Črez Mali Triglav na Kredarico

Črez Mali Triglav na Kredarico
Al. Knafelc
Izdano: Planinski vestnik 25. decembra 1897, leto 3, štev. 12, str. 190-192
Viri: dlib 12
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Štirinajst dni po slavnostni otvoritvi naše Triglavske koče sem si želel zopet na Triglav. Ko sem prišel v Mojstrano v gostilnico pri Šmercu, je bilo ravno deset dopoldne. Tam je bil še neki nemški turist, s katerim sem se seznanil. Povedal mi je, da je tudi na Triglav namenjen, izbral pa si je pot skozi dolino Kot. Ker že poznam to dolino in dolino Vrata, sem mu rekel, da hočem spoznati tudi dolino Krmo, zato da sem se namenil po tej dolini iti na Kredarico. Odrinil sem ob enajstih dopoldne, turist-tujec pa se je napotil okoli poldne z vodnikom Šmercem. Voščila sva drug drugemu srečno pot, želeč, da se že zvečer na snideva Kredarici.

Bil sem sam kakor po navadi. Napol je bito oblačno in ne prevroče. Hoja po tej dolini je jako prijetna. Šele po dobrih dveh urah hoda se začne pot vzdigovati. Ondukaj prideš do razsežnih melov, koder se baje prav rade pasejo divje koze. Res sem jih videl pet; pasle so se nedaleč od mene in se me prav nič niso bale, ko sem jih ogledoval; menda so slutile, da moja palica ni nabita kakor Ribniške grablje.

Tako sem prišel po dobro zaznamenovani poti skozi gornjo Krmo do „sedla". Tam je kazal en napis na Velo Polje, drugi pa k Marije Terezije koči in na Triglav. Više se je že megla pričenjala. Izbral sem si torej pot k Marije Terezije koči in — na Triglav, ker sem menil, da se ta pot združi z drugimi poti na sedlu med Malim Triglavom in Kredarico. Kmalu sem bil v megli, in oster veter je pihal. Pričel se je že po kotih in dolinicah prikazovati nov sneg, ker je par dni prej snežilo v gorah. Pot do Marije Terezije koče se je precej daleč vlekla med robovi in kotlinami, a naposled sem vendar ugledal kočo; bilo je že proti večeru. Na zaprti koči sem videl zapisano 2404 m višine na morjem. Ker stoji Triglavska koča okoli 2500 m visoko, sem si mislil, da pridem skoraj do nje. Od tod sem videl sled edine stezice proti Triglavu brez znamenj, dejal sem jo torej pod noge. Megla je prihajala zmerom gostejša in veter vedno hujši, sneg tudi debelejši, a noč je pritiskala. Kmalu se je pričel pot vzdigovati nad polzkimi pečinami; uvidel sem, da nisem na pravi poti.

Kaj naj storim? Nazaj nisem hotel iti, meneč, da se še bolj izgubim v megli in, brodeč v noč po skalovju in megli, prav lahko zmrznem. Odločil sem se torej pot nadaljevati, čeprav vrh Triglava; od tam bi že našel pot na Kredarico. Sedaj mi je prišlo na misel, da sem bil pred štirimi leti v večji družbi na Triglavu, od koder sem sam naprej odšel z vrha, družba pa nekaj časa za mano. Ko sem došel pod Mali Triglav, sem zapazil one šele na vrhu Malega Triglava, a mahoma so izginili, in videl nisem nobenega več, ker so odšli proti Marije Terezije koči. Na tej poti sem torej sedaj tudi jaz, zato moram na Mali Triglav in potem šele doli na Kredarico. Sedaj sem vsaj vedel, koliko pota mi je še prehoditi, in da naposled vendar pridem, kamor sem se bil namenil.

Podvizal sem se, kolikor je bilo moči. Pot je bila vedno strmejša, da sem se moral že po železnih klinih poprijemati, a pri tem so mi roke okorele od mraza. Tako sem prišel na neki rob in začel vpiti, da bi me morebiti začuli na Kredarici, a odgovarjal mi je le odmev. To ni za nič, si mislim, in hitim dalje kvišku. Črez nekoliko časa se zopet oglasim, a sedaj mi odgovori res pravi človeški glas! Dobro, sem si mislil, sedaj že nisem več tako sam, kot doslej. Hitel sem zopet naprej; oglasil sem se še dvakrat, trikrat, in vsakikrat sem izpod sebe dobil odgovor. Kar sem prišel do glavne poti na Mali Triglav; bil je že trd mrak. Oglasil sem se še enkrat veselo in vpil: „Imam pot, nič hu-de-ga!"

Sedaj sem jo veselo ubral navzdol. Pa to ni bilo tako lahko. Na senčnati strani je bilo vse polno novega snega; moral sem se zanašati večinoma le na roke, katere so železne kline prebirale; palica meje pri tem jako ovirala. Vendar sem primeroma prispel hitro pod Mali Triglav. Tu me je čakal vodnik Šmerc, ki se je potrudil in mi prišel naproti. Oba sva bila vesela in sva jo urno ubrala v Triglavsko kočo že v trdi noči.

V koči je bilo kaj veselo; bili so notri ravno domači nosači in laški zidarji, kateri so zidali kapelico. Turist-tujec je bil jako vesel, da sem vendar prišel, ker pričakoval me je že dve uri prej. Ko sem se pokrepčal in sva si vsak poiskala svoje ležišče, je vzkliknil: „Tu bom še bolje ležal nego doma"!

Drugi dan je deževalo in snežilo neprenehoma da še izpod strehe nismo mogli: šele tretji dan je prevedrelo. Jas sem odšel proti Bohinjskemu jezeru po novo zaznamenovani poti, po kateri bi bil moral iz Krme gori priti, turist-tujec se je pa odločil še čakati, dokler preminejo megle, ker je vendarle hotel na naš slavni Triglav polesti.