Črez Štilfski prelaz: Odlomek s počitniškega potovanja
| Črez Štilfski prelaz Avgust Šabec |
| |||||||||||
Eno najlepših potovanj po romantični Tirolski je gotovo potovanje od Bolcana črez Štilfski prelaz v dolino Miinsterthal v Švici ter odtod do Landeka. Spomini na te krasne kraje me silijo, da to sicer dolgo, a velezanimivo pot malo natančneje opišem ter tako mogoče kakega potovalca izpodbudim, da si jih osebno ogleda. Potovalcu nudijo ravno ti kraji vsega, kar poželi njega potovanja željno srce.
Bolcan, kjer sva s tovarišem pričela to dolgo pot, je dokaj prijetno trgovsko mesto. Hrani v sebi marsikatere zanimivosti iz prejšnjih časov, ko je še slovelo kot prvo trgovsko mesto med jugom in severom. V šestih urah, ob neznosni vročini, ki je meseca avgusta v teh krajih, sva prišla v Meran. Tako vroče mi še ni bilo nikdar kakor na tej poti.
Svet od Bolcana proti Meranu je sprva precej pust in močvirnat, zlasti ob obrežju reke Adiže; tem lepši pa je ob podnožju to veliko kotlino obkrožujočih gora, kjer raste izborna tirolska kapljica. Meran, ki leži 32 km od Bolcana, se ne imenuje zastonj „raj Tirolske". To mesto in njega okolica je res pravcat raj. Sredi mogočnih gora in hribov, polnih gradov in razvalin iz prejšnjih dob, leži med vinogradi in sadnimi vrti mesto, ki se vidi na prvi pogled res kakor vrt. Vse je tako lepo, da bi človek le gledal in gledal. Izmed obilih gradov — menda nekaj nad dvajset — je najvažnejši grad Tirol, sedež nekdanjih tirolskih grofov. Dandanes je grad že večinoma razpadel; le v enem delu še hranijo različne zgodovinske ostaline nekdanjih posestnikov gradu. V pičli uri sva dospela tja, in ni bilo nama žal, ker poleg tega sva uživala še lep pogled po meranski kotlini. V mestu, kjer se še po noči ne shladi, je v tem času neznosna vročina; zato pa je tudi malo tujcev ob tej dobi tam, tem več jih je pa po zimi, ko vse mrgoli ljudstva. Saj Meran ne pozna zime!
Poleg drugih zanimivosti, ki jih ima to moderno mesto, je nama najbolj ugajala noša priprostega naroda okoli Merana, zlasti „Passeiercev", rojakov slavnega Andreja Hoferja. Moški nosijo dolge hlače in čižme. Srajco imajo v rokavcih široko in nabrano ter prav kratek telovnik. Črez telovnik imajo prav karakteristične zelene naramnice, ki se zadaj križajo, spredaj pa na treh delih s kljukicami spete nosijo hlače. Sukenj navadno v tem letnem času nimajo. Najoriginalnejši je pa klobuk, ki je okrogel ter se stožčasto zožuje proti vrhu. Okrog klobuka so speljane ali zelene ali pa rdeče vrvice. Kakor so nama pravili, imajo fantje rdeče, a možje zelene vrvice. Ženske nosijo kratke rokavce, ki so pripeti z rdečim trakom pri dekletih, a z zelenim pri ženah nad komolcema.
Prav težko nama je bilo pri srcu, ko sva drugega dne rano zapustila Meran. Polagoma se dviguje cesta iz mesta proti majhnemu sedlu, Töll imenovanemu, ki loči meransko kotlino od prostrane, ob Adiži ležeče doline, imenovane Vintschgau. Mogočno šumi spodaj ob tem sedlu reka Adiža po skalovju ter se v hitrem teku spušča v prostrano kotlino. Še en pogled na obširno kotlino z nje južnim značajem in drugimi krasotami, in zagrnila nama je mesto ob sedlu ležeča gora. V treh urah sva dospela na prvo poštno postajališče od Merana, oziroma zadnje od Landeka, imenovano Naturns. Ne daleč odtod se cepi cesta v dolino Schnalzer, ki je v turističnem oziru zlasti za obiskovalca Ötzthalskih planin važna. Pri vasi Staben, komaj par minut proč, je majhno žveplenato kopališče Kochelmoos, katerega zdravilno moč prav radi uporabljajo tamošnji kmetje in kmetice, pa tudi njih hlapci in dekle. Od kopeli pa hočejo ti ljudje imeti še več nego užitek. Da kopel močneje vpliva, in da se po nepotrebnem denar ne zapravlja, sedi oseba dopoldan in popoldan v leseni pripravi, in da zdravilna moč ne izpuhti, gleda samo glava iz nje, vse drugo je zaprto v posodi. Midva seveda nisva užila teh ceremonij, ki bi predolgo trajale; skopala sva se in šla. Kako so naju pa gledali ter si gotovo mislili: Proč vržen denar za tako malo časa kopanja!
Odtod vodi lepa cesta ves čas ob reki Adiži mimo vinogradov ter prijaznih vasi do gradu, ali bolje, razvaline Castellbell. Tik nad njo se dviguje kakor kakšna trdnjava ta leta 1838. pogoreli grad. Od gradu Castellbell sva prišla preko lepega novega mostu na desni breg Adiže ter po šesturnem maršu dospela do druge poštne postaje Latsch. Že ime samo na sebi, če bi drugega ne bilo, naju je spominjalo, da sva lačna, a še bolj žejna. Vprav poletna vročina naju je zmučila tako, da sva sklenila do večernega hladu ostati v tej vasi. Presedela pa nisva v gostilnici, ampak šla sva na pLano ter ogledovala prvič v življenju tako od blizu ledenike. Kako mogočen vtisk je napravil prvi pogled na te z večnim snegom in ledom pokrite gore na naju, mi ni možno popisati. Z enim samim pogledom sva pregledala takorekoč vse, kar nudi narava. V dolini bogati vinogradi, nad njimi prostrana polja, za temi zeleni gozdovi in v ozadju bele glave orjaških ledenikov. Koga bi ne prevzel ta pogled? Med tem opazovanjem nama je smuknilo solnce izpred oči ter naju opozorilo, da treba dalje do kraja, določenega v programu. Mrak je bil že davno legel na zemljo, a solnčni žarki so se še vedno topili in lesketali po prostranih snežiščih, dokler tudi njih ni objela tiha noč. Prehodivša tisti dan 35km, sva položila v vasi Schlanderns svoje trudne ude k počitku.
Rano drugega dne sva odrinila naprej. Prej ozka dolina, po kateri se pretaka reka Adiža, se tukaj izdatno razširi. Od vasi Schlanderns je cesta precej napeta. Dokler se nama ni prikazala na najvišjem mestu ceste kapelica, odkoder se odpre diven pogled, se nama je bilo vkljub zgodnjemu jutru potiti. Odtod pa sva jo urnih korakov mahnila mimo kraja Laas, znanega po marmorju, ki se dobiva tu, do vasi Eyrs, kjer se cepi cesta, ki vodi črez Štilfski prelaz v Italijo, od ceste, ki vodi naprej do Landeka.
Cesta črez Štilfski prelaz je dosedaj najvišja vozna cesta v Evropi. Zidala jo je avstrijska vlada od leta 1820.—1825. Cesta veže zgornjo Italijo s Tirolskim. Nje severna stran ponuja popotniku prekrasen razgled, a nje južna stran se odlikuje po zelo umetni izpeljavi.
Pri Eyrsu sva zapustila glavno cesto ter krenila na cesto, ki naju naj bi vodila črez ta prelaz. V eni uri sva dospela do vasi Prad, kjer se cesta začne šele vzdigovati. Do te vasice pa vodi ob Trafojskem potoku, ki poplavlja in zasiplje ob povodnji s svojim prodom prostrano kotlinico tja do izliva v Adižo, cesta, kakor bi ustrelil ravno naprej, tako da že spočetka vidiš nje konec v vasi. Takoj za vasjo se začenja cesta polagoma vzdigovati, obenem se pa začenja tudi divjeromantična Trafojska dolina, po kateri šumi Trafojski potok. Dolina je tukaj izdatno ožja, zato tudi Trafojski potok čimdalje bolj buči in dela obilo večjih in manjših slapov. Ne daleč od vasi Prad sva zapazila visoko na desni strani doline vas, ki si lahko šteje v čast, da so po njej imenovali prelaz in cesto. Mična, lepo ležeča vasica se zove Štilfs (Stelvio). V dveh urah sva dospela do trdnjavice „Gomagoi". Še danes mi je žal, da si nisva ogledala doline Sulden, ki je baje najlepša in najromantičnejša v Alpah, kamor vodi od Gomagoia lepa nova cesta. Dolinica, po kateri se pretaka potok Sulden, ki se pri Gomagoiu združuje s Trafojskim potokom, sega prav v osrčje orjaka Avstrijskih Alp — Ortlerja. Premalo nama je bila znana ta dolinica, zato si je nisva ogledala, ampak sva kar skozi trdnjavico naprej korakala. Onkraj trdnjavice prišedša, sva se ustavila, da bi si jo malo od zunaj pogledala, a ročno je bil pri naju na straži stoječi vojak ter nama brez vprašanja pokazal, kod se gre naprej. Godilo se nama je še precej dobro, da nama je pokazal, kod se gre „naprej"; dosti slabše se godi marsikateremu turistu, ki si upa kaj skicirati. Takemu takoj pokažejo, kod se gre „nazaj", in sicer z vojaškim spremstvom, kjer se mu je treba izkazati, da ni kak izdajalec domovine. Ubogala sva in šla naprej, da ne bi se bilo tudi nama zgodilo kaj enakega, in da ne bi bila po nepotrebnem tratila zlatega časa potovanja. Ta trdnjavica je tam kakor na mestu. Trafojsko dolino stesnjujejo tod nepristopne gore. V poldrugi uri sva dospela v najlepšo in najidilnejšo vasico, kar sem jih videl, v Trafoi, ki leži 1541m nad morjem. Cesta je tukaj zelo napeta, po nekaterih krajih pa dolina tako ozka, da sva morala štirikrat z enega na drugi breg potoka prestopiti. Malo pred prihodom v vasico nama se je odprla čudovito lepa panorama Ortlerjevega pogorja s premnogimi ledeniki in snežniki. Kdor je užil ta pogled, ne pozabi ga nikdar! Visoko je še stalo solnce, a naju je jelo zebsti — saj sva bila v bližini večnega ledu. Vasica je prav neznatna, a pri vsem tem je kar mrgolelo ljudi — tujcev.
Dasi bi bila spala, kjer bi bilo, sva si vendar najprej preskrbela ležišče, in to čisto v priprosti krčmi, ki se pa imenuje „Hotel Ortler". Malo čudno se mi je zdelo to ime, a uganil sem takoj, ko sem vprašal, koliko stane prenočišče, zakaj se priprosta krčma tako imenuje. Da ima ta „hotel" tudi „zaznamek tujcev", nisem mislil. Pregledovela sva to knjigo od početka do konca, našla imena raznih imenitnih oseb od blizu in daleč, le Slovenca ni bilo v njej zapisanega. Mislil sem si pač pri tem: Ko bi dragi moji rojaki vedeli, kako lepo je tukaj, gotovo bi kateri izmed turistov te kraje obiskal. Počitka sva bila sicer potrebna, a da ne bi šla k onim znanim „Sv. trem studencem", bi bilo neodpustno. V treh četrtih ure sva bila tam. Leta 1643. sezidana cerkvica in zraven nje postavljeni trije kipi: Jezus, Marija in sv. Janez, katerim iz prsi teče po železnih ceveh kristalno čista, mrzla studenčnica, označujejo to daleč naokoli znano božjo pot „Pri sv. treh studencih". Tesno postaja človeku pri srcu, ko stopi na ta samotni kraj, ki leži tikoma ob podnožju ogromnih ledenikov, iz katerih se zbira umazani Trafojski potok. Zapustivša ta samotni kraj, ki kar z grozo navdaja, sva se vrnila nazaj v Trafoi ter z drugimi tujci vred ogledovala neposrednje pred nami se nahajajoča čudesa do pozne ure.
Ko sva drugo jutro zapuščala Trafoi, je rosilo. Meni kar ni šlo v glavo, kako je to mogoče: prejšnji dan tako lep, večer tako čist, a danes deži. Potolažil naju je cestar, češ, da je to običajna jutranja rosa in da ne bo hudega. Imel je prav. V kratkem času se je zjasnilo, in postal je lep dan. V velikanskih ovinkih se vzpenja cesta čimdalje više in više. Vsa Evropa nima glede naravne lepote in umetnosti lepše ceste, nego je ta, zato ne slovi ne le kot najvišja, ampak tudi kot najlepša gorska vozna cesta. Da je tako imenitno izpeljana, imajo se zahvaliti Tirolci in sosednji prebivalci največ cesarju Francu I., ki jo je dal zgolj iz vojaških ozirov delati. Stala je 2.901.000 goldinarjev. Da dospeš do vrhunca, moraš prehoditi 38 serpentin. Svojemu prvotnemu namenu je cesta res služila ob vojskah z Lahi in Švicarji. Dandanes vidiš na njej le obilo voz, oziroma potnikov, ki si hodijo v te kraje krepit zdravje in ogledovat velikanske ledenike.
V eni uri sva dospela v najbolj zanimivi kraj na vsej cesti, v Weisse Knott, ki leži 1924m visoko. Ime ima ta kraj od velike, skoraj navpične bele skale, ki sega v dolino. Prekrasen pogled se odpre popotniku na ogromna ledena polja, ki se mu zde tako blizu, da bi lahko kamen zalučal nanje. Velikanska ledišča, ki segajo od vrhov tega pogorja pa do one znane cerkvice „Pri sv. treh studencih", se leskečejo zdaj modro, zdaj zeleno in dajo potovalcu izreden užitek. Na tem mestu so postavili tudi obelisk iz marmorja na čast prvemu splezatelju na Ortler, Jožefu Pichlerju. V pol ure odtod sva dospela do ostankov trdnjave Cantoniera del Bosco, ki je bila v letu 1848. razrušena, in v eni uri do Franzenshöhe, 2188m visokega kraja. Drevje je izginilo, le tuintam se vidi kak pritlikav borovec; tem imenitnejše pa je, da se ravno tu pričenja bujna alpinska flora, in da nama je ravno tu pokazal Ortler svojo vedno belo kapo. Do vrha sedla je odtod še dve uri. V velikanskih serpentinah, katerim so na nasprotni strani sosedje ledeniki in morene, sva korakala večinoma še po snegu vedno više in više. Pihalo je tako, da so nama kar solze tekle iz oči, a zeblo naju je bolj nego ob najhujši zimi. Prišla sva vsa premražena polagoma na vrh, imenovan „Ferdinands-höhe". Vse belo kot pri nas po zimi je bilo tu, in to sredi meseca avgusta. Tik ceste, kjer je najvišje mesto, stoji kamenit steber, ki označuje visokost 2814m, ki pa ni prava, ker prelaz ima le 2760m. Pa naj bo toliko in toliko, visok je in le za 105m nižji od našega Triglava. Ker naju je vedno bolj mrazilo, sva stopila v majhno kočico ob cesti, imenovano Dreisprachen, da se malo pogrejeva in okrepčava — pa le malo — ker tukaj v tej visočini je vse grozno drago. Neposrednje za kočico sega ledenik daleč v dolino. Dasi nisva bila opravljena za hojo črez ledenik, sva se vendar spustila nanj, a to le zavoljo tega, da sva si od blizu ogledala to čudovito lepo barvo večnega ledu.
Zapustila sva kmalu ta kraj, zapustila obenem avstrijsko mejo ter v treh četrtih ure dospela do prvega laškega kraja St. Maria IV. Cantoniera, ležečega 2485m visoko. Ta kraj je najvišji, redno tudi po zimi obljuden kraj v Evropi ter za 423m višji nego bivališče Sv. Got-harda. Na desno odtod se cepi črez Wormski prelaz cesta, katero so ravno izdelovali, skozi dolino Muranca ter vodi v Švico. Tudi midva kakor pred nami veliko idočih delavcev sva krenila črez ta 2512m visoki prelaz navzdol. Ta prelaz je bil svoje čase edina zveza med dolinama, po katerih tečeta reka Adda in Adiža.
Še tistega dne sva dospela v štirih urah v kraj St. Maria in Münsterthal v Švici ter odtod skozi Taufers na Tirolsko nazaj v Mals, iz rimskih časov znani kraj zgornje Vintschgauske doline. Prejšnji prebivalci te doline so se imenovali „Venosti", odtod ima baje dolina ime Vintschgau.
Trg Mals ima sedem važnejših ostalin zgodovinske vrednosti, to so večinoma napol porušeni stolpi, izmed katerih je najvažnejši na razvalini „Fröhlichsburg", ki izvira baje še iz rimskih časov. Ne daleč odtod leži mestece Glurns. Prebivalci teh dveh krajev si niso nič prijazni med seboj, dasi je prebivalstvo te doline sploh izredno miroljubnega značaja. Nesporazumnost izvira največ odtod, ker je trg Mals večji in imenitnejši od malega mesteca Glurns. Brez pomena pa ta nesporazumnost tudi ni, ker oba kraja tekmujeta, da bi z olepšavanjem drug drugega prekosila. Najhujše je pa to, da morajo prebivalci Malsa v Glurns hoditi na sodišče. To se jim zdi skrajno poniževalno. Da si svojo nevoljo nekoliko zmanjšujejo, pripovedujejo kaj radi potujočim, kako so bile leta 1520. obsojene poljske miši, da morajo v 14 dneh zapustiti polja vasic Sulden in Štilfs. Stvar, ki prebivalce mesta Glurns zelo jezi, je baje resnična, kakor je razvidno iz Hormayrove knjige „Archiv für Geographie und Historie". Najsi bode že tako ali tako, nama se je zdela smešna.
Svet od Malsa naprej postaja pust in enoličen, ne imenuje se zastonj „Malser Heide". Malokakšen dan je tukaj brez vetra, a po zimi in tudi pozno jeseni divjajo tod hudi viharji z velikanskimi zameti. V dvanajstem stoletju so osnovale dobre roke na tej pustinji zavetišče, imenovano „St. Valentin", katerega oskrbnik je imel nalogo, s svojimi hlapci ob viharnih dnevih, zlasti večerih pomagati tistim, ki so pot zgrešili, in jih spraviti do zavetišča. Dandanes je zavetišče bolnica. Tudi tega dne, ko sva midva tod korakala, je pihala taka sapa, da so nama kar solze tekle iz oči. Svet bi bil tukaj še bolj enoličen, ko ne bi ga oživljala tri jezerca, ki slede neposrednje drugo za drugim. Prvo se imenuje „Heider- oder Weissensee", drugo „Mitter- oder Grauersee", a tretje „Reschen- oder Grünersee". Svoja imena imajo jezera deloma od krajev, ki leže ob njih, deloma od vodne barve. Po leti, ko se po snežnikih led topi, prinašajo hudourniki ob nevihtah s to vodo tudi drugih snovi v jezero, zato dobi srednje jezero nekako umazano-sivo barvo, odtod njegovo ime. Od te umazanosti dobi tudi prvo jezero bolj mlečno barvo, le zadnje ostane čisto, lepo temno-zeleno. Vsa tri jezera so bogata rib, a kljub temu niso nič cenejše, morebiti še dražje nego drugod. To sva midva, oziroma najine denarnice, predobro občutila. Bilo je že blizu poldneva, ko prideva v vas Reschen ob zadnjem jezeru. Nadejaje se, da ribe ne bodo drage, si naročiva vsak eno porcijo. Ko sem vprašal za račun, se mi je zdel tako čuden, da sem nehote vprašal: „Für beide so viel?" „A nein", pravi gostilničar nato, „nur für einen Herrn". Plačala sva, a povem odkrito, da bi bilo še za oba preveč. Sva bila pač tujca.
Takoj za vasjo se nama je bilo posloviti od znanih sneženih poljan Ortlerjevih. Še en pogled nanje, na tri jezerca, in vse se nama je zakrilo za goro. V pol uri sva dospela do razvodja med Črnim in Adrijanskim morjem, do Reschen-Scheidecka, ki leži 1494m nad morjem. Svet se namreč od Malsa dotod vedno polagoma dviguje. Na levi strani dolinice med travniki izvira majhen studenček, komaj dobro ped velik, ki se vprav po kačje vije med travniki naprej ter se polagoma spušča do jezera Reschen; to je Adiža, ki ima tu svoj izvor. V dobri uri sva dospela v Nauders ter odtod navzdol do trdnjavice Nauders. Že od daleč se nama je dozdevalo, da naju tu čaka izreden užitek. In nisva se varala. Trdnjavica leži med visokimi, navpičnimi stenami, ki cesto popolnoma zapirajo, tako da je le zanjo in trdnjavico prostora, človeka kar prevzame, ko začne dalje stopati. Globoko pod cesto teče reka Ina, a na obeh straneh jo obdajajo skoraj navpično stoječe gore, tako visoke, da vlada tu pravcata nenaravna tema. Ni čuda, da je človeka groza, ko vidi nenadoma ta prizor. V treh četrtih ure odtod sva prišla v Hoch-Finstermünz ter odtod polagoma vedno med visokimi gorami po zelo umetno izpeljani cesti v vas Pfunds, kjer sva prenočila. Ves čas ob reki Ini, sva korakala drugega dne mimo vasi Ried, Prutz do Landeka. Če polagoma greš, je hoje za en dan. Nekako s spoštovanjem sva šla po tej s krvjo namočeni zemlji, kjer so hrabri Tirolci branili rodno zemljo sovražnih napadov. Znane bitke iz 1. 1703. in 1809. so ovekovečene ne le v zgodovini Tirolske, ampak tudi v zgodovini naše širše avstrijske zgodovine. Saj so ravno tu pokazali Tirolci, kako je drage volje prelivati kri za ljubljeno domovino. Ploča pri „Pontlaškem mostu" preko Ine spominja popotnika teh dogodkov. Bilo je že pozno popoldan, ko sva dospela v Landek. Odtod sva drugega dne nadaljevala svoje potovanje na Predarlberško.