Črevec

Črevec

Črivec (črevec) je nadležen plevel. Vselej, kadar ga zagleda, je kmetova¬lec ob dobro voljo, pa naj ga najde na njivi ali na travniku. Robantil bo, naj naleti na rdečega, belega ali zelenega . Črivec moreš porabiti samo za steljo, pa še za to ni priporočljiv, ker se v gnoju zaredi. Kdo bi torej cenil ta plevel? Edino Peklenšček. Bilo je v tistih starih časih, ko je bilo na svetu še dobro. Se samemu Vragu iz pekla je bilo kakor v Indiji Koromandiji. Smel je hoditi po vsem svetu. Zanj v ni bilo meja. Se s plotom mu ni nihče zagradil poti. Imel je res zlate čase. Naj bi danes poskusil kaj takega, gotovo bi si polomil roge! Hudobi je svoboda odklenkala! Pa je nekoč le prišel pravemu v pest. Zaprl je Rogača v steklenico in jo postavil na sonce. Hudoba je prestajala silne težave in bolečine, kajti svetloba ji je strašno zoprna. Mimo je prišel kmetic in slišal v steklenici jok in stok. Pogledal je in tedaj ga je Hudoba zaprosila, da bi jo rešil. A kmet se ni hotel prenagliti. Rogač mu je obljubil zlate gradove za svobodo. Kmet je že hotel oditi, tedaj pa je Vrag še bolj milo prosil in obljubil kmetiču, da mu pokaže vse zdravilne rastline, ki rastejo na polju, ob potokih in v gozdu. To je več vredno kakor vsi zlati gradovi sveta. Ponudba je bila kmetu tako všeč, da je odprl steklenico in spustil najhujšega sovražnika človeštva na svobodo. Komaj je Vrag prišel na zrak in se dobro pretegnil, je zaklel, ker je stopil na črivec. Kmetu pa je rekel: »Vidiš, to je črivec, ki napravi drisko.« Kmet je bil hud in ni verjel, da bi bil ta plevel za rabo. Spri se je z Vragom in ga nazadnje zapodil sebi in vsem ljudem v škodo. Radovednost je gnala kmeta, da je poskusil to sredstvo in res je učinkovalo tako, da je bilo strah in groza.

 Z latinskim imenom pravijo črevcu »stellaria media«. Po Koroškem tudi znamo nekaj latinščine in pravimo »stelarija« pojedini po končanem spravljanju stelje.