Črez Triglav
| Črez Triglav. Fran Saleški Finžgar |
Spisal Fr. S Finžgar.
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.
urediKje so časi, ko smo bili mi skupaj: Lahov Tonček, Dostalov Pepe, Rženov Janez, Gromov Lojze pa jaz, Dolenjčev Francelj! Dijaki smo bili; kdor je bil pa kdaj dijak, slovenski dijak, ta ve, da ni življenja, ki bi imelo več poezije v sebi, nego vprav slovensko dijaško. Zakaj pravim slovensko dijaško? Zato ker je slovenski kmetiški dijak vedno uboga para, kateri nedostaje cvenka To ga sili, da se trudi in bori, da pretehta vsak novec, pa si tudi privošči, če mu stisne stara teta ali botra v roko zeleno šmarno petico ali tolar iz trdega srebra. Taki dijaki smo bili mi: zdravi, veseli, tvegavi, nikdar ugnani, vedno na kratki vrvici, pa vkljub temu vedno dobre volje.
Pod Stolom, tam pri Kuntu v tisti senčnici smo sedeli in pivo pili, prigrizavali pa ržen kruh in surovo maslo — to je bilo zastonj za dijake, ker so mama krčmarica imeli široko srce, mi pa hentano tesne mošnjičke.
Pa mi pravi Lahov Tonček: „Ali ga vidiš, kako je krasen!" Na Triglav je namreč gledal mimo tiste hruške, ki stoji na voglu hladne senčnice. „Vidim ga, vidim! Ali treba ga je od zgoraj pogledati, potem se šele vidi, kaj je naravna krasota našega orjaka! Pojdimo na Triglav!"
„Pojdimo!" smo bili vsi ene misli.
Takoj smo sklenili, da pojdemo prihodnji ponedeljek. Vreme je avgusta meseca najstanovitnejše. Segli smo si v roke in se domenili, da se v ponedeljek zjutraj snidemo pri Kuntu, potem pa odpeljemo z vlakom iz Žirovnice na Dovje.
Zapeli smo krepko: „Na gorenjsko oziram," izpili pivo, pa šli narazen.
V ponedeljek ob enajstih dopoldne smo bili zopet pri Kuntu. Spoznal bi nas ne bil zlepa kdo. Naša triglavska obleka je bila znošena kot sračje gnezdo.
Dva sva imela irhaste hlače, prav tiste, ki sta jih nosila najina očeta, ko sta se ženila. Drugo obleko smo imeli na posodo od bratov, ki so jo rabili samo v gozd. Klobukom se ni več poznalo, kakega torila so bili nekdaj. Imeli so vsi precej enako zvončasto podobo, katero je vezal siv motoz, da se krajci niso obešali preveč na ušesa. Dasi smo bili opravljeni kot strah v koruzi, ni nam to podrlo humorja, nego bili smo židane volje in smejali smo se ter klepetali kot siti vrabci v prosu Brašno smo nosili v usnjatih torbah. Vsak je imel s seboj nekoliko pristne slivovke; jaz sem jo nosil za dva — pol litra v ploščnati steklenici.
Ob eni popoldne smo šli od Kunta na postajo. Ljudje so nas gledali in postajali ob prašni cesti, kjer smo z okovanimi črevlji bredli in dvigali prah. Vlak prižvižga, mi pa skočimo v odprti kupe. Tam notri za drugim plotom sta sedela dva Laha pa tri Lahinje: mlade, črnooke, črnolase, temnopolte, belozobe, klepetave in kričave kot žabe maja meseca. Pa jih nismo nič gledali, one so pa nas. Mi smo bili mi, vsi navdušeni edino za Triglav, drugo nam je bila deveta briga.
V kupeju smo odložili prtljago in debele lodnaste suknje; zakaj soparica je bila v vozu kakor na Savi v plavžu. Ker smo porazobesili vse kljuke v svojem pregradu, sem obesil svojo suknjo na kavelj, ki je bil pravzaprav lastnina onih Lahov. Ker je bil prazen, kaj sem hotel. Ko se peljemo pri soteski proti Javorniku, po tistem robu, odkoder se prav lepo vidi globoka struga Save, planejo vsi trije tisti laški čmrlji kvišku in vikajo: „che bello," pa mole kodraste glavice skozi okno. Seveda da je bilo pretesno. Pa so se izpodrivale in pehale toliko časa, da je naredilo, pink'. Od moje suknje je pa slivovka pritekla. Steklenico so mi ubile te rogačke črne. Zagrabil sem za suknjo, pometal črepine skozi okno, od suknje je pa slivovka curljala.
„Hudirja, sedaj bova pa suknjo žvečila," pravi jezno Lojze. Drugi so se smejali, jaz sem pa jezno gledal na drugo stran. Ko so sosedje spoznali, kaj so naredile tiste smejačice razposajene, je hotel eden Lah škodo plačati. Prezirljivo smo ga pogledali in ničesar nismo hoteli. Slovenski smo pa le tako uganili, da bi bili prebito dobri tisti krajcarji, ki jih Lah ponuja.
„Dovje, eno minuto!"
Oprtani smo že bili — takoj smo stali zunaj. Pri oknu so se zopet pojavile laške glavice, in ena je še zaprosila: „Le scusi, signore!" Napravil sem ji rovtarsko-kavalirski poklon in šel za tovariši.
Od postaje smo krenili po znanih preprostih mostičih črez Savo k Smercu v Mojstrano po vodnika. Tam so nam odkimali, da ni nobenega vodnika doma, in da moramo čakati do drugega dne.
Čakati, v gostilnici čakati, to se pravi denar trositi. Zato smo sklenili, da pojdemo do Kota, tam prenočimo v ogljarski bajti in odrinemo drugo jutro dalje.
Pot je bila meni znana. Ko smo bili prišli v Kot do izvirka Eadovine, smo poiskali napol podrto, zapuščeno ogljarsko bajto. Tu naj bi prenočili. Toda večina je bila za to, da gremo naprej in prenočimo v Dežmanovi koči, če bo odprta, če ne, pa pod kako skalo. Prosil, svaril in rotil sem jih, da ne bi šli na noč v goro. Vse zastonj.
„Torej pojdimo! Boste že videli, kaj je gora!"
Ubrali smo pot pod noge, tisto pot skozi „Gube", ki je dolgočasna kot štirideset dni Medardov dež, in ki se vleče kot kurja čreva. S početka so še nekateri govorili; potem jim je kmalu zmanjkalo sape. Culo se je samo škripanje žrebljev po kamenju in pikanje okovanih palic. Včasih se je kdo ustavil in pogledal predse, če ne bo konec te utrudljive poti. Toda klanec nam je rastel pred nosom. Nebo nad nami je bilo vedro. Sapica ni pihala nobena, zaduhlo in soparno je bilo, da ni šla sapa od človeka. Mene je vedno nekoliko skrbelo. Vedno mi je hodilo po glavi, da se bo iz te vročine nekaj skuhalo, kar nam bo dobro presedalo.
V dveh urah smo legli potni in izpehani na mehko trato vrh Guba. Gledali smo po ozki dolini proti Dovjemu, kjer se je belila prijazna cerkev, ki so jo obsevali večerni solnčni žarki. Nam je zakrival solnce skalnati Cmir na levi strani. Kdor prvič leže na taka planinska tla, komur prvič gorski vetrič poigra z lasmi ter mu dovaja najčistejšega zraka, da se mu širijo prsi, da diše globlje, hitreje, kdor prvič zre ob desni in levi velikanske grmade sivega skalovja, ki je nakopičeno navpik nad njim v predrznih lokih in bokih, škrbinah in štrlinah, tisti pritrdi Vodniku, ki pravi: „Prid', zidar, se les učit!"
Ko smo se bili odpočili in se pokrepčali, smo zapustili prijetno počivalo ter šli po zložni stezi ob Peklu proti Dežmanovi koči. V tem je dobil Cmir „kapo." Lena megla se ga je prijela in ga ovila z belim zastorom. Od juga so prirasle temne meglene kope, ki so se širile in kopičile hitro više in više. Z Lojzetom sva jih opazovala in se tiho pomežikala, češ, nocoj bodo izkusili ti trije novinci-hribolazci, kaj je nevihta v gorah.
(Dalje prihodnjič.)
II.
uredi(Dalje.)
Krog osmih je bilo, ko smo prišli pred kočo. Večkrat nas je zavila tako gosta megla, da smo iskali znamenj ob poti, sicer bi bili zašli. Vsi smo še nekoliko upali, da dobimo koga v koči ter ugodno prenočimo. Največ poguma je imel Lahov Tonček. „Nalašč, boste videli, nalašč ne pojdem v kočo, če bo odprta. Na vojski bomo tudi zunaj ležali — zuuaj pod milim nebom! Na žimnicah pri gorki peči lahko tudi gospičice leže. Junaki bomo pa spali na skalah—juhu! " Pa je zavriskal in poskočil, da je bilo veselje. Prav je bilo, da je imel dober in neizkaljen humor.
Pri koči je pihal mrzel veter. Vrata so bila dobro zapahnjena. Niti sledu ni bilo, da bi bil kdo notri, ali da bi bil tisti dan hodil krog koče. Odvezali smo nahrbtnike, oblekli suknje ter jih tesno zapeli, krog vratu smo ovili rute, potem smo pa sedli večerjat na klop za kočo. Ali dolgo nismo večerjali. Megle so se drevile čimdalje težje in besnejše mimo nas. Zeblo nas je kot o božiču. Začeli smo skakati, plesati, boriti se in rvati, da bi se ogreli. Na zahodu je bilo še nekoliko svetlobe zaznati skozi meglo. Kmalu je izginila tudi ta svetloba, in zagrnil nas je gost mrak.
„Prmojduraj', je začel godrnjati Lojze, „zmrznil ne bom, rajši bajto poderem". Odprl je zunanja vrata, ki niso bila zaklenjena, in poskušal odpahniti notranja. Tako se je zaletel v duri, da je kosec ometa padel na Tončka, ki je na drugi strani sedel na skali in nadeval pipo.
„Tristo bomb, dvaindvajset paganetov, poganska sulica in križarska sablja! Lojze, stoj! V imenu postave kot bodoči c. kr. sodnik ti prepovedujem, da se ne dotakneš več s silo poslopja, ki je v državnem varstvu! Ena, dve, tri — proč!"
„Prmojduraj, boš govoril o državnem varstvu! Ti si pravi jurist. Ali neveš, če gre za življenje, neha vsaka postava. In meni gre za življenje, ker se bom prehladil. Po noči bo nevihta; ti bodi zunaj, jaz ne bom!" „Ti si nevihta, ti! Postav — " Tončku je zaprlo sapo. Proti laški strani je zabobnelo tako votlo in grozno, da smo vsi pogledali! „Ali ga slišiš? Francelj, pomagat!" Uprla sva se v tista mala vratca, da bi odtrgala zapah. Nisva bila šibka, toda vrata se niso ganila niti za en milimeter. Razbili bi jih bili lahko; tega nismo hoteli, dasi bi bili ob taki zadregi upravičeni. Ključa ni bilo, vodnika ne — to so bili pač tedaj veliki nedostatki „Nem. plan. društva".
Ker so se nam vrata uprla, smo hoteli na strehi poskusiti srečo. Po Jilapcu" smo splezali nanjo; toda hitro smo izprevideli, da so late tako gosto nabite, da se ne bi mogli splaziti skozi, torej smo morali nočiti zunaj. V tem se je zelo stemnilo. Kake votline si nismo upali iskati, da se ne bi kdo prevrnil v prepad.
Tonček je pa zmagoslavno vlekel iz pipe in zagovarjal svoj jus. V tem, ko smo mi rogovih krog koče, si je izmislil on ves drugačen, pošten pripomoček. Na desno stran koče je k zidu znosil tnale, polomljene tesarske stole, navalil kamenja in tako napravil dve barikadi. Potem nas je pozval, naj mu pomagamo nositi in rezati korenine, ki so ležale krog koče. Napravili smo tudi trsek, da bi zakurili. Zažgali smo majhen ogenj, se stisnili v tisto zavetje, kadili, se smejali — pa ne več prav prisrčno, zakaj laškemu gromu se je odzval še kranjski in koroški. Skozi meglo so se že videli v temni noči goreči bliski. Po vsakem blisku je trje zagrmelo — nevihta se je bližala od vseh treh strani proti Triglavu.
„Primojdunaj", je vzkliknil Lojze in šel od ognja. Kmalu se je pa vrnil nazaj in na hrbtu privlekel — zunanja vrata koče. „Brez strehe ne bo nocoj nič. Tako-le!" Poveznil je vrata na nas črez tista Tončkova zida, da smo bili vsi pokriti.
„ Dobro, genijalno! Na eno pipo tobaka", ga je hvalil Tonček i ji ga klical v ta zasilni tabor. Lojze je prilezel kmalu v naš brlog, kjer je bila taka stiska in gneča, da smo drug drugemu kosti lomili. Saj si lahko vsakdo misli, kaj se pravi petero ljudi pod streho takih vratec!
Tonček je predlagal, da naj bo vsak povedal „storijo", in na ta način da se bomo vrstili, dokler ne mine noč. Pričel je takoj sam, kakor se pričenja obligatno vsaka storija: „En oče je imel tri sinove" . . . ., Bum—rek—rekrek—bum".
Ali mu je zmanjkalo sape! Tako je treščilo, da smo mislili, da se preselimo vsi na drugi svet.
Toda vse to je bilo šele začetek one razdivjane naravne sile, pred katero človek trepeta kot bilka ob deročem potoku, ko ga mine vse junaštvo in vsa samozavest ter čuti, da niti prašek ni v rokah tistega, ki meče strele na zemsko kroglico, ki si igra s solneem, kateremu je luna z bogatim ozvezdjem komaj stolček, kamor bi dejal nogo. Godilo se nam je tako, kakor onemu turistu v Trentovskih gorah, kjer je prenočeval pri pastirju. Pastir, poštena duša, je skuhal večerjo, potem pa molil izvirno pastirsko večerno molitev. Oni gosposki hribolazec se mu je pa smejal, češ: „Ti vsak dan moliš, pa vendar samo polento otepaš, jaz pa nič ne molim, a jem pečenko". „Čakaj, škric", si je mislil pastir. Drugi večer zopet kuhata večerjo; pastir moli, turist spi. Pride vihar, nevihta. Grmi, buči; voda priteče skozi kočo, toča preti razbiti streho. Tedaj pa tujec pravi: „ Moliva"! — „Jaz sem že, le moli; sedaj jaz spim!"
Tako je bilo nam pri srcu. S storijami smo bili pri kraju in pobožno in skesano smo šepetali, kadar se je zabliskalo, kakor so nas učile pridne mamice: „Bog in sveti križ božji!" Trepetaje smo zrli skozi odprtino v skrivališču na Triglav, ki je ves gorel v bliskih. Ognjeni curki so prhali v zrak, iz njega pa tleskali zopet ob zemljo. Kakor da bi se bila vnela strašna bitka treh vladarjev — viharjev, tako je bilo po Triglavu. Čakali smo samo, kedaj se vse sesuje in stre v prah ter nas kot petero črvičkov objame in stisne skalovje, da ne bo niti sledu več o nas.
Boj je bil čimdalje hujši. Doslej so pokali samo topovi, sedaj se je pa oživilo vse, kakor bi hreščale salve. Vas silni naliv se je usul na kočo in na naše zavetje. V trenotku je ogenj ugasnil. Po strehi se je kotala toča, in potok vode je bil od kapa na nas. Vrata nad nami so imela dve prst široki razpoki; tod se je pocedila voda nam na glave, za vrat, pod sabo smo pa začutili kar potok, ki je tekel izpod kapa.
Grom, tresk — blisk! Planili smo kvišku, vrata prevrnili in stali pod milim nebom ter čakali kakor vojak brez orožja, kdaj ga ubije svinčena toča. Vsak se je stisnil, kamor je mogel. Ali kaj? Napušča pri koči ni bilo, zavetja nobenega. Držali smo dežju, da nas je pral, in toči, da nas je bila po glavi in rokah. — Grozno je bilo!
Sreča je bila, da je vihar kmalu prenehal. Ob desetih ni več lilo. Ob polenajstih nas je že pogledal krajec lune izza oblakov. Bežal se nam je, ko nas je videl plahe in premočene do kože. Voda je kapljala od nas, lasje so nam bili zmršeni in mokri, krivci na klobukih kot repki mokrih psičkov, obrazi bledi, mrzli in plašni. Taki smo bili trmoglavi turisti dne 18. avgusta 1891. l. ob polenajstih pri Dežmanovi koči pod Triglavom.
(Dalje prihodnjič.)
III.
uredi(Dalje.)
Nevarnost je bila pri kraju. Oblake je razpodil mrzli veter, krog meseca je bila vedno večja lina na nebu, zvezde so zamigljale tako zlate in čiste in tako blizu, da bi človek kar roke iztegal po teh nebeških cekinih ter si jih natrgal polne žepe.
Nas je začel tresti mraz. Mislili smo, da smo prebili že najhujše. Toda kriza se je pričela sedaj, ko smo brez pomoči in zavetja obračali in nastavljali mokre hrbte in drgetajoča telesa mrzli burji. Z nekakim strahom smo gledali v noč, sluteč, da nam ta mrzli veter veje v kosti in mozeg bolezen, katera nam lahko prestriže nit življenja ali pa nas vsaj položi na posteljo za dalje časa. Treba je bilo skrbeti, da se kako otmemo in si pomagamo. Sklenili smo, da zakurimo. Krog koče so ležale stare korenine, katere je znosil ovčar ali kozar na kup, da bi z njimi v koči kurili. Ali korenine so bile dokaj debele in mokre. Kako bi jih užgali? Prvo vprašanje je pa bilo, kdo ima kaj ognja pri sebi? Skrbno smo se vsi pretipali; vsi skupaj smo imeli petnajst žveplenk, katere smo nosili slučajno po žepih. Na to ni nihče mislil, da bi se bil bolje založil z njimi, razen Lojzeta. Ta je imel škatlico s seboj. Ali imel jo je v tako nesrečnem žepu, da so bile užigalice čisto mokre. Torej ob žveplenkah je visela naša nada, da napravimo ogenj. Ker ni bilo suhljadi, smo se spravili vsi nad korenine z nožmi. Rezljali in skobljali smo, da so se nam na rokah delali krvavi žulji. A kdo se je menil za to; da bi le zakurili. Dolgo smo škrabali, predno smo naklali in narezali kupček stružnic in trsak. Zložili smo jih za kočo med onimi barikadami na kupček, nanj smo dejali drobnejše korenine, potem pa pokleknili krog grmadice.
Na polnoč je šla ura. Veter je piskal krog koče in zopet ponehal, kakor bi nam bil v zasmeh žvižgal, češ, ne boste se greli ne. Veter nekoliko utihne. Mi razprostremo suknje, objamemo drug drugega, Tonček pa prime s tresočo roko prvo žveplenko. Vsak je zadrževal sapo, da ne bi z dihom ugasnil lučke. Fosfor se vname, višnjevi plamenček zaprasketa ob žveplu — na koncu užigalice se naredi bunčica, iz katere se pokadi — in lučka je ugasnila. Prestrašeni smo vsi vzdihnili ter se stisnili še bolj, da najmanjši dih ne bi prišel v naš tabor. Tonček užge drugo žveplenko. Žveplo razgori, klinček se vname. Varno ga podtakne pod grmadico, tenke stružnice se hitro užgo, in prijeten ogenjček oblizne korenine. Mi se ne ganemo. Vedno imamo še razprostrte suknje. Ogenj raste, raste — a hitro preneha. Strah nas obide. Kaj, če so stružnice vse pogorele, korenin se pa ogenj ni prijel? Prazen strah. Živahno bukne plamen na sredi izmed korenin; gorelo je pošteno. Tonček zavriska, poskoči kvišku, mi za njim in noreli smo krog ognja, kakor divjaki, ko sučejo na ražnju slastno pečenko. Hitro smo prinesli zopet korenin ter jih položili na ogenj, da so se hkratu sušile. Potem smo sedli krog ognja in tiščali hrbte na gorko. Suknje so izhlapevale in se kadile, kakor ogljarjeva kopa prvi dan, ko jo zažge. Hrbti so se nam greli in pekli, spredaj nas je pa zeblo, da smo komaj roke čutili. Zato smo se zopet kmalu obrnili in se greli in sušili po drugi strani.
Toda vse te neprilike niso pokvarile Tončkovega humorja. Zopet je opozoril na „storije" ter rekel, da bo svojo nadaljeval. Toda brez pipice to ne gre. Začne se tipati — in groza! — pipice ni bilo nikjer. Izgubil jo je. Vzame torej ogorek in išče krog koče. Bakla mu je ugasnila. Moral je po drugo. Nas je utrujenost in gorkota zmagovala. Kakor je kdo mogel, se je zavil in naslonil ter izkušal dremati krog ognja. Le Tonček je bil neugnan. Iskal je pipo in skrbel, da nam ogenj ni ugasnil. Krog ene je že bilo, ko nas prebudi veselo vriskanje Tončkovo. „Pipo je dobil", smo vsi mrmrali. Res je prišel Tonček s pipo, katero je izgubil med nevihto. Vse nas je prebudil in zahteval, da z njim vred ukamo, ker je dobljena draga pipica. Ali nam se je kruto malo ljubilo vriskati. Obležali smo pri ognju. Zato se je vrnil tudi Tonček med nas. Pravil je „storijo" o treh sinovih in kadil tobak. Kmalu je tudi on utihnil in zadremal v naročju Rženovega Janeza.
Ogenj je gorel po malem. Kadar se je kdo obrnil, je položil korenino na grmadico. Mokre korenine so se seveda kadile. Tonček je spal z odprtimi usti, ker mu je glava visela nerodno črez Janezovo koleno. Veter je zanašal dim naravnost Tončku v obraz. S početka ni čutil, ali kar nas vse prebudi silen kašelj. Tonček je bil bled, oči so mu bile solzne, kašljal in kašljal je, da mu je prišlo slabo ter je likvidiral, dasi ni bil davčni uradnik. Ta nezgoda nas je vzdramila. Zdravili smo ga s slivovko; drugega nismo imeli. Posadili smo ga k steni ter vsi posedli krog njega in ga greli. Ta prijateljska skrb ga je kmalu oživila, in zopet je bil vesel ter je. zatrjeval, da mu ni nič hudega, da mu je čisto odleglo. Sedaj nam ni kazalo, da bi še spali. Zakurili smo še in počakali, da se nekoliko zdani. Potem smo sklenili, da takoj odrinemo proti vrhu.
Zvezde so bolj in bolj bledele; na vzhodu so se prikazovale majčkne rdečkaste, jasne proge. Zora je vstajala. Použili smo nekoliko sira, kruha in slivovke za zajutrk.
Mislili smo že odriniti proti vrhu Triglava, ko začujemo stopinje. Nekdo se je bližal Dežmanovi koči: zato smo počakali. Za deset minut je prispel do koče star vodnik iz Mojstrane — Miha. Nesel je v kočo konserve in nekaj buteljk piva. V Mojstrani so mu povedali, ko se je vrnil iz Trente, da smo šli mi na Triglav. Zato je natovoril nekaj stvari za kočo in šel za nami. Ker ga je pa nevihta ujela, je prenočil v Kotu v tisti bajti, kjer smo hoteli mi prenočiti.
Miha je rekel, da ga je silno skrbelo za nas. Da ni bilo takega viharja, bi bil šel takoj naprej do koče. Mož petdesetih let, prava izvirna grča, je bil zelo vesel, ko nas je dobil zdrave in vesele. Vsi smo šli — drage volje v kočo, da izpijemo čaj, katerega smo bili potrebni. Obotavljal se je edini Tonček. „Sedaj je vse pri kraju! Nič več ne bo romantično, nič več poetično! Nikar ne hodimo noter. Če smo drugo prebili, ostalo bomo lahko". Tako je govoril. A ni nas mikala več romantika. Želja nam je bila po čaju; zato se je moral vdati tudi Tonček in iti v kočo.
Čaj nam je otajal kri po žilah. Kaj nam je bilo mar še vlažne obleke. Vriskaje smo šli krepko proti Triglavu, vodnik Miha pa pred nami. Pot črez sneg je bila dosti ugodna. Le tu in tam je zasekal Miha stopinjo v ledeno skorjo na snegu. Preplezali smo naglo Mali Triglav in ob solnčnem vzhodu smo stali že vrhu sivega gorskega očaka. Razgled je bil prekrasen. Ozračje je bilo po nevihti izčiščemo, nobene meglice nikjer, po snežnikih krog in krog se je lesketal oprani sneg v jutranjih žarkih. Prizor je bil diven. Naš slučajni vodnik Miha je bil že nad sedemdesetkrat na vrhu, pa je trdil, da takih razgledov še ni naletel.[1]
Dolgo bi bili na vrhu, da nas ni tako strupenski zeblo. Vodnik je prinesel spominsko knjigo izpod skale. Dostalov Jože je vzel čopič, namočil tuš v slivovki in naslikal v knjigo nekaj ornamentov. Med tem sem pa jaz koval pesmico, ležeč na trebuhu, glava Triglava pa mi je bila za mizo. Vrednosti pač pesmica nima nobene, ali značilna je, kako smo bili tedaj dijaki navdušeni.
Vrh Triglava
Slave četa prava
Srečno biva,
Razmotriva
Zemlje svoje.
Pesmi poje,
Uka in prisega,
Da se v svet razlega,
Ljubav majki Slavi,
Dragi očetnjavi.
Zemlja naša — ti si krasna,
Kakor neba zvezda jasna,
Dasi tudi žalna,
Kakor reka kalna.
Toda lice se zjasni ti,
Naj nam zate kri je liti.
Prej Triglav se zruši,
Kakor pa okruši
Bratska vez —
Tujcu jez.
To prisego, naš Triglav,
Kakor bratovski pozdrav
Vsem Slovanom póvi,[2]
V srcih ogenj jim obnovi;
Značaj jim trdi,
Zavist pa grdi,
Da nam doba sine zlata,
Ko poljubi bratec brata!
Pesem je v naslikaui okvir zapisal Jože, krog in krog smo se vsi podpisali, potem pa hitro odšli; na mrazu nam ni bilo več strpeti.
Lojze in jaz sva šla prva, zadnji je bil Jože kot najmlajši in najmanj vajeni turist. Naročil sem vodniku, naj pazi nanj. Miha je rekel, da pojde z nami do Marije Terezije koče, potem pa skozi Krmo domov. Mi smo hoteli črez Velo polje v Bohinj.
(Dalje prihodnjič.)
IV.
uredi(Dalje.)
Srečno smo priplezali z Velikega Triglava črez sedlo in šli navzdol z Malega Triglava. Kar zakriči Jože nad mano: „Miha je padel!" Vse je zavrelo po nas. Z Lojzetom jo ubereva nazaj. Na vrhu Malega Triglava je vstajal izza skale Miha. Po čelu mu je lila kri; udaril se je bil ob skalo. Da se pa ni ujel za tisti žleb, bi bil telebnil v globoki prepad ter se razletel na kosce.
„Kaj vam je, za božjo voljo! Vsi ste krvavi!" — „Nič hudega, izpoddrsnil sem se. Le naprej pojdite!" Miha si je brisal z rokavom krvavo lice. Pa ga nisva slušala z Lojzetom. Videti je bilo, kako se opoteka, da je bled, da mu je pogled ves zbegan. Treba mu je bilo pomagati, sicer se nam ubije. Mihi je slabo. Ukaževa, naj gredo vsi drugi zadaj; jaz pa primem Miho na prsih za suknjo, Lojze zadaj za nahrbtnikeva jermena. Počasi je šlo po silno nevarni poti. Rabiti nisva mogla ne palice, ne roke. Miha je bil čedalje slabejši. Večkratov sem nesel celo njegovo težo po tako opasnih krajih, da človek sam komaj varno prileze. Noge sem mu često moral prestavljati. Videl ni nič, kam bi stopil. Kri mu je še vedno tekla in zalila popolnoma levo oko. Zavili smo v dimnik na bohinjsko stran. Kdor je kdaj plezal po tistem žlebu, ta ve, kaj se pravi hoditi doli in še koga nositi. Za pot smo imeli skoro gladko steno, strmo kot nobena streha. Pod nami prepadi več stolpov visoki. Izpod nog nam je uhajalo drobno kamenje, da je bila stopinja še bolj negotova. Opirala sva Miho s palicami, in ko ga je eden držal, da ni omahnil, se je prestopil drugi in poiskal trdnega stališča pod noge. Strahu in napora sva se potila, ko smo prišli skozi nevarni dimnik. Tam sva posadila vodnika na tla, mu obvezala rano ter se oddahnila. Miha je brbljal nerazločne besede, čakala sva drugih treh, ki so počasi plezali za nami. Ali sedaj bi bila kmalu nova nesreča. Rženov Janez in Dostalov Jože sta zagledala planiko. Kot brezglava sta planila oba ponjo. Rasla je na gladkem peščenem obronku. Kar se jima začne pesek dričati pod nogami, in drsela sta navzdol; ni manjkalo za seženj — pa bi bila padla črez visečo steno in se ubila. Po vseh štirih sta so priplazila nazaj, kjer sva ju z Lojzetom pošteno oštela.
Potem smo se dvignili dalje. S trudom in nevarnostjo sva spravila živi tovor iz skalovja do melin. Tam pa nisva hodila po poti. Po strmem peščenem robu sva šla naravnost. Miho sva prijela vsak pod eno pazduho, zašumelo in pokadilo se je za nami, in bili smo v dnu. Do koče smo se še parkrat morali oddahniti. Devet je bila ura, ko smo vzeli vodniku, ki je bil sedaj čisto nezaveden, ključe iz žepa, odklenili kočo in ga položili na žimnico. Nato smo prinesli snega in izprali zevajočo rano na čelu. Za obveze smo si trgali platnene srajce ter mu ovili čelo, na glavo smo mu devali snega, na ustnice pa slivovke. Počasi se je zavedel in vprašal, kje je, potem je pa zaspal. Pustili smo ga in šli na solnce ležat, kjer smo se greli in sušili do desetih. Tedaj je pa Miha sam prišel iz koče in trdil, da je dober, in da se vrne domov. Prosil nas je, naj molčimo o tem, sicer bi prišel ob kruh. Obljubili smo in molčali do danes. Sedaj pa mož že počiva pod hladno rušo — torej že smem prelomiti obljubo. Pozneje sem se sešel z njim. Pravil je, da je do doma še dvakrat omedlel, ter me solznih oči zahvaljeval za rešitev. Zdravnik mu je prepovedal hoditi na gore, in tista pot z nami je bila njegova poslednja na Triglav.
(Dalje prihodnjič.)
V.
uredi(Dalje.)
Predno smo se ločili od Mihe, nam je povedal in opisal pot na Velo polje. Rekel je, da je zaznamovana, in da ne moremo zaiti.
Solnce je sijalo gorko, ko smo ubrali peščeno, dolgo in dolgočasno pot na Velo polje. Potoma smo dobili murke in planike ter si jih pripeli za klobuk.
Poldne je bilo, ko smo prišli na Velo polje. Velo polje je lepa bohinjska planina. Precejšnja dolina je ograjena od velikanskih skalnatih sten. Proti severu se vzpenja Triglav, proti vzhodu Tolstec (Tovsc — tolsta gora), proti zapadu pa se vzdigujejo razne skalnate piramide, katerim vedo pastirji imena. (Ker si jih nisem bil zabeležil, sem jih pozabil). Proti jugu je pa dolina odprta; tam je tudi vhod od Bohinja.
Lačni in žejni smo šli v prvo kočo. Star planšar je sedel pred njo in stružil lesene žlice.
„ Stric, dober dan!"
„Bog ga daj!" je zamrmral mož in nas grdo pogledal izpod košatih obrvi.
„Lačni in žejni smo; ali imate kaj mleka? In žgance nam boste skuhali!"
„Nimam nič, ne mleka, ne moke!"
„Kdo pa ima kaj? Morda dobimo v drugi koči?"
„Nič se ne dobi pri nas". Dedec nas je lokavo gledal izpod tistega retastega klobuka, pa na nosu se mu je poznalo, da laže.
„Čakaj me, mrcina", pravi Lojze ter gre kar v kočo. Saj sva bila z Lojzetom vajena planin. Povsodi so nama postregli, in vselej sva pošteno plačala. Ta se pa repenči in laže, da nima nič. Lojze je šel v kočo, dedec za njim. Kmalu je nastala velika pravda. Lojze ga je ošteval na prav gorjanski način. Ali čim bolj debele mu je robil, boljše volje je bil planšar; spoznal je namreč po govorici, da smo domači fantje. Hitro se je omečil ter nam preskrbeli vsega, kar smo želeli. Med jedjo nam je pravil, zakaj je lagal: „Prišli so nekoč zvečer štirje Dunajčani in so prosili prenočišča. Pa sem jim postlal, mleko kuhal, ogenj kuril celo noč, ker jih je zeblo, kot mene še nikoli ni o božiču. Zjutraj sem jim zopet zvlekel skupaj vse, kar so želeli. Potem so pobrali svoje malhe in šli — meni je pa stisnil v roke vsak en tolar. Odkril sem se jim, pravzaprav le tolarjem, pa sem šel vesel nazaj v kočo in odprl pest. Koliko je bilo v prgišču, kaj menite?
„ Štirje — vsak en tolar — torej so bili štirje tolarji."
„Tolarji — seveda — ampak šoštarski — tisti po štiri božjake. Preklicano sem rentačil in jim kazal pesti iz koče, pa sklenil sem, da no dobi nihče več pri meni skorjice kruha. Vidite, zato sem bil tako trd."
Lagal mož najbrže ni. Da so pa bili tisti turisti Dunajčani, o tem bi se dvomilo. Gotovo so bili kaki navadni nemški vetrnjaki, prav blizu kje doma, ki so si dovolili tako poniževalno šalo. S takim početjem škodujejo poštenim turistom in dobremu imenu celega naroda.
Mož nam je še marsikaj povedal. Izmed vsega zapišem samo eno anekdoto, ki je zanimiva za turiste, torej sodi v „Planinski Vestnik."
Nekoč je šel na Triglav tujec — brez vodnika. Zalotila ga je huda ura in po taka megla, da ni videl nikamor. Čakal je in noči pričakal. Po noči je začelo snežiti — obtičal je reva za skalo in napol zmrzel pričakal jutra »Takrat sem bil pa jaz še korenjak," je pripovedoval planšar, „no, pa pride pome Ozebkov Peter, saj je že v večnosti, in pravi: „Joža, greš nad gamse?" In sem šel. Zakaj pa ne! Peter je bil pa jaz in še dva druga. Črez Velo polje smo šli. Za tri prste je bilo snega, kot nalašč za gamsov sled. V tistem-le robu zagleda Peter nekaj rjavega pri skali. „Ali ga vidiš", pravi meni in sname puško. Pa ne bo gams, nekaj drugega je. Gledamo, gledamo, gremo bliže in bliže, pa je bil človek, napol zmrzel. Zdrgnemo ga in nekoliko oživimo, potem smo ga pa nesli doli v kočo. Dolgo smo imeli opraviti, predno se je okolehal in oživel. Ko je prišel k sapi, nas je lepo zahvalil in segel v žep po listnico, da bi nam kaj plačal. Tedaj pa ostrini in nas ozmerja: „Lumpje, denar ste mi ukradli!" Ozebkov Peter pa vzame puško, pomeri vanj — in ala marš! revež je moral nazaj k tisti skali, mi pa za njim. Iščemo in dobimo denar. Odpuščanja nas je prosil potlej in bankovce ponujal, pa jih nismo hoteli. Sam je moral domov. Mi smo pa lovili in tri gamse prinesli domov. Črez en mesec se je pa vse to bralo v novicah, in tako je bilo zapisano, da so Gorenjci tako hudi, da nič tako hudih, pa tudi tako pošteni, da nič tako poštenih."
Pokrepčani in spočiti smo se potem poslovili ter šli proti Bohinju.
(Dalje prihodnjič.)
VI.
uredi(Dalje.)
Eno je bila ura, ko smo zapustili Velo polje ter krenili dalje proti Tolstcu. Solnce je žgalo z največjo silo, da je od skal puhtelo, kakor od zakurjene peči. V tistem kotlu od planine proti Tolstcu je vladala grobna tišina. Vse se je menda umaknilo soparici in poskrilo v grme. Nobena ptica ni začivkala, noben list ni zatrepelal; celo žužkov ni bilo videti. Vse se je menda senčilo. Nas pa to ni nič motilo, da ne bi čvrsto stopali in pokali po grudavi stezici. V gosjem redu smo šli dalje in vedno srečavali rdeča znamenja, katera so nas uverjala, da smo na pravi poti. Pridemo iz ozke soteske na kraj, odkoder se vidi proti Fužinam. Na levo je Tolstec, na desno valovito hribovje, ki se vleče proti Sedmerim jezerom. Tu se cepi steza v dve. Herkul na razpotju, katera bo prava? Ena steza je vedla na levo naravnost kvišku kakor po stopnicah, druga se je vila med ruševjem nizdolu. Nam se ni ljubilo hoditi kvišku, zato smo vadljali na klinčke, kdo pojde prave poti iskat. Vadlja je zadela Tončka. Šel je na desno nizdolu, mi smo pa sedli in sukali cigarete. Kmalu se oglasi Tonček in pravi: "Pot je dobra! Za mano! V polu ure bomo v dolini in potem pojdemo za potokom v Fužine."
Slušali smo ga, hitro vstali in se spustili po strmi stezi. Ali komaj dober streljaj od Tončka se je tista steza izgubila, znamenj ni bilo nobenih, in mi nismo vedeli ne naprej ne nazaj. Kaj storiti? Lojze je hotel, naj zopet vadljamo in gremo gledat drugo stezo. Toda njegov predlog je propadel, ker se je vsak bal, da bi moral lezti nazaj tako visoko. Zato je obveljala Tončkova misel, da gremo naravnost, četudi ni nobene poti. Vleklo ga je zopet to, da bo pot bolj zanimiva, vratolomna, torej za hribolazca bolj imenitna. Vdali smo se in šli.
V petih minutah smo bili v gostem ruševju. Veje so nas teple, dvigale, guncale in zibale, da smo se s početka smejali in se drsali in padali po vejali. Ali take zabave smo se kmalu naveličali. Začeli smo iti vprek na desno, da smo prišli bolj na jasno. Tam smo sedli na mah in počivali. Vroče nam je bilo, da je kapalo vsakemu od čela. Usta so bila suha; slivovka nam je samo provzročala še večjo žejo; drugega nismo imeli ničesar. „Naprej!" je bilo naše geslo, in zopet smo kolovratih črez drn in strn, kakor je kdo mogel. Vsi utrujeni in izmučeni od silne vročine zopet ležemo pod vegasto bukev, kjer je raslo nekaj borovnic. Začeli smo jih zobati ter si gasiti žejo.
Ko smo se tako tiho pasli po črnih jagodah, začujemo dokaj daleč na desno zvonec. „Krave so nekje," si mislimo in sedaj zvemo od pastirja za pravo pot. Takoj vstanem in zahukam trikrat. To je po vsi Gorenjski znamenje, da se komu ne godi dobro, ali da kliče koga v bližini. Hukanje ponovim, dvakrat, trikrat. Nič. Jezilo nas je. „Čakajte tu," pravim, „sam grem za zvoncem in naučim tistega pastirja, kako se je vesti ob takem klicu." Tovariši so ostali pri borovnicah, jaz sem pa šel iskat črednika.
Četrt ure sem hodil in naletel na kravo, ki je stala skrita v grmu in prežvekovala. Zopet kličem. Po gorah je odmeval moj klic, a odgovarjala mi je samo jeka, nekam porogljivo in smešno, češ, prav vam je. Gora ni nora; je le tisti nor, kdor gre gor. A vkljub temu nisem izgubil poguma in nade ter šel še dalje. Kmalu dobim več živine in tedaj sem bil prepričan, da mora biti pastir blizu. Postavim se za neki grmi in zopet kličem. Tedaj zahrešči iz grma razklan glas, kot bi se odprle nenamazane duri od skednja, da sem se ustrašil. Obrnem se, in iz grma mi prileze staro babišče, ki me zija z napol odprtimi usti. „Koga-aa?" je ponovila pastirica. V rokah je imela pričeto veliko, debelo volneno nogavico. „ Zakaj se niste oglasili, zarežim jezno nad žensko. Ta me pogleda še bolj debelo in zopet ponovi: „Koga-aa". Viž ga kleka, ženska je gluha kakor bukov štor. Stopil sem tedaj bliže do nje in ji zagrmel na uho, kolikor sem mogel s suhim grlom. Tedaj me je umela. Povedala mi je, da smo zašli, in da moramo nazaj, če hočemo v Bohinj. Ker tod doli da se 110 pride, pod nami da so velikanske navpične skale. Preko Tolstca imamo najlepšo pot.
S to slabo tolažbo se vrnem nazaj. Ko sem oznanil svoje poslanstvo, je pogledal drug za drugim s tožnim očesom gori preko tistega ruševja proti strmi stezi na skalo. „Saj sem pravil, pa me ne slušate," je godel Lojze in ošteval Tončka. Ali vse to ni nič pomagalo. Nazaj smo morali. In sedaj naj si vsak misli, kakor ve in zna, to pot nazaj. Trudne noge, pekoče sobice, silna žeja pa navpičen breg, obraščen z gostim ruševjem. To jo bila muka. Nihče ni govoril. Vsak se je tepel in rval s tistimi vejami, ki so nas odrivale nazaj ter nas zmučile in uznojile do skrajnjosti. Vse sile smo morali napeti, da smo prišli skozi veje do kamenite steze. Tam smo bili tako upehani, da smo počepali na tla kot muhe o sv. Martinu ter hropli kot upehana divjačina, katero gonijo pol dne lovski psi. „Žeja, žeja," samo to jo zajecal ta in oni in s sesušenim jezikom iskal slin po ustih. Trgali smo liste, grizli lubje, da bi osvežili usta. Po precejšnjem oddihu se je zopet glasilo geslo: „ Naprej!" Tam nismo mogli ostati. Na polovici pota po tisti stezi zagledamo nad seboj naprej visečo skalo, obrašeeno z mahom. Skala je bila pa videti mokra. Z zadnjim naporom smo šli do nje in zares našli moker mah. Snežnica je pronicala skozi skalo. Natrga si ga vsak velik klobčič in ga stiska. Kapljica umazane kaluže je pritekla iz njega. Oj kako smo jo posrebali, kakor da bi na Olimpu nektar in ambrozijo uživali! Kaj nam je bilo mar prsti in peska, ki je kapal v usta od mahu! Da je bilo le mokro, hladno, prileglo se nam je. Tam smo zopet počivali nekaj časa, potem pa vzeli vsak celo butaro mahu s seboj na pot.
Kmalu smo bili vrhu kamenite poti in zagledali smo lepo zeleno brežino tolstčevo. Up, da bomo kmalu prišli do vode, in naš neprecenljivi mah sta nas krepila, da smo šli dalje. Toda na vsakih petdeset korakov smo zopet polegli po tleh in iskali pomoči v mahu. Ko smo tako še parkrat počili, zagledamo pod seboj lepo trato in na nji dve koči. Na planini smo bili. Hitro stopimo navzdol. Ali zopet smola. Koči sta bili obe zaklenjeni, in žive duše ni bilo nikjer čuti. Vode, studenca ali korita tudi ni bilo pri koči. Vendar so nam sveže stopinje kravjih parkljev dokazale, da planina še ni zapuščena. Zato so drugi ostali pri koči, jaz kot neki vodja, ki z drugimi vred nisem nič vedel o tistih krajih, sem moral iti klicat ljudi. Pustil sem palico in nahrbtnik pri koči. S seboj sem vzel le dragoceni mah.
Komaj dober streljaj od koče, na robu, sem zagledal precej visoko posočo se čredo. Sedaj velja. Hitro ožmem mah, ulovim par kapljic v usta, potem pa čvrsto zahukam. Takoj se mi odzove od črede ženski glas, zvonek in mlad, da se je odmev razlegel daleč po okolici. Videl sem, kako se je s skale dvignila pastirica in gledala doli, odkoder je slišala klic. Silno veselje, da dobimo pomoči, mi je dalo novo jakost, in zavpil sem in zamahnil z roko, naj pride doli. Pastirica je zavrnila krave in takoj krenila proti koči. Legel sem na travo, stisnil še enkrat mah in posrebal zadnjo kapljo, potem sem ga zatočil po bregu; le par bilk sem ohranil in jih skrbno spravil v notes, da so mi veden spomin tiste nesrečne žeje.
Mina je bila kmalu pri meni. Bilo je to dekle kakih osemnajstih let, zraslo kot jelka v gori, rdeče, okroglolično kot Miklavževo jabolko. Veselo je stopila predme z dolgo šibo in se smehljala tako naivno in preprosto ter mi malce kazala goste bele zobe, ki so bili kakor ulit vzorec zdravih in lepih zobkov. Nehote sem se domislil Gregorčičeve pesmi:
Tam gori za tretjo goro
Planina dviguje v nebo se
Kjer narod biva še krepak
Ki svet ga pomehkužil ni,
Ki svet ga še okužil ni.
Povem ji hitro in kratko, da smo na smrt žejni, ter prosimo vode. Smejala se je trditvi, ali šla je vendar drage volje z mano do koče, kjer je vzela takoj vedrce in šla pod kočo iskat vode. Postavila je poln škafček kristalno čiste studenčnice na trato, prinesla korec, mi smo pa planili po vodi kot lačni volčje nad ovco. Tonček ni mogel počakati korca. Kar nad vodo se je nagnil in pil. Parkrat je krožil korec krog škafa, in vodo smo izpili do zadnje kaplje. Mina je pa na pragu stala in se smejala gosposkim ljudem, da jim voda tako tekne. Še enkrat je šla po njo, ali poslej smo ji dokaj prizanašali. Žejo smo si ugasili, in vrnil se nam je po prebitih mukah stari humor. Ležali smo kot njega dni Titir ali Melibej na trati ter „procul negotiis" utrinjali dovtipe in šale, peli, vriskali in se zabavali kot mladi leviči pred brlogom.
Ko smo ugasili žejo, treba je bilo udušiti tudi glad. Naprosili smo Mino, naj nam skuha žganeev. Hitro je zakurila pod sajastim kotlom, nalila vode vanj, potem pa šla klicat krave, ki so se tudi same vračale proti koči. „Cikica, cikica, pisana, jelena" — tako jih je vabila, in vse so slušale njen glas in prišle na molzišče. Kmalu se je penila polna posoda sladkega mleka. Nesla ga je v kočo. Tam je zmešala kmalu rumene turščične žgance v kotlu, kotel prinesla ven na trato, ga postavila med nas in razdelila lesene žlice.
Izvrstna kuharica je bila tista Mina. Nobena češko-dunajska kuharica ne bi ji bila kos pri žgancih. Kar tresli so se, kot bi bili na maslu vmešeni. Ko je izlila v kotel še mleko, tedaj smo mahnili po planinski jedi z lesenimi žlicami ter jedli, kot bi pri fari zvonilo. Da pa Mini ni bilo dolgčas ob našem apetitu, smo ji dali iz nahrbtnikov gnjati, salam, sira in pogače. Tedaj je tudi ona pridno ugrizavala z belimi zobmi, in vsem nam je bilo zares „kanibalsko dobro".
(Konec prihodnjič.)
VII.
uredi(Konec.)
Solnce se je nagnilo; mi smo še vedno ležali pred kočo. Treba je bilo, da smo pričeli misliti na dom. Ko nam pove Mina, da imamo do Bohinja še tri dobre ure, ni se nam nič kaj ljubilo na pot. Morda smo bili trudni, morda smo se pa tudi bali, da ne bi zopet zašli in še enkrat prenočevali pod milim nebom. Zato smo vprašali, če moremo prenočiti v koči.
„Lahko!" je odgovorila Mina: „saj stric pridejo, in v obeh kočah bo dovolj prostora za vse."
Izvrstno. Vsi smo bili za to, da prenočimo na Tolstcu. Ker je bilo pa še dan, nam je pokazala Mina, kje lahko natrgamo dosti planik in murk. Razkropili smo se po skalah in do noči natrgali vsi velike šopke krasnih pečnic.
Ko smo se vrnili v kočo, je sedel pri ognjišču „stric", prileten pastir, ki ni bil z Mino nič v rodu. Ali tako je navada, da se nazivajo starejši sosedje za strica. Mina nam jo napravila večerjo — planinsko kašo. Potem smo se še malo pomenkovali s stricem in z njo. Ko smo pa omenili, da gremo spat, ker smo trudni, je pokleknila Mina in na glas molila večerno molitev, ki je bila sicer kratka, toda krepka, čisto izvirna. (Se danes mi je žal, da nisem par molitvic stenografoval za njo.) •— Nato smo si voščili lahko noč in pričeli lezti v pograde: Tonček in Jože v pravo postelj, ki je imela bele rjuhe in gorko odejo, Lojze in Janez v prvo nadstropje na seneno ležišče, Mina in stric v drugo kočo, meni je bil pa odločen dober meter dolg kotiček, postlan tudi s suhim senom.
Vsi so hitro pospali, le jaz nisem mogel dolgo zatisniti oči. Bila je to prava Prokrustova postelja. Truden in izmučen sem bil. da bi bil rad poravnal krive ude, toda nisem mogel. Vojaška mera je pokazala 1'74 m., torej je bilo to ležišče dosti prekratko zame. Moral sem ležati zvit kot jež ter se pokoriti celo noč, ki se mi je zdela hentano dolga. Zato sem bil tudi zjutraj prvi na nogah in sem budil speče tovariše. Z Mino, ki je tudi že prišla, da pomolze, sva kurila, in jaz sem bil za kuharja, ko je imela ona opravek zunaj. Počasi so se potegovali drugi na posteljah. Prvi se je izkobaeal Eženov Janez. Ali mahoma je pričel nervozno pretipavati žepe, brskati po ležišču in je potem ves zbegan dejal: „Denar sem izgubil". Dosti se nisem začudil, zakaj mnogo dijak ne more izgubiti. Toda on mi pove, da ni bil denar njegov, ampak bratov, da bi moral v Ljubljani plačati nekaj naročenega blaga, in da vsota znaša 50 gld. Tedaj so nam stopili vsem lasje pokoncu, iu sami nismo vedeli, kaj bi počeli. Na Janeza smo se budovaii, zakaj nosi toliko s seboj, naj bi bil pustil drugod. Prevrnili in preiskali smo vso kočo. Toda zastonj. Gremo ven, povemo Mini; iščemo vsi pred kočo — nič, pa nič. Prepričani smo bili, da je izgubil tedaj, ko smo plezali po tistem ruševju. Grozna misel: sedaj moramo iskat! Vsa dobra volja nam je prešla, in bili smo čisto poparjeni; vse nas je bolela Janezova nesreča. Kosilo nam ni dišalo.
Ko smo prav zamišljeni preudarjali, kako bi se šlo po denar, pride mlad lovski čuvaj do koče. Mina mu takoj razloži, kaj se nam je pripetilo. Mladenič se ponudi sam, da gre iskat denarja. Odšla sta z Janezom po poti nazaj, kjer smo mi prejšnji dan 'plezali, drugi smo čakali pri koči. Krasno jutro je bilo: zrak čist in svež, zemlja se je lesketala bogate rose, živina je vesela šla za sočnato travo — a nas vse to ni razveselilo. Bili smo poparjeni in slabe volje smo pohajali pred kočo ter malo govorili. Neprenehoma smo gledali proti oni strani, od koder bi se morala vrniti iskalca. Dolgo ju ni bilo, in to je bilo slabo znamenje. Slednjič smo ju zagledali na robu. Vračala sta se naglo in tiho. Celo našemu klicu se nista odzvala. „Nič nista dobila", smo sodili vsi kratko, šli po nahrbtnike v kočo in se pripravili na odhod. Za postrežljivo Mino smo zložili pošteno nagrado ter ji dali vse brašno, kar nam ga je bilo še ostalo; saj sesedaj ne ustavimo prej, nego v Bohinju. Janez in lovec sta prišla in žalostno potrdila, da sta zastonj iskala. Lovec je obesil puško na rame, na drugo rame je pa dejal velik hleb sira, katerega je nesel domov. Povabil nas je, naj gremo z njim, ker gre on skozi Osekovnico*) v Srednjo vas. Drage volje smo se mu pridružili, se poslovili od Mine in strica ter ubrali pot pod noge Janez je še pustil Mini svoj naslov, ako bi utegnil kdo denar dobiti, da mu ga dopošlje.
S Tolstca skozi Osekovnico je pot zelo prijetna. Sli smo, da se je kar kadilo; zakaj mladi lovec je imel menda noge divje koze. Vkljub bremenu jo je kresal tako naglo, da smo se morali podvizati, sicer bi nam jo bil unesel naprej. V Srednji vasi je ,vkup zvonilo', ko smo šli proti cerkvi Pridružili smo se tudi mi pobožnemu ljudstvu, ki je vrelo v svetišče, toda v cerkev si nismo upali. Kot raztrgani cestninarji smo ostali pred vrati; s svojo obleko bi bili ljudstvo samo begali. Zato smo jo tudi po sv. maši hitro popihali v vas iu tam pri očetu Hkavcu dobili nekaj kosila. Nato smo šli po lepi stezi črez senožeti na Bistrico. Vrh senožeti nas je pa zapeljala mikavna — senca leskovega grma, da smo legli in vsi zaspali na mehkem mahu. Zato smo prišli šele okrog štirih na Bistrico.
VIII.
uredi(Konec.)
Na Bistrici se nam je dobro godilo. Imeli smo znance in prijatelje sošolce. Najprej smo šli pogledat Zabregarjevega Janeza. Skoro nas ni poznal. Z očetom *) Mencinger piše Luskovniea. Mislim pa, da ta beseda prihaja od osekati izsekati. Marsikje po gorenjskih gorah so izsekali gozde, da so dobili prostor za planino. In sodil bi, da je Osekovnica prav tako nastala. sta stala pred novo hišo in radovedno gledala, ko smo že od lese na glas pozdravljali Janeza. Povedali smo ob kratkem, zakaj da na Veliko gospojnico hodimo taki strahovi po svetu. Zabregarjev oče, dober mož, gostoljubnega slovanskega srca, nas vede v hišo in hitro dene na mizo hlebec belega kruha in liter vina. Potem je š^l iskat še klobas Ko se vrne, ni bilo ne vina ne kruha. Kot bi mignil, *mo oboje použili. Triglavska žeja in slast nas še nista zapustili. Oče se ni temu začudil, ampak razveselil, odšel zopet in prinesel znova vina in kruha. Ko smo lepo domače pokramljali in se pošalili ob rujnem vincu, je nasvetoval Janez, da bi se šli kopat. Gotovo se nam je na obrazu poznalo, da že par dni nismo bili nič umiti Poklicali smo še par drugih sošolcev in šli na kopališče — v Savo. Tako dobro nam je dela kopel v čisti Savici. Plavali smo čvrsto gori in doli, skakali v vodo, potapljali drug drugega kot razposajeni otročaji. Ko nam je bilo dovolj zabave, smo izlezli iz vode ter posedli po skalah kot martinčki. Zadnji je bil v vodi Jože. Gledal sem ga, kako s trudom plava proti vodi, da bi prišel do skale, kjer sem sedel. Kar mu zmanjka moči, bolestno zavpije: „Poma-a-gaj" — in se potopi. Mislil sem, da se šali. Zopet se prikaže na vrh; oči je imel zbegane, široko odprte. Tedaj sem vedel, da ni šala, ampak da zares gaga. Planil sem v vodo, si ga stisnil med noge in splaval z njim h kraju, kjer sem ga dvignil na suho; drugi so mu pomagali z brega. Pošteno smo se vsi ustrašili. Toda sile ni bilo nobene. Par požirkov bistre Save mu ni škodovalo, in kmalu je bil dober, samo malo bled je bil ter tožil je, da ga srce boli. Bil je slaboten, a velik napor in vročina, sedaj pa mrzla kopel — vse to ga je prevzelo, da mu je sape zmanjkalo in bi bil revež kmalu utonil.
„Sedaj glejmo, da pridemo hitro domov," je omenil Lojze; „sicer se nam še Bog ve kaj prigodi. Na tem potu imamo samo nesrečo — —". „In še večjo srečo", ga je zavrnil Tonček. „Taka pot je interesantna. He! Postavili se bomo lahko med prve turiste!"
Vrnili smo se potem polagoma na Bistrico nazaj. Lojze in Tonček sta se prepirala, če je to tudi interesantno, ako kdo izgubi 50 gld., in nas tako celo pot zabavala, da smo se smejali neprenehoma. Na Bistrici smo se vgnezdili v tisto senčnico pred osredkom, kjer nam je postregla domača hčerka Francka, sama navdušena hribolazka, s penečim pivom in bohinjskim sirom. Niti prvemu niti drugemu nismo prizanašali. Lojze je trdil, da je tako silno razrušen kot čeber, v katerem ni bilo leto in dan nič vode, zato mu ne izda nobena pijača. Naj je govoril prav ali ne, istinajeto, da smo se izborno imeli in da smo bili „židane" volje. Sploh uči izkušnja, da večje živahnosti, dovtipnosti, duševne in telesne kreposti ne prinese človek od nikoder razen z gora. Ves trud, ves napor, vse je pozabljeno; živci so zopet zdravi, glava jasna, prsi se dvigajo močno, kri po žilah teče hitreje, ves človek je prenovljen, ako je napravil pošteno pot na visoko goro.
Luna je že svetila, ko smo šli iz prijazne senčnice ob šumeči Bistrici nazaj k Zabregarju, kjer so nam pripravili prenočišče. Oče Zabregar se je hladil na klopi pred hišo, ko smo prišli. Govorili smo še dolgo in pravili o težavah in nesrečah, katere smo vse srečno prebili. Ali tuj e moralo kot ,punetum' cele ekspedicije še nekaj priti. Oče Zabregar je usnjar; zato ima pred hišo globoko jamo, kjer se namakajo kože za stroj. Tista jama je pokrita z deskami. Ne vem, ali me je luna ali nepokojnost zanesla na tisto jamo. Stal sem brez skrbi sredi desk in ,lagal', kako smo in kako nismo hodili. (Besedo ,lagal' sem dejal med ušesca, zato da povem tistim hudobnim jezičkom, ki pravijo, da je vsaka hiperbola laž, da to ni res, ampak da je to čisto poštena in dovoljena pesniška figura.) — Torej pravim, da sem stal na tistih deskah in govoril, kar se je dalo. Kar je naredilo pod mano: reek, meni je zmanjkalo sveta pod nogami, in izginil sem v jamo, kot bi trenil. In kaj je bilo potem? Nič! Ven so me morali potegniti, oče Zabregar je pa rekel, da bo nove deske dejal na jamo.
To je ,punctum' naše poti črez Triglav.
Drugi dan smo se odpeljali skozi Stenge domov.