Črez Kavkaško pogorje

Črez Kavkaško pogorje
L. Stiasny
Spisal L. Stiasny
Izdano: ′′Planinski vestnik′′ april 1901, leto 7, štev. 4, str. 49-53,
Viri: dLib 7/4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Iz Kobi v KasbekUredi

Drugo jutro sem šel zgodaj dalje. Bilo je precej mrzlo, in vsi gorci so bili zaviti v tople burke (plašče). Glavo si pokrivajo vendar mnogi po leti z belimi, širokokrajnimi klobuki iz surove klobučine, a ne s kapami. Nisem hodil dolgo, ko se je veselo razlegal postiljonski rog z visokih omnibusov, ki so bili vpreženi navzgor s 4 ali 6 konji. Zraven je bilo več drugih voz, in za nekaterimi so jahali Kazaki. To se je ponavljalo večkrat na dan. Mnogokrat pa sem srečal prazne vozove. Ko pripelje jamščik potnike do postaje, se obrne in vozi zopet s praznim vozom nazaj do svoje postaje. Tak je običaj pri vseh ruskih poštah. Mnogokrat pa dobe potniki na postajah samo konje, ker se vozijo s svojim vozom, potem pa jaha jamščik nazaj do svoje postaje.

Bil sem že črez 500 m niže nego na najvišjem mestu te ceste. Okolica je bila vendar tod veliko bolj gorska, surova nego poprej. V obližju so strmele gole gore, a gore na levi strani so bile pokrite s snegom. Malo dalje je bilo na cesti polno kamenja. Kakor sem čital na postaji v Kobi, je naliv dne 16. avgusta (ali 4. avgusta po ruski štetvi) poškodoval cesto na par krajih tako, da je bila več dni za težke vozove zatvorjena. Ko sem šel mimo, so že bili naredili prostor za en voz, a odmetati so imeli še mnogo kamenja in zemlje. Delavci so me nagovorili ter mi ponujali armensko molitveno knjižico, ki jo je bil kak Armenec izgubil. Na prvi strani je bila arabska številka 620, znak, da čitajo in pišejo tudi Armenci od desne na levo ter da pričenjajo na zadnji strani.

Pot je postajala bolj in bolj romantična. Videle so se krasne gore iz rdečega granita, a njih vrhunci so bili kaj razne oblike. Druge gore pa so bile odete s snegom. Tri verste za Kobi je na levi strani na večji terasi gruzinski aul Kanobi. Pod njim šumi Terek po globoki strugi. Njegova voda je bila vendar zelo kalna vsled nalivov izza prejšnjih dni. Odtod se spušča cesta večinoma v serpentinah do Sijona, kjer je stara trdnjava z visokim stolpom in večjim gruzinskim aulom. Ko grem dalje, zagledam kraj ceste ruskega voznika, ki je počival s svojima konjema. Deček, ki ga je spremljal, me poprosi vžigalic. „Glej ga diplomata", si mislim, „prosi vžigalic, a si želi tobaka." Grem torej k vozniku ter mu ponudim papirosko. Jamščik mi je nato pripovedoval, da vozi že več let živež in druge potrebščine iz Kasbeka ali Vladikavkaza delavcem v bajdarski cestarni. Vprašam ga, če je pred par dnevi močno tod deževalo, in on mi pove: „Koliko škode je naredil naliv, se prepričate črez nekoliko ur. Po leti se še izhaja, a po zimi so tod hudi zameti. To cesto, kjer sva sedaj, zamete večkrat po več sežnjev visoko. Zato kažejo kamenene piramide v teh časih voznikom cesto.

Ko sva sedela kraj ceste, pride mimo osetinski deček, ki mu je bilo kakih 14 let. Voznik ga vpraša, kje je bil in kaj nese na hrbtu. Deček mu odgovori, da je bil v mlinu ter da nese domov moko. „Ali že znaš moliti?" vpraša jamščik dečka. „Malo že znam", mu odgovori. „Zakaj te pa ne nauči tvoj oče?" ga dalje povprašuje voznik. „Kako me bo učil, ko še sam ne zna", mu odvrne deček ter gre dalje. „Naša vera še ni povsem tod razširjena", mi pripomni zgovorni jamščik, „vsaj je cerkva le malo, in mnogi imajo v cerkev zelo daleč, a po zimi so velikokrat zameteni." — „Glejte one hiše onkraj Tereka!" nadaljuje voznik. „Mnoge so sedaj zapuščene, napol podrte, ker so njih prebivalce siloma preselili v stepo med kazaške stanice. Tam so nekdaj stanovali roparji, ki so prežali na potnike."

Te hiše so se videle od daleč kakor stare trdnjavice. Široke niso preveč, zato so pa tem bolj visoke, marsikatere do 20 m. Sezidane so na nepristopnih krajih, saj je tu preračunjeno vse v lastno obrambo. Poprej se je moral tu vsak sam braniti proti sovragu. Navadno so dvenadstropne. Spodaj je prostor za živino, a zgoraj za ljudi. Odtod so napadali ljudi, shranjevali ukradeno blago ter se branili proti sovražnikom. Dandanes je vendar mnogo teh hiš zapuščenih. Ako so Rusi zasačili koga, ko je plenil, so preselili potem vso rodbino, da, mnogokrat vso vas v stepo sredi kazaških stanic.

Ko sem šel zopet naprej, srečam črez pol ure blizu nekega aula osetinsko ženo, ki je nesla zibelko na hrbtu. Kavkaških žen nisem veliko srečal na svojem šestdnevnem potovanju črez Kavkaško pogorje, in še te mi niso odgovarjale na moja vprašanja, ker rusko ne razumejo. Šol namreč ne obiskujejo, razen tega pridejo le malo v dotiko z Rusi, saj so žene tod popolnoma ločene od moških. Ko sem videl to bedno oblečeno ženo, ki je nesla zibelko, mi je postalo kaj tesno pri srcu. Spomnil sem se namreč, da sem nekje čital, da se morajo Osetinke, predno porode, preseliti iz svoje hiše ter se nastaniti v samotni hišici. Pri porodu celo ne sme biti nobena druga žena navzočna.

Žensko stališče je v Osetincih, ki prebivajo v gorah in niso tako izobraženi kakor dolinci, še vedno zelo žalostno. Že ko pride na svet, se prične nje žalostno življenje. Vedno mora delati, a nikdar ne sliši dobre besede iz ust očetovih, ki bi rad same sinove. Celo od dediščine so izobčene, ker jih smatrajo za rodbinsko blago. Ko se moži, zahtevajo zanjo odkup („ired" ali tatarsko „kalim"), ki znaša najmanj 100 rubljev. Kdor da več, ta jo dobi. Poprej so se možili Osetinci že zelo zgodaj, da, nekateri celo z osmimi leti, a sedaj je po ruski vladi prepovedano duhovnikom poročiti Osetinca, ki ni še dopolnil 15 let. Ta ukaz velja za vse narode v Kavkazu.

Ženske morajo opravljati vse delo v hiši in na polju. Neprenehoma delajo od jutra do večera, možje pa počivajo. Žena vari doma iz ječmena pivo, ki ga sproti popijo pri slavnostih. Ona prede volno za čerkeske kaftane in jih barva z jelševim sokom; celo klobuke izdeluje, nadzoruje otroke, molze živino, obdeluje polje, peče kruh, skratka: žena je sužinja in hodi v cunjah, dočim so možje dobro oblečeni. Celo težke tovore nosijo žene. Kaj čudno se vidi, ko nese žena vsa sključena na hrbtu težek tovor, a mož ji le malo pomaga ali celo leno za njo koraka. Ni čuda, da se žene kaj hitro postarajo.

Proti postaji Kasbek se zožuje vedno bolj Hevska soteska ter je vedno bolj divnoromantična. Velikolepe so nekatere gore, na katerih se biserijo kristali, a druge so zopet iz rdečega granita.

Blizu postaje pričakuje potnike mnogo dečkov, ki ponujajo gorske kristale. Tudi na postaji najdete celo množico mineralnega bogastva; a tudi turje roge, iz katerih pijejo gorski narodi vino, je tu dobiti.

Pred aulom Kasbekom, ki ima gruzinsko naselbino, zagledam na levo, tam za ozko sotesko, goro Kasbek in, ves prevzet od tega pogleda, obstojim, saj se nameri redkokje tak pogled na to goro. Onkraj Tereka se vidi na griču cerkev Cminda-Sameba (sv. Trojice), kamor bližnji narodi radi romajo. Zadaj za nekim vrhom pa se dviga gora Kasbek v vsej svoji gigantnosti, pokrita vsa z ledom in snegom.

O gori Kasbek, ki jo imenujejo Gruzinci M'kinvari (ledenik), a Osetinci Urz-k'oh (bela gora), pripovedujejo ti narodi mnogo legend. Tako trdijo Osetinci, da so na vrhuncu šator Abrahamov in jasli betlehemske, med ledenikoma Albaust in Orzveri pa da je kotlina, kjer se je odpočila sv. Marija, ko je potovala k Osetincem. Tudi pripovedujejo, da domuje na vrhuncu Kasbekovem duh, ki zabranjuje vsakemu prihod. Videl ga sicer ni še nihče, pač pa so ga baje že mnogi slišali, če so se preveč približali njegovemu domovanju. Zato mu donašajo še dandanes domačini iz te okolice roge divjega kozla ter prirede vsako leto njemu v čast veselico. Tudi si ni še noben domačin upal na vrh Kasbekov, čeprav je v tej okolici mnogo smelih lovcev in spretnih hribolazcev, ki brez pomisleka radi divjega kozla plezajo po strmih pobočjih ter stavijo svoje življenje v nevarnost. Ko pa splezajo na najstrmejše vrhunce, postavijo radi ondi piramido iz kamenja v znamenje, da so srečno dospeli na vrhunec.

Na vrhunec Kasbeka, ki je visok 16.553 futov (črevljev ali 5131m), je dospelo le še malo turistov, čeprav je poskušal že l. 1811. profesor Parot nanj priti. Šele 1. 1868. je prilezel Anglež Freshfield z dvema tovarišema na vrh. Prvi dan so prenočili v nekem brlogu. Ko so bili dospeli v višino 14000', so zagledali pred seboj vrhunec. Odtod naprej je bilo potovanje zelo težavno in nevarno. Eden turistov bi se bil skoraj ponesrečil, kajti pri plezanju mu je spodrsnilo in padel je v globočino. Ker pa je bil privezan in so se drugi obdržali, so ga izvlekli zopet iz globine. Štiri ure so lazili po vseh štirih po ledu in slednjič so dospeli na vrhunec. Razgleda vendar niso imeli posebnega; videla se je le Terekova dolina, a ravnina je bila proti severu vsa v megli. Angleži so se spustili navzdol na severni strani ter so prenočili prvi dan v koči kozjega pastirja, a drugi dan so se vrnili v vas Kasbek. Tu so jih sprejeli z velikanskim navdušenjem, kajti domnevali so, da so se ponesrečili.

L. 1873. je dospel na Kasbek ruski turist VI. Kozmin iz Tiflisa, in sicer od vasi Guleti na severni strani gore. Že isti večer se je vrnil zopet v vas, ne da bi bil rabil na ekspediciji vrvi, kakor je običajno pri tako težavnih in nevarnih turah. Najvažnejši izlet na Kasbek je bil vendar izlet topografa Pastuhova 1. 1889., ker je on prvi narisal podobo tega vrhunca, ki predstavlja krater.

Ker smo že pri turistiki, naj še nekoliko omenim o Elbrusu in o Araratu ter sploh o turistiki na Kavkazu.

Veliko težavnejši za hribolazca, nego je Kasbek, je še višji in bolj strmi Elbrus (18.571 futov ali 5657m). Že 1. 1829. je poskušala znanstvena ekspedicija Kupfera in dr. dospeti na vrhunec Elbrusov. Posrečilo se je vendar to le edinemu Kabardincu Kilarju. Tudi pozneje so Rusi parkrat poskušali splezati na vrhunec, a vselej brez uspeha. Pač pa se je to 1. 1874. posrečilo Angležu Grevu z dvema tovarišema.

Bolj srečni so bili Rusi na gori Ararat (16918 futov ali 5244 m); saj so dospeli na vrhunec Araratov akademiki Parot, Abih, Hodzko in Stanikov. Zadnja dva sta zabeležila zelo zanimivo barometrsko in psihrometrsko opazovanje. Hodzko je ostal v ta namen pet dni na vrhuncu, kjer je naredil križ z napisom: 6./8. 1850.

Malokatera dežela ima še sedaj za razne narode toliko privlačnosti kakor Kavkaz. Ni čuda, da ga obišče vsako leto več turistov. Prava turistika se vendar ne more tu razviti, ker potovanje ni povsod varno. Spričo tega ni na Kavkazu niti enega turističnega društva. Pač pa je v Tiflisu geografsko društvo, ki kaj pridno deluje.

Čeprav se Rusi niso posebno odlikovali s turističnim delovanjem na Kavkazu, izvajati pa so bili prisiljeni v zadnji vojni z gorskimi narodi prave turistične ekskurzije, in pri podjarmljevanju teh narodov jim je delala največ ovir surova gorska narava. Komaj so namreč kedaj prišli na planjavo, je izginil sovražnik; toda ko so začeli prodirati v gozd ali so morali lesti po strmih pobočjih v goro, so jih napadali sovražniki od vseh strani z ostrimi meči in bodali. Kolikor večje ovire je delala narava Rusom, tolikor bolj so jih napadali. Okrog njih so žvižgale krogle – toda nikjer ni bilo sledu o sovražniku, ki je bil skrit za stenami, za prepadi, v višinah ter v vrhuncih košatih dreves. Tudi konec vojne z Dagestanci pod Samiljem so pospešili Rusi s turističnim delom. Šamilj se je namreč 1. 1859. utaboril na gori Gunib, ki je 2392 m visoka. Skoraj navpično vise stene Gunibove v dolini Kurjade in Korode, in zelo strma pot pelje do njega. Proti tej strani je bila trdnjava dobro zavarovana, zato se je Šamilj čutil popolnoma varnega. A vendar se je Rusom posrečilo osvojiti to trdnjavo. V temni noči dne 25. avg., 1. 1859. se je namreč javil v ruskem taborišču neki deček ter se ponudil, da jih popelje na Gunib, kjer ni straž. Ena stotnija mu je sledila. Lazili so po vseh štirih več ur po skoro nedostopnem strmem pobočju. Slednjič so vendar prilezli dopod strme skale, na kateri ni bilo straže. Naslonijo lestvice, a bile so prekratke. Nato splezajo vojaki drug drugemu na rame ter narede tako živo lestvico. Na ta način splezajo trije vojaki na vrh, kjer pritrdijo vrv, po kateri spleza vsa stotnija na vrhunec. Tu naskočijo bližnjo stražo in jo premagajo. Tako so omogočili, da so drugo jutro imeli drugi vojaki prost dohod na goro. Šamilj je bil od vseh strani zajet ter se je moral vdati. Tako se je končala ta vojna, ki je provzročila Rusom toliko napora.

Potujmo vendar dalje do postaje Kasbek, ki leži ob enakoimenovanem aulu z gruzinsko naselbino. Pred postajo se vidi vodnjak-spomenik iz darjalskega kamena z napisom: V spomin pohoda carja Aleksandra III., carinje in carjeviča. Na pokopališču zraven cerkve pa je originalni spominek 1. 1893. umrlega mladega in nadarjenega kneza Kasbeka, ki je kot gruzinski pesnik pod imenom Močhubaridze bil pač sloveč, toda je umrl v revščini v bolnici. Po smrti njegovi so prenesli pesnikovi častilci njegovo rakev sem, ker je bil blizu tukaj rojen, ter mu postavili lep spomenik, ki je iz celega kamena ter predstavlja goro Kasbek, a ima v sredi bakren kip pesnikov.

(Konec prihodnjič.)