Črez Kavkaško pogorje

Črez Kavkaško pogorje
Ljudevit Stiasny
Spisal L. Stiasny
Izdano: Planinski vestnik Februarja 1901, l. 7, št. 2, str. 17-21;
Planinski vestnik april 1901, leto 7, št. 4, str. 49-53
Planinski vestnik maj 1901, leto 7, št. 5, str. 65-70;
Viri: dLib 2
dLib 4
dLib 5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Dalje.)
Z Osetincem sva kmalu prišla do njegove sakle (hiše). Povabil me je v svoj dom ter me pogostil z rakijem (žganjem) ter ovčjim sirom. Zahvalil sem ga ter šel dalje. Kmalu sem prišel na vrh hriba, kjer je stala majhna kapelica. Spredaj je bil križ, a zadaj jelenovi rogovi, saj je tu krščanstvo s paganstvom še zelo pomešano. Sploh sem jelenje rogove v tej okolici večkrat opazil. Bil sem že v višini nad 2000 m, vendar je tod še rasla lepa trava, a tudi čres in druga zelišča, ki rastejo na naših planinah.

Ko grem dalje po planini, pridivjata hipoma dva psa iz bližnjega aula. Bila sta večja nego psi v dolini, a eden je imel ves krvav gobec, znak da je bil nedavno v boju. Psi so namreč tod zelo divji, ker so križani z volkom ali šakalom, saj morajo braniti črede divjih zveri in tatov. Ker sta me hotela napasti, sem kričal pa mahal s palico, kar je bilo mogoče, a vse ni nič pomagalo. Obžaloval sem, da nisem imel revolverja. Ker sta bila vedno bolj divja in me nista pustila ne naprej ne nazaj, mislil sem že, da se ju ne ubranim. Silno sem se potil in že sem obupaval. Kar se spomnim neke pripovedke starega lovca, ki ga je zasledoval ranjen medved. Lovec se je rešil na ta način da je pometal strani zaporedoma torbo, suknjo itd. Medved je vse to poduhal ter raztrgal, a se pri tem toliko zamudil, da je ubežal lovec do koče. Hitro vržem strani svoj nahrbtnik. Ko pa psa to vidita, ga poduhata, potem pa sedeta vsak na eno stran. Bežim torej do ceste, kjer sem bil varen pred psi. Tu sedem, kajti priznati moram, da so se mi hlače precej tresle. Počijem si malo, potem pa premišljujem, kako bi dobil svoj nahrbtnik. Da nisem mislil sam iti ponj, je samo ob sebi umevno. Malo niže zagledam osetinskega cestarja. Grem k njemu ter mu obljubim denarja, ako mi prinese nahrbtnik. Cestar se takoj odpravi z lopato in metlo Ko pa pride do psov in hoče vzeti nahrbtnik, ga napadeta, in komaj se jima je ubranil. Zbežal je na cesto, šel nekoliko dalje ter začel kričati. Kmalu je sklical iz bližnjega aula nekega Osetinca, ki je potem spodil svoja psa domov, a meni prinesel nahrbtnik. Šel sem dalje po cesti ter se odslej ogibal vseh bližnjic, kadar sem hodil sam.

Ko pa sem ogledoval krasni razgled na Kajšaursko dolino, sem pozabil kmalu vražja psa. Z vseh strani vidiš strme, s travo obrasle gore z rdečimi skalami, pokritimi z dolgim zelenim bršljanom, drugod zopet gosto javorovo grmovje. Tuintam se kažejo na pobočju rumeni sledovi hudournikov in tam zelo visoko zlati rob sneženih gora. Spodaj pa teče bela Aragva z nekim drugim potokom, ki skaklja iz temne soteske ter se vije kakor srebrna nit, lesketajoč se liki kačje luskine.

Pred seboj, precej više, sem že videl postajo Gudaur. Pridružil sem se nekemu Osetincu, ki je vodil konja na goro. Njegova obleka je bila že precej razcapana, čeprav je bil njegov kindžal dragocen, a glej ga gizdalina! Med potjo se je ogledoval v zrcalu ter si gladil z glavnikom brado, jaz pa sem opazoval čerkesko sedlo in stremene, ki so skoro po vsem Kavkazu v rabi. Onkraj doline na strmem, nad 2000 m visokem pobočju se vidijo njive. V visočinah in na pobočjih, kjer bi pri nas pasli kvečjemu ovce, pridelujejo še ječmen. Osetinci so pač priden narod. Razen tega imajo le malo rodovitne zemlje, ki je tod zelo draga. „Desjatinja" se namreč plačuje tu do 3000 rubljev, dočim se v stepi lahko dobi pod 100 rubljev. Vendar se Osetinci od svojih rodnih krajev nočejo ločiti. Poprej so tudi veliko zaslužili s priprego, a odkar pošiljajo zadnja leta največ tovore iz zakavkaških krajev po morju dalje v Rusijo, odpadel jim je ta zaslužek. Posebno značilna je sledeča anekdota: Osetinec gre iz aula, da bi posejal svoje tri njive. Sleče si burko (plašč), da bi ga ne zavirala pri delu. Poseje prvo in drugo, a tretje ne more dobiti. „Gotovo mi jo je šajtan (vrag) vzel", misli si Osetinec ter se odpravlja domov. Obleče si burko, a glej! tretja njiva se mu prikaže...

2. Iz Gudaura v KobiUredi

Nekako ob 10. uri sem prišel na postajo Gudaur, ki je razpoložena ob pobočju Gud-gore v višini 7327 črevljev ali 2271 m. Zraven postaje je kamenena kapelica, nekoliko gostilnic, poštno poslopje in poslopje cestne uprave. Nisem vendar ogledoval dolgo prekrasne in obširne panorame na dolino, ampak krenil sem v postajo, da dobim čaja. 2271 m nad morjem, a toliko muh! Da, kjer je toliko konj v hlevih — hlevi imajo prostora za več nego 100 konj — tam je sigurno tudi mnogo muh. Sicer je pa toplomer kazal 12°R, Naročim si čaja! V skledici za sladkor so bile tudi srebrne klešče, toda bufetčik jih je takoj skril, češ, kdo bo zaupal takemu, ki potuje peš.

Črez nekoliko časa se je pripeljal neki francoski inženir, ki živi v Kavkazu že 23 let, kakor mi je pripovedoval. Govoril je dobro ruski, le namesto „da", kar v Kavkazu rabijo za trdilnico, je govoril „ui". Prisedel je k meni, in kmalu sva se živahno razgovarjala. Zelo je hvalil vojno gruzinsko cesto, osobito Zemloljetski spusk ter je trdil, da enake ni na svetu. „Ta cesta je vendar tako draga", je nadaljeval, „da bi jo lahko pokrili s cekini. Bog biva visoko, in car je daleč, so si mislili ruski inženirji ter si napolnili svoje žepe." Na moje vprašanje, ali je Kavkaz, odkar on tu biva, zelo napredoval, mi je zatrjeval, da je napredek velikanski, a da bi se še veliko lahko storilo, ker so kavkaške pokrajine zelo bogate. Pripovedoval mi je tudi, da pride črez tri tedne okolo 65 francoskih geologov, inženirjev, profesorjev itd., da si ogledajo ruska kopališča, vojno gruzinsko cesto, Baku, Tiflis itd. „V Kavkazu je že marsikaj", je pripomnil, „da se tudi evropski učenjaki lahko učijo."

Žal mi je bilo, da se je kmalu odpeljal. Okrepčal sem se še z izborno rusko juho z borščem, potem pa se zopet odpravil dalje.

Cesta vodi iz Gudaura v krasnih serpentinah na vrh gore. Na desni strani je Gud-gora, na levi pa gora Semibratov (ima 7 vrhuncev), a med njima se vije cesta. Nekoliko naprej je zopet zijal globok prepad. Tam doli se peni bela Aragva, a tam dalje se vidi osetinska vas kakor lastovičje gnezdo. Dalje vodi cesta pod petimi kritimi koridori, zgrajenimi v obrambo proti zametom in plazovom, ki se vale z Gud-gore. Eden koridor ali polutunel, v katerem sta dve svetiljki, je dolg 1 versto. Dalje so zopet nekoliko više od ceste rovi z jarki, da zadržujejo plazove. Nekateri zidovi so bili vendar že porušeni, znak, da tudi ti rovi ne ubranijo vselej ceste plazovom.

Napol pota iz Gudaura na goro (2½ verste) je pod drevesom ob cesti studenec, ob katerem stoji tudi križ. B. Stern je smatral ta križ za spominek, da so bili tu oropani in ubiti potniki. Vendar to ni drugega nego osetinski grobni spominek, kjer se Osetinci večkrat v letu s sorodniki shajajo ter se spominjajo s pojedino umrlega svojca. Osetinci so bili namreč poprej mohamedanci ter so ohranili nekoliko mohamedanskih običajev. Mohamedanci namreč ne smatrajo pokopališča za kraj žalosti ter prirejajo na njem piknike. Tudi se vidijo tu pokoncu stoječi grobni spominki, ki spominjajo na mohamedanske.

Cesta je krasno izpeljana na goro. Na desni strani pa semtertja vidimo še staro cesto, ki je poprej držala po Črtovi dolini naravnost navzdol. Bila je tako strma, da so spuščali po njej pred desetletji mnogokrat blago v izdolbenih deblih. Kako težavno je pa bilo potovati po stari cesti, nam krasno pripovedujeta ruska pesnika Lermontov in Puškin. Stara cesta je vendar zapuščena že črez 30 let. Nekaterim je „Črtova dolina" še vedno „Vražja dolina", čeprav je že Lermontov dokazal, da „črt" ne pomeni tu „vraga", ampak črto. Žal, da se je prvim pridružil tudi Hoić ter celo v svoji sicer izborni knjigi „Slike iz zemljepisja. Rusija" sprejel celo sliko stare ceste, ki je že 30 let zapuščena.

Malo naprej se odkriva razgled na goro Semibratov, in odtod sem prišel kmalu na najvišje mesto te ceste. Tu stoji majhen obelisk z napisom „Krestovoj Pereval 7694 črevljev (2385 m)". Še više so cestarna, mitnica ter meteorološka postaja. Par sto korakov ob robu planine pa se vidi že star križ. Šel sem torej na najvišje mesto ter legel v travo. 7719 črevljev visoko, a rasla je prav lepa trava. Ko bi ne vedel iz zemljevidov in knjig, sodil bi, da sem komaj 1500 m visoko. Tudi gora Semibratov ter Gud-gora sta obrasli na južni strani do vrha, in še više, nego je naš Triglav, so pasli ovce. Planjava mi je kaj ugajala. Ko bi imeli tako v Švici ali na Tirolskem v tej visočini, nastalo bi gotovo kmalu cele vrste hotelov, gostilnic itd., a tu ni bilo niti ene krčme. Prav nič je vendar nisem pogrešal. Saj smo tu z naravo sami, in toliko večji je užitek. Stopil sem še h križu, ki stoji ob robu planjave. Tako panoramo vidite redkokje! Pod mano se je odkrivala Kajšaurska dolina, od Aragve kakor od dveh niti prepletena. Na desno in levo so se vzdigovale amfiteatralno gore, zarasle zgoraj s travo, a spodaj z gozdom. V daljavi, tam v nasprotni strani, pa se vzpenjajo zopet gore, ki so pokrite zgoraj z večnim snegom. Težko sem se ločil ter hitel dalje, ker sem se bal, da bi me ne ujela popoldne zopet nevihta.

Odtod vodi cesta v Vladikavkaz skoraj ves čas navzdol, saj se zniža do tja za 1742 m. Za dve versti drži most črez potok Bajdar, a na drugi strani je aul Bajdar, katerega prebivalci pomagajo potnikom ob nesrečah po plazovih. Malo dalje teče kar črez cesto majhen potok. Bil je preširok, da bi ga preskočil; moral sem se sezuti ter ga prebresti, kar meni na tej cesti ni bilo nič novega. Ker hudourniki radi odnašajo ob nalivih mostove, narede raje zidano cesto, črez katero teče voda in nosi kamenje v reko. Nisem se vendar nikdar jezil, ako sem se moral sezuti, vsaj sem si ohladil noge v mrzli vodi, kar zelo okrepča popotnika.

Ko sem se ravno obuval, je prišel za menoj ruski delavec. Ta pa je kar obut korakal črez potok, saj je imel visoke škornje, kakor večinoma vsi Velikorusi. Pridružil sem se mu. Pripovedoval mi je, da stanuje že več let v cestarni pri bajdarskem aulu. Ker je bila nedelja, je šel ta dan šele proti 12. uri na delo. Kmalu sva dospela do krajev, kjer se valijo mnogokrat plazovi na cesto ter zapro semtertja za nekoliko dni ves promet. „Poglejte, koliko snega je še sedaj na bajdarskem sedlu", pravi mi delavec, „toda po zimi ga tam gori mnogokrat niti toliko ni. Severni vetrovi odneso včasih ves suhi sneg v doline, zakrijejo jarke ter zametejo ceste. Drugokrat ga pa zopet silno veliko pade. Najbolj mrzlo je tu meseca februarja, in sneg se pokrije takrat z ledeno skorjo. V začetku aprila imamo še vedno veliko snega, a solnce že pripeka mnogokrat tako, da nas pošteno upeče ter se nam koža lušči na nosu in na obrazu. Takrat je najnevarnejši čas za plazove, in s strahom gledamo tedaj na levo in desno na gore." — „Ali se pripete tu mnogokrat nesreče?" ga vprašam. „Redko se tu kateri potnik ponesreči", mi odvrne, „ker vsako nevarnost naznanijo delavci, ki vedno čujejo, navzdol z zvonjenjem. Kjer so pa najbolj nevarni kraji, so zidani sedaj umetni tuneli ali pa rovi z jarki."

Kmalu sva prišla do prvega umetnega tunela, ki je bil dolg 52 sežnjev, drugi in tretji pa sta bila celo vsak nad 1 versto dolga. Hoditi nam vendar ni bilo potreba skozi tunele, ker je zunaj njih še ena cesta. Tuneli so kaj trdno izdelani ter močno zvezani. Spodaj so zidani ali leseni, a pokriti so s pločevino. Včasih vendar ne morejo vzdržati sile in teže plazov. Razen umetnih tunelov so narejeni na obeh straneh ceste semtertja kameneni rovi z jarki pred njimi, ki zadržujejo plazove. Eden teh rovov je bil v sredi razrušen. „Vidite", mi kaže delavec, „tu je raztrgal plaz zid ter pokril vso cesto. Sicer nas je vedno tu mnogo delavcev, ker je ob tej cesti mnogo cestaren, a tudi domačini si s kidanjem snega radi kaj zaslužijo. Semtertja pa zapade ali zamete toliko snega, da v nekaterih krajih začetkoma izkidamo le toliko, da se more voziti samo z enimi sankami. Vsakih 50 korakov pa naredimo široko gaz, da se morejo srečati s sanmi. Večinoma je vendar tudi po zimi tod dobra cesta."

Ko sva korakala dalje, mi je pripovedoval prijazni Rus: „Na tem mestu je meseca aprila pred 5 leti zagrebel plaz 6 Perzov, ki so se peljali v čveterovprežnem vozu. Voz z ljudmi in konji je vrgel zračni tlak v jarek kakor kak klobuk ter položil konje enega vrhu drugega (na tej cesti vpregajo tudi po 4 konje v eno vrsto), a sneg jih je pokril tako visoko, da smo jih šele črez par dni mogli izkopati."

Kmalu potem sva prišla do kraja, kjer je tisto pomlad naliv poškodoval cesto. Da bi se ne posedal še dalje hrib, so delali tu močan zid iz sekanega kamena, katerega so zvezali z železjem. Poslovil sem se od prijaznega Rusa ter šel dalje.

Že ob 4. popoldne sem prišel v Kobi, kjer sem hotel nočevati. Šel sem torej skozi aul, v katerem je poštna, brzojavna in meteorološka postaja ter precej stara cerkev. Ko grem po dolgem mostu črez Terek, vidim v ozki soteski pod visoko skalo aula Verhni in Nižnij Uhati, a malo na desno na samotni skali majhno, belo gruzinsko cerkev z dvema zvonikoma. Poprej je bila tu večja cerkev, a nova je sezidana na razvalinah stare cerkve. Po obedu se napotim še v okolico na izprehod. Pokazali so mi pri tem studenec s kislo železno vodo. Voda je bila prav hladna in zelo okusna. Postaja Kobi je v podnožju rdeče pečine ter ima lepo lego. Tu se stekajo štiri soteske: Hevkova, Trejsovkova, Uhatska in Bajdarska, ki se odtod družno razširijo v eno samo dolino.

Ker sem bil truden, sem šel kmalu počivat; zato sem pa zjutraj zgodaj vstal, vsaj z muhami, kajti pozneje itak ni bilo mogoče spati.
(Dalje prihodnjič.)

Iz Kobi v KasbekUredi

Drugo jutro sem šel zgodaj dalje. Bilo je precej mrzlo, in vsi gorci so bili zaviti v tople burke (plašče). Glavo si pokrivajo vendar mnogi po leti z belimi, širokokrajnimi klobuki iz surove klobučine, a ne s kapami. Nisem hodil dolgo, ko se je veselo razlegal postiljonski rog z visokih omnibusov, ki so bili vpreženi navzgor s 4 ali 6 konji. Zraven je bilo več drugih voz, in za nekaterimi so jahali Kazaki. To se je ponavljalo večkrat na dan. Mnogokrat pa sem srečal prazne vozove. Ko pripelje jamščik potnike do postaje, se obrne in vozi zopet s praznim vozom nazaj do svoje postaje. Tak je običaj pri vseh ruskih poštah. Mnogokrat pa dobe potniki na postajah samo konje, ker se vozijo s svojim vozom, potem pa jaha jamščik nazaj do svoje postaje.

Bil sem že črez 500 m niže nego na najvišjem mestu te ceste. Okolica je bila vendar tod veliko bolj gorska, surova nego poprej. V obližju so strmele gole gore, a gore na levi strani so bile pokrite s snegom. Malo dalje je bilo na cesti polno kamenja. Kakor sem čital na postaji v Kobi, je naliv dne 16. avgusta (ali 4. avgusta po ruski štetvi) poškodoval cesto na par krajih tako, da je bila več dni za težke vozove zatvorjena. Ko sem šel mimo, so že bili naredili prostor za en voz, a odmetati so imeli še mnogo kamenja in zemlje. Delavci so me nagovorili ter mi ponujali armensko molitveno knjižico, ki jo je bil kak Armenec izgubil. Na prvi strani je bila arabska številka 620, znak, da čitajo in pišejo tudi Armenci od desne na levo ter da pričenjajo na zadnji strani.

Pot je postajala bolj in bolj romantična. Videle so se krasne gore iz rdečega granita, a njih vrhunci so bili kaj razne oblike. Druge gore pa so bile odete s snegom. Tri verste za Kobi je na levi strani na večji terasi gruzinski aul Kanobi. Pod njim šumi Terek po globoki strugi. Njegova voda je bila vendar zelo kalna vsled nalivov izza prejšnjih dni. Odtod se spušča cesta večinoma v serpentinah do Sijona, kjer je stara trdnjava z visokim stolpom in večjim gruzinskim aulom. Ko grem dalje, zagledam kraj ceste ruskega voznika, ki je počival s svojima konjema. Deček, ki ga je spremljal, me poprosi vžigalic. „Glej ga diplomata", si mislim, „prosi vžigalic, a si želi tobaka." Grem torej k vozniku ter mu ponudim papirosko. Jamščik mi je nato pripovedoval, da vozi že več let živež in druge potrebščine iz Kasbeka ali Vladikavkaza delavcem v bajdarski cestarni. Vprašam ga, če je pred par dnevi močno tod deževalo, in on mi pove: „Koliko škode je naredil naliv, se prepričate črez nekoliko ur. Po leti se še izhaja, a po zimi so tod hudi zameti. To cesto, kjer sva sedaj, zamete večkrat po več sežnjev visoko. Zato kažejo kamenene piramide v teh časih voznikom cesto.

Ko sva sedela kraj ceste, pride mimo osetinski deček, ki mu je bilo kakih 14 let. Voznik ga vpraša, kje je bil in kaj nese na hrbtu. Deček mu odgovori, da je bil v mlinu ter da nese domov moko. „Ali že znaš moliti?" vpraša jamščik dečka. „Malo že znam", mu odgovori. „Zakaj te pa ne nauči tvoj oče?" ga dalje povprašuje voznik. „Kako me bo učil, ko še sam ne zna", mu odvrne deček ter gre dalje. „Naša vera še ni povsem tod razširjena", mi pripomni zgovorni jamščik, „vsaj je cerkva le malo, in mnogi imajo v cerkev zelo daleč, a po zimi so velikokrat zameteni." — „Glejte one hiše onkraj Tereka!" nadaljuje voznik. „Mnoge so sedaj zapuščene, napol podrte, ker so njih prebivalce siloma preselili v stepo med kazaške stanice. Tam so nekdaj stanovali roparji, ki so prežali na potnike."

Te hiše so se videle od daleč kakor stare trdnjavice. Široke niso preveč, zato so pa tem bolj visoke, marsikatere do 20 m. Sezidane so na nepristopnih krajih, saj je tu preračunjeno vse v lastno obrambo. Poprej se je moral tu vsak sam braniti proti sovragu. Navadno so dvenadstropne. Spodaj je prostor za živino, a zgoraj za ljudi. Odtod so napadali ljudi, shranjevali ukradeno blago ter se branili proti sovražnikom. Dandanes je vendar mnogo teh hiš zapuščenih. Ako so Rusi zasačili koga, ko je plenil, so preselili potem vso rodbino, da, mnogokrat vso vas v stepo sredi kazaških stanic.

Ko sem šel zopet naprej, srečam črez pol ure blizu nekega aula osetinsko ženo, ki je nesla zibelko na hrbtu. Kavkaških žen nisem veliko srečal na svojem šestdnevnem potovanju črez Kavkaško pogorje, in še te mi niso odgovarjale na moja vprašanja, ker rusko ne razumejo. Šol namreč ne obiskujejo, razen tega pridejo le malo v dotiko z Rusi, saj so žene tod popolnoma ločene od moških. Ko sem videl to bedno oblečeno ženo, ki je nesla zibelko, mi je postalo kaj tesno pri srcu. Spomnil sem se namreč, da sem nekje čital, da se morajo Osetinke, predno porode, preseliti iz svoje hiše ter se nastaniti v samotni hišici. Pri porodu celo ne sme biti nobena druga žena navzočna.

Žensko stališče je v Osetincih, ki prebivajo v gorah in niso tako izobraženi kakor dolinci, še vedno zelo žalostno. Že ko pride na svet, se prične nje žalostno življenje. Vedno mora delati, a nikdar ne sliši dobre besede iz ust očetovih, ki bi rad same sinove. Celo od dediščine so izobčene, ker jih smatrajo za rodbinsko blago. Ko se moži, zahtevajo zanjo odkup („ired" ali tatarsko „kalim"), ki znaša najmanj 100 rubljev. Kdor da več, ta jo dobi. Poprej so se možili Osetinci že zelo zgodaj, da, nekateri celo z osmimi leti, a sedaj je po ruski vladi prepovedano duhovnikom poročiti Osetinca, ki ni še dopolnil 15 let. Ta ukaz velja za vse narode v Kavkazu.

Ženske morajo opravljati vse delo v hiši in na polju. Neprenehoma delajo od jutra do večera, možje pa počivajo. Žena vari doma iz ječmena pivo, ki ga sproti popijo pri slavnostih. Ona prede volno za čerkeske kaftane in jih barva z jelševim sokom; celo klobuke izdeluje, nadzoruje otroke, molze živino, obdeluje polje, peče kruh, skratka: žena je sužinja in hodi v cunjah, dočim so možje dobro oblečeni. Celo težke tovore nosijo žene. Kaj čudno se vidi, ko nese žena vsa sključena na hrbtu težek tovor, a mož ji le malo pomaga ali celo leno za njo koraka. Ni čuda, da se žene kaj hitro postarajo.

Proti postaji Kasbek se zožuje vedno bolj Hevska soteska ter je vedno bolj divnoromantična. Velikolepe so nekatere gore, na katerih se biserijo kristali, a druge so zopet iz rdečega granita.

Blizu postaje pričakuje potnike mnogo dečkov, ki ponujajo gorske kristale. Tudi na postaji najdete celo množico mineralnega bogastva; a tudi turje roge, iz katerih pijejo gorski narodi vino, je tu dobiti.

Pred aulom Kasbekom, ki ima gruzinsko naselbino, zagledam na levo, tam za ozko sotesko, goro Kasbek in, ves prevzet od tega pogleda, obstojim, saj se nameri redkokje tak pogled na to goro. Onkraj Tereka se vidi na griču cerkev Cminda-Sameba (sv. Trojice), kamor bližnji narodi radi romajo. Zadaj za nekim vrhom pa se dviga gora Kasbek v vsej svoji gigantnosti, pokrita vsa z ledom in snegom.

O gori Kasbek, ki jo imenujejo Gruzinci M'kinvari (ledenik), a Osetinci Urz-k'oh (bela gora), pripovedujejo ti narodi mnogo legend. Tako trdijo Osetinci, da so na vrhuncu šator Abrahamov in jasli betlehemske, med ledenikoma Albaust in Orzveri pa da je kotlina, kjer se je odpočila sv. Marija, ko je potovala k Osetincem. Tudi pripovedujejo, da domuje na vrhuncu Kasbekovem duh, ki zabranjuje vsakemu prihod. Videl ga sicer ni še nihče, pač pa so ga baje že mnogi slišali, če so se preveč približali njegovemu domovanju. Zato mu donašajo še dandanes domačini iz te okolice roge divjega kozla ter prirede vsako leto njemu v čast veselico. Tudi si ni še noben domačin upal na vrh Kasbekov, čeprav je v tej okolici mnogo smelih lovcev in spretnih hribolazcev, ki brez pomisleka radi divjega kozla plezajo po strmih pobočjih ter stavijo svoje življenje v nevarnost. Ko pa splezajo na najstrmejše vrhunce, postavijo radi ondi piramido iz kamenja v znamenje, da so srečno dospeli na vrhunec.

Na vrhunec Kasbeka, ki je visok 16.553 futov (črevljev ali 5131m), je dospelo le še malo turistov, čeprav je poskušal že l. 1811. profesor Parot nanj priti. Šele l. 1868. je prilezel Anglež Freshfield z dvema tovarišema na vrh. Prvi dan so prenočili v nekem brlogu. Ko so bili dospeli v višino 14000', so zagledali pred seboj vrhunec. Odtod naprej je bilo potovanje zelo težavno in nevarno. Eden turistov bi se bil skoraj ponesrečil, kajti pri plezanju mu je spodrsnilo in padel je v globočino. Ker pa je bil privezan in so se drugi obdržali, so ga izvlekli zopet iz globine. Štiri ure so lazili po vseh štirih po ledu in slednjič so dospeli na vrhunec. Razgleda vendar niso imeli posebnega; videla se je le Terekova dolina, a ravnina je bila proti severu vsa v megli. Angleži so se spustili navzdol na severni strani ter so prenočili prvi dan v koči kozjega pastirja, a drugi dan so se vrnili v vas Kasbek. Tu so jih sprejeli z velikanskim navdušenjem, kajti domnevali so, da so se ponesrečili.

L. 1873. je dospel na Kasbek ruski turist VI. Kozmin iz Tiflisa, in sicer od vasi Guleti na severni strani gore. Že isti večer se je vrnil zopet v vas, ne da bi bil rabil na ekspediciji vrvi, kakor je običajno pri tako težavnih in nevarnih turah. Najvažnejši izlet na Kasbek je bil vendar izlet topografa Pastuhova l. 1889., ker je on prvi narisal podobo tega vrhunca, ki predstavlja krater.

Ker smo že pri turistiki, naj še nekoliko omenim o Elbrusu in o Araratu ter sploh o turistiki na Kavkazu.

Veliko težavnejši za hribolazca, nego je Kasbek, je še višji in bolj strmi Elbrus (18.571 futov ali 5657m). Že l. 1829. je poskušala znanstvena ekspedicija Kupfera in dr. dospeti na vrhunec Elbrusov. Posrečilo se je vendar to le edinemu Kabardincu Kilarju. Tudi pozneje so Rusi parkrat poskušali splezati na vrhunec, a vselej brez uspeha. Pač pa se je to l. 1874. posrečilo Angležu Grevu z dvema tovarišema.

Bolj srečni so bili Rusi na gori Ararat (16918 futov ali 5244 m); saj so dospeli na vrhunec Araratov akademiki Parot, Abih, Hodzko in Stanikov. Zadnja dva sta zabeležila zelo zanimivo barometrsko in psihrometrsko opazovanje. Hodzko je ostal v ta namen pet dni na vrhuncu, kjer je naredil križ z napisom: 6./8. 1850.

Malokatera dežela ima še sedaj za razne narode toliko privlačnosti kakor Kavkaz. Ni čuda, da ga obišče vsako leto več turistov. Prava turistika se vendar ne more tu razviti, ker potovanje ni povsod varno. Spričo tega ni na Kavkazu niti enega turističnega društva. Pač pa je v Tiflisu geografsko društvo, ki kaj pridno deluje.

Čeprav se Rusi niso posebno odlikovali s turističnim delovanjem na Kavkazu, izvajati pa so bili prisiljeni v zadnji vojni z gorskimi narodi prave turistične ekskurzije, in pri podjarmljevanju teh narodov jim je delala največ ovir surova gorska narava. Komaj so namreč kedaj prišli na planjavo, je izginil sovražnik; toda ko so začeli prodirati v gozd ali so morali lesti po strmih pobočjih v goro, so jih napadali sovražniki od vseh strani z ostrimi meči in bodali. Kolikor večje ovire je delala narava Rusom, tolikor bolj so jih napadali. Okrog njih so žvižgale krogle – toda nikjer ni bilo sledu o sovražniku, ki je bil skrit za stenami, za prepadi, v višinah ter v vrhuncih košatih dreves. Tudi konec vojne z Dagestanci pod Samiljem so pospešili Rusi s turističnim delom. Šamilj se je namreč l. 1859. utaboril na gori Gunib, ki je 2392 m visoka. Skoraj navpično vise stene Gunibove v dolini Kurjade in Korode, in zelo strma pot pelje do njega. Proti tej strani je bila trdnjava dobro zavarovana, zato se je Šamilj čutil popolnoma varnega. A vendar se je Rusom posrečilo osvojiti to trdnjavo. V temni noči dne 25. avg., l. 1859. se je namreč javil v ruskem taborišču neki deček ter se ponudil, da jih popelje na Gunib, kjer ni straž. Ena stotnija mu je sledila. Lazili so po vseh štirih več ur po skoro nedostopnem strmem pobočju. Slednjič so vendar prilezli dopod strme skale, na kateri ni bilo straže. Naslonijo lestvice, a bile so prekratke. Nato splezajo vojaki drug drugemu na rame ter narede tako živo lestvico. Na ta način splezajo trije vojaki na vrh, kjer pritrdijo vrv, po kateri spleza vsa stotnija na vrhunec. Tu naskočijo bližnjo stražo in jo premagajo. Tako so omogočili, da so drugo jutro imeli drugi vojaki prost dohod na goro. Šamilj je bil od vseh strani zajet ter se je moral vdati. Tako se je končala ta vojna, ki je provzročila Rusom toliko napora.

Potujmo vendar dalje do postaje Kasbek, ki leži ob enakoimenovanem aulu z gruzinsko naselbino. Pred postajo se vidi vodnjak-spomenik iz darjalskega kamena z napisom: V spomin pohoda carja Aleksandra III., carinje in carjeviča. Na pokopališču zraven cerkve pa je originalni spominek l. 1893. umrlega mladega in nadarjenega kneza Kasbeka, ki je kot gruzinski pesnik pod imenom Močhubaridze bil pač sloveč, toda je umrl v revščini v bolnici. Po smrti njegovi so prenesli pesnikovi častilci njegovo rakev sem, ker je bil blizu tukaj rojen, ter mu postavili lep spomenik, ki je iz celega kamena ter predstavlja goro Kasbek, a ima v sredi bakren kip pesnikov.

Iz Kasbeka v LarsUredi

Za Kasbekom gremo po mostu črez Terek na levi breg. Nekoliko časa moremo še opazovati goro Kasbek ter spredaj cerkvico Cminde-Samebe. Kakor pred aulom, tako so me tudi za aulom nadlegovali dečki ter mi ponujali kristale. Ker jim pokažem, da jih že imam, so drli za mano, proseč me denarja. Žal, da se tudi pri nas včasih pojavljajo taki slučaji. Sicer pa nekateri turisti sami navajajo dečke k beračenju, ker jim v svojo zabavo mečejo denar.

Kmalu potem pridem v ozko Darjalsko sotesko — prej kavkaška „vrata" imenovano. Cesta je skoro popolnoma vzdolbena v skale, a vsak ovinek nam odpre drug razgled v tesni, ki zaslužijo po vsej pravici, da jih imenujejo divnoromantične. Spodaj zelo globoko se pa peni Terek. Darjalske tesni so v istini naravna vrata iz velikanskih bazaltnih, granitnih ali porfirnih skal, med katerimi si je izdolbel Terek svojo pot.

7 verst od Kasbeka pod Guletskim mostom je čuvajnica, odkoder se vzpenja cesta na Devdoraški ledenik, ki je izmed osmih ledenikov gore Kasbek najbolj znamenit. Dolg je 3 verste ter se začenja pri visočini 3875 m, a večni sneg sega tu do 3369 m. Na čuvajnici je napis, ki kaže, da se dobijo tu konji na goro za poldrugi rubelj. Od čuvajnice je namreč narejena do ledenika primerna pot, a blizu ledenika je hišica, v kateri živijo vedno stražniki, ki vsako nevarnost naznanjajo v dolino. V tej hišici se tudi lahko odpočijejo turisti.

Take izlete delajo tod navadno s konji, ki kaj varno stopajo tudi na take gore, kamor neizurjen turist le težko pride. Zelo radoveden sem bil, kako bom jahal na goro do ledenika. Ko pa grem v hišo in zahtevam konja in vodnika, mi odgovorijo, da ta dan vsled vetra ni mogoče jahati na goro. Ko sem se približeval čuvajnici, je začel veter pihati vedno močneje. V čuvajnici pa so mi pravili, da je v ozki soteski, skozi katero vodi pot do ledenika, veter mnogo silovitejši in mrzlejši nego v dolini, ter da je v takih časih nevarno do ledenika potovati. Svetovali so mi, naj potujem drugi dan do ledenika, ako veter pojenja. Ker vendar to ni bilo sigurno, sem šel dalje do bližnje postaje. Blizu te hiše je na visokem mestu na skali napis, ki pravi, da je dotod zakril sotesko l. 1832. plaz, od katerega se še dandanes vidijo sledovi ob obeh straneh ceste. Ko gremo črez most na desno stran in tu nekoliko dalje po cesti, ki je vsekana v skalo, se odkriva na levi strani onkraj Tereka široko Devdoraško sedlo in za njim belosnežni Kasbek, raz katerega se udirajo v dolino včasih pogubonosni plazovi. Iz ledenika izvira tudi potok Kabahi, ki pridrevi tu v Darjalsko sotesko.

Plazovi so vendarle takrat zelo nevarni, ako nastanejo vsled obrušenja nižjega ledenika. Devdoraški ledenik zavzema namreč gorenji del Devdoraške soteske ter se premika vedno navzdol kakor tudi nekateri ledeniki v Alpah. Od l. 1863. do 1876. se je premaknil ledenik za 230 m. Soteska je vendar zelo ozka, zato se nabere semtertja črez 200 m visok led ob strani. Ako je pritisk vode prevelik, se umakne nasip, in vse: voda, led in kamenje drevi v spodnjo dolino Amiličko ter zavira Terek. To se je zgodilo od l. 1776. že šestkrat. Največji plaz je bil tu 13. avgusta 1832 l. Sneg je pokril takrat vso ozko sotesko Terekovo v širini dveh verst na 50 sežnjev visoko ter prinesel 1,600.000 kub. sežnjev snega, ledu in kamenja. Terek ni mogel za 8 ur teči dalje ter se je nabral v jezero. Nazadnje je prebil ledino ter je dirjal dalje v dolino. Dve leti se je vendar tajala ta velikanska množica snega, in dolgo časa je bila cesta pretrgana. Vozovi nad eno leto niso mogli tod dalje. Da vožnja ni bila pretrgana, so čakali onkraj Tereka drugi vozovi, a črez sneg so polagali začetkoma deske, pozneje pa so potnike spravljali na drugo stran v visečih zabojih, katere so spuščali na valjarjih po debelih vrveh. Pozneje sta pač še pri-drevila dva plaza v dolino, toda nista bila tako nevarna ter nista dosegla Tereka.

Cesta pelje odtod naprej na desni strani reke, in Darjalska soteska je vedno bolj ozka ter je obdana z visokimi gorami, ki se skoraj naravnost navzdol spuščajo. Tod je vse mračno, surovo; nikjer ni znaka življenju, kvečjemu če se visoko v zraku prikaže gorski orel. V globini pa se peni in ropoče bistri Terek, ki si je vdolbel pot med velikanskimi skalami ter se oglaša z gromkim šumenjem. Ponekod je soteska tako ozka, da se črez strme skale, katere štrlijo na videz do oblakov, vidi le malo neba, ter da sije solnce le malo časa opoldne.

A vendar je soteska tako krasna, da je pero ne more opisati! Tiha veličanstvenost, milina, potem pa zopet grozna divjost gorskih pokrajin so vplivale name na tem gorskem potovanju tako kakor še nikjer poprej Alpe. Tudi drugi turisti, katerim so Alpe dobro znane, trdijo isto. Tako opisuje pl. Thielmann, ki je od Kutajiza potoval v dolini Eijona in čenishale, ledenike v divnoromantični dolini Ingura: „Pred nami je ležal Kavkaz od Čebalde do Tereka, ves s snegom in ledom pokrit, velikansko obzidje v dolgosti 150 km, katerega vrhunci so se dvigali nalik stolpom ter jih kot trdnjave varovali proti jugu in severu. Celotna podoba nas je bila tako prevzela, da dolgo časa nismo mislili na to, da bi se pečali s posameznimi gorami ali pa da bi si ogledali zemljevid." Wagner pa zopet opisuje veledivni pogled na gorovje od severa: „V nepregledni vrsti so se dvigale kavkaške gore izza stepe. Črez temno zaraslo predgorje so se dvigali vrhunci v bisernih oblikah liki roglji, stebri, rožički, kope, piramide. Tako razpočenih in razdrahanih skalnatih in sneženih sten, tako smelih vrhuncev, kakor jih imajo velikani Kavkaškega gorovja, nimajo ne Alpe, ne Taurus, ne Atlas, ne Balkan, ne Apenine ali katero drugo meni znano gorovje.

Pojdimo vendar dalje po tej tako romantični soteski. 3 verste od postaje Lars, na levi strani ceste, je mala Darjalska trdnjava, v kateri živi pol stotnije Kazakov. Nasproti trdnjave onkraj Tereka, na vzvišenem mestu, so pa ostanki starega gradu Tamare. Kaj počasi sem prikorakal do končne postaje tega dne, namreč v Lars, kjer se končava Darjalska soteska. Sicer bi pa hitro ne mogel hoditi, ker je še vedno vlekel močan nasproten veter.

Postaja Lars je oddaljena 3 verste od ravno tako imenovanega aula. Družbe zvečer nisem imel nobene, zato sem pridno prebiral razne knjige, ki so razpoložene na postajah za potnike. Razen tega sem z zanimanjem opazoval v bufeju natrpanega tura, orla itd. Posebno mi je ugajal tur, ki je podoben naši divji kozi, samo da je močnejši ter da ima bolj velika rogova, iz katerih pijejo pri slavnostih gorski narodi.

Spal sem zopet v splošni čakalnici, dobil pa sem od bufetčika kakor tudi prejšnje dni za primerno odškodnino posteljnega perila. Drugo jutro sem dolgo časa čakal čaja. Azijska počasnost je tudi tu zelo udomačena. Pač se vedno čuje „sičas" (takoj), toda čakati moraš največkrat zelo dolgo. Ker sem postal že nestrpljiv, začnem zopet prelistovati razne knjige. Zanimal me je najbolj Svatlovskega spis: „Očerki in kartinki. Iz kavkaških vospominanij", kjer opisuje pisatelj tudi svoje potovanje iz Vladikavkaza v Tiflis. V tem potopisu omenja tudi o kavkaških razbojnikih: "Neredki so razbojniški napadi na večjih cestah, v vaseh, v mestih itd. Včasih napadejo razbojniki celo karavane do 200 ljudi, pošte, straže, uradnike; tudi vlaki niso varni, čeprav je v vsakem po en orožnik ter tudi na vsaki postaji po eden ali več. Razbojniki so dobro organizovani v dobro oborožene šajke ter rabijo pri napadih največ revolverje in puške. Dosedaj jih niso mogli zatreti, osobito ne na perzijski in turški meji, kjer jim je najugodnejše skrivališče. Na vojni gruzinski cesti ni več tako opasno kakor pred leti, ko je ves promet po noči počival." Vendar so napadli razbojniki pošto iz Kasbeka v Lars tri dni prej, predno je potoval pisatelj Svatlovski tod mimo. Radi hude obrambe so se skrili v gorovje, potem ko so odstrelili Kazaku palec. V drugih knjigah sem čital, da od Larsa naprej proti Balti žive Inguši, ki sicer niso ravno številni, a so posebno nagnjeni k ropanju in tatvini. Sicer pa Rusi strogo kaznujejo vsako nasilstvo.

Iz Larsa v BaltoUredi

Od Larsa naprej je nekoliko trdnjavic, v katerih žive Kazaki, ki čuvajo pošto in cesto. Prav vesel sem bil torej, ko se mi je pridružil na cesti neki ruski delavec, ki je bil doma v stepi, črez 3 verste je aul Lars, kjer stanuje v starem gradu 30 Kazakov. Pol ure pozneje na strmi skali se vidi napol razrušen grad, a črez 2 versti sva prišla iz Džerahovske soteske. Malo potem je Džerahovska trdnjavica, v kateri stanuje 50 Kazakov. Tod okrog žive namreč Inguši, ki so, kakor je bilo že omenjeno, zelo nagnjeni k ropu in tatvini, čeprav so že davno pod rusko vlado ter se niso udeležili Šamiljeve vojne proti Eusom. Njih vera je nekaka zmes, a največ jih priznava mohamedansko. Obrt je pri njih le malo razvit, in tudi poljedelstvo je na kaj nizki stopinji. Zato tudi slabo žive; sicer so pa zelo zmerni: malo kislega mleka, ječmenove ali koruzne „popeški" jih zadovoljuje. Nedaleč od trdnjavic sem videl lep mohamedanski grobni spomenik. S cirilico je bilo naznačeno, da je bil tu pokopan Šamilhaljev l. 1885., vse drugo je bilo zapisano menda z arabskim pismom. Razen tega so bile na robu spomenika lepe risbe: mohamedanski grb, mohamedanec, kindžal, šaška, krožnik, steklenica itd. Pred trdnjavo sem srečal mladega Inguša, ko je ravno šel v šolo z mnogimi knjigami. Oblečen je bil v narodno obleko, a pokrit z rusko furažko. Obiskoval je že višji oddelek. Njegove knjige so bile samo ruske. Kjer žive Kazaki, ki tu opravljajo svojo službo do 60. leta ter so vsi oženjeni, imajo povsod tudi vojaške šole, katere obiskujejo tudi drugi dečki.

Solnce je zelo pripekalo ta dan — sicer pa tudi leži ta dolina le nekoliko nad 700 m nad morjem. Okolica ni bila posebno zanimiva; bolj me je zanimal pogovor z ruskim delavcem, ki je kot pravi Rus, v katerem je še mnogo nomadskega življa, prebredel že mnogo sveta. Delal je že v raznih rudnikih, tako celo na Finskem, a sedaj se je vračal peš iz nekega rudnika blizu Kutajiza domov. Prehoditi črez 500 verst, mu je bila igrača. Pripovedoval mi je, da ruske delavce v kavkaških rudnikih najboljše plačujejo, ter da nekateri kavkaški narodi kaj zmerno žive. Tako Osetinci neprestano delajo in varčujejo mnogo let, ko si pa prihranijo okolo 1000 rubljev, se vrnejo domov, kjer si kupijo devojko ter si sezidajo svoj dom.

Cesta vodi skozi Skalistovo in Pestrejevo sotesko, kjer je na desno dobro obrasla Stolovaja gora. Kmalu potem sva prišla na postajo Balta, ki je dobila ime od enako imenovanega aula, razpoloženega više od postaje.

Iz Balte v Vladikavkaz in v slovensko kolonijo.Uredi

Čeprav sem bil počitka zelo potreben, sem šel dalje nekoliko verst do duhana, ki ima napis: „Ne uježaj, golubček moj, a zaježaj poveselitsa v sadež moj". Pač sirenski napis zvitega Armenca, zato sem pa tudi moral plačati, ker me je sigurno spoznal kot turista, še enkrat toliko ko drugod. Razen tega pa o pravem senčnatem vrtu ni bilo duha, in sedeti sem moral, dasi je solnce zelo pripekalo, kar na prostem. Čaja ni bilo pripravljenega, a za samovar sem moral plačati 60 kopejk, dočim stane na postajah, 25 kopejk. Izpijem par čaš čaja, drugo prepustim ruskemu delavcu ter grem dalje.

Odtod naprej sem zopet hodil sam. Na cesti sem vendar vedno srečaval Kazake novince. Največ sem jih srečal pod zelo visokim in strmim skalovjem, katero so čudoma ogledovali. Gotovo so videli tako strmo pečevje šele prvič v življenju, saj žive Kazaki v brezskalni in brezlesni stepi, kajti namigavali so mi in kazali na skalovje. Kako so pač šele gledali, ko so prišli v Darjalsko sotesko! Črez eno uro pridem do Redanta, kjer je v višini zopet trdnjavica s Kazaki. Nekoliko dalje je gostilnica z velikim vrtom, kamor radi zahajajo po letu iz Vladikavkaza. Nenadoma odstopijo ozke stene, in pred nami leži široka, nepregledna ravnina, v kateri se razširja prav ljubko Vladikavkaz. Ravnina se končava z goro II, ki je lepo porasla z gozdom, a v podnožju čornih gora je polno dač (vil).

Od Redanta do Vladikavkaza je še 7 verst, a cesta je skoro povsem ravna, kar me je zelo utrudilo. Raditega sem kraj ceste večkrat počival. Lahko bi se bil peljal, toda sklenil sem bil, potovati ves čas do Vladikavkaza peš. Oddaleč so se blesketale v zlatih solnčnih žarkih pozlačene kupole vladikavkaških cerkva, v ravnini so se pasle črede, vedno več ljudi sem srečaval na široki cesti in končno sem vendar srečno dospel v Vladikavkaz.

Tu sem si ogledal drugi dan znamenitosti mesta, a razgleda na gorovje nisem imel. Vstal sem namreč precej pozno, a Kavkaško gorovje se vidi največ samo zjutraj, a kolikor više vzhaja solnce, toliko bolj je zagrnjeno navadno v oblake.

Proti večeru sem se pa odpeljal s slovenskim kolonistom Matevžem Rutarjem v slovensko kolonijo v Italijanski hutor. Drugo jutro sem vstal zgodaj ter šel na bližnji vrt. Jutro je bilo kaj krasno. Na gorovju ni bilo ne enega oblaka. Kavkaško gorovje se je vzdigovalo dozdevno skoro neposredno v štirih ali petih vzporednih vrstah, tako da skoro ni prehoda od stepe do gorovja. Prvi dve vrsti sta porasli z gozdovi, tretja glavna ima strme gole stene ter je zaodeta z večnim snegom in ledom. Najbolj imponuje glavna vrsta s svojimi ogromnimi oblikami. Med njimi se kaže Kasbek v vsej svoji velikosti. Njegove bele sreni so se svetile v jutranjem solncu; bila je velikanska podoba pri monotonosti stepe. Sploh se nam vidi tu gorovje na najimpozantnejši in najlepši način, in nič mi ni bilo žal, da sem užival šele tu prvič pogled na Kavkaško pogorje. Bil sem prav vesel, da sem završil svoje potovanje črez Kavkaz v prijazni slovenski koloniji Matevža Rutarja, ki jo predočuje slika na strani 69.