Čopka

← Švedra

Čopka Mule Tone Seliškar

Mula v prepad - mula iz prepada →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

ČOPKA

Mula, ki o njej govori ta povest, je bila temnorjava, le na glavi je med ušesi imela za peščico bele, kodraste dlake, kar ji je prav lepo pristajalo. Zato se je je prijelo ime Čopka. Bila je majhna, vitka, živa kar se da, kar je redka lastnost pri mulah, in bila je bolj na šegavo stran mahnjena ko na resno. Zaradi tega je imela lepo življenje. Ničesar si ni prehudo gnala k srcu. Ne moremo reči, da je bila lahkomiselna, to nikakor ne, ker je bila v službi vestna in nagla. Tudi druge težave, kot so mraz, dež, stradež in palica, je jemala zlahka. Zategadelj pa spet ne smemo reči, da je bila ponižna. Ponižnost je nemarna lastnost tako za živali kot za človeka, ponižnost je namreč lastnost slabičev. Čopka pa je bila ponosna na svoj rod. Kadar koli jo je kaka nepremišljena roka pobožala s palico po plečih, si je mislila:

»Trapa človeška, zakaj me tepeš? Kaj sem ti storila? Tudi jaz te lahko brcnem, pa te ne, ker sem pametnejša od tebe!«

In prav zares je imela Čopka vsakokrat svojo posebno mod­rost, ki se je z njo odlikovala tačas, ko je služila pri partizanih. Zato se je tudi zgodilo, da je marsikaterega, ki ni bil dorasel njeni pameti, prezirala. Kadar je bil tak mulovodec lačen, premočen in premražen, se je vselej znašal nad mulo, kot da bi bila le-ona kriva takih težav. Čopka pa ne. Menila je:

»Če me danes zebe, mi bo jutri toplo in spet se bo lepo živelo. A čemu me ti zatorej biješ, puhla buča?«

V takih primerih je prišla njena modrost na površje. Nikdar pa ni prestopila meje dostojnosti. Če sta imela dolgo in težavno pot pred seboj, v mrazu in po snegu, ter jo je mulovodec s palico priganjal, da bi prišla brž pod streho, je Čopka šla. Toda samo šla in nič več: lepo mirno, zlagoma, kot je vsem mulam v navadi. Lahko bi šla hitreje, če bi jo takrat mulovodec lepo pobožal in ji privoščil prijazno besedo! Tedaj bi si Čopka mislila:

»Ej, ta človek ima zlato srce, prijatelja bova in si bova drug drugemu pomagala!«

In Čopka bi se pognala po stezi, da bi jo človek komaj dohajal. Toda Čopka ni imela sreče. Nekoč jo je dobil pod svojo oblast vodec Rafel, mlad fant, ki mu še ni bilo petnajst let. Pod nos se mu je pokadilo, ker so ga za kazen postavili za mulovodca. Nekoč je bil svojo kurirsko službo zanemaril in malodane zapravil vsa pisma. Komandant je dejal:

»Če bi ne bil tako hudo mlad, bi te huje kaznoval. Pomisli, če ne bi bila mula bolj pametna kot ti, bi vsa naša poročila zasegel sovražnik. Poboljšaj se! Mlad si in pogumen tudi, in če boš pamet prav obračal, boš lahko še general.«

Rafel, užaljen, ker je veljal pravzaprav zdaj pred tovariši za bolj neumnega, kot je mula, se je spravil nad Čopko.

»Kaj, ti pametnejša od mene, mula mulasta, ki nisi ne osel ne konj...? Ti, ki ne znaš do pet šteti, ne nič takšnega kot jaz, ki sem hodil pet let v prvi razred in znam zobotrebce rezati in lesene žlice, ti, ti, mula pretrda, bolj pametna kot jaz...?«

Ko je videl, da ga nihče ne gleda, je odpel pas in jo je nekajkrat krepko oplazil čez pleča. Čopka je bila, kajpak, privezana. Pri vsakem skelečem udarcu ji je trznila koža, kakor da bi jo pičilo sto obadov hkrati, premaknila pa se ni z mesta.

»Udri, brate, le udri!« si je mislila, »saj s tem samo potrjuješ, da si bolj neumen kakor jaz!«

Tako je kuhal Rafel jezo na ves svet in Čopka je morala prenašati njegovo ihto na svoji koži. Mar je bil Rafel res tako hudobnega srca? Doma je bil nekje blizu Sodražice onkraj Ribnice, in o ljudeh tam okoli gre dober glas po svetu, ni jim kaj reči. Resda ga včasih kaj polomijo, toda to se lahko povsod ljudem pripeti, in če gre kaka hudomušna na rovaš Ribničanov, gre zato, ker so samonikel rod in na svoja rešeta silno ponosni. Nikjer drugje na svetu ne delajo takšnih, in tega se Ribničani zavedajo. Zdaj tudi laže razumemo Rafla, zakaj je bil tako užaljen. Vendar se mu zaradi tega ne bi bilo treba znašati nad mulo, ko je vendar povsem nedolžna pri vsem tem! Vprašajmo rajši, ali ga je sploh kdo in kdaj učil, naj ne tepe živali? Najbrž premalo, kajti njegova pamet je rastla na vaškem pašniku, dlje ni šla. Zdaj pa, ko je odšel v gozdove in je postal partizan, je imel druge skrbi, o katerih je lahko razmišljal. Njegovo srce se še ni odprlo za vse reči in stvari na svetu. Kakor je videl očeta s kolcem pamet soliti voliču, tako je tudi sam hotel s palico mulo prepričati, da je žival neumna in prav nič drugega. In kakor se mu je šele takrat prebudila ljubezen do rodne grude, ko je videl sovražnika svojo zemljo pustošiti, tako se bo prej ali pozneje tudi zgodilo, da bo vzljubil žival, ki mu zdajle pomaga preganjati sovražnika.

»Rafel, Rafel, tak vsekakor hočeš, da te bom jaz pripeljala do pameti, ko sam nočeš?« je modrovala Čopka, ko ga je ogledo­vala od strani. »Pogumen fant si, le jeznorit pa tako, da kar pokaš. Ej, ej, to te kaj lahko zavede, da boš v jezi storil neodpustljivo neumnost. Bizgec ti ribniški, mar še ne veš, da partizan ne sme biti takšen, kakršen si ti?«

Rafel tega modrovanja seveda ni slišal. Bil je gluh in slep v svoji jezi, saj je veljalo pri partizanih, da so dajali mulam za vodca tistega, ki se ni znal boriti, ali pa so ga za kak pregrešek s tem kaznovali. Komandant je vse to videl in mu je bilo žal fanta, ki je bil drugače prav vrl, samo še telebanast. Zato si je mislil:

»Če nihče drug, tale mula ga bo spravila k pameti. Le potrpimo malo!«

Pozno jeseni že je bilo treba nesti vrečo partizanskih časo­pisov do druge kurirske postaje. Dež je lil več dni, vse se je pogre­zalo v blato in če si le nos postavil izpod strehe, si bil že moker do kože. Megle so se dvigale iznad Kolpe in v megli potovati po kočevskih gozdovih ni bilo prijetno. Gaziš blato, neštetokrat zgrešiš pot, dolgčas in tišina tolikšna, da ti je srce kar vekalo od zapuščenosti. Saj je res, da imaš puško pri roki, toda v nepreglednih gozdovih samcat človek kar utone, in pa vedno ga nekaj plaši, ker nikoli ne ve, kaj je pred njim. V Kočevju so bili Nemci in belogardisti, precej jih je bilo, ti pa si moral s svojo pošto včasih tik pred mestom, in to si storil lahko le ponoči ali v hudem neurju, ko sta te varovala dež in noč. Rafel je takšno pot res že nekajkrat prehodil, toda nič kaj rad ni opravljal tega posla. Mar je bil figar? Ne! Hrabro bi se zapodil v sovražnika, če bi ga zagledal. Vendar takole hoditi, ko prav nič ne veš, kdaj zapoka okoli tvojih ušes, je pa hudo, zlasti če si sam. Gozd molči, kadar sapica pihlja, pa šumi skrivnostno od vseh strani, da si kar zbegan, ko misliš: zdajle bo, kar bo! Včasih ti pot preskoči zajec, ki se od strahu, ko te za­gleda, kar sesede in se potem kakor vihra prekopicne v goščavo, tebe pa tudi strese, ko te šment dolgouhi oplaši, ker zamišljen v svoje lastne skrbi krevsaš za mulo.

Za mulo? Seveda. Čopka je nosila v vreči časopise in vreča je bila pregrnjena s šotorko, da je dež ni premočil. Leden dežek se je usipal izpod nizkih oblakov in je škrobotal po platnu. Rafel pa je bil premočen, da je čutil mokroto po hrbtu in v nogah, in ko je hodil po blatu, je v njegovih škornjih govorilo: žlamp, žlamp. Mislil si je:

»Kako je lepo biti v četi! Recimo, da se četa pripravlja za napad... Fantje pregledujejo orožje — puške, mitraljeze, bombe — in veselo pojo v kaki vasi. Ko se ponoči odpravijo proti sovraž­niku, ve prav vsak, kaj mu je storiti. In ko dozori ura za napad, stečejo na juriš in sovražnik beži, v osvobojeni vasi zapoje harmo­nika, v hišah te pogoste z žganci, na katerih se tresejo ko orehi debeli ocvirki. Potlej je zbor in iznenada pokliče komandant Rafla predse in mu de vpričo vseh tovarišev: ,Hrabro si se nocoj boril, Rafel; otel si sovražnikov težki mitraljez in zato ti izrekam pohvalo. Odslej naprej boš mitraljezec in tovariši naj se zgledujejo po tebi...'

Tako razmišlja Rafel. Srce se mu taja od ginjenosti, ko se že vidi čepeti za težkim mitraljezom, ki bevska ra-ta-ta-ta, ra-ta-ta-ta... in krogle tolčejo sovražnika, ki se je razpasel po naši zemlji. Obriše si z dlanjo oči, ki mu jih zaliva dež, in obstane na blatni stezi, ker se je Čopka ustavila.

»Hajdi!« reče Rafel še ves zamaknjen v lepo premišljevanje.

Čopka pa stoji na stezi in se ne gane.

»Hajdi, mrha!« se zadere Rafel jezno in jo švrkne s palico.

Čopka vrti smrček po zraku, potlej zavije na levo.

»Ne tja, rep ti oguljeni, naravnost!«

Čopka pa kar na levo in si ne da nič dopovedati. Dospela sta prav na rob grebena, pod katerim teče globoko spodaj Kolpa, ki je bila tiste dni vsa pregrnjena z meglo, na drugo stran proti Kočevju pa se svet zravna v planoto in tamkaj je na pol požgana vasica. Rafel mora skozi to vas, ne pa tjakaj, kamor mula sili!

Obstal je na razpotju in požvižgal skozi zobe, da bi se mula vrnila. Pa nič! Čopka gre kar naprej in noče v vas.

»Nazaj, ti rečem!« je zavpil.

Čopka pa ne. Lepo z glavo kima in cop, cop po blatu, kakor da je Rafel megla, ne pa njen zapovednik. Le za hip je obstala, zaobrnila glavo proti vasi, smrček je dvignila visoko v zrak, potem pa jo mahnila spet kar naprej.

Raflu se je zazdelo, da je to nekaj drugega kakor navadna živalska trma, saj je bila Čopka ubogljiva, čeprav ji ni bil prijatelj. Prav zato pa ni nikoli poznal njenih posebnih misli, kajti le iskren prijatelj lahko bere prijateljeve misli. Tudi Rafel je gledal proti vasi, toda mokra megla jo je docela pokrila. Vse je bilo tiho, le nekje nad meglo so krakale vrane in spodaj v gozdu se je drla šoja. Daleč daleč, morda blizu Ribnice, se je slišalo roštanje mitraljeza, toda v tistih časih je bila to popevka, ki se je razlegala po vsej naši deželi dan na dan od jutra do večera, zlasti pa ponoči, ko so naši partizani hodili vasovat k sovražniku. Zato se Raflu vse to ni zdelo nič posebnega.

»Ima že spet svoje muhe,« si je mislil Rafel in jeza ga je po­padla, ker je bil ves premočen in od blata posvinjan. Pa mu naj zdaj nagaja še mula?

»Čakaj, ti bom že uravnal pamet na pravo stran!« je dejal glasno.

Zgrabil je mulo za povodec, zavihtel palico, pa jo usekal nekajkrat po bedrih in s silo potegnil na stezo, ki je peljala v vas.

»Tod hodi, trapa!« je zarenčal nanjo.

Čopka je povohala stezo in se ozrla v Rafla s pogledom, v katerem je bilo polno zaničevanja pa tudi grenkosti, kajti palica ji je v bedra užgala pekoče bolečine, in to prav po nedolžnem. Po nedolžnem? Ker je silila po napačni poti? Oh, mula že ve, kam je treba, toda Rafel tega ne ve, kajti če bi vedel, bi šel lepo za mulo po napačni stezi. In ne bi hodil počasi, ampak bi tekel, kar se le da, kajti...

V požgano vas je prišlo tistega dne že navsezgodaj kakih sto belčkov in Švabov iz Kočevja lovit partizane, ker so slutili, da drži tam skozi partizanska kurirska pot. Sklenili so, da uja­mejo vsaj enega kurirja, ki bi jim potem pod muko palic, železnih batin in razbeljenih klešč izdal, do kam vse so speljane niti parti­zanske pošte. Prav takrat ni bilo v bližini nobene partizanske brigade, zato so se tudi upali iz Kočevja. Oficirji so bili Nemci, vojaki, ki so služili sovražniku, pa so bili kmetje in kmečki fantje, izdajalci svoje domovine in svojega rodu. Zato so tudi gledali tako grdo kakor pasjeglavci, kajti vsak izdajalec grdo gleda, ker mu sedi na srcu pregreha.

Toda v vasi jih ni bilo videti. Seveda ne, ker so se bili poskrili za zidovi in zapovedano jim je bilo molčati. Zato je bila videti požgana vas prav tako zapuščena kakor vsakokrat. Ko je Rafel zagledal prve požgane hiše, se mu je mula spet ustavila. Megla se je bila sčasoma tako še bolj zgostila, da nisi videl do konca vasi. Toda Raflu se je mudilo. Čopka se je ustavila tokrat tako odločno, kakor da se ne namerava nikoli več premakniti z mesta. Lepo je pogledala Rafla, tako lepo, kakor nemara še nikoli, in tako bi mu rada nekaj povedala, da bi Rafel, če bi količkaj razumel žival, uganil, da je nekaj hudega v zraku. Čopka se je obrnila, z glavo ga je rahlo dregala v trebuh, češ obrni se, še je čas, potem bo pre­pozno. Skorajda se je Raflu milo storilo, saj take še ni nikdar videl. Toda grenkost in jeza v njegovem srcu sta bili večji kakor nežnost, pa tudi deževalo je vedno huje, zato se ni zmenil za takšne mulje norčije. S palico jo je naravnal proti vasi, kajti tod bo zdaj konec njegove poti. V vasi bo oddal vrečo kurirju sosednje postaje, na svojo mulo naložil drugo vrečo in se bo vrnil. S tovarišem se bosta malce porazgovorila in spet bo minil en dan, jutri pa spet znova in čez nekaj tednov bo že spet v četi, ker se bo potrudil, da bo komandir z njim zadovoljen.

Koj pri prvem požganem zidu se je zgodilo tisto, kar je Čopka slutila, Rafel pa ne. Deset belčkov je planilo izza zidu, in še preden je mogel Rafel doseči svojo puško, ki je visela na sedlu, so ga že držali, butali, brcali in ga zmagoslavno vlekli v vas. »Imamo te, mrha partizanska,« so kričali. »To pot boš visel na drevesu. Le brž h komandantu, da ti izpraša vest!«

Suvali so ga s puškami, udrihali po glavi, se mu smejali in se veselili, ker so ga že videli bingljati na tepki.

Nekdo je otipal vrečo na muli, a ga je drugi takoj zavrnil.

»Ne dotikaj se ničesar, dokler ne pridemo h komandantu!«

Rafel je švedral med njimi ves obunkan in z zobmi je jezno škripal zavoljo svoje neprevidnosti. Ko je opazil, kako vlečejo Čopko za njim, se je spomnil besed svojega komandirja, ko mu je dejal, da je mula bolj pametna kot on. In kaj mu je zdaj v tej stiski storiti? Bo moral zares umreti? Tako mlad in kar tako brez boja, ne da bi počila ena sama puška? Spehali so ga do neke na pol podrte hiše sredi vasi. Čopka pa je ostala daleč zadaj, ker se je upirala hoditi in si je tudi svoje mislila takole:

»Zdaj glej, kako se izmažeš, predrti butec ti tak!«

Tudi mula je bila jezna in nikogar ni pustila blizu. Enega je brcnila v trebuh, da se je zvijal na tleh kakor črv, in pravkar so ga vlekli v bajto, da mu uravnajo čreva. Drugi so se zato gnetli okoli mule le od daleč in preklinjali podivjano žival. Ko se je Rafel ozrl, je bila že toliko zaostala, da je ni skozi meglo prav nič več videl.

Rafla so prignali do podrtije, v kateri je bil njihov komandant. Pred hišo so ga še bolj obstopili, eden izmed njih pa je šel v hišo javit, kakšen plen so zajeli. Zasmehovali so ga in klofutali, Rafel pa je skozi priprte oči bistro pazil, kako bi pobegnil. Pa jih je bilo preveč okoli njega in že so privlekli od nekod povodec, da mu zvežejo roke.

Tedaj je na spodnjem koncu vasi zagrmela puška in še ena, zaropotala pa je tudi brzostrelka...

Belčki okoli Rafla so prebledeli in se zgrozili. Mar jih je napadla partizanska brigada? Njihov komandant je planil iz hiše in se zakadil po cesti. Rafla še pogledati ni utegnil. Belčki, ki so bili okoli njega, so zdirjali za njim, saj je pokalo bliže in bliže. Na mah je bil Rafel sam. Proti njemu pa je drvelo nekaj divjega, pobesnelega, in še preden se je ovedel, je zagledal Čopko, kako mu dirja naproti. Za njo so se podili belčki in streljali po nji, da bi jo zbili na tla. Streli iz brzostrelk so ji preparali vrečo in po vasi so frčali partizanski časopisi kakor jata preplašenih golobov.

Rafel ni prav nič pomišljal. Ko je pridirjala mula do njega, je planil proti njej in se krčevito oklenil njenega vratu. Čutil je, kako ga je krogla ravsnila po nogi. Ali ga je zapeklo!

»Teci, teci, ljubica!« ji je zaklical v uho. »Za najino živ­ljenje gre!«

Čopka se je pognala mimo zadnjih hiš, planila s ceste in kar počez čez gmajno proti gozdu. Že so krogle žvižgale mimo njene glave, pa je tekla in še v diru se ji je srce smejalo od sreče, čeprav jo je zasledovala smrt.

»Oh, ljubica mi je rekel!« si je mislila blaženo. »Morda pa res ni tako slab fant, kakor se kaže!«

Globoko v gozdu sta se ustavila. Čopki so noge kar klecale in zdrknila je na zemljo smrtno utrujena. Rafel je tudi obležal, ker ga je neznansko bolela noga. Vendar se je navzlic bolečini spehal na kolena in pogledal, kaj je z mulo. Krvavela je na več krajih, a krogle so jo le ošvrkale. Bila je izmučena in gledala je Rafla, gledala tako sila zvesto in vdano, da ni mogel prenesti tega pogleda. Zdrknil je na zemljo, zaril glavo v svoje dlani in zaihtel, kakor še nikoli v življenju. Jokal je od sreče, ker je ušel smrti, jokal je, ker je delal tolikokrat krivico živali, ki mu je v najhujši nevarnosti ostala zvesta in ga rešila.

Ko si je obvezal rano na nogi, je obrisal rane tudi Čopki in čeprav jo je žgalo, ker je z žganjem izpiral, je vedela, da ji hoče Rafel dobro. Rafel pa je še odprl torbo in ji je dal ves kos kruha, ki ga je imel s seboj za popotnico.

Toda kaj se je zgodilo v vasi? Čopka se je upirala in upirala, brcala je in grizla in ker so odgnali Rafla daleč naprej, se je otresla vseh, ki so rinili k nji in se je pognala v dir. Belčki, preplašeni, da jim ne bi mula z dragocenim tovorom ušla, so pričeli streljati po nji. Belčki na drugem koncu vasi, ki niso zaradi megle videli, kaj se godi tamkaj, so bili prepričani, da jih je napadla partizanska brigada. Zbežali so, kakor smo že slišali, s komandantom vred med zidove in pričeli streljati nazaj. In tako so med seboj nekatere svojih ubili, še več pa jih ranili. Tisti, ki so ostali živi, pa so pobirali partizanske časopise, in ko so jih doma naskrivaj brali, jih je pekla vest.