Čolnički za prvi maj
| ← Zima Vrščaj Holy: Veverica | Čolnički za prvi maj Zima Vrščaj Holy |
Taščica → |
| |||||||||
Pred mnogimi leti je bila pri nas vojna. Prišli so tuji vojaki v črnih in zelenih oblačilih. Jezni so hodili po ulicah in govorili v jeziku, ki ga ljudje niso razumeli. Vojaki v črnem so osorno ukazovali ljudem in kričali nanje. Kdor se ni ravnal po njihovih ukazih, so ga zaprli. Otrok niso marali pa tudi živali ne. Otroci so se vojakov bali, ptice pevke so utihnile. Tudi ljudje niso več peli. Slovensko pesem so zapeli samo še za zaklenjenimi vrati, v kleteh in skrivališčih. Peli so tiho in žalostno.
Slovenska zastava, bela-modra-rdeča, ki je visela na visokem drogu, je izginila. Vojaki v črnem so jo strgali z droga in jo poteptali s škornji. Ljudje so jo vso raztrgano pobrali in jo zakopali globoko v zemljo.
Namesto belo-modro-rdečih zastav so na drogovih zavihrale zastave drugih barv, ki so jih obesili tuji vojaki.
Bližal se je prvi maj. Prvi maj brez belo-modrih-rdečih zastav, brez ptičjega žvrgolenja, brez otroškega petja?
Takrat so živeli Boštjan, Jakec in Mihec pa Betka in Metka. Dva dni pred prvim majem so vstali še pred sončnim vzhodom. S polnimi žepi listkov so se spustili na ulice in raztrosili listke pred šolo. Na listkih je bilo napisano:
FANTJE IN DEKLETA, NAPRAVIMO MNOGO ČOLNIČKOV, BELIH, RDEČIH IN MODRIH. SPUSTIMO JIH OB ZORI PRVEGA MAJA V LJUBLJANICO.
Otroci so na poti v šolo našli listke. Napravili so mnogo belih, modrih in rdečih čolničkov.
V noči pred prvim majem so tisoči in tisoči čolničkov, belih, modrih in rdečih, čakali pri otroških posteljah, da pride njihov čas, ko bodo spluli po Ljubljanici.
Ob prvem svitu so otroci vstali. Vzeli so čolničke in pohiteli k Ljubljanici. Še preden je sonce vzšlo, so vrgli čolničke v vodo, nekateri z mostu, drugi s stopnic, ki vodijo k vodi, pa s škarpe, ki varuje breg, ali pa kar čez ograjo.
Naenkrat je bila Ljubljanica pokrita z belimi, modrimi in rdečimi čolnički. Veselo so pluli po vodi navzdol, beli, modri in rdeči. Ljudje so pritekli iz toplih postelj, zbrali so se ob obeh bregovih Ljubljanice in srečni gledali v vodo. Glej, glej, so rekli veselo, to je za prvi maj!
Nenadoma pa so prihiteli tuji vojaki v črnih oblačilih in jezno odganjali ljudi od ograje. Potem so metali na čolničke kamenje, deske in vsakršno ropotijo, ki jim je prišla v roke.
Ljudje pa se niso umaknili od brega. Stali so tam in gledali bele, modre in rdeče čolničke na vodi. Ne gremo odtod, so rekli.
Tudi čolnički se niso zmenili za jezo črnih vojakov. Nagajivo so se premetavali na valovih Ljubljanice in veselo hiteli naprej, oznanjat v druge kraje, da je prvi maj. Ptice na drevju ob bregovih Ljubljanice so veselo žrvgolele, otroci so tekli ob bregu, da bi spremili čolničke, in peli.