jo morali znati pripovedovati v nemškem jeziku. Jugoslavija je za nas danes nekaj mrliškega, praznega. In mi bomo izneverili vso mladino, ki je zdrava in ki hoče ven iz tega življenja. Kako morem verovati v to, kar mi predavajo, če vem, da sami ne verujejo? Nacijonalizem je protičloveški. Vsi smo ljudje. Belokožec ni zaradi svoje bele kože vzvišen nad črncem.

Oba sta človeka. Zakaj bi sovražil Nemca, ki mi ni nikoli nič žalega storil, samo zato, ker je Nemec. In še bolj: zakaj naj napadam sošolca, ki je liberalec ali klerikalec, ker sam nisem ... Vse to bo treba odplahniti. Preko tega bomo morali vsi, ki hočemo živeti. Že danes čutim, kako bomo šli. Najprej se bomo uprli. Vsem. Cerkvi in šoli. Če nas bo samo deset, pet ali dva, uprli se bomo. Neposlušnost in prezir vsega, kar je, bosta naše maščevanje. Nocoj sva si s Frančekom edina, da vriskava in pojeva ob teh mislih. Maščevali bomo Binico, Januša in Maksima in sebe, gospod profesor Novak, dr. Mahkota, Kaučič, Klinc, Kramar ... Nepregledna je vrsta mrtvaških lobanj, ki leže ob vznožju človeka ...

Nihče se danes še ne zaveda, kaj je bila vojna za nas. Sami nimamo prave besede za vse, kar smo takrat doživljali. Frančekov oče je umrl na rani od granate. Na smrtni postelji ga je obiskal in ni vedel, kaj mu naj pove v slovo. Samo jokal je, ko je gledal obvezanega in izobličenega očeta. Ko je umrl, so ga pokopali z vojaško godbo. Vojaki so oddali salvo ... Ali bi naj to bilo zadoščenje zanj, ki so mu vzeli očeta? O, kako grozno je, če pomislim, da so se klali štiri dolga leta! Samo klali, nič drugega. Zato, da so si drugi razdelili zemljo in ljudi. Mussolini divja po Italiji, fašisti požigajo naše domove in ubijajo naše ljudstvo, mi slavimo razpad Avstrije, pa nam je hudo kot nikoli. Po cestah srečavamo invalide. Brez rok, brez nog, spakedranih obrazov ... in zato prejemajo par dinarjev na mesec. Drago je bila kupljena vojna in po ceni se plačuje človeško meso. Kaj se to pravi SHS? Politika? Pašič, Herriot, Mussolini itd.? Ničevost vseh ničevosti. Ko se je začela vojna in je moral oče k vojakom, so mi povedali, da ne bom mogel v mesto. Jokal sem ves dan. Nič nisem jedel. Ko se je oče odpeljal na vojno, nisem jokal radi njega. Jokal sem, ker mi je vojna preprečila odhod v mesto, kamor sem tako hrepenel. Takrat sem hotel postati oficir. V šoli so nam povedali toliko lepega o cesarju in cesarici, o princih in vojski, da smo mnogi želeli postati oficirji. Nato je prišla vojna. Poprosil sem mater za petico. Kupil sem zavitek, papir in znamko. Trgovka me je vprašala, komu kupujem. Zlagal sem se in dejal, da za hlapca. Nato sem se skril za hlev, kjer je bil velik kamen in sem napisal pismo cesarju.

Kako mu je treba pisati, so nam povedali v šoli. Prosil sem ga, da naj odpusti očeta, ker je mati tako žalostna, neprijazna in polna skrbi, jaz pa bi rad v mesto v šole. Oficir bom. Zato naj očeta odpusti. Zrastel bom in mu bom več koristil kot oče. Tako sem pisal cesarju in vrgel pismo v nabiralnik. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Od takrat sem lažje čakal in pridno sem molil za očetov povratek. Po enem letu se je vrnil, ker je bil na srcu bolan. Tega takrat nisem vedel. Mislil sem, da ga je rešilo moje pismo. V šoli so nam pripovedovali o avstrijskih zmagah, o pogumnem prestolonasledniku, o krutih Srbih in krvoločnih Rusih. O, mnogo, premnogo so nam povedali in nas učili sovraštva. Dobro smo se ga naučili in zdaj ga obrnemo na vas, kot so ruski vojaki obrnili puške na svoje komandirje ... Ko sem prvič videl srbskega ujetnika, sem podvomil o tem, kar so nam pripovedovali. Toda to še ni bilo dovolj. V jeseni leta 1917 se je ustavil pod oknom našega stanovanja avstrijski vojak, Bosanec. Poprosil nas je, otroke, za skorjico kruha ... Tudi to še ni bilo vse. Nekega popoldne sem se potikal ob železniški progi izven mesta. Zašel sem tje, ker sem spremljal marškompanijo na kolodvor. Godba je igrala, vojaki so peli, vmes pa sem videl objokane žene in dekleta. Navdušenje nekaterih vojakov in godba sta me omamila, da sem kričal z njimi na slavo avstrijske vojske in na propast sovragov. Kot smo se učili v šoli in vsepovsod. Radovedno smo zijali na slovo na kolodvoru. Zabavno se nam je zdelo, ko sta se v čakalnici poljubljala oficir in njegova nevesta. Ko je vlak odpihal, smo šli ob progi skozi predmestje na polje. Tam smo našli vlak rdečega križa, poln težkih ranjencev. V mlade možgane mi je zakričala kri. Iz italijanske fronte so jih pripeljali. V mesto jih niso hoteli peljati, ker bi ljudje videli. Ustavil sem se pred obprtim živinskim vagonom. Trije saniteti so stali ob težkoranjenem kadetu, ki se je premetaval od bolečin. Nihče se ni zmenil zame, zato sem gledal in poslušal.

»Ne bo ga treba nesti v bolnico. Izdihnil bo vsak čas!« je dejal star, zarastel vojak. Kadet je venomer klical: »Mami! Mami!« Nikoli do takrat nisem mislil, da tudi oficirji jočejo ... In kadet je v vagonu umrl. Študenti smo se sicer še vedno v živem razpoloženju vrnili v mesto; v meni pa je kričal krik umirajočega kadeta. Kot zaklet je bil tisti dan mojega življenja. Ko smo prišli na veliko cesto, smo srečali vojaški pogreb. Pred vozom je stopal vojni kurat, za njim sta nesla dva vojaka venec s traktom kompanije ... »Umrl za vero, dom, cesarja ... Auf dem Felde der Ehre.« Votlo je bobnel glas črnoprevlečenega bobna in tromba je pela počasi, pritajeno, kot da poje žalost iz dna srca ... Dvanajst let sem imel takrat in tistega dne sem prvič zaslutil življenje. Prvič sem ob misli na vojno, na marškompanijo, na predsmrtni klic umirajočega kadeta, na pogreb, doživel odpor. Čutil sem ga, razumeti in usmeriti ga nisem mogel, ker so bili možgani dobro ustrojeni po ljudeh, ki so vojno in pokolj poveličevali. Doma, v šoli in cerkvi. Danes vem, da se je to godilo povsod. Povsod so se klali nižji za višje. Vojna je dahnila s svojo rabeljsko dušo v nas in naše mladosti — ni. Očetje in starejši bratje so bili sredi pokolja, kosi tega strašnega dela. Mi pa smo stali ob strani, prisiljeni gledali, kako se morijo in ubijajo. Strašneje smo doživeli vojno strahoto. Naša otroška doba je bila zadušena od krvi in vojnih grozot, zadušena od blazno negotovih molitvic, ki smo jih molili, otroci, za svoje očete, za rablje njihove in svoje. Nikoli več ne bomo storili tega. Vsaj tisti ne, ki smo spregledali. Res je, da smo ob prevratu pozabili na vse, kar se je zgodilo. Val navdušenja nas je potegnil seboj in veseli smo bili slovenskih trobojnic, Sokolov in Orlov in lepih povork. Danes tudi tega ne več. Nič zato. Mi gremo naprej, otroci vojne, otroci brez mladosti. Naše maščevanje bo vredno maščevanje krvavečih otroških src.

Vem, da bi se marsikomu zdeli čudni ti zapiski. Kolikokrat stresajo profesorji glave ob naših prostih nalogah. Čitajo jih in popravljajo, ker jih ne razumejo. Okosteneli so njih možgani v paragrafih in knjigah. Niti sebe niti nas ne vidijo več. Kaj sploh vidijo, to bi rad vedel. Maksim se je ubil. To je edina njih misel in zato je samo hladna konstatacija Ubil se je in basta ... Da je imel svoje duševno življenje, da je videl in čutil drugače kot so mu odkazali oni, tega ne razumejo, ker spadajo k nekronani, dinastiji otopelih ljudi. Mrtvaške bolanje, ki bi se spraševale in z začudenjem skimovale, če bi brale moje in naše zapiske.

Nocoj je tako lepa noč. Mesec razsvetljuje vso pobočje goric in po dolini se je zlila mesečina v srebrnino megle. Nekje daleč pojo fantje. Sediva na verandi in prisluškujeva.

»Kdaj zapojemo mi svojo pesem?« vpraša lahno Franček.

»Boš videl, zapojemo jo ...« sem komaj slišno pošepnil jaz.

Franček že spi. Moje misli pa so vse pri tebi, Sonja, ti moje vse! Tako mrtva so najina pisma, tako vsakdanja, prikrita. Nikoli se še nisva izpovedala. Vem, oba se bojiva za besedo, ki je ni in je ne bo mogoče nikoli. Toda včasih tako kipi in vre v človeku, da bi hotel povedati, ne, kričal bi, da bi slišala dol in hrib, da bi odmevalo tja gor v tisto tesno sobo tvojega življenja ... Prav je tako, Sonja. Čuvajva svojo ljubezen kot hostijo pred ljudmi in pred samim seboj. Naj nama bo kot sveta skrivnost ...

Franček je ves vnet za Rusijo. Govoril je s človekom, ki se je pred kratkim vrnil. V enem smo si vsi edini: V Rusijo upamo, Rusijo ljubimo že ves čas, če tudi ne vemo vsega, kar se dogaja. Pri nas je že tako, da so časopisi zagovorniki javne laži. Nisem sicer za nasilno revolucijo, ker v evangelijih je pisano, ne protivi se zlu s silo. Z duhovno revolucijo bomo prepojili ves svet in potem bo lepo živeti. Jaz verujem v to, Franček še dvomi. Včasih je tak kot Stane. Kar postreljal bi polovico ljudi. Toda jaz ga mirim. S samozatajevanjem, s samopožrtvovalnostjo se napravi več. Ako te kdo udari enkrat, naj te udari še v drugič. Ne zoperstavi se mu, zakaj, s svojo mirnostjo in s svojim trpljenjem boš prepojil tudi njega in on bo šel s teboj ...

Politiko je treba ubiti, odpraviti. S Frančekom sva se dogovorila, da bomo skušali vse pametnejše fante izneveriti organizacijam. Dokazali jim bomo, kako nesmiselno, kako na laži so vse zgrajene in da mora vse to razpasti, kar je že v kali zapisano pogubi ...

Mi hočemo biti revolucijonarji duha ...

Franček je predlagal, da si nabavimo črne ruske rubaške. Jaz sem bil takoj za to in si jo dam takoj napraviti. Črna barva je nekaj asketičnega, odpovedujočega.

Ne iščem več Boga, ker čutim, da je. Hočem ga samo odkriti pred samim seboj. Spoznati ga hočem in razumeti, ne samo čutiti.

Oče mi je dal samokres. Pa ga nič več ne nosim. Vrnil sem mu ga na tihem. Zakaj potrebuje človek samokres? Kdo mi bo storil kaj žalega? Moja vest je čista in verujem, če bi me tudi kdo kje na kaki samotni poti napadel, ne storil bi mi nič žalega takoj, ko bi izmenjala par besedi. Samo za stare Jude je veljalo načelo: oko za oko, zob za zob, Kristus pa je rekel: »Če te kdo udari v levo lice, ponudi mu še desno ...« Zato se je dal križati, da tako da meso in kri svojim besedam. In Faust je dejal: »V začetku je bilo dejanje« — po delih, ne po besedah bomo sojeni.

Franček je danes odpotoval. Rekel je, da je sedaj tako svež in srečen. Ti dnevi v teh goricah! Kakor, da se je prerodil!

Danes je bila sobota. Oče je prišel v vinograd in sem moral za nedeljo z njim domov. Ker sem bil v goricah, ko je prišel pismonoša, je izročil mojo pošto njemu. Do večera nisem tega vedel. Pisala mi je Sonja in oče je pismo odprl. Pa mi ni povedal tega v obraz. Povedal je materi, ki me je poklicala na odgovor. Ne zavedam se nobene krivde, če tudi mi je mati po očetu očitala, da mi samo dekleta roje po glavi. Če bi rekli to pred enim letom, bi bilo res. Danes ni več. Zagovarjal se nisem. Zjezil sem se samo nad očetovo neodkritosrčnostjo, ker mi je izročil pismo šele zvečer in brez vsake pripombe. Na zavitku sem opazil, da je pismo odprl in znova zalepil. Tega mu ne odpustim. Odpreti pismo in nato tega niti povedati ...

Sicer še to ni vse. Očital mi je, da preveč občujem z viničarji, da nimajo nobenega rešpekta pred menoj, da ne rinem z njimi skupaj jesti, ker sem njegov sin in ne kak viničarski potepenec. Dobro se zavedam; najina pota gredo narazen. Njemu je vse denar, blagostanje in zemeljske dobrine. V skrbeh je radi mojega koščenega obraza in radi mojega zdravja. Kar pa je v meni, ne vidi in ne bo videl nikoli.

Dva meseca je služil pri nas kravar Marko. Star, obubožan žalar iz Prekmurja. Svojo malo posest je zaupal nekemu lumpu, ki ga je najprej opeharil, na koncu mu zažgal še bajto. Tako sta morala z ženo na stara leta po cesti za kruhom. Dober človek je in veliko zna pripovedovati. Kolne sicer včasih, vendar vem, da je pobožen in da vsak večer prosi Boga odpuščanja storjenih grehov.

Danes ga je oče odpustil, ker je preslab in ne more več opravljati vseh poslov. Starec se je zjokal, toda oče ni slišal ničesar. Moral je pospraviti svoje reči in iti. Le jaz sem mu pomagal. Mati mu je stisnila pod pazduho pol pogače. Jaz sem bil zadnji, ki je govoril ž njim, predno se je odpravil. Starček je jokal. »Kam naj grem na stara leta? Nihče me ne mara več. Doma nimam. Na cesti bom poginil ...« In debele solze so se zlile po razoranem licu. Stisnil sem mu bankovec, ko sva si dala roke.

»Hvala vam lepa, gospod, oni so tako dobri. Vso pot bom mislil na njih, da bodo srečno življenje živeli ...«

Tako sva se ločila. Še dolgo sem zrl za njim, kako je s težkimi čevlji prašil po cesti in si brisal solze ... Takrat sem v mislih klel svojega očeta. So trenutki, ko ne morem odpuščati, ko bi rad udaril. Ali ni tudi Kristus udaril takrat, ko je izgnal trgovce in oderuhe iz cerkve?

Dolgo sem se moral boriti za svoj povratek v vinograd. Oče me ni hotel več pustiti, toda ostal sem odločen in kljub ostri besedi, ko mi je očital, koliko skrbi mu delam, sem vendar zmagal. Kratkomalo z dobro besedo sem premagal njegovo trdo. Prosil sem ga in ni si upal več ugovarjati. Tako sem zopet v goricah in diham svobodno sam v zidanici.

Kaplana Kranjca so že zaprli ...

Včeraj popoldne sem obiskal slikarja. Potrt je. Mlada Karla je obupala nad njim. Razšla sta se, predno sta si sploh kaj povedala. Obupan se je vrgel v objem Ančke. Ančka je mlado, živo dekle, o katerem govorijo same slabe reči. Tudi jaz sem nekoč mislil tako kot drugi. Toda danes ne vidim pred ljudmi nobenega greha na njej. Bogu bo odgovarjala sama. Pri njem je bila in videl sem, da mu je zadnja tolažnica pred smrtjo, ki ga bo kmalu vzela. Začel je strastno kaditi. Vojska ga je uničila popolnoma. Talent je bil, o tem ni dvoma. Ravnokar je izgotovil gosli, ki jih je napravil lastnoročno. Zaigral nam je. Mehko ... otožno zvenijo ...

Z Ančko sva se domov grede pajdašila. Srečal naju je oče. In zopet sem slišal pridigo. Kako morem hoditi s tako žensko! Pod častjo mu je, da bi sin šel z Ančko, ki je po mnenju vseh njih vlačuga, zavrženo človeško dete, ki ne zasluži, da bi se kdo spoštljivo ozrl nanjo ...

O, ljudje!

Če še ni ničesar dobrega storila, pa dela vsaj sedaj dobro. Na smrt obsojenemu jetičniku lajša bližajočo se smrt. Njemu ne prodaja svojega telesa, njemu ga žrtvuje ... kdor je brez greha, naj vrže kamen nanjo ...

Včeraj se mi je zdel slikar precej boljši.

Zadnje dni živim v vinogradu. Danes je velika družba tu. Nadučitelj je dajal likof svojega vinotoča. Tudi moj oče je bil tukaj, profesor Kaučič (ki me je takrat spremljal na sokolsko veselico v Brezje. Sinica in komisar ... O, kje so tisti trenutki! ... Grozno! Binica že trohni v grobu ...), mladi učitelj Korošec, bivši moj sošolec, ženske in drugi.

Čutil sem, da stojim izven družbe. Profesor Kaučič se je norčeval iz mene, kako moram biti v vinogradu abstinent. Pri tako dobri kapljici ... Zato me je imenoval — osla. Najlepša hvala, gospod profesor, ampak jaz ostanem kljub temu še v naprej — abstinent. Oče se je obnašal povsem rezervirano do mene. Učitelj Korošec se je hitro napil in začeli so politizirati. Radiča so zmerjali za največjo barabo, ki bi ga bilo treba obesiti na prvo drevo. Tudi s Pašičem niso zadovoljni, samo z vinom ... Peli in trkali so na jugoslovanstvo, jaz pa sem sedel, kakor da ne slišim ničesar. Tudi na uničenje slovenskega jezika je prišel pogovor. Pred letom še sam nisem imel jasnega mnenja o tem. Sedaj sem odločno nastopil proti in citiral Cankarja, ki je imenoval Vraza — renegata. Beseda je dala besedo. Glavno sta imela učitelj in profesor (kako ju preziram ...) Končno je prišlo do izbruha. Gospod učitelj, bivši moj kolega (sicer je starejši), se je povzpel do krilatice, da sem komunist.

»Ali vi veste, koga imate v hiši? Vaš sin je komunist. In vi niti tega ne veste, kaj so komunisti. To so barabe, roparji, tatje, požigalci, morilci ... saj vemo, kaj so napravili iz velike slovanske Rusije ...« In tako dalje. Kot je pač že navada.

Moja mati se je začela jokati. Kmalu je prišel oče za menoj. Začelo se je izpraševanje.

»Sicer komumist nisem, to je ostudna denunoijacija zaradi tega, ker sem izstopil iz vseh naprednih organizacij, vendar trdim, da tudi komunisti niso take barabe, kot pravi tisti smrkavec ...«

Zaradi zadnje besede bi se skoro sprla. Odrekal mi je pravico koga imenovati za smrkavca. Ostal sem v svoji sobi, ostala družba pa se je pomirila in krokala dalje ... Ko bi vedeli, kak nasprotnik nasilja sem! Kako sva se že zaradi tega prepirala s Petkom, kako sem nasprotoval brezbožnemu socijalizmu.

Uže pa stoji tudi sekira drevju pri korenini. Vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, posekalo se bo in vrglo na ogenj. (Evangelist Matevž.)

Danes sem se poslovil od vinograda, svoje samote. Nekam težko in obenem lahko mi je bilo ob sbvesu. Viničarka Mica mi je stiskala roko in mi želela vso srečo. »Tako dobri ste bili z nami!« Branil sem se hvale in celo težko mi je bilo, ko sem za malo dobroto žel toliko hvaležnosti, da so se ji zaiskrile solze v očeh.

Veliko misli sem premislil v teh zidovih, med trtami, ki jim že oteka grozdje in jim klopotci pojo veselo pesem sladkosti. Tam v gozdu sem se sprehajal v duhu s Sonjo, tu v sobici sem prebiral evangelije in iskal boga ter življenja. Sedaj sem ga našel. Ponosen sem, da sem ga našel sam, brez pomoči drugih in celo proti volji drugih. Sedaj sem trden, ker sem veren, če tudi nisem bil ves čas ne pri maši ne v cerkvi. Vem, heretik sem, toda tudi Kristus je bil za stare Jude heretik. Ko bi bilo danes več takih heretikov, bi v kratkem času preobrnili ves svet.

Sonja ima te dni izpit. Molil sem zanjo in vem, da ga bo napravila. Težko je njeno življenje v tistih štirih stenah, ki so jim vse. Ona pa ima žejno, razkošja željno dušo ... Prav zaradi tega, ker so jo tako vklenili. Zapri ptiča v kletko in zapel ti bo visoko pesem o svobodi ...

Sonja, moja zadnja misel v tej samoti si ti ...

Pozdravljeni vi vsi, ki sem vas spoznal v teh dneh. V vas, Mica, Liza in kolikor vas je še, samo v vas verujem. V preprostega, trpečega, zatiranega človeka verujem. Iz nizkih koč, iz tistih okenc bo zasijalo novo življenje, kakor je pred tisočimi leti zasijalo iz skromnega živinskega hleva ...

Pozdravljeni! ...

Grbavec.

Predpoldne je sijalo še solnce. Kmalu po dvanajsti pa se je stemnilo nebo in jesenski dež se je zlil nad mesto. Dijaki napredne dijaške organizacije »Mejnik« so se zbirali k občnemu zboru. (Po zboru je bil obljubljen ples.) Počasi so prihajali in ura je kazala že 15 minut zamude. V mali dvorani Narodnega doma je bilo zelo zelo živahno, če tudi so se dijakinje precej ločeno zbirale na levi, dijaki pa na desni strani. Ker se je nebo vsled dežja tako stemnilo, da je bilo v dvorani preveč mračno, je prižgal stari predsednik, sedaj že abiturijent in stud. iur. Kandare, veliki lestenec. Dijaštvo je zagnalo krik in nekateri so zaploskali. Vmes pa so se slišali klici: »Začnimo že vendar, sicer bo ples prikrajšan.« Najljubša zabava te organizacije je bil ples. Zato si ga večkrat privoščijo in da si izvoljeni odbori vzdrže čim daljšo simpatijo, so prirejali navadno vsako prvo nedeljo v mesecu akademijo iz dveh, treh točk. Deklamacije, petje, tudi kak govor narodne vsebine. Delj kot eno uro pa oficijelen program nikoli ni smel trajati, ker je večina nestrpno čakala trenutka, ko je vsakokratni predsednik zaključil akademijo ali pa sestanek ter prišel k točki razno, ki je vsebovala ples. Ves nedolžen je bil ta ples, ki ni trajal delj kot do sedme, kvečjemu do osme ure ... (Nato so študentje spremljali študentke. Včasih se je kateri povzpel do takega uspeha, da je ob slovesu v skrivnem in temnem kotičku veže izprosil ali pa ukradel poljub z ust svoje plesalke ...

Nato je predsednik otvoril zbor, prebral dnevni red, katerega glavna točka je bila reorganizacija. »K tej točki poroča delegat centrale, tovariš Vidmar.« In so zaploskali delegatu centrale.

Stane je prožno stopil od dekleta, s katerim se je ob klavirju šalil, k mizi in začel govoriti. Pevec je bil, tenorist, in njegov glas je prijetno zvenel po dvorani. Razložil je načrt centrale iz Ljubljane, ki hoče reorganizirati vse svoje podružnice širom Slovenije, izpopolniti program, katerega temeljne misli morajo biti zapopadene že v imenu organizacije. Tukajšnji organizaciji so prepovedali ime »svobodomiselna«, to pa radi tega, ker so se skrivali za tem imenom razni anacijonalni temni elementi, — iz desnega kota, zadaj je nekdo z glasnim kašljem protestiral — zato se organizacija ni mogla znajti ne v delu ne v imenu. Treba je enotnosti in zato bodo vse podružnice po Sloveniji nosile odslej enotno ime: Organizacija narodnih naprednih študentov. Narod in naprednost, to sta dve najpoglavitnejši stvari za vsakega mladega človeka ...

In pričel je razlagat oba pojma. Napadal je brezbrižnost, hladnost, ki je nastopila v zadnjih dveh letih po Sloveniji. Nihče se več ne briga za narodni čut. Vsakemu je postalo jugoslovanstvo nepotrebno. Nekaj, za kar ni treba izgubljati časa. Pred nami pa leži velika naloga: kulturno in duševno ujedinjenje treh plemen v enoten narod jugoslovanski. Bodoči narod mona biti napreden. Mi moramo iti z duhom časa, z duhom napredka. Nihče izmed nas ni proti cerkvi in veri, vse to je stvar posameznika, toda mi se protivimo nazadnjaškemu načinu dela, ki ga zakrivijo oni, ki bi jim resnica in vera morali biti najsvetejši. Tudi to še ni vse. Naš narod je raznoverski in verska strpljivost, medsebojno razumevanje, vse to je nujno potrebno za uresničenje jugoslovanskih idealov. Zato napovedujemo odločen boj proti vsemu, kar je zaper jugoslovanstvo, zoper nacijonalnost in napredek.

Zašel je v zanos in končal z vzklikom: Živela Jugoslavija! Živijo kralj! Živela napredna narodna organizacija tukajšnjega dijaštva! Dvorana je močno odmevala od živega ploskanja. Nekateri so cepetali z nogami, da jih je moral predsednik opozoriti na mir.

Odkod ta sprememba v Stanetu, odkod to navdušenje in tak nastop? Njegov obraz je rdel od navdušenja in zanosa. Ko je stopal od mize k mladi študentki, je stopal trdo in ponosno. Po uspelem nastopu je občutil prijetno samozadovoljstvo, in ko mu je študentka čestitala, ji je krepko stisnil roko. Njegove oči pa so vsekale globok pogled v njene tako, da jih je premagana odmaknila.

Stane se je od dneva, ko ga je dr. Sernec navdušil za Orjuno, vedno bolj vživljal v novo idejo, ki se je njemu kot površno in povprečno doživljajočemu človeku takih stvari, zdela vredna njegovega navdušenja in dela. V miru ni mogel biti nikoli. Kljub vihravosti in nerednosti, ki so jo opazili njegovi starejši tovariši in katere se ni mogel ves čas posebno otresti, je zadnje čase zdržal vedno bolj. Sicer pa so ga znali tudi vzpodbujati. Njegov oče, vojni begunec, ki se je med vojno težko preživljal, si je kmalu po prevratu dobro opomogel. Bil je trgovec, ki je v svoji verni pijanosti precej časa koketiral s klerikalci, v zadnjem času pa sta se oba s sinom obrnila na napredno, demokratsko stran. V trgu so mu sicer na skrivaj očitali, da je Judež, da se je prodal ... toda danes na take reči ne damo mnogo. Tudi gospod župnik so se kar iz prižnice obregnili: »Stari in mladi Vidmar sta v trgu ustanovila Orjuno ...« Stari se sicer na zunaj ni veliko udejstvoval, ker noben obrtnik, bodisi gostilničar ali trgovec, tega ne sme storiti, ker si kvari s tem svoj posel in si lahko zmanjša dohodke. Zato je Vidmar na zunaj skrbna čuval svojo novo suknjo! Skušal je iz vsega napraviti dober račun. Zakaj, do takrat so hodili k njemu samo klerikalci, sedaj hodijo tudi gospodje demokrati. Učitelji, učiteljice. — O, in to je dobiček. Zakaj bi ne bil simpatizer, če to nese? ...

Staneta je pustil, da je hodil svoja pota. Z njim se tudi o novi suknji nista preveč pogovarjala. Vsak zase. V počitnicah, ko ga je prosil za denar, da bi šel na kongres Orjune v Damacijo, mu ga je dal. Nekaj je še prejel Stane od organizacije, tako da je lahko ostal teden dni na naši rivijeri. Že med potjo se je seznanil z lepo gospo Amalijo, ženo enega izmed svojih orjunaških tovarišev. Izrabila je polovično vožnjo. Vozila se je kot delegatka Orjune, če tudi je šla samo na oddih in na razvedrilo. Na kongres niti prišla ni. Peljala se je v Dubrovnik in Stane ji je obljubil, da jo obišče ...

Ves čas kongresa, ki se je v njegovo jezo zavlekel za en dan, je nestrpno mislil nanjo in ko sta si na dubrovniškem kolodvoru stisnila roke, je bilo obema toplo, prijetno toplo. Že na vlaku se mu je pritožila, da se z možem nič več ne razumeta. Pet let sta poročena, pa ni več soglasja. Pust je in piti se je navadel. Studi se ji, ko se zvali v zakonsko postelj ... Otroka imata samo enega. V medenih tednih je bil spočet.

Stane se je znal obračati med dekleti. Gospa Amalija je bila njegovo najnovejše doživetje. Z Milko sta se skregala. Kaj bi fant z dekletom, ki je samo za pisma in za poljubljanje. Stanetu se hoče življenja ... In usoda mu je poslala na pot gospo Amalijo. Vedno, kadar se je pozneje spomnil na preživete trenutke v Dubrovniku, mu je zaplala kri. Gospa Amalija je bila lepa in še mlada, živa. Prvi večer sta hodila po obrežju in gledala zaton solnca, drug večer že sta se znašla v njeni sobici, ki je imela razgled na morje ... In sledila je noč, prva njuna skupna noč opojne strasti in mladosti. Tako ves teden. Stane je bil srečen, tudi gospa Amalija je bila srečna ... Sedaj si ne pišeta več. Vse, kar je bilo, je bilo. Njen mož je divji, ljubosumen.

Sicer za Staneta ne ve nič. Potolažil se je celo zadnje čase, ker je žena prijazna z njim in mu je v zadnjih nočeh spet zakonska žena, da je je vesel.

V zadnjem pismu je pisala Stanetu, da je Dubrovnik zapustil posledice. Samo zato mu je pisala, da zgane malo mladega človeka, ki je spočel z njo prepovedan sad. Nič se naj ne boji, bo že uredila. Možu bo dala vedeti, kot da je kriv on, in poprosila ga bo, da plača pri zdravniku splav ... Samo zato mu je po vrnitvi iz Dubrovnika bila spet zakonska žena. In mož je plačal, gospa Amalija in Stane pa sta v miru uživala svoje spomine.

Vse to je povedal danes predpoldne Stane Mirkotu. Temu je moral povedati, ker ga je izpraševal zaradi Milke in mu hotel dokazati, da jo ima še vedno rad.

Da ga prepriča o nasprotnem, mu je povedal počitniško zgodbo z lepo gospo Amalijo ... Ves živ in zdrav je sedaj in med govorom si je želel, da bi tam ob oknu stala mlada gospa Amalija. Zato, da bi ga slišala, videla, da bi mu tudi ona ploskala in čestitala ... Za njim je zopet govoril Kandare. Ponavljal je Stanetove misli in pozival navzoče k debati. Sedaj je čas, sedaj se je treba dobro pogovoriti, da ne bo pozneje nepotrebnih izpadov in prerekanj.

»Kdo želi besedo?« Oči so se ozrle po dvorani. Nihče? Pač, tam, v desnem kotu zadaj se je stegnila roka.

»Tovariš Vuk ima besedo.« Stane je prekinil pogovor z dekletom. Iz kota je takrat stopil nekoliko korakov proti sredini Leo. Izpod suknje mu je črnela ruska rubaška in nekdo je zaklical: »Fašist!« To ga ni zmotilo. Bled je bil zadnje čase vedno. Njegov obraz je bil v tem trenutku oster. Nič ni bilo smeha na njem, nič krvi, ki se je tako živo pretakala po Stanetovem licu. Tudi njegov glas ni bil svetal, zaprt, enakomeren je dajal zvok kljubujočim mislim mladega asketa.

»Oba predgovornika sta povdarjala dve osnovni misli: narodnost in naprednost. Upam, da še vlada med nami demokracija. Hočem povedati nekaj nasprotnih misli. (Po dvorani je šel šepet. Stane je prisluhnil z vso prisotnostjo duha.) Narodnost? Kaj se to pravi? Pod Avstrijo, kjer smo bili nacijcnalno zatirani, smo morali povdarjati, da smo Slovenci. Celo revolucionarno je bilo to takrat. 1914. l. je marsikdo plačal svojo narodno zavednost z zaporom, celo s smrtjo. Kri tistih je razkrajala stari režim. Toda zelo malo jih je bilo. 1918. l. smo dočakali nacijonalno osvobojenje. Zakaj torej povdarjati nacijonalnost? Ali ni nekaj malega v jugoslovanskem nacijonalizmu, v tem kričanju, ki je danes zakonito, brez nevarnosti, brez posledic? Danes lahko svobodno kričimo: Živela Jugoslavija; noben žandar, noben policaj ne bo rekel nič. Ali bi ne bilo dobro sedaj misliti preko narodnosti — na človeka? Ali bi ne bilo prav, da bi obujali v sebi globine, ki jih do sedaj nismo, pa smo jih dolžni pred seboj in pred svetom? Zakaj imenovati organizacijo narodno, če pa tega povdarka ni treba več?«

»O, je še treba!« je vzkliknil Stane.

»Samo tistim, ki jim je fraza potrebna, ki brez praznih besedi ne morejo živeti.« Ostre besede so izzvale krik, predsednik je miril: »Pri nas vlada načelo demokracije. Pustite, da izpove t. Vuk svoje misli.« Leonu sicer ni bilo dobro pri srcu. Stiskala ga je množica nasprotnikov, toda na zunaj se ni spremenil njegov obraz: »Naprednost je prav lepa beseda, če naprednosti ni. Ali smo res napredni že radi tega, ker si lastimo tak pridevek? Mislim, da nam manjka potem še več do naprednosti nego prej. Kaj je sploh naprednost? Pri nas razumemo pod tem samo tistega, ki je liberalec, demokrat, radikal itd., ki ni klerikalec. Še več. Danes, ko je naprednosti že zelo veliko, nam je ta samostalnik že premalo. Nekateri so mu pridjali pridevek »prava« naprednost. Kljub temu ostajamo v temi kot prej. Glavna ost, ki jo naj vsebuje ta pojem, bi naj bila naperjena proti klerikalcem. Ali je klerikalec, zato, ker je klerikalec, že nazadnjak skoz in skoz.«

»Seveda!« Zopet Stane, »Jaz pa mislim, da ni. Mlad študent, ki je veren in je zaradi svoje vere organiziran pri klerikalcih, še nikakor ni nazadnjaški. Edino potem velja, če je vera sama na sebi nekaj reakcijonarnega. Tega trditi, mislim, pa si ne upa nihče od vas.«

»Tako, kot se danes prakticira pri klerikalcih, je!« Sam predsednik je vzkliknil.

»Ne ugovarjam. Nasprotujem samo prisilnima pridevnikoma, ki ju hočete obesiti organizaciji. Ali nismo do sedaj trdili, da nam je svobodna misel nad vse? Zakaj bi se omejevali na nekaj, kar ni. Že davno bi morali biti preko nacionalizma in lažinaprednjakarstva, ki ga trobijo po časopisih in ki je danes dobilo tudi besedo med nami.

Mlad človek ne sme hoditi po izhojenih potih, mlad človek si mora svojo pot iskati sam. Zato ne potrebuje nobene organizacije s takimi pridevniki. Organizacije so po večini samo vzgojevalnice hlapčevstva, orodje onih, ki jih ni tukaj, ki pa so nad nami in ki brez zvestih hlapcev ne morejo živeti. Zakaj centrala v Ljubljani? Ali nam je kaj pomagala? Ali ne govori iz t. Vidmarja višji ukaz. Ali smo res tako nesamostojni, da sami ne zmoremo ničesar? Odločno zastopam mnenje, da naj ostane organizacija brez praznih pridevnikov in tudi samostojna bodi, kot doslej. Centralizacija je podrejenost, je hlapčevstvo, je diktatura onih, ki nas hočejo izkoristiti. In to ...« Dalje ni mogel, četudi je ob godrnjanju podkrepil glas. Stane je planil k mizi, udaril s pestjo in zakričal: »Tako se pustimo psovati. To je nesramnost, ki je ne more dovoliti nobena demokracija. Govori proti narodnosti in naprednosti, ki jo je sam nekoč propagiral. Razdira, kar bi moral zidati. Nič ne bomo vprašali, zakaj delajo to gotovi elementi, toda med seboj jih ne bomo trpeli ...« Stane je vpil. Kri mu je zalila lice. Ves rdeč je bil. Kakor bi trenil, je navalila gruča študentov proti Leonu, Franceku in Mirkotu.

»Ven z njimi!«

Z divjim krikom so jih pognali iz dvorane. Niso se upirali. Šli so, ker so vedeli vnaprej, da se jim bo zgodilo nekaj takega. Kljub splošnemu kričanju niso bili vsi na Stanetovi strani.

Bilo je nekaj tistih, ki so prikimavali Leonu, pa ni bilo poguma v njih, da bi se postavili in ga branili. Marsikatera ostra je padla po njihovem odhodu in občni zbor je sprejel vse Stanetove predloge. Doživel je burno priznanje. Nato se je začel ples ...

Profesor Novak je bil zelo zadovoljen, ko mu je Stane sporočil potek občnega zbora. »In sedaj greste v Ljubljano? To je prav. S prof. Pečarjem se nista razumela. Matematika vam je delala težave. V Ljubljani bo že bolje. Pozdravljeni! In le pridno pišite še naprej!« Tako se je Stane poslovil od prof. Novaka. Z veseljem je šel v Ljubljano in s tihim pričakovanjem, da bo tam doživel marsikaj. Na gospo Amalijo ni več računal. Iskal bo novih doživljajev. Ej, to bo življenje tam doli, v metropoli ... V tem gnezdu provincijalnem pa je tako pusto in prazno, da ti je še dolgčas pri dekletih ...

Leo, Franček in Mirko so nadaljevali pogovor o organizaciji v majhni Leonovi sobici v tretjem nadstropju. Leo je zahteval, da oba prav tako nastopita pri klerikalnih organizacijah. Vse je treba razkrojiti, kar je gnilega in kvarnega. Leo je postal fanatik. Ko so prišli do vprašanja samoizpopolnitve, se je vnela huda debata. Franček in Mirko sta mu očitala, da stavi prevelike zahteve. Ponosen je bil na svojo spreobrnitev. Zato je trdno veroval, da je mogoče z voljo doseči vse. Ker jima je Mirko zaupal Stanetov počitniški doživljaj, so načeli vprašanje o ženski in spolni vzdržnosti.

Leo je poklical na pomoč Franja Asiškega, ki se je po svoji volji razvil iz razvratneža v asketa, človeka, ki pa je še vedno poznal veselje in ni mrko gledal na svet. Saj se je igral in pogovarjal celo s ptički. Vsem pa mora biti vzgled Kristus človek, ki je pokazal pot, po kateri je treba hoditi. Od preprostega tesarja preko skušnjav življenja — hudiča do Krista, ki se je žrtvoval. »Kristus ni bil samo človek, tudi bog je bil!« je užaljeno pripomnil Mirko. Leo pa je močno odsekal nadaljno njegovo besedo: »Kristus je bil samo človek. Nič drugega. Nikoli ni bil bog in če bi bil bog, bi ne bilo nič težkega zanj. Krist je velik prav zato, ker je bil človek in je kot človek dosegel svojo izpopolnitev, po lastni vnedi, po žrtvi in trpljenju. Častiti ga kot boga se pravi oskrunjevati ga, klečeplaziti v opravičilo lastne nepopolnosti in grešnosti. Človek se mora izpopolnjevati od dne do dne. Niti trenutka ne sme pozabiti na to in spoznal bo sčasoma, da je prišel naprej.

»Vsakdo ne zmore,« je pripomnil Mirko.

»Vsakdo, ki hoče, more. Dokler si mlad, lahko storiš vse.« Razgreli so se. Mirko je užaljen odšel. Franček je Leonu očital: »Trd si bil in neusmiljen z njim! Saj veš, da trpi na samooskrunjevanju, ki se ga ne more rešiti ...«

»Pozabil sem. Zdaj mi je jasno, zakaj se je tako branil priznati moje trditve. Kljub temu mislim, če bi napel vse sile, vso voljo, lahko ozdravi.«

»Ti si teoretik. Ali ne veš, da prav taki ljudje nimajo nobene volje ...«

»Kako je s tvojo gospodinjo in materjo?«

»Zadnjič me je srečala. Vabila me je, pa ne grem. Z materjo sem se pobotal. Ni bilo prav, da sem ji očital. Trpi in zato se napije ...«

Ob sedmih se je vrnil Leonov brat Ivan. Še pozdravil ni, ko je vstopil. Leo ga je vprašal, kaj to pomeni. Prihaja iz Narodnega doma, kjer ga vsi obsojajo zaradi njegovega nastopa.

»Kaj to tebe briga?«

»Briga me, saj sem tvoj brat. Pamet se ti je zmešala. To je že oče v počitnicah dejal. Z rusko srajco noriš okrog kot človek, ki je pobegnil iz umobolnice. Sram me je bilo danes, da sem tvoj brat.

»Si prav tako eden izmed tistih kričačev. Vpijete, plešete, ne mislite pa nič. Puhloglavci. Laž vam je sveta beseda in gospodi ližete pete.« Beseda je dala besedo, da sta se na koncu stepla. Ivan je bil dve leti mlajši in je bil tepen. Tako je poplačal navdušenje za Stanetov govor.

Dr. Klinc je poklical Frančeka in Mirkota k sebi. Nekdo ju je denunciral, da sta govorila okrog, da ima nezakonskega otroka. Franček se je takoj spomnil na Klinčevega zaupnika, sošolca Bitežnika, ki je zanj po razredu vohunil. Sicer ni bilo nič tako tajnega s tistim nezakonskim otrokom. Gospoda v »Klopotcu« je izmenjala že marsikako besedo na njegov račun. Zato ni čuda, če je zašla tudi med študente. Rajni Maksim ga je omenil že v predsmrtnem dnevniku in od takrat je šušljalo po šolah. Tako je prišlo tudi do Klinčevega ušesa in Bitežnik je kot glavna obrekovalca obdolžil Frančeka in Mirkota.

Ko sta vstopila, je mrko odzdravil.

»Slišal sem, da me obrekujeta. Neresnične vesti razširjata. Ali vesta, da mi kradeta duhovniško čast? Kako se moreta zagovarjati pred bogom in pred ljudmi? Ali se zavedata, da sta lahko izključena ...« Dr. Klinc je prešel v krik. Mirno ni mogel govoriti. Mirko in Franček sta stala kot prikovana. Zakaj vendar tako kriči? — »Preklicati morata javno pred razredom, pred vsemi ljudmi, katerim sta govorila. Vi, Mirko, na učiteljišču, in vi na gimnaziji.«

Tedaj je spregovoril Franček: »Nimava kaj preklicati, gospod doktor. Nič več nisva govorila, kakor tisti, ki naju je denunciral. Slišala sva od drugih in tudi rajni Maksim je že govoril. Če je res, ali ne, ne veva in tudi trdila nisva. Res je, jaz sem spraševal ...«

»Aha, spraševali ste. Se vam je dobro zdelo slišati slabo besedo o svojem profesorju ... Kaj, ali ni to obrekovanje? Častikraja? In če pride do škofa in me radi vaju pokliče na odgovor? Kaj?« Nekaj neverjetnega se je zgodilo. Dr. Klinc je za trenutek padel v histeričen jok. Mirko je namignil Frančeku, da se uklonita. Smilil se mu je človek, ki je stokal pred njima. Zato je spregovoril.

»Gospod profesor, vem, da vas boli; v imenu obeh vam obljubljam, da bova povsod preklicala, kjer sva govorila. In jaz prosim, da nama odpustite.«

Klinc se je streznil. »Napisal sem že ovadbo na sodišče. Tukaj je. Mogoče, da je ne odpošljem. Glejta, da popravita. Zbogom!« — Ko sta stopala po stopnicah, se je Franček jezil: »Zakaj si bil tako ponižen? Ali nisi čutil, da je njegov jok rodila zavest, da je vse res? ...«

»Ne tako, Franček; čutil sem, da trpi dovolj sam radi tega. Zakaj bi ga mučila še midva? Ali misliš, da mu je lahko, če se sam spomni na ta greh, kaj še le, če ga spomni kdo drugi ...«

Franček se ni strinjal. »Če res trpi, bi moral tudi s študenti drugače ravnati. Saj veš, kak je pri spovedi, kako je bil z Maksimom in Janušem.«

Na to Mirko ni odgovoril.

Ker je bil odbor Dijaškega podpornega društva pod precejšnjim vplivom naprednjakov, so že v preteklem letu sklenili klerikalci osnovati »Dijaško večerjo«, ki bi bila predvsem za njihove fante. Mirko je bil član njihove organizacije in vendar mu je bila večerja odklonjena. Obrnil se je zato na dr. Kramarja, ki je bil poleg dr. Klinca tudi odbornik novoustanovljene »Dijaške večerje«. Po dolgem obotavljanju mu je priznal, da je dr. Klinc pri seji odločno nastopil proti njemu in Frančeku. Tako je bilo Klinčevo maščevanje, če tudi sta Mirko v svojem letniku, Franček pa v osmem razredu raz odra preklicala svoja »obrekovanja«. Mitsko se je v bolni raztrganosti zatekel k Leonu: »Kramar je sicer obljubil, da bo poskusil še enkrat. Če ne bo nič, mu bo preskrbel sam kje drugje, ali pa mi bo plačeval sam. Pomisli, tako se boji Klinca ...« Leo ni mnogo odgovarjal. Eno edino besedo je izbruhnil na račun dr. Klinca: »Svinja!« Tri dni potem je opazila Leonova gospodinja, da prihaja Mirko vedno ob času večerje k Leonu. Radovednost jo je gnala v sobo. Pri miri so sedeli vsi trije. Leo in Ivan sta delila svojo večerjo z Mirkom. Ko je odšel, ji je Leo razložil. Gospodinja je bila v skrbeh.

»Tega ne smete delati. Sami slabo izgledate, sedaj pa še večerjo delite. Tega ne morem dopustiti. Kaj porečejo vaši stariši. Mislili bodo, da vam same krošče polagam ...«

»Gospa, bled sem vedno. Saj veste, da sem prišel tak iz počitnice ...« Toda dobra gospodinja si ni dala dopovedati. Drugi večer je prinesla večerjo za tri: »Vzemite, gospod Mirko; dokler se ne uredijo vaše stvari, lahko prihajate k nam na večerjo.« Ko se je pozneje zahvalil za njeno dobroto, so ga oblile solze. Celo roko ji je hotel poljubiti ta koščeni, jetični fant. V počitnicah je bil v bolnici. Popravil se je nekoliko, toda bolezen je še vedno tlela v njem. Včasih ga je bilo strah, kadar je pomislil, da je jetičnik. Takrat se je utešil še samo z molitvijo. Sicer ni bil več pravoveren. Vsako nedeljo je šel v protestantko cerkev poslušat nemškega pastorja, ko je razlagal sv. pismo.

»Glej, Leo, nobene preobloženosti! Nad oltarjem velik križ s Kristom, bel prt, stojalo za knjige, podobe pa nobene. Tako lepo deviško je vse, svetlo. Stene bele, vse belo. Naše cerkve pa so natrpane z razno šaro, kakor starinarnice.«

Tako je govoril Leonu, ko ga je zvabil v protestansko cerkev.

Sonja je v počitnicah napela vse sile. Dobro pripravljena je iznenadila gospoda ravnatelja. Sicer je bil taktičen. Zadnji trenutek se je odločil, da bo pri ponavljalnem izpitu obziren, ostre strune pa bo napel pri maturi, če se ne pride opravičit. Preko počitnic se je skušal nekoliko strezniti. Nekdo ga je naznanil ministrstvu, ki je nato poslalo inšpektorja, s katerim pa sta bila »partijska« kolega. Prinesel je vse akte s seboj. Na obtožnici je bil podpisan dr. Klinc, ki je v zadnjih dveh letnikih predaval verouk.

»Vidite, gospod kolega, klerikalna denuncijacija. Nič drugega.« Gospod ravnatelj Kotnik se je izmazal in zvečer sta z ostalimi somišljeniki pokrokala v Narodnem domu, navzlic vsem opozicijonalcem in denuncijatom. In gospod ravnatelj je ostal ravnatelj.

Govorilo pa se je kljub temu še naprej, zlasti po krčmah in malomeščanskih »solnih«, da na učiteljišču ni vse v redu. Do govoric je prišlo radi tega, ker je ena izmed abiturent izpovedala tajnost svojega prijateljstva z gospodom ravnateljem. Posebnih preglavic si sicer ni delala, ker je imela dobre račune z njim. Prost ji je bil vstop v njegovo pisarno, da ga je parkrat celo ogoljufala. Ravnatelj ji je daval svoj klasifikacijski notes na razpolago. Ko je popravila red sebi, ga je v hitrici popravila še dvema svojima prijateljicama. Tako skrivnost ni bila več skrivnost in beseda je prišla tudi do dr. Klinca.

Sonja ni smela misliti na tisti popoldan. V počitnicah, kakor da ga je pozabila. Tiho ugodje je doživljala v svoji samoti, ko se je pripravljala na izpit. Stara moč se ji je povrnila in vesela je bila. Leo je bil v tem času zanjo nekje daleč, daleč. Tistih par besed, ki mu jih je odpisala, kakor da jih sploh ni bilo v njej. Kljub maju in vročih pojubih je bilo v počitnicah vse tako daljno in spokojno. Včasih si je želela, da bi nikoli več ne srečala Leona, da bi pozabila lepe trenutke, ki sta jih doživela na poti ob potoku, v snežni in majski noči. Kot da nista več tista, sta bila ob prvem srečanju po počitnicah. Leo ji je pripovedoval o svojih doživljajih, o svojem novem življenju, ki ga je začel v samoti. O vseh tistih vsakdanjih dogodkih iz vinograda ji je pripovedoval in ostra je bila njegova beseda, ko se je spominjal nesrečne Binice. Sonja je molčala. Samo poslušala ga je. To ga je motilo. Rad bi bil, da bi mu kaj povedala k njegovim mislim še svoje, da bi jih izmenjala, izmerila in izenačila. To je bilo njegovo hrepenenje; zakaj, nova vera v življenje je klila v njem in v to svojo novo vero je skušal vpeljati tudi Sonjo, svojo ljubezen. Sonja pa je mislila na svojo maturo in na gospoda ravnatelja, ki jo lahko stisne pri maturi. In dnevi, temni dnevi štirih sten, malega mesta, se bodo daljšali v večnost ... Ven iz deh zidov, ven iz tega mesta, v prostrano polje, v kako belo šolo na zelenem hribu, kjer bodo živi, pridni, lepi otroci in dobri ljudje. O, saj so dobri ljudje tam nekje! Morajo biti. Saj ni mogoče, da bi bilo povsod tako vzdušno in neprijazno, kakor je tod ... Tam bo učiteljevala mlada, črnolasa učiteljica Sonja; ljubila in vzgajala bo otroke, tudi Leona bo vzljubila z dvomov svobodno strastno ljubeznijo ... To so bile goreče sanje njenih noči in zaradi sanj ni spala, zaradi njih je trpela in sklenila žrvovati se gospodu ravnatelju, ki je zahteval zadoščenje in obračun.

Nikoli od tistega popoldneva se nista pogovarjala o tem. Kakor da se sploh ni zgodilo nič. Toda, če mu je pri pozdravu pogledala v oči, v tiste prijazne, pohotno mežikujoče oči pod osivelim, nagubančenim čelom, se je zgrozila in zdelo se ji je, da čuti še vedno, kako se tihotapi njegova gladka roka pod njeno krilo, kako drsi po koži ... Zavpila bi najraje. Spomin iz mladosti, to in še vse več je bilo v njej. Zato je tako obupavala, zato je verjela in zaupala Leonu samo v trenutkih. Na tihem, globoko, podtalno je bdela še iskrica upanja, da bo nekoč drugače ... Po dolgih, dolgih nočeh premišljevanja se je odločila, da gre. Obupni krik, rešiti se tega življenja in priti v novo, je bil ta njen sklep. Kljub vsej neveri svoji je hotela in zahtevala v dnu svoje notranjosti boljšo in lepšo bodočnost, nego sta ji bili preteklost in sedanjost.

Roka, vsa mrzla, se ji je tresla, ko je potrkala na vrata. Oči so se vsesale v napis: RAVNATELJ in v tistem trenutku bi najraje zbežala, v zemljo bi se rada pogreznila, mrtva bi rada bila. Izza vrat pa jo je poklical glas naprej in kakor da ni več sama, kakor da jo vodi neka tuja sila, je odprla in vstopila. Komaj slišno ga je pozdravila, ravnatelj pa je bil nadvse prijazen, zakaj razveselil se je nepokorne in izgubljene ovce, ki se je tako ponižno in skesano vrnila v usodni kabinet. Spet ji je ponudil mehki naslonjač, velik, udoben naslonjač in pogovarjala sta se, kakor da ni bilo nikoli nič med njima. Ravnatelj je izrazil svoje prijetno začudenje nad njenim znanjem, ki ga je pokazala pri ponavljalnem izpitu, poklonil se je njenemu zdravemu izrazu v licih ... Sploh je bil prijazen, preprijazen. Sonja pa je vedela, zakaj je prišla. Želela si je samo, da bi se hitro končalo, da bi jo že vzel, da bi ne odlašal in je ne mučil s svojim govoričenjem. Tako mučno ji je bilo, da bi najraje zakričala v starikav, pohoten obraz: »Evo me! Saj sem pokorna. Vzemite me in me nato izpustite za vedno ...« Toda niti besedice ni spravila iz sebe. Kakor sramežljivo dekle pred zdravnikom, ki jo je razgalil do nagote, je sedela tam in čakala v strahu in grozi. Iznenaden po njenem prihodu je bil ravnatelj prijetno razburjen. Kadil je cigaro, sedel poleg nje, jo pobožal po roki, zopet vstal in hodil. Užival je Sonjino navidezno pokornost, veselil se je te ponižnosti (ki pa je v Sonji ni bilo, v njej je bila samo vdanost usodi prepuščenega človeka) in kri mu je zaplala. Sonja je videla, kako se mu napenjajo žile, kako se rdečijo lica, obraz, kako se ustnice in jezik slinijo ... in zaprla je oči, da se preda brezčasju, da za trenutek preneha biti Sonja, da ne sliši, ne čuti, ne vidi, kar se bo zgodilo. Gospod ravnatelj je odložil cigaro. Vse besede je že izgovoril in napotil se je k Sonji. V starajočem se telesu se je vžgala kri, njegov obraz se je spačil v nenaravni pohotnosti, da so se zobje vgrizli v spodnjo ustnico. Oči so stopile iz globeli, roke pa so se že predčasno stegnile po mladem, sočnem telesu, ki ga je za trenutek zopet pomladilo, zvabilo v življenje, v strast. Že v mislih jo je slačil, že med potjo, od okna naprej jo je že užival v svoji domišljiji, da se je telo treslo v nestrpnosti. Zdelo se mu je, da je pot od pisalne mize do kota, kjer sedi Sonja v udobnem naslonjaču, brezkončna. Prepočasni so bili koraki revmatičnih nog za misli, ki so se vrstile z nepreračunano naglico v njegovem možganskem aparatu. Sonja, kot da je blazna, si je zatisnila ušesa, da bi ne slišala klecajočih, polzečih se korakov. Ničesar ni hotela doživljati, toda nekaj strašnega je bilo prav v tem, da je kljub temu vse slišala, da je videla z zaprtimi očmi ... Tedaj je nekaj padlo na tla, da se je pod stresel pod njo. Planila je kvišku, visoko je odprla oči, noga pa se je spodtaknila ob na tleh ležeče telo gospoda ravnatelja. »Za božjo voljo!« je vrisknilo v njej, ko se je z roko dotaknila nepremičnega telesa. Z njo se ni zgodilo še nič. Gospod ravnatelj se je niti dotaknil ni, ji je šinilo skozi glavo, toda na tleh je ležal mrlič, truplo ravnatelja Kotnika, katerega živci niso mogli prenesti napetosti strasti pohotnega telesa.

Sonja je zbežala pred to živo grozo ...

Drugi dan zjutraj je bila na naslovni strani lokalnega naprednega dnevnika kratka, debelo tiskana vest:

† DR. ANTON KOTNIK

Sinoči je nenadoma preminul za naše učiteljišče, za našo pedagogiko in narodno delo prezaslužni ravnatelj gospod dr. Kotnik. V ravnateljskem kabinetu ga je sredi težkega dela, ki ga je opravljal vestno in vztrajno, zadela kap. Slava mu!

Leo je čakal na Sonjo. Sprehajal se je hodeč gor in dol po ulici kraj samostanske cerkve. Tukaj jo je lahko našel vsak dan, ker je hodila k večernicam. Zvečerilo se je že. Delavec plinske tovarne je prižigal svetiljke, katerih plamen pa se je izgubljal ob svitu električnih žarnic, razpetih čez cesto in pot, po kateri so hodili ljudje. Svojih misli poln je hodil mimo njih. Za nikogar se ni zmenil, dokler ga ni vzdramil klic, zategnjen in proseč: »Ljudje božji, glejte, dajte siromaku ...« Leo se je ozrl v tisto stran, kjer je stal v raztrgane cunje odet človek mlajših let. Roke in noge so bile pokvarjene, usta so bila nenaravno zavita. Kadar je stopil, se je zazibalo vse telo kakor na prožnicah. Prosil je in stegoval roke, toda nihče se ni zmenil zanj.

»Za božjo voljo, samo dinar! Nimam kaj jesti, nimam kam spati« Leo je stopil k njemu, dal mu je dinar in ga nagovoril. 18 let je star. Brez očeta in matere. Očeta niti poznal ni. Ne ve, kdo mu je oče. Mater so mu ubili ob veliki demonstraciji 1919. leta, ki so jo organizirali nemški meščani za priključitev k Avstriji. Gospoda se je skrila v varno zavetje, delavske množice pa so šle na ulice. Zakaj? Glavni trg so napolnile do zadnjega kotička. Po kruhu so kričale in po avstrijski republiki, ker so letaki pisali, da je tam več kruha in svobode ... Zato se niso hotele umakniti, ko je prišel oddelek vojakov v starih avstrijskih uniformah, s slovenskimi kokardami na kapah. Iz množice je padel strel in to je bilo dovolj. Preveč. Vojaške puške so namerili nanje, oblak dima je puhnil novice, ki so iz ulice prodrle v šolsko poslopje in iz njih, ogenj, pok ... Množica je zbežala, na tleh, v mrzlem snegu pa je obležalo devet mrtvih in nekaj ranjenih ... »Sredi množice sem bil, pri materi, ko je počila salva. Jezus Marija, je zakričala, zgrabila me je za roko in padla sva oba. Bežeči so šli preko naju in po nama. Onesvestil sem se. Sneg pa me je hitro vzdramil. Poleg mene je ležala mrtva mati. Zatulil sem, ko so prišli sanitejci po njo. Zavedal sem se, da sem izgubil vse. Pohabljen sem že od mladosti. Mati je skrbela zame. Delala je v tovarni. Od njenega pogreba naprej sem berač, nepridiprav, lump. Zadnjič so me zaprli, ker sem pri branjevki ukradel jabolko. Lačen sem bil ...« Po umazanem licu so tekle solze. Slabo oblečeno telo je drgetalo v jesenskem mrazu. Leo mu je dal deset dinarjev. Nato sta se poslovila. Nesrečnež mu je hotel poljubiti roko, ki pa jo je Leo naglo odmaknil. Ni mu bilo več, da bi čakal zunaj na Sonjo. Stopil je v cerkev. V temnem kotu se je naslonil na steber in mislil na dan smrti matere tega nesrečneža. Kar se je zgodilo pred petimi leti zimskega dne, je živo stopilo iz spomina ...

... Že med tretjo uro jih je zmotila godba, ki se je oglasila iz ulice. Vmes so slišali nemško petje in vzklike na Avstrijo. Nekaterih se je polotil nemir. V odmoru je završelo po hodnikih. Profesorji so morali razganjati zbirajoče se gruče študentov, ki so se med seboj živo pogovarjali. Antantina komisija je dospela v mesto. Raz streh vise »frankfurterce«, meščani in nahujskano delavstvo se zbira k demonstraciji. Zahtevajo priključitev k Avstriji brez plebiscita. To so bile bežne novice, ki so iz ulice prodrle v šolsko poslopje in razdisciplinirale dijake. Komaj so dočakali dvanajsto uro. V dolgem sprevodu so krenili naravnost skozi Gosposko ulico na Glavni trg, kjer so bili nemški demonstranti ... Nekateri profesorji so jim skrivno namigavali, da naj pojo narodne pesmi, na prsa pa si naj pripno narodne trakove. Nekateri so si napravili papirnate kokarde s pomočjo rdečega in modrega svinčnika. Ko so zagledali prvega možkega z nemškim trakom, so zagnali krik: »Dol s Švabi! Živela Jugoslavija!« Vedno več so jih srečavali. Leo je šel med prvimi. Na čelu povorke se je postavil in ko je prišla ženska s širokim nemškim trakom na prsih, se je Leo zakadil vanjo in ga strgal. Hotela ga je udariti, toda on je bil urnejši in se je umaknil s trofejo, ki jo je množica študentov sprejela s krikom in ploskom, da je padla ženska v histerično, onemoglo kričanje. Ob preseku ulice so srečali prvega slovenskega oficirja in ga pozdravili z gromkim: »Živela jugoslovanska vojska!« Nato so prišli v glavni del Gosposke ulice, kjer so bile po večini nemške trgovine. Raz hiš so visele nemške, štajerske in avstrijske zastave. Čim bolj so se bližali Glavnemu trgu, tem večja je bila gneča. Pred kavarno »Central« je stal dolg, močan človek, oborožen z veliko frankfurtsko kokardo. Zagnal se je med mladiče, toda ti so ga porinili nazaj, da se je moral osramočen umakniti. Tedaj je Leo zapel pesem tistih dni, ki so ji vzeli melodijo po avstrijskem signalu za juriš: »Dol s Švabi! Dol s Švabi! Nočemo jih več! ...«

Študentje so tulili, da je grozeče in uporno odmevalo po ulici tja dol do Glavnega trga. Ne vojaka, ne policaja nikjer. Gneča se je podvojila, da se je ob koncu ulice četverostopna študentovska povorka razpadla. Od nekod se je pojavil policaj, ki je študente svaril in jih skušal spraviti domov. Toda kdo bo šel, če je mesto v nevarnosti pred Nemci? Leo je že pred mesecem stavil s svojo nemškutarsko gospodinjo za sodček piva, da mesto ostane za vedno Jugoslaviji. In danes? Gospodinja se mu bo smejala v obraz, zakaj ob množici, zbrani na Glavnem trgu pred magistratom, ji je lahko vzklilo novo upanje. Toda to ni mogoče. To se ne sme zgoditi. Saj imamo že vojake z narodnimi kokardami, v mestu vlada Narodni svet in slovenski general. Tako je mislil mladi tretješolec Leo, ko se je stiskal skozi gnečo, ne boječ se grozilnih besedi demonstrantov. Ves trg jih je bil poln in Leo je slišal, da jim je vojaška straža na magistratu že zagrozila, če se ne razidejo. Nekaj bo ... Zato se je umaknil za ulični ogel, kjer je našel zavetje. Stopil je na zidni obrobek in premeril vrste pred seboj. Nad množico so vihrale nemške zastave. Ob spomeniku je igrala godba, množica pa je vpila po članih komisije, da bi se prikazali na magistratnem balkonu. Pa ni bilo nikogar. Le neki avstrijsko uniformirani stotnik je stopil na spomenik sredi trga in nekaj govoril množici, ki pa ga je stalnn prekinjala, da Leo ni mogel razumeti njegovih besedi. Po krikih in mrmranju množice je spoznal, da morajo trg izprazniti, sicer mora nastopiti s silo. Iz množice sta tedaj padla dva strela. Projektil enega je kresnil ob stotnikov bajonet. Stotnik se je umaknil. Leonu se je zdelo, da sliši repetiranje pušk in nato — salvo. Ena — dve. V kratkih presledkih. Že ob prvem poku se je umaknil za oglom Gosposke ulice. Sedaj se je umaknil v vežo prve hiše in se tiščal k zidu. Tresel se je od razburjenja. Zavedal se je, da se je zgodilo nekaj usodnega. Slišal je krik, videl je, kako so bežali ljudje na vse strani. Eden izmed nemških profesorjev je tekel, kar so ga nesle noge. Med potjo je izgubil klobuk in še to nesrečo je imel, da se je srečal s slovenskim osmošolcem, ki ga je tresnil po glavi. Ljudje so pobesnili. Nekateri so si sami trgali nemške trakove s prs in klobukov. V nekaj minutah je zavladala tišina. Leo si ni še upal iz zaledja. Ko pa je zaslišal nov krik, vesel krik, ko je zagledal oddelek vojakov s slovenskimi kokardami, ki so jurišali skozi Gosposko ulico, se je s krikom: »Živijo slovenski vojaki!« priključil jurišu. Vojaki so z bajoneti nasajene puške držali v rokah in kričali: »Hura, Švabi!« Leo je tekel za njimi na Glavni trg do ozke ulice, kjer je stal poslednji del množice. »Dol s Švabi! Živela Jugoslavija!« je kričal. Najraje bi vzel vojaku puško in streljal, streljal v množico, ki se je naglo umaknila. Ko so se vračali, so šli mimo automobila rdečega križa, ki je nalagal ranjence. V snegu so ležali mrliči; dvoje otrok je bežeča množica pohodila. Čez dva dni so našli še desetletno punčko v kupu snega zmrznjeno. Devet mrtvih je obležalo na trgu. Leo pa je vpil: »Živela Jugoslavija!« ... Ali ni tam obležala tudi šepavčeva mati, edini človek nebogljenega pohabljenca? Ali ni tudi Leo priklical s svojim krikom in petjem njene smrti? ... Takrat ni mislil na to, takrat je bil ves jugoslovanski, za vse drugo mu je bilo srce zaprto ...

Zato pa se je zdaj vzbudila v njem vest, groza tistih dni se je po bednem pohabljencu povrnila — toda ne več kot groza veselja in uživajočega nemira, temveč kot strašno očitajoča vest. Ali ni bral v evangeliju, da smo vsi ljudje, če tudi nam jezik ni skupen? Ali ni po njih spoznal, da je ni večje omejenosti, kot je nacijonalizem? To spoznanje mu je ob moledujočem revežu trgalo mlado dušo, ki se je v samoti goric odločila za lepše, pravičnejše življenje. Ob bučanju orgel se mu je zdelo, da sliši krike krvavega Glavnega trga, šepavčev jok in krohot: »10 Din si dal za mater, ki si jo v duši pomagal moriti! 10 Din za smrt človeka, ki je bil edini skrbnik in rednik nebogljenca ... Kaj pomaga ves kes, kaj vse premišljevanje? Haha! Mati je mrtva in ti si sokriv njene smrti! Tvoja želja je bila takrat streljati, ubijati, moriti ... Zakaj? To se vprašuješ danes in zaman iščeš odgovora, ker v tebi ga ni več ... Tako se je mučil in globoko sklonjenega v molitvi ga je našla Sonja. Mimo je že hotela. Spoznala ga je v zadnjem trenutku.«

»Leo ...«

Vzdramil se je. Ne v cerkvi ne na ulici si nista dala rok.

»Čakal sem te na ulici, pa te tako dolgo ni bilo ...« Sonja mu ni povedala, kaj se je zgodilo v kabinetu. Vsak je sedaj mislil na svojo grozo. Leo ni mogel molčati. Povedal ji je vse. Naglo, v raztrganih stavkih. Ko pa sta prišla do kraja ločitve, je občutil, da ga je poslušala površno in raztreseno. »Zakaj si tako hladna?« Nič ni odgovorila, samo roko mu je dala. Roka pa je bila ledena in se je tresla. Še dolgo je zrl Leo za njo in s podvojeno, neznano voljo je vstopil v svojo sobo.

Od tistega dne naprej so ga ljudje večkrat srečali s grbavcem. Navadno sta bila v živem pogovoru. Sošolci so opazili, kako spoštljivo ga grbavec pozdravlja. Mnogi pa so se čudili, da se osmošolec Vuh pajdaši s cestnim raztrgancem in beračem. Da ga ni sram. Nekaterim je povedal, odkod njuno poznantstvo. O vesti svoji in o tem, da mu je večkrat dal zanj veliko miloščino, ki si jo je pritrgal, ni govoril nikomur. Niti Sonji ...

Profesor Novak je v konferenčni sobi popravljal zvezke. Že opoldne je povedal ženi, da se ne vrne pred večerjo. Zatopljen v delo, ni bil malo presenečen, ko je planil v sobo profesor Kaučič in bruhnil iz sebe novico o Kotnikovi smrti: »Šel sem mimo učiteljišča pa slišim krik. Stopim po stopnicah v prvo nadstropje. Sluga je alarmiral več ljudi. Ravnateljeva žena joče in kriči, dr. Breznik, naš gospod radikal, jo tolaži. Zadela ga je kap. Slabi živci. Informiral sem se pri slugi. Čudne stvari. Sum, da se je nekaj zgodilo, je vzbudilo v njem srečanje z absolventko Sonjo. Saj jo poznate. Vsa iz sebe je baje švignila mimo njega. Niti pogledala ga ni. Sluga se je podal nato v predsobo in našel vrata ravnateljevega kabineta odprta. Potrka, enkrat — nič, dvakrat — nič. Nato vstopi in najde na tleh ležečega Kotnika. Čudna smrt! Kap namreč in absolventka Sonja ... Sedaj je s smrtjo potrjeno, čsar niste hoteli verjeti. Hm! Kdo bo njegov naslednik?« Kaučič je pomežignil Novaku.

»Bodo že nekoga našli. Treba je takoj k dr. Mahkoti. De mortnis nihil, nisi bene!« Novak je odložil pero, zaprl zvezek ter odhitel k dr. Mahkoti. Zmračilo se je in v profesorski pozabljenosti je pozabil, da bo ob tej uri njegova pisarna že zaprta. Ko se je ustavil pred zaprtimi vrati, je samega sebe obsodil za tepca in se napotil na privatno stanovanje dr. Mahkote. Bolj kot pogreb ga je zanimalo izpraznjeno ravnateljsko mesto.

Dr. Mahkota je znan človek, vpliven mož. Poznajo ga v Beogradu in v Ljubljani. Brzojavil bi lahko in predlagal prosvetnemu ministru — njega za naslednika. Leta ima, sposobnost tudi in režimovec je ... Ne bo tako težko. Malce se bo sicer treba ponižati pred narodnim veljakom, toda za ravnateljsko mesto se vse naredi ... Teh misli je prisopihal v prvo nadstropje. Močno je potrkal, voščil kuharici dober večer. Hotela mu je sicer zabraniti vstop, dejala je celo, da gospod zdaj ne sprejemajo, toda Novak se ni dal ugnati. Vstopil je v sprejemnico, v delavno sobo ... Kje pa je ta hudič? ... in se končno zaletel v spalnico. Luči ni bilo. — »Ali že spiš? Ali veš, kaj se je zgodilo?« Stal je pri postelji, hotel je naprej, pa mu je zastala sapa in odrevenel jezik. Gospod narodni veljak ni bil sam. V njegovem posteljnem gostu je profesor Novak spoznal svojo — ženo. Visoko filozofsko čelo se je ob tem realističnem dejstvu nagubilo, skozi možgane so šinila anonimna pisma, ki jih je pred kratkim sprejel ... Ni jim verjel, ni jim zaupal, ker je sumil, da jih je iz opozicijonalne intrige in po načelu: Divide et impera! pisal dr. Sernec. Ravnateljeva smrt, Kaučičeve obdolžnosti, da je Kotnik res oskrunjal dekleta in sedaj še nezvestoba žene — vse to ga je zadelo tako, da se je molče, s sklonjeno glavo, napotil iz spalnice. Pri vratih si je toliko opomogel, da je dejal: »Ravnatelja Kotnika je zadela kap ...« To je bilo vse. Nato je šel ...

Ob odprtem grobu je govoril dr. Mahkota veliki množici, ki je spremila rajnega na zadnji poti. Sokoli v krojih, dr. Sernec na čelu svojih prvič uniformiranih Orjunašev, vojaška godba (rajni je bil rezervni oficir), šolska mladina, vse je prihitelo. In je govoril o ranjkem, ki je bil sin preproste slovenske matere. Slovenska kmečka koča je bila zibelj njegova in slovenstvu je bil vedno zvest. Spominjal se je težka leta študiranja, ki jih je rajnki pogumno prebil v pomanjkanju in bedi, dokler se ni uvrstil med najboljše profesorje in vzgojnike. Pri šolskem poslu pa nikoli ni pozabil na mater, na rojstno kočo; že kot študent je vneto sodeloval v narodnih društvih. Niti 1914. leta ni klonil, ko je strašna, črnožolta reakcija kosila glave naših velikih narodnih borcev.

Ob prevratu je bil eden izmed prvih, ki se je stavil Narodnemu svetu na razpolago, četudi je bila usoda mesta še nejasna. To je bil pogum, ki ga je pokazal večkrat v svojem življenju in ki je redka slovenska lastnost. Ko so se politične razmere uredile, je prešel na šolsko delo. Narodna vlada ga je znala ceniti in ga je imenovala za ravnatelja učiteljišča, ki je bilo prej gnezdo nemškutarskih sršenov. Dobro je vedela, koga je postavila na to mesto. V enem letu je iz nemškega učiteljišča po njegovih zaslugah vzklilo slovensko, jugoslovansko učiteljišče. To je velika njegova zasluga ... Itd. Itd. Itd ... zato Slava!

Profesor Novak, ki je stal v družbi dr. Baznika, je zavidal Mahkoti za njegov sijajni govorniški talent. Motilo ga je sicer nekoliko, da ni govoril vse resnice, da je pozabil, da je rajnki imejitelj Franc Jožefovega križca, da je 1914. glasoval za izključitev dveh študentov, ki sta baje na neki počitniški veselici kričala: »Živijo Slovani!«, da je bil do prevrata vnet črnožolti klerikalec, da je leta 1915. govoril v I. letniku proti srbskim morilcem itd. itd. — Zdaj pa to ni več važno ... Mrtev je in Novak je preko predsednika domače organizacije radikalne partije dr. Baznika že prosil za njegovo mesto. Tudi med radikale se je vpisal.

Sonjo so zaslišali. Povedala jim je vse. Nekaj dni nato se je že šepetalo in govorilo po gostilnah in domovih. Govorica pa je dobila udarec z novico, da je imenovan za ravnatelja učiteljišča dr. Novak. To je bilo štirinajst dni po pogrebu. Teden dni nato je zabeležil lokalni demokratski list, da se je pičlo število domačih radikalov pomnožilo z — ravnateljem dr. Novakom. On pa se je čutil vzvišenega nad vso vsakdanjostjo in se ni zmenil niti za čenče, ki so ga obrekovale, da je postal radikal zaradi karijere in nezveste žene. V gostilnah se je celo dokazovalo, da zgolj radi žene, ker bi bil v takratni demokratsko-radikalni koaliciji tudi kot demokrat dobil ravnateljsko mesto. Toda tako daleč se ponižati pred dr. Mahkoto, ki ga je zalotil s svojo ženo, bi kljub njegovi filozofični flegmatičnosti ne bilo filozofsko, še manj politično in častno ... Sedaj je vesel, da je radikal in si mane roke, ker je napravil šahovsko potezo. Par dni nato se je razbila PP-koalicija. Če bi ostal demokrat, bi bržkone ne ostal ravnatelj ... No, in gospa žena se je tudi poboljšala. Spet je spodobna, kot gre ženi ravnatelja. Moževo napredovanje ju je zbližalo in gospod ravnatelj je bil tako širokogruden, da ji je odpustil ...

Pred študenti so afero rajnega precej dobro skrivali. Toda Leo je izvedel. Mučil se je, ker se je vmes imenovala Sonja. Ves teden po pogrebu se nista videla. Ogibala sta se drug drugega, dokler ni Leo prelomil in jo počakal po večernicah. Prosil, rotil jo je, da mu naj pove vse, ker se muči radi nje, ker mu dvomi razjedajo srce. In Sonja mu je izpovedala. Vse. Potolažila ga je, ko mu je povedala, da se z njo ni zgodilo nič, da ga je celo udarila v obraz. Leo se je spomnil nagrobnega govora in tistega večera je napisal v kroniko: Kako se ljudje lažejo še ob smrti. Sebi in vsem. Studi se mu nagrobni govor dr. Mahkote. Kako more z mirno vestjo tako — lagati? Ali ne sliši svoje notranjosti, ali je nima? Bolje bi bilo, da so ga pokopali molče. Več resnice bi bilo v molku kot v tistih besedah. Dr. Kramar pravi sicer: De mortuis nihil nisi bene! (O mrtvih govori samo lepo!) Ali ni to pogansko načelo? Jaz pa pravim: De mortuis nihil nisi vere. Resnično ali pa nič! To je načelo pravega človeka, Kristusovca. (To besedo sem skoval za razliko od kristjana, ki pomeni zame lažnega učenca Kristusovega ...)

Dr. Novak se je z veseljem vrgel na delo, ki ga je rajnki zapustil mnogo. O redu, ki ga je omenjal nagrobni govornik, ni bilo ne duha ne sluha. Novak se je marsikateri večer potožil ženi, ko sta ležala v zakonskih posteljah. Zato pa je napel nove strune med profesorji in študenti. Vedno bolj je obsojal pokojnika, ki se je mogel tako daleč spozabljati. Obsojal ga je tudi, ker njegovi učenci niso mnogo znali. Prva žrtev njegove ostrosti in strogosti je bila Sonja. Zatrla je vse zunanje znake trpljenja zadnjih mesecev. Zdelo se ji je ponižujoče vzbujati sočutja v profesorjih, ki niso drugega kakor okostenela, brezčutna masa zastarelega človeškega mesa. Prezir, ponos trpečega srca je kljuboval maturitetni komisiji, ki jo je smatrala radi njenih dogodivščin z rajnim ravnateljem kot poseben fenomen. Ko bi morala odgovarjati, ko bi morala razreševati enačbo na tabli, ji je ob njih prodirajočih in radovednih pogledih odpovedala prisotnost duha.

Enačbe ni mogla rešiti. Komisija jo je zato pod predsedstvom dr. Novaka vrgla do februarja. Leo jo je čakal v parku, dolgo čakal. Ko je prišla, se je smejala že od daleč: »Ali veš, Leo, da sem spet padla?« Ni verjel: »Lažeš!«

»Sem! Res!« Povedala mu je, da je moral verjeti. Obraz ji je gorel od razvnete krvi in besede, ki jih je govorila, so bile ostre, da so bolele Leona. Tujca sta si bila tisti večer in njene besede in misli so očitale vsem ljudem. Tudi njemu, ki jo je ljubil. In tisti večer je vzela to za krivdo, ki mu je ni mogla odpustiti. Kdo je, odkod se je priklatil, da ji govori o ljubezni, o lepih trenutkih, o življenju, ki ga ni videla še nikoli in ga nikoli ne bo ... Ko pa je bila sama in se je spomnila toplega pozdrava njegove roke, njegovega potrpljenja in tihe malobesedne ljubezni, jo je zabolela njena trdosrčnost in zaprtost. Leo je bil tisti, ki ji je lajšal življenje, ki je spokojno čakal poljuba njenih ustnic, tiho ljubil in razumel. Pomirila se je in v sneženi noči, ko sta romala po globokem snegu daleč izven mesta, se je z vročim poljubom, brez besed, oprostila pred njim. Nič zato, če jima je vlažni sneg premočil čevlje, da je zeblo v noge in so prsti zmrzovali, srce je kipelo, je bilo močnejše kot vlažni sneg, mraz in ljudje. Več je bilo tistih sneženih noči in mnogo, mnogo poljubov je oteplo vsiljive snežinke raz njunih teles. Če pa se je katera izgubila do ustnic, se je stopila v njih gorenju in je bila eno z njima.

O snežena pota, bela pota bele ljubezni ...

Republikanci.

»Mislil sem, da sem zmagal. Leonova uporna volja, njegov fanatizem in vera v samega sebe, vse to me je žalilo. Bolelo me je, ker mi je očital slabost, nemoč. Zato sem na tihem začel zbirati vse sile in se boriti proti sebi. Dva meseca sem vzdržal. Težko, hudo je bilo. Večkrat sem v dvomu klečal pred razpelom in prosil Krista, da mi da toliko moči, da premagam svojo nemoč. In šlo je. Zadobil sem upanje in tudi vera v samega sebe se je povrnila. Vera, da nisem izgubljen, da se bom rešil tega, kar me navdaja s studom. Kri mi pije, reže po meni kot žaga. Veselil sem se prvih zmag. Že sem se hotel postaviti pred Leonom, v obraz sem mu hotel povedati, da ni samo on tako močan, da sem jaz še močnejši. Večjo nemoč, več sem moral premagati kot on. Vsakega mladega človeka boli, če mu kdo očita slabost. Leo me je večkrat ranil do dna, če tudi tega nisem povedal. Danes pa mi je vseeno, ker moja vera in up sta bila samo trenutna. Sedaj vem, da dolge borbe ne vzdržim ...« Mirko je govoril s tihim, tenorskim glasom. Kašljal je. V obraz je bil truden, neobrit in kosti so silile iz lic. Videlo se je, kako je iztrpinčen. Bolest premaganca, ki je napel vse sile, a je bil premagan, je govorilo iz njega. »Stane je pustil Mileno. Pozabil je nanjo. Nič več ji ne piše. Samo meni je sporočil, da se je streznil, da se ne bo več klanjal ženskam, ki niso drugega kot predmet uživanja. Milena je prestopila na trgovsko šolo. Čutil sem se svobodnega. Pisal sem ji, da še nisem pozabil nanjo. Odgovorila mi je, da sem vriskal, pel, igral ... Sicer ni bilo mnogo besedi. Bol zapuščenega mladega človeka ... Oče je invalid. Malo podpore dobiva. Milena mora doma pomagati. Zato se tudi ne uči tako, kot bi se sicer. Na univerzo bi rada. Kako bo šla ob očetovi invalidnini, dveh bratcih in bolehni materi? Zato je prestopila v trgovsko šolo, da bo prej prišla do kruha. Udala se je očetu, razmeram, ki bi jim težko kljubovala, če bi hotela uresničiti svoje težnje ... Njen odgovor mi je bil v pomoč v borbi. Radi nje sem zmagoval, zaradi nje ... sem spet propadel. Mlada je, brez volje. Boji se ljudi, če tudi je bila s Stanetom včasih ostra in samozavestna. Toda sedaj ni več. Odkar se je začela zavedati, da bo teklo življenje drugače, kot je mislila, je umrl v njej ves upor. Tisti večer, ko je brala moje pismo, mi je pisala, da me ima rada, četudi se ji zdi, da bo to usodno za oba. Spregledal sem senco, ker je nisem hotel videti. Iz sence pa se je porodilo novo zlo, borba, ki ji nisem kos. Saj poznaš sina rajnega ravnatelja Kotnika? Učitelj je v predmestju. Po protekciji je tam. Zalezuje jo in z očetom se razumeta. Oče seveda nič ne ve, kaj se je godilo v kabinetu učiteljišča. Morda sem krivičen. Ni treba, da bi bil sin kot oče ... da, bojim se ga, sovražim ga. Milena joče, kadar govoriva o tem. Zadnjič ji je dejal, da se naj nikar ne druži z jetičnim, sentimentalnim poetom ...« Solze so mu ustavile besedo. Ni jokal z glasom. Franček bi vedel, da joče z vso dušo, pa mu je v tistem trenutku pogledal v oči, ki so se svetile od solz.

»Mirko, saj bo spet dobro. Vse še ni izgubljeno.«

»Ne verjamem. Zapadel sem spet samooskrunjevanju. Mileno bo vzel Kotnik. Zadnjič mi je grozil ...« Posilil ga je kašelj, da je pljunil. Franček je videl krvavo, temno liso v pljunku ... Ta ne bo živel dolgo, si je dejal, če tudi ni mogel verjeti, da bi bila radi krvave pege že smrt blizu. Mirko se mu je sicer sam včasih potožil radi zdravja, toda kdo bo mislil na smrt ... Zato nista niti Franček niti Leo nikdar prav verjela v njegovo bolezen ... Iz stopnic so odmevali koraki.

»Leo prihaja. Nič mu ne pravi. Ne maram, da bi vedel za moj poraz.« Mirko si je posušil oči. V sobi se je stemnilo. Ko sta se z Leonom pozdravila in je Franček hotel prižgati luč, sta odklonila oba. »Lepše je pogovarjati se v temi,« je dejal Leo in sedel v naslonjač. Franček si je z materno podporo in z instrukcijami dovolil malo razkošje. Soba ni bila draga, a precej udobna. Vhod je bil prost, naravnost iz stopnišča. Oprema je bila sicer stara, a za nerazvajenega Frančeka prijetna in primerna za shajanja. V kotu je domoval star klavir. Kadar sta bila z Mirkom dobre volje, sta igrala in pela. Z Leonom se nista prav razumela. Nekoliko radi njegove preteklosti, nekoliko radi sedanje zagrizenosti in brezobzirnosti. Mirko je bil ves čustven, po večini tih, žalosten, Franček pa, kakor je naneslo. Otrok trenutkov. Zadnje čase je pohajkoval, zanemarjal šolo in celo pil je. Tega ni skrival niti pred Leonom, ki je postal strasten abstinent.

»Kako pa je bilo predvčerajšnjim, Franček? Slišal sem, da ste pili, potem pa ste baje šli nad Klinca.«

»Kdo je to povedal?«

»Nerodni Andrija. Danes. Sicer bi ne vedel, ker tebe že dva dni ni v šolo. To ste lumpi ...« se je nasmehnil Leo.

»Pa je bilo res za smeh.«

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Mirko. V mestu so bile preteklo nedeljo občinske volitve, pri katerih so odnesli zmago združeni klerikalci in še nedavno rojeni radikali. Med drugimi je kandidiral tudi ravnatelj dr. Novak. On sicer ni bil izvoljen, ker je bil še kot novinec preveč zadaj, pač pa dr. Baznik.

»Drugi dan zvečer po volitvah smo tudi mi hoteli proslaviti volilno zmago. Toni nas je zbral. Klatili smo se ves večer po mestu od kavarne do kavarne, pa nobena ni bila svobodna. V vsaki je bila kaka višja oseba, ki bi nam drugi dan citirala disciplinarni red. Končno smo se odločili, da smuknemo preko dvorišča v kavarno »Evropa«. Tonija smo poslali naprej, da pregleda teren in vpraša kavarnarja, če nas spusti v igralnico. Ob desetih je bilo in igralnica je bila že prazna. Toni je ves čas dražil Andrijo zaradi dr. Klinca. Andrija, neroden in preveč zgovoren, kot po navadi, nam končno iznese svojo jezo, ki jo kuha že več dni. Pravi, da dr. Klinc zahaja k njim, da v hiši nekaj šušljajo, da hodi k njegovi materi. Res je, da mnogo zahaja zadnje čase v njihovo hišo, odkar so se preselili v to ulico. »Saj nima daleč od semenišča,« pravi. »Danes je bil na večerji. Jaz sem takoj izginil, ker me je jezilo, zakaj hodi k nam žret. Oče pa vedno toži, kako majhna je njegova učiteljska pokojnina ...« S Klincem se poznajo že od takrat, ko je bil kaplan v isti fari, kjer je Andrijin oče učitelj. Andrija je celo znal povedati, da sta bila baje oba zaljubljena v njegovo mater. Krohotali smo se mu, ko nam je tako razlagal svoje družinske skrbi. Toni pa ga je ščuval in mu nalival vino iz litra, ki ga je moral Andrija plačati sam. Kaj, pravi Toni, če bi se maščevali nad njim? Počakali bi ga ponoči in obdelali z gnilimi jajci ... O, kako se je vinjeni Andrija režal! Tedaj pa smo začuli močan krohot in ropot iz kavarne. Spnemo se na stole in zagledamo zbrano gručo pijanih ljudi. Med njimi profesorja Kaučiča in Moravca. Prvi trenutek smo se ustrašili, ker smo se bali, da nas opazijo. Toni pa je ugasnil luč. Postavili smo se v temo in škilili skozi steklena vrata v kavarno. Pred nami se je odigral dogodek svetovnega pomena. Demokrat Kaučič, notorični Orjunaš in plešasti pijanec, klerikalec Moravec, sta se skregala zaradi politike. Kaučič je očital Moravcu izdajstvo, ker zahtevajo klerikalci avtonomijo za Slovenijo in tako ovirajo razvoj jugoslovanstva. Moravec spet je predbacival temu, da je plačanec Pribičevčeve bande ... Pijana sta bila oba. Oba sta zadnje volitve proslavljala z vinom. Eden v zmagoslavju, drugi v porazu. Žalila sta drug drugega; beseda je dala besedo in uživajoča družba ju je nahujskala na dvoboj. Slekla sta suknje in pričel se je politični boks. Tolkla sta na vse strani, jezna kot tigra in pijana tudi. Moravec je sunil Kaučiča v oko, Kaučič pa Moravcu v nos. Prvi je dobil črno bulo, temu se je vlila kri in dvoboj se je v zadovoljstvo publike končal.

Ko bi vedeli, da so jih gledali njih učenci, ne vem, kaj bi rekli ... Krohotali smo se na tihem in sreča je bila, da je bil v kavarni precejšen trušč, ker bi nas sicer gotovo izsledili. Andrija namreč ni zadrževal smeha. Po boksu smo izginili v park. Andrija pa je bil truden in je silil domov. Spremljali smo ga in ko smo prišli v bližino hiše, je zagledal luč v svojem stanovanju. »Ta hudič je še vedno pri nas!« je vzkliknil in pokazal na okno. Ker nismo verjeli, sva Toni in jaz splezala na bližnji kostanj, da tako iz ptičje perspektive pogledava skozi redki zastor, kaj se godi ... No — in v sobi sta res sedeli dve postavi: dr. Klinc in Andrijina mati. Ni bilo sicer videti, kaj pravzaprav delata, toda Toni je trdil, da sedita tesno drug ob drugem. Komaj sem ga premotil, da ni zagnal kostanja v okno. Zato pa je to storil — Andrija. Zbežali smo, kar so nas nesle pete. Vsak na svojo stran, Andrija je drugi dan povedal, da ni izdal nikogar, da je prosil mater in dr. Klinca odpuščanja in da je spet vse v redu ... Sicer še dr. Klinca od takrat ni bilo pri njih, upa pa, da pride spet ... To je vsa avantura tistega večera ...«

»In to bi naj bili naši pedagogi? Sami na sebi naj prej preizkusijo nauke, ki nam jih pripovedujejo. Potem jim bomo verjeli, sicer ne ...«

»Preveč si tendenčen, ko ...« mu je ugovarjal Mirko, ki je kaj rad vzel v zagovor vsakogar, ki ga je napadel Leo.

»Kaj tendenčen? Že spet staro neumnost. Jaz kratkomalo ne morem več zaupati človeku, ki je moj profesor in se je na tak način razgalil pred menoj.«

»Zakaj obsojaš? Ne sodi, da ne boš sojen!«

»Neumnost. Potem bi bilo treba opravičiti vse.«

»Kdor vse premeri, ne zameri.«

»Laž, trikrat laž. Razume se lahko, toda odpustiti se ne more. Kam pa pridemo? Sicer pa vidimo po sebi. Kakšna je danes mladina? Verno obličje svojih očetov in vzgojiteljev. Vino, pohajkovanje, strankarstvo — to nam je vse. Za človeka, ki bi naj bil v nas, pa se noben hudič ne briga. V šoli nam govore o veri, o bogu, o nezmotljivem papežu, zato da bi verjeli, da je laž resnica in resnica laž. Moravec ti pri zgodovini laže, nesramno laže, ko pripoveduje o velikih papežih srednjega veka, pozabi pa na Aleksandra Borgio, pozabi, da vse knjige niso tako pisane, kot podpisane. Pozablja, da tudi njegov učenec lahko dobi knjigo v roke, kjer je zgodovina srednjega veka in papeškega dvora nekoliko drugače razsvetljena kot njegova. Papež pravi, da je božji namestnik na zemlji, da je naslednik Kristusov. Kristus je trpel, on pa sedi na svojem prestolu, ima svojo gardo, je luč sveta, trebuh se mu redi ob zadovoljstvu kardinalov in vsega visokega sveta. Vrhutega je star, otopel in nezmotljiv, kadar govori raz prestola. O ponižanje, sramota, ki bi bila vredna, da bi jo človek razganjal z bombami. Noben človek ni nezmotljiv, najmanj pa taka starina, ki je živela ves čas v udobju in so ji možgani otopeli. Kristus je bil ponižen tesar, njegov naslednik pa je vzvišen nad nami in če ti dovoli, da prideš pred njegovo veličastno obličje, moraš pasti na kolena in mu poljubiti nogo. Hlapci smo, sužnji tega gospodstva hudičevega. Papež uganja danes poleg vseh posvetnih cesarstev najrazkošnejši orientalizem, ki je vreden pogana Dioklecijana. V šoli se norčuje Moravec iz poganskih kraljev, ki so zahtevali od podanikov božje spoštovanje, istočasno, ko se take stvari gode še danes. Človeka častiti po božje? To je poganstvo, ki še ni izumrlo, ki še danes cvete po vsej zemlji in gospod papež je najlepši primer. Človek je, iz istega mesa, iz iste krvi; ti pa se mu moraš klanjati, zato, ker sedi na mehkem stolu in mu potne noge mazilijo ... In o zgodovini reformacije ti pripoveduje Moravec, da niso katoliški duhovniki tržili z odpustki, obljubami, v resnici pa se godi še to danes ...«

Leo je bil v zanosu. Kakor da ne govori dvem, ampak tisočim, se je razvnel, hodil po sobi gor in dol. Iz žepa je potegnil Glasnik presvetega srca Jezusovega in bral: DOBER SVET.

Po mnogih krajih so bile cerkve okradene, oropane. Svetujemo n. pr. cerkvenim predstojništvom, da cerkveno imetje zavarujejo pri sv. Antonu. Za vsak teden ali mesec obljubijo primerno vsoto za kruh sv. Antona; in od časa do časa tudi odštejejo zbrane zneske. Pošljejo jih lahko družbi sv. Petra Klaverja v Ljubljano. Istotako tudi drugi verniki. Rekomandiraj važno pismo, dragoceno poštno pošiljatev sv. Antonu, pa obljubi — za kruh sv. Antona. Otrok, ki se je pridno učil, pa se le boji, da ne bi slabo znal v šoli, vrzi gredoč v šolo v nabiralnik »za kruh sv. Antona« svojo dragoceno petico, desetico itd. Če potuješ z vozom, z železnico, zavaruj se pred nezgodami: daj, obljubi, za kruh sv. Antona! Matere, ki pričakujejo rojstvo novega otročička, naj poskrbe za srečen izid veselega dogodka; naj dajo za kruh sv. Antona! Botrice in kumice, mesto, da bi popivale, naj dotični znesek raje izroče za kruh sv. Antona! Kmet, ki ima pokošeno krmo, suho, lepo, pa se boji plohe, naj obljubi nekaj dinarjev sv. Antonu za kruh, pa jo bo bržkone srečno izvozil domov. V vseh skrbeh in zadevah: kruh sv. Antona! Zrelo žito pred točo!

In radi varnosti in mirne vesti so še dostavili: »Samo predrzno ne zaupati v čudodelno moč sv. Antona, predrzno pa ne ...«

Leo je izročil list Mirkotu.

»Ali ni to najogabnejša blasfemija? Ali ni to največja goljufija, ki bi bila vredna temnice? Družba sv. Petra Klaverja v Ljubljani — trgovska ekspozitura sv. Antona iz onega sveta ... Otrok, ki mu je to mati brala, ali pa, ki je bral sam, si naj pritrga desetico, da podpre cerkveno goljufijo. Mislim, da botrice ne bodo bolj neumne, če si bodo kupile bo krstu vina in se napile, kakor če dado za sv. Antona in podporo izkoriščanje svojih nerazvitih možganov. To je hujše kot alkohol. Zadnjič mi je razlagal delavec Petek, da se je zgodil pred volitvami slučaj, ko je kaplan v spovednici govoril njemu znani delavki, da naj prisili moža, da voli klerikalno stranko. Žena je verna, neumna in je izjavila, da je mož socijalist in da ga ne more prisiliti. In veste, kaj ji je svetoval? ... Naj mu ne pusti več spati pri njej ... Hujskal je na zakonski razdor ... O, strašno je to! Človeka spravi tako iz ravnotežja, da bi bil zmožen ubijati take ljudi. Toda treba se je obvladati in se premišljeno boriti ...«

Leo se je pomiril. Jeza je počasi izginila iz obraza, samo čelo je bilo zgrbančeno, kakor da se je zamislilo nekam povsem drugam.

»Kaj storiti? ...« je vprašal Franček.

»Kristus je z bičem razgnal trgovce in sejmarje iz templa ... Borba, duševna revolucija, revolucija duha —, ki bo preporodila po posameznikih ves svet, je edina rešiteljica. Ne nasilje pesti ali puške, nasilje dobrega človeka, nasilje neizprosne resnice in kritike, tako mislim jaz. Nova doba evangelijev in apostolstva lahko odreši svet iz spon laži in nasilja. Nobenih nališpanih cerkva ni treba, nobenih duhovnikov-uradnikov, nobenih procesij, ki niso drugega kot zastarele čarovnije, podobne poganskim daritvam ... Boga si ni moči predstavljati, zakaj Bog je vse in povsod. Vse je podoba njegova. Laž je v hostiji, ki jo daruje duhovnik v cerkvi, coprnija našega veka, ki pravi, da je po daritvi sam Kristus v njej pričujoč. Jaz pa pravim, da upam vsak trenutek vzeti posvečeno hostijo v roko, jo strgati, poteptati in vem, da se mi ne bo zgodilo nič ...«

»Za božjo voljo, Leo,« je vzkliknil Mirko, »kaj vendar govoriš. To je bogoskrunstvo!«

Leo je užival privzgojeno bojazen Mirkovo pred svetinjami, ki zanj niso bile več svetinje. V tem trenutku je bila njegova želja imeti posvečeno hostijo v roki in jo poteptati pred tem bojazlivcem v prah. Da bi videl, iz dejstva samega, da je laž, čarovnija in še povrh tega slaba čarovnija. Zato se mu je nasmehnil v obraz.

»O, vem, Mirko, ti še nisi prišel do tega, ker so predsodki v tebi. Jaz pa ti pravim, da je dvom največja gonilna sila napredka. Podvomiti v tradicijonolno resnico, se pravi že rušiti jo. In iz dvoma moraš preiti v analizo, pa prideš do takega zaključka ...«

Mirka je bolelo, ker ni znal nič odgovoriti. Zato je skušal najti besedo, s katero bi ga piknil. In jo je našel.

»Leo, zakaj pa ti ne živiš tako, kot praviš? Zakaj hodiš k šolski maši, k obhajilu, zakaj se učiš veronauk? Ali je to doslednost? Govoriš, samo govoriš.«

Zadel je Leonovo Ahilovo peto.

»Zato, ker sem še odvisen, ker imam nad glavo disciplinarni red, ravnatelja, starše, vržejo me na cesto in ... in ... danes še nisem dovolj zrel, dovolj močan.« Klub vznemirjenju, ki so ga povzročile Mirkove besede v njem, se je skušal izmazati. Nedoslednost si je očital sam že večkrat. Vse premalo se mu je zdelo to, da se je odrekel vinu, da je asketično ubijal v sebi čutnost, da si je večkrat pritrgal od prisluženega denarja in dajal šepavcu in večkrat nemirnemu, brezposelnemu delavcu Petku ... Njemu samemu je bilo to vendar bolj premalo in marsikateri večer je sedel pred odprtimi knjigami, ne da bi se učil, misleč na to, kar bi se dalo še napraviti, da bi dal čim tesnejši znak, da ni več tisti, kot je bil ...

Iz ulice je zadonela godba in klici. Stopili so k oknu. Na čelu maloštevilne povorke je šla vojaška godba. Nekaj nerodnih in slabo oblečenih vojakov je svetilo z bakljami. Za njimi je šlo deset Orjunašev z zastavo. Med njimi sta bila profesor Kaučič in dr. Sernec. Ostali so bili civilisti, po večini mladi, nedorasli ljudje v precej pičlem številu. To je bila namreč bakljada na predvečer 1. decembra. Ko so šli mimo okna, je nekdo zaklical »Živela Jugoslavija!«

»Ali nismo mi nič več Jugoslovani?« je vprašal smehljajoči se Mirko. »Ti, Leo, si bil nekoč strašno navdušen. Če se spomnim na 1. december 1918, ko si bil tri dni hripav od kričanja, da skoraj govoriti nisi mogel ... Na čelu gimnazijskega sprevoda si šel, s slovensko zastavo v roki in preko rame so ti obesili svež bršljanov venec, da si bil kot zeleni Jurij? Kaj? Kje so tisti časi? Takrat nas je bilo na stotine, danes jih ni več niti sto pri bakljadi. Tako je shujšal naš prvi december ...«

Povorka se je oddaljila. Zaprli so okno in odstopili.

»Da, res je. Tako daleč je prišlo, da mora človek sovražiti, kar je nekoč ljubil ...« je grenko pristavil Leo.

»Ti si zaigral karijero. Mar bi šel takrat v oficirsko šolo, ko se je zanimala zate visoka osebnost kraljevskega dvora ...«

»Ne draži me. Rad sem, da nisem šel.«

Že kot otrok je hotel biti oficir. Da ni zabredel v vojaško šolo, se ima zahvaliti pljučnemu katarju, ki si ga je kot enajstletnik nakopal. Tako je pri naboru — padel, kljub temu je želja ostala naprej v njem. Nameraval je po štirih gimnazijah v višjo vojaško realko. Medtem je prišel prevrat in Leo je pozabil na svoj otroški sen. V peti gimnaziji je obiskala mesto visoka kraljevska osebnost. Vse mesto, vse organizacije so bile na nogah, da čim lepše in narodnemu navdušenju tem primernejše sprejmejo odličnega gosta. Iz vse pokrajine so zbobnali ljudi, še kmetje so prišli v narodnih nošah. Leonov oče je oblekel stare prleške brguše, žametni jopič, platneno robačo, črn klobuk in je jahal v sprevodu. Leo sam pa je vodil peščico dijaških Sokoličev. Določeni so bili za častno stražo v veliki dvorani Narodnega doma, kjer je bil pripravljen slavnostni diner. Že zjutraj ob 9. uri so nastopili svojo častno službo. Leo jih je porazdelil na določena mesta. Navzoči gardisti v paradni uniformi so se dobrodušno smejali mlademu poveljniku Sokoličev. Hodil je od straže do straže, dajal navodila, v skrbeh, da dobro izvrši svojo nalogo. Slavnost se je zavlekla. Dolgo so morali čakati na prihod vse velike posvetne, cerkvene in vojaške gospode. Pri čakanju so jih najbolj kratkočasili natakarji, ki so se pod vodstvom nemškega hotelirja vadili za sprejem. Slovenci v mestu namreč niso zmogli človeka, ki bi znal pripraviti in voditi visoki diner ... Ob steni pri vhodu je bila majhna mizica z zvoncem. Tje je postavil hotelir svojega prvega natakarja. Dva sta stala z velikimi belimi servijetami na vsaki strani velikega stola. Sokoliči so gledali, kaj bo. Natakar pozvoni in pri stolu prvi pograbi krožnik, pozvoni drugič, in drugi nakaže, da naliva juho. Vse na povelje. Kakor stroj. Ko so prišli ob pol ene gostje, se je klaverno vse to ponesrečilo. Zvonec ni funkcioniral, kakor bi moral in z gosti je prišel ceremonijer, ki je oba natakarja, nerodna vsled nervoznosti, nagnal.

Ko so zaslišali bližajoče se klice, je Leo pregledal še enkrat svoje straže, zapovedal »Pozor!« in se nato sam postavil v dvorano na stražo. Kot prikovani so stali na svojih mestih in kraljevska oseba je kmalu opazila njih strumnost. Leo je videl, da mu kaže nekaj s prstom, toda ni verjel, da bi namig veljal njemu. Zato se ni ganil. Tedaj pa je poslala ponj dr. Mahkota, ki ji je sedel nasproti. Med potjo do mize je dr. Mahkota podučeval Leona, kako mora visoko kraljevsko osebo nagovoriti, s kakim nagovorom, Leo pa ga je samozavestno prekinil: »Saj to dobro vem.« Ves vroč je bil, ko se je ustavil pred mizo in salutiral.

»Kako se pišeš?«

Leo je povedal. Kdo je tvoj oče? Kaj študiraš? Odkod si doma? Ali bi ne hotel z menoj, da te pošljem v oficirsko šolo? — Tu je Leo pomišljal za trenutek, dokler se ni odločil za nikalen odgovor. Pogovor je trajal nekaj minut in strumno odgovarjajoči Leo je napravil dober utis.

»Vidim, kako strumno stojite ves čas na straži. Lepo je to, toda vem, da ni lahko. Zato zapovej svojim tovarišem »Odmor«!«

Leo se je, blažen od sreče, da je govoril z eno izmed najvišjih oseb v državi, vračal na svoje mesto. Še tovarišem so se svetile oči, da se zanje tako zanima. V trenutku sreče je pozabil zapovedati odmor in sam je čez nekaj časa stal spet tako strumno, kot prej, svoj pogled usmerjen naravnost proti kraljevslki osebi. Za vse večne čase se je hotel nagledati. Tedaj pa se je spet premaknila roka in namignila s prstom. Sedaj je že šel sam. Korajžno, saozavestno je udaril s petami, salutiral in čakal ukaza.

»Zakaj stojite še vedno »Pozor«? Ali me niste razumeli?«

»Da, veličanstvo.«

»Zakaj torej ne ubogate?«

Leo si je v stiski skušal pomagati. Dokazoval je, da ima ukaz starešinstva, da mora v njegovi navzočnosti stati častna straža ves čas kot pribita. Če tudi je visoki gost ugovarjal temu, je Leo dokazoval, da se mora v tem slučaju pokoravati starešinstvu.

Ob odhodu so živo vzklikali visokemu gostu in Leo je radi pogovora postal senzacija. Vsakdo je hotel vedeti, kaj sta govorila. Ves srečen in navdušen je pripovedoval vsakomur ...

»Tri leta je od tega in Ti si danes tak, kot da se sploh ni zgodilo ...«

»Ljudje so, ki ubijejo v človeku vse. Saj se ni zgodilo samo meni tako, večini je hitro umrlo navdušenje in danes stojimo praznih rok in gledamo prisiljene bakljade in teroristične akcije Orjune. Na dan volitev so se vozili na tovornem avtomobilu in terorizirali nemške volilce, da niso mogli oddati svobodno svojih glasov. Pod krinko, da se bore proti nemškemu vplivu, so skušali delavstvo preplašiti z revolverji in bikovkami zato, ker so po večini socijalisti in komunisti. Profesor Kaučič je s samokresom mahal raz avtomobila in divjal kot podivjana zver. Lepo obnašanje gospoda profesorja! Da, Mirko, jaz ne morem odpustiti; obsojam, ker je obsojanja vredno. Zadnjič se je razpočila bomba v pisarni dr. Müller-ja ... Ali ni to isti fašizem, ki ga mi očitamo Mussoliniju? Naši trpe tam doli, ker jih mučijo, mi pa visoko povzdigujemo svoj glas v njih obrambo, istočasno pa uvajamo podobne metode pri nas. Petka so zadnjič v parku pretepli sumljivi elementi; zvili so mu dva prsta rekoč: »To zato, da si boš drugič premislil agitirati za diktaturo proletarijata!« O, taka je svoboda pri nas!«

»Stane mi je zadnjič pisal. Potepa se po Ljubljani in nič več ne piše. Pravi, da se v slovenščini sploh več ne splača pisati. Danes moramo skrbeti vsi, da si ustvarimo čim prej enotni književni jezik. Misli seveda pri tem na štokavsko ekavščino. Jugoslovan je z dušo in telom in slovenščine se upa otresti vsak dan ... Ali ni to renegatstvo?«

»Je!« je pritrdil Franček Mirkotu. »Kako, da ne rečeš ti ničesar na to?« se je obrnil k molčečemu Leonu.

»Prešel sem ves nacijonalizem. Zame je vsak nacijonalizem izrecno povdarjen — šovinizem. Zakaj postavljati svoj narod nad druge narode? Zakaj sovražiti Nemca že zato, ker je Nemec? Nacijonalizem mora izumreti. Izrecno povdarjati slovenstvo zato, ker je jugoslovanstvo pri nas moda, se mi ne zdi prav. Jaz vidim in iščem v vsakemu le človeka.«

Mirko je ugovarjal.

»Meni pa se to ne zdi prav. Slovenci moramo izrecno braniti slovenstvo zato, ker ga zatirajo. Cankar je imenoval vraga, ki je zame idealist, renegata. Danes pa, ko vsepovsod poveljuje Beograd in lažijugoslovanstvo, ki nam hoče uničiti jezik, je treba vse braniti. Preko slovenstva in po slovenstvu v človečnost. Tako mislim jaz. Treba je hlapčevstvo pri koreniki iztrebiti. Naši fantje gredo k vojakom v hrvatske in srbske pokrajine in ko se vrnejo, že štokajo in bogmejo. Zadnjič na shodu sem poslušal tak govor. Ni bil ne hrvatski, ne srbski, ne slovenski. Silil se je govoriti po srbohrvatski, če tudi ni znal. Zabolelo me je do srca. Prej smo se silili z nemščino, zdaj s srbohrvaščino. Če greš po promenadi, povsod slišiš: »Što? Što ne?« itd. Prej so frajlice nemškutarile, sedaj srbohrvatijo ... slovenskega, materinega jezika jih je sram. Slovensko govoriti ni nobel ... Joj, s pestjo bi udaril v usta ...«

»O, Mirko, tega pa ti ne smeš. Haha!« se mu je namuznil Franček.

»Res, vsa naša zgodovina je zgodovina petoliznega hlapca. Za Lazarjeve drobtinice smo bili navdušeni za habsburško Avstrijo in danes izdajamo svoj jezik.

Če tudi se je Leo udal Mirkotu radi slovenstva, vendar se mu je zdel proces prekratek. Nacijonalizem ga ni več zanimal. Izživel ga je in zato je proti vsej reakciji postavljal svoj ideal novega človeka, sproščenega nacijonalnega sovraštva, rešenega težkih življenskih in sploh socijalnih problemov.

Spet je zaigrala godba. Bakljada se je vračala.

»Kaj pa misliš ti o državni obliki, Leo?« Franček ga je skušal in tudi Mirko se je obrnil k njemu.

Leo je izpovedal odločno, samozavestno, kot vedno, kadar je izrekel kaj, v kar je trdno veroval, o čemur je bil prepričan. Vse je šlo mimo njega. 1. december 1918, tista sreča mladega Sokoliča ... vse, vse je splahnelo in kar je še tlelo v njem preteklega, je ubijal s svojo voljo, s svojim novim stremljenjem. Mirko in Franček sta mu v tem pritrdila.

Izmučeni so bili od dolgega pogovora, ki je bil posledica marsikaterega premišljevanja, marsikaterega iskateljskega trenutka, kajti šola in ljudje, ki so jih vzgajali, so bili njih nasprotniki. Iz ulice je še donela državna himna. Klici na domovino in jugoslovanstvo so dolgo odmevali v tihi sobici.

»Mirko, zaigraj kaj!«

Še vedno ni bilo luči v sobi. Mrak je bil prijeten mladim dušam in tiho je sedel Mirko h klavirju, premislil je malo, kakor da išče pravo pesem za ta trenutek. Lahno so se dotaknili prsti tipk. Leo in Franček sta že mislila, da bo zaigral kaj tihega, otožnega, bolnosentimentalnega, kot je bila sicer njegova navada. Nenadoma pa so močno udarile roke po klavirju in troje mladih src je prepojila pesem velike francoske revolucije Marseljeza ...

»Mirko! Živijo!« je vzkliknil Leo in vsi trije so spremljali klavirske akorde plamteče pesmi. Njeni zvočni valovi so se razpršili v ozračje, skrivnostno so se razširjali in zadeli ob druge, tihe, nežne, ljubezni polne. Istočasno je v težkem vzdušju štirih preobloženih temnih sten igrala Sonja na svoje gosli. Tako prijetno ji je bilo ves dan, tako tiho in lepo. Sinoči sta bila z Leonom na sneženi, beli poti njene ustnice so še vedno gorele od njegovih poljubov.

Tako sta se v nevidnem, zračnem valovju stekali pesmi upora in ljubezni ...

»Lepa naša domovina ...«

Vedno težje so shajali domači z Leonom. Prišel je na počinice, pa se je izogibal njih družbe in govora. Niti z materjo ni govoril mnogo. Brat Ivan, ki ga je oče spraševal, zakaj se Leo že od počitnic sem tako čudno obnaša, ni znal nič posebnega povedati. Samo to je dejal, da precej piše, da se velikokrat sestaja z Mirkom in Frančekom, da pravijo, da so republikanci, študenti pa jih dolže, da so komunisti, če tudi Leo stalno to zanikava. Tako so kljub Ivanovim razlaganjem doma niso bili na jasnem, kaj se godi z njim. Najbolj so mu zamerili čudaško črno rusko rubaško, ki jo je nosil najraje. Oče je bil že tako daleč, da je podvomil o njegovi zdravi pameti, zlasti radi evangelijev, ki jih je Leo stalno kot drobno priročno knjižico nosil pri besi.

»Ta otrok mi bo še znorel ...« je dejal ženi, ki pa ni vedela nič reči na te njegove besede. Na starega dan je prejel pismo dr. Beleca, visokega uradnika zunanjega ministrstva. Pod Avstrijo je bil poslanec in pozneje visoki ministrski uradnik, ki je pomogel Leonovem očetu v službo, če tudi ni imel predpisane šolske izobrazbe. Od tistega časa je bil Leonov oče njegov dolžnik hvaležnosti in vedno, kadar je prišel v svoj vinograd, se mu je priporočal za kakega zajca ali gos ali puro.

Danes ni bilo nič drugega pri hiši kot dobro pitana pura, ki jo je bilo treba žrtvovati. Lahko bi jo nesel hlapec, toda oče je hotel, da gre Leo in to je moralo obveljati, če tudi se je odločno protivil, da je prišlo do ostrega nastopa in je hotel oče že uporabiti desnico. Da ni prosila mati Leona, kdo ve, kako bi se končalo.

»Zoprna mi je visoka družba. Ne znam in se niti ne maram vesti po njenih predpisih. Grem, toda samo zato, da nikoli ne boste več pošiljali med take ljudi ...« Tako je govoril v razburjenju in kovaril načrt, kako se bo maščeval nad gospodo, ki ji more nesti puro zato, ker ji oče hoče obče obenem s puro predstaviti svojega prvorojenca.

Dr. Belec ni prišel sam. Z njim je prišla močna ruska aristokratinja, ki je kdove kje pustila ali izgubila svojega moža. Poleg nje sta bila tam še doktorjev brat in umirovljeni profesor dunajske univerze. Leo si ni zapomnil njegovega imena.

»Ali ste vi najstarejši?« ga je vprašal dr. Belec. Oče mu je doma ukazal, da ga mora titulirati z ekscelenco, toda Leo tega ni storil. Prvi trenutek je bil najbolj vesel Rusinje, ker je upal, da bo govoril z njo v njenem maternem jeziku ter se tako izkusil v svojem znanju. Že v novembru je ustanovil dijaški ruski krožek, v katerem je profesor Janko učil ruščino. Tudi Sonja je bila v krožku.

Gospa ga je vprašala najprej po njegovi črni rubeški.

»Ali ste nihilist? Pri nas v Rusiji so nosili črne rubaške samo delavci in izgubljeni intelektualci, ki so hujskali zoper carja ...« Leona je speklo. Kakor hitro je izpregovorila, je vedel, da ima opraviti s človekom iz najbolj nazadnjaškega, aristokratskega kroga. Njegovi maloštevilni in rezki odgovori so ga takoj osumili pri njej in gospa je čutila sveto dolžnost, da izbruha svojo histerijo emigrantstva na tega mladega človeka, ki je na tihem ljubil novo Rusijo.

IZJAVA! Ker sem v času, odkar izhaja moj roman v podlistku »Delavske Politike«, prejel od raznih oseb obojega spola več pisem, v katerih se samolastno identificirajo z osebami mojega romana, izjavljam, da se na taka pisma, najsi bodo sicer še tako nesramna, nikakor ne morem ozirati. Jaz nisem niti fotograf niti biograf, če tudi je moje stremljenje v romanu podati verno sliko dobe in povojnih razmer. Zato naj nihče ne bo več tako neoprezen, da bi skušal najti osebe mojega romana v tem in tem človeku, ki hodi po Mariboru, Ptuju, Celju, Ljubljani ... Osebe mojega romana so moja osebna last in jaz jih lahko pošiljam v položaje, kakršni so meni prav in ne raznim dacarjem, županom, župnikom, učiteljem Šviligojem itd. iz doline šentflorjanske ... Kdorkoli pa se bo še vnaprej identificiral s katero izmed oseb mojega romana, stori to na lastno odgovornost in eventuelno lastno blamažo. Moj pogled je jasen in čist, moja vest mirna. Nimam se skrivati pred nikomur, se tudi ne bojim nikogar. Zato bo od danes izhajal roman z mojim imenom. Vsem tistim pa, ki so ves čas z zanimanjem sledili romanu, povem, da pride še marsikaj, kar bo izpopolnjevalo mojo sliko blažene, od boga blagoslovljene doline šentflorijanske in njenih zvestih služabnikov ...

Pozdravljeni! B. K.

Pripovedovala je, kako vladajo tam. sedaj sami banditi, ki ne zaslužijo drugega kot vrv; Židje izsesavajo ljudstvo, ki strada. Carja so ubili, pristave so požgali in sploh počenjajo take grozne stvari, da se bog usmili. In Evropa je hladna kot led. Ves zapad bi moral planiti po njih in jih pobiti. Čisto prav je, da jim ne dado kredita za gladujoče. Saj so glad zakrivili bolševiki z Leninom na čelu. Lenin, to je antikrist. Prej nikoli ni bilo gladu v Rusiji, prej smo živeli vsi lepo in zadovoljno v blagostanju in sreči. »Ljudstvu ni bilo treba stradati kot danes. Tako blagostanje je bilo, da smo mi jedli vedno samo hrbtni del zajca, vse ostalo smo pustili v kuhinji služinčadi ...« Gospa je govorila vehementno in se istočasno zgražala nad neko mlado svojo sorodnico, ki ji je pred kratkim pisala, da se navdušuje za novo državo, da ne veruje več v boga itd. »Vso mladino nam bodo pokvarili in jaz vas svarim, gospod, nikar se ne udajajte lepim besedam agitatorjev.« Gospa je govorila, kot da ima pred seboj bolševika naravnost iz Moskve, pa je sedel zraven nje kvečjemu zanešeni Tolstojanec, ki je molil k bogu in se samozatajevalno pripravljal na duhovno revolucijo, odklanjajoč vsako nasilje. Izzvala ga je. Zato je tudi odločno odgovarjal, da pod carizmom ni bilo blagostanja, da so se godile velike krivice in marsikaj tega sta popisala Dostojevski in Tolstoj, zlasti zadnji. In ko je imenovala visoka gospa Tolstoja znorelega, senilnega starca, je v Leonu vzkipelo. Ugovarjal ji je in jo spominjal na lakoto in kugo, ki je morila leta 1893. v Rusiji. Takrat se carska oblast ni prav nič pobrigala za stradajoče in trpeče. Astrahanski gubernator je zaprl čez sto ladij, ki so bile osumljene, da nosijo kal kuge v ozek zaliv, in nobena ni smela več ven. Hrane jim ni poslal, tako, da so ljudje blazneli pred smrtno grozo. Klicali so na pomoč in nekega dne je prišla velika ladja v zaliv. Vsi so se veselili, da je pripeljala kruha in zdravil. Blazno pa je bilo njih presenečenje, ko je začela izlagati krste ... Tako je poskrbela carska aprovizacija za njih življenje.

»To je povest, izmišljenost ...« se je užaljena umaknila gospa in gospod sivi profesor je povedal v obliki kritike in prispodobe, da Leonovo obnašanje in njegova zgovornost nista na mestu, zlasti, ker je gospa marsikaj že doživela.

»In se ji sedaj strašno hudo godi. Dobrorejena je. Lačna ni. V Parizu živi pri gospodu ekselenci, spi do enajste ure in še vedno jé samo najboljši del zajca ...« je mislil Leo, ko se je poslavljal. Nič mu ni bilo žal, da ga je čez tri dni oče ostro prijel zaradi njegovega nespodobnega vedenja in govorjenja. Od tistega dne v njegovi družbi ni smel nositi rubeške ...

Zvečer so šli na Silvestrovo v gostilno vdove Vrzelke. Pri plesu so se zbrali stari in mladi. Leo je šel iz znatiželjnosti. Hotel je videti tak večer vesele družbe, ker še nikoli ni bil. Sedel je nekaj časa pri Lojzki, ki pa ni strpela njegovega molka in resnega, smeha praznega obraza. Zato mu je vedno uhajala na ples, če tudi ji je skušal dokazati, kako se mu zdi vse smešno, malenkostno. Proti polnoči je že bilo, ko je družba vstala in zapela »Lepo našo domovino«. Leo pa ni vstal. Iz upornosti ni vstal in še bolj radi tega ni vstal, ker so jo peli pijani, vinjeni ljudje. Sedel je in gledal pred se. Čutil je, kako so pogledi vseh naperjeni vanj, tudi materin poziv je slišal, da naj vstane, pa se ni vdal. Tedaj ga oblije od strani curek vina iz polne krožice. Njegova lastna mati je pred vso družbo kaznovala upornega sina in mu vlila v obraz polno kupico vina. Leo se je za trenutek ozrl tje. Samo toliko, da je videl razgreti obraz matere. Ni ji zameril, ker je videl, da ga ne razume. Toda kljub temu je ostal na svojem sedežu in se nekaj časa niti obrisati ni hotel.

»Ali te ni sram, ničvrednež ...« je siknila mati preko mize ter še tako bolj usmerila zanimanje vseh na svojega nepokornega sina. Leo pa je vstal in stopil v drugo sobo, kjer so sedeli pri mizah kmetje in kmečki fantje z dekleti. Tukaj so plesali in peli vsevprek in niso vstajali. Sam je stal med podboji, ko je nekdo ugasnil luč in je odbilo dvanajst. Nato so si stiskali roke. Leo ni vedel, kaj naj stori. Pa je prišel k njemu pijan Kocuvan, šestdeset let star žalar iz konca vasi, ki je že marsikatero noč prespal v jarku, vinjen od vina in ostre žganjice.

»Ali vam smem voščiti novo leto, gospod ...« Tako ga je nagovoril in tople besede je bil Leo vesel. Stisnila sta si roke in sta začela pogovor.

»Zakaj bi mi ne smeli ... Ko sem bil majhen, ste me tikali. Še sedaj me lahko. Zdi se mi lepše in bolj domače ...«

»Mislil sem pač, da me mladi gospod več ne poznajo. V šolah so, veliko se učijo, jaz pa sem pijanec, zarovani kmetski človek in povem včasih kaj narobe ... Ne zamerite. Danes sem zopet pijan. Novo leto bo, starega smo pokopali ...« Kocuvan ga je začel tikati. Celo poljubil ga je na lice, ker se mu je zdelo lepo, da je tako prijazen in zgovoren z njim, preprostim človekom. Pogovor je prekinil vsesplošni trušč. Makol, sin prvega vaškega mesarja, je z dolgim kuhinjskim nožem pritekel v sobo in hotel navaliti na nekega svojega tekmeca pri Lojzki. V zadnjem trenutku je prihitel Leonov oče, ga zgrabil tako močno za vrat, da so mu roke omahnile. Ker prvi trenutek ni vedel, kdo ga je zgrabil, je že dvignil nož proti njemu. Tedaj pa je občutil pest svojega krstnega botra. Leonov oče ga je vlekel v kuhinjo in pretepel bi ga, da ni stopil vmes orožniški narednik Žilavec, ki je fantu napovedal aretacijo. Leonov oče, nagle jeze, kakor je bil, pa je hotel s fantom obračunati, jezen, ker je prej že dvakrat opozoril narednika, da bo treba pijanega Makola spraviti na varno, sicer bo zopet kaka patalja. Narednik pa je vse pozive zavračal, češ da je kot gost tukaj in ne žandar. Ker oče ni popustil, je zakričal še nad njim: »Gospod Vuk, spustite ga, sedaj imam opraviti jaz z njim ...«

»Kje pa ste bili prej, ko smo vas prosili in opozarjali ...«

Beseda je dala besedo, da sta se Vuk in Žilavec pred vsemi sprla. Vsa »višja« družba se je radi tega razšla. Očividno je bilo, da je bil Žilavec že vinjen, toda kljub temu se je držal uradno napram Vuku, ki je pozval svoje domov. Par minut po polnoči, ko so si z objemi, s poljubi in z rokovanji voščili veselo novo leto, se je to zgodilo. Leo je gledal očeta in mater že ves čas, kako sta plesala. Mati je bila živa in vesela, četudi jo je Leo s svojo upornostjo razžalil. Materina razposajenost ga je žalila bolj kot tisti kozarec vina. Nekaj odvratnega je čutil v plesu te vaške gospode, ki se je sedaj sprla in si pokazala svoje prave zobe. Leo je vedel, da oče ni nič kaj priljubljen v vasi. Zaradi svoje osornosti, resnosti in vestnosti. Tudi radi svojega samozavestnega ponosa. Čutil se je nad vsemi, ker je bil Vuk in ker je imel zveze. Čez dva dni se je prišel narednik opravičit in prosit, da naj ne naznani incidenta naprej ... Oče je sprejel njegovo skesanost in se pri obedu pohvalil pred svojo družino ... Ves večer je Leo mislil na razpelo, ki je viselo v kotu sobe.

»Kam si zašel Kriste ...« je dejal v mislih, ko je pomislil na plesajočo, pijano družbo ...

Na novega leta dan je prejel pismo od profesorja Jankota. Veselo pismo zanj. Prebral je z zanimanjem njegovo tragedijo mladosti »Nemoč« in mu jo dobro ocenil.

»Problem, ki ga obravnavate, ste vzeli iz srede svojega življenja in to je hvalevredno. Gledate realistično, kar se mi zdi za dramska dela najprimernejše. Gospodinjo ste orisali kot močno strastno žensko, ki ji mladi Prvi študent ne more biti kos. Drugi študent je tudi resničen. S tem, da ste postavili še Tretjega na oder, ste tragedijo strahotno poglobili, ker Tretji je priča svoje preteklosti in bodočnosti Prvega Študenta. Prizor s samokresom se mi zdi preveč oderski in neverjeten. Z majhnimi popravki bo delo enotno in res močno. Študentovsko življenje gotovo dobro poznate, ker so se mi pri branju osebe naravnost oživljale.« Nato je našteval nasvete, katera mesta in kako bi jih bilo treba popraviti. Nikomur ni pokazal pisma. Pri obedu so domači opazili, da je njegov pogled svetal in živ. »Kako pismo si dobil?« ga je podražila mati, toda Leo ni izpovedal. Že v lanskem šolskem letu so v klubu sklenili, da prirede umetniško akademijo.

Kje, tega se niso dogovorili. Pred odhodom na počitnice ga je Mirko zopet spomnil na lanski sklep in Leo je takoj začel z načrtom. Minko in Franček bi recitirala svoje pesmi, vmes bi preskrbel za kake koncertne točke, ki bi jih lahko izvajal dijaški orkester in igrali bi »Nemoč«. Sklep njegovega novoletnega dne je bil uresničiti vse to.

UPOR.

Ravnatelj Novak je bil zatopljen v pisarniško delo, ko je potrkalo in je vstopil Leo.

»O, kaj pa vi na učiteljišču?«

»Prišel sem, gospod ravnatelj, radi umetniške akademije, ki jo nameravamo prirediti v korist Podpornega društva. Gospod predsednik dr. Kramar me je poslal k Vam, ki ste blagajnik, da se pogovoriva. Priredili bi umetniško akademijo v tukajšnjem gledališču in ves čisti dobiček pripade Vam, samo da nam oskrbite policijsko dovolilnico in da društvo prevzame pred šolsko oblastjo pokroviteljstvo. Na vzporedu bi bile recitacije, koncertne točke in kratka enodejanka iz študentovskega življenja.«

»Prav, Vuk, to me veseli. Naša blagajna je prazna in tak izreden dohodek bi nam bil naravnost dobrodošel. Ker pa moram z vsako stvarjo pred sejo, pošljite dopis z natančnim programom akademije. To je samo formalna zadeva, sicer pa ostane, kot se pomeniva. Pokroviteljstvo prevzamemo brez vsega, vi pa glejte, da boste dobro organizirali in da bo precej dobička ...«

»Pravkar sem bil pri ravnatelju Narodnega gledališča. Zahteva 1250 Din odškodnine. Ali bi ne bilo dobro, da ga opozorite na dobri namen večera. Mogoče bi še kaj znižal.«

»O, to storim prav gotovo. Po telefonu ga pokličem. Največ 1000 Din mu damo za teater. Čim več pripade nam, tem bolje ...« Leo se je zadovoljen vrnil na ulioo, kjer ga je čakala Sonja. Pred tednom je napravila maturo in sedaj je brez skrbi. Nikjer nima miru. Pohajkuje po cestah, doma ne vzdrži. Kar v službo bi nekam potekla, pa mora čakati. Gospod ravnatelj je sicer obljubil, da jo bo priporočal prosvetnemu referentu, toda čakati bo morala kljub temu. Vedno čakati, čakati ... to je že neznosno. Sicer je sedaj brez skrbi. Maturo ima in v prvem brezdelju po izpitu je vesela. Igra na gosli in poje in rada podraži Leona, ki je ves zavzet za umetniško akademijo.

Vse je bilo že v redu, le igralke še ni imel za svojo dramo. Študente bodo igrali Mirko, Franček in on, gospodinje pa ni. Sonji je dal brati »Nemoč«, pa se je zgrozila.

»Kako si mogel napisati kaj takega. Zdi se mi nemogoče, da si to napisal samo tako ...«

»Kako? ...« je ostro vprašal Leo, ko je spoznal, da dvomi.

»Mislim na gospodinjo ...«

In Leo se je zasmejal.

»Ne, Sonja! Stanoval sem sicer pri taki ženski, toda zgodilo se ni nikoli nič. Res. Ne lažem. Boril sem se in sem zmagal. V drami propade junak. Zaradi tega se ne razburjaj in tudi premišljevati ni treba. Dramo sem samo v svoji notranjosti po drugih doživel in napisal. Notranje sem jo res doživel. Zato je II. prizor tako silen. V stiski sem. Gospodinje ne morem dobiti nikjer. Ali bi ne hotela ti ...«

»Mislim, da nisem za to vlogo ... Ni lahka in vrhutega je tako ...« Hotela je reči, tako strašna ženska in strastna. Ni hotela, ker je vedela, kako sovraži Leo telesno strast in ne bilo bi ji prijetno igrati strastno gospodinjo prav njemu. Bala se je za svojo podobo v Leonovi duši. S kom drugim bi lahko igrala, z njim ne. Zato je moral iskati naprej. Ves čas je sanjal o tem, kako bi bilo lepo, če bi gospodinjo igrala prava igralka. Izbiral je med igralkami Narodnega gledališča in se kot mlad avtor odločil za najboljšo, za prvo igralko. Toda tako majhnega se je čutil pred to gospo, da jo je že dvakrat čakal pred Gledališčem in se vedno umaknil, preden je prišla. Tretjič jo je počakal in pozdravil. Poznala ga je, ker je prej večkrat nastopal z dramatično šolo.

»Oprostite, ali je vaja že končana?«

»Da ...« in jo je pustil mimo iti. Ves večer se je jezil nad samim seboj zaradi te plahosti. Zakaj tukaj si ni bil siguren. Ali bo hotela priznana igralka igrati v drami devetnajstletnega študenta? Zato se je odločil za pseudonim. Sklenil je svoje avtorstvo povsod zamolčati. Psevdonim so poznali samo nekateri študentje in profesor Janko. Zato se je drugi dan odločil, da gre. Med potjo si je premislil in se napotil k mladi, nekoliko histerični igralki, ki sicer po njegovem spoznanju ni imela primernega telesa za gospodinjo, ker je bila presuha, toda bolje kot nič.

Začetnica je bila, a talentirana, pa je morala igrati bolj epizodne in stare vloge. Prijazna je bila z njim in mu obljubila, da bo dramo prebrala in čez par dni mu bo javila svojo odločitev.

»Gospodična, ne pustite me na cedilu. Prav lepo vas prosim. Vse že imam, samo igralke še nimam ...«

»Mislim, da bom. Rada se družim s študenti, saj sem še nedavno bila sama ...« Tri dni potem pa mu prinese glediališki sluga rokopis »Nemoči« s pismom, kjer mu igralka javlja, da je zbolela. Leo se je podrobno pozanimal za njeno bolezen pri gledališkem slugi, ki pa mu je dejal kar naravnost: »Na živcih je bolana. Vse igralke so histerične. Jaz jih že poznam. Sem že dvajset let pri teatru. Zwanzig Jahre! Ich war auch unter Oesterreich beim Theater. Halb schon viel durchgemacht. Schauspielerinnen, das ist ein ganz besonderes Kapitel in der Weltgeschichte. Hab die Ehre ...« Leo se mu je zahvalil in zadnje besede, kakor jih je sprejel kot šaljivo opombo, so bile v tem trenutku zanj grenko resnične. Deset dni še — igralke pa nima. Moj bog, kaj bo ... Toda na koncu igralkinega pisma je bil majhen nasvet ... »Obrnite se mogoče na gospodično Komanovo. Ona bi bila za to vlogo kot nalašč in mislim, da bi jo tudi prevzela ...« Gospodična Komanova je bila njegovo poslednje upanje. Ves pogum, ki mu je preostal, je zbral, in se napotil v gledališče. Naj bo kakor hoče ... Če bo, bo, če ne, ne ... Samozavestnih korakov je šel na oder, kjer je bila vaja. Vprašal je inšpicijenta po gospodični Komanovi. Povedal je, da ima nastop. Naj malo počaka. Gospodična Komanova je bila drugo leto pri gledališču in je igrala ljubimke. Po kritiki sodeč ni imela posebnega uspeha. Tudi Leo se je spominjal njenega nastopa v »Jesenskih goslih«. Pretežka se mu je zdela. Ni še bilo ravnovesja nad obliko in vsebino.

»Gospodična Komanova, nek gospod vas čaka ...« ji je pošepnil inšpicijent ter ji pokazal mladega Vuka, ki je držal v roki prepis svoje drame.

»Dovolite, gospodična! Leo Vuk, maturant. Prišel sem z majhno prošnjo k Vam. V Narodnem gledališču nameravamo prirediti 3. marca umetniško dramo v korist Dijaškega podpornega društva. Radi bi uprizorili kratko enodejanko iz študentovskega življenja »Nemoč«, pa nimam igralke, ki bi dobro rešila to vlogo. Vi bi bili kot nalašč. Poznam Vas po vaših zadnjih nastopih in prav hvaležen bi vam bil, če bi prevzeli vlogo Gospodinje ...«

»Ali mislite, da bi bila zame ...«

»Gospodična, o tem ni treba izgubljati besedi.«

»Končnega odgovora vam ne morem dati, ker drame ne poznam.«

»Vloga je sicer težka, a hvaležna. Mlada, strastna gospodinja zapeljuje svoje študente ...«

»O, o, ali mislite, da bom jaz to znala?«

Leo ji je izročil rokopis.

»Gospodična, vi ste moja poslednja nada. Odkrito povedano, saj bi poiskal še koga drugega, toda želim si predvsem vas. Ako me vi pustite na cedilu, onemogočite akademijo. Prosim vas, res, prav lepo vas prosim, da kar brez obotavljanja prevzamete. Jutri popoldne ob dveh se snidemo v mali sobi Narodnega doma ...« Leo je poklical iz preteklosti svoje kavalirske zmožnosti in sugestivno govoril gospodični, da je po njegovem odhodu začela takoj prebirati rokopis. Drugi dan so jo čakali že pred dvemi. Nekoliko se je zakasnila. Leo je predstavil Mirka in Frančeka, ko je gospodična posegla vmes: »Oprostite, gospod Vuk, ampak te vloge ne morem prevzeti ...«

Leo je prebledel.

»Zakaj ne?«

»Pretežka je zame.«

»Oprostite, vi podcenjujete samo sebe. Nikakor. Vlogo boste rešili dobro.« Govoril je, kot so mu v razburjenosti tekle besede. Ko jo je prepričal, da bo prav gotovo vlogi kos, je prišla s prvo stranjo na dan.

»Da vam povem odkrito: bojim se je. Kaj bodo rekli ljudje? Gospodinja je tako strastna, zapeljiva ... ne leži mi. Nerodno mi je ...«

»Za božjo voljo, gospodična! Igralka ste, pa imate take predsodke. Nikar se ne sramujte. Vlogi ste kos in rečem vam, da jo boste še vzljubili. Poskusiva drugi prizor ...« Leo se je zanašal edino še na sugestivnost svoje režije. V naglici je razpostavil stole, nakazal sceno in poskusila sta enkrat, dvakrat ...

»No, gospodična, saj bo ...«

Gospodična se je nasmehnila. V resnici, če bi bila odkritosrčna, bi morala priznati, da se je že udala. Tega seveda ni hotela povedati. Zato je še vedno govorila o svoji sestri učiteljici, ki jo je svarila pred tako vlogo, ki bi jo razgalila pred ljudmi. Leo je odločno zavračal take negledališke in neumetniške predsodke. Gospodična se je končno udala in Leo se je že veselil, da ga ni s svojim naslednjim vprašanjem spravila v zadrego.

»Kdo je ta pisatelj Sila, ki je napisal dramo.« Leo je zardel, Franček in Mirko sta čakala, kaj bo odgovoril.

Iz zadrege pa mu je pomogla igralka sama, ki se je precej nerodno zarekla.

»Ali ni to nek hrvaški pisatelj?«

Leo ni pomišljal dolgo, kar prikimal je, kot da govori čisto resnico in gospodična Komanova je pristavila: »Saj sem si mislila, ker sem že nekaj njegovega brala ... Hrvat je. Vi pa ste prevedli v slovenščino, kaj ne ...« — »Da!«

Leo, Franček in Mirko so se spogledali, Franček bi skoraj butnil v glasen smeh, da se ni v zadnjem trenutku obrnil k oknu, potegnil robec iz žepa in navidez kihnil. Leo je zaropotal s stolom in napovedal vajo za dva dni. Tako je rešil situacijo. Ko je igralka zaprla vrata za seboj, so se vsi trije začeli smejati na ves glas.

»Gospod hrvaški pisatelj Sila, čestitam ...« se je porogal Franček. Še dolgo so se smejali.

Vse delo je ležalo na Leonu. On si je akademijo zamislil, on jo je moral voditi in izvesti. Mirko ni bil uporaben, ker je bolehal; Franček ga je vedno strašil s skrbjo, da bo Mirko na dan akademije obolel. Leo sredi dela in skrbi ni imel smisla za njegovo bolezen, zato kratkomalo ni veroval vanjo, če tudi se je za vsak slučaj zasigural na tihem, da bi ob Mirkovi odsotnosti recitiral sam njegove pesmi. Največ skrbi mu je napravil dijaški orkester, ki se je na zadnje razpršil. Tako je morala odpasti uvodna overtura. Jezil se je nad neresnostjo učiteljiščnika Bajca, ki je napravil že nekaj stroškov, na koncu pa prijavil odstop orkestra, ki radi nerednosti posameznih članov ni bil sposoben za nastop. Tako je moral to točko črtati.

Dva dni pred nastopom je odpovedal sošolec Maček. Moral bi igrati na vijolino, pa je imel ranjen prst, ki mu je začel otekati vedno bolj. Leo bi bil ves iz sebe, da ga ni Mirko opozoril na mladega, talentiranega četrtošolca Šavnika, ki je z veseljem sprejel svoj nastop, Franček in Mirko sta natisnila na domači tiskarni program in nato so ga razposlali in razdelili med mestno gospodo. Vsakega profesorja so povabili osebno. Ves teden je že vršelo med študentarijo, če tudi se nihče ni prav zavedal, kaj se pripravlja. Edino Leo, Franček in Mirko so bili prepričani, da bo po predstavi prav gotovo halo. To je pričakoval tudi profesor Janko, ki je baje že precej preživel svojega mačka in ni več toliko pil. Ob priliki volitev so ga razglasili za socialdemokrata in v naprednem dnevniku je izšel takrat napad nanj.

Užaljenost pa je zadnje dni vedno bolj kazal profesor Kaučič, ki je imel po tradiciji pri takih dijaških prireditvah uvodni govor. Leo je to kategorično odklonil in se tako že pred predstavo zameril. Študentom pa je dejal: Zakaj bi moral na dijaški akademiji govoriti profesor? Kdo to pravi? Saj priredimo akademijo za študentje in če bo treba kakih uvodnih besedi, povedal jih bom sam. Ne zdi se mi lepo za mladega človeka, če vedno visi na profesorskih kiklah. Nismo več otroci, da bi ne znali govoriti. Umetniška akademija bodi svoboden glas mladine. Zato ni treba, da bi kak profesor milostno izpregovoril o tej mladini in jo priporočil. Nam ni treba nobenega priporočila, nobenega priznanja. Sami se dobro zavedamo, kjer smo ...«

Nihče mu ni ugovarjal, samo Mirko je pripomnil, da bo huda zamera. Leo pa ni imel druge besede za odgovor kot: »Bodi!«

Ker je bil za ves nastop osebno odgovoren in ker se je bal deficita, je zadnji teden prodajal po mestu vstopnice sam. Najmanj polovico jih je hotel prodati, da krije vsaj stroške. Od hiše do hiše je šel. Kjer je vedel, da stanuje kak rodoljuben ali sploh znan človek, oče ali sorodnik kakega študenta, povsod je vstopil, pokazal plakat, dal vabilo in ponudil vstopnice. Tako je romal ves teden po mestu. Celo predpoldne je hodil, kar mu je razrednik rad dovolil. Vesel je bil Leonove aktivnosti in samozavesti. Tako je v soboto opoldne imel razprodanih več kot polovico vstopnic. Vesel, da je s tem akademija krita in rešena, če kdo pride v gledališče ali ne, je opoldne obračunal z gledališko blagajno. Ob pol 14. uri je imel napovedano generalko, ki jo je moral do 16. ure končati.

Zato, ker bo potem gledališka vaja. Scenerijo je imel že skicirano, kljub temu je bilo treba prej preizkusiti. Če tudi je bil pošteno utrujen, ker razprodaja vstopnic, vodstvo nad vso prireditvijo, vse je moral opraviti sam. Poleg tega še ni imel klavirja za koncertne točke. Bajc, ki je vodil kvartet, je preizkusil gledališkega in izrekel uničujočo kritiko o njem. Leo se je zato obrnil na privatno tvrdko, ki pa je zahtevala preveč odškodnine. Ni mu preostajalo drugega, kot da je prosil ravnatelja Glasbene matice za pomoč. Ker so bili nastopajoči muzikanti njegovi učenci, je rad dal. Na Leonu je zopet bilo, da ga na nekak način spravi v teater in nazaj. To ni bilo tako lahko, ker za prenos ni maral izdajati denarja. Prenos pa je bil težak, ker je bil klavir v tretjem nadstropju. Po ravnateljevem nasvetu se je odločil za kaznjence.

Po obračunu z gledališko blagajno ni bilo več časa iti na obed domov. Z voljo je premagoval utrujenost in takoj začel s pripravami za generalko, ki je bila obenem prva in zadnja vaja na odru. Delavci so ga poznali in scenerija je bila hitro postavljena. Najprej sta recitirala Franček in Mirko, nato so poizkusili muzikanti, ki so se nekaj časa zoperstavljali od Leona zamišljeni inscenaciji. Leo je hotel napraviti eksperiment. Rad bi naslovil eno izmed točk z oznako: »Nevidni goslač«. Ob skromni mračni luči za tankimi zastori bi naj igral Šavnik svojo »Silhueto«. Igralec kot igralec je postranska stvar. Ljudje ga morajo občutiti v igranju, dušno. Za nje je njegovo telo postranska stvar, odnosno jih celo moti. Da bi osredotočil vso gledalčevo doživljanje samo na igranje, samo na melodijo, je hotel inscenirati »Nevidnega goslača«, ki bi bil prav zato najbolj viden ... Šavnik in drugi pa so temu nasprotovali. Bajc je celo dejal, da bi bilo to preveč futuristično.

Nato so spremenili scenerijo in pripravili dijaško sobo za »Nemoč«. Leo je igral s silo, z voljo. Drugače ni mogel. Preveč je bil zdelan. Na kosilo ni šel. Zjutraj je spil malo kave, to je bilo vse, kar je tisti dan zavžil. Tako se je posvetil delu. V drugem prizoru, kjer sta nastopila samo gospodinja in on, so mu sile odpovedovale. Igralka je čutila, kako mu drhti telo pod silo njegove volje, s katero si ga je skušati podrediti. Majhno veselje ga je vzpodbujalo. Gospodična Komanova je nastopila tako kot za predstavo. Našminkana, oblečena kot je bilo treba. In Leonovo veselje je bilo, da si je za njegovo dramo pripravila novo obleko svetlosinje barve, pomešano z rdečimi lisami. Po svojem nastopu je igralka takoj odšla, ostali trije so igrali igro do konca.

»Leo, kaj si delal, da si strgal gospodični obleko?« Tako je iznenadil Mirko Leona, ko so stopili z odra.

»Kako, kdo je strgal?«

»Ti. Na koncu drugega prizora pri objemu. Ali si bil tako neroden ali pa tako divji ...« se je pošalil Franček in Mirko je dostavil: »Niti opravičil se nisi. Kupila si je novo, nalašč za tvojo dramo, ti pa ji jo strgaš. Vsa rdeča je prišla z odra in videl sem, kako ji je bilo neprijetno. Zakaj se nisi opravičil?«

»Človek božji, nikar me ne gnjavi s tem. Jaz vendar ne morem prekinjati vaje zato, da se lahko opravičim. Sicer pa to ni taka reč ... Pustimo to, popolnoma izmučen sem.«

Sam po svoji poti se je napotil domov, kjer ga je gospodinja sprejela z začudenim vzkrikom: »Za božjo voljo, Leo, kje pa hodite? Pol šestih je že in vi še niste bili na obedu. Al ste sploh kaj jedli od zajtrka ... Nič? Zato ni čuda, da izgledate tako slabo. Če bi vas sedaj videli vaši starši, bi mislili, da vam same hrošče polagam. Še zboleli boste. Tako vendar ne gre. Vi se preveč mučite, preveč delate ...«

»Gospa, nekdo mora ...«

Prinesla mu je na novo segret obed. Pa mu ni dišalo. Jedel je, ker je vedel, da mora. Nato se je oblečen vrgel na posteljo in zaspal. Ob osmih ga je zbudil brat, s katerim sta zadnji teden sklenila premirje. Ivan mu je celo pomagal in je prevzel vlogo šepetalca. Med večerjo se je spomnil raztrgane obleke. Ni mu dalo miru. In poleg tega še tista laž o Sili, hrvaškem pisatelju ... Igralka še ni vedela, da je drama njegova. Zlagal se ji je zadnjič ...

Kako je mogel lagati? Vest ga je pekla in odločil se je, da jo mora najti še nocoj in ji vse povedati. Zaradi obleke se ji mora opravičiti in zaradi laži. Bodi kakorkoli. Odpovedala sedaj ne bo več, če tudi ji pove, da ni on prevajalec, ampak avtor. Vlogo je vzljubila in jo igra z veseljem, če tudi ne tako dobro kot bi Leo rad. Prehladna mu je za strastno gospodinjo, premalo živa in zapeljiva.

Po večerji se je oblekel, šel v gledališče k predstavi in nato jo je počakal za odrom. Dolgo je ni bilo. Tudi sestra jo je čakala.

»Dober večer, gospodična.«

Dve uri spanja mu je dalo novih moči in Leo je živo pozdravil svojo soigralko v »Nemoči«.

»Kaj pa vi tukaj?« se je veselo obrnila od sestre k njemu. Videti je bila dobre volje.

»Z vami bi še rad nekaj govoril.«

Stopili so na cesto.

»Kaj pa takega? Pa ja ne boste akademije odpovedali?«

»Tega ne, gospodična, ampak opravičiti se moram pri vas.«

»Zakaj?«

»Popoldne sem bil pri generalki tako neroden, da sem vam strgal novo obleko. In niti opravičil se še nisem. Oprostite, meni je res težko, ampak jaz sem bil tako utrujen, da sem igral s silo. Doživetja ni bilo nobenega v meni in zato se mi je zgodila ta nesreča ...«

Vesela igralka je smehljajoč se poslušala njegovo opravičilo.

»Nič hudega zato, gospod Vuk. Nič hudega. Saj sem takoj popravila. In v pondeljek bova tako igrala, da bova vse raztrgala ...«

Pogledala mu je koketno v oči in Leo je bil pomirjen.

»Potem pa se vas bom res bal!« Nato so se smejali vsi trije.

»Nocoj grem na maškerado. Ali me spremite? Sedaj skočim samo še v sobo, da se preoblečem.«

»Dobro. Počakam vas.«

Leo je čakal in premišljeval, kako bi rešil še drugi vozel, ki ga je zadrgnil s tisto nedolžno lažjo o avtorju »Nemoči«. Zamislil se je tako, da ni spoznal črnega domina, ki se je ustavil par korakov pred njim. Gledala sta se nekaj časa.

»Ali ste vi, gospodična?«

Imela je že krinko na obrazu, zato je ni spoznal. In črni domino se je z zvonkim glasom zasmejal.

»Jaz, jaz ...«

In šla sta. Ona je bila vesela ter je pripovedovala, kako rada pleše in kako se že veseli pustnih dni. Nocoj gre na maškerado, jutri spet, v pondeljek je »Nemoč« in v torek spet maškeradni ples. Igralka mora biti vedno mlada, če tudi ji čas šteje leta, ona jih ne sme. V njeno veselo razpoloženje je v zadnjem trenutku, ko sta se že bližala Narodnemu domu, vsilil svoje novo opravičilo.

»Gospodična, še nekaj vam moram izpovedati. Poprej nisem mogel vsega.«

»Danes pa ste kot na spovedi pri meni. Haha.«

»Res. Na spovedi pa ...«

Videl je, kako so ji noge že nestrpne (iz dvorane je odmevala godba), zato je hotel hitro končati: »Drame nisem namreč prevedel, ampak sem jo spisal sam.«

»Torej ste Sila vi?« Igralka se je spomnila, kaj je dejala pred štirinajstimi dnevi in smeh jo je posilil. Nocoj je vzela vse z vesele strani.

»Da, jaz, gospodična.«

»Potem vam pa moram res čestitati.« Stisnila mu je roko.

»Ne smete biti hudi radi tega, ker sem vas nalagal. Bal sem se, da bi sicer odklonili vlogo. Saj veste, nihče ne veruje v mladega človeka in ker ste se zadnje dni tako začeli vživljati v igro in ker ste jo tako vzljubili, mislim, da jo tudi cenite ... Vest me je pekla radi te laži in zato sem vas prišel nocoj čakat, da mi date še zanjo odvezo ...«

Sedaj sta se smejala obadva.

»Še z večjim veseljem bom igrala. Vem, kako je bilo meni ob prvem nastopu. Tako, sedaj je vse v redu. Godba me že kliče. Lahko noč.«

Stisnila sta si roke in črni domino je zbežal po stopnicah navzgor, odkoder je prihajala godba. Leo je gledal za njim še, ko je izginil iz pred njegovih oči ... Nato je krenil proti domu.

»V pondeljek ... še petinštirideset ur je do nastopa.«

Ura v stolpu je odbila enajst.

V ponedeljek zjutraj v prvi šolski uri je pisal prolog. Popoldne ga je videl prtofesor Janko, kako je s kaznjenci peljal klavir v gledališče. Kot eden izmed njih je šel z njimi in paznik se je čudil njegovemu obnašanju. Nič mu ni bil všeč. Vse preveč je bil prijazen z zaznamovanci. Ko so se sešli pred jetnišnico in se napotili v poslopje Glasbene matice, je šel vštric z njimi.

»Ni treba iti z nami. Vemo, kje je Matica ...« Stražnik ga je takorekoč naganjal. Zato, da bi ne šel z zaznamovanci pravice. Leo pa se ni zmenil za to. Nobenega sramu ni čutil pred njimi. Le težko mu je bilo, ko ga je na stopnicah eden izmed njih prosil za cigareto, pa je ni imel.

»Ne kadim, veste, sicer bi dal. Res.«

Ko so delo opravili, je vprašal paznika, če jim sme dati po eno cigareto. Stražnik se je branil. Prepovedano je. Ko pa je njemu kupil četrt vina in debelo cigaro, je spregledal.

Popoldne je kupil pri vrtnarju Popoviču lepo ciklamo v lončku. Za gospodično Komanovo. Nobene odškodnine ni zahtevala za svoj nastop, zato se ji je hotel, oddolžiti z lepo živo ciklamo. Gospod vrtnar je bil sam doma, njegov sin Božo je bil Leonov sošolec. Bogati so bili. Njih vrtnarija je bila vzorno urejena in največja v mestu.

»Ali se nič ne bojite?« je nagovoril Leona.

»Zakaj bi se bal? Povedali bomo to, kar čutimo. Kako bo odgovorila publika, ne mislimo. Nobenega priznanja ne iščemo. Nasprotno. Pripravljeni smo na ostre napade, zlasti s strani oficijelne pedagogike. Nič zato. Po negativni kritiki bomo cenili svoj nastop. Vse, kar današnja publika in kritika hvalita, je za nič. Mi pa hočemo zadeti v živo. Naj se malo razdražijo ljudje, da bodo potem malo drugače gledali na nas, kot gledajo sedaj.«

Gospodu Popoviču, ki je bil ugleden meščan in velik naprednjak-nacijonalist, so ugajale samozavestne Leonove besede.

»Veliko sreče.« Stisnil mu je roko, Leo pa je nesel lonček s ciklamo naravnost v gledališče.

Še nikogar ni bilo tam. Samo delavci so pripravljali scenerijo. Prvi je prišel brat, ki je s svojim tovarišem prinesel kovček, potreben za opremo dijaške sobe v »Nemoči«. Leo se je obvladal popolnoma. Vse je šlo v mirnem teku, samo čas je lezel polževo. Po dvakrat, trikrat je pregledal vsako stvar.

»Točni ravno niso.« S to besedo se je obrnil gospod ravnatelj dr. Novak do svoje žene, ko je videl, da je že pet minut čez osem. Pripeljal je vso družino s seboj. Obe hčerki in sina. Sedeli so v prvi loži. Gledališče je bilo nabito polno. Dijaki in dijakinje so se na stojišču stiskali in tudi glasni so bili, kar ni bilo všeč gospodu ravnatelju. Tudi zamuda mu ni bila po volji. Leo namreč ni hotel prej odstreti zastora, dokler niso bili za prvi del večera vsi pripravljeni. Zato je gospod ravnatelj ponovno odgrnil program pred svojo ženo in bral: PROGRAM UMETNIŠKE AKADEMIJE. 1. Prolog. 2. Dvořak: Serenada. Klavir-gosli. 3. Mirko Savec: Pesmi. Liszt: 9. Rapsodija. Klavir. 4. Fran Kovič: Pesmi. Slavko Osterc: Kvartet. ODMOR. Leo Sila: »NEMOČ«. Tragedija sodobne mladosti. OSEBE: Gospodinja. Prvi študent. Drugi študent. Tretji študent. Dejanje se odigrava v eni izmed grozepolnih noči sodobne mladosti. — Tedaj je pozvonilo tretjič; ugasnila je luč in zastor se je odgrnil. Na odru je na vzvišenem prostoru ob odprtem oknu stal klavir. Skozi okno je rdela v jutranji zarji hribovita pokrajina z majhno kočico. Vse pa je bilo nekam daleč. Nato je stopil izza ozadja Leo v črni rubaški. Krčevito je držal v roki kos papirja. Nič se ni priklonil, kar začel je.

»Pustni dnevi so in ves svet se vrti v sopenju pijanih godb in sopečih ljudi, ki so se predali uživanju. Mi, mladi, pa smo prišli, da protestiramo proti temu življenju, da enkrat za vselej povemo, da se hočemo boriti proti vsemu, kar nam ubija dušo. Laž, hinavščina, krivica so vse oboževane svetinje naše dobe, in kdor še čuti v sebi Človeka, je zasmehovan, preziran. Mi pa smo drzni dovolj, da povemo, da so naše oči odprte in naša srca krepka in uporna. Nič zato, da nam skušajo vcepiti sovraštvo, vse čednosti današnje družbe, da skušajo vzgojiti v nas pohlevnega hlapca. Marsikdo je že omagal, marsikdo je že padel. Nešteto žaloiger se odigrava v življenju današnjega mladega človeka. Eno izmed takih bomo danes tukaj predstavljali, da bodo ljudje občutili vso strašno borbo, ki jo moramo vršiti z vso okolico. Toda kljub temu: v nas je vera, je zaupanje v novo življenje, v pravega Človeka. In danes se obračamo k vam, tovariši, ki ste tukaj in ki vas ni tukaj. Izsesajmo, izžgimo vse sovraštvo, vse tisto, kar so nam vsilili, iz svojih src, sprostimo se tega vklenjenega življenja.

Dovolj moči je v mladem človeku. Pokažimo, da teče v nas živa, zdrava kri. Vse ostalo, kar ni naše, kar ni Človekovo, naj zgnije v lastni gnilobi. Mi pa gremo naprej in zato vas danes, ko smo prvič stopili pred svet, pozdravljam s klicem ruskih splavarjev, ko vlačijo težke barke pa matjuški Volgi: »Ej uknem! Pojdjom vperjod!«

Leo je odstopil. Dvorana je molčala. Za trenutek se ni ganil nihče. Kot da so vsi prisluhnili, čakali, da izzvene uporne besede mladega, odločnega človeka, ki jih je govoril z ostrostjo glasu in z nekim prezirom do vseh tistih, ki niso z njim. Mučno tišino je presekal plosk dijaštva. Tudi ostalo občinstvo je sledilo. Gospod Popovič, odlični vrtnar, se je nagnil iz svoje lože v ravnateljevo.

»Gospod ravnatelj, ali ni korajžen ta fant? Kaka samozavest ...« Gospod ravnatelj se je nasmehnil. Njemu očividno ni bilo po godi.

»Ni dobro, če govori prologe mladina sama. To bi moral opraviti kdo izmed profesorjev. Do sedaj je tudi bila taka navada.«

»Ti pa so pretrgali s tradicijo. Sin mi je dejal, da so nekateri dijaki hoteli profesorja za prolog, toda Vuk ni dopustil. Meni imponira njegov govor. Nekaj zdravega zveni iz njega.« Ker pa gospod ravnatelj ni delil njegovega mnenja, ga je navdušeni Popovič pustil. Nekaj je premišljal.

»Kaj misliš, papa?« ga je vprašal sin.

»Fantu bo treba poskrbeti šopek.«

Stopil je v gledališko pisarno in telefoniral domov, da morajo takoj pripraviti velik šopek in ga prinesti v gledališče. Med tem je mladi violinist odigral in nastopil je Mirko. Tiho, kot senca je stopil na vzvišeno mesto ob oknu in začel brati svoje pesmi. Besede niso bile besede. Kot da plavajo galebi nad spokojno morsko gladino, so se izlivale po odru, v dvorano in marsikatero dekle je zadrhtelo ob tej nežni godbi mladega srca. Sredi nežnosti pa se je skrivala trpkost, težka slutnja trpečega, bolnega človeka.

Vem, da bom umrl.
Kot ugasne zvezda na nebu,
bo neopaženo ugasnilo moje
življenje ...
Žejen sem,
žejen lepote, pomladi, zdravja ...

Tako je končal, se poklonil enkrat, dvakrat, ker je izzval plosk. Že je hotel z odra, ko mu je Leonov brat prinesel majhen šopek belih nageljev, v zelenje povitih. Sprejel ga je, presenečen je bil. V mali omotici je stopil za oder.

»Kdo je to prinesel, Leo?«

»Ne vem,« je zanikal ta in šel naprej. Mirko se je zatekel k Frančeku. In ta mu je izpovedal: »Milena ga je prinesla in naju prosila, da ti ne poveva ...« Mirkotu so se orosile oči. »Uboga Milena! Sebi je pritrgala, da mi je kupila te bele nageljčke. Ko bi vedel učitelj Kotnik, kdo ve, kako bi bilo. Zadnjič sta se zaročila. Povedala mi je na cesti. Toliko, da ni zjokala na glas. Zakaj mora iti njeno življenje na tako pot, zakaj nisem tako močan, da bi ga usmeril v drugo stran? ...«

»Tiho, poslušaj, kako divje igra Lizstovo rapsodijo.«

Mirko je izginil v garderobo, kjer se je zjokal ob belem šopku dekleta, ki ni bilo njemu namenjeno. Franček je bil nervozen pri nastopu. Sekal je besede svojih pesmi tako, da je bil dvom nad bogom in ljudmi še ostrejši in jasnejši. Kam? Kdo smo? Saj je vse zastonj. Tako je govorilo iz njega, le na koncu je zazvenelo kot tih akord upanja. Kosci brez kos smo, trava zeleni, rodi ... Samo kose, kose najdimo ... Za tem je igral kvartet in luč je spet zasvetila v dvorani. Vse je hitelo v veže na zrak. Dijaštvo je bilo veselo, navdušeno. Vse se je izteklo do sedaj še gladko, tako, da razen majhnih pomislekov glede prologa ni vzbudilo nobenih tresljajev v možganskih celicah navzočih profesorjev in ravnateljev.

Na odru pa je vladala nervoznost. Leo se je hitro maskiral v bledega, mladega študenta in pregledoval, če je vse na mestu. »Hitro! Hitro! Da ne bo odmor predolg,« je tiral delavce In inspicijenta. Njegova sreča je bila, da se je spomnil še kovčka, v katerem je bil samokres. Kovček pa je bil zaklenjen. Leo je nahrulil brata: »Kje je ključ!« Brat se ga je ustrašil, iskal po vseh žepih, a ključa ni mogel najti. To je spravilo Leona povsem iz ravnotežja.

»Zastor bi se že moral odgrniti, sedaj pa ni ključa.« Tako je begal po odru sem in tje in iskal ključ povsod, kjer ga ni bilo moči najti.

To ga je razjezilo tako, da je oklofutal Ivana, ki je zakrivil vso zmedo. Ivan je reagiral najprej z jeznimi solzami, nato pa hotel podati šila in kopita ter oditi. Kdo po potem šepetalec? Mirkotu se e smilil. »Ne bodi jezen! Leo je nervozen. Ves je že iz sebe. Preglej še žepe enkrat. Morda pa je vendarle kje. Kolikor se spomnim, si ga dal v žep, ko sva odšla iz doma. Tople Mirkove besede so položaj rešile. Ivan je ključ našel v majhnem žepu telovnika. Hitro sta kovček odprla in Mirko ga je poprosil, da gre takoj na mesto šepetalca ...

V dvorani se nihče ni zavedel za skrbi, ki so se potikale ves večer za odrom. Nihče si tudi ni mogel razlagati, zakaj je bil odmor nekoliko predolg. Ko se je zastor odgrnil, ni bilo prvi trenutek videti ničesar. Šele ko se je prižgala luč na odru, so zagledali pred seboj majhno dijaško sobo.

Majhna dijaška soba. V ozadju postelja in omarica za knjige, nad njo ogledalo. V smeri stanske stene divan in kovček. Na levi strani tik ob vratih druga postelja; pred njo kovček in umivalnik. Sredi sobe stoji stara, škripajoča, miza s štirimi stoli. V desni steni dve okni, na stenah podobe in razpelo.

Večer je. Na mizi gori stara, slaboosnažena petrolejka. Prvi študent (Mirko) snaži na kovčku svoje čevlje, drugi (Franček) se umiva, tretji študent (Leo), bledi obraz s črnimi očesnimi jamicami, boječega pogleda in z lepimi, dolgimi lasmi, sedi na kovčku ob oknu in gleda nepremično v brezzvezdno noč.

Prvi: Bolj ropoči z vodo, da ne bo stara slišala!

Drugi: Se je bojiš, kaj ne? (Ropoče z vodo in pri tem škropi na vse strani.)

Prvi: Hudič bi vedno njene pridige poslušal. (Oni ga poškropi.) Tepec, škropiti pa tudi nisem rekel! (Odskoči.) Poglej, levi čevelj se je že tako lepo svetil, zdaj pa je vso svetlobo vrag vzel.

Drugi: Saj si rekel, da naj ropočem. Ali sem mogoče jaz kriv, če leti voda na vse strani? Sicer pa radi oškropljenega čevlja ne boš izgubil kredita pri točajki.

Prvi: Vrag te vzemi! (Snaži dalje.)

Drugi (se je umil in se briše sredi sobe, ozirajoč se na tretjega, se nasmehne): Danes ga pa ima!

Prvi: Koga?

Drugi: Poglej, kako sedi tam pri oknu kakor kup nevolje.

Prvi: Pusti ga, kaj te briga! (Snaži dalje.)

Dragi: Ali si ti tudi presedel tako ves večer, ko si vedel, da pride spet?

Prvi: Ne norčuj se!

Drugi: Vedel bi samo rad, če si ti tudi imel tako tremo ...

Prvi (ga sune stran).

Drugi (odskoči in se smehlja. Kar se zasliši krik gospodinje): Kdo zopet v sobi čevlje snaži? Vsi trije zganejo. Prvi odpre usta, kakor da hoče nekaj reči, drugi se nasmehne, nato zakriči: Saj nikdo ne snaži čevljev, to se vam je samo zdelo. Tono snaži svoje hlače z novo krtačo, pa je še precej trda in zato se ravno tako sliši, kakor da bi kdo čevlje snažil. (Poslušata. Ker ni odgovora, briše drugi dalje svoje roke, prvi pa stopi k omarici in odlloži čistilno orodje.)

Drugi: Ti si junak; še zaradi take malenkosti te spravi v zadrego. Lahko si predstavljam, kako tremo si imel.

Prvi: Ti bi se je mogoče ne bal! Še bolj kakor ta, ki je prilezel iz zavoda in še sploh ni poznal ženske.

Drugi: Bal? Zakaj vraga? Če se zabava ona, bi se še jaz!

Prvi: Govoriti je lahko, v resnici pa bi bilo drugače. Le spomni se, takrat v prvih trenutkih spoznanja ti je bilo gotovo težko; sedaj, ko si že zapil svojo mladost in otroško nedolžnost.

Drugi: Sentimentalnost!

Prvi: Dobro! Pa pač sentimentalnost! Toda ta, mislim, ni sentimentalen!

Drugi: Norec je; zakaj se muči. Če bi bil pameten, bi izrabljal on njo, ne pa, da se da zapeljati; potem pa ga prevzema tako svet kes. — Gospod, odpusti mi!

Prvi: Brez moči je proti taki furiji —

Drugi: To veš ti iz lastne izkušnje, kaj ne?

Prvi (jzno odpre kovček).

Drugi (pred ogledalom): Ti, posodi mi gumb za ovratnik, nekam sem ga založil.

Prvi: Založil, seveda! Zapil, rajši reci!

Drugi: O, počasi, gospod kolega, saj sva si bratca. Kaj pa moja kravata dela?

Drugi (se smehlja — oba se odpravljata).

Medtem prinese gospodinja večerjo. Mlada, sočna ženska, okrog trideset let. Obleka se tesno prilega močno razvitemu telesu. Molče in skoraj dostojanstveno stopa k mizi in položi tri krožnike z večerjo nanjo. Molk. Ko odide, se obrne drugi od ogledala.

Drugi: Danes pa se je napravila kakor kaka princesa; ti prekleta vlačugarska škatlja! Kako je šla! (Jo oponaša.) Goska neumna!

Prvi: Molči vendar, saj te lahko sliši!

Drugi: Naj sliši! (Sede k mizi na srednji stol.) No, ali ti, svetnik, ne boš jedel? (Tretji se zgane, a ne pogleda proti mizi.)

Prvi (sede): Pusti ga, bo že šel!

Drugi (zagleda polni krožnik tretjega): Poglej, koliko mu je danes zopet nadevala, prokleta baba! (Vstane in vrže žico proti tretjemu.) Kako da bi ne plačevali vsi enako!

Prvii: Tiho, da ne sliši!

Tretji (je vstal in se obrnil proti drugemu jezno-jokavo): Ali sem jaz kriv, če je na mojem krožniku več? Povej njej!

Drugi: Kdo drugi, ko ti, ki si njena mačica. Ali misliš, da bom stradal radi tebe?

Tretji: No, da ne boš stradal. (Mu vrže par bankovcev pod noge.) Če ti je njena jed tako všeč, osoli si jo s temi (Oba gledata začudeno.)

Drugi: Kaj pa je to?

Prvi (sede vzdihajoč).

Tretji (se obrne zopet k oknu in ves trepeče od razburjenosti).

Drugi (gleda zdaj tega, zdaj onega): Kaj to pomeni?

Prvi: Bratec!

Drugi (sede k njemu): Kaj? Pa povej že vendar enkrat!

Prvi: Ali veš, odkod je ta denar?

Drugi: Kako bi vedel?

Prvi: Dala mu ga je ona.

Drugi: Kako, ona?

Prvi: Počakaj, takoj ti povem. Ko se je godilo meni lani ravnotako, kakor temu sedaj, mi je tudi odpustila četrtino mesečnine. Nisem vedel, ali ji naj vse skupaj vržem nazaj ali naj obdržim.

Drugi: Dala ti je denar zato, da se je lahko igrala s teboj? Psica!

Pirvi: Denarja tako nisem imel nikoli dovolj — in obdržal sem.

Drugi: Ali je sedaj temu tudi vrnila?

Prvi: Vrnila, bratec, vrnila!

Drugi: In ta denar ponuja sedaj ta zelenec meni? (Vrže denar.) Lopov!

Drugi: Ti, še vprašaj!

Tretji: Reci še enkrat pa te lopnem po glavi, da boš vedel, kdo je lopov.

Prvi: Mir! Mir!

Drugi: Poskusi! Ali misliš, da nimam sam dovolj denarja, ker mi ponujaš te Putifarkine bankovce? Toliko ga imam še vedno, da mi ga ni treba pri tebi sposojevati.

Tretji: Zato pa pri točajkah.

Drugi: Kaj te briga, smrkavec! (Navali nanj in ga sune na divan.)

Prvi: Mir! Mir! Zopet bo prišla! (Ostala dva se mečeta po divanu.)

Gospodinja (zunaj): Kaj imate zopet? (Prihiti v sobo.) Vse mi boste polomili! (Drugi spusti prvega.) Seveda, stari norec se mora spraviti na najmlajšega. Še zadavil bi ga! Sramujte se, starin stari! (Odide.) Nekoliko časa stoje vsi mimo na svojih mestih, nato gre drugi zopet k mizi in začne jesti. Prvi mu počasi sledi, medtem ko ostane tretji na divanu s podprto glavo.)

Drugi (tiho zaničljivo): Kako se je takoj zavzela zanj! Se boji, da bi ji ga kdo ne zadavil, potem bi si morala poiskati drugega.

Prvi: Molči in ga ne muči še bolj!

Drugi: Sam je vsega kriv!

Prvi: S teboj ni govoriti! (Vstane, gre k tretjemu in sede zraven njega na divan — po kratkem odmoru.) Ali ti je vrnila denar?

Tretji (se jezno obrne vstran).

Prvi: Ne bodi jezen, če te nadlegujem. Vem, da trpiš, saj sem tudi jaz.

Tretji (ga začudeno pogleda).

Prvi: Z menoj je bilo ravno tako!

Prvi (nemiren, kakor da hoče nekaj reči).

Prvi: Povem ti, da se ne boš več čudil. Kakor se godi sedaj tebi, se je godilo nekoč meni. Ne vem sam, kako sem našel to stanovanje. Vem pa, da sem bil še kakor otrok. Slišal sem govoriti o grehu, toda poznal ga nisem in bal sem se ga. Tukaj pa sem ga spoznal; naučila me je ona spoznavati ga —

Drugi (oziraje se na ostala dva, krade s prvega krožnika).

Prvi: Godilo se mi ni slabo; tudi meni je odpustila del stanarine in tudi na mojem krožniku je bilo več — kakor sedaj pri tebi. Toda prišli so trenutki in zastudilo se mi je vse. Ona, jaz — sam sebi. Zaklinjal sem se, da bom močan, molil sem — toda ona je bila močnejša.

Drugi (se je medtem najedel in stopil k vratom — se odpravlja).

Prvi: Padal sem in gazil vedno bolj v blato. Nje si me letos rešil ti, ali blato je ostalo na meni in me ni zapustilo.

Drugi: Jaz grem.

Prvi: Počakaj še malo! (Tretjemu): Pojdi z nama, da ne boš sam —

Tretji (začudeno): Z vama?

Prvi: Da, z nama. Pri vinu boš pozabil —

Tretji: — in pri točajkah!

Drugi: Jaz ne bom dolgo čakal.

Prvi: Malo še!

Drugi: Saj ga ne spraviš z doma. Kaj bo hodil okrog, ko pa ima vse doma na razpolago. Midva si morava iskati.

Tretji (kakor da ni slišal).

Prvi: Pojdi! Če ostaneš doma, veš, kaj te čaka.

Tretji (ga pogleda).

Prvi: Pojdi!

Tretji: Ali misliš, da nimam toliko moči, da se premagam?

Prvi: Nimaš je!

Tretji (se s prezirom nasmehne).

Drugi: Vrag vaju vzemi oba skupaj! (Odpre vrata.)

Prvi: Takoj! (Se odpravlja.) Pojdi! Ubogaj!

Tretji: Da postanem vama enak, kaj ne? Da začnem piti in objemati našemljene točajke po smrdljivih beznicah. O, še imam moči, še nisem padel; otresem se je in jo pahnem od sebe.

Prvi (se mu bliža).

Drugi: Pusti ga vendar — egiptovskega Jožefa! (Odide.)

Prvi: Nočeš seboj?

Tretji (odločno): Ne!

Prvi: Pa ostani! Samo vedi: Ona je močnejša! (Odide.)

Tretji (se nasmehne in sede).

Zastor se zagrne. V temo avditorija se prikradejo lahni zvoki hrepeneče pesmi. »Sonja, pesem ruske stepe ... pesem hrepenečega jetnika ...« In za zastorom sedi Leo — tretji študent in misli na svojo Sonjo. Zaradi nje same, edine, je ukazal igrati violinistu to pesem. Da bo še med igro čutila njegovo hrepenenje ... Tam doli stoji nekje. Med množico študentov se stiska in sedaj prav gotovo misli nanj. Kako se bo nasmehnila zaradi pesmi o »Sonji, črni devojki ...«, ko se bosta jutri srečala ... Zastor se zopet odgrne, tretji študent sedi pri mizi, pred njim odprta knjiga. Ne more se učiti.

Nervozno lista nekaj časa, nato vstane in gre k oknu, se nagne ven in pogleda proti ozadju. Ko se zopet obrne, je v njegovem pogledu muka. Počasi stopa k mizi, sede in kakor blazen gleda pred se. Čez nekaj časa se odpro vrata in gospodinja, noseč čaj, vstopi tiho in z nasmehom v licih. Ko je že blizu mize, zaškripljejo tla.

Študent (odskoči in strmi v njo).

Gospodinja (na videz sramežljivo): Malo sem te hotela prestrašiti, pa se mi ni posrečilo. Tu imaš malo čaja. Ali imaš mnogo učenja?

Študent (molči).

Gospodinja: Kaj me tako gledaš? Ali ti tako ugajam?

Študent: Nesite svoj čaj, ne maram ga! (Se obrne stran.)

Gospodinja: No, kaj pa ti je zopet? Ali si zopet tako slabe volje, kakor zadnjič? (Ga zapeljivo pogleda.)

Študent: Kaj vas briga moja volja! Pojdite in me pustite pri miru!

Gospodinja (bliže): Kaj tj je; zakaj si tak?

Študent: Pustite me! Tu imate svoj denar in pustite me! (Ji vrže denar pod noge.)

Gospodinja (ga pobere in položi na mizo): Danes pa si kakor obseden!

Študent: Vi ste obsedeni od samega satana. Ali mislite, da bi tudi jaz rad postal taka propalica, kakor sta ona dva?

Gospodinja: Kaj vendar govoriš?

Študent: Vem, kaj govorim. Če mislite, da se boste še vnaprej z menoj igrali, se motite.

Gospodinja: Saj se ne igram, saj te imam rada.

Študent: O, vem, ugaja vam moja mladost in vi se hočete naslajati z njo, pri tem pa mi ubijate dušo.

Gospodinja: Ubijam? Zbudila sem jo iz samostanskega spanja, zbudila sem jo k življenju!

študent: Vžgali ste v imeni strašen ogenj in sedaj se grejete ob njem. Vlačuga! Idite! Izginite! Ne maram vas! Jaz nočem propasti! Idite!

Gospodinja (stoji molče in ga motri).

Študent (se pomiri, ironično): Sicer pa lahko ostanete, če nočete oditi. Vreči vas ne morem ven! Vaša je hiša! Sedite, da ne boste stali! Tudi jaz sem močan! (Sede in lista po knjigi.)

Gospodinja (stopi k njemu): Ali veš, kaj si mi rekel?

Študent (se ne gane).

Gospodinja: Milko!

Študent: Pustite me! Vem, kaj sem rekel. Vlačuga!

Gospodinja: In ti si upaš reči to še enkrat? (Grize ustnice.)

Študent (vzkipi): Da, še enkrat, še dvakrat! Vlačuga! Rada bi me ubila in se naslajala nad mojim padcem. O, saj vem!

Gospodinja: To ni lepo od tebe, Milko! Sicer ti pa ne zamerim.

Študent (besno): Furija!

Gospodinja: Zakaj se tako razburjaš? Saj si vendar močan!

Študent (se zgrozi in sede).

Gospodinja: Pomiri se malo!

študent (nervozno lista in ves trepeče).

Gospodinja: Zakaj si tako nervozen? Kaj tako trepečeš? Ali nisi močan?

Študentu (se na licu pojavi bolesten krč).

Gospodinja: Kaj? Milko?

Študent (jo z zadnjimi močmi sune od sebe): Krvoses!

Gospodinja (se nasmehne): Pa bom sedela tu na divan in čakala.

Študent: Česa boste čakali?

Gospodinja: Da se malo pomiriš in znebiš halucinacij.

Študent (trpi vedno bolj).

Gospodinja: Zdi se mi, da postajaš vedno bolj nemiren. Res, mnogo moči je v tebi. Haha! Ti norček! (Se smeje.)

Študent (jo pogleda).

Gospodinja: Kaj?

Študent: Kaj hočete zopet? Pustite me!

Gospodinja: Zakaj pa tako jokavo? Prej si govoril, kakor ne vem kdo, sedaj pa to jecljanje!

Študent (vstaja): Gospa, pustite me, ne mučite me!

Gospodinja: Zakaj se pa mučiš, če si močan!

Študent: Prosim in rotim vas, pusite me; glejte, kako daleč sem že padel.

Gospodinja (neusmiljeno, ironično): Pa vstani, če si močan!

Študent (obupan pade pred njo): Gospa, lepo vas prosim, pustite me, odidite! Glejte, kaj ste napravili iz onega? Popiva okrog in se vlači s točajkami. Ali naj zabredem tudi jaz tako daleč? (Joče.) Če ste čutili kaj v sebi do mene, kaj lepega, pravega, v svoji duši — ne boste dopustili, da propadem. Jaz trpim! Če je trohica usmiljenja v vas, ne mučite me več! Mene je strah tega življenja, strah tega neotresljivega blata! (Joče in se skloni k njej.)

Gospodinja (ga motri nekaj časa, potem mu začne gladiti lase, skoraj sočutno): Revček, kako si se razvnel! (Vstane, vzame čaj z mize in mu ga ponudi.) Izpij malo čaja, da se pomiriš!

Študent (nezaupljivo pogleda; ko vidi njen materinsko dobri obraz, vzame čaj in ga izpije).

Gospodinja (vzame skodelico in jo položi na mizo): Tako, sedaj se boš pomiril! Vstani vendar in ne kleči! (Ga dvigne in posadi kraj sebe na divan.)

Študent (nezaupljivost počasi pojema).

Gospodinja: Zakaj si se tako razvnel? To ti škoduje!

Študent (ji zre v oči).

Gospodinja (ga zopet boža): Tako lep si sedaj. Ta bledi obraz, ti dolgi lasje — nemirne modre oči — kakor princ!

Študent (postaja nemiren).

Gospodinja: Zakaj si začel zopet drhteti? Česa se bojiš, saj sem jaz pri tebi, Milko!

Študent (se zbegan ozira).

Gospodinja: Kaj tako begajo tvoje lepe, mladosti polne oči? Saj te imam rada, Milko! Saj si moj!

Študent (se hoče izviti).

Gospodinja: Ne boj se me. Jaz živim v tebi, ti v meni! Poljubi me!

Študent (se izvije).

Gospodinja (strastno): Milko!

Študent (jo gleda, ona ga prešine z žarečim pogledom, on jo objame ter položi na divan. V tistem trenutku se zastor že zagrne in votlo bobneči težki akordi klavirja tolčejo strastno nastrojenje. Gospod ravnatelj Novak v prvi loži je nervozen že ves čas. Njegovi hčerki sta v loži in sinček drugošolček. Najraje bi ga nagnal na cesto. Strašno! Kaj je napisal tako mlad človek! Za božjo voljo, ali je to cvet mladine, ki tako piše, ki nam servira tako igro ... In žena se obrne k njemu: »Kako, da se je sploh kaj takega dovolilo uprizoriti?« V parterju sedi profesor Janko in čuti ostre poglede gospodov profesorjev. Vsi vedo, da se je ves čas družil s člani kluba »Človek mrtvaških lobanj«, nekateri vedo celo, da je »Nemoč« Leona dobro ocenil.

»Kdo pa je to pregledal?« Cinično je bilo vprašanje profesorja Kaučiča, toda profesor Janko je odgovoril, kakor je mogel odgovoriti: »Oblastno nihče, privatno jaz ...« »Kako, da niste javili šolski oblasti, da bi se preprečilo še pravočasno?« »Mislim, da bi to ne bilo potrebno!« In zastor se spet odgrne.

(V sobi tema. Tretji študent sedi brez suknje na divanu. Čez nekaj časa prinese gospodinja čaj in ga položi na mizo. Lasje so ji razkustrani in ji vise preko ramen.)

Gospodinja: Izpij čaj, potem pojdi spat! Lahko noč!

Prvi (po kratkem odmoru spije čaj. Nato gre h kovčku in vzame počasi ter s premislekom iz njega samokres. Ogleduje si ga, nato gre k divanu in sede. Kakor v sanjah. Ti nisi tako močan! (Obupan vstane in nemirno hodi po sobi. Kar se ustavi pred razpelom, poklekne in v strašni molitvi sklepa roke h križanemu.) O, Kriste, daj mi toliko moči, da premagam svojo nemoč! (Vstane, vzame samokres in ga počasi nameri na sence.)

Gospodinja (se je že pri zadnjih besedah pojavila zopet med vratmi in ga smehljaje opazuje. Ko ravno nameri, izpregovori.) Ali zopet preizkušaš svojo moč? Ti norček!

Prvi (odmakne samokres in ves v jezi trepeče).

Gospodinja: Kaj pa delaš? Saj niti samemu sebi ne verjameš, da bi si pognal kroglo v glavo. Zakaj se tako igračkaš?

Prvi: Igračkam?

Gospodinja: Igračkaš, ker sanjaš!

Prvi: Ali mislite, da nisem tako močan, da se ubijem prej, preden me zgrabi to življenje?

Gospodinja: Nisi, življenje je močnejše!

Prvi: Močnejše? (Nameri nanjo.)

Gospodinja: Ali se sedaj hočeš igrati še z menoj? (Se smehlja.)

Prvi: Ti si tisto življenje, ki me ubija.

Gospodinja: Le meri, saj nimaš moči, da bi sprožil.

Prvi: Ali misliš, če nisem mogel sebe, da tebe tudi ne morem?

Gospodinja: Ne, ne moreš! Izproži, čakam!

Prvi: Ali ne morem?

Gospodinja (divje): Ne, ne moreš! Kaj boš ubijal, ko še živel nisi in ne veš, kaj je življenje!

Prvi (se strese od njenega glasu, roka mu začne počasi trepetati).

Gospodinja: No?

Prvi (roka mu počasi omahne in ves srdit vrže samokres po tleh ter se zruši na divan.)

Gospodinja: Haha! Vidiš! Igrača! Ravno sem mislila, da boš izprožil, ti pa omahneš. (Stopi k njemu.) Ne igračkaj se več, kaj pa imaš od tega? Pomiri se lepo in pojdi spat. Jutri ti naj bo vse kakor nelepe sanje. (Ga hoče božati.)

Prvi (jo sune vstran).

Gospodinja: Pojdem! Preveč si se razburil! Jutri ne boš vedel ničesar o tem. Lahko noč! Želim ti lepih sanj. Jaz bom sanjala o lepem modrookem in junaškem princu! (Odide.)

Prvi (strmi nekaj časa v temo, nato se spusti v strašni jok).

Že pri zadnjih besedah gospodinje se zasliši pete z ulice. Prvi in drugi študent prihajata pijana domov in pojeta pesem »Tamo, daleko, daleko kraj mora«. Čez nekaj časa se pojavita med vratmi, držeč se za roke. Drugi študent ima steklenico vina seboj. Ko zagledata jokajočega študenta.)

Prvi: Glej, bratec, glej!

Drugi: Haha! Saj vidim, dežuje! Je že morala biti nevihta!

Prvi: Revež je!

Drugi: Res, sedaj se mi pa res smili! (se opoteče k mizi).

Prvi (zapre vrata in se nasloni na nje).

Drugi: Ti, si slišal! Kaj boš točil solze, pojdi in napij se pozabljenja! (Vzame iz žepa dve kupici in ji nalije.)

Tretji (vstane in mrko gleda okrog sebe).

Drugi (s čašo v roki poje):

Zdaj veselo je živeti,
dokler še mladost nam sveti.
Kri nam pleše in igra,
Tana, nina, tina na! — Juhu! (Levstik.)

Tretji (je medtem stopil bliže in prijel za čašo): Nalij!

Drugi: Ho, živijo — Vivat! (natoči.)

Tretji (naglo izpije): Še, še! Pijmo na življenje in smrt! (izpije in sede.)

Drugi: Tako je prav, sedaj si mož, bratec! Pusti solze otrokom! (Prvemu, ki je žalosten prisedel), kaj pa ti kar naenkrat tako klaverno izgledaš? Pij rajši!

Prvi: Nočem!

Drugi: Pa pusti, bova že midva. Ti si se ga tako nažehtal v gostilni. Milko, le ga! Le pod streho z njim!

Prvi: Milko, ne pij, za boga!

Tretji: Pusti me! Sedaj pijem na življenja in smrt! Haha!

Drugi: Haha! Na življenje in smrt! (izpijeta) Bratec, sedaj pa zapojva! (ga prime pod roko.)

Zdaj veselo je živeti — (kakor prej.)

Tretji (samo pregiblje ustnice. Vinjena se opotečeta in padeta na divan).

Prvi (se je sklonil na mizo in joče).

Zastor se počasi zagrne. Leo je ves zbit, utrujen in žalosten je. Delavec pri zastoru je bil pijan pa je nekaj trenutkov prepozno zagrnil oder. Leona to boli. Razbil je občutje zadnjega trenutka in Leo hodi od kulise do kulise, za vročo glavo se prijemlje, kolne delavca in tarna. Franček hodi za njim, lovi ga za roko. »Pojdi vendar pred zastor!« »Ne grem ... Vse je vzel vrag. Nobenega priznanja ne potrebujem. To je samo trenotno navdušenje, že jutri padejo po nas ...« »Za božjo voljo, pojdi vendar! Ali ne slišiš, kako kličejo avtorja. Z nogami že cepetajo.« Tedaj je prišla gospodična Komanova: »Pojdite, greva skupaj!« Čutil se je dolžnika pred njo, ki mu je odigrala pravkar sijajno njegovo gospodinjo. Spomnil se je njene močne igre, ki jo je ves čas pri vajah skrivala, nocoj pa je prišla na dan z njo. Ciklamen ji je kupil. Že zaradi tega mora pred zastor, da ji ga izroče tam. In ona ga pelje. Kot v sanjah gre z njo. Sam skoraj niti ne ve, da gre. In ko prideta pred zastor, se plosk podvoji, potroji. Gospodična se lepo priklanja, Leo samo enkrat zgiblje z glavo hoteč reči: »Saj ni treba tega priznanja, ni treba ...« In hitro se umakne za zastor. Vpitja še ni konec. Dijaštvo je zaprlo izhod in prisililo vso gospodo, vse profesorje in visokoučene pedagoge, ki so jim že fosforscirale pleše od zgražanja in jeze nad tako mladino, da je ostala v dvorani.

In Gospodinja pelje v drugič Leona pred zastor. Dva sošolca, med njima Jovo, sin vrtnarja Popoviča, mu pred vsemi izročita velik, lep šopek. Rdeči nageljni, krizanteme, o, toliko je vsega ... Tudi govorita mu nekaj, toda ničesar ne razume. Auditorij kriči »živijo« in ploska. Roke jima stisne, pa ne ve, kam bi s tem šopkom. Čemu tako posvetno priznanje, zanj, ki je ves čas ubijal posvetnost v sebi? ... Te misli so kot stotinke sekund in sredi njih, prav, ko so mu izročili šopek, zagleda začudene, užaljene oči svoje igralke, ki mu pravijo: »In jaz pa ne dobim nič?« Čuti, kako so njene oči žejne priznanja, tako žejne, kot so njegove prazne, brez vsake misli na ploskanje in klicanje občinstva. Kje je njegov ciklamen? Ni ga. In pred vsem občinstvom podari njemu namenjen šopek igralki, lepi Gospodinji. Vrtnar Popovič se zgane v svoji loži in njegova žena pripomni: »Tega bi ne smel storiti pred zastorom. Lahko bi ji dal dva ali tri nageljčke, ne pa vsega. Izgleda, kakor da ga je odklonil ...« Popovič pa je navdušen za tega mladega človeka in mu odpusti. »Fant je mlad in se ne more znajti v teh trenutkih ...« Še enkrat sta morala pred zastor, in takrat je Leonov brat prinesel ciklamen. Tudi on je bil ves iz sebe ob tem uspehu svojega brata. Zato bi pozabil na ciklamen, da ga ni spomnil Mirko ...

Ko se vrnejo za zastor, že odreja Leo nova navodila. Vse pospraviti, vse urediti, da nam ne bo očitalo gledališko vodstvo, da smo zapustili nered za seboj. To je bilo njegovo največje častihlepje. Dokazati, da je mlad človek zmožen tudi sam nekaj ustvariti in voditi, da je zmožen samostojnega, resnega dela. Vse njegovo delo za akademijo je bilo prepojeno s to mislijo, ki je bila osnova tega večera. In to se mu je posrečilo. Po predstavi se je začel podrobneje zavedati, da je bil to resničen upor mladine zoper vse one, ki so vzvišeni njeni vodniki. Zadnji je šel iz gledališča. Vse je pregledal še enkrat, da bi ja ne bilo nobenega očitanja. Zunaj sta ga čakala brat in gospodična Komanova.

»Ali ste se že pomirili?«

»Moral sem se. Saj ne pomaga sedaj nič več. Kriv je inšpicijent, ki bi moral paziti na zastor.«

»Radoveden je bil in je odšel v orkester gledat. Zato je pozabil na svoje delo. Sicer pa občinstvo ni opazilo ...«

»Zame je bilo strašno. Za vse tri. Vsi smo morali igrati delj, kot je bilo določeno in v nervoznosti sem z odra sikal, da naj vendar pogrnejo zastor.«

»Pustimo to. Stojte.«

Ustavila ga je in mu pripela dva rdeča nageljčka v gumbnico.

»To pa bodi Gospodinjin dar avtorju in partnerju.«

Oba sta se nasmejala in Leonovo dobro razpoloženje se je vračalo.

»Ampak jutri, kaj bo jutri, gospodična! Boste videli, kako bodo planili po nas.«

»O nič zato! Igrali smo dobro. Mladina je bila z nami, za druge pa nam ni mar ... Lahko noč!« Zahvalil se ji je toplo še enkrat, nato je izginila za vrati s ciklamnom in s šopkom. Z bratom sta molčala. Leonu je vest očitala zaradi nastopa proti njemu, Ivan je molčal, ker se je še vedno spominjal krepke zaušnice Leonove. Ko sta vstopila v sobo in odložila, se je obrnil Leo k njemu.

»Ivan, ne smeš mi zameriti. Nervozen sem bil pa sem te udaril. Razjezilo me je, ker sem ti naročil že doma, da nikar ne zaklepaj kovčka, ker sem že računal na zmedo, ki bo — v kateri lahko pozabiš na ključe ...«

»Malo bolj bi se lahko obvladal ... Tam pred vsemi si me ...«

»Nisem si znal pomagati ...«

Pomirjena sta legla spat.

Nespočit je vstal drugo jutro. Preveč je bil utrujen od vsega, da bi lahko dobro spal. Živčevje je ponoči delovalo naprej, kot je bilo vajeno ves teden. Trebalo je takoj vrniti klavir. Zato je šel spet po kaznjence, s katerimi ga je težko privlekel do tretjega nadstropja. Na poti v šolo ga je srečal profesor Kaučič, ki je bil zadnje čase dopisnik centralnega naprednega glasila.

»O, dobro jutro, gospod pisatelj! Sem slišal, da vas bodo zelo strgali ...« To je bil uprav profesorski cinizem. Toda Leo se ni zmenil zanj. Še na hujše se je pripravil.

»Nič ne de, gospod profesor. Negativna kritika bo naš uspeh.«

V šoli se je že začela druga ura. Kljub pogumu in samozavesti mu je bilo vendar nekam tesno pri srcu, ko je stopal v učni tišini po širokih stopnicah v drugo nadstropje. Pred vrati razreda je malo postal. Grščina.

Profesor Kaves. Ko je vstopil, so nekateri najprej nekaj zašepetali, nato je Toni glasno ponavljal: »Živijo avtor!« Smeh po razredu in nato očetovska pripomba profesorjeva: »Prihranite si to za odmor!« Leo se je opravičil za zamudo radi klavirja, in razrednik je opravičilo sprejel. V velikem odmoru je vršelo po hodnikih. Profesorji so hodili po dvoje in se tiho pogovarjali o škandalu, ki se je zgodil sinoči v teatru. Leo je čutil iz njih pogledov njih misli in besede.

»Mogoče bo celo konferenca. Mogoče me še izključijo ...«

Razven Jankota ni imel nihče »Nemoči« v rokah. Ne šolska ne državna cenzura. Ali ni to prestopek, na katerega se lahko konferenca nasloni. Nič zato. Boj je treba vojevati naprej. V tretji uri je napisal zaradi šopka opravičilno pismo narodnjaku Popoviču. Prosil ga je, da naj ne vzame njegove geste kot odklonilnost in nehvaležnost. Tako je pač prišlo. Za priznanje se mu najlepše zahvaljuje, ne toliko zaradi šopka, temveč zato, ker je on eden izmed redkih starejših ljudi, ki ga je razumel. S tendenco je napisal delo. Opozoriti je hotel ljudi na borbe mladega človeka ...

Popoldne je obračunal v gledališču. Blagajna je izkazala 3000 Din čistega dobička. Do zadnjega kotička — vse je bilo zasedeno. In je šel z denarjem k ravnatelju Novaku, blagajniku Dijaškega podpornega društva. Med potjo se je odločil, da ga bo prekinil, če mu bo začel pridigati in moralizirati. Najprej računi in denar, nato pa lahko govori, kar hoče. Prijazno mu je ponudil stol zraven sebe. Pri štetju so se mu svetile oči, zakaj 3000 Din je bil velik dar v tem času, pa najsi ga je obrodila »Nemoč« ali karkoli. Leo je bil vesel, da ni začel najprej s pridigo. Ko sta obračunala, mu je dal hvaležno pisano potrdilo in se mu zahvalil za denar. Tudi roko mu je stisnil. Leo je že hotel oditi. Pa ga ni pustil.

»Sedite!«

Sedaj je Leo vedel, da bo nekaj prišlo. Ravnatelj si je prižgal cigaro.

»Veste, saj je vse lepo, to vaše stremljenje. Vsak mlad talentiran človek dela v mladosti »umetnost«. Ampak pri nas so pač slabi časi. Hm! »Nemoč!« — Naša publika pač ni za take reči. Saj veste, kaj so delali s Cankarjem. Ampak, Vuk, zakaj niste mesto Gospodinje postavili njeno hčerko na oder? To bi bilo vsaj bolj razumljivo. Kaj bodo take babe zapeljevale študente. Haha!« Gospod ravnatelj se je smejal skozi zobe.

»Saj Gospodinja ni tako stara.« Samo to je odvrnil Leo. Že po stopnicah pa je mislil: »To je torej moja napaka, moja nemoralnost, da nisem postavil na oder še bolj zapeljivega, sočnega, mladega telesa ... O, gospod ravnatelj! V družbi me napada, se škandalizira, med štirimi očmi — pa tako kritiko ...«

Zvečerilo se je že in lokalni napredni dnevnik je že izšel. Kupil si ga je med potjo v trafiki. Prva kritika. Napisal jo je urednik sam. Saj ga pozna. Suh, dolg človek. Zadnje dni je bil večkrat pri njem v uredništvu. Prijazen človek.

In piše, da so koncertne točke zelo dobro uspele, da je bil prolog živ, uporen, da so bile pesmi obeh žalostne, preveč žalostne za mladega človeka.

Z »Nemočjo« se je pečal podrobno. Drugi prizor je po dinamiki primerjal s Strindbergovo »Gospodično Julijo« ... To je bilo vsekakor laskavo. Toda na koncu je prišel do presenetljivih zaključkov. Mlad človek je napisal to delo. Po literaturi jo je napisal in ne po življenju. Po življenju ga ni mogel napisati. Premlad je še. To je literatura ...

Leo je obstal: »Lepo bi bilo, če bi bila literatura ...« Živčni film je zagnal skozi njegove misli podobe Tonijev, Frančekov, Stanetov, Mirkov ... itd. Mnogo jih je. Že popoldne je izvedel za dva slučaja. In baje se je pesniku Simonu Jenku na Dunaju pri tisti gospe, kjer je bil inštruktor, podobno godilo ...

Kritik mu je sicer priznal talent, odrekal pa mu je poznanje življenja, tudi idejo mu je zavrnil, rekoč: »Čez pet let bo mladi avtor mislil drugače. Ko bo prišel v življenje ...«

To je bila prva kritika. Drugi dan je izšla druga v lokalnem klerikalnem dnevniku. Prvi del — vse prav. Drugi del — »Nemoč« odklanjamo. »Nemoč« je zanikala, ubila vse tisto, kar je povedal prolog.

»Oh, dlakocepci, kratkovidneži! Človek mora obračunati z gnilobo, da lahko gre v zdravje. Pokazati, odstreti mora zastore ... Nič ne de.«

To še ni bilo dovolj. Ves teden se je govorilo in pisalo o »Nemoči«.

Neka narodna dama, baje je bila to žena ravnatelja Novaka, je napisala dolg članek »O naši mladini«. In ni ga napisala slabo. Napadala je ozkosrčnost današnje šolske vzgoje, ki sloni na samih prepovedih. Dijak ne sme nikamor. Niti v spremstvu staršev ne sme v kavarno. Marsikateri se zato potikajo in skrivajo v zakotnih gostilnah in kavarnah. S sošolkami jim je družba omejena. Kaj pa je to, če se dva študenta zagledata drug v drugega. Ali je to kak greh? (Leo ji je prikimaval.) Toda zgrozila se je nad pesmimi obeh mladih pesnikov. Tak pesimizem, tako svetobolje, pa biti še tako mlad. »Človek bi vzel glavice teh naših najmlajših pesnikov v svoje krilo, pobožal bi jih in se bridko zjokal nad njimi.« Kot izrodek prepovedi, disciplinarnega reda, pa se je rodila »Nemoč«. Vidite, take posledice sedaj! Kako pride tako za palisadami prepovedi vzgojeno osemnajstletno dete in napiše dramo »Nemoč«, ki je vredna Strindbergove polete! ...« To je bil fenomen za vse. Zakaj vsi so poznali samo dobro vzgojene pohlevne svoje otroke iz domačega stanovanja. Zato jih niso poznali in za Leona je bilo naravnost zabavno brati take pripombe in kritike. Toda to še ni bilo vse. Tudi v ljubljanskem dnevniku je izšla ocena, ki je bila še najboljša, ker ni moralizirala. Vse osti, ki so jih naperili proti Leonu, so se skrhale ob njegovi odločnosti in samozavesti. Bolj so ga zadele besede ravnatelja Novaka, kot vsa kritika. Toda zadele so ga tako, da je bila upornost v njem še večja.

Tudi majhen incident z neko histerično gospodinjo se je zgodil. Pritekla je nad profesorski zbor in obdelavala profesorja Jankota, na katerega je slučajno kot prvega naletela, češ, kako morejo kot vzgojitelji dovoliti uprizoritev take stvari. »Saj vendar nismo take ...« Janko se je smehljal, da se ji je še bolj zameril. Pod vplivom kritike se je tudi dijaštvo začelo cepiti. Eni so bili za, drugi proti. Vendar je bila večina na strani mladih. Sicer se je zgodilo Leonu, da je nadut študent trgovske šole napravil na cesti ovinek, na veliko se ga je izognil in prezirno siknil: »Čast, komur čast!« Taka garjeva ovca je postal Leo kar čez noč ...

Drugi dan po akademiji so imeli veronauk. Leo je že vnaprej slutil, da se bo spet nekaj zgodilo. Zato je svetoval tovarišem, naj nikar ne izprašujejo dr. Kramarja po njegovih utisih iz akademije. Toda razposajeni sošolci se niso dali ugnati. Hoteli so na vsak način na račun akademije pridobiti uro veronauka. »Zaletel se bo, vso uro bo govoril, pozabil bo spraševati in nadaljevati. In to je profit za nas. Posameznik pri taki kolektivni pridobitvi ne pride v poštev.« Tako je zavračal Leonove pomisleke Toni, ki je seveda kot prvi izzval dr. Kramarja.

»Gospod profesor, tako radi bi vedeli, kako vam je bila všeč ...« Pretirano ponižno, naravnost zasmehujoče se je obrnil na profesorja. Toda dr. Kramar je bil slep za tako pretiranost, ker je bil sam največji oboževatelj pretiranosti in fraze. Od četrte gimnazije naprej jim je vsako leto prinesel slike iz cerkve sv. Petra v Rimu in vsakokrat je začel skrivnostno pomembno: »Danes sem vam prinesel nekaj lepega, monumentalnega, nekaj, kar še niste videli nikoli.« Vsakokrat enako, najsi je bilo petič ali šestič, in Toni ga je vedno zafrknil: »O, to pa je res lepo! Tega pa še res nismo videli nikoli.« Leo si ni bil na jasnem; ali je profesor tako pozabljiv ali tako bedasto vara sebe in učence ...

»A, da vam naj kaj povem o akademiji? Kaj?«

»Prosimo —« je na dolgo prišlo iz mnogih ust, da se je gospod profesor moral omehčati. Najbolj všeč so mu bile muzikalne točke. »Vi, to vam je bilo nekaj! Vi, mali Šavnik z goslimi in potem Lisztova rapsodija, vi, to je bilo nekaj nedosegljivega. Umetnost!« In je visoko povzdignil kazalec svoje desnice. Tudi pesmi so bile še precej lepe.

»Kaj pa drama, gospod profesor?« To je bil seveda spet Toni. In obraz gospoda profesorja se je spremenil v mrak.

»O tem bi pa najraje ne govoril.« Toda razred ni popustil. »Bolje bi bilo, da bi ta drama nikoli ne bila uprizorjena. Pokvarila je ves prvi del. Škandal! Pomislite, tri pijane študente postaviti na oder, škandal, in nam na tak način ubijati ideale o naši mladini, ko pa je vendar tako idealna. Škandal!« Po razredu je šel tajen posmeh. V Leonu je vse kričalo od krohota. Zavpil bi bil najraje, zatulil: »Resnico, sem povedal, čisto resnico, a še vedno premalo.« Tedaj se je gospod profesor obrnil naravnost nanj.

»Vi, Vuk, kako pa je s tistim pokroviteljstvom Dijaškega podpornega društva? Jaz sem član odbora, pa nič ne vem o tem. Prihajajo namreč ljudje k meni in se pritožujejo, kako smo mogli vzeti tako dramo pod svoje pokroviteljstvo. Kako je bilo to?«

Leo je mislil, da sanja. Saj je vendar mesec pred akademijo govoril z njim samim, nato z ravnateljem Novakom, štirinajst dni potem jim je pismeno predložil natančen program, ki je bil na seji sprejet, kot je povedal Novak. Preskrbeli so dovolilnico, dr. Kramarja je Leo osebno povabil, štiri dni pred pondeljkom so bili nalepljeni lepaki, na katerih je bilo napisano: pod pokroviteljstvom in v korist Dijaškega podpornega društva. In sedaj — ta očitna laž! Leo mu najprej razloži vso zgodovino tega pokroviteljstva, mu dokaže, da je vedel dobro za to, toda gospod profesor ga mirno zavrne: »Vidite, jaz o tem nič ne vem!« To pa je bilo preveč. Naravnost v obraz se lagati. »Nerodno mi je, ker se ljudje tako škandalizirajo in mi očitajo ...« Tedaj ga je Leo prekinil.

»Dobro, gospod profesor! Da vam nihče ne bo ničesar očital, lahko javno v časopisih prekličem, da je bilo pokroviteljstvo javljeno pomotoma. Zato vam ne sme nihče očitati ničesar in vso odgovornost prevzamem nase ... Podporno društvo dobi samo denar.«

Za vsakega treznega človeka je bilo očitno, da profesor tega niti po disciplinarnem redu ne bi smel Leonu dovoliti, niti kot človek ... Toda človek obrača, božji namestniki pa preobrnejo ... »Če boste to storili, potem je že vse prav ...« Razven Leona in Frančeka se nihče v razredu ni zavedal, kaj se je pravzaprav zgodilo. Gospod profesor se ni zadovoljil samo z lažjo pred razredom, hotel je laž pred javnostjo — in denar. Takoj je pograbil Leo kos papirja in koncipiral sledečo izjavo: Najtopleje se zahvaljujem vsem onim, ki so mi pomagali organizirati Umetniško akademijo, zlasti pa časopisju za brezplačno reklamo. Obenem javljam v popravo, da Dijaško podporno društvo ni imelo pokroviteljstva nad akademijo, kakor je bilo pomotoma na lepakih javljeno, ampak mu je namenjen samo čisti dobiček. Zato se društvu ne sme očitati ničesar, kdor in kaj, naj vrže kamen name, ki sem nastop organiziral in vodil. — Leo Vuk. Večkrat ga je prepisal na lepo in ga razposlal časopisju. Še celo v lokalni socijalistični nemški tednik je poslal. Urednik je prevedel v nemščino in Leonova izjava je izšla na uvodnem mestu kot »Erklärung«.

Popoldne mu je Franček javil, da je Mirko zbolel. Ima visoko vročino in zdravnik je dejal, da bo bržkone pljučnica. Prehladil se je nekje. Čevlje ima raztrgane. Sneg mu jih vsak dan premoči. Ali bo vzdržal? Toda Leo je imel še mnogo skrbi in ena izmed ne zadnjih je bila Sonja ... Včeraj jo je čakal, danes jo je čakal. Ni je. Ali se ga izogiblje? Nihče je ni videl na akademiji. Ni je bilo. Zastonj je dal igrati »Sonjo«.

Tudi profesor Janko je doživel marsikatero neprijetnost in očitanje. Nekateri kolegi, kot profesor Kaučič, so mu naravnost očitali, da podpihuje mladino ... Toda Janko, kakor da se je v tistih dneh spremenil. Odločno je zagovarjal sebe in mlade, če tudi je včasih pikra beseda padla na njegov račun. Prezirali so ga od časa, ko so bile volitve. Odkrito je povedal, da je glasoval za socijaldemokrate. Sklicana je bila konferenca, na kateri so izključili petošolca Petrina, mladega, sicer talentiranega, a razposajenega fanta. Napisal je ljubavno pismo svoji sošolki, ki je bila hčerka mestnega komandanta. Dobro vzgojeno dekle je pismo izročilo svojemu očetu, ki je fanta naznanil ravnateljstvu, se pritožil, v kako družbo mora pošiljati svojega otroka in zahteval, da se fant eksemplarično kaznuje. Kakor je bilo njegovo pismo precej naturalistično, tako je bilo nedolžno in izključitev je bil nov gnev v Leonovem sovraštvu do šole in vzgojiteljev. Fant je sin obubožanega zidarskega mojstra, ki se je obesil radi finančnega propada. Od takrat je bil sam sebi prepuščen. Že kot četrtošolec je pisal podlistke. Zgodaj je bil zrel. In sedaj so ga vrgli na cesto. Nič drugega mu ne preostane, kot da postane vagabund ... Tako je Leo kritiziral izključitev. Njegova beseda se je uresničila. Dva meseca po tem ga je srečal, raztrganega, lačnega, divjaškega. Pozdravila sta se in Leo se je spomnil na pogovor, ki sta ga imela na dan njegove izključitve ... V nikogar ni veroval. Tudi boga je zanikal in grobo je zavrnil Leona, ko mu je skušal dokazati, da je v zmoti: »Govoriš, kot eni, proti katerim, praviš, da se boriš ...«

Tudi Leonova »Nemoč« je bila na konferenci in tista izjava zaradi Podpornega društva. Vse to mu je zaupal profesor Janko šele po maturi. Pripravljen je bil, da ga odločno brani pred konferenco. Nikako ni hotel dopustiti, da bi izključili Leona. Razsoda mu je pri tem celo pomagala, ker sta se sredi konference ostro sporekla ravnatelj in katehet dr. Kramer.

Ravnatelj je dokazoval, da je Podporno društvo imelo pokroviteljstvo nad akademijo, dr. Kramar pa je lagal vnaprej. Radi tega spora, te očitne laži, ni prišla profesorska konferenca glede Leona do nobenega posebnega zaključka. Sklenilo se je samo, da se vnaprej program vsake dijaške akademije dobro pregleda, predno se dovoli ... Da se ne bodo več godili taki škandali. Takoj drugi dan po konferenci je šel cirkular po vseh razredih gimnazije, ki je od točke do točke obravnaval bubifrizure, kratka krila, navajajoč določeno spodobno dolgost, prepovedujoč dijakinjam bivanje med odmorom v razredu, med sošolci itd. Vse to radi tega, ker so nekaterniki pokazali svojo malonravnost v pisanju nespodobnih pisem in prizorov ...

»Zadnje cika na té, Leo, ti garjeva, nemoralna ovca ...« je dejal v odmoru Toni in naganjal sošolke iz razreda. »Marš, v dekliško sobo ... Sicer se med nami pohujšate ...« Vsi ti ostri moralni ukrepi pa so imeli še več ozadij. Ena izmed tretješolk je zatožila svoje mlajše sošolke, da večkrat nekaj delajo v straniščih ... Med njimi je bila tudi prvošolka — hčerka profesorja Kaučiča. Ko jo je oče doma zaslišal, je izpovedala, da so se medsebojno oskrunjevale s kifeljčki. Otrok je jokal, ko je vse to pripovedoval. Obenem je tudi izpovedala, da je spovednik eno izmed njenih sošolk vprašal pri zadnji spovedi, če kdaj kaj dela s svojo »sramoto«. Dekle tega ni razumelo, ker ji nihče do takrat ni povedal, da ima »sramoto ...« Leo je naravnost fanatično zbiral dokumente zoper sodobni pedagoški sistem in marsikje so se mu začudeno odprle oči. V samostanski šoli je bilo med dekleti več takih slučajev in Leonov sošolec Pavlič, ki je bil podprefekt v Dijaškem domu, mu je izdal precej tajnosti izoliranega deškega konvikta ... O semenišču je vedel Leo po Janušu in Frančeku ... Groza ga je bilo teh odkritij, taka groza, da mu je bilo žal, da ni govoril na akademiji še ostreje.

Sonje res ni bilo na akademiji. Že ves teden se nista sestala več kot za par minut. Leo je bil tako zakopan v delo, da se ji je zdelo, da nima več smisla zanjo. Najbolj pa se je bala ideje njegove »Nemoči« in njegovega fanatičnega zatiranja vsega posvetnega. Čutila je v sebi nemoč pred lastno strastjo, ki se ji je včasih prikradla v pozne noči, ki se je vzporedno z njenim hrepenenjem množila in jo tirala v vrtince razvratnih misli in sanj. Takrat se je Leona bala. Sovražila ga je zaradi njegove volje, s katero se je tako obvladal. In rada bi bila, da bi ga spravila iz ravnotežja, da bi mu vcepila dvom v samega sebe samo zato, ker je zaradi lastne razdvojenosti trpela sama. Še vedno je čakala na službo, toda dekreta ni bilo od nikoder. Zato je obupavala še bolj. Na akademijo ni hotela iti. Ni hotela videti žive strasti, ki se je sicer skrivala globoko v njej, in ki jo je trgala pred Leonom ... In ko je brala v časopisu besede: »Čez pet let, če ne prej, bo mladi avtor mislil drugače«, se je v sebi razšla popolnoma.

»Ali ni povedal kritik v teh besedah strašne resnice? Ali ni prorokoval Leonove bodočnosti?

Pravi, da bo šel na Dunaj ali v Pariz ... In potem ne bo več mislil tako. Pozabil me bo, kot napravijo vsi moški. Naiven je še. Ne ve, kaj govori, kaj misli. Pravi, da ne bova nikoli živela skupaj, da bova šla vsak zase skozi življenje ... Ljubila se bova s čisto, breztelesno ljubeznijo. Samo včasih se bova videla. Redko mogoče, toda ljubezen najina bo živela tiho v dušah najinih. Tako misli in na to se pripravlja, ker veruje vase in ne ve, da je življenje močnejše, da je celo njegovo telo močnejše od te njegove misli. Danes lahko veruje in misli tako, toda ali bo sredi Pariza ali Dunaja tudi lahko tako mislil? Ne. Zaprl je oči pred življenjem in drevi nekam v nedogled, nekam, kamor ni moči. Kam bi človek s telesom, ki je živo in strastno?«

Jokala bi najraje Sonja, toda tudi jok je že onemel v njej. Gledala in mislila je naprej in povsod je videla nova trpljenja, nova razočaranja. Leona ljubi, strašno ljubi, da bi mu dala vse, samo da bi ga večno priklenila nase. V njej pa ni vere, samo dvom je njena notranjost. Zato se odloči, da konča prej sama kot bi sicer končalo življenje. Bolj jo bo bolelo takrat, ko ji bo preizkušeni in nad svojo estetično mislijo razočarani Leo pisal z Dunaja ali Pariza, da se je zmotil, da je samo sanjal ves čas in da jo pozdravlja zadnjič. Leo je mlajši od nje, marsikaj ga še čaka, ona pa bo samo učiteljica v kaki dolgočasni vasi ... »Ne, čez pet let, že čez leto bo mislil drugače ...« si je govorila in se v tistih dneh izogibala srečanja z njim.

In ko jo je po enem tednu Leo dočakal, mu je povedala vse to, da mu je sekala dušo. Vse dvome svoje je izlila vanj, vso svojo nevero in v Leonu je otrpnilo srce.

V parku sta hodila in Leo je branil svoje misli, hotel ji je dopovedati, dokazati. Toda, čim bolj je govoril, tem več je bilo dvoma v njej. In ko jo je hotel na koncu, po dolgem molku, poljubiti, ga je zavrnila kot tujca, ki ga ni poznala nikoli ...

»To boli, Sonja ...«

Nič ni odgovorila, še ozrla se ni, ko je zavila v drugo ulico, Leo pa je stal sam sredi mrzle noči in zazeblo ga je globoko do srca ...

Z Mirkotom je bilo vsak dan bolj slabo. Zdravnik je obupal. Konstatiral je jetiko, ki jo je najbrže podedoval po rano umrli materi. Prehlad je bil katastrofalen za njegovo šibko zdravje, čutil je, kako mu pojemajo moči. Mnogo je spal in zdelo se mu je, da zadnje dni več ne razloči razliko med sanjami in resničnim življenjem. Včeraj sta bila še Franček in Leo pri njem. Leo je malobeseden, mrk ... Ne ve sam, kam. Zato ne čuti Mirkove bližajoče se smrti. Na poti domov ga je proti Frančeku celo kritiziral, zakaj se je spovedal, ko je vendar po katoliških določilih krivoverec. V protestansko cerkev je hodil ves čas, bunil se je proti ceremonijalnosti, če tudi jo je pred Leonom zagovarjal, skratka Leonu ni bila njegova nedoslednost po godi.

»Krivico mu delaš, Leo. Mirko je bil ves čas človek čustva. Res je, da se je upiral, toda skoraj boj zato, ker sva se upirala midva. Vsem ljudem je hotel ugoditi. Ni jih hotel dražiti. Raje je potrpel sam, kot da bi koga ranil. Glej, ob božiču je napisal devet domačih nalog za svoje tovariše. Kregal sem ga takrat, ker ga izrabljajo. Toda zavrnil me je z eno samo mislijo: »Prosili so me ...« Nič ni pomišljal, ali je prav, da to dela, ali ni. Napisal je devet nalog, deseto, najslabšo, je napisal sebi. In nekaj veselega je občutil v tem samozatajevanju in požrtvovanju. To je bil njegov tihi protest obenem in njegovo grenko spoznanje, da je že od rojstva posvečen samo trpljenju. Ves čas je že čutil kal bolezni v sebi in ve, da bo umrl. Tudi jaz verujem v to. Ali se spominjaš, kako je povedal v pesmi. Da bo umrl tiho, kot da je zaspal, kot nevidni utrinek se bo utrnil iz življenja in komaj spoznali bomo, da ga ni več. In to, da se je spovedal? Pogovarjala sva se. Zadnjič je občutil nekaj lepega v sveto tajstvu rešnega telesa. Harmonijo doživlja zato, ker se mu bliža smrt ... Po poslednjem obhajilu sem bil pri njem. Njegov bledi obraz se mu je svetil od notranjega veselja.«

»Sedaj sem miren, sedaj lahko umrem,« je dejal, če tudi sem se jaz branil govoriti o smrti. Zato tudi nisva več govorila in jaz ga zaradi obhajila nisem nadlegoval. Lepo sta se baje pogovorila z dr. Kramarjem in Mirko se je pomiril s svojo krivo vero. Vse je osredotočil okrog svojega čustva. Umreti moram in kdo se bo na smrtni postelji razstajal z ljudmi, s katerimi je živel. Rekel boš, da je to komodnost, prilagodnost, toda, Leo, Mirko ne laže, on veruje spet v vse, zato se je izpovedal in zato se je dal obhajati ...«

»In pod njegovim vplivom se vračaš tudi ti, kajne?« Leonove besede so bile besede borbenega človeka, ki započete borbe ni hotel umakniti, če tudi se znajde sam sredi bojnega polja. »Vse bo spet dobro in Mirko ne bo umrl. Ne morem verjeti, da bi umrl tako mlad človek ...« In zato ga je vest o Mirkovi smrti dva dni nato zadela bolj kot Frančeka. Dve uri je stal ob njegovem mrtvaškem odru in zrl v bledi, izsušeni Mirkov obraz. Svetil se je kot vosek. Oči so bile lahno zaprte, kot da spi. Ali je res mrtev? Ali ga res ni več tistega fanta, dobrega Mirka z umetniško pentljo in z grenkim nasmehom okrog usten? Mladega pesnika, ki je zadnjič prejel bele nageljčke od Milene ... Kaj se pravi to, da je umrl? Vsi mu nosijo cvetje. Milena je prinesla spet bele nageljne in oči so ji bile izjokane. Franček nabira za venec in njemu so naročili, da se pripravi za nagrobni govor. Toda misli so se mu izgubile. Ne more jih ujeti, osredotočiti. Kje je bog, ki je vse to dovolil? ... In tam stoji Sonja, tuja vsa in gleda mrliča med svečami. Nista se pozdravila. Kot večna tujca se srečavata zadnje dni ... Ali je res vse zastonj, kot pravi Sonja, ali ni izhoda?

Zadnji dan, na pogrebni dan, se je zaprl vase. Samega sebe je moral prepričevati, da Mirka ni več in da mu zato mora govoriti poslednji, nagrobni govor ...

Na dan pogreba so ga že zjutraj pripeljali v mrtvašnico na pokopališče. Pri pogrebu ni bilo mnogo ljudi. Sošolci, učiteljiščnika in nekateri bivši tovariši iz gimnazije. Oboji so mu poklonili venec. Zadnji se je poslovil od njega Leo.

»Pred sveže odprtim grobom stojimo. Mlad človek je umrl. Kot lahna topla pomladanska sapica, ki tiho čez noč stali sneg, je dahnila smrt vanj in mi smo sami.

Sredi težkega življenja, ki ga danes mora živeti mladina, je šel tje, koder ne sega nobena človeška roka, odkoder ni vrnitve. Počasi je shiral, dolgo je hiral, da marsikdo niti verjel ni, da je konec že tako blizu. In vendar je res: Kako blizu je danes marsikateremu mlademu človeku konec. O, domovina ti si kakor zdravje, mi pa smo jetični tvoji sinovi — tako je napisal Franček v tvoj spomin. Kjer koli si, težje ti ni, kot nam je tukaj. Nič ne jočemo ob tvojem grobu. Zatrli smo solze, zakaj po treh dneh bi se nam ob vsakem joku posušile, sredi vrtinca življenja se nam bo spomin na tebe vedno bolj oddaljeval. Zato ti ne govorim o tvojem življenju, ki bi naj bilo veliko, če pa smo vsi tako potlačeni. Nič solz, Mirko, nič besed nočem izgubljati na tvojem grobu, le eno ti rečem: Ti si nekje in z bogom si. Kadar nas boš videl omagovati, tavati v dvomih in obupih, skleni svoje roke v pobožno molitev k Njemu, da bomo vztrajni, trdni, neupogljivi. To bodi naša nevidna vez s teboj, Mirko — pozdravljen!«

Leo je bral. Glas je bil visok, a trd, neusmiljen. Posušil je vse solze ljudem, ki so prej jokali. Nekateri profesorji so se spogledali rekši: »Tako se vendar ne govori na grobu.« Pred njim je govoril dr. Kramar zanosen govor o pridnem, vestnem, marljivem dijaku Mirku, v takih besedah in pridevnikih, da bi Leo najraje zaprl ušesa. Koliko laži je bilo v tistih besedah! Kaj pa smo mi. Nič. V šoli smo vsi nevedni. Po sili se učimo, po sili jo obiskujemo. Zato pač, ker nas je usoda vrgla nad tiste zidove in take profesorje, ki govore na grobu vzvišene besede, drugje pa te preganjajo, prezirajo ... Da. To je mislil Leo, ko je stopil na grudo in izpregovoril. Med govorom pa bi mu skoraj zastala beseda. Ne daleč od groba je zagledal Staneta ... Skupaj s Frančekom sta stala in zdelo se mu je, da ne stojita kot prijatelja drug zraven drugega. Franček je med poslednjo korespondenco Mirkovo našel Stanetovo pismo, kjer mu poroča o svojem življenju v Ljubljani. Ob semestru so ga izključili, ker je neredno pohajal v šolo in je bil napram klerikalnemu profesorju predrzen. Napadal ga je, Stane pa se je uprl in mu zinil: »In vi bi naj bili vzgojitelj mladine? Protidržavni element.« Kakor je izgledalo v začetku leta, da se bo Stane usmeril, tako se je razkazalo njegovo življenje prav v nasprotno smer. Povsod ga je bilo nekaj in nikjer. Delal je pri Orjuni, pri napredni dijaški organizaciji, pisaril je še vnaprej, toda nič več s tistim uspehom kot nekoč. Kakor da se je izpisal. Besede in misli so se začele ponavljati in dan za dnem je čutil, kako pada svežost mladega pesniškega vrelca. Zato je začel pisati nacionalistične članke, in ko so ga izključili, se je čutil svobodnega. Potikal se je po Ljubljani, včasih se peljal kam kot referent in po večerih se je shajal v krokarskih družbah in pil. Oče dolgo ni zvedel tega. In ko je prišlo do njega, mu je odtegnil vso podporo. Na tihem mu je bilo že žal, da je začel akcijo z Orjuno. Stane pa nič ni obžaloval — vsaj na zunaj ne. Bodi kakorkoli — je pisal Mirku. »Ideja nacijonalizma je zame sveta, nedotakljiva in kdor jo oskrunja, kdor se bori proti njej, ni vreden življenja. Zakaj so na svetu bombe in revolverji ... Tudi tam gori pri nas šumi nekaj, čudno šumi. Bral sem v časopisih in po zaupnikih sem izvedel, da se priznavate republikancem in Slovencem ... Leo vam je menda zmešal možgane. Poturica je hujša od Turka ... Toda tudi s takimi ljudmi bo treba obračunati in ne bo dolgo, ko se bo to zgodilo. Sreča za nas, da so na vladi danes naši simpatizerji, ki nam bodo pomagali pregnati vso klerikalno-komunistično bando ... Potem bomo začeli graditi svobodno zgradbo jugoslovanskega ujedinjenja. Prav je, da je prosvetni minister prepovedal klerikalne dijaške organizacije in priporočal napredne in sokolske. Sicer Sokol tudi nič več ne pomeni. Sami komodneži sede tam, telovadci zaradi telovadbe. Športno društvo. Zato se je morala ustanoviti Orjuna. Z vsemi sredstvi bomo delali na to, da se zatre vsak poizkus spremembe državnega reda, naj si bo to s strani klerikalnih avtonomistov ali komunističnih banditov. Svarim te, da se ne izpostavljaš nikjer, ker naše niti segajo tudi tja gor. Natančno smo poučeni, kako je pri vas. Zato ne zabite, da je pravzaprav vsa oblast v naših rokah in da se nam morajo ukloniti ne samo profesorji, tudi ravnatelji ...«

Po pogrebu so se sestali. Franček je pismo Staneta zamolčal, če tudi je Stane vpraševal po njem. Ni vedel, da je Mirko bolan. Mirka je imel vedno rad. Dober je bil zanj in za Mileno. Če tudi je bil to že daljni spomin zanj, vendar je bil lep spomin. Zato je svaril Mirka, da bi se preveč ne izpostavljal, ker sicer bi se lahko zgodilo tudi njemu kaj.

Leo, ki pa je bil radi Stanetovega pisma povsem sovražno razpoložen, je vprašal kar naravnost, kdaj namerava začeti z bombami in denuncijacijami. Ustavili so se sredi ceste. Franček je mislil, da se spoprimeta.

»Kako ti misliš?« je siknil Stane skozi zobe. »Prav tako, kot si pisal Mirkotu ...«

Za trenotek je nastal molk.

»Torej sta prebrala! Prav! Čisto prav, da bosta vedela. Mi ne razumemo šal!« Stane je govoril odločno kot Leo. Dva ostrozoba človeka sta trčila skup.

»Boljševik!«

»Fašist!« sta siknila drug drugemu v obraz in Stane je krenil v svojo smer. Franček ni vedel, kdo je katerega bolj žalil. Ali Stane Leona, ali Leo Staneta? Pod vplivom časopisja sta bila oba pojma izenačena s pojmi o banditih, krvnikih, roparjih. Zato sta zadela drug drugega precej do srca. Leo se je sicer zadnje čase pod vplivom pogovorov s Petkom nekoliko iznebil strašnega pojma o boljševikih in zato ga ni zadel tako ostro kot Staneta. Stane pa je bil jezen na vse. Denarja je imel malo v žepu. Odkar mu oče nič več ni pošiljal, je bolj slabo. Njegov zaslužek mizeren. Denarja pri sebi držati pa ni znal nikoli. Zato se je takoj po pogrebu napotil v tajništvo Orjune in prosil posojila za povratek. Dali so mu ga, ker je prišel s tajno misijo k njim. Zlagal se je, češ, da je denarnico izgubil in da sedaj ne more nazaj ... Dali so mu, saj je bil zaupno poslan in blagajna ni bila ravno suha. Po noči se je nameraval spet odpeljati v Ljubljano. Sedaj pa ni šlo. Začutil je v žepu denar. Hotel je obnoviti stare spomine na zakotno ulico, kjer je že med vojno parkrat gostoval. Napil se je in tudi dekle si je kupil. Kakor je bil trezen navdušen, tako ga je v pijanosti v tej samoti vedno nekaj motilo. Na pogrebu je bil popoldne. Mirko je umrl. Dobra sta si bila nekoč. Tudi z Leonom in Frančekom so si bili prijatelji, danes pa so si sovražniki ... No, no, ne misliti na to ... To privede predaleč. Človek mora biti usmerjen, brez čustva; preko vsega mora iti, tako je dejal zadnjič brat čelnik. Leonova psovka ga je jezila, bodla ga je in če bi koga imel pri sebi, izpovedal bi se mu in naznanil oba, Leona in Frančeka kot komunista, če tudi sam ni vedel, kaj je pravzaprav to. Pred dvema letoma je tudi on nekaj koketiral na levo. Pa je minilo, kot mine vse. Zadnjič je dobil nalog, da pazi na dijaštvo. V posameznih podružnicah dijaške organizacije se pojavlja opozicija. Treba jo je zatreti. Nič drugega kot komunistično rovarenje vse skupaj. Klerikalci pa pomagajo ... Bomo že te hudiče ugnali! Zadnjič smo pretepli klerikalnega urednika! O, koliko jih je dobil! Pa še vedno premalo ... Vse bomo razgnali! Tudi študente! Proti državi rovariti ne pustimo. Takoj, ko pridem v Ljubljano, naznanim tudi Leona in Frančeka. Da si bosta pomnila, kdo je fašist. Tudi v Ljubljani že imam par takih tičkov na vrvici. Enega sem zalotil, ko je bral prepovedani komunistični časopis »Federation Balcanique«. O, jim bom že pokazal, da se ne bodo več norčevali iz mene ... Tako je modroval z vinjenimi mislimi v zakotni kavarni, ko je po stopnicah iz sobe prišel v lovsko obleko oblečen človek. Stane se je ozrl nanj, kot se je ozrl na vsakega, ki je prišel tam doli. Obraz se mu je zdel znan. Spogledala sta se; oni je za trenotek obstal in sta se spoznala ... Nič si nista rekla. Presenečena sta bila oba. Samo Stane je poslal preziren nasmeh za njim, zakaj nihče drugi ni bil, kot katehet dr. Klinc, ki marsikoga še vedno obmetava z nečistnikom ... Stane bi se najraje že v njegovi navzočnosti divje zakrohotal, zdivjal bi najraje, da bi razkrinkal v lovsko obleko preoblečenega božjega namestnika pred vsem svetom ... Toda v kavarni so bili sami pijanci in nihče bi se ne zmenil za njegov pogovor in za njegovega bivšega kateheta in semeniškega prefekta. Sedaj ni več. Nekateri mlajši kolegi so ga ostro kritizirali zadnje čase, intrigirali so proti njemu pri škofu samem. Večkrat ga je klical na odgovor, dokler mu ni bilo vsega tega dovolj. Podal je ostavko na semeniškega prefekta in se preselil v privatno stanovanje. Tako je bil svobodnejši in manj odgovornosti je nosil za svoje pohode ...

Stanetu ni šlo iz glave. Vino mu je vedno bolj mešalo misli o tem srečanju in za trenotek se mu je celo smilil dr. Klinc. Vojni kurat je bil. Tam se je navadil žensk in kdor se jih navadi, se jih težko odvadi. To vem tudi jaz. Celibat ga veže. Zato se skriva po noči po zakotnih ulicah, v šoli pa pridiga o čistosti in v spovednici preganja nečistnike ... Že spet delam kompromis! Naglo je izpil kozarec, da poplahne svojo čustveno popustljivost, da poplahne zadnjo, dobro vest svoje notranjosti.

To noč se je v vinu zavedal, da začenja hoditi njegovo življenje čudna pota in kdove, kako bo končalo ... Toda to so že preživeta vprašanja. Mi gremo naprej! Orjunaši, mi, četaši ... Zapel je orjunsko himno, da so vsi spoznali v kavarni, kdo je. Tih šepet je šel med pijanimi glavami zakotne ulice. Stane je plačal in šel. V zadnjem trenotku je prišel na kolodvor ...

Teden dni se je klatil Leo po mestu in okolici. Zjutraj je pobral knjige, kot da gre v šolo, pa je šel na pot. Hodil bi, hodil, da bi prehodil te dni, ki so ga mučili radi Sonjine nevere in Mirkove smrti. Toda najbolj od vsega ga je bolela Sonja, tista tuja Sonja, ki je ni smel več poljubiti, ki ga je z mrtvim, nemim pozdravom prešla, če sta se slučajno srečala. Bolelo ga je, da dvomi sedaj po letu in pol, da dvomi prav ona, edini človek na svetu, ki ga je ljubil z vsem svojim življenjem ... To boli. Pravi mu, da bo pozabil nanjo in zato je bolje, da se razideta prej kot pozneje. Oh, kako brezsrčna je, kako strašno ga muči ... Zaradi nje je ubil vse ženske v sebi, s čisto ljubeznijo jo ljubi. S čisto ljubeznijo? Ali ni zadnjič zvečer že mislil drugače? Ali ni sanjal v teh dneh razdora o Sonji čudne, nelepe sanje ...? O, kako strašne so lahko človeške misli, strašne zaradi tega, ker ne veš, odkod pridejo in če se usidrajo, težko jih je pregnati. Popoldne jo je počakal, pa se ni ustavila. Šla je naprej ...

Zdaj je vseeno, zdaj je vsega konec. Niti na večerjo ni šel, kar v zakotno kavarno se je napotil. Da izživi svoj bol, da se kot Januš preda telesu, ki ga je ves čas zatiral, preganjal. Če je s Sonjo tako daleč, bodi ... V kavarno je že sedel, že so se ozirale njegove oči po skrivnostni točajki, ko je začel misliti, ali naj gre in jo vzame ... Misli so se križale, nek glas je klical v njem ven, ven od tod, telo pa je že gorelo v pohlepu po ženskem objemu in v čutni strasti.

»Ne ... Zakaj? Zakaj se poniževati radi ženske? Ali sem bil samo radi Sonje — asket? Ali res ni več toliko moči v meni, da bi ne premagal te boli? Ali sem res to jaz, ki sedim v tej zvodeniški kavarni? Ne, tisočkrat ne ...«

In napel je vse živce, vso voljo je osredotočil in napovedal bitko samemu sebi ... Še je bilo moči v njem, še volje in sile in ponos. Ponos, da se ni dal ponižati, da se tudi boli ni vdal ukloniti ne Sonji, ne nobeni drugi, ga je pognal iz zakotne kavarne, da je razočaral točajko, ki se je že veselila svojega honorarja ... V noč je šel. Trdo so odmevali njegovi koraki po tlaku. Po samih ozkih ulicah bi hodil. Najraje pa bi šel in poiskal sredi noči Sonjo, da bi ji povedal vse, da bi ji dokazal, kako težak boj je izbojeval nocoj. In če hoče, bo počakal še, če ji je to še vse premalo — dvome ji bo ubil, uničil. Tako dolgo bo delal, tako dolgo se bo sežigal, da bo izpalil vso nevero iz nje ... V Barvarsko ulico se je napotil. Nihče se ne bo čudil, če pride tja. Saj jim je še zadnjič pomagal maskirati ... In mogoče, da je Sonja tam ... In res jo je našel v tistem kotu, kjer sta pred dobrim letom govorila svoj prvi govor. Ustrašila se ga je, zakaj ves bled je bil in utrujen, če tudi so se čeljusti ostro stikale in je sijala iz obraza jeklena odločnost ...

»Dober večer ...«

Sonja ni rekla nič. Tudi roke mu ni dala.

»Sonja, zakaj me tako mučiš?«

To jo je zabolelo. Rada bi mu povedala naravnost, da ga ne muči ona, da mučita drug drugega, da muči oba nekdo drugi. Kdo? Vse bi mu rada povedala, samo zato, da bi preklical to očitanje, ki jo je pobolelo do dna. Ona da ga muči? Ne. Ljubi ga preveč, zato se muči in zato ji je vedno težje.

»Pojdiva ven, Sonja ...«

Uklonila se je in šla za njim, koder je šel. Težko je bilo po dolgem času spregovoriti pravo besedo, ko pa se je razvila taka razdalja zadnje dni med njima. Samo na njo še misli, za vse drugo mu ni nič mar. Mirko je mrtev, njega ni več, on pa bi rad živel, živel s Sonjo in jo ljubil ...

»Sonja, zakaj je tako med nama?«

Sonja pa ni mogla govoriti. Ni vedela, kje bi začela. Morala bi izgovoriti vso svojo mladost, vse bi mu morala povedati, da bi jo razumel, da bi ji oprostil in nikoli več bi ji ne očital ničesar. Toda tega je toliko, tako strašno je vse v njej, da ne more vbesediti v tem trenotku. Če bi bilo mogoče izrezati vse iz nje, sedaj bi si izrezala in položila bi vso bedno svojo mladost predenj in rekla: »Glej, Leo, vse to so nakopičili v moji duši in zato je tako z menoj. Toda sedaj ne bo več.«

Človeku pa ni moči v trenutku pretrgati vse veze s preteklostjo, ni moči povedati vsega v enem z eno samo besedo. Za dolgi razgovor. Za izpoved, ki bi ji parala dušo in ki bi še Leonu bolj razjedla srce ... Ne, zato ni moči v njej. Tako je molčala in ni povedala ničesar. Šla sta venomer naprej. Leo je včasih spregovoril besedico, bežno, tiho ... Tudi njemu je bilo sedaj težko govoriti. Ob molčeči Sonji, ki mu je pogledala proseče v oči ... to je bil ves njen odgovor na njegova vprašanja, je začutil njeno bol. Ni je mogel z mislijo razčleniti do potankosti, toda skozi njene rosne oči, jo je občutil.

Zašla sta v hrib, kakor da iščeta kraja, kjer bi se znašli spet njuni srci, njune žejne ustne in blodne oči. Skozi gozd je šla pot v hrib in med potjo so se znašle njune roke. Leo jo je podprl, hitela sta navzgor ... Zakaj? Tega se nista vprašala in bi tudi ne znala odgovoriti ... Ko sta bila na vrhu in se je pod njima zasvetilo mesto v tisočih lučkah, sta si pogledala v oči. Globoko sta si pogledala in Sonja je svoje zatisnila. In njune ustnice so se znašle v dolgem, trpečem poljubu ... Nato ji je Leo izpovedal, kako se je boril s samim seboj, da je bil že v zakotni ulici in da se je premagal. Sedaj je tu in sedaj je spet vse dobro. Ko pa ji je povedal svojo zmago, pa je legla senca čez njene oči.

»Sonja, zakaj si tako onemela? ...«

In Sonja ni odgovorila ničesar. S svojo izpovedjo je spet priklical tiste njene misli iz temine, strašne, blodne misli, ki so jo trgale zadnjih štirinajst dni kot da so jo zvezali med konje in jih razgnali na vse vetrove ... Najhujša misel je bil dvom v sebe. Nič več ne moli, nič več ne hodi v cerkev, mačehi se je zadnje čase že tolikokrat zlagala. Ne k spovedi ne k obhajilu ne more več. V službo bi marala, pa ni dekreta. Od tod bi rada, pa ne more ...

In Leo se je zgrozil teh Sonjinih misli, ki jih je po njenem molku občutil v sebi. Tako jo je ves sprejel vase, da je vsaka njena bol zazvenela tudi v njem, kot zazveni struna ob struni ... Pozabil je v tem trenutku na sebe, samo na Sonjo je mislil, Sonjo, ki je kot živi mrlič sedela na klopi pred njim. Klečal je poleg nje in njegove oči so šle skozi vso njeno bol in so obstale v tej noči, ko se je tajal sneg, kot obstoji lokomotiva pred rdečo svetiljko ... Spodaj se je razprostiralo mesto v nočni tišini, Leo in Sonja pa sta bila na Kalvariji. Sonja se je naslanjala na mrzli zid kapelice, tam ob poti se črné trije križi. Krist in dva razbojnika ... In kot ploha je vdrla v Leona misel, ne, čustvo obupa je bilo, brezupnost, ki ga je zbudila okolica v njem. Ali nista na Kalvariji svoje ljubezni? Nič svetlega ni videl v tem trenotku okrog sebe, pošastne sence so se zvijale pred njegovimi dušnimi očmi in Leo se je zjokal v Sonjinih dlaneh. Solze so tekle po njih, kot da hočejo splahniti sence, ki kriče iz vseh koncev. Brezupno je jokal, ker je čutil, da mora biti tako in da je v Sonji globok prepad, ki ga ne bo premostil nikoli. On ga ne more. Morala bi ga Sonja sama. Toda v njej ni moči, ni sile, da bi se borila proti sebi vztrajno kot se on ... Izgubila bosta drug drugega sredi življenja in ne on ne ona ne bosta kriva tega ...

Sonjo je bolel njegov jok, kajti vedela je, da Leo ne joče kar tako. Vedno je bil trd, samozavesten, sedaj pa je zlomljen, da joče, kakor še nikogar ni videla jokati. Dvignila ga je do svojih prs, v svoje roke je vzela njegovo glavo in mu božala mehke lase.

»Saj bo še vse dobro ...« ga je tolažila in s poljubi je posušila njegove solze. Premamila ga je z njimi, jasnost je poklicala v njegovo dušo in še sama se je v tem trenotku prerodila. Saj ne sme, ne more biti tako ... si je s silo vcepljala vase. Zato, ker jo je bolelo, da Leo tako trpi zaradi nje. In ko sta se vračala po isti poti, ki je bila prej tako mračna, žalostna, sta se že smejala in ljubkovala kot dva brezskrbna otroka. Pregnala sta vse temne misli, z novim hrepenenjem sta izpolnila bežne trenotke ...

»Sonja, ali veš, kaj sva se dogovorila že lani?«

»Kaj?«

»Da napraviva izlet na Bled ...«

Sonja se je nasmehnila; prikrila je grenkobo, ki je kanila vanjo.

»Ti že spet sanjaš!«

»Ne, Sonja, kar sva sklenila, morava izvršiti. Jaz imam vse pripravljeno. Za Binkošti lahko pobegneva za tri dni. Načrt imam že pripravljen. Pri tebi doma bo treba sicer spet nekoliko lagati in vse bo šlo. Mora iti ...«

»O, lepo bi bilo ...«

Samo to je rekla in prišlo ji je iz dna notranjosti.

Roko v roko sta se vrnila v mesto. Nič več nista govorila, samo na tajni izlet sta še mislila. Pozabila sta, da sta bila na Kalvariji, da je Leo jokal, vse sta pozabila, ker sta se predala opoju čustev in misli, ki so že doživljale njun izlet in vso lepoto, ki sta jo od njega pričakovala ...

Dva dni po velikonočnih eksercicijah ali duhovnih vajah gimnazijcev dr. Kramar je pravkar vprašal, kdo je manjkal. Nihče. Zato je razrednico zaprl. Ko pa stoji sredi odra in drži v rokah svojo beležnico, pravi: »In vendar vas je nekaj manjkalo!« Očitajoče, užaljen reče to in osmošolci se ozirajo drug za drugim.

»Kdor je manjkal, naj vstane!«

In vstane jih šest. Med njimi Franček in Leo. Vpraša prvega. Izgovori se, da je bil bolan in profesor zahteva pod častno besedo, da gre naknadno. Drugi je Franček. Ne ve, kako bi začel. »Gospod profesor, ne vem, kaj naj rečem ...« Profesor gleda začudeno: »Tako, tako ... lepo! Častno besedo, da greste naknadno ...« In Franček se malo obotavlja, vendar obljubi. Četrti je moral domov, peti je bil Leo. Lagal ne bom, je mislil, preden je začel.

»Oprostite, gospod profesor, jaz nisem bil niti v sredo pri spovedi, niti v četrtek pri obhajilu ...«

Ves čas ga je imel profesor Kramar rad. Še zdaj mu je težko radi njegove škandalozne drame. Zato ga ne vpraša, zakaj ni bil, samo častno besedo zahteva, da popravi, kar je zamudil. Leo pa odločno odgovori: »Ne, gospod profesor. Tudi častne besede ne morem dati. Tukaj pred vsem razredom vam lahko povem, do podrobnosti, zakaj sploh več ne morem ne k spovedi, ne k obhajilu ...«

To je bilo preveč. Vseh trideset let, kar je profesor veronauka na tej gimnaziji, še ni doživel kaj takega. Zato je nervozen, zato raje kar veli Leonu sesti in mu sploh prepove besedico pojasnila. Vsa ura je pokvarjena. Težko mu je, staremu profesorju pri takih puntarjih. Najraje bi šel iz razreda in se zjokal nad izgubljenimi ovcami ...

Vmes so bile velikonočne počitnice. Koncem prvega tedna šole pa se je zgodilo še to. Profesor Janko, ki je poučeval tudi srbohrvaščino, je nenadoma obolel. Tega seveda ni vedel nihče. Na učiteljišču, kjer je imel nadoknadne ure, mu je postalo slabo in mesto, da gre od 12.—13. ure v osmo šolo k srbohrvaščini, je šel naravnost domov.

Osmošolci so čakali. Ogledi so hodili po hodniku, toda nikogar ni bilo. Nekateri so hujskali, da bi šli domov. Deset minut je že preteklo, pa ni še nikogar. V razredu je seveda bilo glasno, in ko so nekateri, med temi tudi Leo, pobrali knjige in šli, jim je prišel po stopnicah nasproti sam ravnatelj.

»Kam?« je zagrmel in gospodje osmošolci so morali nazaj. Za njimi je prišel kmalu nato profesor Kaučič. Njega edinega je našel ravnatelj v konferenčni sobi. Pravkar se je odpravljal na obed domov. Zadnjo uro je bil prost. Zato ga je zjezilo, ker je moral v osmo nadomestovat. Pobral je dve suhoparni literarni zgodovini in poklical Popoviča, da bere. Popovič se je iz opozicije branil. Izgovarjal se je na prehlad. Vendar mu ni nič pomagalo. Moral je na kateder brat. Jezen je bil profesor Kaučič na ravnatelja, ki ga je poslal in zato je skušal zliti svoj jezo na osmošolce. Ukazal je brati dolgočasno poglavje o prvih molitvenikih v hrvaškem jeziku. Hodil je pred prvimi klopmi, v zadnji klopi sta pa Toni in Franček kvartala. Metala sta karte in smeh je šel skozi zadnje vrste. Kaučič je nekaj slišal. Videl je tudi, da se je Franček smejal. Takoj se je napotil na lice mesta, toda Toni je s svojo spretnostjo že davno spravil karte na varno, v jezi, ker ni mogel najti vzroka, je začel oštevati Tonija. Med tem časom je Popovič izginjeval iz katedra.

»Naprej!« je kar tako zaukazal profesor, toda na katedru ni bilo nikogar. Spet smeh. Vse v enem trenotku. In ko se je ozrl, je videl, da je Popovič v klopi.

»Ali boš šel brat!« mu zaukazuje, Popovič pa vztraja pri svojem prehladu. Odločno. In profesor mora popustiti in postavi Frančeka na oder. Franček bere, bere, ko pa pride do kake latinice, jo izgovori po slovensko. To se je dogodilo godine tisočdvestodvaindvajset ... Enkrat, dvakrat ... da vzbudi smeh sošolcev in pomnoži profesorjevo jezo.

»Da vas ni sram! Pred maturo ste, pa ne znate niti brati hrvaško ...« Tako nedolžno se je skušal maščevati nad Frančekom. Nato je pozvonilo. Pod klopmi so zaropotale knjige in izzvale profesorjevo maščevanje.

Siten je sicer že bil, toda ... ti domišljavi osmošolci me ne bodo imeli za norca ... »Mir! Kdo pa je rekel, da lahko pospravite! Če ne bo miru, bomo sedeli do dveh tukaj. Jaz imam čas in vi tudi ...« Razred je utihnil v napenjajoči se jezi, Franček je moral brati najprej. Po petih minutah ga je prekinil in pozval k molitvi. Molitev osmošolcev pa je bila vedno bolj tiha. Večina ni molila nikoli. Samo semeniščani so polglasno izgovarjali svoj Paternoster in še ti si niso bili edini, ker je Munda, najboljši Grk v razredu, vmes grško bogomolil. Ko so odmolili, je Kaučič zahteval ponovno molitev. »Še enkrat! Nisem nič slišal!« Res, osmošolske molitve radi majhne udeležbe ni bilo mnogo slišati, res, da je dajala zaradi grškega bogomolca Munde čudne glasove, res pa je tudi bilo, da je bil Kaučič hud liberalec in Orjunaš in da kljub šolskim predpisom niti v nižji gimnaziji ni molil z učenci. Zato je bila njegova zahteva po drugi molitvi jasno izzivanje. Munda je že začel svoj: »En to onómati tu patrós ...«, ko je posegel v borbo Leo. Siknil je skozi vrste: »Fantje, mirno stojmo in nihče naj ne zine besedice.« Kakor da je bila to misel vseh, je nastal molk. Še Munda je utihnil, profesor pa je ves rdeč začel kričati in pozivati na molitev. Nič. Molčeča stavka. Nekateri so se komaj zadržali, da niso butnili v glasen smeh, ko so videli, kako se je gospod profesor napenjal, pa ni spravil niti besedice iz njih. Tako so ga z molkom pognali iz razreda. Osramočen je moral zapustiti razred in zaloputnil vrata za seboj. Tedaj pa je nastalo huronsko vpitje. Klici, smeh, ugovori, vseprek je šlo in Toni se je zaletel proti vratom in zakričal: »Kaj bo nas ta hudič imel za norca!« V tistem trenotku so se spet odprla vrata in profesor Kaučič je stopil za njim: »Kaj si rekel?« Toni se je obrnil. »Marš v klop, smrkavec!«

Toniju je stopila kri v lice.

»Kdo je smrkavec?« Jezilo ga je, ker jih je že vso uro tikal. Profesor je ponovil smrkavca in Toni se je obregnil: »Jaz nisem smrkavec!« Napetost se je jačila. »Kaj ti misliš, da nisi smrkavec,« se je profesor približal uporniku, »vsi ste smrkavci.« In to je bil bencin na ogenj osmošolcev. Zakaj kot odgovor je sprejel divji krik. »Tako, smrkavci smo! Ali je to pedagog? Baraba! Falot! Ven ž njim! Marš! Škandal! Kriki vsevprek in gospod profesor je moral zapustiti razred, ki ga je razkačil s svojim obnašanjem. Če bi bil kdo takrat zagnal knjigo vanj, bi jih začeli metati vsi in s krvavo, opraskano glavo bi lahko šel domov.

Zato je dobila večina razreda primerno v vedenju, toda čast in slava tega dejanja je šla od ust do ust in osmošolci so bili ponosni na svoje dejanje ... Bilo je izraz sovraštva, porojenega ob krasnih vzgojnih metodah gospodov vzgojnikov ...

Profesor Janko je po uri poklical Leona k sebi.

»Ali imate popoldne kaj časa?«

Leo je pomislil.

»Dve uri instrukcije imam, toda če je kaj važnega, pridem ...«

»Pridite k meni na dom!«

Leo je instrukciji preložil, in ko je obljubil pod častno besedo molčečnost, mu je začel profesor Janko pripovedovati o tajni konferenci, ki se je vršila pred dvema dnevoma. Ravnateljstvo je prejelo od višje instance opozorilo, da naj iztrebi prevratne elemente med mladino, ki so začeli zadnje čase razkrojati in hujskati. Med drugim je bilo imenovanih nekaj imen ... Leo se je spomnil Stanetovega pisma Mirkotu. To je bilo torej njegovo maščevanje. Denunciacija. Profesor mu je povedal, da so vsi osumljeni komunizma in da se nahaja sam radi tega v disciplinarni preiskavi. Leo skoraj ni mogel verjeti. Toda bila je resnica. Profesorja Janka je bržkone denunciral profesor orjunaš Kaučič, ki je bil v zvezi s Stanetom ... Izredni sreči se imajo zahvaliti, da se ni zgodilo kaj hujšega. V Ljubljani sta bila dva izključena. Franček, ki je imel zveze z Ljubljano, je nekaj dni potem sprejel pismo svojega prijatelja, ki mu je pisal, da so demokrati začeli gonjo zoper klerikalne in »komunistične« študente, katerih pa po njegovem mnenju niti ni. Samo opozicijonalci so v naprednih organizacijah, ki se upirajo direktnemu političnemu vodstvu stranke, ki hoče vzgojiti sebi zveste hlapce. Pri enem izmed izključenih so našli nekaj izvodov prepovedanega revolucijonarnega časopisa »Federation Balcanique« ... Profesor Janko je opozarjal Leona, naj bo oprezen pri svojih republikanskih in tolstojanskih pogovorih s sošolci, ki vidijo pod vplivom svojih vodnikov, v vsaki kritiki nacijonalizma in naprednosti — boljševizem. Profesor Kaučič pa je držal pri konferenci oster govor. Kritiziral je, da se šola premalo briga za nacionalno vzgojo svojih gojencev.

Sreča za vse je bila, da se je postavil ravnatelj na popolnoma samostojno stališče in odbijal njegove napade. Celo zagovarjal je nastop umetniške akademije, ki zanj ni bil noben republikanski, protidržavni upor, kot je skušal trditi to profesor Kaučič. Tako se je to pot postavil ravnatelj na močno samostojno stališče in rešil svoj zavod pred strankarsko politiko. Ni še dolgo tega, ko so ga sicer brez navedbe imena naprednjaki napadli kot bivšega in še vedno tihega avstrofila ... In zato se je sedaj branil tudi sam, ker je sumil profesorja Kaučiča kot avtorja anonimnega napada ...

Tako Stanetova denunciacija v tem mestu ni imela zaželjenega uspeha.

Zadnji četrtek v maju. Tilka je prišla že včeraj domov in povabila za popoldne k sebi Leona in Sonjo. Leo je obljubil, da pride nekoliko kasneje, kot je napovedala. V mali, rdeči sobi Tilke se je zbrala majhna družba. Sonja, Kovač, še vedno vodja Ljudskega odra, teolog Jurančič in carinik Šegota, vročekrvni Hercegovec iz Mostara. Leo je poznal zgodbi obeh. Jurančič je poznal Sonjo že tri leta, že od osme šole sem. Mati ga je poslala v lemenat, srce pa mu je še vedno tožilo po Sonji. Sonja je še le pred kratkim Leonu zaupala. Mučno ji je bilo številno obiskovanje v celibatni obleki oblečenega bodočega duhovnika, ki je zastonj krilil po njej. Neroden je bil, kot more biti kmetski človek, ki so ga proti volji poslali v ta poklic ... Vesel je bil, če je lahko s Sonjo govoril in če ji je lahko pisal. Pisal ji je mnogo im zaljubljeno. Njegovih pisem sicer Sonja ni pokazala in Leo ni bil niti radoveden.

S Šegoto jo je seznanila še ne dolgo Tilka. Neko nedeljo sta bili sami doma, pa sta ga povabili k sebi. Bil je podnajemnik pri Tilkini materi. Če tudi je včasih prišel pijan domov, je bil sicer tih, bolj malobeseden človek. Že pred vojno se je s starši izselil v Srbijo in med vojno so ga kot srbskega vojaka ujeli Madžari. Jetništvo je zapustilo ostre poteze težko prestanega življenja v njegovem obrazu.

Zadnjič sta se srečala v parku. Potožil se ji je, kako je sam, kako mu je pusto živeti ... Mnogo ji je govoril in pripovedoval o sebi. Zašla sta na polje in tam jo je hotel poljubiti ... Sonja pa ga je odbila in ko ji je očital Leona, jo je užalil. Zato se je tudi danes pogovarjala v precejšnji razdalji z njim. Včasih sta se ji sicer zasmilila oba, toda pomoči jima ne more, saj še sebi ne more ... je mislila takrat. Danes je bila dobre volje. Tilka je igrala na klavir in skupaj sta peli. Šegota je poprosil Sonjo, da zaigra kaj na gosli. Težko je bilo Sonjo pripraviti do tega. Ni igrala rada pred kakršnokoli družbo. Kdor pa jo je slišal, je ni mogel prehvaliti in carinik Šegota ji je sentimentalno besedičil, koliko lepega, ciganskega čustva je v njenem igranju. Sonja se je zadovoljno smehljala takemu laskanju, ker je vedela, da kljub temu ne razumejo njene godbe. Teolog je iskal primernega komada med notami, pa ni našel ničesar za Sonjo povoljnega. Tedaj je Sonja zaprla notno knjigo.

»Zaigrala bom na pamet. Kar tako. Samo zato, da mi date potem mir! Haha!« Njen smeh je bil v tem trenutku smeh živega, razvratnega dekleta. Uglasila je gosli, stopila v temo zraven klavirja in začela. Tiho, daljno melodijo je zaigrala, kot da kliče svoje najgloblje sanje, svoja najgloblja in daljna hrepenenja. Vezala je razne melodije, svojeljubno v eno melodijo. V svojo melodijo je povsod nekaj vzela, iz vseh koncev je priklicala razne kompozicije, da se poslušalci niso mogli znajti. Tako je igrala svojo pesem, sebe ... Tihi zvoki so se približali vedno bolj. Vedno bolj ostro je bela, dolgoprstna roka vodila lok po strunah, ki so jih stiskali tenki, dehteči konci prstov druge roke. Nizki, temni glasovi, kot je billa mračna, temotna njena duša včasih, so se razlili po rdeči sobi. Oči so se ji skalile ob njih. Hrepenenje je umiralo, lovilo se je skrivnostno v temnih zvokih, klicalo je, vpilo ... In kakor presekano so zapele gosli močno, doneče. Temni, nizki glasovi so se odločili v trdo jasnost — vmes so pobožno vzklikali živi takti kot klicajoča pesem škrjanca ... Vedno bolj so umirali temni glasovi, dokler niso popolnoma umrli v divjih, strastnih melodijah ... Sonja je divjala. Lok je begal sem in tje, prsti so drhteli vedno bolj in gosli so pele, pele, strašno pele, da sta se zganila teolog in carinik. Kakor da bi odsekal, je prenehala, odložila gosli in utrujena sedla na divan. Zakaj v tistem trenutku je vstopil Leo.

»Kako lepo igrate, gospodična —« je dejal Šegota, teolog pa je sentimentalno krilil s svojimi očmi. Sonja pa je bila mirna, spokojna in nič ni odgovorila.

Vroče ji je bilo, vroče od lastne razdivjane duše, ki se je izpovedala po goslih. Zato jih je tako ljubila, zato so bile njeno vse. V nje se izživljala, vso žalost svojo, vse svoje trpljenje, radost in strast, jim je zaupala. Njene oči, prej divje se svetlikujoče kot dvoje prežečih zveri, pa so sedaj tiho govorile: »Da, to sem jaz ...« Toda nihče ni slišal tega, nihče ni videl v njeno dušo. Vsi so samo poslušali gosli, strune, in niso spoznali, da so gosli, čudna mešanica raznih melodij in ona — da je vse to nerazdružljiva celota, ki se ji pravi Sonja ...

Nihče ni slišal, da je med igranjem zunaj pozvonilo. Bil je Leo. Odprla mu je bolehava Tilkina mati. Ko je slišal gosli, ni hotel vstopiti.

»Počakal bom, da konča ...«

»Le kar naprej, gospodična Sonja igra ...«

»Prav zato ne, sicer preneha ...«

Kar tako je rekel te besede in gospa jih ni razumela. Prisluhnil je godbi. Nikoli še ni slišal Sonje igrati. Vsi so mu govorili, kako lepo, kako čuvstveno igra. In on jo je prosil, mnogokrat prosil, da zaigra tudi njemu, pa ni nikoli hotela.

»Pred teboj ne morem igrati. Sicer pa, ljudje lažejo, ko pravijo, da lepo igram ...« Tako ga je zavrnila in Leo je ni hotel več nadlegovati. Zato pa je mnogo mislil na njene gosli. Nekaj čudnega se mu je zdelo v tem, ko je trdila, da pred njim ne more igrati. Že večkrat je mislil na to, in sedaj se je spet spomnil, ko jo je poslušal izza vrat ... Sonja ni vedela, da jo posluša in zgodilo se je, česar ni hotela nikoli, česar se je bala. Leo je sprejemal njeno godbo vase, kot jo je dajala. On edini je občutil Sonjo, tisto razbegano, hrepenenja polno Sonjo, ki je tako žejala po življenju kot karavana po vodi v puščavi ... On je doživel tiho pesem hrepenenja, doživel tiste mračne glasove, glasnike zle usode, ki je večkrat posegla v njeno življenje in doživel je tudi v divjem ritmu pesmi njeno prikrito strast ...

»Danes pa sem te prevaril, Sonja, danes sem Te slišal ...«

Sonja je planila kvišku, zasmejala se je bolno, razposajeno in nič več ni hotela govoriti o tem. Leo je sedaj razumel, kaj so ji gosli in muzika. On edini je to doživel in zaradi tega ga je ljubila in sovražila. Tako sama je hotela biti včasih, on pa jo je našel vedno, vedno jo je odkril, najsi se je zatekla v še tako globok molk. In sedaj je slišal godbo, sedaj se je razgalila pred njim ... Bala se je, da jo bo radi tega začel prezirati. Toda nič tega ni bilo v Leonu in tiho ji je pošepnil: »Bodi mirna, Sonja, da ne opazijo Tvojega nemira. Vse razumem ...«

Nato je zaigrala še Tilka. Sonja se je pomirila. Lepi so bili trenutki rdeče sobe in Šegoti je bilo žal, da ni Sonje takrat sredi polja poljubil. Ta neumni, bledoasketični študent jo ima ... Zavidal mu jo je, ko je pomislil, kako lepo, strasti polno noč bi lahko preživel s cigansko Sonjo ...

Družbo je razgnala mačeha, ki je prinesla Sonji brzojavko. Takoj mora nastopiti službo v Drakoncih.

»Moj bog, to je v Prekmurju ...« je vzkliknil Leo.

»Vseeno, kje, samo, da je,« je odvrnila Sonja. »Pojutrišnjem grem, gospoda, adijo ... haha ...« Veselo se je smejala, Leonov obraz pa se je zresnil. Vedel je približno, kje so Drakonci in zbal se je za Sonjo. Drugi dan sta se dogovorila, da gre z njo. Mačeha, ki je sprva ni hotela pustiti nikamor, se je udala, ko ji je Sonja to povedala.

»Gospod Leo pozna tiste kraje in mi gre na roko ...«

Ni bila slepa, da bi ne opazila Sonjinih srečavanj z njim. Včasih je tudi kaj zagodrnjala na ta račun, toda zdaj ji je bil Leo dobrodošel. In Leo je šel rad. Pustil je zadnji dan šole in s prvim vlakom zjutraj ob štirih sta se odpeljala na Sonjino prvo učno mesto.

Dve uri hoda je bilo do Drakoncev. Hrib sta že prehodila in dol in spet navzgor ju je vodila pot skozi gosto šumo, ki je šumela v lahnem majskem vetriču. Redko sta koga srečala in ko sta prišla na vrh med hiše, sta iskala šolsko poslopje. Stara ženica, ki je pozibavala v cunje zavitega otročička, jima je povedala, da je šola na koncu vrha ob kapelici. Ko sta prišla iz malega klanca, sta zagledala staro, z začrnelo opeko pokrito enonadstropno hišo. Poldan je že odzvonilo in po cesti so se preganjali otroci. Stene so bile raskave, ranjene, prag je bil napol podrt. Tudi dvoje polomljenih oken je zevalo v majsko solnce. Otroci so jima povedali, da sta šla gospod nadučitelj in učitelj na obed na drugi konec vasi. Leo in Sonja sta stopila za šolo, kjer je pred slabo, leseno utico ležalo hrastovo deblo. Sedla sta in skromno pomalcala.

Leo je čutil, kako se Sonja premaguje, kako skriva pred samim seboj razočaranje, ki ga ji je doprineslo prvo učno mesto.

»Kaj bova povedala nadučitelju, kdo sem jaz?« je vprašal Leo.

»Brat, reciva! Haha!« se je nasmehnila Leonu, ki se ni strinjal z njenim predlogom. »Povedal bom, da sva se slučajno srečala in da sem te spremil, ker nisi vedla ne kod ne kam.« Mislila sta, da pride kak star nadučitelj in slab utis bi napravila nanj, če bi povedala, da je Leo njen fant ... Priti na svoje prvo mesto s fantom — to ni moralno za vaške razmere ... Oba sta bila prepadena pred tem in zato, nista pomislila, da bo njun zagovor precej neroden in maloverjeten. Čez nekaj časa sta zagledala dva mlada človeka, ki sta prihajala po klancu navzgor. Ko sta prišla blizu, sta ju nagovorila in predstavili so se. Razveselila sta se njunega prihoda.

»To pa je dogodek za nas, taki gostje v tej pusti planeti ...« ju je pozdravljal nadučitelj, resnih, globokih potez. Učitelj je bil nervozen, afektiran in oči je imel krvave. Leo je takoj spoznal, da pije. Lice njegovo je bilo prezgodaj s potezami zorano ... Sonja in upravitelj sta odšla takoj v pisarno, to se pravi v njegov razred, da rešita vse formalnosti. Leo in učitelj pa sta šla v sobo, ki je bila določena za Sonjo. Visokostropna je bila, z dvema nepospravljenima posteljema, miza in dva stola — to je bila vsa oprema. Ob postelji so bile na steni narisane fantastične figure raznih likov.

»To delava, kadar nama je dolgčas ...«

Na mizi je ležala velika vojaška pištola, ki jo je upravitelj prinesel iz svetovne vojne. Učitelj jo je kupil od njega in pokazal je Leonu luknje, ki so jih napravili ostri projektili. Grozno je moralo biti v tej hiši, da sta kar v sobi streljala. Naravnost blazno je bilo vse to, kar mu je pripovedoval učitelj. Dva meseca je ležal spodaj v kuhinji, ki je ne moreta rabiti, na sama slami. Pozimi zapade globok sneg. Ljudje so tuji. Težko se je razumeti z njimi. Kot žandarje jih gledajo in nobene gostilne ni blizu. Je, toda tam se dobé samo vino, hrana ne. Zato sta na hrani pri žalarki, ki rada pije in ju gosti z juho, v kateri se mnogokrat koplje kak njen las; tudi muhe niso redke ... Učitelj se je smejal začudenemu Leonu, ki ni mogel takoj verjeti, da je vse to res.

»V tej sobi je ob prevratu umrl stari nadučitelj. Dvajset let je živel v tem kraju. Madžar je bil in z žalarko je imel pet otrok. Govorijo, da se je obesil in pravijo, da še sedaj straši včasih ponoči. Ko tuli veter skozi vrh in skozi te zidove, pravijo, da slišijo njegove vzdihe ... Sedaj bo lažje. Sedaj bo gospodična tukaj. Upravitelj sicer takoj odide v tri ure oddaljeni kraj, kjer se namerava poročiti. Zato je tudi prosil premestitve že v lanskem šolskem letu, pa pri nas gredo počasi prošnje naprej in zato so jo rešili šele pred tednom, tik pred koncem šolskega leta. Živimo kot od sveta zaprti. Ljudje zase, otroci zase in mi zase ...

Povedal mu je, da je zaročen in da se večkrat pelje v mesto, kjer je zaročenka. »Toda človek se prilagodi razmeram in včasih mu ni niti, da bi kam šel. Po nedeljah se potikam ves dan, zvečer se navadno napijem ... Že dve leti sem tukaj in vem, da bom še. Upravitelj se je rešil. Poroči se in lažje mu bo. Če mu bo ... Človek izgubi v tej mrtvašnici vsako čustvo, vsako vero. Ne bereva nič. Samo časopis pregledava, ko pride ... Tam na mizi leže že štirinajst dni nepopravljeni zvezki ...« Nato ga je vpraševal po Sonji. Leo ni hotel izpovedati ničesar in je ostal pri svoji prvotni trditvi, da se še ne pozna dolgo s Sonjo, da je zato ne more označiti, da je šel z njo kot slučajen spremljevalec itd. Učitelj se mu je sicer pomižikoval, češ, saj vem, kako je ...« Ko pa je videl Leonovo odločnost, si ni bil na jasnem, ali laže ali govori resnico.

Upravitelj ni pil. Rednejši je bil, kar je pač bil odgovoren, četudi še letos ni bilo nadzornika ... Z združenimi močmi so uredili začasno Sonjino sobo, v kateri sta do sedaj živela upravitelj in učitelj. Upravitelj je obljubil, da pride jutri zidar, ki bo stene prebelil. Čez dva dni se bo lahko vselila. Železna postelja, ki je spadala k šolski opravi in ki jo je imel do sedaj učitelj, je po predpisih pripadla Sonji.

»Kje boste pa vi sedaj spali?« je vprašala Sonja motnogledega učitelja.

»V kuhinji, na slami ...«

Ko so uredili, sta ju pustila sama. Sonja se je moško premagovala in odločno zavrnila Leona, ki je besedoval o tej mrtvašnici, ki pravkar sprejema Sonjo v svoje bledo, morilsko obzidje. Sonja se tega ni hotela zavedati, zato se je tudi branila pogovora z njim.

Šele, ko se je začel Leo poslavljati, je začutila, da bo ostala sama v tej samoti. Upravitelj čez dva dni odide, mladega učitelja se boji ... Pijanec je, kako bo živela z njim skupaj? ...

Že trikrat sta se v slovo poljubila, ta še vedno ni šel. Ura je šla. Prvi vlak je že zamudil, drugi grozi ... Leo bo moral hiteti. Najraje bi ne šel nikamor, toda moral je. Sicer pa se mora premagovati. Samo dober mesec, pa se bo vrnila v mesto. Počitnice bodo in prosila bo, prej ne bo dala miru, dokler si ne pribori drugega mesta, kraja, ki bi bil vsaj nekoliko bližji istemu, kot si ga je želela. In za Binkošti napravita izlet v Ljubljano, na Bled ... Leo je vse leto zbiral denarja od instrukcij, samo zato je imel tri, da prisluži, pribori vsaj par bežnih, veselih in svetlih trenotkov Sonji in sebi. Težko je bilo sicer Sonji, ker plačo dobi šele na konec meseca, in takrat mu bo vse vrnila. Leo pa ni hotel nič slišati o tem.

»O tem se ne bova pogovarjala in prepirala, ampak kar šla bova. Vodil bom pot in mislim, da ciganka Sonja ne bo imela vzroka pritožiti se ...« Tako se je šalil, njegov sklep pa je bil trden. Sonja je ta trenutek verovala vanj in skromna uteha ji je bil v prvih nočeh nad mrzlimi stenami ...

Še poljub in Leo se je iztrgal iz njenega objema, pograbil palico in šel. Tekel je skozi gozd po poti, koder sta prišla in ves upehan je prihitel v zadnjem trenotku do vlaka ...

In že zvečer je čutila, da ga ni več blizu, da je šel in da je nekje daleč, daleč ... Ob tej misli je prvič zajokala v svoji mračni, visoko stropni, od krogelj prestreljani sobi ... To je bila njena večerna molitev, ko je s tenkim, tožečim glasom v kapelici kraj šole zazvonilo »Ave Maria« ...

Beg.

Predpoldne 1. junija 1924 je še solnce sijalo, če tudi ni bilo nebo povsem jasno in čisto. Orjuna je za ta dan napovedala razvitje prapora v Trbovljah, središču slovenskega proletarijata, v domovini slovenskega črnega moža, rudarja. Nekaj izzivalnega je bilo to za vse tiste, ki si težko služijo pod zemljo svoj kruh, za vse tiste, ki jim vsak dan grozi beda, brezposelnost, smrt. Kdor izmed tistih, ki v umazanem potu sekajo zemljo v njenem toplem osrčju, bi iz temne teme rudarske veroval v tisto luč, ki so jo govorili in prorokovali nacijonalisti? Prečrn dan, prečrna je noč za rudarja, zakaj vedno je zanj tema, črna tema ...

In so prišli. Z vojaško godbo so prišli, s samokresi so prišli, z granatami in z zastavami. Na ozki cesti, pod kostanji jih je sprejela peščica mož, fantov, žena in otrok in jim dala izraza svojega pozdrava ... Tisti klici »Dol orjuna! Živela internacijonala!« — iz dna duše trpečega, tudi v temi jasno videčega človeka, so bili skromen izraz sajastih duš. In počili so streli, prve slovenske barikade so vzrastle iz zemlje, kri je pojila zemljo, dve ideji sta krvavo trčili druga ob drugo ...

Tudi Stane je bil med korakajočimi. Ko so padli prvi streli, je takoj legel na tla in naglo izstrelil svojo repetirko. Val borbe ga je potegnil za trenotek seboj. Nič ni mislil, ko je streljal, samo sovraštvo, besno, obupno sovraštvo je občutil v sebi potem, ko je videl, da se je drznila peščica zamazanih delavcev upreti se njihovemu slavnostnemu pohodu. Videl je, kako je eden izmed njih planil na zastavo, slišal strel, ki ga je pobil in tisto vpitje, ki je prihajalo iz grl bledih, izsesanih obrazov ga je tako zabolelo, da bi streljal vse vprek. Vest se je v trenotku zbudila v njem in ga trgala, trgala ... Kratkih par minut je trajala borba in na tleh so obležali mrtvi in ranjeni. Tam leže trije njihovi, tu trije Orjunaši. Eden še živi. Na cesti leži otrok in tam žena ... Kri ... Kri ... smrt.

Stane bi kričal, vpil bi, zdivjal bi najraje. Zato sledi onim, ki obkolijo Rudarski dom in podnetijo ogenj. Ko so stali pred cerkvijo, mu je zašel pogled na tleh ležečega talca, mladega rudarja, ki je prosil, da mu zrahljajo spone. Preveč ga tišče. Boli ga. Pa mu niso. Zbesneli so vsi po tej krvi in nekdo mu je pljunil v obraz. Ko je bil prapor razvit, so odšli nekateri iz njim v gostilno. Tam je bil pogovor, kaj storiti z njim. In bila je ženska, učiteljica med njimi, ki je histerično predlagala, da mu naj režejo remene iz kože ... Stane je sovražil to žensko, mrzil jo je, ker se je vmešavala v moški posel. Dali so talcu piti in nato so izginili z njim. Stane je slutil, da se bo nekaj zgodilo. Zato ni bil nič začuden, ko je šlo tajno od ust do ust, da leži rudar z dvema streloma ubit v kamnolomu. Skrivaj se je napotil tje in izza drevja je zrl na truplo, s krvjo oblito ... In ne daleč od tam je zagledal križ, samoten križ v samotnem kraju. Sam ni vedel, zakaj mu je poklical Mirka v spomin.

Mirka je imel rad in zdelo se mu je, kakor da mu z vestjo, očitajočo in žugajočo, grozi on, bledi, samokostni Mirko ... Halucinacija je izginila, ko se je napotil proti kolodvoru. Tam je bil velik direndaj. Orožniki niso pustili vzeti trupel v Ljubljano in ko je vlakovodja zažvižgal, so se nekateri vrgli pred lokomotivo in tako izsilili svojo zahtevo ... Povsod kri, povsod mrliči. Še na vlaku. Stanetu je bilo, da bi najraje zbežal pred samim seboj. Nihče ni videl njegovega dušnega nemira, vsak je imel dovolj opravka z okolico in s samim seboj. Mogočno zmagoslavje je bilo s krvjo prepojeno in marsikdo se je vračal zamišljen, razdvojen. Stane se je spominjal odločnih besedi delavcev, ki so raztreseni hodili po kolodvoru in nič kaj boječe se niso pogovarjali. Kot da mu govore: »Vi izginite, mi ostanemo ...« In na poti proti Ljubljani se je spominjal vsega tega kot svoje smrtne obsodbe. Spominjal se je žugajoče besede šepavega človeka, ki ga je srečal na poti od kamnoloma ... »Kaj vi ste tudi bili med njimi?« Slabo je bil oblečen, Stane pa je bil v uniformi, lepo prepasani bluzi, ki mu je spremenila obraz, tujec ga je spoznal in povedal bo Fnančeku in Leonu, vsem bo povedal, da sta se srečala in da ga Stane ni hotel poznati ... Nemirni Petek.

»Ali ste dobro plačani?« še to je zaklical za njim, da mu je zvenelo vso noč do jutra. Drugi dan zvečer se je napil in omotičen je prišel v službo, ki mu jo je preskrbela Orjuna. V pisarni Delniške družbe je urejeval akte. Ni bilo veliko zaslužka, samo za silo, toda včasih je usoda prinesla tudi kak postranski zaslužek ... V času je spoznaval denar, ki je bil čudna vez Delniške družbe in nacionalističnega pekreta. In ko je danes vse to premišljeval, je dal spet življenja Petkovim besedam. Prepričeval je samega sebe, tolažil se je — toda glasu ni mogel prevpiti. Šef mu je dovolil dopust v znamenju žalovanja. Zato se je Stane ves dan potikal po ljubljanskih ulicah in malo pred koncem uradnih ur je vstopil v pisarno. Skupaj z mlado tipkarico sta delala tam in tipkarica je bila njegova punca. Rada ga je imela in ni mu bilo treba izgovoriti mnogo besedi, ko se mu je udala. Sedaj mu je bilo neznosno zaradi vsega tega. Očitala mu je pijančevanje, nered. V prejšnjem tednu sta se ostro sporekla in še vedno ni bilo soglasja med njima. Vedel je, da je ne ljubi, da mu je bila samo za telo; zato mu je danes očitala vest še to.

Nikogar ni bilo v sobi, ko je vstopil. »Gotovo je pri šefu, ki ji narekuje zadnja pisma ali pa ...« Tudi to je sumil zadnje čase vedno bolj in eden izmed tovarišev mu je dokazoval, da dekle in gospod šef računskega oddelka Delniške družbe nista kar tako med seboj ... Sicer pa je vseeno. Dobro je to. Lažje se je reši.

Odprl je njeno pisalno mizo. Par stodinarskih bankovcev je bilo tam. Ni vedel, ali je denar njen ali uraden. »Mogoče, da je provizija za njeno telesce ... mogoče.« Pograbil jih je, stlačil v listnico in že hotel oditi.

»Ali ji naj kaj zapišem? Vsak čas se lahko vrne! Ah, kaj? Nič ...« Tiho je izginil po hodniku domov. Pospravil je najnujnejše stvari in čez dva dni je dobila policija obvestilo, da je neznano kam izginil. O ukradenem denarju ni bilo niti besedice govora in dolgo časa ni vedela Štefi, kdo ji ga je vzel. Štirinajst dni potem je prejela pismo iz Trsta — oprosti, da se nisem poslovil in da sem Ti celo odnesel štiristo dinarjev. Nisem več vzdržal tam doli. Danes sem že miren. Sprijaznil sem se z življenjem. Tiste dni sem bil nekam sentimentalen. Vem, da sem služil kot hlapec, toda premalo so me plačali za delo, ki sem ga opravljal. Izdal sem svoje bivše tovariše, zato, da sem si pridobil zaupanje svojih gospodarjev. Tudi streljal sem in moril bi bil, če bi prišel tako blizu. Toda vse to danes ne pride v poštev in jaz se tudi pred teboj prav nič ne opravičujem. Mnogo ljudi živi na tuj račun, se peča z goljufijo, se laže še stokrat huje kot jaz in živi dobro, pošteno. Zakaj tisto, kar sem nekoč mislil, da je pošteno, sem sedaj spoznal za prazno in zmotno. Nepošteno živeti se pravi v današnji družbi pošteno živeti. Toda to so aforizmi. Saj veš, da sem bil literat in nadebuden pesnik nekoč, ki si je želel biti vagabund. No, in sedaj sem vagabund. Če bi še poslušal svojo vest, bi moral reči, da sem tat zaradi tistih bankovcev, ki sem Ti jih odnesel ... toda to je sentimentalnost, če pomislim, da naš gosood šef v eni noči na Bledu zabije deset tisoč, ki jih ni pridelal s svojimi rokami, ampak jih je iztrgal iz ust tistih, ki smo jih v Trbovljah pobijali ... Toda tudi tisti so zame sentimentalni, ker mislijo, da bodo ustvarili človeka vredno, svobodno življenje, ki ga ni, ga nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo.

Jaz ne verujem v ničesar več. V meni se je zbudil ponos hlapca, in zato sem postal vagabund, izdajalec, ker sem videl, da tudi gospodarji ne vidijo, ne čutijo nič svetega v življenju.

Zakaj sem postal tak, boš vprašala? To je zanimivo in zelo romantično mogoče. Da Ti povem: en sam glas sredi okrvavljene ceste v Trbovljah mi je odprl oči, en sam glas kruljavega človeka je vzbudil v meni ponos vagabunda ... In jaz Ti povem, da si upam pogledati mirno v oči vsakomur, tudi Tvojemu šefu, ki Te je kupil in ki ni nič drugega kot lepo oblečen goljuf ... Tako daleč verujem zamazancem iz tvornic — rudnikov, dalje ne, dalje je spet samoprevara, laž, beg pred resničnim življenjem. Vsaka se upira, vsakdo toži, ki je ponižan. Ko pa je gospod, bogat gospodar, pa ni več tožbe zanj, ni ne milosti, ne morale, zakaj takrat spozna kratkost življenja in po denarju in uživanju ga samo ceni ...

In če boš mogoče slišala, da je neki S. V. postal renegat-fašist, nič se ne začudi, ker vse je denar in za dober denar človek človeka pobija, ne da ga ne bi izdal ...«

štefi ni razumela pisma. Vrtelo se ji je, ko ga je prebrala. Zato ga je vrgla v peč in nikomur ni izdala ničesar. Samo eno ji je bilo jasno: da je Stane postal fašist ... razumela pa ni, zakaj ... Preučeno je bilo za njene tipkarske možgane.

Prve novice o spopadu so gnale ljudi na kolodvor, kjer so čakali vrnitve domačih Orjunašev. Leo in Franček, ki dolgo časa nista hotela verjeti, sta na kolodvoru pograbila Petka. V razburjenosti jima je razložil vse do podrobnosti. Brez vezi je pripovedoval in obljubil, da bo napravil poročilo v nemškem delavskem listu.

»Sedaj vidite, gospod Vuk, da z vašo idejo pasivne resistence ni nič. Kri odločuje povsod. Človeška kri. Svetovna vojna je prepojena s hudourniki človeške krvi, po tovarnah, rudnikih, povsod se pehajo miljoni in umirajo dan za dnem v bedi in obupni borbi za vsakdanji kruh. Kruh — to je vse, gospod Vuk, in dokler ne daste ljudem kruha, nikar ne pridigajte o lepoti duše in življenja. Tako dolgo je vse zastonj. Samo borba, neusmiljena borba je danes. Razred proti razredu, mostu ni mogoče napraviti. Vem, da vam je težko to sprejeti v svojo mlado, zasanjano dušo, toda rečem vam, če boste šli v življenje z isto odkritosrčno in čisto dušo, kot ste dosedaj iskali resnice v evangeljih in pri bogu, boste prišli do tega mojega prepričanja in ne boste verovali več ne evangelijem ne bogu, ki ga ni. Samo človek je trpinčena žival, ki si je sama ustvarila tako življenje. Zato ne gre pokončavati posameznika, izato se ne doseže nič s samozatajevanjem, ker posameznik se izgubi v vrtincu današnjega življenja. Vidite, življenje — je treba spremeniti, osnove današnje družbe je treba izpodkopati in potem bomo lahko delali naprej ... Vse je ustvaril človek, vse je njegovo delo in zato more in mora tudi to spremeniti, kar je za večino protičloveško ... Kaj pomaga napadati posameznika, profesorja ali ravnatelja? Res, tudi to je treba, toda to še ne vodi do spremembe, do rešitve. Ali ni tak degeneriranec samo plod teh razmer, tega življenja? Toda to spoznanje še ne izključuje borbe, ne opravičuje ga, dokler je na drugi strani barikad. Kdor brani sistem, brani reakcijo, brani barbarstvo. In neizprosna borba se že danes vodi med obema in kri bo še tekla v potokih. Nič ne obžalujem žrtev, ki so padle tam doli, ker so morale pasti. Brez žrtev ni borbe, ni osvobojenja. Ali nisem tega povedal že v ‚Žrtvah‘?«

Leo je skušal ugovarjati, toda ni bilo mogoče. Petek je bil v zanosu in vsako besedo njegovo je razblinil do drobovja in mu dokazoval svoje. Ko sta ostala s Frančekom sama na cesti, nista vedela, kaj naj rečeta k vsemu temu. Nista si upala povedati naravnost, da čutita z rudarji, ker to je bilo nekaj novega. Prenaglo je prišlo vse to za oba, toda bolj za Leona, ki je bil ves čas strasten vernik čistega evangelja Kristovega, propovednik tolstojanskokrščanskega gesla: ne protivi se zlu s silo. In sedaj so padle žrtve tam doli in Petek je prišel ter pomagal rušiti v njem to, kar si je sam zgradil, kar ga je držalo pri življenju. Obupna praznota se je spet začela odpirati v njem, zevala je že vanj kot takrat, ko se je v goricah opil, ko se je vračal iz brivnice. Spet se je spomnil majorja in potepuha in po Petku se mu je režal njegov obraz iz teme ... »Ali ti nisem dejal že takrat, da ni boga ...« »Ne, ne! Tako ne smem misliti — to bi bil samomor ... Na Sonjo bom mislil in pozabil bom na ta trenutni dvom. Jutri ji moram pisati. Natančen razpored najinega izleta ji moram poslati. In v soboto zjutraj greva na pot ...«

Dva dni nato sta se srečala s Frančekom.

»Stane je bil tudi med njimi. Petek mi je povedal. Zadnjič je pozabil. V Ljubljani je kakor v obsednem stanju. Orjunaši patrulirajo s karabinkami, Profesor Kaučič je tudi v akciji. Po dva in dva hodita po hišah in zahtevata, da razobesijo žalne zastave za narodne mučenike.« Trpek je bil Frančekov nasmeh.

»Ti, kaj praviš k vsemu temu, kar se je zgodilo?«

Leo se je obotavljal nekoliko z odgovorom.

»Mislim, da se bo treba opredeliti. Vmes ni mogoče stati, vmes so barikade ...« In Franček je razumel, kako se hoče opredeliti.

Leo ni hotel podrobno misliti na vse to, niti ni mogel, preveč misli je moral trošiti za uresničenje izleta. Sonja mu je pisala, da se boji, da bo morala za binkoštne praznike domov. Mačeha je bolna. Pisali so ji, da naj pride, četudi je že pri odhodu povedala, da je pred koncem šolskega leta ne bo, ker se ne izplača voziti se sem in tje. Vrhutega je imel Leo napovedano maturo za torek. Da bi radi tega krajšal in kvaril razpoloženje iz leta — nikoli. Saj je vseeno ... To je po dolgem času spet rekel on, ki se je vedno boril proti takim mislim v Sonji. Nič se ni mogel učiti za maturo. Vstajal je sicer zgodaj in hodil zjutraj v park s knjigo, toda učil se ni. Misli o Petku, o bogu, o revoluciji in evoluciji, o evangeljih so ga obletavale od vseh strani in on se je boril samo še proti temu, da ga ostavijo ... Ne misliti, ustaviti miselni aparat v glavi, to je bila njegova želja zadnjih dni. Zakaj kakor hitro je mislil, je čutil, kako se rušijo temelji njegovega nazora. Kdo jih ruši? »Življenje«. Ali je življenje res drugačno in se ne da na tak način voditi in izpeljati na pravo pot, kot je mislil on? Tiste besede o opredelitvi je kar tako izrekel, v naglici in žal mu je bilo takoj, ker je govoril proti sebi. Čutil je Frančekov zadovoljiv posmeh. — »Vem, zavidal me je ves čas za dušni mir, v katerem sem živel. Za vero, ki me je držala v življenju — on pa je dvomil ves čas in se mučil kot ... Sonja.«

Od Sonje ni bilo nobenega odgovora. Leo ni več vzdržal doma. Ves dan v petek je hodil kot izgubljen po mestu. Ponovno ji je pisal, ekspresno ji je pisal, toda še vedno niič. Petek je že. Zadnji dan. Jutri zjutraj bi morala na pot. Kaj pa zdaj? Po večerji je šel v gledališče. Vedel je, da spati ne bo mogel. Že v pondeljek je povedal bratu in gospodinji, da odide za dva ali tri dni k nekemu tovarišu na Pohorje. Zelo prav mu bo prišlo. Razvedril, zjasnil se bo za maturo ... Tako je uredil na stanovanju. Ker še popoldne ni bilo nobenega odgovora od Sonje, se je odločil, da se pelje s prvim vlakom naravnost k njej. Ko pa je prišel ponoči domov, je našel na mizi brzojavko.

»Za boga milega! Kaj se je pripetilo? Ali se je zgodila kaka nesreča doma ali pri Sonji.«

Odprl je.

»Vse — v redu — pridem — z vlakom — 1274 — Sonja.«

Zavriskal bi najraje, da bi zadonelo kdo ve, kam — trda noč je in tam spi brat. Zbudil bi ga. Od veselja, da je prejel od Sonje brzojavko ni mogel zaspati. Vstal je, prižgal luč, spet prebral brzojavko in spet legel. Zaspal je še le okrog ene. Toda zbudil se je vsake pol ure. Bal se je, da ne zaspi. Ob štirih mora biti na kolodvoru. Pa je bil že prej. Dogovorila sta se s Sonjo, da se sestaneta na prestopni postaji. Tam jo počaka, je pisal, vozni listek pa je kupil do križišča ... Ko je prišel vlak štev. 1274 na postajo, je šel od voza do voza in gledal. Vse je prehodil, toda Sonje ni bilo in obupan, razburjen se je vračal ob vozovih nazaj in gledal v drugič.

»Leo ...« ga je poklicalo. Obrnil se je. Na stopnicah voza, ki ga je pravkar prešel, je stala Sonja.

»Kaj pa Ti tukaj?« Začudeno, mrtvo.

»Nasproti sem ti prišel, Sonja ... Bal sem se zate ...« Pogledala sta si v oči, krepko sta si stisnila roke in vstopila v vlak. Od težkega pričakovanja utrujen je sedel poleg nje in hvaležno vzdihnil: »Sedaj je vse dobro ...« Glas trobente in vlak se je začel premikati.

Že tri ure sta se vozila pa je bila vedno še neka senca med njima. Tega niso bili krivi ljudje, ki so sedeli v istem oddelku. Leo je čutil, da je vse globlja Sonjina navidezna mirnost. Oči so ji izbegavale pred njegovimi, prikrivala je nekaj. Nobene tople prave besede nista še spregovorila med seboj.

Po Leonovem načrtu sta izstopila v Rimskih Toplicah. Solnce je sijalo in lica so se jima začela smehljati, ko sta po ozki cesti šla na majhno pot po hribu navzgor. Leo bi rad videl razpadajočo Aškerčevo kočo. Slutil je, da nikogar ne bo v neposredni bližini tako, da bosta lahko tam s Sonjo uživala solnčni dan do naslednjega vlaka, ki ju popelje v Ljubljano.

Koča je bila res že na pol razpala. Lesena, cimprana koča. Ponekod jo je že preraševala trava. Sedla sta.

»Sonja, nekaj mi prikrivaš, senco vidim v Tvojih očeh ...«

Hotela ga je premamiti in prepričati, da ni nič. Toda Leo se ni varal nikoli: »Jasen odraz Tvoje notranjosti so Tvoje oči. Vem. Vidim več kot oči,« ji je večkrat govoril in zato se je tudi to pot morala udati, kakor ji je bilo težko.

»Težko mi je govoriti o tem. Marsikaj doživljam, kar Ti ne moreš, ker nisi tako sam kot jaz v tistem mrtvem domu na bregu, v katerem straši. Živim ob pijanem učitelju in brezbožnem kaplanu. Zadnjič sta se napila. Kaplan je prinesel dve steklenici vina in v razredu smo pili. Ponujala sta mi, oba sta se borila zame ... Komaj sem se zadrževala. Smilila sta se mi, kakor ju sovražim in preziram. Učitelj je zvečer jokal v moji sobi. Zaročen je bil, razročil se bo. Dekle je nekje daleč v mestu. Rekel je, da je izgubil zaročni prstan. Zlo usodo sluti v tem. Na koncu pa je priznal, da ga je v pijanosti zagnal v travo, kjer ga ni mogel več najti. Bojim se ga. Obeh se bojim. Včasih ponoči se bojim, da bi prišel k meni. Trdno zaklepam duri. Radi mene je zagnal prstan v travo. To mi je povedal predvčerajšnjim, ko se je pijan kasno zvečer vrnil domov. Priropotal je v prvo nadstropje. V zadnjem trenutku sem planila k vratom, da vidim, če so zaklenjena. Bila so. Tolkel je po vratih in prosil, da mu odprem. Zrušil se je, da je zamolklo zaropotalo, kot da nekdo nekoga duši. Jokal je, meni pa je bilo, kot da stoji sam rabelj pred durmi. Drugi dan se je opravičil, opoldne pa izpovedal, da je že prav, kakor se obnašam napram njemu. »Saj drugi moški vam niso tako antipatični, vem, samo jaz sem vam zoprn in zato hočete biti spodobni pred menoj ... Pisal mi je prijatelj iz mesta, tudi zaročenka mi je pisala o vas ... Nič kaj laskavo ...«

Sonja je trgala besede iz sebe.

»Ubila bi ga za te besede ... Kako morajo ljudje govoriti kaj takega. Strašni so jeziki. Vso noč nisem spala. V zadnjem trenutku sem Ti brzojavila. V obupu in strahu, ker sem se bala, da sicer ostanem tam.«

Leonu danes ni bilo za temne misli in težak govor. Prijel jo je za roko, pritisnil jo k sebi in ji poljubil oči: »Če je samo to, duša draga, potem si ni treba kaliti solnčnega dne. Pomisli! Sedaj sva pobegnila. Sedaj končno greva po svoji poti bele ljubezni. Vsa očitanja drugih, brrr, skozi levo uho noter, skozi desno ven. Sonja, solnce se koplje v tvojih očeh.« Tako dolgo jo je poljubljal, da ji je odpoljubil vse sence in vesela, jasna sta stopila na vlak, ki je odsopihal proti Ljubljani.

V Trbovljah je vstopila žandarmerijska eskorta z majorjem. Leo in Sonja sta gledala skozi okno.

»Še vedno težé prvojunijski dogodki to dolino. Kri, verige, umor, žandarji ...«

Z žandarji je vstopil rudar. Roko je imel obvezano. Povedal je, da se pelje v Ljubljano k ranjencem.

»Vse so skoraj pri nas pozaprli. V verige so jih vklenili in v Celje prepeljali. Orjunci pa hodijo okrog in izzivajo naprej.« Nič se ni bal žandarjev; govoril je, kakor mu je prišlo. »V roko me je eden izmed njih ustrelil zato, ker sem zakričal »Fej Orjuna!« Če misli, da radi tega ne bom nikoli več tega rekel, se zelo moti. Časi se spreminjajo. PP-režim ni večen in tudi Orjunci še bodo šli po gobe. Mi, knapi, tudi nismo kar tako ...«

Leo se je spomnil Petkovih besed. Mislil jih je, sprejeti še jih ni mogel.

»Ali ne beživa pred življenjem v smrt?«

To sta mislila oba, toda čaša njunega trpljenja še ni bila dopolnjena in zato sta izbegavala take misli in se predajala solncu in čustvovanju bega. V Ljubljani sta si najela vsak svojo sobo in zvečer sta celo šla v dramo. Leo je malo posedel v Sanjini sobi.

»Izmučena vsa od poti in slabo prespane noči. Lahko noč.«

Sonja je gledala za njim, kako je počasi zaprl vrata in se ni ozrl. Rada bi ga bila poklicala nazaj, da bi ostal vso noč pri njej, da bi ne bil več zaprti, samozatajevalni, telo prezirajoči Leo. Da bi se stisnil k njej, da bi bil ves njen. Z dušo in s telom ... Pa ga ni bilo nazaj. Dolgo ni mogla zaspati.

Že ob petih se je prebudil Leo. Ker ni mogel več zaspati, je vstal in se napotil na ulico. Na Vodnikovem trgu je kupil dva živa rdeča nageljna in jih ponesel Sonji. Potrkal je na vrata. Nihče se ni oglasil.

Še enkrat.

»Kdo je?«

»Jaz.«

»Takoj.«

V solnčnem jutru sta se napotila na pokopališče k Sv. križu. Ustavila sta se ob treh tesno postavljenih nagrobnih kamnih. Mraz—Kete—Cankar. Tiho sta stala tam, mlada v mladem poletnem soncu sta vrgla vsak svoj rdeč nagelj na grob slovenske moderne ... Opoldne sta se odpeljala na Bled. In ko sta v popoldanskem vročem solncu korakala po cesti iz Lesc na Bled, so vojaki metali opolzke poglede in besede za njima. Nič se nista brigala zanje, kakor za nikogar. Šla sta svojo pot in se nista dala motiti. Na Bledu pa je bilo že polno bogate gospode, ki je zasedla vse hotele, in mlada romarja sta zastonj trkala pri portirjih. Eden pa je bil dober človek, spoznal je dvoje mladih, ljubečih se src in ju napotil na konec kraja, za cerkvijo, kjer je nedavno mlad par na novo prevzel hotel. Mlada gospa je likala perilo, ko sta stopila mlada ubežnika in je Leo vprašal za prenočišče. V začetku ni bilo nič. Leo je prosil samo za Sonjo, on lahko spi kjerkoli, tudi na senu ali slami.

»Bomo že kaj našli za oba. Kar sedita. Ali bosta kaj pila?« Žejna sta bila res in prašna od prahu, ki so ga razganjali številni avtomobili in vozovi.

»Sedaj sva na Bledu, Sonja!« ji je pošepnil Leo in z obeh lic so se pozdravili radovoljni in srečni smehljaji.

»Ali sta brat in sestra?« je vprašala radovedna, še nedavno poročena hotelirka, da sta Leo in Sonja malce zardela. Leo je zanikal.

»Potem pa ne smeta skupaj spati!« se je prijazno izza strani nasmehnila hotelirka in skoraj v zadrego ju je spravila. Sonji je odkazala posebno sobo, Leonu pa postelj v sobi, kjer je že nekdo stanoval. Odložila sta, se opravila in roko v roki sta se napotila k jezeru. Vzela sta čoln in hajd po vodi naravnost v sredino, da se jima je odprla vsa krasota blejskega jezera. Iz otoške cerkve je venomer potrkavalo.

»Ali slišiš, Sonja, kako hite želje romarjev k nebu, kako zvoni! Še glas zvona je drugačen kot pri nas. No, kaj si boš želela Ti?«

»O, tega Ti sedaj še ne povem!« Zamislila se je, Leo pa je veslal k otoku. Po slabih, v zemljo vsekanih stopnicah sta šla na breg do cerkve. Tiho sta vstopila, tesno drug ob drugem, kakor ženin in nevesta sta se napotila po srednji ladji proti glavnem oltarju. Pokleknila sta in molila. Drug za drugega ... Drug drugemu sta darovala vso svojo molitev in nič si nista povedala. Nato je vstala Sonja in globoko potegnila za vrv, da je močno udarilo v stolpu. Samo enkrat. Leo pa je potegnil sedemkrat in dolgo je zvenelo po stolpu, cerkvi, še delj v njiju. Kakor da čutita drug drugega do vseh potankosti, kakor da sedaj ni več tajnosti med njunimi srci, sta molče stopila iz cerkve in šla okrog nje, da si ogledata vso okolico. Zvonenje jima je odvzelo besede. Živa drug v drugem, sta brez besed hodila po poti okrog cerkve ... Od jezera je donel krik in smeh, čolni so se pozibavali, ljudje so je srečevali, toda v njima je mogočno zvonila ljubezen mladih src, ljubezen dveh raztrganih duš, ki sta za trenutek zbežali objemu dušečega sveta. Na nikogar nista mislila, ki sicer kali njuno mladost. Vsa sta se predala lepoti svojih čustev in naravni krasoti. Okolica je bila nova zanju in ob njej je živo vzcvetela njuna notranjost, ki je bila sedaj sama. Rože, zelenje, jasno, modro nebo ... Po cesti je hodilo dvoje človeških, mladih teles z eno dušo in enim srcem.

Še dolgo potem nista spregovorila. Bala sta se besede, lastnega glasu sta se bala, ker sta mislila, da bo iz njega zazvenela preteklost in nejasna, negotova bodočnost. Leo je napel vse mišice, vso napetost notranjosti je zagnal v vesla in čoln je hitel po mehko zibajočih se valovih. Dva mlada gospoda sta se hotela priključiti, lepe poglede sta metala Sonji, ki je sedela na krmilnem sedežu. Ni se zmenila zanju, vase zatopljena se niti nasmehnila ni, ko sta jo obsipovala z veselimi, solnčnimi besedami vabečih poklonov. V tistem prenutku je opazil Leo, da je njen obraz zasenčen in nekam star. Odveslal je v grmovje k bregu, skočil k njej in jo med vejami poljubil. Njene ustnice pa so bile mrzle. Zaskelel ga je njih mraz do dna goreče notranjosti. Sedel je zraven nje, ki se niti ganila ni.

»Za božjo voljo, Sonja, kaj se je zgodilo? Na najlepšem kraju svoje poti sva, najino življenje je obogatelo za bogato lepe trenotke, Ti pa si vsa mračna in mrzla ...«

Izpraševal je, hotel je zvedeti vse, kar jo teži in kar ji senči oči in lica, toda dolgo ni hotela povedati ničesar, branila se je, zanikovala in njena trdovratnost je mučila Leona, ki je v teh trenotkih pozabil na vse. Na svojo bodočnost, na maturo, na mater, očeta, na nikogar drugega ni mislil, kot samo na Sonjo, na svoje vse, na svoje najlepše in premnogokrat na svoje najbolj trpeče, težko ...

In Sonja se mu je izpovedala. Za vso svojo ljubezen, ki se tako boji zanj, za edinega človeka, ki se je vtihotapil v njeno srce in ki ga ljubi, ga mora ljubiti, če tudi jo je prevelikokrat strah te ljubezni, strah vseh teh lepih trenotkov, ki plavajo skozi njeno življenje kot zrakoplovi v brezzračnih prostorih. Za hip so in za hip jih ni več. Samo za trenotek ni življenja, tistega oklepajočega, k tlom pritiskajočega, samo za hip je brezzračje in ona pada, v vsem uživanju pada skozi brezčasje svojega življenja. V tem brezčasju bi rada umrla, na dnu jezera bi se najraje potopila in zvon velikih želja bi jo spremljal do zadnjih valov. Leo bo šel po svetu, daleč bo šel, mlad je še in v daljnem svetu bo pozabil nanjo, ki bo plesnila v mrtvem domu v Drakovcih. Daleč bo in čas bo spredel pajčevino, tenko, a gosto, da ne bo našel več Leo nazaj ... Vse se bo izgubilo, samo spomin bo ostal in spomin na vse to bo v zidovih stare šole hujši kot smrt ... Leo bo ljubil ženske, svet bo uničil njegovo čisto vero, uničil to, kar si je v dveh letih zgradil in tako bo padla tudi Sonja v njem. Bela ljubezen mladega asketa bo shirala. Svet ni takšen kot bi ga rad videl Leo, močnejši je kot posameznik in človek ima tudi telo ...

Tako je govorila Sonja in trgala sebe in Leona. Neizprosne, neprizanesljive so bile besede, ki so se ji porodile sredi največje sreče in lepote, ki jo je dosedaj občutila. In prav lepota je bila, ki jo je trpinčila, zakaj občutila je, kako bežni so vsi ti trenotki. Jutri je, pojutrišnjem bo vse drugače, bo samo še spomin, okrog nje pa bo tisto vsakdanje pusto življenje. Štiri blede stene, nepopravljena soba, pijani učitelj, brezbožni kaplan in neprijazni ljudje. In ona bo, z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, ki tirjata vedno več. Njeno telo kliče, kliče, kliče in so trenotki, ko se združi z dušo, ko je vse eno in takrat bi se predala za en sam trenotek radosti, za en sam trenotek uživanja ... Pa ni nikogar, tudi Leona ni takrat in nikoli, samo pijani učitelj straši po slabo talnih hodnikih, kriči, joče in tolče po njenih dverih ... Vse to je bila izpoved raztrgane duše, ki ni mogla najti v sebi blagoglasja, ki je z največjo lepoto, največjo harmonijo občutila težak disakord.

Leo pa ni hotel ničesar slišati o tem. Zakaj bi si človek grenil z grenko mislijo bežne, kratke trenotke lepote in blagoglasja? Kot upoju se jim je udajal, nič ni hotel misliti, samo izživeti v pijanem opoju vse te kupe hipcev do dna. Če tudi je čutil v sebi, kako se zadnje čase vse maje v njem, kako se ruši njegova notranjost, kako kot povodenj gre življenje skozenj in vse gineva, izginja, ni hotel tega spravljati v besede. Neka bojazen ga je bíla pred resnico njegove notranjosti, katero so preganjale nove misli, novi dvomi, da se mu je v cerkvici ustavil očenaš. Toda, vstran misli, vse vstran, predaj se čustvom, opij se jih in pozabi na vse, kar ti tare duha. »Naj bo, kakor hoče, Sonja, naj se zgodi karkoli z menoj ali s teboj, ne misliva sedaj na to, zdaj vsa tukaj in tukaj je lepo ... Zvon je zvonil, solnce je goreče zahajalo za visokimi planinami in usta so se znašla v goreč poljub. Trenotki so premagali misli in zvečer je bila Sonja vsa židane volje. V jedilnici so se spogledovali zanjo in prešerna je odgovorjala pogledom. Ko je nekdo zaigral na klavir, bi bila najraje poskočila in zaigrala divjo pesem, da bi jo slišali vsi. Tudi Leo. Toda njene gosli so zaprašene ležale v mrtvem domu in Sonja je ostala pri mizi. Četudi jo je Leo prosil, da naj gre in zaigra na gosli, ki jih je ponujala hotelirka. Vendar se je bila Sonja že znašla ... Hitro sta se poslovila in dolgo v noč sta se predajala vročim poljubom, da so jima bile še drugo jutro ustnice vse ožgane od strasti, ki je tajno tlela v njunih telesih, a se ni mogla znajti. Preveč je bilo v Leonu še evangelijev, preveč (če tudi skoraj nič več) pobožne, asketične vere, ki je tirjala odpovedi. Sonja se je že dolgo časa mučila zaradi tega, Leo se je znova začel zadnje dni. Tistega capina je bil spet srečal in brivnica je stopila predenj v enem samem vprašnju: ali je bog ali ni boga ... ali zamore živeti taka ljubezen, bela ljubezen, kot je ves čas mislil on? Ali ni vse to sanja ubežne duše, ki bi rada zbežala sama pred seboj, pa ne more?

Ali ni prav najlepša krasota vidnih stvari? Ali ne ljubi Sonje, ker je lepa, živa, strastna? Ali se ne oklepa, krčevito tega življenja, četudi se skuša odpovedovati vsemu? Eno leto se je odpovedoval, eno leto je živel mirno v svoji veri — sedaj pa kakor, da je ni več. Lovi se zanjo kot obešenec za vrv, katere zanjka ga že davi, duši ... V Trbovljah je tekla kri. Oko za oko, zob za zob je trčilo, da so krvavela, umirala človeška telesa. Ali je res njegova vera, njegov nauk o občečloveški dobroti in medsebojni ljubezni — utopija, produkt njegovih nedozorelih možganov? Tolstoj je skrahiral, pravi Petek, ker je s svojo pasivnostjo pravzaprav podpiral reakcijo ... Ali res ni posameznik nič in množica vse? Ali je res vera opij za ljudstvo, kot mu je povedal Petek?

Vse to in še veliko več ga je preganjalo, ko se je pozno v noči vlegel v posteljo. Dolgo ni mogel zaspati. Spal je nekoliko čez uro, za katero sta se bila s Sonjo domenila. Spočit je naglo vstal od včerajšnje preutrujenosti, se naglo opravil ter šel budit Sonjo. Nič več ni mislil na nočne misli, s spancem in z jutranjim solncem jih je pregnal, da je stopil svež in zdrav pred Sonjo.

In sta romala dalje. Nebo se je zmeglilo. Dež je grozil. Že pol leta pred tem, ko sta delala načrt za svoj beg, je poleg drugih dvomov podvomila Sonja tudi o lepem vremenu. Zadnja leta je bilo že skoraj nekaj običajnega, da je za binkoštne praznike deževalo. Leo je bil tako drzen, tako je zaupal v srečo in sugestijo, da je zagotavljal Sonji že vnaprej, da bo lepo vreme. Ni si znal drugače pomagati. Še vedno je bilo lepo na njunih izletih, pa bo gotovo na najlepšem ... Malo je že pršilo, ko sta se napotila po cesti skozi prvo vas. Njun cilj je bil Vintgar.

»Ti nisi mož beseda! Deževalo bo. Že prši!« se mu je porogala. Pobegnila je iz svojega mrtvega doma brez plašča in brez dežnika. Samo novo obleko in nov klobuk je oblekla in prišla ... Dež je res grozil. Leo, ki je vzel za vsak slučaj usnjeno suknjo s seboj, jo je oblekel sedaj Sonji in klobuk sta pokrila z robcem.

»Sedaj naj prši kakor hoče. Samo deževati ne sme.« Prijela sta se za roke in šla. Preko kamenitega hriba, skozi šumo sta šla in izza ovinka sta po dolgi hoji zaslišala šumenja gorskega potoka. Pot ni bila kratka, toda njima je minila hitro, prehitro. Ko sta stopila v gorsko sotesko ob žuborečem potoku, je začelo deževati.

»Kakor da je samo čakalo na naju.« Sonja je bila vesela in se je smejala ves čas. Rada je podražila Leona, ki jo je vso pot skrbno držal za roko, da bi ne padla ali se spotaknila na sklizki poti. Temno je bilo v vintgarski soteski. Visoke skale so se ponekod skoraj stekale in megleno nebo ju je kot mračna streha zaprlo. Nikjer ni bilo žive duše, samo šum gorskega potoka, ki se je razlival po ostrih kamenitih skalah, je izpolnjeval skrivnostno občutje soteske, skozi katero sta šla Leo in Sonja. Večkrat sta se ustavila pod kako skalo, naslonila sta se drug k drugemu in prisluškovala potoku in utripanju svojih src. Lee je zagledal v skalo zabito razpelo. Ustavila sta se pred njim in Leo se je zamislil v preprosto, iz lesa zrezano telo Jezusa Kristusa.

»Lepo je Kristu v tej soteski, lepše kot med ljudmi in v cerkvah. Tukaj je sam v svoji samoti in tukaj je lep. Med ljudmi ga že dolgo več ni in dobro delo je storil človek, ki ga je postavil sem.«

»Ta dva pa sta zaljubljena« — je vrgla ena izmed njih za njima, da so se ostale divje zakrohotale, Leonu in Sonji pa je bilo v pozdrav. Počasi sta šla, in ko sta se vračala, sta še večkrat postala, da bi jima ostal šum gorskega potoka živ v spominu, da bi odmeval v njiju še ves večer ... V utici pred vhodom sta si odpočila. Razglednice sta si kupila, podpisala sta se drug drugemu. Blejsko razglednico sta vsak svojo po sredini pretrgala in polovičke izmenjala. Za tih spomin na tiho, skrivno romanje mlade ljubezni ...

Še ena postaja je bila v Leonovem razporedu: Vrba, rojstna vas Prešernova. Po isti poti sta morala nazaj proti Bledu, tako so jima povedali. Opojno je legel Vintgar vanju, zakaj med potjo sta v gozdu pozabila misliti na smer in sta se izgubila.

»Ti si mi vodnik!« se je norčevala Sonja iz Leona, ki je hodil po gozdu sem ter tje in iskal markacije, dokler je ni končno našel. V prvi vasi sta vprašala staro ženico za pot.

»Pot je, samo nerodna pot, ker vodi čez peško brv na vrvi. Paziti bosta morala in ne gledati v vodo, ko bosta šla čez. Srečno pot!«

In mlada potnika sta šla čez drn in strn, da sta enemu izmed pastirjev še kravo splašila. Brv je bila res nerodna. Ozka, na vrveh se zibajoča in za mlada para precej nevarna. Toda Leonu in Sonji je bilo vseeno. Nič nista pomislila. Kar šla sta. Leo je šel naprej in je držal Sonjo za roko. Med potjo je pozabil, da ne sme gledati v vodo in že se mu je začelo vrteti, ko ga je Sonja sunila z roko. Tedaj se je vzravnal, postala sta malo in nato srečno dospela na drugi breg.

»Še nikoli nisem hodil po takih brveh.«

»Lepo se ziblje, da bi človeka kar v valove zazibala ... Nič mi nisi zanesljiv vodnik. Jaz bi bila morala iti naprej.« Vpela sta se na breg. Med travniki in njivami sta krenila v Vrbo. Hitro sta našla kmečki hram s Prešernovo ploščo. Gospodinja ju je peljala v Prešernovo sobo, položila je pred nju zapisniško knjigo in ju pustila sama. Sedla sta na klop in mislila na kmečko hišo, ki je rodila Slovencem prvega pesnika, nesrečnega pevca nesrečne ljubezni ... Kdo bi veliko govoril, če je prišel kot ubežnik v to kočo s tiho pobožnostjo mladih duš? Molče sta sedela v topli kmečki izbi in sprejemala spomin na velikega genija vase s prekipevajočim občutjem, kot ga je zmožen samo mlad človek. Prelistavala sta zapisniško knjigo, prebrala marsikatero besedo, ki so jo razni obiskovalci posvetili Prešernu in njegovi rojstni hiši. Nasmehnila sta se marsikateri zanosni mnogobesedni besedi, ki je bila tam zapisana. Tiho sta prisluhnila tihim, kratkim besedam nekaternikov, ki jim je duša onemela od čustva do pesnika, da je zamogla roka napisati samo kratek, a topel pozdrav.

»Še midva se podpiševa ...« je dejal Leo, segel po peresniku in se zamislil.

»Ah, kaj bi človek na dolgo in široko! Manj besedi pa več misli in čustva.« In zapisala sta v knjigo: Zdravstvuj, batjuška! Leo-Sonja.

Tako sta prišla na konec svojega romanja. Sedaj je bilo treba nazaj. Leo ima jutri ob sedmih maturo, Sonja šolo. Dež je še vedno prizanašal, le tik pred Žirovnico se je vlilo, da sta bežala do prve gostilne.

»Sedaj lahko dežuje, sedaj je konec ...« je resignirano izrekla Sonja, ko sta sedla k mizi. Zabolele so te besede Leona, zakaj vedel je, kako globoko jih občuti ta konec. Zato se ni hotel o tem pogovarjati, obujal je trenotke iz poti, da jih živo ubesedi pred Sonjo. Drug drugemu sta izpovedala svoje utise. Zatopljena popolnoma v svoj pogovor, nista opazila radovednih, vprašujočih pogledov planincev, ko sta hodila roko v roki pred kolodvorom. Samo Leo je ujel mimogrede besede mlade, težko planinsko oblečene gospe: »Kako sta še mlada!« In vesel je bil.

Tudi Sonja se je premagovala, če tudi se je znova oglašal v njej mrtvi dom. Videla je, kako vesel je Leo ob tem izletu in ni mu ga je hotela greniti. V svoji notranjosti se je popolnoma predala usodi, ki jo je življenje tiralo vedno bližje, vedno strašneje ... V Ljubljani na kolodvoru sta se zagnala v voz, kjer je Leo pravočasno opazil svojega profesorja zgodovine — Moravca. Hitro sta se umaknila v drugega, da ju je gospod profesor ni opazil. Še dolgo potem sta se smejala na njegov račun. Pred polnočjo sta se odpeljala iz Ljubljane in do zadnje postaje sta se vozila vso noč do jutra. Trudna od potovanja sta naslonila glavo k glavi in dremala. Spati nista mogla. S prvim vlakom je morala Sonja v Drakovce. V restavraciji sta še skupaj pozajtrkovala. Sonja je izrazila svojo skrb za Leonovo maturo, na kar je Leo po dolgem času odgovoril Sonjin priljubljeni stavek: »Saj je vseeno!« Hotel je reči: »Sedaj je vseeno!« Lepo je bilo na najini poti in vseeno je, kar pride zdaj, magari, če pride smrt ...« Toda tega ni rekel. Samo mislil je, mislil mimogrede, kakor pač pride človeku smrt velikokrat na misel, a malokdaj resno. Drugače Sonja. Zadnja postaja in bližajoča se ločitev jo je vedno bolj klicala in tirala iz trodnevnega brezskrbnega romanja v življenje.

»Zdi se mi, kot da sem tri dni in tri noči sanjala ...« Prav iz dna njene notranjosti so prišle te besede, katerih žalost je Leo zavrnil z vzklikom, da si lahko v bodočnosti pripravita še več tako lepih trenotkov. »Vse to je bilo res! Prava resnica so bili ti trije dnevi in ne sen ...«

Sonja je morala vstopiti v vlak. Še deset minut. Skrila sta se v samoten kot kupeja in se poslovila z dolgim poljubom. Kakor, da se ne moreta ločiti, so vedno znova prirastle njune ustnice, iz oči pa so obema kanile solze. Leo je prepustil Sonji svojo usnjeno suknjo, da bi je iz kolodvora do šole ne premočil dež. Še enkrat ji je krepko stisnil roko in skočil iz vlaka, ki se je začel že premikati.

Mahala sta drug drugemu z roko, dokler ni izginil vlak za ovinkom.

Leo je stopil v bližnjo kavarno na črno kavo. Še uro in pol je bilo časa do mature. Čutil se je utrujenega. Tri noči ni prav spal, še bolj pa je bil utrujen od lepih trenotkov romanja. Dve črni kavi je popil, da si zbistri živce. Doma se je ves truden vrgel na posteljo in naročil bratu, da ga točno ob pol sedmih zbudi, če bi zaspal. To je bila njegova sreča, zakaj, oči so se mu kar same zaprle in zaspal bi, da ga ni brat zbudil. Poplahnil se je z mrzlo vodo in urnih nog se je napotil k maturi. Nihče ni vedel, kje je bil, nihče niti slutil ni, odkod tako bleda lica in nepospane uči, ki so se skrbno skrivale za naočniki ... Sam s svojo skrivnostjo je sedel na odkazani prostor in pismena matura se je začela.

Inšpekcijo je imel profesor Moravec.

»Kaj nameravaš ti?«

»Haha! V bogoslovje. Kam drugam? Mati me je določila za bogoslovje, za gospoda in jaz nimam več toliko poguma, da bi se temu uprl. Izčrpan sem od vseh teh dušnih borb, ki se mi zde danes popolnoma brezplodne ... Vstopil bom v bogoslovje, če tudi vem, da nimam poklica. Rad bi na univerzo. Toda kdo me bo podpiral? Nikjer nisem dobro zapisan ... Pri klerikalcih sem ves čas rogovilil. Da pa bi šel milosti prosit drugam, da bi se mi zgodilo kot Maksimu ... hah, raje v bogoslovje.«

Bridke so bile te besede in Franček je imel od zatajenih solz svetle oči ...

»Tudi ti si tolkel z glavo ob steno in si je iztolkel. Praviš, da si izgubil vero v boga? Čudiš se Petku, s kako mirnostjo lahko brez njega živi ... To vse pride tako samo od sebe v današnjih časih. Tudi ti znaš še daleč priti. Šel boš na Dunaj ali v Pariz. Marsikaj se doživi tam in se tudi na marsikaj pozabi. Kaj pravi Sonja k temu? No, no prizanesi, potrpi, zakaj bi se ne pogovarjala enkrat tudi o tem? Trdno sem prepričan, da si doživel v tem letu marsikaj lepega, ampak tvoja misel je zmotna. Bele ljubezni ni ... haha ... ljubezen je rdeča, krvava kot gartroža, krvava kot smo krvavi vsi. Še mene si zapeljal, da sem tako mislil o dekletih. Pa so vsa drugačna. Matjaž ti je povedal sicer robato, a resnično. Kadar človek ljubi dekle, si ga tudi poželi, dragi moj! To je vse in zato išči lepote v tem.«

Z muko je prenašal Leo Frančekove besede. »Še ne morem ... in do Sonje ne bom mogel nikoli spremeniti svojih misli.«

»Potem bosta šla narazen in bosta drug drugemu samo spomin mladega sna ... O, koliko je spet novih vprašanj v človeku! Sedaj smo »maturi«, zreli smo, ker imamo maturo, ker smo odgovorili mehaničnim vprašanjem profesorjev, duše pa so nam prazne kakor nikoli. Če bi človek imel moči, ubil bi se, ubil iz strahu pred to praznoto. In kaj boš storil ti, ki si brez svoje vere nisi mogel predstavljati življenja?«

»Nekako bo že ...« To je bila popolna kapitulacija. Leo se je sicer smejal, ker sta se mirno razgovarjala, toda ko se je spomnil, kako odločno je nastopil v šoli zoper dr. Kramarja, kako ga je ranil pred zadnjo spovedjo, je čutil, da gre z njim navzdol. Pred mesecem se je z vso odločnostjo napotil k dr. Kramarju. Že v šoli sta se zmenila za sestanek. »Ne bi rad, da bi se v nesporazumljenju razšla,« mu je dejal Leo in profesor je dostavil: »Tudi jaz sem že imel namero poklicati vas k sebi. Pridite danes eno uro pred spovedjo na moje stanovanje!« In Leo je šel, da brani sebe in svojo vero. Šel je zato, da mu raztolmači, zakaj ne more več ne k spovedi in ne k obhajilu. Evangelj je za vsak slučaj vzel seboj. Dr. Kramar ga je dobrodušno sprejel in Leo mu je začel pripovedovati, kako je prvič podvomil v cerkvene obrede. V četrtem razredu ljudske šole se je med potjo do cerkve ustavil v sosedni trgovini. Trgovka mu je ponudila dva keksa in Leo jih je zavžil. Nato je šel k obhajilu, zato, ker se je bolj bal kateheta in očeta kot boga ... Pričakoval je, da se bo zgodilo z njim nekaj posebnega. Pa se ni nič. Vse katehetove grožnje iz pridig so splahnele. Vsaj za tisti dan. Nato je prišla vojna in nič več ni mislil na svoj greh. Prevrat, sokolstvo itd., vse je izpovedal. Kako je v brivnici začel misliti na boga, kako je prebiral evangelije ... Zato ne veruje v Krista-boga, ampak samo v Krista-človeka. Tudi v poveličevanje papeža ne veruje, ne v cerkvene obrede ... v nekaj, kar je nad nami vsemi, samo v to veruje ... Citiral je evangelije, Tolstoja je citiral, toda profesor veronauka ni znal odgovoriti. Osupnil ga je verski racijonalizem svojega učenca.

Niti razumel ga ni. Še le, ko mu je na koncu Leo izpovedal, da zaradi tega ne more več ne k spovedi in ne k obhajilu, ga je zadel v živo. Drugi dan je bilo zadnje osmošolsko obhajilo. Domač praznik je bil to za vsako leto za odhajajoče in za profesorja veronauka. Zaradi idiličnosti je skušal profesor spreobrniti nepokorno ovčico, kot je bil Leo.

»Ne, ne, Vuk; pojdite lepo v cerkev, izpovejte se, da ste imeli verske dvome in dobili boste odvezo!«

»Gospod profesor, jaz nimam verskih dvomov; jaz v to verjujem, kar sem povedal.«

Leonova odločnost ga je dirnila. Zato je skušal obuditi njegovo čustvo.

»Poslušajte me, Vuk! Maturitetno obhajilo, to je zadnji moj sestanek z abiturijenti. Nato se razkropite. Rad sem vas imel. Poglejte, kako lepo bo, če pridete vsi! Bolelo bi me, če bi vas ne bilo. Pojdite in izpovejte se!«

»Ne morem.«

»Glejte, Vuk, zaradi mene, zaradi svojega profesorja pojdite! Nič vam ne zamerim, da ste tako nastopili v šoli zoper mene. Cenim vas, ker ste mislec in dober govornik, zato pojdite in ...«

Naivna čustvenost profesorjeva je grozila ganiti mladega upornika. Toda fanatična vdanost v svojo vero ga je prisilila, da je odgovoril zanikajoče. Profesor je bil ves obupen. Hotel je po štolo v srednjo sobo.

»Tako lepo ste se mi izpovedali, stopim po štolo v drugo sobo in vam dam odvezo ...« Leo ga je ogorčen pogledal: »Oprostite, gospod profesor, tega ne razumem, to bi bila goljufija boga samega ...« Profesor se je ob takih besedah moral strezniti. Videl je, da ne opravi ničesar. Leo je bil dosleden. Pet minut je še manjkalo do petih. Dr. Kramar je moral v cerkev. Na trgu pred Stolno cerkvijo sta se poslovila.

»Dobro še premislite, Vuk, nocoj! Jutri zjutraj še imate priliko iti k spovedi.«

»Ne verjamem, gospod profesor, da bom storil to. Nedosledno bi bilo ...«

»Pet minut še imam časa. Nato pridejo vaši kolegi k izpovedi. Teh pet minut bom molil za vas!« Tako sta se poslovila, toda Leona kljulb temu ni bilo k obhajilu ...

»Koliko se spremeni v enem samem mesecu! Danes bi ne mogel več tako odločno in samozavestno govoriti o svoji veri v boga. Danes spet ne vem ničesar. Minilo Je. Vse je minilo, ostala je samo praznota ...« To ni bilo odkritosrčno od njega, zakaj Sonja je bila še v njem kljub vsem Frančekovim besedam. »Nekako bo že ...« S tem je predvsem mislil na Sonjo, na katero ga je vezal lep spomin skupnega bega skozi Bled, Vintgar, Vrbo ... Bele ljubezni si ni dal še ubiti ... Kljub vsemu. V soboto zvečer imajo ples. Izdali so tiskana povabila in Leo ga je poslal Sonji. Prišla bo, saj je že na Bledu obljubila ... Sicer nič ne piše, toda prišla bo. Prav zato ne piše ...

Spet sva se srečala s Petkom. Hotel sem se ga ogniti, kakor se sploh rad izogibam vsakogar. Zdi se mi včasih, da mi bo vsak povedal nekaj strašnega, da mi bo nekdo z ostro mislijo umoril vse, kar sem do sedaj imel.

Šla sva v park. Govorila sva o Sonji. Franček mu je nekaj povedal. Zadelo me je in da branim samega sebe, sem mu izpovedal najin beg, ki je bil tako izpolnjen z belo ljubeznijo. Vem, da sem bruhal iz sebe, kakor bruha ranjenec kri, toda v Petkovih očeh je bila hladnost. In ko sem mu izpovedal vse, je dolgo molčal. Nato se je z dobrim pogledom obrnil k meni: »Povedal vam bom ostro besedo, toda naj vas ne zadene, naj vas ne ubije. Močni ste bili vedno, bodite še sedaj ... Vedite, da s svojim načinom, s svojo belo ljubeznijo morite Sonjo in svojo ljubezen ...«

Samo to je rekel in moje misli so sedaj vse bolne. Čutil je menda, kako me je zadelo, zato je napeljal pogovor drugam. Trenotno se ne spominjam vseh njegovih besed, samo legenda, ki mi jo je pripovedoval, se mi je kakor misel na Sonjo vrezala v spomin. Zapišem jo, kakor jo morem. Z njo me uničuje kakor vojni plin, ki ga razširja veter tiho in nevidno po strelskih jarkih, ko so vojaki brez mask ...

»V davnih, predavnih časih je živel v Afriki mlad, lep vladar Ksander Ale-paša. Sultanov namestnik je bil in kruti vladar Palestine. Njegovo življenje je bilo lepše, kakor berete to v povestih iz »Tisoč in ene noči«. Vsega je imel v izobilju. Lepih žen, krasnih konjev, številne vojščake in ljudstvo, ki so mu robotala v potu svojega obraza. Tako, kakor je on živel dobro in lepo, tako je trpelo podložno mu judovsko ljudstvo.

Jok in stok je šel marsikatero noč od hiše do hiše, ko so divjali njegovi vojaki in pobirali harač. Prevzet boli bednega ljudstva je modri, a preprosti starec Skram po imenu, napovedal sveto vojno zoper Alepašo, zatiralca bednega ljudstva. Slutil je, da bo naletel na velik odpor, toda ni mislil, da se bodo upirali lastni mu bratje po ljudstvu. In vstal je proti njemu veliki duhoven Sec-Šej-Koro, ki je pripadel sekti ponižnih Sasejcev, ki so s samozatajevanjem prenašali tuji jarem.

»S svojo napovedjo svete vojne seješ razdor in nesrečo med naše ljudstvo!« so kričali starcu Skramu. »Če oblega sovražnik mesto, ki se upira, obljubi oblegajoči vsem tistim, ki se mu udajo, življenje, tiste pa, ki so se ves čas upirali, izroči rablju — smrti. Mi pridigujemo ljudstvu ponižnost in vdanost, da ga obvarujemo pred uničenjem. Vode ne posušiš z vodo in ognja ne gasiš z ognjem. Tako tudi sile ne premagaš s silo, kajti sila, to je velika nesreča in nadloga.« Nato je odgovoril stari, modri Skram, sin preprostega Juda: »Sila ni niti dobra niti slaba; sila je sila! Dobra ali slaba je samo njena uporaba. Sila pesti je nesreča in nadloga, če jo kdo uporabi, da pleni in stiska slabe in bedne. Če pa jo uporabiš za delo ali za obrambo svojega bližnjega, potem je Tvoja sila dobro delo. Resnična je beseda: ognja ne pogasiš z ognjem in vode ne posušiš z vodo, toda kamen razbiješ z kamnom, pred jeklom se braniš z jeklom in pred silo se braniš s silo. In resnično, resnično vam povem, kakor je veliki Jehova nad nami: nasilje Turkov in Alepaše je ogenj, Vaša ponižnost pa — les. Ogenj ne bo prenehal, ne bo ugasnil, dokler ne požre vsega lesa!«

In v sveti jezi se je podal modri starec Skram v svetišče božje in pomolil k bogu: »O Jehova! Jehova! Ne dopusti, da bi se izneverili sveti zapovedi: borbi zoper krivico! Nikoli ne dopusti, da bi prišli do besede: rešimo sebe in prepustimo bedne in slabe njih usodi. Verujem, Jehova, da bo prišlo nekoč Tvoje nebeško kraljestvo tudi na zemljo. Izginilo bo nasilje in zatiranje, ljudstvo bo prihitelo iz vseh delov sveta in se pobratilo in nikoli več ne bo tekla človeška kri od človekove roke.«

To legendo mi je povedal in sedaj grize iz mene poslednjo moč. Ali se naj ponižam med Sasejce?

Točno ob sedmih so morali biti vsi na mestu. Popoldne so okrasili veliko dvorano in še stransko sobico, ki je bila določena za kratek komerz, so nadevali z zelenjem. Leo je bil vodja dekoriranja. Peli so in se smejali. Vsi so se veselili večera. Čisti dobiček so hoteli porabiti za potovanje.

Gospod ravnatelj je imel ta privilegij, da je malo zakasnil. Nato se je začelo. Po tradiciji je imel predsedništvo omizja in prvo besedo ravnatelj. Kot posebni povdarek je omenil, da jih imenuje sedaj prvič — gospode! Leo je vrgel posmeh prezira preko mize. Vjezilo ga je tudi, ko je dejal, da je konec romantike, da pride sedaj realizem. Ti dve besedi Leonu nista dali miru. Neutemeljeni in ponesrečeni sta se mu zdeli v tem ozračju, pri omizju, kjer so sedeli gospodje profesorji kot orjunaš Kaučič, notorični klerikalec in vinopivec Moravec, spoštljivi in gnadlivi gospod ravnatelj učiteljišča, bivši Leonov Profesor dr. Novak (če tudi je že več kot eno leto minilo, na Maksima ni pozabil ...), dobrodušni debelotrebušni dr. Kramar, ki je molil za krivoverca Leona, jecljajoči razrednik Kaves in nato gospodje abiturijenti ... Toni z zakotno ulico, Franček z zgodbo o gospodinji in nemoči, Leo s svojo pravdo z bogom, s samim seboj, z vsem svetom ... Marja je tam in debela Milka, ki ne upa pogledati ne na levo ne na desno in tam ob koncu zadnji med profesorji — Janko.

Ravnatelju je moral odgovoriti Franček. On je pesnik, so dejali tovariši. Tudi Leona so silili, pa ni hotel. »Sem na slabem glasu od ‚Nemoči‘ sem ...« Tako je oficijelni komerz minil povsem oficijelno, z običajnimi, dolgočasnimi napitnicami in frazerskimi govorancami. Ob devetih je gospod ravnatelj s svojo soprogo otvoril ples. Meščani so ga dobro posetili in marsikatera častitljiva dama je izkazala visoko čast s svojo prisotnostjo. Leo ni plesal. Imel je v kotu dvorane šotorček, v katerem je prodajal cvetlice, ki so jih po nekoliko znižani ceni kupili pri gospodu velevrtnarju Popoviču. Policijska ura je bila podaljšana do treh ... Leo je nestrpno čakal desete ure. Tako dolgo mu je bilo. Še daljše, ko je ura odbila deset, Sonje pa še vedno ni bilo ... Štirinajst dni je od Bleda. Nič ni pisala in nocoj je tudi ne bo? ... Šla je mogoče še domov in se zakasnila? Ne. Saj je odločno obljubila, da pride naravnost. In če pride domov, pride zagotovo. Tako sta se zmenila na vlaku. In sedaj je ni ...

Marja in Toni sta bila vsa razigrana. Plesala sta, kar se je dalo in še Leona sta vabila. Pa ni šel, četudi se je šalil, da tako prežene nemir radi Sonje. Gospoda profesorja Kaučič in Moravec sta se lovila za Marjo. Ob polnoči se je zatekla v sobo, kjer so imeli komenz. Utrujena se je sesedla na predsedniški stol. Moravec, ki je bil že vinjen, pa jo je iztaknil, z rokami ji je zaprl oči in jo poljubil. V tistem trenotku je vstopil profesor Kaučič.

»O, oprostite, gospod kolega!« in se je takoj spet diskretno odstranil. Marja je zbežala v dvorano, zapustivši v sobici malce prepadenega Moravca, katerega je jezilo, da ga je zasačil prav Onjunaš Kaučič ... Natočil si je nov kozarec in poplahnil svojo jezico. Gospod ravnatelj je že včeraj izrazil željo gospodom profesorjem, da bi bilo prav in lepo in pedagoško, če bi po možnosti gospodje profesorji kmalu po polnoči izginili domov ... Gospod ravnatelj je že odšel, da dá vzgled. In tako so počasi odcapljali. Ob treh je bila samo še majhna družba in gospodje abiturijenti so se izmučeni in vinjeni opotekali v svojo sobo. Tudi Franček se je napil na račun svojega bogoslovja in zbadal Leona, ki je samotno sedel v kotu in mislil na Sonjo ... Njen mrtvi dom je stopil predenj in v vinjeni okolici je občutil znova vse Sonjine besede o njem, vso grozo spomina na svoj obisk, na tiste blede, prestreljene stene. Pijani, nasilni učitelj je živ stopil predenj. Videl ga je, kako pijan stopa po stopnicah do Sonjinih vrat, tolče in vdre v njeno sobo. Sonja se upira, učitelj jo objame in vrže ob posteljo. Rujeta se. Borita se. In borba vzbudi tudi v Sonji strast, da se končno uda človeku, ki ga mrzi, prezira. Nemoč ... Zakaj je ni na ples? Nekaj se je moralo zgoditi, to je gotova stvar in Leo misli, po svojih možganih premetava, da bi našel vzrok, zakaj Sonja ni prišla. Tako mu je, da bi najraje jokal kot joče tam ob peči pijan Franček. Marja, ki se je naplesala, nadivjala in napila, je omenila rajnega Mirkota. Toni ga je skušal oponašati, pa sta se skregala s Frančekom, da ga je sunil in da se je slabostojni Toni opotekel po tleh. Obupna slika se je nudila profesorju Janku, ki je prišel iz kuhinje in se ustavil med vrati. Trezen je bil. Tako malo je pil ves večer. Vedel je, da ga bodo vsi kolegi z ravnateljem vred nadzorovali in nekam lepo in samozavestno se mu je zdelo, da se je vzdržal.

Toni je bruhal. Franček ga je nerodno sunil, da je prišel njegov z žveplanim vinom napolnjeni želodec do dejanja ... Drugi so se smejali. Tudi profesor Janko se je nasmehnil. Prvi ga je zagledal Toni in zagnal divji krik: »Živijo, gospod profesor! Vi ste prišli nazaj?« Vsi so se obrnili, tudi Leo je stopil k profesorju Janku in posadili so ga na predsedniško mesto. Sedaj je bilo treba piti. Janko mora biti vsaj malo pijan. To parolo je izdal Toni, ki sta ga dve črni kavi postavili spet na noge.

»Kaj boš se cmerila, Marja!« je zatulil nad Marjo, ki je slonela kraj Leona. »Saj je zdaj vse v redu!« Še nekaj bi skoraj zinil, da ga ni Marja ošinila z ostrim pogledom. Pijanci vse izpovedo in tako je izpovedal pijani Toni Frančeku, da se je jima z Marjo nekaj ponesrečilo ... Marjina mamica pa so pri zdravniku vložili dobro besedo in denar in gospod doktor je nesrečo odstranil ... Takoj drugi dan po Marjini maturi. Malenkost. Zato se ne splača trošiti besedi ...

»Kaj bo z nami, Marja. Marsikdo izmed nas je prišel na mrtvo točko,« se je obrnil Leo k žalostni Marji.

»Ne vem, ne vem; mene obletavajo same sence.« Tako utrujena je bila, izživeta v tem trenotku, da je bil njen obraz za deset let starejši. Ostali so slavili profesorja Janka. Veseli so ga bili, ker je ostal med njimi. »Tega vam ne pozabimo nikoli. Vsi drugi so izginili kot dihurji, vi, gospod profesor, vi pa ste naš! Nič zato, če ste mi zapisali precej dvojk, odkar se poznava! Kdo bi tožil, če je matura v žepu in je človeku sedaj življenje široko, široko odprto, kot je povdaril naš velečislani gospod ravnatelj v svojem slavnostnem govoru.« Janko je prinesel novo veselje, novo razpoloženje v krokajočo družbo, ki se je norčevala iz fraz svojih profesorjev, jih oponašala, se rogala vsemu, kar bi ji po profesorskih principih moralo biti sveto ...

V zadnjem trenotku se je Leo odločil. Kakor da ga je poklicalo, je stekel v ranem jutru na kolodvor k prvem vlaku, da ga popelje k Sonji. Hotel jo je videti. Samo ona mu je ostala v teh dneh in zato se je bal še zanjo. Vse prepočasi je vozil vlak tisto nedeljsko jutro, ko se je težkih slutenj poln peljal na njem. Od postaje preko hriba navzdol in skozi šumo navzgorje hitel, kolikor je mogel. Zakaj? Tega sam ni vedel in se tudi ni vprašal. Toplo poletno solnce je že sijalo, ko se je bližal stari šoli. Učitelj je pravkar vstal.

»O, dobro jutro, gospod Vuk! Danes ste pa zgodnji! Kdo bi si mislil! Gospodična Sonja še spi! Včeraj smo malo pokrokali, zato smo tako pozni. Prejšnji upravitelj nas je obiskal in šli smo doli v drugo vas v krčmo. Tudi žena je bila z njim. Prideta danes sem. Prenočila sta tam doli.« Govoril je nervozno in nekam raztresen je bil. »Ponoči so naju domov grede plašili fantje in Sonji so zapeli podoknico.«

Vse to je bilo tako nevažno za Leona in ga je samo mudilo. Prekinil je razgovor in odhitel v prvo nadstropje. Potrkal je enkrat, dvakrat, trikrat ... Nič. Nato je začel klicati. Nič. Stekel je po učitelja. »Za boga, Sonja se ne oglasi. Tako močno vendar ne spi ...«

Ko sta s silo odprla vrata, nista prvi trenotek videla ničesar. Šele, ko je učitelj odgrnil gosti zastor, je Leo zagledal na postelji ležečo Sonjo ... Desnica ji je visela čez rob, postelja je bila krvava in na levi strani prs je bila strnjena kri. Na tleh ob postelji je ležal samokres ... Tisti samokres, s katerim sta v pretekli zimi upravitelj in učitelj streljala v steno te sobe, da preženeta praznoto svojega življenja ... Sonja ga je to pot usmerila v svoje srce ...

Dolgo časa se nista mogla znajti. Učitelj je ves trepetal, govoril vse mogoče stvari, celo jokal je mestoma. Hodil je gor in dol po sobi in hodniku, a miru ni mogel najti nikjer. Leo je grizel ustnico. Zatajil je solze in še preden je učitelj sklical ljudi, je odšel. S seboj je vzel pismo in papirje, ki jih je našel v Sonjini miznici. Med njimi je bilo več započetih pisem nanj, ki pa jih nikoli ni mogla končati. Tudi tisto pismo je našel, ki mu ga je pisala že lani in v katerem mu je razodela greh, ki ga je storil človek nad trinajstletno Sonjo, ko je šla vojna h koncu in je bilo kruha malo, ljubezni pa nič več ...

To pa so bile zadnje besede Leonu ...

... Leo, dragi, ljubljeni! Svoje poslednje duša pismo Ti začenjam pisati že drugi dan po najinem romanu. Ti veš, kako mislim, kako dvomim o najini skupni bodočnosti, kako vedno drhtim za Te, ki si me zadnje čase edini še držal po koncu. Te blede mrtvaške stene, med katerimi je pred leti našel smrt pijani nadučitelj, stene ki so preluknjane od krogel, ki jih je streljalo dvoje izgubljenih duš, me stiskajo danes bolj kot kedaj. Lepota najinega bega, vseh najinih skupnih trenotkov zamre, shira v taki stiskalnici in človek ne ve, kam bi se dal, kam bi zbežal pred puščobo tukajšnjega življenja. Vsak drugi, ki bi bral to pismo, bi se pomilovalno nasmehnil, rekoč, da pretiravam. Toda Tebi, Leo, ga zaupam, Ti ga boš razumel, kakor si edini ves čas razumel in z njo občutil vso Sonjino bol, če tudi je bila po največkrat tako slaba, da se Ti ni razložila, da je bila velikokrat nezaupljiva in da Te je mučila s svojimi dvomi in svojo hladnostjo. Iz vseh mojih zapiskov boš spoznal, kako obupni so bili mnogi samotni moji trenotki, kako sem si želela biti vedno zraven Tebe, da bi bila samo jaz Tvoja in da bi bil Ti edini moj. Kmalu bova na razpotju. Ti boš šel po svetu, Sonja pa bo hirala v teh zidovih, kamor so jo poslali, da uči otroke ... Poslali so jo k pijanemu učitelju in brezbožnemu kaplanu, da se z njima skupaj zapraši, zabubi v mrtvi dom tega hriba. Vse se je zrušilo v meni in ni mi moči več živeti. Vem, to je nemoč. Vsak dan se bojim, kdaj bo vdrl učitelj v mojo sobo, vsak večer drhtim, ko se obstavlja pri vratih in še noče spat. Vem, da se mu bom udala, da bom grešila zoper najino belo ljubezen še preden boš Ti šel v svet. Razčlenili so nam življenje v dušo in telo. Moja duša roma nekje za Teboj, včasih išče in velikokrat Te izgubi, ker jo telo kliče nazaj. V meni ni harmonije med dušo in telesom, v meni se je vse življenje vzpelo v en sam neudušljiv disakord. Ko bi mogla našteti vse zavedno težke, dušeče trenotke svoje mladosti — o, dolg križev pot bi bil to in več postaj bi bilo na njem, kot jih je v Kristusovem ...

Danes sem spokojnejša. Včeraj sem pisala v obupu. Nisem se še hotela sprijazniti s svojo usodo. In zdaj čutim: vedno mirneje zrem v to, kar bo prišlo, kar bom storila sama.

Nocoj sem celo molila. Za Te sem molila, Leo, da bi se nikoli popolnoma ne izgubil, da bi vsaj v skrivnem kotičku svojega srca vse življenje hranil majhen spomin na svojo Sonjo ...

Sinoči se je pozno v noč vrnil vinjeni učitelj. Udrihal je po vratih, da sem morala odpreti ... Nato — se je — zgodilo ...

Ali boš lahko razumel Leo, da Sonja ni grešila zoper Tebe? Njena ljubezen je še vsa tako čista in je vsa vedno Tvoja kot je bila, če tudi se je sinoči nekaj zgodilo. Toda kljub temu, bojim se Te. Strah me je Tvojih oči, ki mi vidijo v dušo. Danes si mi poslal povabilo za Vaš ples. Obljubila sem Ti na Bledu, da pridem, v mrtvem domu pa se vsaka beseda prelomi, izgubi. Ne bo me ...

Danes sem jokala. Najmanjši učenec prvega razreda mi je pred uro prinesel šopek cvetlic: »Gospodična, to sem vam prinesel!« Tako korajžno je stopil pred me, da bi ga najraje poljubila. Njegove oči so bile kot Tvoje ...

V moji miznici je samokres. Zadnjič sem ga vzela učitelju. Grozil mi je, da se ustreli. O, Leo, čemu so bile vse te sanje, zakaj si se prikradel v mojo temo? Težje mi je zdaj, kot prej sami ...

Toliko bi Ti rada napisala, pa ne morem. Roka mi drhti, pero se mi ustavlja. Čemu bi Ti mnogo pisala? Saj si me čutil ves čas, saj si trpel zaradi mene in z menoj, zato boš Ti edini razumel mojo pot od začetka do konca ... Včasih se mi je zdelo težko umreti. V tem trenotku, ko pišem, se mi zdi sploh neverjetno in nemogoče, da bom tako močna ... Toda vem: ure so štete.

In ko boš bral te bedne vrstice, ki jih je pisala umirajoča, zadušena duša, Leo, dragi, ljubljeni, bodi močan kot si bil ves čas. Prenesi jih mirno, pojdi v življenje in živi, živi, živi ... Ti si za življenje, jaz za smrt. Kdor nima moči kljubovati, mora pasti in umreti ...

Samo enkrat bi Te rada še poljubila. Tako sočne so Tvoje ustnice in Tvoji poljubi so tako gorki, plameneči ...

Kdaj se bom odločila, še ne vem. Toliko vem, da bom storila naglo in kratko, kadar bom.

Moja zadnja misel si bil Ti, Leo! Moj zadnji, smrtni poljub! Tvoja nesrečna Sonja.

Na trati ob železniških tračnicah je ležal mlad človek. Nikjer v bližini ni bilo nikogar. Prijeten poletni vetrič je odnašal drobne listke, skromno popisane z usodo mladega dekleta. Na tračnice bi najraje legel, jokal bi, tulil, pa je bil preveč truden in izmučen. Misli so se mu zvijale v nerazrešljivo štreno. Ni mogel verjeti, da se je v resnici vse to zgodilo, kar se je zgodilo. Še vedno je gledal v duhu živo Sonjo pred seboj. Bežni listki na trati pa so mu vedno znova poklicali bledi obraz mrtvega dekleta. Stresel se je, ko je pomislil na kepo strnjene krvi, ki se je usedla nad rano ...

Izgubljen je taval ob tračnicah. Večkrat se je ustavil, da bi legel in da bi tudi on končal svoje življenje. Sedaj ni imel ničesar več. Sedaj je bil sam s svojo prazno, na drobne kosce raztrgano dušo in ni vedel ne kod ne kam ... Spomnil se je, kako je še pred mesecem trdno veroval v življenje in samemu sebi se je sedaj bridko nasmehnil.

»Saj se pravzaprav ni zgodilo nič tako velikega, posebnega v tem času! In vendar stojim tukaj ob tračnicah brez boga, brez človeka, sam ... In v rokah držim poslednji listič Sonje ...« Solze so zalile oči. Očital si je strahopetnost pred smrtjo in nemoč slediti Sonji ...

Tako se je dolgo časa boril s samim seboj. Nikoli pozneje ni vedel, ali so ga rešile poslednje Sonjine vrstice, ali je odločila usoda sama, da ga pusti pri življenju. Predal se je trenotkom, naj pride, kar hoče. Za smrt je vedno časa dovolj. Ko se je dva dni potem vrnil domov in so mu vsi srečajoči čestitali k maturi, sta vprašala oče in mati, zakaj je tako tih in mračen.

»Utrujen sem, strašno sem utrujen od vsega tega ...« Odšel je v svojo sobo in spal do drugega dne ... V jeseni, ko je Franček stopil v bogoslovje, Toni v vojno akademijo, profesor Janko pa je bil prestavljen iz »službenih potreb« v Srbijo, se je Leo podal v tujino z majhno, poslednjo iskrico upanja, ki mu jo je med počitnicami vžgal mizar Petek. Zaprli so ga bili, ker je policija našla pri njem ilegalne letake. Iz ječe mu je poslal pozdrave, želeč mu srečno pot in veliko uspeha ... »Pojdite med tiste, ki jih je življenje pognalo v nižave, v najtemnejše prepade, kar jih zmore današnji svet. Spoznali boste, da prav v tistih preziranih, zmandranih nižinah klije novo življenje, novo človeštvo. Tam ni boga, tam je samo človek. Tudi papeža ni tam, ne rodoljubov in tudi ne onemoglih profesorjev in degeneriranih ravnateljev, ki so vsi plod in izrodek današnje družbe. Tam je za enkrat samo še trpljenje in borba na življenje in smrt. Toda iz trpljenja se rodi zarja vstajenja, bodočnosti ...