Čmrlj in piščalka

Nekega dne je imel čmrlj prav posebno srečo. Na travniku je našel drobceno leseno piščalko.

»Kako nenavadna palčka,« se je začudil. Potem pa je pogledal malo bolje in vzkliknil: »O, ne, saj je piščalka! Piščalkica! Če si nisem ravno take od nekdaj želel! Ej, to bom igral, to bom piskal! Da se bodo vse trave zibale zdaj sem in zdaj tja! In vse cvetlice me bodo hkrati vabile: daj, čmrljček, sedi name in zaigraj!«

Tako je čebljal, prelagal je piščalko iz ene ročice v drugo in nazadnje pihnil vanjo. Ampak če samo pihneš, potem piščalka še ne zapoje pesmice. Malo je zacvilila in to je bilo vse.

»Že vidim,« je rekel čmrlj sam pri sebi, »K čričku bo treba. On je muzikant, on me bo naučil igrati.«

Odletel je proti čričkovi hišici. Hitro hitro je mahal s krilci. Ubiral je bližnjice med mladim grmovjem in pod povešenimi vrbovimi krošnjami. A v naglici se je dregnil ob eno izmed vejic. Piščalka mu je zletela iz rok in se izgubila med gosto travo.

Ubogi čmrlj! Kako je iskal! Privzdignil je vsak listič, potresel je vsako travico in pokukal v vsako cvetno čašico. Zaman. Piščalke ni več našel.

Ves potrt se je privlekel do črička. Tako je jokal in tako jecljal, da je čriček komaj uganil, kaj se je zgodilo.

»Hmm,« je rekel nazadnje, »Res hudo. Zelo hudo. Ampak, poglej, če dobro premislim, vseeno lahko zaigrava. Vidiš, kako lepo okrogel trebušček imaš. Če se boš tolkel po njem, se bo slišalo, kot da igraš na bobenček. In če dodava še moje gosli, potem...« 

Ho. Zaigrala sta tako veselo, da je odmevalo čez ves travnik. Vse je oživelo. Pikapolonoce so zaplesale z metulji. Čebele so se dvigale daleč pod nebo. Mravlje so smešno stopicale enkrat sem, enkrat tja. Celo pajek se je zazibal na svoji mreži.

Čmrljevo piščalko pa je našel komar. A se je bal, da jo bo moral vrniti, zato jo je čisto potiho skril pod krilce in nikogar ni vprašal, kako se igra nanjo. Škoda, sicer bi nam mogoče bolj prijetno piskal.