Črna žena

Črna žena: Zgodovinska povest Sebastian Rieger

Objavljena je bila brez avtorjevega imena; avtor se je sicer podpisoval kot Reimmichl. Priredil Javoran (Gregor Žerjav).

Spisano:	1910
Viri:	Ljubljana, 1910.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kjer se prijazna, senčna cesta, ki pelje iz Radovljice proti Bledu, poslednjič približa razdrapani strugi deroče Bohinjke, se dviga na desni strani poti orjaška, navpik štrleča pečina. Strahoma se bližaš temu resnobnemu kraju. Kajti dolinica, že itak dovolj ozka, postane na tem mestu tako tesna, da se cesta med savsko strugo in veliko skalnato steno komaj prebije na plan. Razen pritlikavega grmičja in nedostopnih, razjedenih duplin, po katerih lazijo modrasi, kuščarji in druga golazen, ne opaziš na tej skalnati steni ničesar. Praznična, a neprijetna tišina vlada tu naokrog od jutra do večera. Le tupatam zdrči med votlimi odmevi preperel kamenček na pot in nehote podvizaš korake, da se čimprej izogneš pretečim skalnatim čerem, ki samujejo kakor prežeče pošasti visoko nad tvojo glavo. Dokaj prijaznejša je okolica na nasprotni strani reke. Takoj ob strugi se prične nalahno vzpenjati rebrovito pobočje, čezinčez poraslo s temnimi borovci in vitkimi smrekami, ki preide polagoma v prostorno planoto — imenovano Kamnjek — ter končno meji ob skalnati plaz Špik, ki sega prav do prvih planinskih senožeti zelene Jelovice. Vzhodno od Kamnjeka opaziš med gosto zasajenim sadnim drevjem nekaj belega zidovja in nekaj skromnih hišnih slemen. To je vasica na Brdih, ki ne šteje niti dobrih deset hiš.

Nemara bi šel skozi sotesko nemoteno dalje, ko bi te ne opozorilo, zdaj ko si prvi hip stopil na plan, nekaj posebnega. Pred očmi se ti razgrinja nebeško lepa dolina. Daleč na zahodu kraljuje v srebrnem siju in blesku mogočna skupina gorenjskih snežnih velikanov ter obdaja v svoji sredi Triglav, sivega očaka, ki je vedno krasan, kadar ga ugledaš: zjutraj, ko mu mlada zarja zlati razorano čelo; podnevi, ko mu lahne meglice božajo in venčajo ožgano lice; zvečer, ko ga poljubljajo zadnji žarki zahajajočega solnca. Na južni strani doline te vabijo brhki gozdovi Jelovice, ki se raztezajo stopnjevaje, v drug nad drugim dvigaj očih se pasovih daleč tja do škrbinastega Babjega Zoba, ki čuva tesni vhod v divjelepi Bohinj. In če se ozreš proti severu, te od daleč pozdravljajo sive stene in močni stolpi blejskega gradu, ravne poljane, bohotna polja in pisane senožeti, ki oklepajo na skrajnem koncu, kjer se svet nagiba že proti Bohinju, vas Ribno. Kakor srebrn trak se zrcalijo sredi doline med belim prodom in gostim vrbovjem sveži in čili valovi Bohinjka, ki se vije zdaj sem, zdaj tja, zdaj zopet v mnogoštevilne stranske struge, zvezane med seboj s plitvimi bajerji in potočki. Ej, ta raznolika lepota, ta svečani mir, ki je razlit nad to rajsko pokrajino! Obstal bi človek ter gledal njena čuda božja, ki jih je roka Stvarnikova tako obilo natrosila na ta skriti košček slovenskega sveta. A da nisi že poprej mimogrede opazil čudne izpremembe tik ob poti! Glej, skalnata stena, ki te je doslej spremljala ob poti, je nenadoma izginila! Namesto pečevja opaziš na njeni severni strani sočne, tupatam močvirne livade, sadne vrtove in kopico prijaznih hišic, ki so raztresene po strmi bregovini. Ta vasica se imenuje Bodešiče. Vrh hribca pa samuje starodavna cerkvica sv. Vida s počrnelim, od viharjev in vremenskih nezgod razpraskanim zidovjem, s starinskimi slikami na zunanjih stenah in vegasto streho. Staro je to svetišče, bolj kakor mislijo njegovi sosedje. Zgradili so cerkvico, kakor poroča zgodovina, pobožni briksenski škofje, tedanji lastniki blejskega gradu, poleg svoje pristave ter jo močno utrdili zoper sovražnike.^[1] Da ji turški navali niso prizanesli, o tem priča še dandanes daleč naokrog znana podkev, ki jo je bil izgubil konj turškega jezdeca, ko je besneča žival treščila z nogo ob trda hrastova vrata. Še dandanašnji lahko vidiš to redko znamenitost, kajpada se blišči zdaj na vzvišenem kraju, pritrjena na pozlačenem Križu vrh cerkvenega pročelja.

Še starejša kakor cerkvica sv. Vida je bila v davnem času neka druga zgradba na nasprotni strani Bohinjke. Bil je to nepremagljiv in zloglasen gradič, ki si ga je bil postavil sredi 12. stoletja neki roparski vitez, da je odtod opravljal svoj nepošteni posel. Ljudje so rekli gradiču Kamnjek — ime se je ohranilo do današnjega dne, akoprav o gradiču samem niti sledu ni več. Kakor lastavičje gnezdo je bila ta trdnjavica prilepljena na pečino, tako da je odtod njen gospodar lahko pregledal celo gorenjsko ravnino od Jelovice do Karavank. Mnogo je trpelo ljudstvo od hudega roparja. Slednjič je briksenski škof storil konec njegovim drznim nasilstvom. Poslal je pred gradič močno krdelo vitezov, ki so tako dolgo oblegali roparsko gnezdeče, da se je naposled vsled lakote moralo lepo vdati. Tedaj je gradič pogorel od vrha do tal. O roparskih vitezih na Kamnjeku ni bilo odsihdob nobenega sledu več. Njih rod je izumrl, celo ime se je polagoma pozabilo. Razvaline gradu, kar jih je bilo ostalo, pa je začel glodati in izpodjedati uničujoči zob časa. Viharji in nalivi so odkrušili kamen za kamnom; nekdaj nepremagljivo obzidje je lepega dne zagrmelo v prepad, kmalu nato se je sesul tudi njegov najjačji branik — grajski stolp. Pozneje so se med skrivnostnimi grajskimi razvalinami cesto dogajale čudne reči, zlasti preden je zadela ljudstvo kaka nesreča, bodisi vojska, potres, »črna smrt«, ali pa najhujša šiba božja — Turčini. Prebivalci sosednjih vasi so videli pred vsakim nenavadnim dogodljajem v deželi na nekdanjem Kamnjeku belo ženo z žarečim obličjem, ki je posedala na grajskih razvalinah ter pretresljivo plakala in tožila. Slednjič je tudi ta prikazen minila in o beli ženi so pripovedovale samo še stare pravljice.

Koncem 15. stoletja, ko se vrši naša povest in je po teh krajih vladala blejska gosposka, je bila od roparskega gnezdeča na Kamnjeku videti le še mala, neznatna groblja. Nad to grobljo je zevala sredi skalnatega plazu temna odprtina. Skozi odprtino si prišel v prostorno, a ne posebno globoko votlino. Ljudstvo je tedaj imenovalo ta kraj »Pri slepem Bogu«; na koncu votline je stal namreč lesen križ, na katerem je upodobil preprost umetnik trpečega Zveličarja s slepimi očmi, pa tako genljivo, da se je moralo vsakemu obiskovalcu milo storiti pri srcu, kadar ga je ugledal. »Slepi Bog« je postal kmalu mala božja pot, kamor so hodili iskat tolažbe in pomoči ne samo vaščani z bližnjih Brd in Bodešič, ampak s celega blejskega kota, kadarkoli se je tega ali onega lotila kaka očesna bolezen ali ga je zadela kaka druga grenka nadloga. Pot k »Slepemu Bogu« ni bila lahka stvar; kdor je hotel priti čez pečino, je moral biti trden v nogah in še trdnejši v glavi, da ni omahnil v globočino. Vila se je najprej z Brd po strmi poti in opolzki senožeti, odkoder je potem vodila le dva čevlja široka stezica naravnost čez poševno pečino, kjer se je popotnik lahko oprijemal žice, ki je bila v ta namen pritrjena na železnih, v skalo zapičenih klinih. Zadnjih dvajset metrov pred votlino je bila stezica speljana po leseni, zibajoči se brvi, po takozvanem »mrtvaškem mostiču«, ki je bil narahlo pritrjen ob navpično skalnato steno in je bil na vnanji strani ograjen z nizko in trhlo ograjo iz desk. Da je bilo romanje k »Slepemu Bogu« res silno opasno, je pričalo znamenje, ki je bilo tik pred vhodom v votlino vdelano v živo skalo. Neokretni slikar je naslikal s kričečimi barvami, kako pada neki možak, ki mu je izpodrsnilo na mostiču, v grozno globočino. Pod sliko pa je zapisal s starimi, napol posivelimi in izpranimi črkami:

Pomni človek, da povsod
ti preti ta smrtna pot!
Mili Kriste, ti nam daj
milost svojo — sveti raj!

V postu leta 1477. je povzročil neki dogodek med ljudstvom silno razburjenje. Kamnješki duh »bela žena«, se je zopet prikazoval. Toda sedaj ni bila več bela žena, ampak črna; prikazen je bila namreč po obrazu in po rokah ogljenočrne polti in je bila odeta v dolgo, snežnobelo krilo. — Nekdo jo je videl pri cerkvici sv. Vida na Pečeh, drugi jo je srečal na brdskih travnikih, tretji je trdil, da jo je opazil pozno ponoči in jo videl, kako je plavala nad grajskimi podrtinami, ravno nad »mrtvaškim mostičem«, četrti je čul celo njeno vzdihovanje in plakanje. Večina ljudi je verjela, da se resnično prikazuje duh, drugi pa so prezirljivo majali z glavami, toda govorica in sum sta naraščala od dne do dne.

Bilo je na tiho nedeljo proti večeru. V gostilni pri Mohorku ob blejskem jezeru je sedelo in modrovalo za mizo čvetero gostov: Anželj z Brd, Grahek s Sela, Matija, Globokarjev pastir in Rok, Pušavčev hlapec, oba iz Bodešic. — Za durmi, na klopici ob peči, pa je spal, zvit v nerazločljiv klopčič, postaren možiček. To vam je bil človek posebne vrste. Bil je krošnjar — kupčevai je z žeblji — doma iz Krope in mu je bilo ime Štefan. Toda ljudstvo ga je vsepovsod klicalo za Štefuljčka — tupatam so mu rekli tudi »Kroparski možek«. Razpraskano in zgubano obličje, na katero je padalo nekaj širokih čopov sivkljatih las, kuštrave, črne obrvi, izpod katerih je švigalo dvoje svetlih, čudovito živahnih oči, kakor bi gledala mlada podlasica, ki ne more nikoli z njimi mirovati, upognjen hrbet, kratke, sabljasto zakrivljene noge, ki so pri vsakem koraku močno pocecnile, tako da je bila možičkova hoja bolj podobna živalskemu puhtanju ali poskakovanju kakor navadni človeški hoji, cela postava v sivi prsteni obleki — tak je bil Kroparski možek. Povsod in nikjer, zdaj na daljnem Hrvaškem, zdaj na Koroškem, je prehodil možek vsako leto vsaj dvakrat celo kranjsko deželo od Krškega in Črnomlja do Bohinja, poznal vse ljudi in vse družine, vedel vse skrivnosti, znal pozdraviti vsako bolezen na ljudeh in živalih. — Ker je bil sila premeten in zvest, je nosil včasih celo kopico skrivnih naznanil od doline do doline; govoril ni veliko, ali kadar mu je stekel jeziček, je žuborelo iz njega kakor iz studenca in vselej zadelo na pravem mestu. Če možku ni bila kaka stvar povšeči, se je delal gluhega kakor štor in je na vsako neljubo mu vprašanje nalašč narobe odgovoril; v resnici pa je imel ušesa tanka in občutljiva kakor ris, da je bilo le treba kaj važnega ujeti. Marsikdo je dejal, da pri Štefuljčku ni vse v redu v glavi, ta ali oni pa je bil mnenja, da je nemara bolj pretkan in moder kakor lisičji Fric, valpet na blejskem gradu. Možek je ležal pri peči in se delal spečega, dasiravno je glasni hrušč razvnetih pivcev čimdalje huje odmeval po sobi.

»Včeraj smo jo zopet popolnoma določno videli iz Bodešič, kako je jokala in plakala na drugi strani Save,« je pripovedoval pastir Matija.

»Beži, beži, praznarija in sleparija,« mu je oporekal Grahek, »nikar ne čenčaj dalje o tem, babjevernik!«

»Meniš, da je stari Osterc tudi babjevernik? Ga pač še premalo poznaš s te plati! in vendar ti priseže, kadar hočeš, da jo je videl na Gregorjevo pri onih treh topolih, ko se je vračal iz Radovljice,« se je zagovarjal pastir.

»O svetem Gregorju je bil letos ščep in ob taki priliki je že marsikdo v brinovem grmiču domneval strah ali v črnem kamnu kako grozotno pošast,« je odgovoril Grahek

»Moj gospodar, Pušavec,« se je vteknil hlapec Rok v pogovor, »je šel minulo sredo ponoči iz mesta in je srečal belo ženo pri savskem mostu — resnično in brez šale! — Pušavec ni izmišljotin ali veternjak, njegove besede so redke kakor zlato zrno, ali kar reče, stoji trdno kakor zid.«

»Dandanašnji se po cestah potika na večer vse polno sumljive potepuške drhali.«

»Rekel je, da jo je videl popolnoma natančno. Imela je ogljenočrno obličje in dolgo, čisto belo vlečko, ki se je peljala za njo kakor za našo graščakinjo. Ko je šel mimo prikazni, je ta trikrat zapored sklenila roke nad glavo, kakor bi molila.«

»E, navsezadnje bo ta kako nesrečno človeče, ki ga nosi mesec«

»Ti — Žličarju se je prikazala, še preden se je zmračilo.«

»In Bregar jo je menda videl zarana ob Savi, ko je že solnce pogledalo izza Grintavca. No, kaj praviš na to?«

»To je popolnoma gotovo zlagano,« je pripomnil Anželj; »še danes sem se mudil pri svojem svaku Bregarju, pa mi še besedice ni črhnil o kaki prikazni. Nehajte vendar!«

»No, ta je zopet lepa!« se je zakrohotal neverni Grahek. »Eden si nekaj izmisli, drugi nekaj pridene, tretji že umira od strahu, četrti se zlaže in tako postane iz komarja konj, da je naposled že pol dežele norčave.«

»Reci, kar hočeš, pa je le res!« je dejal hlapec nevoljen; »če govore o tem možje, kakršna sta moj gospodar in stari Osterc, ni vse od muh, ampak mora biti nekaj na tem.«

»In če sem jaz na lastna ušesa slišal njeno plakanje in ihtenje, mi menda ne bo pameten človek ugovarjal. Tega si ne pustim tajiti,« se je iznova ojunačil pastir Matija.

»A, kaj — slišal — slišal! To lahko vsak reče! Jaz ne verujem ne v belo ne v črno ženo,« ga je zavrnil Grahek odločno.

»In kaj ima bela žena kar naenkrat opraviti tukaj, to vas prosim?« je vprašal Anželj.

»Ker nas bo zopet udarila huda šiba božja — kuga ali Turki. Bog se nas usmili, saj pravim!« je zastokal hlapec.

Vsem je leglo pri teh besedah nekaj težkega na srce. Umolknili so drug za drugim in se zatopili v težke spomine, ki so bili združeni s tem imenom.

»E, menda se nam zdaj ni treba bati teh pesjanov,« je dejal čez dokaj časa Grahek; »možje, ko bi vedel, da tudi naše kraje čaka kaj takega, kar se je godilo pred dvema letoma doli okrog Kranja, bi še danes zapustil domačijo in se preselil kam drugam. Bi si vsaj življenje rešil, če ne drugega.«

»Pa res, že zdaj me je groza, če se spomnim, kar so takrat ljudje pripovedovali o turški zverjadi,« je pripomnil hlapec Rok; »vse cerkve so pogorele do tal in pravijo, da je bilo na tisoče kristjanov pomorjenih. Prokleti vragi, kako neusmiljeno so tirali žene, može, otroke — prestradane in žejne, da so kar omagovali v železju in verigah. Oh, kaj vse mora prestati uboga kmetska para, vse se ji sme požgati in pobrati, nihče je ne brani ...«

»Zahvali Boga, da si jim tako od rok! Ko bi ne bile naše vasi skrite v dolini, bi se nam bilo godilo ravno tako kakor drugim,« je dejal Anželj.

V sobo je stopil zdaj oštir Mohorko in prisedel k zgovornim znancem. Bil je velik, plečat hrust z mogočnimi brkami in velikimi, zapovedovalnimi očmi. V mladih letih je obiskoval radovljiško šolo in se naučil čitati in pisati, tako da skoraj ni minul dan, ko bi ta ali oni možakar ne bil prišel k njemu iskat sveta in pomoči. Čul je v veži, da se suče pogovor njegovih gostov okrog Turkov, in zato je rekel:

»Le brez skrbi, če ne bo hujšega kakor Turek, nam ne bo huda predla. S Turki se bo zdaj že cesar pobotal, ako ne z lepo, pa z grdo. Zadnjič sem bil v Radovljici in sem ravno čul, da je zbral cesar nekje na Hrvaškem močno obmejno vojsko zoper to pogansko golazen. Tudi deželna gosposka je zborovala v Mariboru ter naložila nov davek za turške potrebščine. Vsak prebivalec po moral odslej dajati na teden po en vinar, tudi hlapci in dekle, če zaslužijo na leto več kakor dva goldinarja. Izbrali so si tudi novega vojskovodjo. No, da je vsaj to, če že ne več ...«

»Že spet — kar naprej davki in davki! Vse daj samo kmet pa kmet, ko pride sovražnik, pa glej, kako si boš otel življenje! Enkrat tlaka, drugič desetina, potem zopet kaj drugega in nazadnje delajo s teboj kakor z živino, bogme, da huje kakor z živino! Doslej sem dajal v grad po dva mernika ajde, letos jo je birič zahteval dva in pol. Najbolje bi bilo, če bi delal cel teden samo tlako, pa bi nemara še ne bilo dovolj,« se je vznevoljil Anželj, tako da Mohorko ni mogel do besede.

»Enkrat mora zadeti božja kazen tega Hartmana Krajskega. Predvčerajšnjim je Fric, ta satanski pomočnik grajščakov, zopet klestil kmete, ker mu dopoldne niso dovolj preorali. Ko bi ne živeli v tako hudih časih, bi mu že posvetili. O starih pravicah, ki so jih uživali naši očetje, kmalu ne boš smel niti črhniti. Da je tukaj gospod Andrej, bi bilo pač vse drugače,« mu je pritrdil Grahek.

»Čakajte vendar, da vam povem,« se je vnovič oglasil oštir, ki mu ni bilo povšeči, da je Anželj napeljal pogovor na domače razmere. »Slišal sem tudi, da se je zdaj celo papež dvignil zoper Turke. Ukazal je, naj duhovniki prvo nedeljo vsakega meseca v ta namen opravljajo svete maše, molijo litanije in vodijo skozi mesta in vasi spokorne procesije. Redovnikom je ukazano, naj opravljajo take obhode po samostanu. Kdor gre sam na vojsko ali pa pošlje namesto sebe dva druga moža, dobi popoleri odpustek. Po vseh. župnih cerkvah so postavljene puščice za prostovoljne denarne prispevke, s katerimi se bodo najele nove čete. Že tri nedelje zaporedoma je čital radovljiški župnik ta razglas raz lečo. Hvala Bogu, da se obrača naša usoda na bolje! Kaj si prej mislil reči, Anželj?«

»Vse res, Turki pridejo in gredo,« je odvrnil slednji, »ali če mora človek dan za dnevom trepetati pred graščinkim bičem, če ne ve, ali bo zvečer spal doma ali v grajski ječi, je to vendarle desetkrat huje kakor Turki. Čudno, de se kmetje tako dolgo ne ganejo, ko je vendar od njih samih vse odvisno. Nekaj sicer res šumi po Bohinju in po Dolini, ali kaj, ko ...«

Anželj je obmolknil sredi stavka. Videl je, da mu je Mohorko skrivaj po mežiknil z očmi, češ da ni dovolj varno govoriti o tej stvari. Ali medtem se je oglasil Grahek in, jel hlastno zabavljati, rekoč:

»Samo gospoda Andreja manjka med nami, pa bi pognali tega zverinskega Hartmana, odkoder se je vsilil. Vprašam vas, možje, kdo pa je prav zaprav naš gospodar, Hartman ali Andrej? Če je Hartmanov oče očrhnil v Briksenu svojega nečaka, da je šuntal kmete k uporu zoper škofa in če mi je ponudil večjo vsoto denarja in tako dobil grad za svojega sina v zakup na mesto da bi ga dobil potomec poštene rodovine, ki je od pamtiveka vladala med nami, s tem menda še ni rečeno, da je ta vsiljivi pritepenec naš nedotakljivi gospodar, ki lahko dela z nami, kar se mu zljubi. Ali je bilo treba, da ... se je moral gospod Andrej šiloma umakniti z gradu lastnemu bratrancu in se zdaj mora potikati bogve kod na Hrvaškem in pobijati Turke? Pravice ni in je ne bo, dokler bomo držali križem roke in bomo tlačanili Hartmanu!« 

»Oh, oh, prosim te, pazi vendar, kaj žlobudraš!« ga je ustavil Mohorko in stekel zapirat okno, da bi kdo ne čul teh predrznih besedi. »Naglica ni nikjer kaj prida, zlasti tukaj ne. Jojme, če bi te čul grajski birič! Čakajmo, saj pride vse samo po sebi, samo opreznosti je treba!« 

Tudi možem se ni zdelo varno to očitno puntarsko govorjenje, dasi jim je ugajalo v srcu. Hlapec Rok se je zganil od strahu in se nehote ozrl proti oknu, skozi katero se je videla višnjeva jezerska gladina in sivo pečevje, s katerega je grozilo neporušno grajsko zidovje in dvoje mračnih stolpov s svojimi temnicami. Kroparski možek pa se je, kakor se je navzočim zdelo, ravnokar prebudil iz spanja in legel na drugo plat. Možje so drug za drugim izpraznili svoje kupice in se odpravljali domov. Tudi Grahek je vstal od mize in rekel, stoječ sredi sobe, v šali: »Naj pride karsibodi, nič se ne bojim, dokler bo to napovedovala samo vaša bela žena, o kateri veste toliko povedati. Hehe, Matija, ti si je še zdaj ne moreš izbi ti iz glave; hentaj, nemara tvoj duh res kaj pomeni.«

Kakor bi trenil, se je pri teh besedah Štefuljček posmuknil s klopice ob peči na tla. Puhnil je proti mizi, pomežiknil parkrat s svojimi živahnimi očmi in rekel pomenljivo kakor prerok:

»Ljudje božji, če že hočete vedeti, bela žena ni prišla za prazen nič. — Možek iz Krope — vaš prismuknjenček — morebiti zdaj več. ve kakor kak modrijan. — Lejte, z gradu pihlja ostra sapa, da vas reže skoz mozeg in kosti, iz vaših bajt pa brije vroča puntarska burja, da celo graščak od strahu medli? Gospod Bog pošilja znamenja in napovedi, kadar nam pretijo nevarnosti. Bela žena vam veli, da imate pripravljene kose, motike in beti — kadar bo treba udariti.«

»Kaj praviš, Štefuljček? Da si tudi ti videl belo ženo? Kaj ti je rekla? O povej!« ga je vprašal Rok.

»Nisem je videl, toda kar vem, pa vem,« je odvrnil krošnjar, skrivnostno migajoč s svojimi belimi očmi in «e je smehljaje ozrl proti prijatelju Mohorku, kakor bi bile samo njima znane te tajnosti.

»Ne bodi siten, Štefuljček, povej, kar veš,« se je oglasil Grahek.

»Prekanjen si kakor lisjak,« ga je zavrnil pastir; »slavim glavo, da se je zopet nekaj zgodilo.«

»Ne, hvala lepa — čemu mi bo žensko krilo?« je zagrmel možek nevedno.

»Štefuljček, bodi pameten in povej,« ga je silil Anželj, »ali morda kmetje snujejo punt?«

»Čemu pa peš?« se je delal možek gluhega.

»Prekanjen si kakor lisjak,« ga je zavrnil pastir; »stavim glavo, da se je zopet nekaj zgodilo.«

»Ne, hvala lepa – čemu mi bo žensko krilo?« je zagrmel možek nevedno.

»Štefuljček, bodi pameten in povej,« ga je silil Anželj, »ali morda kmetje snujejo punt?«

»A, le sam imej svoj grunt,« se je razsrdil možek, »truden sem, moram spat.«

Telebnil je na klopico ter ni hotel slišati nobene besedice več. Ker se je solnce že zdavnaj skrilo za triglavskimi vrhovi, se je odpravila čvetorica mož proti domu. Anželj, mlad, postaven in zal možak, je krenil po polju, prekoračil savski most in hitel proti Brdom. Spotoma je še zmerom premišljeval stvari, o katerih so modrovali v gostilni. Ugibal je to in ono o beli ženi, dasiravno ni verjel ničesar in se je vselej prezirljivo nasmehnil, kadar so se mu vsiljevale take misli. Samo skrivnostna namigavanja, katera je slišal iz ust Kroparskega možaka, so mu delala nekaj preglavice. Ko je stopal po klancu višje in višje, je snivala pod njim vsa dolina v nočni tihoti; po Kamnjeku se je ravnokar razlila bleda mesečina in snežne lise vrh Stola so zablesteleod hipa do hipa v medlem siju. Na kamnješki goličavi, kjer je žuborel brdski potoj in se je odcepila skalnata stezica proti »Slepemu Bogu«, je stal ob poti lesen križ, pred križem pa klečavnik. Vselej, kadarkoli je šel Anželj mimo križa je pokleknil na klečavnik, ter natihoma zmolil očehaš. Tudi danes nameril korake tjakaj, toda ko je stopil izza drevja, so mu zadrgetala kolena in obstal je kakor prirastel na istem mestu. Kakih šest metrov pred njim se je dvigal križ in na klečavniku pred križem je molila prečudna ženska postava. Imela je dolgo krilo, čisto belo kakor sneg, tako da se je, kadar je stopala, peljalo za njo po tleh, in bujni črne lase, ki so ji razpleteni valovili hrbtu in ji sezali malone do tal. Nad tilnikom se ji je lesketala v laseh zlata iglica s svetlimi dragulji. Njene nežne črne roke so oklepale križevo deblo svojo ogljenočrno glavo pa je burno pritiskala ob noge Križanega. Celo telo ji je podrhtevalo v nekem notranjem krčevitem trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po hrbtu, od skočil je korak nazaj, pod nogami mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen je preplašena šinila kvišku, se ozrla proti mladenu kmetu ter mu pogledala naravnost oči. Mož je videl pred seboj črno, zamorsko obličje, na katerem so bile začrtane nežne, nenavadno pravilne poteze. Tudi njene oči so bile ogljeno črne, toda iz njih je žarel čuden zelenkast ogenj, kakor žari ponoči iz mačjih oči. Okoli črnega vratu je nosila žena blestečo zapono, ki je bila okoliinokoli drobno posuta z biseri in dragimi kameni.

»Križ božji!« je viknil kmet napol v omedlevici.

Prikazen je dvignila svoje črne roke proti nebu in jih sklenila, kakor bi hotela moliti. Tedaj se je kmet ojunačil in vprašal:

»Kdo si in kaj hočeš tod?« 

Črna žena je položila kazalec na ustnice, kakor bi hotela reči, da ne sme govoriti, in je iztegnila obe roki od sebe ter jezno nagubančila čelo, naj mož naglo odide. Ali ta se ni ganil z mesta. Zato se je prikazen obrnila in stopala počasi po skalnati stezici proti »Slepemu Bogu«. Anželj je pričakoval, da se bo vsaj enkrat še ozrla nazaj, toda žena je korakala mirno svojo pot ter slednjič izginila v neprodirni temini za pečevjem.

Tedaj je zdirjal Anželj v velikih skokih po holmu navzgor. Šele ko je dospel vrh senožeti, je nekoliko obstal ter se oddahnil. Pred seboj je videl brdsko vasico in svojo domačijo, pa je rajši krenil na levo in ubral korake proti prijazni, skoro novi hišici, ki je čepela tik goščave. To je bil dom mladega Bregarja, ki je že poldrugo leto živel z njegovo najmlajšo sestro v srečnem zakonu. Anželj je trkal na vezna vrata, na okna in šele čez dokaj časa so prišli domači odpirat poznemu gostu.

»Bog daj, Tine!« ga je sprejela sestra na pragu, »kaj pa tako hropeš? Ali se je zgodila nesreča?«

»Nesreča ne,« je javknil brat in stopil v sobo, »ampak črno ženo sem videl.«

»Sveta nebesa! Kje pa?« je kriknila Bregarica.

»Doli pri znamenju ob potoku, ravnokar prihajam z Bleda.«

»Si menda že zopet pri Mohorku malo globlje pogledal v kozarec,« se je pošalil Bregar.

»France,« se je postavil Anželj, »verjemi mi, trezen sem kakor bukov štor! Kar sem videl na lastne oči, tega mi ne boš utajil.«

»I kakšna pa je bila, no?« ga je vprašal svak in se še bolj nagajivo zasmejal.

Zdaj je pričel Anželj na dolgo in široko pripovedovati, kako je srečal nočno prikazen, ter jo je popisal do pičice ravno tako, kakor jo je videl, ko je molila pod križem. Bregar ju je polagoma izginil smehljaj z ustnic. Čez nekaj časa je pripomnil resneje:

»Jaz ne verujem v duhove in strahove! Če je dober duh, ne hodi strašit na ta svet, če je pa zel ali hudoben, pa ne sme priti.«

»Kako si čuden, France,« ga je opomnila žena, »saj je lahko kaka duša iz vic, ki prosi pomoči.«

»Ali pa napoveduje veliko nesrečo, da bi se ji izognili,« je pristavil brat. »Veš, kako se gledamo z graščakom.« 

»Ne bodita vendar,« ju je zavrnil Bregar; »ta strah je iz mesa in krvi. Strahovi ne nosijo zlata in draguljev ter ne pretakajo solza. Noben duh se ne prestraši, če mu stopiš iznenada za hrbet. In če hoče s pota, mu ni treba bežati in se skrivati za skalami, ampak lahko na lici mesta izgine.«

Prerekali so se dolgo časa semintja in končno je Bregar dejal:

»Kako da nisi šel k njej ter jo zagrabil? Saj včasih nisi bil taka tapca! Na ta način bi se bil prav lahko prepričal, kaj je bilo tisto strašilo!«

»Svak, tudi ti bi si ne bil upal, če bi bil na mojem mestu.«

»Jaz? Bi videl, kako naglo bi se pobotala s tvojo prikaznijo! Človek, ki ima mirno vest in krepke roke, se ne sme ustrašiti ničesar. Če hočeš, grem še nocoj v najhujši temi na Kamnjek, da ujameta ali napodim to belo-črno ženo.«

»Za Boga, France, ne govori mi tako pregrešno!« ga je prosila žena v strahu; »oni svet ne pusti, da bi se norčevali iz njega!«

»Ta žena ni iz onega sveta«, jo je zavrnil mož.

»Čeprav ni, ali to vem, da ne pomeni nič dobrega.«

»Zalka, bodi mirna in ne delaj se tako otročjo! Ni drugega nego prazen strah!«

Bregar se je pozno v noč pomenkoval s svojim svakom ter mu izkušal dokazati, da je bila njegova prikazen prevara ali sleparija. Toda ta se ni pustil pregovoriti. Samo to je končno obljubil svojemu prijatelju, da bo popolnoma tiho o svojem čudnem doživljaju, dokler se ne bo izvedelo kaj natančnejšega o skrivnostni ženi.

1. Cesar Henrik II. Sveti je podaril blejska posestva l. 1004. briskenskemu škofu sv. Albuinu.

II.

Naslednji večer — bilo je v ponedeljek — sta sedela Bregar in njegova žena v svoji spalni sobi. Zalka je nalahno zibala zibelko, v kateri je spaval mali Francek, nežno dete, katero jima je dal Bog pred dobrim pol letom. Bregar je bil velik, krepak, pa tudi lep mož s temnorujavo obrobljenimi očmi in kostanjevimi lasmi, ki so se pa na sencih začeli že nekoliko beliti. Po pravici bi jih seveda še ne bilo treba, — dasi jih je bilo le malo, — kajti star še ni bil trideset let. Tudi globoke, deloma z bolečinami združene gube med visokimi, krasnimi obrvmi mu niso vtisnila mnoga, ampak težka leta, katera je mladi mož že moral preživeti.

Bregar je bil pravzaprav doma iz Radovljice. Komaj je stopil v mladeniško dobo, ga je gnala neka notranja sila po svetu, tako da mu doma ni bilo več strpeti. Stopil je torej kot najemnik v četo, ki je šla v boj zoper turške pesjane in z njo prišel na južno štajersko mejo. O naporih, ki jih je moral prenašati in o nevarnostih, v katerih je živel tam doli, pozneje ni rad pripovedoval. Pač je povedal, in to večkrat, da se je boril v marsikakem vročem spopadu s Turki in da je nekoč v najhujši borbi rešil življenje svojemu poveljniku Krištofu, radovljiškemu graščaku. Ta mu je za to hrabro delo podaril kot plačilo veliko vsoto denarja. Pozneje je bil v nekem spopadu France sam ranjen in ne bil bi si rešil življenja, da ga niso oteli mimoidoči popotniki in mu skrbno stregli. Rana na plečih se mu je zelo počasi celila in zato je izstopil iz najemniške čete. Kupil si je s podarjenim denarjem na meji precej obširno posestvo, a ker pri njem ni imel sreče, ga je kmalu zopet prodal in domotožje ga je slednjič privedlo zopet nazaj domov na Kranjsko. Doma so mu medtem pomrli vsi najbližji sorodniki; zato je hodil nekaj časa ves potrt in žalosten semtertja in se ni mogel umiriti. Pogosto si ga lahko videl v cerkvi, kjer je pokonci kleče pobožno molil. Pozneje je začel zahajati na Brda, in vselej, kadar je prišel tjakaj, se je ustavil nekoliko pri vratih Anželjeve hiše. Čez pol leta, odkar je prišel domov, je kupil na Brdih malo posestvo, podrl staro, zrahljano in že razpadajočo kočo in postavil na istem mestu novo prijazno in lično hišico. Ko je bila hiša dovršena, ni minilo več pol leta, ampak samo štirje tedni, in že se je v novi hišici vršilo ženitovanje — Anželjeva Zalka se je preselila semkaj in lepa hišica je bila skoro premajhna za veliko novoustanovljeno srečo Francetovo in Zalkino. Odslej Franceta — mladega Bregarja — nisi videl nikdar več žalostnega, marveč vedno je obdajal njegove ustne lahek nasmehljaj in tako obsejal ves njegov obraz.

Pa je imel tudi ženo, ki mu je bila v vsem svojem obnašanju popolnoma enaka. Tudi Zalka je bila namreč vedno vesela, hitra kot srna, s svetlo-modrimi očmi, na glavi je nosila dvoje zlatosvetlikastih debelih kit; njen obraz je bil tako bel in rdeč in zraven tega pa tako otroško mil, da je z njega odseval vedno izraz nedolžnosti. Njen milodoneč in jasen glas je prepevajoč oživljal vsak dan celo hišo: skratka, Zalka je prinesla novi hiši zares srečno in veselo življenje.

Nocoj je pripovedovala Zalka svojemu možu neko evangelijsko zgodbo, katero je znala že iz otročjih let. Ko sta dokončala to pobožno tvarino, vpraša naenkrat Bregar:

»Zalka, ali se še bojiš bele žene?«

»Če si ti pri meni, France, se ne bojim ničesar,« se mu sladko nasmehne žena.

»In vendar si ti moj angel varih, ki me varuješ kot otroka in mi niti za trenotek ne odtegneš svojega nadzorstva,« jo veselo zavrne mož.

»Ali pa nimaš tudi dobro in prijetno pri meni?« ga vpraša Zalka, željno pričakujoč odgovora.

»Seveda, seveda, ljuba ženka,« ji zatrjuje France, »predobro in preprijetno! Odkar si ti pri meni, sem šele začel živeti. — Vse prejšnje se mi zdi kot sanje.«

»In nič kaj prijetne sanje niso mogle biti,« ga hitro prekine žena; »veš, France, preden sva se poročila, si begal okrog ves zbegan in kakor napol neumen, in če bi te jaz tudi ne bila imele tako rada, bi te bila morala vzeti v zakon že zaraditega, ker si se mi tako smilil; ... toda o svojih življenjskih sanjah mi pa pravzaprav nisi še prav nič povedal in vendar mora mož razodeti ženi vse svoje skrivnosti.«

»Težkih in neprijetnih sanj človek ne pove rad,« je odgovoril France nekoliko bolj mračno, »zakaj zopet bi se spomnil vsega in bi moral postati žalosten. Žalostnega me pa ravno ne maraš videti.«

»Ne, prav gotovo ne! In če bom jaz imela kdaj kake neprijetne in težke sanje, pa ti jih tudi ne bom povedala, le zapomni si, ti nezaupnež! Seveda, obljubim ti, da težkih in hudih sanj sploh ne maram imeti, če si ti pri meni,« je nadaljevala veselo in nežno in mu dobrovoljno pogledala v oči; on pa ji je ovil hvaležno svojo roko okrog vratu.

Medtem se je zbudil otrok in začel jokati. Zalka ga je dvignila iz zibelke in ga ujčkala na svojih belih rokah. Toda otrok se nikakor ni dal pomiriti. — Tedaj je raztegnil oče svoje roke proti njemu in rekel: »Francek, pojdi k meni!«

Otrok se je takoj umiril, raztegnil svoji ročici proti očetu in se zasmejal z vsem obrazkom. Oče ga je posadil ves srečen na svoja kolena — bil je zares lepo dete z voščenobelimi laski in svetlomodrimi, velikimi očmi. Čimbolj ga je ujčkal in ljubkoval, tem živahnejši je postajal otrok in tembolj se je smehljal njegov angelski obraz velikega veselja in sreče.

»Francek, pojdi zopet k meni!« se mu dobrika Zalka.

Otrok se hitro obrne od nje in se krčevito oprime očetovega vratu.

»Francek, zdaj te pa ne maram več,« otročje-jezno zatrjuje mati.

Mož je medtem naslonil svojo glavo na otrokove prsi in ko je dete s svojima ročicama gladilo njegove lase, se mu je dobrikal:

»Francek, kaj ne, da si moj! Seveda si moj — ti ljubeznivi otrok!« — Nato ga je poljubil na snežnobelo čelo. Zalka pa mu je očitala prisiljeno-jezno, ko je vendar njeno oko kar žarelo sreče:

»Ti mi otroka popolnoma odtujiš; zdaj hoče biti le pri tebi. Podoben ti je pa tudi tako, kakor bi se ti gledal v zrcalu.«

»Otrok ni nikomur tako podoben, kakor tebi, Zalka.«

»Njegov obraz je popolnoma tvoj obraz.«

»Toda usta in oči so tvoje, Zalka, in lasje tudi.«

»O seveda, tile beli lasje bodo sčasoma postali temni.«

»In modre oči bodo postale črne, kaj ne?« je smeje odgovoril France.

Medtem pa je že otrok zaspal v njegovem naročju. Zalka ga je skrbno in ljubeznivo dvignila z njegovih rok in ga rahlo položila v zibelko. Nato je šla pred hišo pogledat, so li vrata, ki vodijo na vrt, zaprta, da ne bi ponoči vdrla kaka žival na vrt.

Jedva je prestopila prag hišnih vrat, kar zasliši France njen grozen, strahu poln krik:

»Jezus, Marija, Jožef!«

Bliskoma je zagrabil na ta pretresljiv ženin krik Bregar sekiro, ki je ležala pri peči pod klopjo, in ves zasopljen tekel pred vrata. Tu je stala Zalka, tresoč se strahu po vsem životu, in s trepetajočo roko kazala tja proti desnemu oglu vrtne ograje, odkoder je ravno izginila v napoltemi neka čudna bela postava.

»Za božjo voljo, Zalka, kaj pa ti je, kaj imaš vendar tukaj?« jo je vprašal nagloma mož ...

»Ah, France ... moj France ... bela žena! Ali je ne vidiš? — Tamle stopa ... tamle se odmika ... Tukaj je bila, ravno pred vrati,« je jecljala komaj slišno Zalka.

»Enkrat za vselej moram storiti konec tem strahovom in jih beli ženi izbiti iz glave!« se odločno odreže mož.

»Za božjo voljo, France, kaj vendar nameravaš?« ga boječe vprašuje žena.

»Belo ženo hočem zasledovati in strah prijeti za vrat ter ga ukrotiti.«

»O sveti križ božji! ne, France, tega ne! Ne pustim te odtod ... Gotovo bi te zadela nesreča! — Duhov ne smemo preganjati.«

»Mirno vest imam; in če je to duh, mi tudi ne more nič škoditi ... Toda nikakor ni duh, prisegel bi lahko, Zalka.«

Že je napravil mož en korak pred vrata, kar se mu vrže žena na rame, ga prime za vrat in začne tarnati:

»France, moj ljubi France, ostani! — Ne pustim te odtod, ne smem te pustiti, za ves svet te ne pustim odtod — sicer bi strahu umrla.«

»Beži, beži, bodi pametna, Zalka — bela žena ni nič drugega kakor neko prazno strašilo, neka zvita glava, ki hoče ljudi strašiti; zato ji pa moram na vsak način preprečiti to zlobno nakano. Jaz ji že pokažem strah.«

»Nikar, France! To bi bila prevelika drznost.«

»Kaj še, drznost! — Slabotne ženske se pa vendar ne bom bal, — saj sem premagal že stokrat hujše nevarnosti. Tako strahopeten ili bojazljiv nisem, da bi si ne upal v boj z belo ženo.«

Med tem razgovorom se je vzbudila v mladem možu vsa njegova hrabra vojaška narava in ga takorekoč vlekla z neodoljivo silo ven, na prosto zasledovat strah. — A ni se mogel znebiti žene, ki mu je z vso silo ovila roke okrog vratu in ga trdo držala. — Medtem je pa bela žena že odšla njegovim bistrim očem. Zoper svojo voljo je šel France nazaj v sobo, kamor ga je vlekla Zalka. Tu se je ozrl na njen bledi obraz in ko je videl v vsem njegovem izrazu zelo velik strah, se mu je zasmilila in zato se je potolažil in pomiril tudi sam svojo junaško naravo.

Nekaj trenotkov sta zrla nemo predse, misleč na to, kar se je bilo ravnokar zgodilo. Ko pa sta se polagoma pomirila, sta oba pokleknila k večerni molitvi in nista še odmolila dveh očenašev, kar zunaj na oknu močno potrka. France skoči pokonci in nagloma odpre okno. — In kaj vidi? - Pred njim stoji bela žena z ogljenočtrnim obrazom in žarečimi očmi. Zalka vikne zopet s pretresu jočim glasom. Vsled tega se zbudi otrok in začne glasno jokati. Franceta pa ne more obdržati nobena sila več v hiši. Zopet zagrabi sekiro in bliskoma zdirja skozi vrata.

»France, France!« zakriči žena in hoče za njim.

»Zalka, ostani tu in pazi na otroka — zapri hišna vrata! — Takoj zopet pridem. Enkrat za vselej moram preskrbeti, da nastane mir,« je odgovoril mož; a pri zadnjih besedah je bil že zunaj in zaprl vrata za seboj.

Zalka je bila od strahu tako omamljena, da se nekaj časa ni mogla ganiti z mesta. Ko se je zavedla, se je splazila k oknu v smrtnem strahu in skrbi za svojega moža in skozi okno zrla na prosto. Hitro je opazila, kako se je bela postava z res neko duhovom lastno hitrostjo pomikala proti gozdu — za njo pa je besneče dirjal France. Obe postavi sta slednjič izginili v gozdu.

Otrok je kmalu nehal jokati, spanec ga je zopet poljubil na ustne in ga zazibal v sladkem snu. Zato je Zalka lahko čula vsako besedo, vsak zlog, da, vsako šumenje, ki je prihajalo od zunaj. Nekaj časa je bilo vse mirno. — Nato je čula nek klic — bil je glas njenega moža. Zopet mirno. Kar začuje zopet klic in temu je sledil glas udarca, kakor bi kdo zamahnil s sekiro po močnem deblu. Rahel, pa zamolkel odmev je sledil temu glasu in zopet je nastala za nekaj trenotkov nemotena tišina. — Zdaj pa se je zaslišal močan, jasen, vzdihujoč krik ženskega glasu — in sledilo mu je le še nekaj zmedenih in nerazumljivih zlogov.

Zopet se je zdelo Zalki, da je spoznala v teh klicih glas svojega moža. — Nastal je dolg odmor in mlada žena se je morala nasloniti na okno, ker sicer bi bila vsa prestrašena gotovo padla na tla. In zopet je začula še en bolesten krik, ki je pa prihajal iz večje daljave, že bolj iz sredine gozda. Lahna sapica ji je prinesla še nekaj nerazumljivih zvokov na uho. — Naenkrat prodre nočno temino močan, bolesten krik, ki je šel skozi mozeg in kosti: bil je Francetov orjaški glas in glasil se je, kakor bi bil na vse grlo zaklical: »Zalka!«

»France, ljubi France!« — samo še te besede je mogla izpregovoriti uboga, preplašena žena v svojem groznem strahu skozi okno, nato je padla v omnedlevici na tla.

Pol ure je ležala Zalka kakor mrtva na tleh. Ko se je zbudila, je trajalo precej dolgo, preden se je mogla zavedeti svojega žalostnega položaja in preden se je docela domislila vseh strašnih reči, ki so se ravnokar vršile. — Mrzlično hitro je skočila pokonci in iz srca se ji je izvil bolesten klic in viknila je skozi okno v temno, grozno noč:

»France! France!«

In v odgovor ji je bil le odmev njenih besedi; sicer je ostalo vse tiho. Strašna noč se je ni usmilila. — Toda ne, čuj, po stezi, ki vodi s travnika sem, prihajajo koraki! Nestrpno je čakala in gledala žena; in res, ni se motila, neki mož se bliža hiši. Zalka je zavrisnila veselja v srcu in zaklicala zaupno vdano:

»France! kaj ne, saj si ti? O, koliko sem pretrpela v strahu zate!«

»Kdo pa vpije sedaj sredi noči?« je vprašal neki glas, v katerem je Zalka takoj spoznala Pušavčevega drugega hlapca Martina.

»O, Martin«, je jadikovala Zalka, »ali nisi nič videl mojega Franceta?«

»A tako, sedaj sem šele spoznal, da govori Bregarica«, je odgovoril hlapec. » ... Franceta? Ali mar ni doma? To se mi čudno zdi!«

»Seveda je bil tukaj,« mu pripoveduje mrzlično hitro in vsa preplašena Zalka; »pa prišla je bela žena, kar nenadoma, dvakrat zaporedoma. — France ni verjel, da je duh; prvič sem ga še udržala, da ni šel za njo, drugič mu pa nisem mogla več ubraniti in odšel je iz hiše s sekiro v roki, šel je za belo ženo ... Mir moramo imeti že enkrat pred belo ženo, je rekel, in da bode že dokazal, da bela žena ni duh ... Iz gozda sem čula njegov krik in nato vrisk ženskega glasu, nakar mi je zadonel na uho še en njegov bolesten vzdih — in pri tem mi je prišlo slabo in sem padla na tla. O, Martin, gotovo ga je zadela grozna nesreča!«

»Toda, Zalka! ali je pa to tudi resnično, kar mi pripoveduješ?« jo je vpraševal napol neverno Martin. »Nemara se ti je vse to le sanjalo?«

»Ah, da bi bila tvoja želja resnična! — Toda, saj nisem še nič spala, in Franceta ni tukaj — sicer bi ga ti gotovo videl.«

Otrok se je zopet prebudil in začel glasno jokati.

»Tudi otrok je opazil, da je očeta zadela nesreča; o, ti ubogi črviček! — Celo noč samo joka,« je tarnala žena. »O, Martin, lepo te prosim, za božjo voljo te prosim, pazi mi nekoliko na otroka, da grem v gozd in poiščem Franceta.«

»Zalka, ti ne smeš iti,« ji je branil hlapec, »ti celo ne! — Sam pohitim k nam in k Anželju in h Gromu in pokličem može in potem bomo že izprevideli, kaj nam je storiti!«

»Stori mi to, Martin, hitro stori!« ga je prosila žena vsa objokana, »tako zelo se bojim, tako me je strah!«

Čez dober četrt ure so bili že zbrani trije kmetje in pet hlapcev pri Bregarju. Prišli sta tudi Anželjeva žena in Zalkina starejša sestra Lizika. Vsi so kar obsuli z vprašanji trepetajočo in vzdihujočo Bregarico. Ta jim je mogla odgovarjati le kratko, zmedeno in v posameznih presledkih, tako da je minilo dokaj časa, preden so si bili sorodniki in sosedje na jasnem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Žene so se tresle presenečenja in praznovernega strahu, možje pa niso mogli ukreniti nobenega pametnega sklepa in so le zmajevali z glavami.

»Saj sem mu povedal,« je pripomnil Anželj, »saj sem mu povedal, svaku, toda ni mi hotel verjeti, da je ta bela žena duh in da prinaša nesrečo ... Takle je vsled svoje vojaške hrabrosti ... vedno ima vročo kri in vedno bi rad poizkusil in udaril, kjer se je treba postaviti v veliko nevarnost ... Meni se je tudi prikazala bela žena, pa sem spoznal, da hoče, da jo pustimo popolnoma v miru in je ne zasledujemo ... Zato sem pravočasno odhitel z onega mesta ...«

»Kaj, ti si tudi videl belo ženo?« so ga križema vpraševali drugi radovedni, »kje neki?«

»Tam pri križu ob potoku, ko sem prišel z Bleda.«

»Za božjo voljo, nikar ne govorile praznih besed!« jih je prekinila vzdihujoče in proseče Zalka; »takoj moramo iti pogledat, da najdemo Franceta ... Morebiti mu še lahko pomagamo.«

»Ženske ostanite vse skupaj doma,« je določil Anželj; »če bo svaku treba pomagati, nas je mož dosti!«

Čez nekaj minut se je pomikal sprevod osmero mož, prvi z bakljo v roki, vsi pa oboroženi z ostrimi sekirami, proti gozdu. — Ženske so zrle za njimi skozi okno. Nestrpno so se ozirale proti gozdu, kjer se je zdajzdaj pokazal svetel plamen obdan od črnega dima prasketajoče baklje izza drevja in jim kazal sled, kje hodijo možje; skrbno so napenjale ušesa, da bi vjele kak razločen glas, ki bi jih potolažil, da bi začule vesel pozdrav srečnega svidenja: in res slišale so semtertja glasove, a bili so le zamolklo odmevajoči nerazločni glasovi, ki so jim le čimdalje bolj množili nestrpno napetost. Zalka je stokala obupno kakor otrok, medlem ko sta molili ostali dve med seboj tihe goreče molitve za srečen izid.

Minuli sta dve uri, ko so se vrnili možje z žalostnim poročilom, da niso videli ne Franceta, ne bele žene, da niso našli niti najmanjšega sledu, kam bi bila izginila, da so preiskali ves gozd in klicali na vse strani, a niso našli odgovora od nikoder, da je bilo torej zaman vse njihovo naporno iskanje.

Zalka je bila vsled tega poročila vsa obupana:

»O France, moj France! Zakaj si mi naredil to? Zakaj si mi napravil tako žalost? — —Ne, jaz ne verjamem — France mora priti! — Ne, France še ni izgubil, ne! Ah, saj bo prišel, kaj ne, da bo prišel!«

Vsa prigovarjanja in tolažila niso imela uspeha — Zalka se ni dala nikakor pomiriti.

Naslednjega jutra so se takoj po solnčnem vzhodu zbrali vsi možje, kar so jih nosila mala Brda, in skupno odšli iskat Bregarja. Prišli so v usodepolni gozd in se tu razšli na vse strani. Kmalu nato sta dva hlapca oprezno hodila okoli nekega brinjevega grma in iskala sledu. Kar se nekaj zasveti izpod grma. Bila je Francetova sekira, s katero je odšel z doma v boj s črno ženo. Kakih sto korakov od tega grma sta našla novo sled: tla so bila namreč popolnoma poteptana in pomandrana, kar je pričalo, da se je tu morala vršiti ljuta borba. Na njiju močan klic so takoj vsi prihiteli na ta kraj. Spoznali so na mestu dvojno sled: velike, okovane Francetove čevlje in odtis majhnih ženskih čevljev. Na bližnji jelkovi veji je visel šop dolgih, svilenomehkih ženskih las. Krvavih sledov niso našli nikjer in sploh niso zasledili nobenega znamenja kakega nasilja. Ugibali so na vse strani in iz najdenih sledov sklepali na vse mogoče slučaje, a ker niso nikjer prišli do jasnosti, jim je preostajal samo sklep: iskati še dalje, zasledovati naprej. In iznova so šli na svoje delo. Nekoliko globlje v gozdu so našli zopet sledove Francetovih velikih čevljev; z vso svojo izvedenostjo so mogli iz teh spoznati le toliko, da je France šel navadnih korakov v smeri proti stezi, ki vodi k »slepemu Bogu«. Za lučaj kamna daleč od tega mesta je ležal na tleh košček bele svile. In na tem mestu, kjer vodi ravno pot skozi gozd, so prenehali vsi sledovi. Možje so iskali še pol dne, prebrskali so vsak grmiček, pretipali vsako skalno votlino, vsako razpoko v kamnu so pogledali, duplino pri »slepem Bogu« so preiskali do zadnjega kotička celo večkrat; vse Špikove skale, vse njegove kamnite klopi jim niso mogle dati odgovora, nemi Špik je molčal in možje, ki so prišli v gozd z nado, da najdejo Franceta ali vsaj pot do njega, so morali zapustiti gozd zopet sami, negotovi, kaj se je zgodilo z Bregarjem.

Še istega dne popoldne in naslednje dni so prihajali tudi možje iz sosednjih vasi in pomagali Iskati. Preiskali so vso okolico na vse strani na vse mogoče načine od vrha Jelovice pa doli do Bohinjke in še na drugi strani, pa ves trud je bil zaman, brezuspešen.

Kmalu so se začele širiti govorice, da je ta ali oni videl Bregarja. Nekdo ga je baje srečal na poti v Radovljico; nagovoril ga je, a France je kakor neumen zbežal od njega in potegnil klobuk na obraz. Nekdo drugi ga je slišal, kako je stokal v gozdu na vrhu Jelovice. Tretji pa je celo prinesel vest, da je videl, kako ga je Bohinjka odnesla in da so ga pri mestu potegnili iz vode.

Vsako tako novico so hitro sprejeli, ker bi jim pač utegnila podati novih sledov za nadaljno iskanje; toda pri vsaki so kmalu spoznali, da je le učinek nesporazumljenja in prazna izmišljotina. Različna domnevanja o skrivnostnem dogodku z Bregarjem so postajala od dne do dne bolj čudna, celo strašna. Špikov duh ga je zaradi njegove predrznosti, ker si ga je upal zasledovati, pahnil v Savo, so pripovedovali prestrašeno nekateri; drugi so celo vedeli, da ga je duh raztrgal na drobne kosce; tretji pa so menili, da ga je bela žena zaklela v tuj kraj, kjer mora izvršiti neko težko delo, s katerim bo rešil tega duha; ko dovrši svojo težavno nalogo, bo prišel zopet domov in prinesel s seboj za plačilo vrečo zlata.

Izmed vseh domnevanj in govoric pa se je zdela ena vendarle nekoliko resnična. Dva pastirja iz Bodešič sta namreč pripovedovala, da sta videla v torek zvečer na senožeti ob Savi tri čudne ljudi: bledega, žalostnega moža, belooblečeno ženo z ogljenočrnim obrazom in staro, sključeno čarovnico. To svojo izpoved sta slovesno zatrdila pred mestnim župnikom v Radovljici. Brž ko se je raznesla ta novica, se je takoj spomnila krčmarica iz Ribna, da se je nekako pred tremi tedni mudila v njeni hiši neka postarna, sključena tuja žena podivjanega obraza in da je vpraševala o Bregarjevih razmerah, ki je ravno šel mimo hiše. Tako so se množila domnevanja o izgubljenem Francetu dan za dnem, a jasnosti ni prineslo nobeno.

Zalka, žena izgubljenega Bregarja, je trpela neizrazne bolesti. Zdaj so ji povedali zmotno veselo novico, in žarek upanja ji je zasijal v dušo; a kmalu nato so ji prinesli drugo, žalostno novico; vsled sočutja so ji to povedali samo na polovico in prepustili njeni lastni domišljiji, da si jo je naslikala celotno: in taka novica jo je potrla skoro do obupnosti. Večkrat je kar odrevenela bolečin, jokati že ni mogla več, včasih jo je po cele ure tresla mrzlica, zdaj ji je zopet silila vsa kri v glavo, zdaj se je naslonila na zid in nepremično zrla v tla. Preselila se je z otrokom k svojemu bratu, Anželju. Pri Bregarju ne bi bila mogla več strpeti, zakaj vsaka stvar bi jo neprestano spominjala na izgubljenega moža. Razen tega so jo vsi ti dogodki tako prestrašili, da bi sama ne mogla več biti v hiši.

Že deset dni je bivala Zalka pri svojem bratu, kar se prikaže nekega večera čudni kupčevalec z žeblji, Kroparski možek, ves upehan in zasopljen na Anželjevem dvorišču. Zahteval je, da mora govoriti z Bregarico samo. Takoj so ga peljali na vrt, kjer je sedela Zalka, jokajoča na klopi.

»O ti uboga stvar, nikar tako ne jokaj«, jo je pozdravil Štefuljček napol glasno in se ji približal. Žena je vzdignila glavo in globoko vzdihnila.

»O, Štefan — ko je pa tako hudo! — — Čvrst in zdrav je odšel in zdaj ne slišim več o njem in ga ne vidim več!« 

»Nemara ti pa jaz prinašam nekaj od Franceta!«

»Štefan, ti?« je zakričala žena vsa iz sebe, »od njega? — Je-li resnično? — ti si ga našel!«

»Našel ga ravno nisem; ampak imam neko pismo, katero moram oddati samo tisti osebi, na katero je naslovljeno. — — — In na pismu stojim tvoje ime, Zalka«.

»Kje imaš pismo? — Daj mi ga, hitro!« je viknila žena, tresoča se presenečenja.

»Zalka, le počasi; ne tako divje in hitro«, jo je opominjal Štefuljček; »paziti moraš tudi nase in na otroka. — Sicer pa niti sam ne vem, kaj ti prinašam; toda najsi bo že dobro ali slabo, vsekakor moraš misliti, ljubi Bog je še nad nami in On bo uredil vse prav obrnil na dobro«.

»Štefan, daj mi pismo!« ga je priganjala žena.

Zdaj je segel možek počasi oprezno v žep na telovniku in prinesel iz njega zmečkan zamazan papir, ki je bil zapečačen z rdečim voskom. Bliskoma mu ga je iztrgala žena iz rok in takoj zavpila:

»Jezus, Marija, Jožef! — sam pošilja — to je njegova pisava!«

V naslednjem trenotku je bilo pismo že odprto in razprostrto v njenih rokah. Začela ga je brati. Kakor duh je postajala bleda; ihtela je, ječala, zdaj celo zacvilila in se zvijala, kakor bi morala prestajati najgrozovitejše muke. — Dokončala je in spustila pismo na tla, se vrgla na klop in stokala kakor smrtnoranjena. — Presenečen jo je možek nekaj časa motril, nato jo je rahlo vprašal:

»Zalka, ali smem prebrati pismo?« Ni se zganila in šepetala le sebi grozne vzdihe; samo z glavo je nekoliko pokimala in mu s tem pritrdila na vprašanje. Štefuljček je pobral pismo in bral sledeče vrstice, ki so bile očividno pisane v največji naglici:

»Ljuba Zalka! — Črna žena je prišla zaradi mene in jaz moram iti z njo. Odpusti mi, ne morem drugače, ne smem drugače, zame je to težka dolžnost. Nihče si ne more misliti, kako mi je to težko; toda če kliče dolžnost, srce ne sme govoriti. Zalka, zahvaljujem te za vso veliko ljubezen in zvestobo, vse svoje življenje te ne bom pozabil. — Na svetu se ne bova najbrž nič več videla; toda moli, Zalka, da se nekoč snideva v nebesih. — Zame se nikar ne boj, zakaj nič hudega se mi ne bo zgodilo. — Iskati me ni treba, ker me ne najdete, sem namreč daleč od vas. Zalka, svoje posestvo in hišo izročam tebi; nič več se ne boj, črna žena ne bo prišla nikdar več. Tudi denar, kar ga imam še izposojenega, je tvoj. — Ljuba Zalka, prosim te, lepo vzgoji Franceka, moje dete, da postane dober in pošten človek; v imenu Kristusovem te to prosim. Nauči ga tudi moliti za svoega očeta, ko enkrat nekoliko odraste. — Poljubi otroka mesto mene! — Z Bogom z mnogimi pozdravi

France.«

Ko je možek prebral pismo, je čudovito nagubančil čelo in potegnil obrvi skupaj, tako da sta se skoro dotektnili druga druge; to je bilo vselej znak globokega razmišljanja. Prebral je pismo drugič, tretjič, a vselej zmajeval z glavo. —

Medtem so domači gledali iz hiše, kako obupno se je vedla Zalka in Anželj je prišel z ženo na vrt, da bi zvedel, kakšno žalostno novico je prinesel Kroparski možek. Na vprašanje mu je podal pismo. Anželj je hlastno preletel posamezne vrstice in nato burno vprašal:

»Kje si pa vendar dobil to pismo?« Zdaj se je zavedla tudi Zalka in poslušala.

»Včeraj zvečer sem prišel v Ljubljano; tu me je dohitela neka stara ženica — pravijo ji »večna romarica«, ker celo leto hodi samo po božjih potih — ta mi je dala pismo, zato, je rekla, ker ga bom jaz lahko preje oddal, kakor ona sama.«

»Odkod pa je ženica dobila pismo?« 

»Tudi to sem jo vprašal. Povedala mi je, da ga ji je dal neki bled, mlad mož in jo je tako lepo prosil, naj pismo gotovo odda oni osebi, katero kaže naslov.«

»Ali je nisi nič drugega vprašal, Štefan?«

»Seveda sem jo. Prosil sem jo, naj mi natančno opiše onega moža in potem sem spoznal, da je bil Bregar sam.«

»Je-li še kaj posebnega vedela ženica?«

»Nič drugega nisem mogel zvedeti od nje. Rekla je, da je mož kar naenkrat prišel in jo nagovoril, in ko ji je dal pismo, je zopet takoj odšel. — — Ženici seveda ni prišlo na misel, da se pismu mudi. Ker je ravno nameravala iti na Sv. Višarje, je hotela med potjo oddati tudi to pismo. — Toda nekaj je prišlo vmes in mora ostati še nekaj časa doma; tako je torej meni izročila pismo, naj ga oddam.«

»Ali je bil France sam? Ali ni žena videla nikogar drugega?«

»Nikogar. — Ni videla, odkod je mož prišel, ne kam je šel — samo mudilo se mu je zelo. — — — Prejšnji dan je slišala, da se je na Brdih zgubil neki kmet; takoj ji je prišel na misel ta nesrečni mož, ki ji je izročil pismo; zato je poskrbela, da je mogla pismo kmalu oddati.«

»In sicer ne veš nič več, Štefan?« 

»Prav nič. Včeraj zvečer sem vpraševal po Ljubljani in stikal po vseh oglih in kotih, pa nisem niti za pičico bolj na jasnem. — — — Nihče ni nič vedel ali slišal.«

»Čudna je pa vendar ta stvar, zares čudna in zapletena! — In šele pismo, — nikakor si ne morem misliti, kako bi se moglo vse skupaj enotno razrešiti.«

»Jaz tudi ne vem; ampak vedno sem si mislil, da tu zadaj tiči nekaj.«

»Za božjo voljo vendar, kaj tiči za tem?« je kriknila Zalka, ki se je ob zadnjih Štefuljčkovih besedah vzbudila kakor iz globokih, težkih sanj; »Štefan, ti nekaj veš, ti nekaj veš! Pri vseh svetnikih te prosim, povej mi, kar veš, nikar me ne pusti v negotovosti!«

»Zalka, bodi pametna,« ji je odvrnil možek nekoliko vznevoljen; »če bi kaj vedel, bi ti bil že zdavnaj povedal. Imam samo tako svoje misli, ki pa niso veliko vredne, ker sem napol nor.«

»Štefan, povej vendar, kakšne misli imaš?« se je vtaknil v pogovor Anželj, »ti poznaš ljudi in v tvoji glavi zraste več, kakor kažeš na zunaj; povej, kako se ti zdi vsa stvar?«

»Ah, res je na svetu veliko prevar,« se je delal gluhega možek.

»Štefan, pojdi no, nikar se ne delaj tako nevednega!« ga je prosit Anželj, »saj vendar kar čutim, da več veš, kakor hočeš povedati.«

»Seveda je hudo, za tujo mizo se vsedati,« se je potajil Stefuljček.

Kadar je možek začel tako vezati besede, je bil ves trud zaman; ob taki priliki ni prišlo nič več pametnega iz njegovih ust.

»Toda, Štefan, če kaj veš, bodi vendar tako dober in mi nikar ne zakrivaj še nadalje!« je vila roke in ga jokaje prosila Zalka; »poglej, usmili se moje bede, reši me negotovosti, daj, povej! — — — Francetovo pismo je tako čudno, prihajajo mi v glavo najraznovrstnejše misli. — Štefan, povej, za božjo voljo te prosim, pri vseh svetnikih te prosim, povej, kaj je z mojim Francetom?«

Ta jokajoča prošnja je pa na možka tako vplivala, da se je kar zganil. Resno je nagubančil čelo, si z roko nalahno pogladil po sencih se vsipajoče sive kodre, bistro premotril plakajočo ženo in ji nato začel pripovedovati:

»Zalka, gotovega res nič ne vem, ampak nekaj si domnevam. Če se le ne motim, je France še na Kranjskem in se bo svoj čas zopet pokazal. Kaj ga je odvedlo z doma, je tudi zame zagonetno vprašanje; a vendar mora biti nekaj dobrega. — Zalka, saj me poznaš, jaz sem le tisti napol nori in napol gluhi možek in zato premalo slišim, ampak oči imam pa kakor jastreb in vidim marsikaj podnevi in ponoči, česar drugi ljudje ne opazijo.— Pa me je tudi po vsej deželi dosti kakor slabega denarja — in zato bi moralo biti presneto čudno, da bi na svojih potih nikdar ne srečal Franceta. In če ga najdem, Zalka, se smeš name popolnoma zanesti, da ti ga takoj pripeljem nazaj! Dotlej pa nikar preveč ne jokaj, da ne zboliš, ne tuhtaj in ne razmišljaj vedno naprej, saj nič ne pomaga, ampak vso zadevo izroči in prepusti ljubemu Bogu, ki čuva nad teboj. — Sedaj pa: Bog te obvaruj! Jaz odpotujem takoj. Nemara me bodete kmalu zopet videli in tedaj bom imel za vas gotovo kako sporočilo.« — Med temi besedami je potegnil svoj vihravi klobuk bolj globoko na čelo in urnih korakov odšel skozi vrtna vrata ne zmeneč se za slovo in za pozdrave, ki so mu jih izročali Zalka in njeni sorodniki na pot.

III.

Kroparski možek pa vendarle ni imel prav. Bregar že ni bil več na Kranjskem, ampak daleč na tujem. — Črna žena ga je namreč resnično odvedla s seboj. Zgodilo se je pa takole:

Oni večer, ko je France podil s sekiro v roki črno ženo, se je odločila zanj usoda. Črna žena je dirjala nekaj časa tako hitro pred njim, da je že skoro obupal, da bi jo mogel kje dohiteti. Jedva pa je prisopihala v gozd, je hipoma obstala. Vpehani kmet se ji je že toliko približal, da bi jo bil lahko zagrabil za roko, toda čudna postava je mahoma odskočna, na stran in izginila komaj slišno ihteč v grmovju. France ji je sledil dalje, preperelo dračje, ki je pokalo pod nogami črne žene, mu je kazalo smer, v kateri je strah drvil naprej po gozdu. Čez nekaj minut je bela postava zopet naenkrat obstala, kakih sto korakov oddaljena od Franceta. Ta je ves vznemirjen pobral precej debel kamen in zakričal:

»Stoj, sicer — — !«

Za odgovor je čul le prezirajoče hohotanje in postava mu je zopet izginila izpred oči. Zdelo se mu je, kakor da se je pogreznila v zemljo. V istem trenotku se je tudi sam spodteknil nad neko korenino in padel ravno na rob nekega majhnega grička; kamen je zdrčal po rebru in tudi sekira, katero je doslej držal v levi roki, je odletela na tla in mirno obležala. Hitro se je dvignil, pobral sekiro in zamahnil z njenim ušesom po bližnji debeli smreki, da bi s tem prestrašil belo prikazen. Vsled silnega udarca mu je zagomazelo po rokah in je moral zato sekiro spustiti na tla. V tem trenotku je pa že stala ob njegovi strani črna žena. Še preden je mogel pobrati sekiro in zamahniti z njo po čudni postavi, se mu je ta že obesila na vrat in na vse grlo zakričala:

»Moj Radko, moj mož!«

France se je strahu sesedel. Hoteč se znebiti strašne postave, jo je vprašal:

»Kdo si in kaj hočeš?« Črna žena se je še tesneje oklepala njegovega vratu in mu nekoliko mirneje odgovorila:

»O, Radko, ali me več ne poznaš? — Svoje žene?«

»Nigana!« je kriknil ves iz sebe France. »Torej so resnično duhovi? — Toda tvoj dih je tako topel — tako vroč kakor resnično življenje.«

»Saj vendar nisem duh, saj imam meso in kri kakor ti, poglej, saj živim — tvoja žena — Nigana.«

»Kako to? saj si vendar zgorela v pastirski koči pri Krsnavopolju ... Miloš je prisegel pri zvezdah, da si zgorela in na pogorišču so našli v pepelu tvoje briljantne okraske.«

»Takrat, ko nas je napadla turška roparska tolpa, je tičal Miloš precej daleč od nas v nekem grmu. Torej ni mogel vsega videti, kar se je zgodilo. — V naši družbi sem bila edina ženska samo jaz in Turki so me izvlekli iz koče. Vse moje tovariše so pa pahnili nazaj v kočo in jih z njo vred sežgali. — Vse svoje okraske sem izročila Dinu v varstvo — zlato je v ognju pogorelo, kamne so pa pozneje izkopali iz oglja in pepela ... Evo jih — ali jih mar ne poznaš?«

Pri teh besedah je potegnila z vratu blesketajoč nakit in ga ob motni svetlobi luninega krajca, ki je ravnokar priplaval izza oblakov, pokazala Francetu. Mož je kriknil kakor v obupu:

»Nigana! — Nigana! — Je-li mogoče? Ali je resnica?«

»Prisegam ti pri svetlih zvezdah.« mu je zatrjevala žena.

»Glas je tvoj — dih je tvoj — in ravno tako tvoja postava ... Toda tvoja barva — tvoja polt?«

»Ta barva ni naravna. — Saj vendar poznaš sredstvo, s katerim si cigani barvajo kožo ... Če se s tem štirikrat pomažeš, imaš kožo črno kakor oglje.«

»Pa čemu si se tako pobarvala? Zakaj si se tako skrivala — zakaj si strašila ljudi?« jo je vprašal ostro mož.

»O Radko,« mu je žena strastno odgovorila, »vse sem storila samo zaradi tebe. — Dolgo sem te iskala. Ko sem zvedela za tvoje bivališče, sem videla, koliko zaprek mi je na poti do tebe; spoznala sem, da bom morala čakati precej dolgo, preden bom mogla govoriti s teboj sama in skrivaj. Sklenila sem, da me ljudje ne smejo spoznati, kdo sem in v kakšnem razmerju do tebe. — Bala sem se, da se mi ne bi kaj hudega pripetilo ali da bi me ne zaprli; kar me je na potovanju že večkrat doletelo; — zato sem strašila ljudi, da bi se me bali ... V resnici sem se jih pa jaz tako bala. — — O Radko!« 

Spustila se je v jok.

»Nigana!« — je obupno zakričal France.

»Radko!« je vzdihnila jokaje žena in ga zopet objela. Tresla se je po vsem životu. Naglo se je je otrese! in iz njegovih ust se je izvilo trdo vprašanje:

»In zakaj nisi prišla prej? Zdaj je prepozno.«

»Prepozno! prepozno!« je jadikovala žena. »O Radko, prej nisem mogla priti. — Po onem požaru so me Turki odpeljali s seboj kot sužnjo ... Ravno pred pol letom sem jim pa ušla in od tedaj sem te vedno iskala, a na Kranjsko nisem mogla priti takoj, ker sem se bala obmejnih čet, ki čuvalo južno štajersko mejo pred turškim na valom.«

Z grozo, da, skoro s studom in gnevom se je obrnil mož od Nigane In bridko stokal:

»To je strašno! — Ne morem si misliti, da je resnično! — To je grozno!«

»Radko«, se je začela hudovati žena, »torej ti je žal, da nisem umrla, da nisem zgorela. — Ti me sovražiš, ti me zaničuješ, preziraš. — Ali res nimaš zame nobene prijazne besede? ... Jaz sem pa hrepenela po tebi, kakor hrepeni solnčnica po božajočih jutranjih solnčnih žarkih, žejalo me je po tebi, kakor žeja pustinjo po blagodejnem dežju, želela sem te, kakor si želi noč jasnega, zvezdnatega neba ... Ah, koliko sem pretrpela v grozni, sramotni sužnosti pri moslemih — in toliko časa! — Na kar sem mislila noč in dan, si bil ti, potok solza ni usahnil v mojih očeh — za te, moje sanje in vse moje koprnenje si bil vedno le ti. — Moja ljubezen do tebe je gorela kakor velik kres, katerega ne more pogasiti nobena reka, in tako gori še danes!«

»Vse to so samo prazne besede, Nigana,« jo je ostro zavrnil mož; »tvoja ljubezen je kakor megla, kakor senca, ki hitro pride, a zopet bliskoma izgine. — Poročil sem te; postala si moja zakonska žena in jaz sem ti dal svoje srce. Ti pa si me pozabila kaj hitro, ubežala si iz moje hiše, potikala si se po pustinji in po gozdovih kakor divjačina. Cele dneve in tedne si me puščala samega v samotni koči in zato sem moral požirati priimek, vdovec žive ciganske princezinje. Taka je bila tvoja ljubezen!«

»Pozabila te nisem nikdar, Radko, tudi za trenotek ne! To ti lahko prisežem pri duhovih vseh svojih pradedov,« je strastno kriknila žena; »toda mar morem zatajiti svojo naravo? Kaj morem za to, če polje v meni ciganska kri? Cigan ne more strpeti v ozki, kameniti koči — vedno se boji, da bi se mu nad glavo ne vdrl strop in ga podsul; cigan ne more dihati v zaprtem zraku. Hiša mu je prostrana planjava, soba mu je gozd, sveti mu solnce in zvezde, najrajši prebiva pod streho nebesnega oboka in svobodno vdihava v prosti naravi sveži zrak. Ciganka sem in žal, ne Slovenka ali Hrvatica.«

»Nigana, ti si izpodila iz mojega srca mir in mi razrušila srečo; ti me nisi hotela osrečiti. — Nestanovitna si, kakor megla; danes zvesta, jutri uporna, danes vsa goriš od ljubezni, jutri bo tvoje srce mrzlo kot led, zdaj se me držiš kot klop, zdaj zopet bežiš pred menoj kakor ovenel list ob jesenskem vetru ... Da, Nigana, ti si mi otrovala življenje.«

»O Radko!« je stokala žena, »jaz da sem otrovala tvoje življenje, jaz? — In vendar bi bil ti že zdavnaj izgubil življenje, da nisem prišla jaz z Milošem in Milico in te rešila ... Za vrbovim grmom si ležal v nezavesti, rdeča kri je lila iz rane, ki so ti jo zadali Turčini; s krvjo ti je odtekalo življenje in tvoj duh je bil le še napol navzoč. Obvezali smo ti skelečo rano, te dvignili in prenesli v svoj šator. In od tedaj sem ti stregla kakor svojemu bratu! — —

Štirikrat se je mesec pomladil in postaral in tvoj duh se je povrnil, zdravje se ti je začelo vračati. Bival si v našem šatoru, kakor domačin, skrbeli smo zate, kakor za svojega vojvoda.«

»In takrat si me očarala, da sem ti moral zapisati svojo dušo!« jo je prekinil ves razsrjen France.

»Radko, ti dobro veš, da nisem čarovnica,« mu je odgovorila žena s pritajeno bolestnim glasom. »Naš skupni Oče, ki biva nad zvezdami, je združil najini duši. Zapazila sem najprej jaz, pa si nisem upala povedati. Ti si pa svoje misli najprej povedal in me vprašal, če ti hočem dati svoje srce, svoje življenje. — Bala sem se, da utegnejo iz najine zveze zate nastati razne neprilike, in zato sem te opozarjala na to, da nas cigane zaničuje in prezira ves svet, da nas povsod preganjajo in sovražijo — toda ti si vkljub temu hotel imeti cigansko princesinjo za ženo ... Moj oče me ljubi kakor punčico svojega očesa in ker me tako zelo ljubi, zato me je izločil iz svojega rodu, da bi našla srečo pri tebi. Zapustila sem torej svojce in ti si me odpeljal v svojo kamenito kočo.«

»Ah, to je bila zmota, težka zmota!« je zdihnil mož.

»Seveda — pri vas je vse zmota, pri nas pa vse zločin, tako določujete vi tujci vedno.«

»Kaj meniš s tem, Nigana?« 

»Saj sam predobro veš. Cigan je kakor kamen na cesti; kdor ga rabi, ga prezirljivo pobere, in ko ga ne rabi več, ga zopet vrže proč. — Ciganka je podobna divji roži sredi nepregledne pustinje; tujec jo utrga samo za zabavo. Ko pa izgubi svoj prvotni lesk, ko ovene, jo malomarno vrže v prah in potepta. — Ah da, tako se godi ciganki: tujcu ni treba držati besede, ki ji jo je dal, — ni se mu treba brigati za prisego, — sploh nasproti njej ni treba zvestobe!«

»Nigana!« ji je France presenečen segel v besedo, »hočeš li reči, da sem ti prelomil zvestobo — da nisem držal dane besede?«

»Da, da, in to ti zatrjujem pri Očetu in Sinu, — pri tistih imenih, pri katerih si mi ti dal svojo besedo in roko pred belim duhovnikom v Bjelini.«

»Nigana«, ji je začel zatrjevati vidno razburjen mož, »tujec-kristjan, ki veruje v Očeta in Sina in Svetega Duha, ne prelomi nikdar dane besede. — Tudi ti si mi prisegla pri istem troedinem Bogu, toda ti sploh ne veruješ v Očeta in Sina ...«

»Nisem poznala Očeta in Sina in ... Ti si me poučil in potem sem verovala — zaradi tebe, ker te ljubim. Tudi sem mnogo molila k Očetu in Sinu in k materi Mariji.«

»Ali se torej spominjaš, da si prisegla pri troedinem Bogu, da hočeš ostati pri meni, z menoj se veseliti, pa tudi z menoj vztrajati v trpljenju, dokler naju ne razdruži smrtni angel? — Komaj se je luna dvakrat pomladila, si me že zapustila in se začela potikati svojim rodom po svetu, v enem letu so te mogle moje oči videti samo dvakat. — Ljubil sem te, vse sem ti odpustil, kazal sem se ti ljubeznivega n dobrega kakor oče, s povzdignjenima rokama sem te prosil, povrni se k meni; in zopet si mi prisegla. — En dan in eno noč si ostala — potem si pa zopet prelomila novo prisego in zavrgla mojo ljubezen in zvestobo; zopet si oddirjala v divjo pustinjo kakor neukročena žival.«

»O, Radko! — to je napravila moja kri — to je v ciganski naravi! — Neprestano sem mislila nate in zopet bi bila prišla k tebi — toda ti si odšel, ti si me zapustil, pozabil!«

»Ne, nikakor te nisem pozabil. V svojo domovino sem odšel le zato, ker sem mislil, da si ti umrla ... Tvoji rodni bratje so prisegli, da nisi več med živimi; tudi tisti beli duhovnik mi je rekel, da sem vsled tvoje smrti zopet prost. — Za vse to imam pismene dokaze, ki ti jih lahko pokažem.«

»Toda ti si me pozabil!« je kričala vedno strastneje ciganka, »ti si me pozabil in poročil drugo; sem jo že videla, tvojo belordečo punčaro z rumenimi lasmi. O, vse sem videla, kako si se ji dobrikal in objemal to čarovnico in poljubljal malega paglavca.« 

»Nigana«, je ostro zapovedal France, »ne besede več! Tako ne pustim govoriti o svoji ženi in o svojem otroku!«

»Kaj? — Saj vendar ni tvoja žena! — Ti lažeš!«

»Vzel sem jo za ženo popolnoma prepričan, da sem prost. — Doma v omari imam ducat pismenih dokazov, da si ti umrla.«

»In vendar nisem še umrla. Radko, jaz živim, živim! — in ti si moj — pa naj bo tudi tisočkrat drugače zapisano. — Prisegel si mi pri Očetu in Sinu ... Kristjan ne sme imeti dveh žen, pravi postava. Prvo pravico do tebe pa imam jaz.«

Bregar je zaječal kakor mogočen hrast, ki mu je sekira zadala smrtni udarec. — Nato se je vrgla ciganka k njegovim nogam, objela njegova kolena in jokaje tarnala:

»O, Radko, moj Radko! Koliko sem trpela! Pol leta sem tekala od kraja do kraja; noge so mi krvavele od neprestane hoje. — Ječala sem v ječi, zaradi tebe, a brez tebe. — Trpela sem glad in žejo. In ko sem te videla vsega srečnega pri tuji ženi, tedaj me je skoro hotela zapustiti duša. — Potožila sem svojo srčno bol vetrovom, jokala in tarnala sem v družbi gorskih duhov, prisegla sem pri vseh svetlih zvezdah, da mi ni več živeti. — Dvakrat sem že stala tam-le gori na obronku navpične stene z namenom, strmoglaviti se nizdol, kajti spodaj bi našla pokoj, tam doli bi me objel zaželjeni mir. — Toda zadrževala me je tvoja podoba, tvoja duša. — Ne morem! — Ne morem. — Imeti te moram, Radko, tebe moram imeti! Pojdi z menoj! — Proč iz teh strašnih gora, ki se mi zde kakor velika kamenita hiša, ki me hoče zadušiti in zdrobiti v prah! Proč iz tega groznega kraja, proč! Pojdi z menoj, Radko, tja doli v mojo prostrano in lepo domovino, kjer ti nobena gora ne zavira prostega pogleda, kjer je nebesni svod naslonjen na planjavo, kjer zvezde niso tako blede kakor tukaj, tja doli, kjer se solnčna svetloba prelestno poigrava z vsakojakimi barvami in kjer šume široki veletoki in si napol glasno prepevajo skrivnostne pesmi. — O Radko, zvesta ti hočem biti kakor psiček, povsod te bom spremljala, kjerkoli boš hodil. Podnevi ti hočem služiti kakor dekla in ponoči hočem čuvati tvoje spanje kakor svoj najdražji zaklad. — Nikdar več te ne bom zapustila, tudi za trenotek ne! Zopet mi moraš darovati vso svojo dušo, Radko! Nigana je tvoja žena, samo Nigana!«

France je stal kakor okamenel, kolena so se mu tresla kakor vrhove vejice ob potoku, njegova usta so molčala. Prsi so se mu dvigale vsled grozne bolesti, vsi udje so mu drgetali kakor mrzlični. — Ciganka se je zvijala kakor nora po tleh in si pulila lase; kmalu je zopet nadaljevala:

»Moj si, Radko, samo moj! — Bleda žena z rdečimi lici in rumenimi lasmi ni tvoja žena. — Od nje moraš proč! — Zapustiti jo moraš! — To je tvoja dolžnost, zakaj jaz imam tvojo prisego pri Očetu in Sinu. Če tega ne storiš, imaš na vesti velik, črn greh — smrtni zločin in Oče te bo pahnil v ognjeni pekel.«

Bregar je sedel na kamen, si pokril obraz z rokama in stokal kakor v smrtni stiski:

»O moja ljuba, ljuba Zalka! Moj ubogi otrok!« Tedaj je ciganka skočila pokonci in strastno zakričala:

»Žena te je očarala. Radko; toda prisegam ti pri duhovih vseh svojih pra dedov, pri svetlih zvezdah, pri vseh vetrovih, pri zvijači hudobnega duha, da bom prebodla srce tej ženi in tudi otroku s svojim ostro nabrušenim bodalcem! — — Že danes bi bila to izvršila, da me nisi prehitel.«

»Ti si grozna, Nigana,« je rekel ves prestrašen France.

Pri tej besedi se je črna žena zopet zgrudila in rekla nekoliko mehke je:

»Ne, Radko, ni se ti me treba bati. — Nikomur ne storim nič zalega — gotovo ne! — Vse to je le povzročila moja brezmejna ljubezen do tebe. — Toda, kaj ne, saj si moj?« 

»Nigana, Nigana!« je kričal mož venomer zroč predse, »če bi me ne bila nikdar zapustila, bi ne bilo sedaj te grozne bede, tega strašnega zla. O Bog! O Bog!« Hotel je vstati, a noge ga niso držale pokonci; zopet se je moral spustiti na tla. Žena se je naslonila na njegovo ramo in bolestno ječala:

»Radko, saj me ne zapustiš? Kaj ne, zopet me ljubiš? Pojdeš z menoj? — o seveda pojdeš!«

Medtem je divjal v Francetovi duši grozen boj — boj med ljubeznijo in dolžnostjo; srce mu je močno bilo, vse telo so je treslo, usta so pa ječaje špetala:

»O Zalka — Zalka!— o moj ljubljeni Francek — moram! ... Moram! Ne smem drugače — zame je to strašna dolžnost, grozna usoda. — Obvarovati vaju moram sramote! — nobene besede vama ne smem izgovoriti v slovo, ne smem vama podati roke ne smem te poljubiti — ljubljeno dete — na nežno čelo; — ah, ne smem vaju več videti! — O Zalka — nič več videti — nič več!«

Zadnje besede je zakričal France kakor blazen v temno noč, nato se je krepki mož zgrudil na tla in se zvijaj kakor otrok v groznih bolečinah, ciganka je cvilila in javkala kakor neumna. Čez nekaj časa se je France zopet zavedel, vstal in vprašal precej mirno:

»In kam sedaj, Nigana?« 

»Z menoj greš, Radko? — Je-li resnica? ti si zopet moj?« se je razveselila ciganka.

»Dolžnost mi veleva,« je odgovoril mož kratko in mrzlo.

»Če me ne zapustiš, če me ne zapodiš od sebe, je vse poravnano, vse pozabljeno. Tam na drugi strani reke naju pričakuje v nekem votlem drevesu moja stara mati, ki bo skrbela zate kakor za lastnega sina. In sedaj, ko sem te zopet dobila, bomo šli skupno tja dol v prekrasno mojo domovino, kjer naju čaka toliko sreče in veselja.«

»Kje pa se bodeva nastanila? — Ali se več ne spominjaš, da sem si izgovoril že pred poroko, da ne maram ostati med tvojimi rodnimi brati, ki se potikajo po svetu brezsmotreno kakor divji nomadi?«

»Stanovala bodeva zopet v tvoji hiši, Radko.«

»Hišo v Bjelini sem že zdavnaj prodal.«

»Si bodeva pa kupila novo — lepšo in večjo, kakor je bila stara.«

»To ne gre kar tako, Nigana; nimam namreč nič več denarja. Vse svoje imetje sem vtaknil v svojo novo hišico. Nekaj denarja imam sicer še izposojenega pri nekaterih kmetih, toda domači ljudje me ne smejo več videti — že zaradi sramote ne. Sicer morata pa tudi Zalka in otrok nekaj imeti, da bodeta mogla živeti.«

»O denarju mi nikar ne govori, Radko. En sam kamen tu na mojem vratu je toliko vreden, da si z njim lahko kupiva tri hiše — in moj oče ima zakladov kakor kak kralj. Vse je tvoje!«

»Potem bom pa postal vam čisto podložen in od vas odvisen.«

»O Radko, kaj je pač denar v primeri z mojo dušo? Vse ti podarim. Ravnaj s tem imetjem popolnoma po svoji volji. V Bjelini bodo pri županstvu prepisali vse na tvoje ime.«

Mož je globoko vzdihnil in bridko zastokal. V njegovi duši je še divjal strašen boj, srce se mu je krčevito stiskalo, v ustih mu je zastajala sapa spričo tako groznih dogodkov, ki so se škodoželjno poigravali z njegovo usodo, in spričo temne, zagrnjene in negotove bodočnosti. Ker se ni mogel odločiti, ga je ciganka prijela za roko hoteč ga šiloma tirati iz gozda. France jo je pahnil od sebe in se ozrl tja proti svoji hišici, tja, kjer mu je cvetela tolika sreča: oči so mu obstale na svetlobnih žarkih, ki so mu iz oken domače hiše pošiljali zadnje pozdrave. Tako je stal nekaj minut kakor zamaknjen. Zdaj se je vzdramil in hrepeneče iztegnil obe roki tja proti ljubemu domu krat jih je zopet krčevito nazaj in jih prekrižal na prsih mu je kanila grenka solza, mu zdrsnila po obrazu in padla na tla — na domača tla — še v zadnji pozdrav — v slovo. — Boj je bil končan. Še parkrat se mu je privil iz srčnih globin bolesten vzdih:

»Z Bogom, Zalka! — Francek, Bog s teboj! ... Na svidenje nad zvezdami — — — v nebesih — — — v nebesih!«

Nato je prijel črno ženo za roko in zapovedal:

»Pojdiva!«

Odšla sta skozi gozd proti senožeti.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Drugo jutro na vse zgodaj sta bila France in črna žena na senožeti, kjer sta jih opazila ona dva pastirja iz Bodešič. Pa njih družba se je povečala še za osebo: tu jih je namreč počakala Niganina stara mati z imenom Bistra. To je bila čudna postava: globoko sključen hrbet, orlovsko zakrivljen nos, temno nagubančeno čelo, izpod katerega je sijalo dvoje zlih, kakor oglje žarečih oči, temnorjava, zagorela polt po vsem obrazu, lasje pa beli kakor sneg: zares živa podoba stare škodoželjne čarovnice. Ime Bistra se ji je pa popolnoma prilegalo, zakaj njene oči so bile res bistre kakor jastrebove in njen pogled je bil pravcati orlovski pogled, ki je zasledil še tako skrivne stvari. Ravno Bistra je prva zasledila Franceta; ona je najprej izvedela za njegovo hišo, razmotrila vse njegove razmere in tako vodila Nigano s svetom, zvijačami in dejansko pomočjo, da je ta slednjič našla Franceta.

In zdaj, ko je pripeljala Nigana moža s seboj, je Bistra oba z veseljem sprejela v svojo požrtvovalno materinsko oskrb. In res bila jima je skrbna in vešča vodnica na poti v Niganino domovino. Poznala je vsa pota, še tako skrita stezica ali brvica ji ni bila neznana, v vsaki zagati je našla izhod, v vsaki nesreči je znala tolažiti, v vsaki bridkosti bodriti, v vsaki nevarnosti pomagati. Skrbela jima je za živež, pripravljala udobno prenočišče in sama čula celo noč. Zase ni marala nič in zdelo se je, da res ničesar ne potrebuje. Ljubeznivo je pogledovala Nigano, a na moža se je često ozrla z zaničljivim, nevoljnim očesom, skoro z gnevom. Toda kakor hitro se je ob takih prilikah Nigana proseče ozrla proti njej, so ji takoj izginile zločesto poteze iz obraza in v njenih očeh je naenkrat zaigrala močna materinska ljubezen. — — —

Tako so se naši popotniki odmikali blejski okolici. Potovali so po najbolj samotnih krajih, deloma po gozdu, deloma po savskem produ in drugi dan popoldne dospeli v Ljubljano. Tukaj je napisal France Zalki svoje poslovilno pismo.

Zapustili so Ljubljano in odšli naprej proti cilju. Zdaj jih je vodila pot skozi temne gozdove, zdaj so našli mehko stezico ob kakem potočku, zdaj so zopet morali prekoračiti ta ali oni vinorodni dolenjski grič. Dan je sledil dnevu, a skoro brez razlike za naše popotnike. Jedva je vsako jutro posvetilo solnce, že je zažarelo cigankino oko, stisnila je ustnice in z desnico dala zapovedovalno znamenje za odhod. Bregar je ostal mrzel in tih, da, dan za dnem je postajal žalostnejši. Čim bolj se je oddaljeval ljubemu blejskemu kotu, tem bolj mu je legala na rame teža skrbi, čelo se mu je gubančilo in njegovih usten ni obkroževal nasmehljaj. Nigana je uporabila vse svoje zmožnosti, da bi moža spravila v dobro voljo. Laskala se mu je, zatrjevala svojo ljubezen in zvestobo, a vse zaman, Francetovo srce je ostalo hladno, njegov pogled oster; vkljub vsemu prigovarjanju ni mogla izvabiti niti ene prijazne besede iz njegovih ust. — Po večdnevnem prizadevanju se je Nigani tudi posrečilo odstraniti z obraza črno barvo. Zdaj je zopet zažarelo njeno lice v vsej svoji zapeljivi lepoti. Toda vsa njena krasota je pustila Franceta trdega in mrzlega kot kamen. V začetku mu je hotela biti kakor sužnja in vsak dan je podvojila svojo skrb za ljubega moža; a ker si ni mogla pridobiti njegovega srca, je legla nekega dne tudi na njen obraz temna senca in vsled neprestanega joka so se ji pordečile oči.

Nekega večera je — kakor navadno — odšla Bistra v okolico po živež. Ko sta tako France in Nigana sama počivala v senci košatega drevesa, se je vrgla žena k moževim nogam in začela strastno vzdihovati:

»O Radko, ljubi me vendar vsaj nekoliko!«

Kakor zamaknjen je zrl mož, ne meneč se za njene besede, proti bližnjemu gozdu in ji ni odgovoril ničesar.

Zdaj ga je začela žena še silneje prositi in mu očitati:

»Radko, moj Radko! — darovala sem ti svojo dušo, svojo srečo, svoje življenje — vse! — Ali res nimaš za me prav ničesar? Ali si mar vse pozabil, kar si mi prisegel v šatoru mojega očeta in pozneje po poroki v najini stari koči? — — Daj mi samo polovico one ljubezni, katero si izkazoval tisti bledi ženi z zlatimi lasmi – prosim te, daj mi vsaj deseti del!«

France je molčal dalje in se ni ganil.

Tedaj je žena skočila pokonci, pogledala moža z jeznimi očmi in mu zagrozila:

»Ako nočeš moje ljubezni, pa imej moje sovraštvo! Upam, da se boš lahko prepričal, kako se ciganka zna maščevati in rešiti svojo čast!«

Še enkrat se je porogljivo ozrla nanj in nato izginila.

France je ostal zatopljen v svoje misli. Čez nekaj časa je zaslišal z griča, ki se je dvigal ravno nad njim, otožno petje. Ozrl se je gor in zapazil Nigano, ki je sedela na vrhu griča, zročo v nasprotno stran. Utihnila je in nekaj časa sedela popolnoma nemo in nepremično. Nato je zopet začela peti. Z mehkim, tresočim glasom je zapela žalostno cigansko pesem:

Odkar mi mati v grobu spi,
srce mi vedno bolj medli. –
Povsod že zeleni pomlad,
le v moji duši ni več nad ...

Pretresujoča pesem se je razlegala po okolici in slednjič mrtvaško obmolknila.

Žalostni Niganini glasovi so ganili Franceta in mu vzbudili spomine na nekdanjo, že zdavnaj minulo srečo. Zdaj je začutilo njegovo srce z ubogo ciganko; zasmilila se mu je. Da, taka je bila – Nigana, v vsem svojem dejanju in nehanju, za trenotek vročekrvna in divja kakor razdražena mačka, nato pa zopet mehka in upogljiva kakor petletno dete, a poleg tega nestanovitna kakor jesensko vreme. Mož je vstal in nameril svoje korake na grič.

Nigana ga je slišala, kako se ji je bližal s tihimi koraki, a zrla je prezirljivo še nadalje v nasprotno stran. Mož je dospel na vrh, položil svojo roko na Niganino ramo in izgovoril mehko:

»Nigana!«

Kakor od strele zadeta se je obrnila žena in že se je ovijala z rokami moževega vratu ter ga joka je vpraševala:

»O Radko, kaj ne, zdaj me imaš zopet nekoliko rad? Vsaj malo?«

»Da, Nigana,« ji je odgovoril mož kolikor mogoče nežno, »rad te imam; toda pridna moraš biti in vedno ostati pri meni. — — — Žena ne sme nikoli zapustiti moža.«

»O, gotovo, Radko,« mu je zatrjevanja ciganka, »prisegam ti pri ... «

»Le nikar ne prisegaj, Nigana,« jo je hitro prekinil mož, »ampak izpolnjuj, kar si mi obljubila.«

Osramočena je povesila glavo, mož pa je položil svojo desnico na njeno ramo — in ubogo cigansko dete je zajokalo od prevelike sreče. —

Naslednjega dne so prekoračili naši popotniki Kolpo in s tem zapustili Kranjsko ter stopili na hrvaška tla. Tukaj se jim več ni bilo treba skrivati po skrivnih in gozdnih stezicah, marveč so korakali po javnih cestah in slednjič čez nekaj dni naporne hoje dospeli v svojo novo domovino.

IV.

Bilo je po Veliki noči, sredi aprila. V krčmi pri Grčarju na Bohinjski Beli sta sedela dva moža, strastno zaverovana v medsebojni pogovor. Prvi je bil ogrnjen v črn plašč, izpod katerega se je svetil usnjat pas; z levico si je gladil brado, z desnico je pa zdajpazdaj rahlo udaril po mizi; oči so mu žarele in rdeče ustnice je semtertja obkrožil nasmehljaj samozadovoljnosti. To je bil krčmar sam — Peter Grčar, pravi korenjak v najboljših letih. Njegov gost, ki mu je imel danes povedati mnogo novic, je bil Štetuljček, Kroparski možek. Pred njima je stala steklenica rujnega Goričana. Krčmar je nalil sladko kapljico v dva zelena, precej umetno brušena kozarca in napil možku:

»Bog te živi, Štefan, in pomagaj kmetom-trpinom!«

»Na naše bratstvo in na pogin graščinskim pijavkami« mu je odzdravil možek.

»Moj ljubi Štefan, kar sapa mi je zastajala in zelo sem se bal zate, ko sem zvedel, da so te Hartmanovi biriči odvedli na grad in da te je valpet zaprl v grajsko ječo,« je začel Peter, da bi zvedel, kako se je Štefuljčku godilo na gradu.

»Hihihi,« se je smehljal krošnjar, »zaradi mene si nikar ne delaj sivih las! ... Star lisjak sem, katerega nihče ne prekani; povsod najdem izhod.«

»Toda, Štefan, povej, kaj je s pismi! Gotovo so ti preiskali ves zavoj. Pa vsaj niso našli kaj sumljivega? — Kogar zgrabi valpet Fric s svojo železno pestjo, ta mu ne uide izlepa,« je pripomnil krčmar.

»Skoro gotovo bi me bil zaprl nekaj tednov v svojo trdno klet,« je odgovoril krošnjar, »pa se je mogočnež zbal. Sicer bi me pa gospoda sama nikdar ne dobila v svoje roke; prostovoljno sem se jim izročil, ker sem jim hotel eno zagosti in s tem sebe malo pozabavati. Pa čuj, to pot mi je že trda predla in prav gotovo bi bil obtičal v temnici, da me niso rešili kmetje. Kakor veš, je bil takrat, ko so me prijeli ti malopridneži, ravno semenj in zato je bilo na Bledu mnogo kmetov iz Bohinja in iz Gorij. Ti vsi me poznajo in me imajo radi, ker jim znam dobro postreči s svojo pristno robo in jim prinašam raznih novic, katerih se naberem po potu. To ti je bilo kričanje in mrmranje pred pristavo ob jezeru, ko so se začeli potegovati zame, da je bilo veselje poslušati! Nekateri so vpili na vse grlo: ‚Celo nabogleni, napol gluhi krošnjar nima miru pred valpetovim bičem!‘ — ‚Mučili ga bodo do smrti!‘ — ‚Pobijte pesjane!‘ — ‚Obesite oderuha!‘ — Taki in podobni glasovi so se razlegali ob jezeru in odmevali od grajskega skalovja. Valpet je postal bled kakor zid in opazil sem, kako so mu vsled silnega strahu in skrbi klecala kolena. Naenkrat je zakričal: ‚Ljudje božji, bodite pametni! Moža moram preiskati, ker so nam ga naznanili kot puntarja in hujskača, če ne najdeni pri njem nič sumljivega, ga takoj zopet izpustim.‘ Kot priči je vzel s seboj dva Selana. Napravil sem kolikor mogoče čmeren in žalosten obraz, a sam pri sebi sem se smejal iz vse duše v zavesti, da mi gre celo gospoda na lim. Veš, vso stvar sem natančno pripravil in res, nisem se zmotil — ti krvosesi so morali zaradi mene enkrat s svojimi nežnimi rokami broditi po gnoju — hahaha!«

»Kako? Zdaj sem pa res radoveden, kakšno si jim zagodel!«

»Ali še nisi slišal, saj že vrabci čivkajo o tem!«

»Prav nič ne vem; sem namreč šele danes prišel z Bistrice.«

»Potem ti pa že moram povedati do pičice natanko — je zelo imenitno; če bi napravili kmetje večkrat kako podobno šalo, bi se presita gospoda na gradu kmalu odvadila stikati ubogim trpinom po žepih in iskati sumljivih reči. Poslušaj, bilo je tako: že več dni sem opažal, da me biriči zalezujejo ... Kakor veš, slišim res ne prav posebno dobro, ampak zato so pa moje oči bistre kakor jastrebove in imam tudi v svojem notranjem nekaj očem podobnega, tako da opazim vsako stvar, še preden so jo zagledale moje oči. ‚Naj bo,‘ sem si mislil, ‚ne bodete me prekanili, ampak jaz vas potegnem da si boste vihali nosove!‘ — — Šel sem v gozd pod Kamnjek in tam skril svoja pisma v votlem drevesu ... Sicer pa v teh pismih ni nič posebnega — je pač označeno približno število naših privržencev, nekatera imena mojih najboljših zaupnikov in še nekaj drugih podrobnosti, kar je pa seveda boljši, da gospoda ne ve. Za najbolj skrivna pisma imam drugo skrivališče, teh ne nosim nikdar v torbici, ker je premalo varno. — Pisma so torej morala zapustiti usnjato torbico in se zadovoljiti z novim bivališčem v votlini; torbico sem pa napolnil s konjskim gnojem, tako da jo je kar veselje pogledati, potem sem jo pa še povezal okolinokoli z jermeni. Nato pa hajdi svoja pota! — In res že po znamenju ob jezeru so me zgrabili biriči. Moral sem z njimi na grad in zdaj se je šele pričela prava zabava. Valpet sam me je peljal v sprejemno sobo in me tam izpraševal kakor kakega učenčka prvega razreda. Seveda sem razumel vse samo napol in še to napačno; odgovarjal sem mu vse vezano. S tem sem ga tako razjezil, da je postal ves divji in začel kričati nad menoj, da sem pobalin, ničvrednež, zlobnež, da bolje slišim kakor veverica in da mi bo te budalosti že izbil iz glave. Zapovedal je biričem, naj izpraznijo moj krošnjarski koš. Najprej so položili skrinjico z žeblji na mizo in jo slovesno odprli: in glej — sami kroparski žeblji, prav nič drugega ni bilo v njej! — Nazadnje so pa prišli do usnjate torbice in zdaj se jim je vzradostilo srce in zavrisnili so od veselja, kakor bi bili našli zlat zaklad. To je bilo veselje! Nestrpno hitro so odvezali jermena in zagledali zaklad — in čuj, kar zavihnili so se jim nosovi in vsi so se ozrli name z divje-jeznim obrazom. Toda valpet je menil, tu notri tiči gotovo kaj posebnega, stvar je več kot sumljiva. In zdaj so brodili in tipali po gnoju kakor gotove živali. — Nisem se mogel zdržati, na glas sem se zasmejal. Ko je valpet spoznal, da sem jih hotel voditi za nos, se je zadri nad menoj: »Kaj hočeš s to nesnago?« — »Verjamem«, sem mu odgovoril, »da si si priboril slavno zmago«. — »Vedeti hočem«, je kričal valpet še glasneje, »zakaj nosiš s seboj gnoj?« — »E, saj nisem otrok, čemu neki mi bo povoj. Saj vas razumem, nikar tako ne vpite nad menoj,« sem mu odgovarjal ponižno. — »Prepričan sem, da nas predrzni puntar hoče vleči«, je rjul valpet ves iz sebe. —

»S čim vam morem postreči?«, sem se mu odrezal zopet jaz. — Valpetu je že presedalo; strašno razjarjen je primaknil svoja usta trdo mojemu ušesu in zakričal na vse grlo: »Povej, čemu rabiš gnoj!« 

— »A tako«, sem se mu odzval, kakor bi doslej ne bil ničesar razumel, »za zdravila ga rabim«.

— »Zlagal si se«, je divjal Fric ves togoten; »dobro vem, da si hotel samo nas sramotiti«.

— »Če vse veste«, sem mu odgovoril prisiljeno resno, »potem me pa sploh ni treba izpraševati. Sicer pa prav nikogar nič ne briga, kaj nosim v svoji torbici. Prosil vas pa tudi nisem, da mi prebrskajte in preduhajte vso krošnjo. Vi si domnevate, da je vsak žebelj, katerega nosim s seboj, naperjen proti vam. Ah, nikar si na delajte po nepotrebneni skrbi in bridkih ur. Jaz, ubogi in napol gluhi možek, vam pač ne morem storiti najmanjše krivice.« 

— Selana sta se v teh zabavnih trenutkih prav pošteno nasmejala; valpet je pa od same togote postal bled kakor zid; kričal je nad menoj, da me bo zaprl, da me bo dal bičati in do krvi pretepsti.

— V resnici si mi seveda ni upal skriviti lasu, ker mi ni mogel ničesar dokazati; nasprotno, celo spoznal je, da taka uboga reva, kakor sem jaz, res ne more biti nevaren. — Med tem so zunaj kmetje postajali vedno bolj glasni in nemirni, nestrpno so pričakovali izida slavne sodbe, začeli so kričati. Fric se je bal, da so se mu tresla kolena, in nič več si ni znal pomagati. Razkačen je zapodil vse tri, mene in oba Selana, skozi vrata ... To ti je zgodba, katere se bom z veseljem spominjal vse svoje žive dni. Kadar se je spomnim, se mi srce zasmehlja, ker sem prepričan, da sem storil dobro delo.«

»Pa si res pretkan kakor lisica«, se je zadovoljno krohotal krčmar. »Toda zanaprej se pa le skrbno pazi pred vohuni! Vedno bolj sumijo, da nekaj pripripravljamo zoper nje. Biti moramo previdni, sicer se nam bodo ponesrečile vse nakane in vrhutega bo neusmiljeno razsajal po naših hrbtih grajski bič. Štefan, verjemi mi, tebe imajo zelo slabo zapisanega. Če te vjamejo skrivaj, jim ne boš ušel izlepa. Varuj se torej, zakaj za nas bi bila velika izguba, če tebe zapro; težko bi pogrešali tvoje bistre glave.«

»Nič se ne boj, Peter! Možka ne bodo vjeli, če se jim ne bo sam ponudil. Enega ali dveh se pa vkljub svoji sključeni postavi še celo ne bojim. Za vsak slučaj me vedno čuva železna palčka. Zdaj počiva v drevesu pri pismih. Poslušaj me Peter, bistre oči imam in v glavi pamet! Stvar ni tako zelo nevarna, kakor si misliš. Verjemi mi, dobro sem spoznal, kaj misli gospoda o nas! Res so sumili, da utegnem biti jaz nevaren, toda pri zadnji preiskavi sem jih prepričal, da sem popolnoma nezmožen za kako premišljeno delo; z zavestjo, da sem napol neumen, so me pognali z grada in zdaj se živ krst ne bo več zmenil zame. Oštirja Mohorka imajo pa zapisanega kot najbolj zvestega podanika. Ej, zvita glava je valpet, če je treba napraviti kako neumnost; resnice pa ne bo spoznal. — — — Prejšnji večer, ko so drugi dan mene vjeli, smo bili zopet pri Mohorku. Žalostno je, žalostno, tako smo spoznali, in vedno hujše. Tako, kakor zdaj delajo z nami, ne sme dalje. Za svoje pravice te moramo potegniti, saj smo ljudje. Bog daj, da se nam posreči pognati tega zverinskega Hartmana. Gospod Andrej je naš gospodar; srečni časi, ko nam bo ta zapovedoval! Sicer pa Peter, zame se nič ne boj, da bi me vjeli; ne ostanem namreč dolgo tu. V najkrajšem času me čaka dolga pot!«

»Kam neki pojdeš? — Pa vsaj ne na Dunaj?« je začel radovedno vpraševati krčmar.

»Ne. — V Briksen do škofa sem namenjen; in ne odneham prej, da pridem do njega.«

»Kakšne pa so sedanje razmere? Ali je vse v redu?«

»Izvrstno. Vsi blejski podložniki so pripravljeni; le migljeja je treba, pa bodo udarili vsi kakor en mož. — Gorjanci stoje neomajno za svoje pravice; Bohinjci so trdni kot skala. Naša zveza je velika; zato gorje gospodi, če udarimo! Primernega orožja seveda nimamo ravno preveč, vendar se nam ni treba bati, ker smo dobili nov prah, katerega bomo dali duhati graščinskemu valpetu in biričem — smodnik; pri Mohorku je zaloga.«

»O, poznam ta prašek; pristave bodo letele v zrak, da bo veselje gledati.«

»Po vseh vaseh vre; vse je zmenjeno, vse dogovorjeno. In prav je tako! Kako dolgo naj še prenašamo ta jarem. Breme, ki nam ga nalaga graščak, kje postalo pretežko; krivice so tako velike, da vpijejo v nebo za maščevanje. — Pogumno v boj za pravico in gotovo bomo zmagali, saj nas je veliko: Kupljenik, Črešnjica, Gorjuše, Nova vas, Studor nam bodo poslali zdatno število krepkih mož. — Z Javornika še nisem dobil natančnega poročila.« 

»Tja bom pa jaz šel v kratkem. Sicer se mi pa zdi, da sem nedavno slišal, da so z veseljem pozdravili naš poziv. — Sicer pa, Štefan, kaj je z našo pritožbo pri škofu?«

»Ne vem. Dva meseca sta že minila, pa še nismo dobili odgovora. Nekateri pravijo, da so se najbrž pisma izgubila ali pa jih je kdo prestregel, da niso prišla v prave roke. — Vidiš, Peter, ravno to je vzrok, da grem zopet na pot. Nesel bom namreč novo pritožbo v Briksen. Pri sebi imam pismo na škofa, ki mu ga bom izročil osebno in počakal odgovora. — Če se na ta način ne bomo mogli rešiti trdosrčnega Hartmana, potem pa udarimo; sledila nam bo cela dežela. Imam namreč pri sebi še drugo pismo, ki bo romalo med kmete in jih navduševalo za boj.« 

»Kje imaš pismo, Štefan?« Možek je molčal, namesto odgovora je sezul čevelj z desne noge in ga položil na mizo. Nato je segel v krošnjo, ki je počivala v kotu za mizo, in prinesel iz nje male klešče. S temi je spretno privzdignil notranjo čevljevo podlogo in na površje se je prikazalo nekaj zmečkanih in deloma umazanih listov.

»To je pa res listnica, ki bi je ne našel nihče«, se je dobrovoljno smejal krčmar.

Možek se ni dosti zmenil za krčmarjeve besede. Globoko zamišljen je razprostiral in pregledoval posamezna pisma in slednjič dal eno krčmarju in mu rekel:

»Pismo je zopet pisano v priliki; to pa za vsak slučaj, če bi prišlo v neprave roke.«

»Razumem«, je odgovoril Peter; »vrši se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta pravičnost.«

Nato je bral pismo napol glasno. »Ljubi — ljubljeni stric! Strašno nam je hudo, ker se ženitovanje tako dolgo zavlačuje. Ženin je pripravljen in nestrpno čaka; nevesta pa že ni pisala nekaj tednov. Prosite jo, naj stori vse, kar more, da čim preje dobi dovoljenje za možitev. Ženin je že napravljen v svatovsko oblačilo in starešina je povabil vse njegove brate na ženitovanje. Za krepko in zdravo godbo bomo mi poskrbeli, ravno tako za primerno petje. — To bo krasno ženitovanje, kakršnega še ni gledal blejski kot. — Dragi stric! Vaša suknja je že v delu; zagotavljam vas, da vam bo imenitno stala. Samo to vas prosim, da se sedaj nikar ne strašite nobenega truda, ampak skušajte urediti vso stvar kakor hitro mogoče; zakaj prišel je časi — Takoj nam odpišite, da bomo vedeli, kakšnega mnenja je nevesta in kdaj pride. Pozdravite vse znance! Novega tukaj ni nič. Z graščino se dobro razumemo. Gospoda namreč resnično skrbi za dobrobit svojih podložnikov. Vas iskreno pozdravljamo vaši zvesti nečaki Janez, Tone, Andrej.«

Krčmar se je nekoliko namuzal. Zraven podpisanih je pritisnil še svoje ime »Peter«; nato je rekel:

»Pismo je imenitno sestavljeno. Kdo ga je napravil?«

»Kdo drugi? — Sam sem ga sestavil«, se je odrezal možek. »Poglej še to pismo, katero bom nesel škofu!«

Krčmar je vzel v roke obširno pismo, naslovljeno na briksenskega škofa, in ga bral z motrečim očesom.

Pismo je izražalo najprej globoko vdanost blejskih kmetov do prevzvišenega vladike; pokazalo je, da znajo ljubiti in spoštovati svojega vrhovnega gospodarja in da se znajo pokoriti tudi pravičnim zahtevam graščinskega gospoda. Toda kakor je začel počenjati neusmiljeni Hartman s svojimi podložniki, presega vse meje pravičnosti in človekoljubja. Krivica se je začela oblastno šopiriti, pravica pa tiči v kotičku. Vedno večji davki se nakladajo ubogemu trpinu; tlaka se množi z vsakim dnevom; dobro bi bilo, da bi kmet delal neprestano le za graščaka, a poleg tega mora še prenašati cel dan bridke udarce valpetovega biča. — Ker se kmetje zavedajo, da je briksenski škof dober gospod, ki se bo gotovo potegnil za svoje podložnike, zato ga prosijo pomoči iz te stiske; naj jim pomaga odstraniti Hartmana in na Bled naj pošlje pravega gospodarja — dobrega gospodarja Andreja. To je vse drug mož, ki bo imel srce za svoje podanike, in ti mu bodo zato vdano in z veseljem služili. — Nadalje omenja pismo veliko nevarnost, ki preti Kranjski — turško povodenj. Dober gospodar bi jih ščitil pred Turki, sedanji graščak jih pa sam izžema; kako naj se potem branijo pred tujim sovražnikom, ko nimajo zaveznika niti v svojem gospodarju. — Tako je obširno pismo obrazložilo vse neznosne razmere ubogih, kmetov-trpinov in na koncu je še enkrat izrazilo popolno zaupanje v pomoč dobrotnega cerkvenega pastirja.

Krčmar je prebral pismo in po kratkem molku rekel:

»Nimam dosti upanja, da bi prošnja imela kaj uspeha.«

»Meni se pa ne zdi tako neverjetno«, je pristavil možek. »Sicer pa najsi že bo kakor hoče; to smo storili, da nam ne poreko, da smo samo nagajivci in da se samo puntamo ter gospodo sovražimo iz dna duše. — Mi smo za pravico. Tudi med gospodo so pravični možje, kakor je na primer gospod Andrej, in tudi briksenskemu škofu ne moremo prav ničesar očitati, samo spoznati mora te krvosese, ki celo njemu izpodkopujejo veljavo in nas odirajo in zatirajo; zato moramo pa mi poskrbeti, da jih spozna.«

»Ali meniš, da se nam bo posrečilo pregnati Hartmana?«

»Ugodno priliko imamo, ker je ravno sprt s sosednimi graščaki zaradi meje posestva. Upam, da ga na ta način izpodrinemo; Andreju sporočimo svojo željo, naj se vrne in sicer tedaj, ko bo Hartman dalj časa z doma. Briksenski kapitel bo vsled pisma in krivic rad priznal izpremembo, dasiravno si ga kar mirno ne upa odsloviti.« — —

»Kdaj odpotuješ?« ga je vprašal čez nekaj časa krčmar.

»Nemara še danes — prav gotovo pa jutri«, se je odzval možek.

»In ali imaš vse potrebne potne listine?«

»Kajpada. S tem sem vedno dosti preskrbljen. Zaradi ogleduhov potujem vedno kot krošnjar. Z osebnim in krošnjarskim listom izhajam povsod. Krošnjarski potni list mi dovoljuje v vse avstrijske dežele. — — Še nekaj bi se rad pomenil s teboj, preden odpotujem. Peter, kako je s »krvavo koso«?

»Kolikor vem, jih je v to zvezo že pristopilo zelo veliko.«

»Čudno je, da se jo tako oklepajo, dasi so pogoji zelo težavni.«

»Da, glavni pogoj je: žrtvovati se popolnoma za teptane pravice brez ozira na svoje življenje. Zmagati ali pasti. Obupni boj do zadnje kapljice krvi! ... Če kmet podleže, ne sme nihče priti živ iz boja. Poleg tega se zaveže vsak član, izpolniti vsakojake ukrepe vodstva, pa najsi bo s tem združena tudi nevarnost za življenje.«

»Da bi vsaj ne postali preveč neprevidni? Število članov se mi vsekakor zdi že preveliko.«

»Vsak mora priseči, da bo o vsem molčal ko grob, da bo ostal zvest zvezi in da se popolnoma podvrže sodbi zvezinega nadzorništva ... Izdajic »krvava kosa« ne pozna; in če bi tudi kdo hotel biti izdajavec, bi ne mogel biti dolgo. — — — Sploh pa vsak ve samo to, kar je prisegel, načrti vodstva so mu neznani.«

»Ali je vodnik zveze še vedno oni stari Zemljan?«

»Glavno vodstvo ima pravzaprav tisti samotar — saj ga poznaš, možička z okroglim obrazom, — ki prebiva v ogljarski koči na Kupljenku; prvi njegov zaupnik je seveda Zemljan.«

»Povsem mi pa ta igra vendar ne ugaja. Kranjska narava ni za to; toda v božjem imenu! — Nekaj ti moram še razodeti: zdi se mi, da včasih koga kar s silo tirajo v zvezo.«

»To pa že ne more biti res. Prisega velja samo, če je popolnoma prostovoljna.«

»To je res; a imajo posebna skrivna sredstva, s katerimi znajo vplivati na gotove osebe, zlasti na odslužene vojake, da jih pridobe zase.«

»O tem pa jaz prav nič ne vem, Štefan.«

»Jaz pa. Pred kratkim je izginil z Brd mlad mož, ki se je v prejšnjih svojih letih boril na južnoštajerski meji proti Turkom. Izginil je pod ne baš navadnimi okoliščinami. — Neka črna žena v beli obleki se je prikazovala dalj časa ponoči, zdaj tu, zdaj tam in strašila ljudi. Nekega večera je prišla kar dvakrat zaporedoma pred Bregarjevo hišo — Bregar je namreč oni mož, ki je izginil. — Ker ni veroval v duhove, ampak je mislil, da je to le delo kakega zlobnega človeka, je zasledoval črno ženo, da bi jo razkrinkal. In od tega časa ga ni nihče videl. Poslal je samo še svoji ženi pismo, kjer pravi, da ga je črna žena vzela s seboj in da mora izpolniti neko težko dolžnost, — v življenju da ga najbrž nikdar več ne bo domov. Popolnoma sem prepričan, da je vsa ta zgodba v zvezi s »krvavo koso«. — Iz tega pa izprevidevam, da gre stvar že predaleč. Človek ima tudi dolžnosti do svoje družine, katere ne sme pahniti v nesrečo.« 

»Res je, kar praviš, Štefan, ampak veruj mi, da pri tej dogodbi »krvava kosa« nima prav nič opraviti. — Noben slučaj mi ni znan, da bi bili koga silili v zvezo, — ravno nasprotno, vodstvo postopa pri sprejemu novih članov jako oprezno in zaupljivo. Sicer res opazujejo ljudi in če najdejo kakega sposobnega, ga tudi porabijo; toda preden se trajno odloči in vstopi, mora prestati dolgo in težko izkušnjo.«

»In če je kdo enkrat v zvezi, ali potem ni nobenega pomočka več, da bi zopet izstopil?«

»O, pač — vodstvo lahko vsakega odveze od prisege. Kolikor mi je znano, je tudi to v pravilih.«

»Potem moram pa na vsak način govoriti z voditelji. Usoda Bregarjeve družine na Brdih me zelo boli; moram ji pomagati. — Peter, ali hočeš posredovati, da bom mogel govoriti z onim samotarjem ali pa z Zemljanom?«

»Iz vsega srca rad, Štefan. — Zemljan se zdaj drži na Selu pri Krištelju. Prav lahko ga boš našel. Pokaži mu samo tale belič, pa bosta precej najbolj zaupna prijatelja.«

Pri teh besedah je prinesel krčmar iz žepa denar posebnega kova in ga podal možku.

Štefuljček se je poslovil in odšel proti Selu. — Brez posebne težave je našel še isti večer Zemljana. Povedal mu je na dolgo in široko vso zgodbo o izgubljenem Bregarju, toda Zemljan je odločno zanikaval, da bi »krvava kosa« imela kaj opraviti s tem dogodkom. — Možek ga je vprašal še o samotarju na Kupljenku, a Zemljan mu ni mogel dati določnega odgovora, češ, da je izginil že pred štirimi tedni in da nihče ne ve, kam je šel. — Možek je neverjetno zmajeval z glavo; a v srcu je bil vedno bolj prepričan, da je vendarle »krvava kosa« odvedla Bregarja. Ker se mu je mudilo v Briksen, žal, ni imel več časa, da bi stvar nadalje preiskava! Potolažil se je s tem, da bo rešil zagonetko potem, ko se vrne.

V.

Po oni nesrečni bitki, ko bi bil Bregar kot najemnik v boju zoper Turke kmalu izgubil življenje, so ostale najemniške čete še vedno na meji; avstrijski stanovi so nabrali celo novih čet in jim jih poslali v pomoč. Nekaj oddelkov je šlo še dalje proti jugu in vzhodu in so se utaborili tik ob levem bregu Save, preden slednja dobiva od desne pritok Drino. Tu so krožile čete hrabrih bojevnikov; prekoračili so tudi Savo in si postavili na njenem desnem bregu malo taborišče v obližju mesteca Bjelina. — Bjelina je bilo takrat prijazno in snažno mestece, sredi širne ravnine, okroginokrog obdano z bogatim koruznim poljem.

Četrt ure od mesteca proti Savi je kazalo sredi iz koruznega polja svojo slamnato streho nizko, a zidano poslopje. Zunanje lice te hiše ni bilo ravno mnogo različno od drugih koč revnih tamošnjih seljakov. Le ozek vrt je obdajal hišo okolinokoli, kar pri drugih kočah nikjer nisi mogel opaziti. Na vrtu so cvetele vkljub jesenskemu času rdeče vrtnice, pisane akacije in svetle solnčnice. Notranjščina hiše je pa kazala vse drugačno lice. Tlak je bil res samo iz rdečkaste ilovice kakor drugod, a stene so bile nanovo pobeljene in na njih so visele žive slike svetnikov in razni okraski, bakrorezi in celo jelenovi rogovi. Nove mize, lično izrezljani stoli in okoli peči klop so tvorili pohištvo. Hiša je imela štiri sobe, vse podobno opremljene. Če bi še tlak ne bil iz ilovice, pa bi človek mislil, da je stopil v kmetiško hišo na Dolenjskem.

Bilo je proti koncu oktobra, nekega krasnega popoldne. Zjutraj se je privlekla od Save sem gosta, z vodo napojena megla in se razprostrla nad hišo in poljem kakor težka, temna odeja. Opoldne je privel jug, odpihal megleno strašilo in tako razjasnil nebo. Zdaj se je pokazala ravnina v vsej svoji čarni krasoti; kakor na temnorumeno jezero ob večernih solnčnih žarkih se je naslanjal tam daleč v nepregledni daljavi nanjo jasni nebesni svod. — Posamezna drevesa so štrlela proti nebu kakor mračne sence brez določnih obrisov ali kakor grozotni strahovi, ki ne puste popotniku, da bi se jim upal približati. Nad vdrtinami semtertja valovitega polja je potajno valovil večerni zrak. — Na zemljo je polagoml legala skrivnostna tajna jesenskega večera. Tam daleč so se na obzorju začeli vzdigovati gosti oblaki od zemlje proti nebu. V nje se je uprl veter in obdeloval in izpreminjal v najrazličnejše podobe in postave. Zdaj so se vzdigovala cela pogorja s snežnoodetimi vrhovi in mračnimi dolinami, zdaj so se na njihovem mestu zvijali strašni zmaji v medsebojnem boju, potem so zopet rastli iz zemlje utrjeni gradovi močnimi stolpi. In te slike so izpreminjale od trenotka do trenotka svojo barvo, od temnordečega do zlatožoltiga in od umazanovijoličnega do svetlo zelenega.

To čarobno poigravanje z oblikam in barvami v oblakih je onazoval z ostrim očesom neki mož, ki je sedel na leseni klopi pred hišo. Njegov obraz razodeval lepe, moške poteze in raz glavo so se mu vsipali črni gosti lasje. Brada in lasje so kazali semtertja nekaj sivih las. — Mož je bil v belih hlačah, rdečem telovniku z gosto našitimi kovinskimi gumbi in v žolto volnenem jopiču. Na nogah je imel opanke. — Taka je bila noša ondotnih prebivavcev. Čim dalje je mož opazoval oblake, tem bolj žareč je postali njegov pogled. Kar naenkrat je zastokal in vzdihnil napol glasno:

»O, da bi bile resnično gore in ne samo oblaki! Ali pa da bi mogel odpluti s temi oblaki proč, daleč proč pod snežnike k svoji — Zalki in ljubljenemu dekletu. — Moja Zalka! — Ali je moja? — O, Bog, saj še misliti ne smem nanjo brez krivde ... In tukaj imam ženo in vendar je nimam.« 

Bregar — nihče drugi namreč ni bil ta mož — je podprl glavo z rokama in se globoko zamislil. — Čez nekaj časa se je pokazala skozi vrata neka postarana žena, se ozrla milosrčno na moža in nato rekla:

»Gospod, danes še nisi nič jedel. — Greš v sobo?«

»Hvala lepa, Dombruša«, ji je odgovoril mož, »ne potrebujem.«

»Gospod, nikar ne zri vedno naprej v oblake! V oblakih so duhovi, ki prinašajo mračne misli in ponoči zle sanje.«

»Ni res, kar praviš, Dombruša; kadar zrem v oblake, imam vedno prijazne sanje; zame je noč bolj dobrotna kakor dan.«

»Vem, gospod, da si nesrečen. — Pa saj še nikogar nisem videla srečnega, kdor je vzel za ženo ciganko ... Cigani nimajo srca.«

»Pač, pač, Dombruša, srce že še imajo; toda njihovo srce je kakor veter, danes vroče kakor ogenj, jutri že ledeno mrzlo. Obstanka nimajo nikjer in nikjer miru — potovati morajo neprestano kakor veter in kakor oblaki.«

»Veter in oblaki gredo, pa zopet pridejo; toda tvoja panicka^[1] je že sedem tednov z doma in se nikdar ne pokaže.«

»Ali ni nekdo pripovedoval, da so se v okolici pojavili cigani?«

»Videl jih ni le nihče; ampak pravili so, da so čuli v Plevlju godbo in iz tega so sklepali, da so najbrž cigani. — Nemara je bilo pa le kako ženitovanje, pri katerem oskrbe godbo domači mladeniči.«

»Kolikokrat pa prihajajo cigani v te kraje?«

»Ni vedno enako, gospod. Včasih pridejo na leto štirikrat, celo petkrat, včasih jih pa celo leto ni. Najrajši pridejo, kadar je semenj ali kaka posebna slavnost.«

»Na ta način ne bom videl Nigane še cele tedne, morda še več mesecev?«

»Nič gotovega ni, gospod; nemara pa se prikaže prav kmalu. — Čula sem, da pride prihodnji mesec v Bjelino nov oddelek brambnih čet; takrat bo življenje v Bjelini. To vedo cigani — cigani vedo vse. — Lahko se zaneseš, da ob tej priliki ciganov ne bo manjkalo.«

»Ali bo pa prišla tudi Nigana?«

»Gotovo, gospod; cigani so radovedni in iščejo zabave kakor bučele medu na lepih cvetovih. — In če panicka pride, ji bom povedala, da je hudobna in da je bil gospod zelo žalosten ter da je jokal zaradi nje.«

»Dombruša, tega ji ne smeš povedati!« je zaukazal mož; »če bi zaradi nje jokal, bi ji s tem napravil največje veselje. Potem bi še hitreje zopet odšla, da bi se večkrat mogla veseliti nad mojo žalostjo. Ne poznaš Nigane, Dombruša.«

»Ji pa porečem, da je bil gospod vesel in da je cel dan prepeval.«

»Toda, Dombruša, lagati vendar ne smeš! ... Sploh ničesar nimaš praviti Nigani! Z njo bom govoril jaz. Jaz bolje vem, kaj ji moram povedati.«

»Če tako zapoveš, gospod, bom poslušno molčala.«

Po teh besedah je starka zopet izginila v hišo. — Mož je še dolgo sedel pred vrati na klopi in razmišljal. Počasi so obledeli žareči oblaki, od reke sem je privel hladen veter in temne senee so legle na zemljo. Šele, ko se je popolnoma zmračilo, je šel France v sobo. — V ravnih pokrajinah se ne mrači posebno dolgo, ampak dan se umakne noči skoro trenotno. V sobi je bila že tema. France je sedel k mizi in se zamislil v pretekla leta. Čez nekaj časa mu je Dombruša prinesla večerjo, katero je použil skoro vznevoljen.

France je ravno hotel iti spat, kar zasliši od zunaj mehke glasove. Nekdo je igral na gosli milo, v srce segajoča pesmico. Mož je pazljivo poslušal, toda pesem je kmalu utihnila in v naslednjem trenotku je stopila skozi vrata ženska postava, zelo čudno našemljena. Njena obleka je kazala najraznovrstnejše pestre barve: svilen rdeč oprsnik je bil bogato vezan z zlatom in srebrom, nad njim je valovila široka, svetla halja, po kateri so se vsipali po hrbtu razpleteni črni lasje, okoli vratu se je oklepal niz blestečih biserov, na čelu je pa družil lase zlat glavnik, sredi katerega je žarel pravi demant, kakor svetla zvezda. Ženi pa so se iskrile tudi oči pravtako, kakor dragi kamni. Razkošni obleki primeren je bil tudi ves njen zunanji izraz in nastop. Počasi in samozavestno se je bližala možu, a kar naenkrat se mu je vrgla na rame in rekla napol boječe, napol zaupljivo:

»Pozdravljen, Radko! — Zopet sem prišla in dolgo več ne bom odšla z doma.«

France se ji je šiloma umaknil. Tedaj se je zgrudila pred njim na tla, ga zopet prijela za roko in vzdihovala:

»O, Radko, ali mi res nočeš pokazati nobenega znamenja svoje ljubezni? — Kako težko sem te pogrešala in kako sem se veselila zopetnega svidenja!« 

»Tako, tako!« ji je zasmehljivo odgovoril mož; »zato si mi pa tudi ušla in me pustila tako dolgo samega ... Jaz sem se pa že navadil in ostanem lahko sam.«

»O, Radko, saj sem vendar tvoja žena, tvoja Nigana!«

»Res si žal moja žena — toda pravzaprav nič več; zakaj neštetokrat si mi bila že nezvesta!«

»Jaz — tebi nezvesta, Radko? Ni res. Nikoli nisem ljubila drugega, kakor tebe! «

»Pa si prelomila dano besedo. Ali se še spominjaš, kaj si mi prisegla po poroki in potem zopet tam gori ob Savi pod gorami?«

»Radko, saj sem pa tudi resno mislila, toda duh je močnejši kakor moje srce.— Kakor hitro me dohiti duh pustinje, me zgrabi in s silo me tira proč — daleč proč v prosti svet, med vihre in vetrove, pod jasno z zvezdami posejano nebo — in tedaj se moram potikati kakor izgubljena duša. Sem žal uboga, nemirna ciganka.«

»Zopet si torej priznala, da ne moreš ostati, in zato tudi jaz ne maram nič več živeti skupaj s teboj.— Če bi bila ta hiša moja, si lahko uverjena, da bi ne bila smela prestopiti njenega praga — za nobeno ceno ne! Tako ti pa hišo zopet vračam. Stori z njo, kar hočeš ... Jutri odpotujem domov pod snežnike.«

»Domov? — Kaj praviš? — Pod snežnike?« je kričala žena vsa iz sebe; »ne smeš! S tem bi storil veliko hudobijo! Pomni, da sem jaz tvoja žena in nobena druga — nikar torej ne krši svoje dolžnosti! Prisegel si mi pri Očetu in Sinu ...«

»Nigana, rajši pometaj pred svojim pragom! Ti imej pred očmi svoje dolžnosti — zase pa že sam vem, kaj moram storiti in kaj opustiti.«

Pri teh besedah je žena strastno vzkipela in pihala kakor razdražena mačka:

»In če pojdeš na Kranjsko, bom šla za teboj! Kakor veš, pot znam najti ... In če zalezem ono, kateri si daroval srce, jo takoj umorim — to ti prisezam pri svojih pradedih in pri svetlih zvezdah. — Zabodem jo ali pa zastrupim. — Potem umorim tudi tebe!«

»Nigana«, je zakričal mož osorno, »strašna si, kakor divja zver! — Sicer pa ne grem k Zalki in otroku, ampak poiskal si bom v svoji domovini kak skriven kraj, kjer bom samotaril.«

Ponovno je ovila ciganka svoje roke okoli njegovega vratu in se mu sladkala.

»O, ljubi Radko! Pri meni moraš ostati. Tvoje je moje srce in moja duša. Ti si zvezda mojih oči, gorak žarek moje duše ... Ljubim te kakor ljubi dan solnce in noč luno ... Nikoli več te ne bom zapustila — res ne. — Toda zopet me moraš ljubiti in ne tako hudo pogledovati s svojimi dobrimi očmi. — Nikdar več te ne bom pustila samega!«

»Nigana, vsakikrat si enako obljubila, a besede nisi nikdar držala.«

»Zdaj jo bom pa prav gotovo prisegam ti pri svetlih zvezdah, pri ...«

»Nigana, ne prisegaj več! Tvoje prisege so kakor rosa ob poletnih jutranjih solnčnih žarkih.«

»Drugega ti ne morem dati kakor svojo besedo in svojo dušo.«

»Nigana, če misliš resno, moraš nekaj žrtvovati. Če mi izpolniš pogoj, katerega ti hočem staviti, te vzamem zopet k sebi kot svojo ženo.«

Na cigankinem obrazu so se zopet pojavile vesele poteze; vsa radostna je skoro zavrisnila:

»Zopet mi podajaš svoje srce?! O Radko, ko bi mogel vedeti, kako zelo te zato spoštujem. — Vse bom storila, kar zahtevaš ... Zate grem v ogenj, če je treba.«

Mož se že skoro ni mogel ustavljati njenemu prilizovanju, vendar ji je odgovoril kolikor mogoče resno:

»Nigana, v ogenj ti ni treba hoditi zame; tega nikakor ne zahtevam; ampak nekaj drugega hočem, da storiš, kar ti bo še veliko težavneje.

»Nič mi ni pretežko, Radko,« je zatrjevala ciganka; »kar zapovej, da ti morem storiti uslugo!«

»Nigana, tukaj si vedno izpostavljena nagnenju svoje ciganske narave in vabilom svojih bratov, ki te silijo v prosti svet; da se izogneš tem izkušnjavam, bova prodala svojo hišo in se preselila kam drugam.«

»Pa vsaj ne na nesrečno Gorenjsko, kjer bi me gore gotovo zadušile ...?«

»Ne, Nigana — ampak samo tja gor na zeleno Štajersko, kjer so tako prijazne vasi in tako lepa mesta in kjer prebivajo tako dobri ljudje.«

»Tam so tudi gore, Radko; bom zopet zaprta med njimi in se ne bom mogla ganiti. — Ah, ostaniva rajši tukaj, saj je vendar tu tako krasno. Nikjer ni tako lepo in tako prijetno kakor tukaj, nikjer drugje ne cveto tako bujne cvetice, nikjer ne svetijo zvezde tako prijazno, nikjer drugje si ne šepetajo roke in vetrovi tako skrivnostno lepih pesmi kakor tukaj ... Odtod ne morem proč. Tu sem priklenjena, kakor bi me držalo tisoč rok.«

»Glej, Nigana, to je tvoja ljubezen — vse samo veter in prazne besede.« jo je strogo zavrnil mož; »kakor hitro zahtevam kako malo žrtev, ti je vse pretežko ... S tem sva se torej dogovorila. Pojdi spat. Jaz grem na streho, kjer se odpočijem. Jutri odpotujem, lahko noč!«

France je vstal in se obrnil proti vratom. Kakor jelen je skočila Nigana predenj in mu zastavila pot ter nežno rekla:

»Radko, nič mi ni pretežko! Kamor pojdeš ti, grem s teboj; pelji me, kamor hočeš.«

»Premisli, Nigana! Ali praviš resno? Ali se ne boš pozneje kesala te besede?« jo je vprašal France; »boš li mogla prenašati mirno in tiho življenje?«

»Če smem ostati pri tebi, če mi daš svoje srce, o potem bom tako močna, da bom lahko prenesla vse težave, Radko.«

Mož ji je verjel in se potolažil.

Naslednje dni je hodila ciganka nenavadno molčeča okoli hiše, le redko je zamrmrala jedva slišno kako besedo v ciganskem jeziku. Često je postajala pred vrati in nemo zrla v pustinjo. Včasih se ji je približal France, a vselej je opazil solze v njenih očeh. Semintja je zapela kako mehko, žalostno pesem o slovesu, o ločitvi za vedno ali o smrti. Če jo je mož vprašal, kaj ji manjka, je zardela na obrazu, nato ga je pa pogledala tako čuteče kakor otrok, ki si sam ne more prav nič pomagati, in rekla:

»Nič mi ne manjka, prav nič. Uboga ciganka sem, a s teboj grem, kamor hočeš, kamor me popelješ.«

Pri takih besedah je vselej povesila glavo, kakor cvetica, ki jo je zamorila slana.

Mož je opazoval nekaj dni njeno čudno obnašanje, a slednjič se mu je zasmilila in zato ji je rekel:

»Nigana, ta žrtva je zate pretežka; ne morem ti je naložiti; ti moraš ostati tukaj.«

»Tu ne ostanem,« se je protivila žena, »žrtvo hočem prenesti, s teboj pojdem, na Štajersko, kjer so prijazne vasi in lepa mesta in kjer prebivajo dobri ljudje.«

»Nigana, če pa jaz ostanem tukaj?« jo je nagovoril mož s prijaznim obrazom.

»Ti — ostaneš tukaj?« je kriknila žena vsa iz sebe; »ti dobri, ljubi Radko!«

Njeno veselje je prikipelo do vrhunca. Kakor nora je tekala okoli njega in se mu laskala na vse mogoče načine.

»Pa si res še kakor otrok, Nigana.« jo je karal France, a vendar se mu je bralo na obrazu, da je zadovoljen in vesel njene otroške vdanosti.

»Tisočkrat ti zato darujem svoje srce, svoje življenje, Radko,« mu je zatrjevala ciganka, »na veke te ne bom zapustila.«

— — Čez štirinajst dni je Nigana zopet izginila neznano kam v svet.— —

1. Panicka = gospa.

VI.

Kar se je menil France z Dombrušo, se je zgodilo. Sredi novembra je res prišel nov oddelek obmejnih brambnih čet v Bjelino; med mnogimi drugimi je bil tudi Andrej Krajski z nekaterimi svojimi rojaki s Kranjskega.

Ob prihodu vojakov je postalo prijazno mestece nenavadno živahno; meščani so prirejali veselice in slavnosti, ljudstvo je od vseh strani kar vrelo v mesto. Na velikem trgu pred cerkvijo je bilo kakor na največjem semnju. Tudi ciganov se ni manjkalo; v precejšnjem številu so prišli in kazali pred občinstvom svoje spretnosti. Napravili so si velik šotor in pred njim postavili nekoliko vzvišen oder, na katerem so med spremljanjem godbe in petja razkazovali radovednim gledavcem svoje čarovnije.

Nekega popoldne je prišel tudi France, nesrečni mož ciganske princezinje, v Bjelino da bi se nekoliko razvedril. V prvi ulici — če sploh smemo ozek prehod med umazanimi nizkimi kočami nazvati s tem imenom, je naletel na veliko množico ljudi, ki so se gnetli okoli nekega judovskega prodajalca. France se je približal in poslušal nekaj časa burke, katere je zbijal prodajalec, kar ga je nekdo dregnil v hrbet. Hitro se je obrnil in nevoljno rekel v hrvaškem jeziku:

»Pazi vendar, nerodnež!«

Ko je nekoliko natančneje opazoval svojo okolico, je zagledal blizu sebe starega, upognjenega moža v gorenjski noši, ki se je s svojo krošnjo zadel ob njegov hrbet, a potem naglo zopet za korak odstopil. Ko je začul Francetove besede, se mu je zopet približal, napenjal ušesa in mu nepremično zrl v obraz. Francetu je že postalo nekoliko tesno pri srcu, ko je zagledal domačo nošo, a ko je pa spoznal v tujcu Kroparskega možka, se je skoro onesvestil, tako se ga je ustrašil. Sicer je Bregar res imel sedaj precej veliko, razmršeno brado, ki mu je obraz nekoliko izpremenil, tudi je bil oblečen v popolnoma tujo obleko, a vkljub vsemu temu se mu je vendarle zdelo verjetno, da ga je možek spoznal. — France je hitro obrnil glavo v drugo stran in poskušal, kako bi se mogel vriniti globlje v gnečo. — A zaman; že v naslednjem trenotku je namreč občutil, kako ga je nekdo prijel za sukno in obenem so mu že donele po ušesih možkove besede:

»Pozdravljen, Bregar! — Glej ga no! — Kdo bi si bil mislil, da bom tu na tujem našel rojaka?!«

»Kaj hočeš od mene? Ne razumem te,« je odgovoril France hrvaški, medtem ko se mu je skušal izogniti.

»Beži no! govori vendar slovenski,« se mu je posmihal možek, »mislim, da še vedno bolje znaš slovenski, nego hrvaški!«

»Pusti me pri miru!« mu je zopet odvrnil France; »ne vidim rad, da bi me tujci nadlegovali.«

Ne meneč se dalje za možka, se je prerival z močnimi svojimi rokami skozi, gnečo. Štefuljček mu je skušal slediti. Zato se je prerival in si delal s silo pot, toda ljudem, ki so poslušali judovskega prodajalca, je bilo prerivanja in nemira kmalu zadosti. Nekaj korenjakov, je zgrabilo možka, v katerem so spoznali glavnega kršitelja miru. Prišlo je do malega spopada. Z nepričakovano močjo in gibčnostjo se je možek kmalu otresel vseh nasprotnikov, toda preden se je mogel rešiti neprijetne zmešnjave, je preteklo vsekakor precej časa. Ko se mu je slednjič posrečilo tudi to in ko se je tako osvobojen ozrl po Bregarju, so ga pustile tudi njegove oči na cedilu — Bregarja ni opazil nikjer. Tekal je po cestah in ulicah, a zastonj, France je bil že izginil.

Kakor hitro se je namreč Bregar rešil neprijetnega položaja, je skočil nagloma v neko stransko ulico, odtod pa iz mesta na prosto in potem je tekel po polju proti domu, kar so ga nesle noge. Doma v sobi je premišljeval, kar se je bilo zgodilo.

Poznal je Štefuljčka; zato je vedel, da ga bo iskal še nadalje in če ga še ni popolnoma natanko spoznal, gotovo ne bo miroval prej, da bo prišel do popolne jasnosti. — Možek bo torej nesel vest o njegovi nesreči in sramoti na Gorenjsko, to je bila za Franceta strašna misel. Da se mu izogne, je sklenil še danes pospraviti svoje stvari in uiti. Pozneje se lahko povrne v Bjelino in vpraša po ženi; če se ta medtem povrne, ji bo ravno njegova odsotnost mogoče zdravilen nauk za bodočnost.

Takoj je šel na delo; začel je urejevati svoje stvari, a še preden je bil gotov na polovico, je začul pred hišo čuden vrišč. Dombruša je kričala:

»Gospoda ni doma; beračev in postopačev ne smem puščati v hišo.«

Tem besedam je sledil šepetajoč odgovor, katerega pa France ni mogel umeti. Strežnica je zopet zakričala, a v naslednjem trenotku so se že odprla vrata in v sobi je stal Kroparski možek.

»Kaj hočeš tu?« je zaklical France jezno hrvaški; »z vlomilci in tatovi mi naglo obračunamo. Obešamo jih na najbližje drevo!«

»O, tu sem ravno tako varen kakor v cerkvi,« se je smehljal možek; »Kranjec svojemu rojaku ne bo storil nič zalega. Toda pojdi no, Bregar, nikar ne uganjaj šale tako dolgo! Moje oči me še niso nikdar varale in poznam te skoro bolje kot sebe ... Tudi če bi bil črn kot črna žena, pa bi te bil vseeno spoznal! Če enkrat najdem sled, mi zajec ne uide več. — V tem slučaju me je, žal, predaleč zapeljala neka napačna sled — a zdaj sem pa kar slučajno naletel na zajca samega.«

France je nevoljno zmajeval z glavo in se obrnil stran od njega.

»Stoj!« je zaklical možek; »ne izogneš se mi; dobro poznam tvojo zgodovino in tvoje razmere!«

France se je izpozabil in mu odgovoril v slovenskem jeziku:

»Kaj veš?«

»Hihihi,« je pokašljeval možek, »poglej ga no, si se že izdal! Prav dobro znaš slovenski. Da boš takoj izprevidel, da ne maram veliko govoriti, ti povem kar naravnost, da si mož ciganske princezinje.«

»Jaz pa tebi povem, da si nesramen vohun,« je zarobnel nad njim France.

»Le počasi, le počasi! Nikar tako razburljivo! — Jaz sem prijatelj tvojih ljudi na Brdih in sem, že nekaj podplatov prebil zaradi tebe. — Tvojim domačim sem namreč obljubil, da jim prinesem tolažbo in kako sporočilo od tebe.« 

France se je začel tresti po vsem životu; nekaj časa je molčal, potem pa je zakričal na vse grlo:

»Ah, kako se jim godi? Štefan, povej, kako se godi Zalki in mojemu detetu?«

»Menim, da popolnoma razmeram primerno,« je odgovoril možek; »vsaj zdrava sta še vedno. Zalki je bilo seveda zelo hudo pri srcu, ker si izginil tako nenadoma in skrivnostno; a sčasoma se je precej pomirila.«

»Štefan, prosim te, bodi tako dober,« ga je prosil Bregar, »ko prideš na Gorenjsko, nikomur ne povej, da si me našel; usmili se me in stori mi to uslugo, zakaj te sramote ne bi mogel prenesti.«

»Kaj si pa storil takega, da bi se moral sramovati, Bregar?« ga je vprašal možek sumljivo in mu motreče pogledal v njegove sive oči.

»Štefan, pri troedinem Bogu ti lahko prisežem, da res nisem ničesar kriv; toda za seboj imam strašno, zapleteno zgodovino. Bog mi je poslal hudo poizkušnjo; da bi le ne omagal.«

»Bregar, Bog je neskončno modrejši kakor mi slepi črvički; dobro ve, koliko more vsakdo izmed nas nositi in koliko mu sme naložiti, da ne pade pod jarmom ... Toda, ali ne bi smel izvedeti tvoje zgodovine? Stvar sem razmišljal že po poti in sem v marsičem res prišel do precejšnje jasnosti, a vsega si sam ne morem razložiti.«

»Svojo zgodovino ti lahko povem v kratkem; ni ravno posebno obširna. Kakor veš, sem stopil pred leti kot najemnik v četo, ki je šla v boj zoper Turke, in z njo sem prišel na južnoštajersko mejo. V nekem malem spopadu s Turki sem ranjen obležal na polju. Rana mi je krvavela in mojemu življenju se je bližal konec. Tedaj so pa prišli ravno še o pravem času cigani, ki so se potikali v okolici, me iz usmiljenja dvignili in prenesli v svoj šotor. Več mesecev sem ležal bolan — pravzaprav sem visel med življenjem in smrtjo; ob tej bolezni mi je stregla neka dekle, hči ciganskega poglavarja. Ko sem zopet okreval, sem ostal še dalj časa pri ciganih in užival njihovo gostoljubnost. In v tem času se je vnela ljubezen med menoj in Nigano, cigansko mladenko. Čez četrt leta sva bila mož in žena. — Pa ciganska kri je nemirna. — Nekaj tednov sva živela srečno, toda nekega dne je Nigana izginila in se šla potikat s svojimi rojaki po deželi; takrat me je prvič zapustila. Pozneje se je to ponavljalo. Nekoč je roparska turška tolpa zajela dvajset ciganov, ki so počivali v pastirski koči pri Krsnavopolju, in jih s kočo vred sežgala. Tudi Nigana je bila med njimi in zato sem si moral po vsej pravici misliti, da je zgorela z drugimi vred. Najmanj deset ciganov, ki so bili v obližju — eden je tičal v nekem grmu, komaj za lučaj kamna oddaljenem od koče — mi je priseglo, da je Nigana zgorela. Pozneje so našli celo njen dragoceni nakit v pepelu na pogorišču. — Zadeva je prišla pred župnika v Bjelini, ki je uradno potrdil Niganino smrt in mene proglasil za prostega. — A Nigana ni bila mrtva. Turki so jo namreč izvlekli iz ognja, jo rešili smrti in jo potem prodali na Srbsko kot sužnjico. Dolgo sem žaloval za ženo, zakaj odkritosrčno sem jo ljubil. Pozneje sem šel domov ... Kaj se je tam zgodilo, ti je vse znano. — Resnično srečo sem našel šele z Zalko. In ko sem bil najsrečnejši, me je nenadoma zadela grenka usoda. — Nigana je ušla turškemu gospodarju in po velikih, nevarnostih in nezgodah prišla v Bjelino, kjer je zvedela, da sem odšel v svojo domovino; ker je vedela za mojo domovino, se je nemudoma napotila na Kranjsko mene iskat. S pomočjo svoje stare matere, ki jo je vedno spremljala, me je slednjič res našla. Ko je spoznala, da sem zopet poročen, je v začetku izgubila vsako upanje, da bi me mogla zopet pridobiti zase. Pozneje je pa vendar poskusila vse mogoče. Neizmerno se je bala ljudi, da bi ji ne storili kaj žalega, in zato je v njej dozorel sklep, ljudi strašiti. Pobarvala si je obraz s črno barvo in tako dolgo nastopala kot Špikov duh. To je bila »črna žena«, katere so se ljudje tako bali ... Dolgo se je trudila in slednjič se ji je posrečilo vendar, da me je ponoči izvabila v gozd, kjer se mi je dala spoznati in mi razjasnila ves svoj položaj. — Zame je nastala strašna težka dolžnost; toda drugače nisem smel, moral sem iti z njo, zakaj bila je moja prava žena! — Zapustila sva Gorenjsko in po dolgi poti dospela semkaj, kjer sva si kupila to hišo. — Zdaj veš vso mojo zgodovino in h koncu naj ponovim še enkrat svojo prošnjo ...«

»Kje pa imaš ženo?« je vprašal možek radovedno; »nisem je še videl; pa vsaj ni ona starka, ki je pred vrati, tvoja žena?«

»Da bi te ...! Kaj še,« je odgovoril Bregar, »to je postrežnica. — Nigana je mlada in zala, kakor kaka gospodična. Sicer ima nekam bolj temno polt, a ravno ta prav posebno pristoja njeni prikupljivi osebnosti ... A ciganska kri — nesrečna ciganska kri! — Tako je vihrava in nemirna kakor suho listje ob jesenskem vetru. V mirni hiši, pod varno streho kar ne more strpeti — ampak mora ven na širno pustinjo in se potikati po nji kakor prosta hči puščave, mora spati pod prostim nebom, mora živeti svobodno, brezskrbno. Zdaj je že zopet štirinajst dni z doma; od nikoder ne najdem poročila o nji in tako moram samotariti v svoji hiši. — Štefan, zares sem nesrečen — dve ženi imam in vendar nobene ...«

»Toda, France, saj si vendar mož — in žena mora biti pokorna svojemu možu. Imaš vendar še toliko moči, da ji boš upognil njeno voljo in izbil iz uma svojeglavnost.«

»Štefan, ne poznaš ciganov ... Cigani nimajo nikake volje, ali pa prav malo. — Pri Nigani sem poskusil vse, kar je sploh mogoče. Bil sem z njo ljubezniv in prijazen in sem jo prosil, naj ostane pri meni. Drugič sem ji zopet pokazal vso svojo strogost in moško odločnost, svojo nevoljo, jezo in srd. Vse zaman! — Taka je Nigana; obljubi, zatrdi z najsvetejšo prisego, da me ne bo zapustila, v njej vzplamti strastna ljubezen do mene: a vse je le kakor pena; čez pol dneva je vse pozabljeno in Nigane ni nikjer. Z enim očesom se smeji in z drugim istočasno joka. Zdaj se zvija od notranjih bolesti po tleh kakor obstreljena srna, a v naslednjem trenutku se vrti od samega veselja napol nora. Vedno posluša le čuvstvo, volje pa nima prav nič.«

»Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi zapustil to cigansko domovino in bi si drugje poiskal primernega bivališča; nemara bi izpremenila žena svojo naravo, če bi bila daleč od svojih rojakov.«

»Tega skoro ne morem pričakovati. Nigana je preveč strastno priklenjena na pustinjo. V tujini bi umrla od samega hrepenenja.«

»O, France, tako hitro pa vseeno človek ne umrje. Tudi meni je često, ko sem v tujini, zelo dolgčas po gorenjskih gorah ... pa človek se polagoma vsemu privadi.«

»Navaden človek res, a ne tako cigan. Cigani imajo posebno dušo, v katero mi ne moremo prodreti do dna. Mislim, da bi Nigani nič ne pomagalo, če bi bila še tako daleč od tega kraja; kakor hitro jo obide želja iti v prosto naravo, je vse zastonj; če bi bila na koncu sveta, bi vendar našla pot semkaj.«

Možek je globoko zamišljen zmajeval z glavo, France je pa nadaljeval;

»Zdaj lahko izprevidiš, da so moje razmere res silno žalostne; nobenega veselja nimam več na svetu, pred seboj nobenega smotra; samotno prebolevam v koči svoje žalostne dneve — in ko bodo enkrat minuli še ti, bom umrl, zapuščen in pozabljen v tujini.«

Možek se je zopet zamislil in nemo zrl v tla. Čez nekaj časa je pripomnil:

»France, veš kaj bi storil na tvojem mestu jaz? Vzel bi orožje in vstopil k vojakom, saj danes domovina tako krvavo potrebuje izurjenih bojevnikov. Poslušaj moj nasvet! Pojdi k Andreju Krajskemu, ki te bo rad sprejel v svojo četo.«

»Podobne misli sem imel že sam; a kaj, ko imam še vedno dolžnosti do Nigane. Kar tako je vseeno ne smem zapustiti.«

»Hahaha, Bregar, le preveč tenkovesten nikar ne bodi. Take dvome si kar izbij iz glave! — Saj ima vendar tudi žena svoje dolžnosti do tebe, a se kljub temu ne meni zate prav nič. — Pojdi k župniku in mu razjasni svoj položaj! In verjemi mi, v kratkem bos imel v žepu pravico, da se smeš ločiti.«

»Toda Nigana se mi vendar smili. Kaj more sama za to, če je hči proste narave in če v njenih žilah polje nemirna ciganska kri, ki ji ne dovoli obstanka v mirnem življenju.«

»Nemara jo bo pa ravno začasna ločitev poboljšala. Mislim namreč, da se ločiš samo za kratek čas, recimo za eno leto in potem se zopet vrneš semkaj.«

Bregar je nepremično upiral svoj pogled na tla in razmišljal.

»Štefan, hočem stvar premisliti,« je pripomnil France čez nekaj časa šepetajoče. »Moje življenje je vsekakor uničeno enkrat za vselej in navsezadnje bi bilo res boljše umreti na slavnem bojnem polju kakor v tem zapuščenem kraju.«

Zopet sta oba molčala precej dolgo. — Čez nekaj časa je dvignil France glavo in rekel:

»Štefan, kakšne novice mi prinašaš iz domovine?«

»Čisto nič novega ne vem,« je odgovoril Štefuljček. »Kmalu potem, ko si se ti izgubil, sem tudi jaz zapustil Bled in potem sem preromal vso Kranjsko. Povsod sem se nekoliko oziral po tebi; pa zavedla me je neka napačna sled, — mislil sem namreč, da te je odvedla z doma ‚krvava kosa‘«.

»Kaj pa je to ‚krvava kosa‘«? mu je hitro segel France v besedo.

»O, nič, nič,« mu je vidno v zadregi odgovarjal možek; »samo zarekel sem se; — — — sem hotel reči, čarovnica s krvavo koso; to je neka gorska čarovnica, ki prebiva na Kleku.«

»Štefan, neodkritosrčen si in mi nočeš povedati vsega.«

»Bog nas varuj, čarovnice res napravijo veliko zlega«, se je nedolžno potajil možek.

»Vsaj to mi povej, na kak način si zašel tako daleč od doma!« ga je radovedno vpraševal France. »Samo zaradi mene menda nisi napravil tako dolge poti, saj vendar nisi mogel vedeti, da sem tukaj.«

»Ne. Povsod bi te bil prej iskal kakor tu na meji. Semkaj sem zašel popolnoma po naključju; krošnjar se mora namreč nekoliko ozreti okoli sebe, kje bi napravil boljšo kupčijo.«

»Tega ti pa zopet ne morem prav verjeti; v tem kraju menim, da s kupčijo ne bo posebnega uspeha ... Naši ljudje potrebujejo bore malo žebljev, — no, pa saj sam dobro veš, čemu bi ti še pravil.«

»Človek ni nikoli dosti pameten, Bregar; včasih je najboljša kupčija tam, kjer bi jo najmanj pričakoval; z druge strani si mora pa krošnjar ogledati tudi malo sveta.«

France je kmalu izprevidel, da ne bo izvedel resnice, naj si prizadeva kakorkoli, zato je obrnil pogovor drugam in rekel:

»Štefan, nocoj boš prenočil pri meni, kajne? Iz srca me namreč veseli, da morem v svoji zapuščenosti zopet enkrat govoriti z rojakom in se z njim pomenkovati o domovini in o domačih ljudeh.«

Možek se je delal, kakor bi bil v veliki zadregi; šele čez dokaj časa je odgovoril:

»France, prav rad bi ostal pri tebi. Tudi mene je razveselilo, ko sem tu v tujini tako nepričakovano naletel na rojaka, prav posebno pa, ker sem našel ravno tebe, Bregar! — Smiliš se mi, in rad bi te malo potolažil, toda danes nikakor ne morem ostati pri tebi. Čaka me važen posel.«

»Ali se ne da malo odložiti? Če me tako hitro zopet zapustiš, mi bo še hujše kakor mi je bilo poprej ... Tako se obnašaš, kakor bi se me sramoval.«

»V tem se motiš,« je skoro zakričal Stefuljček, »človeka, ki je toliko prestal kot ti, morem le spoštovati in čislati. — Me ne smeš krivično presojati. Saj sem bil vse svoje življenje tak lisjak: vedno preveč vidim, pa premalo slišim; taki ljudje pa delajo vedno kaj posebnega. Danes moram res takoj oditi!«

»Pa pridi zopet jutri ali pojutrišnjem, Štefan; če pa nemara rajši vidiš, te pridem pa jaz iskat v Bjelino.«

»V Bjelini me ne boš našel; — sicer pa, Bregar, boš kmalu kaj slišal o meni.«

»Ali greš domov na Kranjsko?« 

»Seveda, kmalu.«

»Boš li doma povedal, da si me našel?«

»Nikomur ne bom črhnil besedice o tebi; popolnoma mirno se lahko zaneseš na mojo besedo; ti hočeš tako in tvojo željo dobro umevam.«

»Ah, Štefan, jaz sem nesrečen. Tu v tujini, daleč od ljube domovine, moram samotno preživljali, svoje težke dneve. Toliko je sicer rojakov blizu, pa se jih moram ogibati in se jim skrivati, da me ne spoznajo, ker me je sram. V vednem strahu in trepetu sem pa tudi pred Turki, ki neprestano preže, kdaj bi udarili čez mejo. — In zdaj si prišel ti in zopet odhajaš — pa ti ne smem izročiti pozdrava za svoje ljube; — ah, to peče.«

»Bregar, ljubi Bog še vedno čuje nad nami in on ve, zakaj ti je poslal tako težko izkušnjo. — Le obupati ne; bodo že zopet zasijali svetlejši dnevi. Sicer pa sem in ostanem tudi nadalje dober prijatelj tebi in tvoji obitelji na Bregu. — Zalko bom potolažil, kakor bom vedel in znal. Pa tudi tebe ne bom pozabil; nemara pridem v kratkem zopet, te poiščem in ti prinesem kako sporočilo od doma. — Če boš česa potreboval ali če mi boš hotel kaj sporočiti, piši na Petra Grčarja, krčmarja na Bohinjski Beli; v pismo deni drugo pisemce z naslovom: Kroparskemu možku. — Me razumeš, kajne?«

Teh besed možek ni izgovoril s svojim navadnim suhoparnim glasom, ampak tako mehko in pomembno, da so Francetu segle v dno srca.

»Tisočera ti hvala, Štefan! Tako si mi olajšal srce!« se mu je zahvaljeval France in mu obenem stiskal roko v znak prijateljstva in hvaležnosti.

»Bog te obvaruj, France! Iti moram — morda se vidiva jutri ali pojutrišnjem.«

»Te smem mogoče spremiti v mesto?«

»Ni potrebno; sam dobro poznam pot in vrhutega vedno najrajši hodim sam,« mu je odgovoril možek zopet s svojim navadnim glasom.

»Mrači se že in tu na meji ceste niso nič kaj preveč varne.«

»Hahaha, Bregar, celo življenje me ni bilo strah in se nisem ničesar bal, in vendar sem hodil že po samotnejših in bolj strašnih potih, kakor so tukaj; sicer pa ima možek že pripomoček in moč, da se brani, če je treba ... Lahko noč, France!«

Pri teh besedah je skočil možek naglih nog skozi vrata, ne meneč se za Bregarjev odzdrav. France je zrl še nekaj časa za njim, kako je nagloma korakal po cesti, a kmalu mu je izginil izpred oči. —

Po zadnjih večjih spopadih s Turki je ostalo nekaj avstrijskih čet — kakor smo že videli — v obmejnih krajih, ne sicer ravno zaradi tega, kakor da bi mogle same uspešno odganjati Turke od meje, marveč glavna naloga jim je bila, da so prežale in naznanile, če se je jel sovražnik bližati meji. Med temi obmejnimi četami in tudi v oddelku, ki je ravnokar prišel v Bjelino, je bilo precej Kranjcev, na čelu jim Andrej Krajski.

Možek je prišel že v temi v mesto, a njegove bistre oči so kmalu izsledile nekaj kranjskih rojakov, s katerimi se je nekaj časa pogovarjal; potem so ga pa na njegovo prošnjo peljali k Andreju.

Dolgo se je mudil možek pri Andreju Krajskem. Med njima se je razvil živahen pogovor. Možek mu je povedal, zakaj je pravzaprav prišel, mu razložil neznosni položaj kmetov trpinov pod Hartmanovim bičem, povedal, da med kmeti vre in se snuje punt in ga prosil, naj pride on, naj prežene kruteža in naj sam vzame v posest graščino, katero mu je Hartman po krivici vzel. Andreju so se kmetje smilili, z druge strani ga je pa gnala tudi želja po maščevanju: zato je z veseljem ugodil prošnji. Natanko sta določila načrt in približno že tudi rok za izvršitev. Veselje je sijalo z obraza možku, ko je zrl v oči dobremu gospodu, svojemu bodočemu gospodarju. Mimogrede mu je še priporočil Bregarja, češ, da bo najbrž vstopil v njegovo četo, in se nato poslovil.

Drugo jutro je šel Bregar v Bjelino, da bi — če mogoče — našel Štefuljčka. Povpraševal je semintja in slednjič izvedel, da se je možek pogovarjal zaupljivo z nekaterimi Kranjci in Štajerci in da je bil potem dalj časa pri Andreju Krajskem; zjutraj pa da je navsezgodaj odšel proti Kranjskemu.

Sedaj je bilo pa Bregarju precej jasno, kakšne posle je imel opraviti možek na meji. Saj so vendar že pred letom, ko je bil Bregar še doma, vzpodbujali k uporu zoper graščaka. Sedaj je torej začela postajati stvar resna. Že prav do Bjeline je prišla vest, da se v bodočnosti spoprimeta kmet in gospoda; in ko je sedaj videl, da je prav radi tega prišel možek tako daleč, je umeval, da hočejo blejski kmetje zbrati veliko moč in so zato prosili izurjene bojevnike pomoči.

VII.

Odkar je možek obiskal Bregarja, je ta pohajal s težko glavo okoli hiše in ni nikakor mogel priti do odločnega sklepa. Če bi bila v tem času prišla Nigana, bi ga bila še lahko odvrnila od nameravanega naklepa; zakaj vkljub vsemu drugemu je njegovo srce še vedno bilo za vihravo, nepokojno ciganko. Minila sta dva tedna. — Ker pa žene še v tretjem tednu ni bilo od nikoder, se je mož razjezil. Vzel je slovo od jokajoče Dombruše in ji marsikaj naročil za ženo, kadar se vrne; nato je odšel proti Bjelini, se trenotno ustavil pri nekaterih hišah in še isto popoldne je bil že zaprisežen vojak pri obmejnih četah. — Na njegovo lastno prošnjo so ga uvrstili v četo v Kostajnici. Kostajnica je bilo pravo umazano gnezdo ob Uni, več dni oddaljeno od Bjeline.

France se je kmalu privadil svoji novi službi. Podnevi je komaj našel časa za premišljevanje o svojem nesrečnem življenju. V dolgih nočnih urah pa, kadar je stal na straži, so se podile po njegovi glavi težke in žalostne misli kakor mrzla megla in večkrat ga je obšla taka otožnost in domotožje, da je mislil, da bo umrl od samih bolesti in hrepenenja. Tako so minili trije meseci in pratika je že kazala konec februarja 1478. O Nigani Bregar ni nič slišal.

Mrzla noč je legla na zemljo. Po nebu so se podili gosti oblaki in le zdajpazdaj jih je boječe prodrl kak moten žarek meseca, ki se je skrival za njimi. Skrivnostno mirno je šumljala Una in hitela svojo pot. France je stal na straži pred mestom. Globoko zamišljen je stopal umerjenih korakov acmintja, očt uprte v tla. — Kar naenkrat je zaslišal ne posebno od daleč precej močno, pa žalostno godbo. Krčevito se je stresel po vsem životu in se sesedel. Spoznal je, da je bila ciganska godba.

Ni se ganil z mesta. Gosli so se zopet oglasile in zdaj je zaslišal cel zbor, ki je zapel znano cigansko pesem:

»Po svetu jaz okrog blodim
ubog cigansk otrok« itd.

Glasovi so prihajali vedno bližje in bližje, zdaj so obmolknili — mož je pa ves trepetal od samega razburjenja. In zopet se je v noč oglasila pesem, a zdaj so prihajali glasovi ravno od nasprotne strani. Godci so torej že odšli mimo in se bližali mestu. V naslednjem trenutku je začul France klic sosednje straže: »Stoj! kdo tu!« V odgovor mu je sledil jasen krik ženskega glasu. Le še nekaj mrmrajočih glasov je prišlo Francetu na uho in zopet je zavladala nočna tišina. Čez nekaj minut je prišla iz mesta patrola in zopet je bilo čuti nekaj glasnih besed. Francetu ni bilo treba dolgo čakati, obhodna straža — poveljnik z osmimi možmi — se je že bližala njemu. Na poveljnikovo vprašanje je France povedal, kar je slišal. Videl ni nič. — Potem je izvedel, da so našli moža, ki je imel sosednjo stražo, omamljenega ležati na tleh. Ko so ga prebudili, je izpovedal, da se mu je nenadoma približalo več črnih postav in ko je zaklical, se mu je vrgla neka žena okoli vratu. Ko se jo je hotel rešiti, mu je z druge strani priletel udarec na glavo in kaj se je potem zgodilo, ni vedel več. Francetu je bila stvar takoj jasna. Torej je zopet prišla, njegova nesrečna žena. In kakor jo je dobro poznal, je moral pričakovati, da ne bo prej mirovala, da ga bo zopet priklenila k sebi ali pa da bo povzročila kako nesrečo.

Poln skrbi je France pričakoval jutra.

Drugi dan so natanko preiskali vso okolico, a ciganov niso našli nikjer. Popraševali so več milj na okoli, pa nihče jih ni videl ali slišal. In vendar so straže razločno čule cigansko godbo in petje. Ves dogodek je bil zapletena uganka, katere niso mogli rešiti. Zopet je minul teden, ne da bi se prigodilo kaj podobnega. V prvih nočeh so podvojili stražo; a ker so videli, da ni več potrebna večja straža, so jo kmalu zopet zmanjšali.

Po onem čudnem dogodljaju je že legala na zemljo deseta noč. Kakor takrat je stal France zopet nocoj na istem mestu na straži, na najskrajnejši postojanki zunaj mesta. — Ura je bila polnoč. Vsa narava je počivala in snivala sladke sanje in nad zemljo je vladala skrivnostna tišina, le France je korakal zamišljeno semintja. Čuj! tam spodaj v bičevju se je nekaj zganilo in zašumelo. Bila je svetla noč in zadnji krajec mesecev je pošiljal na zemljo še toliko močno svetlobo, da se je precej natanko lahko razločilo daleč na okrog. France se je hitro ozrl tjakaj in opazil, kako se je prerival neki temen zvitek oprezno skozi bičevje. Bliskoma je potegnil meč in zakričal: »Stoji kdo tu?« Postava v bičevju se je potajila in se začela pomikati nazaj. Kmalu je izginila Francetovim očem. Pol ure je zopet vladala tišina, kar je zaslišal od nasprotne strani neki zveneč glas. Bili so mehki, nežni in vabeči glasovi gosli. In zdaj je zadonel med svirajoče gosline glasove še ženski glas — bila je Nigana! spoznal je njen mehi in pretresujoče nežni glas. — Pela je:

»Odkar mi mati v grobu spi,
srce mi vedno bolj medli ...« itd.

France je že nameraval dati znamenje sosednjim stražam, a upadel je pogum, v prsih ni več čutil take moči; deloma se je namreč sramoval, da bi zaradi slabotne ženske sklical skupaj vse straže, deloma ga je skrbelo, da bi s takim činom utegnil Nigano spraviti v nesrečo. In z milosrčjem je zopet vzbudila v njegovem srcu ljubezen do žene in hrepenenje po sreči ... Toda ne sme ga videti, ne sme govo z njim, zlasti ne tu na straži. — Medtem ko je premišljeval, kaj bi ukrene so se mu vedno bolj bližali glasov v noč se je razlegala še krepkejše in strastnejše ciganska pesem:

»Po svetu jaz okrog blodim
ubog cigansk otrok;
v samoti tihi se solzim
saj čuva me le Bog.

Ko sem na vasi se igral
nikdo ni maral me,
nikdo mi roke ni podal,
le vsak me karal je.

Vzemite, prosim vas med se
kako vas rad imam;
a rekali so mi smeje:
cigan naj bode sam.

Zato oko se mi solzi,
ker svet sovraži me,
le ena duša še živi,
ki vendar ljubi me.

Zato pa hodim v temni log,
kjer ptički žvrgole,
tam zabi tuge in nadlog
užaljeno srce.

Ko pridem k mili mamici,
vesel pač bodem spet;
oj kmalu, kmalu tja dospem
kjer več ni zla, ne zmot.«

France je napeto poslušal. Sapa mu je zastajala, srce se mu je krčilo. Kaj naj stori? Prav blizu njega je rastel gost jelšev gozd; naj se li skrije vanj? Iz grma bi lahko opazoval vse okrožje, katero spada pod njegovo stražo, njega bi pa nihče ne opazil. — Rečeno, storjeno. — Samo par skokov in že je bil pri grmu. Hitro je vtaknil glavo v grm, a preden je mogel potegniti še noge v grm, je začutil, kako ga je nenadoma objelo okoli vratu dvoje rok in nad svojo glavo je opazil dvoje žarečih oči. Na uho so mu pa že donele strastne, z jokom skoro zadušene besede:

»O, ljubi Radko, zopet te imam! Slednjič si vendar zopet moj! — Radko, zakaj si mi napravil to?«

S silo se ji je izvil France iz objema. Nigana je skočila iz grma in stopila predenj s prekrižanimi rokami. Oblečena je bila skoro enako kakor jeseni, le da je bila sedaj njena obleka še bogatejše okrašena s tkaninami in dragimi kamni; lase je imela pomaziljene z duhtečimi dišavami in vrhu glave se ji je svetil srebrn venec.

Hotela ga je še enkrat objeti, a mož jo je surovo pahnil od sebe in ji šepetal:

»Nigana, ne pehaj me v nesrečo! Stojim na straži in zato ne smem z nikomur govoriti.«

»Kaj? z menoj ne smeš govoriti? Z Nigano, svojo ženo, ne smeš govoriti?« mu je kričala žena v obraz tako od blizu, da je čutil na svojih ustnicah njen vroči dih.

»Nigana, saj nisem več tvoj, ampak sedaj služim domovini; prisegel sem ji zvestobo in odzdaj je moje življenje boj zoper turške pesjane.«

»In meni? Nisi li meni poprej prisegel zvestobe pri Očetu in Sinu? Nisem te pustila zlatolasi ženi na Kranjskem, pa te tudi vojski ne bom pustila. Moja pravica je starejša, močnejša!«

»Nigana, ti si kriva. Če bi bila izpolnila le deseti del svojih obljub, bi te ne bil nikdar zapustil; a zdaj ne pomaga nič. Cesarska služba je stroga in nanjo sem sedaj navezan z dušo in s telesom. Prisegel sem svojemu vrhovnemu poveljniku Sigismundu Pollheim, ki že tri leta poveljuje obmejnim četam. — Sicer pa ni tako samotno in zapuščeno kakor v tvoji hiši v Bjeljini.«

»Tako sramotno! Tako zapuščeno! Je vzdihovala žena. O, Radko, ne morem pomagati. Pustinjski duh me zgrabi kakor veter kosmič prediva, pa ne morem več obstati. In tedaj nisem več Nigana, ampak samo postava brez duha, brez duše, brez volje. Žene me proč, vun v tujino, ne vem kam, in ne morem se braniti ... Toda, Radko, pojdiva proč iz Bjeline, pojdiva na zeleno Štajersko, kjer so lepa mesta in prijazne vasi in kjer prebivajo dobri ljudje; tam me ne bo dohitel pustinjski duh, tam bom vedno ostala pri tebi!« 

»Ne gre kar tako, ni mogoče, Nigana; cesarju sem prisegel in če se izneverim prisegi, me doleti smrtna kazen.«

»Saj nisi imel pravice priseči cesarju; s to prisego si ravnal zoper svojo dolžnost, Radko, ti si nezvest, verolomen!« je strastno jadikovala žena; »ali se še spominjaš, kako si mi dal besedo pred belim duhovnikom v Bjelini?«

»Nigana,« jo je strogo zavrnil mož, »ti si verolomna, ti si mi bila nezvesta. Stokrat si ravnala zoper svoje dolžnosti; zato me je pa duhovnik v Bjelini odvezal od moje besede. Prost sem in svoje življenje sem daroval cesarju!«

»Radko! Radko! Ali je res? Ti si prost? Osvobodil si se? — — Nigane ne poznaš več? Nigana ti je tuja, preslaba; več ne maraš zagorele ciganke! ... Zopet hočeš proč med divje gore, k zlatolasi ženi! ... Toda prisegam ti pri svetlih zvezdah, da ne smeš biti srečen z njo, tega nikakor ne pustim. — Za teboj pojdem, če treba na konec sveta, in če te najdem pri njej, umorim njo in tebe!«

»Nigana, brzdaj svojo strast,« je rekel mož žalostno, »saj nimaš vzroka, da bi postala ljubosumna ... Zalke v svojem življenju ne bom videl nikdar več. Ne pojdem med gorenjske gore, marveč v krvavo vojsko; tam me bo sprejela bleda smrt v svoje naročje. Če bom umrl za domovino, bom vsaj vedel, zakaj sem živel.«

»O, Radko, ljubi Radko, tudi smrti te ne pustim! Svoje življenje moraš dati meni in nikomur drugemu in tudi smrti ne! ... Kri, rožna kri na tvojem ljubem obrazu! — ne, ni mogoče, pri tej misli se kar tresem! — Rajša, kakor da bi videla tebe mrtvega, rajša umrjem jaz! ... V vojsko ne smeš! Naročila bom svojim rojakom, da te bodo skrivaj odpeljali, tako da te cesar ne bo nikdar več dobil!«

»Nigana, nikar ne ravnaj nepremišljeno. Moja služba je neizprosna; kdor bi položil le roko name ali če bi pokazal le najmanjše znamenje nasilja, ga moram prebosti, pa če si tudi ti ali tvoji rojaki!«

»Mene prebosti?« je divje kriknila ciganka, »prebodi me, tu stojim pred teboj, mirno in tiho— le zabodi mi meč v srce in potem greš lahko k svoji beli punčari! ... Svojo dušo si mi že tako vzel in brez tvoje duše zame ni življenja!«

Pri teh besedah je ciganka odstopila par korakov od njega in obstala mirno kakor drevo.

»Grozna si, Nigana,« je vzdihoval France; »s svojim početjem onesrečiš sebe in mene! Premisli vendar, na straži ne smem govoriti z nikomur ... Zdaj sem te poslušal tako dolgo in če se to izve, bom moral za to pretrpeti težke kazni, ali bom moral iti celo v ječo. Pojdi, Nigana, pojdi proč!«

»Zaradi mene ti ni treba trpeti kazni, ljubi, dobri mož! Toda tako te vendar ne smem zapustiti ... Zopet te moram videti — zopet te moram imeti!«

Od dalje se je začul vojaški klic. »Za božjo voljo te prosim, Nigana, pojdi proč!« jo je silil France; »patrola prihaja; če te najdejo tukaj, sva oba izgubljena.«

»Ne bodo me videli, že grem, Radko. A še te moram videti. Povej, Radko, boš-li jutri ob tej uri zopet tukaj?«

»Da, še dve noči bom stal tu na straži; toda vedi, da na straži ne smem govoriti; to je strogo prepovedano.«

»Samo prišla bom, Radko; saj ti ni treba z menoj govoriti.«

»Ti pa govoriš z menoj in vendar jaz ne smem na nič druzega paziti kakor na stražo ... Ti se ne moreš zdržati, da bi ne govorila, jaz pa ne smem prelomiti svoje dolžnosti. Boljše bo, da zamenjam svojo stražo z drugim mestom ... Toda pojdi proč, Nigana, — pojdi — pojdi! Če te najdejo tu, te bodo vjeli in zaprli.«

»Ne grem, dokler mi ne obljubiš, da jutri zopet prideš. Ne bom govorila s teboj — niti besedice ne, — samo da te bom videla in da bom pri tebi!«

»Da, jutri zopet pridem, Nigana, toda sedaj teci, da te ne opazijo!«

Strastno mu je stisnila še roko v slovo in nato je skočila kakor veverica v grm in izginila v njem. — — —

Naslednji večer je Bregar zopet stal na svojem navadnem mestu na straži. Še dve uri je manjkalo do časa, ob katerem je prejšnji večer prišla ciganka. S strahom je mislil France nanjo. Kakor ure dolge so se mu zdele minute. Slednjič se je zaslišalo lahno šuštenje in naenkrat je kakor iz tal izrastla stala pred njim Nigana. France je kakor navadno zaklical: »Stoj, kdo tu!« Nigana je prekrižala roki na prsi, uprla žalostno svoj pogled v njegov obraz in se ni ganila z mesta.

Nekaj časa sta stala oba kakor okamenela in si zrla drug drugemu v oči, nato je položil mož prst na usta in začel vojaško meriti svoje korake semtertja. Nigana mu je dolgo sledila korak za korakom. Ko je slednjič obstal pred jelševim grmom, se mu je vsedla krotko kakor jagnje k nogam, a ni zinila nobene besedice. Ker je tudi on molčal dalje, je začela žena napol glasno jokati. Njeno stokanje mu je seglo globoko v srce, zato je začel zopet hoditi semintja. — Nigana je sedela dalje, si podpirala glavo z rokami in začela peti smrtnožalostno pesem. Pela je — v ciganskem jeziku — čisto tiho, skoro šepetajoče, tako da je mož jedva mogel razumeti posamezne besede:

»Ah, zapuščeno deklico
smrt bleda vabi že na pir;
potoček vroč, krvavordeč —,
v nje srcu je njegov izvir.«

Mož se ni mogel več zdržati. Hotel je teči k nji, da bi jo potolažil. Toda že je izginila — brez sledu. Zaman se je oziral na vse strani, nikjer je ni mogel opaziti.

Žalostno in počasi so minevale nadaljne ure. Tedaj je naenkrat, ravno preden je France zapustil stražo, zopet nekaj zafrfotalo pred njim — bila je zopet Nigana.

»Radko, ljubi Radko!« mu je šepetala ciganka vsa zasopla, »prosim te, pridi še enkrat! Pridi zopet jutri! — Kajne, saj prideš?«

»Gotovo, Nigana, bom prišel,« ji je odgovoril mož, »vendar jokati ne smeš nič več in tako žalostna ne smeš biti!«

Ciganka je globoko zastokala in vzdihnila in že je izginila izpred Francetovih oči. Iz dalje se je začul še hreščeč krik in nato nekaj zamolklih zvokov in zopet je bilo vse mirno. — — —

Naslednjo noč je Nigana ravno o polnoči zopet prišla na navadno mesto. A topot ni bila sama. Spremljala jo je precejšnja četa njenih rojakov, ki so se pa poskrili v bližnji okolici. Nameravali so izvršiti drzno dejanje; toda vse priprave in namere so bile zastonj, zakaj France Bregar ni več prišel; ni prišel, ker ni mogel. Cigani so potrpežljivo čakali dolgo časa. Toda ker od nikoder niso čuli nobene straže, so se slednjič začeli vedno bolj pomikati proti mestecu. Tu so izvedeli, da je obmejna četa prejšnji dan odpotovala. Ko je Nigana izvedela to novico, se je obnašala kakor bi bila nora. Z glave si je pulila lase, trgala si obleko, valjala se po tleh, si z nohti razpraskala lice in jokala neugnano kakor otrok ...

In res, obmejne čete ni bilo več v Kostajnici. Nenadoma je prišlo povelje za odhod in v treh urah je ves oddelek zapustil mestece in še začel pomikati ob Savi na desnem bregu navzgor. Blizu Siska so prekoračili Savo in potem šli dalje na njenem levem bregu.

Prišli so v Brežice, kjer je bilo že zbranih veliko oddelkov najemniških čet. Pričakovali so namreč turškega napada. Zato so zbrali kolikor mogoče veliko moči, da bi uspešno odbili turški naval in ga vsaj za nekaj časa zapodili čez mejo. In ko bi se jim enkrat to posrečilo, so nameravali mnogi kranjski in štajerski najemniki iti domov pomagat kmetom v boju zoper gradove. Tudi Andrej Krajski je bil po dogovoru s Kroparskim možkom takih misli.

Minilo je jedva teden dni, kar se nenadoma pojavijo v obližju Brežic turške čete. Kakor roj kobilic so obkolili Turki avstrijsko taborišče in še preden so se mogli prebivalci dodobra zavedati, se je že vnel vroč boj. Več ur so se neprenehoma krhali meči, kri je pordečila zemljo, srepo, pa neustrašeno so zrli najemniški vojaki sovražnikom v obraz, a slednjič so Turki začeli omagovati in se polagoma odmikati ...

Večerni mrak je jel legati na zemljo. Še enkrat je solnce žalostno posijalo na bojno polje in nato zašlo; sledila mu je le še medla, krvavo-rdeča večerna zarja; iz dalje pa se je čul le še komaj slišno odmev turških konjskih kopit.

VIII.

Po boju pri Brežicah je preteklo precej časa, ne da bi se bilo dogodilo kaj posebnega. Že so minevali zadnji dnevi leta 1480. Najemniške čete so medtem prekoračile Savo in se nastanile okoli Krškega. V Krškem se je nastanil tudi Andrej Krajski s svojimi kranjskimi rojaki, med katerimi je bil tudi Bregar.

Že se je zdelo, da Kranjski ne preti nobena nevarnost več od Turkov in zato so začeli misliti na to, da bi najemniške čete zapustile Krško. Toda prezgodaj so se veselili miru. Nekega mrzlega decemberskega jutra so prinesli ogleduhi vest, da se Kranjski zopet bliža neizogibna turška povodenj, da namreč prihaja proti meji velika turška četa. Zato so se najemniške čete nenadoma oborožile in pričakovale napada.

Medtem so se Turki približali mestu in ga na južni strani oblegli. Drugo jutro se je že vnel hud boj med kristjani in Turki. Nastalo je strašno klanje, Turki so se zaganjali med avstrijske vojake kakor ljuti levi in že se je zdelo, da bodo najemniške čete onemogle. Tedaj pa se je ojunačil Andrej s svojo četo, zapustil mesto na severni strani in šel daleč naokrog, tako da je slednjič prišel Turkom za hrbet in jih napadel. Ko so to opazile druge najemniške čete v mestu, so se vrgle z vso silo na sovražnika; ko so tako Turki videli, da so obkoljeni odspredaj in odzadaj, so plahi spustili orožje na tla in se z mnogimi žrtvami prerili skozi avstrijske čete ter slednjič hitro, kakor so prišli, zopet zapustili Kranjsko.

Veselje, ki je zavladalo po tej zmagi v Krškem, se ne da popisati. Ljudstvo je hitelo od vseh strani v mesto v cerkev, zahvaljevat se Bogu za srečno zmago. Proti večeru so zadoneli vsi zvonovi in tisočero src je navdušeno prepevalo zahvalo Gospodu. Vojaki so si radostno podajali roke, se objemali in mnogim so igrale v očeh sladke solze veselja in radosti. Tako odkritosrčnega navdušenja pač Krško doslej še ni videlo.

Nekega večera naslednjega tedna je moral iti Bregar s patrolo v Videm; razširila se je namreč novica, da so se okoli Brežic in severno od njih zopet pojavili turški konjeniki. Toda na vsem niso mogli spoznati mnogo resnice in zato se je patrola čez dva dni zopet lahko vrnila v Krško. Ko se je vračala čez most v mesto, je opazil Bregar na oglu neke hiše mladega, skoro otroškega vojaka. Bil je v lepi, popolnoma novi vojaški opravi. Njegova postava je bila slabotna in majhna, a vendar popolnoma pravilna. Vsa njegova zunanjščina razun oprave ni kazala avstrijskega, morda celo štajerskega ali kranjskega izraza, marveč vsakdo, kdor ga je videl, je opazil na njegovi temni polti in na njegovih črnih laseh nekaj popolnoma tujega. In vendar so se zdele te poteze Francetu tako znane. — Sedaj sta se France in tuji vojak vjela v pogledu. France je začutil, kako mu je šinila kri v glavo, pa tudi mladenič je postal temnordeč. Za božjo voljo, to so vendar Niganine poteze — da, to ne more biti nihče drugi, nego Nigana sama. — Patrola je odšla dalje in France se je mimogrede ozrl še enkrat na čudno postavo, medtem mu je pa ta pomignila z roko v pozdrav.

Kakor hitro so dospeli v svoje taborišče in je bil France prost, preiskal je vse ceste, po katerih so korakali prej. Prebistril je vse kote in trge, a o mladem vojaku ni mogel opaziti nikakega sledu. Celo uro je že iskal zastonj, tedaj mu pa naenkrat — kakor poklican — pride nasproti Kroparski možek s svojo šepavo hojo. Možek je spoznal Bregarja že oddaleč, zato je zaklical:

»Pozdravljen Bregar! Zaradi mene se nič ne razburjaj! Opazil sem te med cesarskimi in te takoj spoznal, zato sem te poiskal. Saj me vendar še poznaš? Toda, kam pa tako hitro? ... In, prijatelj, zakaj si pa tako razburjen? Kaj se ti je pripetilo?«

»Štefan, kakor vidiš, sem ubogal tvoj nasvet, katerega si mi dal v Bjelini. Stopil sem v vojaški stan. — Pripetilo se mi ni nič posebnega, toda videl sem ravnokar nekaj posebnega. Toda, Štefan, pojdiva nekoliko iz te gneče, tu med ljudmi ne morem govoriti.«

Šla sta vun iz mesta in hodila ob Savi. Bregar se je previdno ozrl okoli sebe in nato začel govoriti:

»Štefan, zdi se mi, da sem videl svojo ženo, Nigano! Ravnokar sem prišel iz Vidma s patrole. Ko sem se vračal v mesto, me je srečala tam ob mostu.«

»Ali te je videla? In ali si jo ti popolnoma gotovo spoznal?«

»Popolnoma zanesljivo jo kajpada nisem spoznal, vendar bi skoro šel stavit, da je bila ona. Čuj, opravljena je v moško obleko.«

»V moški obleki?« se je začudil Štefuljček, »kakšna pa je?«

Na to vprašanje je začel Bregar natanko popisovati zunanjo postavo mladega, tujega vojaka in pripovedovati, kako ga je iskal že celo uro, a ga ni mogel nikjer najti. Možek je pazno poslušal, nato je hitro rekel:

»Ni ti treba nadalje iskati. Na cestah in trgih ga ne najdeš. Mladi vojak je že na varnem — zaprt.«

»Kako neki? Zakaj pa?« je kričal France, »povej, ali si res videl Nigano?«

»Je-li bila Nigana, ne vem, ker je ne poznam,« je odgovoril možek; »toda mladega vojaka sem vsekakor videl, prav takega, kakor si ga ravnokar opisal. Nekaj štajerskih najemnikov ga je vjelo, ker se jim je zdel sumljiv; trdili so, da je najbrž kak izdajavec ali morda turški ogleduh, ki utegne izdati avstrijske čete Turkom v roke. Ko so ga ravno začeli izpraševati in mučiti, sem pristopil tudi jaz in sem ga izpraševal. Pa na vsa moja vprašanja mi mladenič ni odgovoril ne enega zloga, temveč mi je z znamenji pokazal, da ne more govoriti. Lahko ti povem, da mi mladenič nikakor ni ugajal. Gotovo ni vojak in govoriti zna prav tako kot jaz; že njegove oči so takorekoč govorile; krožile so mu kakor živo srebro in žarele so kakor goreče oglje.«

»To je Nigana!« je kričal Bregar, »Nigana je in nihče drugi, vse se vjema.«

»Meni se je ta človek, smilil,« se je izrazil Štefuljček sočutno, »tako mlad in nežen, pa že tako zvijačen!«

»Kaj se je zgodilo z njo? Nikar me ne muči, — povej hitro!« ga je silil France.

»Mlademu, navideznemu vojaku bi se bilo gotovo slabo godilo, da nisem prišel jaz pravočasno. Pregovoril sem Štajerce, da so izročili vjetnika patroli, ki je ravno šla mimo, ki naj ga potem sodi in kaznuje po vojnem pravu. Tujec — naj si bo mož ali žena — sedi sedaj že eno uro v ječi in čaka vojaške sodbe.«

»O moja uboga Nigana!« je stokal Bregar; »njej se ne sme nič zameriti, ker je take narave; njo žene strast k dejanjem, ko jih dalekosežnih učinkov niti oddaleč ne more slutiti ... Če bi tudi res kdaj igrala vlogo izdajavca, bi je vendar ne mogli kaznovati po strogi postavi! Povej, Štefan, kaj meniš, da se bo zgodilo z njo?«

»Živimo v vojskinem času in zato so postave stroge ... Izdajavstvu sledi smrtna kazen. Če se dokaže, da je ob zadnji bitki res izdala nekaj vojakov Turkom — kar trdijo nekateri — potem jo pač doleti smrtna kazen.«

»To ne more biti! Ubogo dete ne ve, kaj dela,« je zdihnil plašno Bregar, »in razen tega vendar ne spada k našim četam. Če bodo izvedeli, da je ženska in v kakšnih okoliščinah je izvršila svoje nepremišljeno dejanje, bodo gotovo imeli z njo usmiljenje. Štefan, obljubil si mi pomoč v sili in stiski. Sedaj jo potrebujem. Ti zmoreš vse; pomagaj mi, da bom mogel vsaj govoriti z Nigano.«

Štefuljček je premišljeval nekaj časa, nato je rekel:

»Bom poskusil, kaj se bo dalo napraviti. Pridi zvečer ob osmih v gostilno k »rdečemu orlu« in vprašaj po meni.«

Ves razburjen je pričakoval France večera. Točno ob osmih je stopil v gostilno pri »rdečem orlu«. Možek ga je že čakal in si medtem že celo izposloval vstop v ječo zase in za Bregarja. Takoj sta šla oba v poslopje, kjer se je nahajalo vojno sodišče, in ječarski stražnik ju je peljal v celico vjetega navideznega ogleduha in izdajavca. Komaj so se odprla vrata, se je že zaslišal iz kota sem mehki glas:

»Ne maram umreti! Na meni ni krivde! Vse je zlagano!«

»Čuj, čuj, zdaj zna mladenič naenkrat govoriti, ker ga je doletela skrb in sila,« je pripomnil stražnik in posvetil z lučjo v ječo.

Tedaj se je vrgel jetnik pred Bregarja na kolena in zaklical s solznimi očmi:

»Radko, ljubi Radko, ti si! Ti me nisi zapustil? Pomagaj mi, Radko, pomagaj! Ne smejo me obesiti, ker sem brez krivde!«

»Nigana!« ji je očividno ganjen odgovoril France; »torej vendar! Nisem se motil! Toda kako prideš semkaj, povej!«

»S teboj samim hočem govoriti, Radko,« mu je odgovorila ciganka, nezaupno se oziraje na druga dva nepoznana gosta, »ti sam me razumeš, ti me moraš rešiti!«

Možek je prijel stražnika za roko in oba sta zapustila ječo. Tako sta ostala France in Nigana sama. Nigana se je spustila v neutolažljiv jok in ni mogla spraviti besede iz ust. France jo je peljal na leseno klop v kotu, sedel poleg nje in ji nežno položil svojo roko na njene rame; pri tem je čutil, kako se je žena tresla na vsem životu. Njeno ubogo stokanje in zvijanje mu je kar rezalo njegovo rahločutno srce. Govoril ji je razne tolažilne besede, a žena se skoro ni dala pomiriti. Slednjič se je vendar toliko obvladala, da je mogla pripovedovati v pretrganih stavkih.

»Radko,« je začela žena, »v Kostajnici si mi obljubil, da boš prišel še enkrat; toda nisi držal dane besede in odšel si, ne da bi se bil od mene poslovil. To me je hudo bolelo — oh, tako bolelo, tako bolelo!«

»Nigana,« jo je prekinil mož, »nisem mogel priti. Nenadoma je zjutraj prišlo povelje za odhod. V oni noči, ko sva bila zadnjič skupaj, še nisem nič vedel o tem.«

Žena se je ponovno spustila v jok in po dolgem času je zopet nadaljevala:

»Ah, Radko, kako dolgo sem živela brez tebe! Izvedela sem v Kostajnici, da so odšle najemniške čete proti Brežicam. Zato sem tudi sama hitela za vami. Ponoči sem se večkrat priplazila prav do straže, a tebe nisem mogla najti. V Brežicah sem bila priča boja, a kar nenadoma so me zgrabili Turki in me odvedli s seboj. Dve leti sem prestajala v turški sužnosti in brez tebe — Radko. Slednjič sem vendar srečno ušla in zopet sem hitela proti kranjski meji, da bi našla kje kak sled do tebe. Prišla sem v Krško, a ker je bilo ravno ob vojskinem času, se mi kot ženi ni zdelo več dosti varno. V vojski so namreč ljudje divji in zato čast žene ne velja dosti. Zato sem si kupila moško vojaško opravo in si pristrigla lepe, dolge lase — oh! Bila sem priča bitke s Turki, a sebe sem srečno rešila. Potem sem hodila po mestu in okoli mesta; da bi ljudje ne spoznali, da sem žena, sem se delala kakor da ne bi znala govoriti. Danes sem te opazila, prvi po tako dolgem času, in sem se neizrečeno razveselila — oh, tako razveselila! Tedaj me je pa srečalo nekaj štajerskih najemnikov ravno na onem mestu, kjer se je vršila bitka. Ti so me prijeli in trdili, da sem izdala nekaj vojakov Turkom — zato da moram biti obešena. Vendar jaz nisem nikogar izdala; dotične vojake sem opazila šele, ko so jih imeli že Turki v svojih rokah ... O, Radko, moraš mi pomagati iz te stiske, zakaj nič slabega nisem naredila. Mož, ki prihaja z velikimi ključi, trdi vedno, da me bo doletela vrv.«

Zopet je začela, jadikovati. Mož jo je pa tolažil:

»Nigana, če je stvar res taka, potem mi verjemi, da, se ti ne bo pripetilo nič hudega. Imam zanesljivega in dobrega prijatelja, starega moža, ki je bil ravnokar tukaj. Ta ima pri gospodi veliko veljavo in bo lahko dosegel, da boš kmalu prosta ... Toda, povej mi, kaj hočeš narediti?«

»Vedno hočem ostati pri tebi, Radko, ne smeš me zapustiti. Bojim se divjih mož.«

»In vendar si hodila v teh nevarnih časih tako dolgo med možmi ... Nigana, močnejša si in drznejša kot možje.«

»To je samo takrat, kadar nimam tebe, kadar te moram iskati, Radko! Ljubezen in hrepenenje delata čudeže! Ljubezen je močnejši kot strah in smrt. Poleg tega znam vse ciganske spretnosti in se znam dobro skriti: te spretnosti mi pomagajo povsod, da srečno najdem izhod ... Kakor hitro pa imam tebe, je vsa moja moč in spretnost pri kraju in sem le uboga, slaba žena. Od sedaj se ne bom nikoli več ločila od tebe.«

Mož je žalostno zmajal z glavo in nato rekel:

»Nigana, ni mogoče! Cesarju služim in ta služba je stroga, pri tebi ne morem ostati. Ne pomaga nič, ti moraš zopet nazaj v svojo domovino, v Bjelino; tukaj boš v teh razburjenih časih vedno v nevarnosti. Čez osem mesecev bo moja služba končana in potem pridem tudi jaz v Bjelino in te več ne bom zapustil:«

»In če padeš v boju? Radko, potem te pa nič več ne vidim in potem umrjem tudi jaz; — tvoja duša je moja duša!«

»Bodi pametna, Nigana; ne bom padel. Sovražnika smo za enkrat zapodili in ne bo tako kmalu zopet prišel; ostanem še samo pri straži tako dolgo, da bom dopolnil svojo službo.«

»In potem boš šel k svoji beli ženi z zlatimi lasmi — saj vem. O Radko, ti si nezvest! Samo zato si stopil v cesarsko službo, da bi mogel zopet iti med gore k beli ženi,« je kričala ciganka zopet strastno.

»Nigana, skoro se ti blede; k Zalki vendar ne smem iti, saj mi vera prepoveduje.«

»Tvoja vera ti tudi prepoveduje, zapustiti mene in stopiti v cesarsko službo, in vendar si to storil.«

»Nigana, ti nisi izpolnila svojih dolžnosti in zato me je duhovnik v Bjelini odvezal tudi od mojih dolžnosti — dovolil mi je, da smem vstopiti v najemniško četo.«

»Potemtakem ti bo pa na Gorenjskem duhovnik tudi lahko dovolil, da boš smel iti k zlatolasi ženi?«

»Tega mi pa ne more dovoliti noben duhovnik, celo najvišji duhovnik v Rimu ne.«

»Vam je vse dovoljeno, pri nas ubogih, zaničevanih ciganih je pa vse kazni vredno!« je javkala ciganka vsa razburjena.

Vsled obilnih skrbi in naporov je kazalo vse njeno obnašanje nekaj bolestnega; nekaj časa je molčala, potem je pa zopet nadaljevala:

»Vedno sem imela pred očmi lepo, zlatolaso ženo; vendar ti je ne morem pustiti. Nikogar drugega ne smeš ljubiti kakor Nigano, hčerko pustinje — Nigano samo! Če mi prelomiš zvestobo, potem sem zmožna za najgrozovitejše dejanje — in četudi bi zato morala umreti ... Saj poznaš ciganko, Radko; saj veš, kako bridko se zna maščevati. Tako daleč sem prišla za teboj, samo da bi videla, ali si mi še zvest.«

»Torej ne iz ljubezni, ampak iz ljubosumnosti si storila, vse to!« je pripomnil mož žalostno.

»Radko,« je kriknila ciganka, »ljubosumnost je največja in najmočnejša ljubezen!«

»Tako velike skrbi sem imel zaradi tebe; vedno sem mislil na te; in ti mi ne izkazuješ niti iskrice zaupanja!«

»Ti si mislil name? Radko, ljubi Radko! Ti si bil v skrbeh zaradi mene?« se je naenkrat razveselila ciganka in začela govoriti milo in nežno; »O Radko, saj ti zaupam, vse ti verjamem, kar mi poveš; toda od sebe me ne smeš spoditi, vedno hočem biti pri tebi!«

Hotela ga je objeti, a zadržale so jo verige, s katerimi je imela vklenjene roke. Zopet je začela jokati kakor otrok.

Mož se je zamislil in si z roko gladil brado. Čez nekaj časa je rekel:

»Nigana, tvoj položaj je tak, da se jaz ne spoznam dodobra v njem; moram se posvetovati s svojim prijateljem, z onim starim možem, ki je bil prej tukaj. Počakaj mirno tu, kmalu zopet pridem.«

Na njegovo znamenje je odprl čuvaj vrata in France je zapustil Niganino temno celico ...

Čez eno uro se je vrnil Bregar s Štefuljčkom v ječo. Oba sta vstopila zamišljeno in motreče zrla v tla. Komaj sta prestopila prag, se jima je vrgla Nigana pred noge in začela ihteti:

»O Radko, kako dolgo te ni bilo! Že sem mislila, da ne prideš nič več in da me prepustiš smrti.«

»Nigana!« je odgovoril mož očitajoče.

Pri teh besedah je možek nekoliko dvignil svetilko, katero je držal v roki, in pogledal s svojimi iskrimi očmi ciganki v obraz. Ta ni mogla prenesti njegovega ostrega pogleda, ampak vsa zmedena je povesila oči in zrla v tla.

»Žena,« je začel govoriti krošnjar, »če je to vse res, kar ste povedali svojemu možu, potem ste lahko jutri že prosti. Hočem govoriti za vas pri sodišču.«

»Res, vse je res, prisegam pri svetlih zvezdah!« mu je segla ciganka v besedo.

»Vaš mož je zvest in dober,« je nadaljeval možek, ne meneč se za njene besede; »zopet vas hoče vzeti k sebi kot svojo ženo in vi smete ostati celo tu v Krškem, dokler ne preneha vojskina nevarnost ...«

»Toda tudi Radko mora ostati tu in me vsak dan obiskati!« ga je prekinila žena.

»Pametna hodi, Nigana,« jo je skušal pomiriti mož, »kolikorkrat bom mogel, te bom obiskal.«

»Poznam namreč neko skrbno, dobro družino,« je nadaljeval možek; »ta vas bo rada sprejela v svojo sredo, če jo prosim za to.«

»Nič prositi,« ga je hitro zavrnila ciganka, s ponosom; »saj sem vendar hči bogatega ciganskega vojvoda; pri sebi imam zlato in bleščečih se dragih kamnov, da si lahko kupim z njimi veliko hišo, vse bom poplačala.«

»Ljubezni in prijateljstva ne moremo poplačati z zlatom in srebrom,« ji je hladno odgovoril možek. »Ona družina, h kateri vas hočem peljati, ima tudi sama dosti denarja in premoženja. Če vas bo sprejela, bo storila to le iz krščanske ljubezni in usmiljenja. Vendar mi morate za to uslugo nekaj obljubiti, da se namreč nikdar več ne bodete potikali po pustinji ali po gozdovih in planjavah, ampak da bodete ostali vedno pri družini, kar se samoposebi razume, da se spodobi za pošteno ženo; če mi pa tega ne obljubite, potem pa seveda ne morem za vas ničesar storiti. Jutri navsezgodaj vam bom poslal žensko obleko in potem ne smete nikdar več obleči moškega oblačila.«

Zdaj je možek obmolknil. Nekaj časa je vladala nemotena tišina, potem pa je povzel besedo Bregar in začel ženo temeljito opominjati:

»Nigana, kar ti je povedal Štefan, moraš vsekakor točno izpolniti! Zadnji čas je, da začneš mirno in tiho življenje, kakor se spodobi ženski; ostati moraš vedno pri družini! Jaz te bom obiskal, kolikorkrat bom pač mogel in ko enkrat poteče moja služba, za katero sem se pogodil, bova šla skupno odtod in potem se ne bova ločila nikdar več; vendar zaupati mi moraš, saj tudi jaz tebi zaupam vse.«

»O Radko, jaz ti zaupam; vse, prav vse hočem izvršiti, kar mi velevaš, samo če me imaš rad, če me ljubiš, če ljubiš samo mene — svojo Nigano!«

»Že velikokrat si mi obljubljala podobno, Nigana, toda topot moraš res ostati trdna in neomahljiva! Če pa še enkrat prelomiš svojo obljubo, potem je pa vse izgubljeno! Zdaj, Nigana, gre zares, zdaj pokaži, da si stanovitna in zvesta svoji obljubi!«

»Ne zaupaš mi, Radko,« je bridko potožila žena, »o, sama sem kriva, — dobro vem!«

»Nigana, kar je bilo, bodi pozabljeno!« ji je pomirjevalno odgovoril mož; »zdaj ti zaupam — podaj mi torej svojo roko!«

France ji je podal roko in se pripravljal za odhod. Tedaj pa je izbruhnila v ciganki zopet vsa njena strast. Na noben način ni hotela ostati v ječi. Cvilila je in se zvijala, zdaj prosila, zdaj kričala, zdaj se zopet spustila v neutolažljiv jok. Oba moža sta morala porabiti vso svojo zgovornost, da sta jo pripravila do tega, da se je polagoma pomirila in se slednjič udala v svojo usodo še za eno noč.

Kroparski možek je bil res mož sreče; vse je dosegel, kar je hotel. Povsod si je znal pridobiti veljavo, tudi pri višjih krogih. Kar bi kdo drugi ne mogel doseči, to je dosegel možek tudi v tem slučaju: brez posebne težave se mu je namreč posrečilo izprositi pri vojnem sodišču, da je oprostilo Nigano.

Poskrbel je pa tudi za Niganino bodočnost, šel je namreč k svojemu prijatelju trgovcu Štroblju, s katerim se je bil dodobra seznanil že na prejšnjih svojih krošnjarskih potovanjih, mu razjasnil ves položaj in zadevo, zaradi katere je prišel, in ga prosil, naj vzame ciganko za nekaj časa v svojo družino. Ta mu je povedal nekaj pomislekov, katere je pa možek vse spretno pobil in tako sta v kratkem prišla do zaključka, da se Nigana preseli iz ječe k Štroblju.

Drugo jutro zgodaj sta šli trgovčeva žena in hči v hišo vojnega sodišča. Nesli sta v ječo ciganki novo, napol svileno meščansko žensko obleko; ko se je Nigana preoblekla, so šle vse tri v trgovčevo hišo. Nova obleka je ciganki prav lepo pristojala. Vendar se pa tudi svojemu navadnemu nakitu ni mogla popolnoma odreči. Zopet si je vtaknila v svoje kratke lase dragi kamen, katerega je nosila zašitega v svoji vojaški opravi.

Tako je prišla Nigana v nov, zanjo doslej popolnoma nenavaden krog. — Pa tudi na vso Štrobljevo družino je napravila bleščeča postava tuje ženske z briljantom v glavi velik vtis. Vsi so ciganko spoštovali in ji kazali na vse mogoče načine svojo ljubeznivost, prijaznost in naklonjenost. Nigana je kmalu opazila dobrohotnost, s katero so ji stregli, in zato se je čutila med dobrimi ljudmi popolnoma srečno in zadovoljno. — Podnevi je postajala često na balkonu in zrla po več ur neprestano kakor zamaknjena po ravnini ob Savi. Kadar je prišel njen mož, je spoznala njegove korake že na stopnicah; potem pa mu je tekla nasproti kakor otrok in ga obsula s svojo nežno ljubeznivo prijaznostjo. Tako je Bregar zopet začel upati in zdelo se mu je, da mu v kratkem zasijejo srečni dnevi. Ko je nekega dne srečal na cesti Kroparskega možka, mu je rekel:

»Nigana se prav dobro drži. Mislim, da bo še vse dobro.«

»Vidiš, nikdar ne smemo izgubiti vere in upanja,« mu je odgovoril možek.

»Štefan, to je tvoje delo: — vse to si ti tako dobro napravil.«

»Kdo, praviš, se ti je v boju trdovratno ustavil?« se je možek začel delati gluhega.

»Štefan, nikdar se ti ne morem dosti zahvaliti,« je zatrjeval Bregar glasneje, »za vse, kar si mi dobrega storil.«

»Kaj, kdo pravi, da te bo umoril?« je kričal možek še glasneje. »Danes tako slabo razumem — imam tudi malo časa. Mudi se mi na Bled na ženitovanje.«

Možek je Franceta še kratko pozdravil in nato v hipu oddirjal izpred njegovih oči.

IX.

Ozrimo se zopet enkrat na Bled. Na zunaj so bili odnošaji med gospodo in kmeti še vedno neizpremenjeni, dasi sovražni, v resnici pa so razmere vedno bolj dozorevale in ljudje so že pričakovali čudnih dogodkov.

Že so minevali januarjevi dnevi leta 1481. Tedaj so na vsem Gorenjskem znamenja bližajoče se nevihte postajala vedno bolj očividna.

Na površje je prišel zopet Kroparski možek; hodil je po Bledu in Bohinjski Beli. Ker ga ondotni rojaki že precej dolgo niso videli, se jim je zdel zdaj že veliko bolj vpognjen kakor prejšnja leta in na obrazu se mu je res naredilo med tem še enkrat toliko gub in zarez. Njegov čudni nastop in njegovo zmedeno govorjenje je marsikoga prepričalo, da možek res ni pri pravi pameti. Toda kdor je globlje pogledal v izrazite poteze in švigajoče oči možkove, je postal takoj drugega mnenja.

Možek je igral vlogo druga, ki vabi na ženitovanje. Kot s svati je hodil s svojimi zaupniki po hišah in povsod ponavljal svoj rek:

»Vse je pripravljeno. Prijatelji naj pridejo z veseljem in polnoštevilno. Ženitovanje je že naznanjeno in vse pripravljeno; vsi zadržki so odstranjeni in nevesta — plemenita mladenka že čaka. Da ne bo nihče zamudil, vam hočem stvar natančneje razjasniti. Pazite na znamenja: kadar bodete videli ponoči povsod goreti kresove, se pripravite na odhod na ženitovanje; in kadar bodete zaslišali besedo: ‚Čas je!‘ — odidite, zakaj ženitovanje se je približalo!«.

Pri teh Štefuljčkovih besedah je marsikdo ponosno dvignil glavo kvišku in natanko premotril krošnjarjev izraz in pogled; vsakdo je pazljivo poslušal njegovo nenavadno ženitovanjsko vabilo.

Kakor zapoved poveljnikova so učinkovale Štefuljčkove besede na vse poslušavce. Kmetje so se z vedno večjo hitrostjo pripravljali na vroče ženitovanje — na punt zoper brezsrčno gospodo. Po hišah so iskali v podstrešju starih mečev in sabelj in jih potem snažili, da so se svetili, kakor bi bili novi. Med temi pripravami je minulo nekaj tednov.

Bilo je ravno pred pustom. Nekega večera so se zbrali veljaki in voditelji kmetov k zaupnemu shodu v gostilni v Bodeščah. Načeloval je Mohorko; med drugimi so bili zbrani Globokar, Pušavec, Grahek s Sela in krčmar Grčar z Bohinjske Bele. Menili so se raznovrstne stvari, najprej o vremenu in o ravnokar prestalem hudem mrazu, potem so prišli na turške pesjane, ki še vedno ne dajo miru Slovencem ob meji, kakor jim je semtertja razodel Štefuljček; in ko so ravno začeli razmotrivati stvar, ki jim je težko ležala na srcu, in zaradi katere so se zbrali, se naenkrat, pa komaj slišno, odpro vrata in skozi odprtino se je pokazala oprezno se ozirajoč po sobi, siva glava z nagubanim obrazom. V naslednjem trenutku je pa že stal ves Kroparski možek, potnega obraza in pokašljujoč pred možmi.

»Bog te živi, Štefan,« je pozdravil prišleca Grahek; »saj si rekel, da imaš pred seboj dolgo pot; ali si se že vrnil? Saj ni mogoče?«

»Ej? vroče pa je, vroče«, mu je od govoril možek in se obenem obrnil k natakarici; nato je velel:

»Dekle, prinesi mi kozarec vina in nekaj slanine, da bom malo prigriznil; potem moram hitro naprej; se mi mudi!«

»Povej vendar, Štefan, kako daleč si pa prišel na svoji dolgi poti? Saj si vendar šele danes zjutraj odšel z doma«, se ga je lotil Grahek še enkrat; »ali mar prinašaš kakšno posebno novico?«

»Vina hočem, vina; pri meni ne boš nič opravil z vodico,« ga je hitro zavrnil možek.

Nato je naglo použil svojo slanino, nekoliko kruha in kozarec goričana. Ko se je tako podprl, je namignil natakarici, naj gre iz sobe. Potem so pa švigale njegove oči kakor živo srebro po sobi od moža do moža in v trenutku mu je bil znan ves položaj. Slednjič je hitro vprašal:

»Kje imate bojevnike?« 

»Nekaj jih čaka na Jelovici«, je odgovoril Mohorko, »drugi so pa še doma, — ker še niso dobili povelja.«

»Potem je treba takoj vzdigniti tudi te,« je začel Štefuljček, »in paziti na to, da se vsi združijo. V najbližjih dneh bomo rabili krepkih rok. Ogledal sem si vse razmere in spoznal, da je sedaj čas. Glejte, prijatelji, gospoda je sicer vedno pripravljena, vendar jasnega ne ve še nič, da mislimo udariti. Hodil sem po vseh vaseh. Ljudstvo je sicer navdušeno za našo stvar, vendar se je ta in oni že začel nekoliko bati, češ, da je naš načrt preveč predrzen. Da se tudi krepkejših ne loti omahljivost, zato hitimo! Možje, le pogumno, pomoč se nam bliža — mislim, da ...«

Nekak strah se je polotil zborovalcev in niso pustili možka, da bi bil dokončal, ampak zmedeno so začeli vpraševati:

»Kaj bo pa z našimi ženami in otroki?«

»Vsi vemo,« je govoril nadalje Grahek, »kakšna nevarnost je za ženske in otroke v vojski; saj smo že često slišali, kaj počenjajo Turki. In če zdaj mi udarimo zoper gospodo, mislite, da bodo potem graščinski vojaki z našimi ženami imeli usmiljenje? Ne, svojih žena in otrok ne smemo prepustiti tako strašni nevarnosti!«

»Žene in otroke bomo spravili najbolj na varno, če jih peljemo na Špik v votlino k ‚slepemu Bogu‘; saj smo to storili že večkrat, kadar se je bližala kaka nevarnost,« je svetoval Mohorko.

»Pameten nasvet,« je pripomnil Štefuljček; »Mohorko, prevzemi skrb za to zadevo. Preskrbi v votlino tudi živeža za nekaj dni, da ne bodo trpeli gladu. Sicer pa mislim, da jim ne bo treba dolgo ostati v votlini; mi moramo pohiteti in užugati graščinske, potem bo pa mir. — Za vsak slučaj pripravite tudi vrečo smodnika — saj že vsi poznate ta novi, čudni prašek — in napeljite vnetilo s seboj v votlino, da v slučaju nevarnosti lahko poženemo most v zrak, če bi se namreč sovražnik hotel bližati votlini; potem so pa žene in otroci na varnem kakor zaklad, ki je zakopan globoko v zemlji. Vsekakor pa mora ostati tudi nekaj mož pri votlini za stražo.«

»Za ta posel bodo najboljši Gorjanci«, je pripomnil Globokar, »ti že najbolje poznajo smodnik in vedo, kako je treba z njim ravnati.«

»Zakaj ga poznajo ravno Gorjanci najbolje?« je nezaupno in radovedno vprašal možek.

»Veš, Štefan,« mu je odgovoril Globokar, »Gorjancev je največ v »črni kosi« in tam so se naučili tudi, kako je treba uporabljati smodnik.«

»Torej dobro«, je nadaljeval Štefuljček, »Mohorko preskrbi, da pridejo gorjanski lovci na Špik pred votlino; tam bodo tudi sami najbolj na varnem, zakaj Gorjance imajo graščinski zelo v želodcu.«

»In pa tudi ženske in otroci se potem ne bodo imeli ničesar bati, ker jih bodo stražili tako krepki bojevniki,« je pripomnil Pušavec.

Medtem jih je pa naenkrat prekinil v govoru Grahek, rekoč;

»Jaz vam pa povem in zatrdim, da ženske nikakor ne bodo hotele iti v votlino k ‚slepemu Bogu‘. Nekaj dni sem namreč zopet straši Špikov duh — »črna žena«.

»Kaj? Kaj praviš? Črna žena?« ga je burno prekinil Kroparski možek; »ali je res? Kdo pa jo je videl?«

»Nekega hlapca je srečala na poti v Badovljico in sinoči je šla mimo Bregarjeve hiše na Brdih. Anželj in dva njegova spremljevalca so jo zapodili s sekiro v roki«, je odločno zatrjeval Grahek.

»Ali je vse to resnica?« je ves razburjen spraševal nadalje možek.

»Anželj sam je pripovedoval danes zjutraj, kako jo je srečal,« je odgovoril Grahek; »sam bi bil rad zasledoval čudno postavo in jo vprašal o izgubljenem Bregarju, toda njegova žena ga je šiloma tirala nazaj, boječ se, da se mu ne bi primerilo kaj hudega, kakor se je zgodilo Bregarju, ki jo je tudi zasledoval; Zalka, Anžljeva sestra je menda bridko jokala.«

»Če je vse to res,« je nadaljeval Štefuljček s švigajočimi očmi in tresočim glasom, »potem je Zalka v največji nevarnosti — v smrtni nevarnosti ... Prosim vaju, Grahek in Pušavec, hitita, tecita hitro na Brdo in varujta Zalko in otroka. Zaklenita vrata, zatvorita okna in pazita varno. Če bo sila, tudi udarita!«

Vsem navzočim so se Štefuljčkove besede zdele čudne. Nikdar še niso videli možka tako razburjenega in tako prestrašenega. Vsi so videli na njem nekaj posebnega in zato so ga vsi kar križema vpraševali:

»Štefan, kaj pa je s ‚črno ženo‘?« —

»Ali poznaš ‚črno ženo‘?« —

»Ali veš mar kaj gotovega o njej?« —

»Saj je le duh, kaj ne?«

»Ne, ni duh, ampak zvita, zlobna ženska!« je kričal možek in tako še povečal vrišč in krik, »sam sem jo videl, dobro jo poznam!«

»Kaj se je pa zgodilo takrat z Bregarjem?« sa je radovedno vprašal Globokar.

»Nikar ne vprašujte nadalje!« Je razburjeno kričal možek. »Pojdite, tecite, vsako odlašanje bo povečalo nevarnost. Prosim vas, varujte, čuvajte Zalko in njeno dete — niti trenotek ju ne smete izpustiti izpred oči — ne danes, ne jutri in ne pojutrišnjem in ne pozneje! ... In votlino pri ‚slepem Bogu‘ prosim vas, preiščite natanko do zadnjega kotička, preden bodete peljali vanjo ženske in otroke ... Gorjanci naj neprestano stoje na straži in naj primejo ‚črno ženo‘, če se jim bo prikazala.«

Grahek in Pušavec sta ubogala možka in takoj odšla; drugi so pa tembolj obsipali možka z novimi vprašanji. Ta je pa kakor zamaknjen strmel predse in včasih ni nič odgovoril, včasih pa prav zmedeno. Čez nekaj časa je vstal, naložil na rame svojo krošnjo in rekel s svojim navadnim, vendar odločnim glasom:

»Jutri torej, peljite žene in otroke v votlino k ‚slepemu Bogu‘ in Gorjanci naj prevzamejo stražo ... Jaz pa moram oditi, imam še mnogo posla na drugih krajih; moja kupčija gre slabo ... Pomnite dobro, bojevniki naj pazijo na povelje; pojutrišnjem morajo biti zbrani polnoštevilno tu doli ob Savi. — Tu imate denar, da se bodo mogli preživeti!«

Pri teh besedah je segel možek v žep v telovniku in vrgel polno pest srebrnikov na mizo.

»Pazite dobro na moje besede«, je še v slovo pripomnil možek; »razumete jih dobro, zato se ravnajte strogo po navodilih; pismenih zapovedi ne bo več. — Bog vas obvaruj!«

Pri zadnjih besedah so mu vsi navzoči prikimali, češ, da ga razumejo; možek je pa bliskoma švignil skozi vrata in izginil v temi.

Na zemljo je legal večerni mrak pustne nedelje. Naenkrat so zažareli na vseh bližnjih gričih in gorah veliki kresovi in pošiljali svoj ognjeni soj daleč po okolici. Videlo se je, kakor da bi bil ves blejski kot v ognju. In v trenotku so vedeli vsi prebivalci, kako velik in kako pomemben čas da se jim je približal. Ob prvem pogledu na žareče griče je vsakega obšel nekak strah in bojazen, srce se mu je krčilo in v duši so se mu porajale vsakojake bolestne misli, češ, nemara so ti ognji, ti kresovi znanilci moje nesreče, moje popolne pogube, nemara prinašajo ravno ti ognji strašno žalost in nesrečo moji ženi in otrokom; in ob takih mislih je vsakemu postalo tesno pri srcu in marsikomu je porosila trudno lice grenka solza sočutja in skrbi zase in za svojce. Tako se je ob prvem pogledu vsakdo nekoliko zbal svoje predrznosti, toda kmalu se je pomiril, ojunačil, v glavo so mu prišle nove, veselejše in upapolne misli in samozavestno se je udaril na junaška prsa, češ, ti kresovi so začetek moje sreče, moje svobode, ta ogenj mi naznanja vesele bodoče dneve, ta žar in soj, ki obseva nocoj naše griče in gore, mi kaže veselo bodočnosti moje družine, katere ne bo več tlačila in stiskala brezskrbna gospoda, ampak kateril bo zapovedoval dober in milosrčen gospodar. In ob slednjih mislih so se vsakemu dvignila prsa in upajoče oko je porosila solza veselja, zakaj vsakdo je bil prepričan, da gre v boj za svoje pravo in za svoje pravice in za pravice svojih dragih in da če tudi v tem boju podleže, ga ne more doleteti večja nesreča in sužnost, kakor ga tare sedaj, ko mora tlačaniti brezčutnemu Hartmanu in ko zase pravzaprav nima nikake pravice.

Take in podobne občutke so vzbujali v srcih blejskih kmetov ognjeni žarki, ki so naznanjali, da se čas krvavega ženitovanja bliža, in opominjali, naj bodo vsi pripravljeni za odhod na ženitovanje.

Po vaseh so se začele razlegati vesele, deloma celo drzne bojne pesmi in vsaki je sledilo glasno ukanje. — V Bodeščah je bilo vse pokonci, ljudje so tekali od hiše do hiše in se zmedeno pogovarjali in pripravljali. Po cesti je prihitelo nekaj oseb in kmalu nato se je začula godba. Glasovi gosli so doneli po vasi, zdaj tako jasno in drzno, da so navduševali in ojunačili vse poslušajoče, zdaj zopet tako milo in nežno, da so globoko segli vsakomur v srce in vzbudili v njem milobo in sočutje. Takoj nato so začeli peti trije glasovi:

Že ognji po gorah žaré,
naznanjajo veseli dan;
k ženi to vanju nas budé:
zato vsi svatje zdaj na plan!

Močno njih plamen plapola,
njih soj obseva nas; in žar
njihov naj up nam da,
da nam zasije sreče čar.

Naj kruteži še bolj besne,
naj z mečem pridejo nad nas:
vendar — nam srca govore,
da jutri naš je čas!«

»

Kakor bi škrjančki žvrgoleli, so se razlegali jasni glasovi mladih grl po ulici v noč in navduševali poslušajoče. Po hišah so se odpirala okna in radovedne oči so zrle na cesto, da bi spoznale pevce. Vsaki kitici je sledilo krepko ukanje in nazadnje je bil nekaj časa molk. — — — Toda kmalu so zopet oglasile gosli; krepko so odmevali njihovi glasovi in vmes je kmalu zadonela milo in nežno, komaj slišno pretresujoča pesem:

»Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — in veli,
naj pridem pote,
ker ženin te čaka.

Jaz svobodo ljubim;
vse moje želje
po nji hrepene;
nji svoje srce
radostno obljubim.

Za svobodo pravo
dam rad svojo kri,
ki vedno plamti,
kot ognji nocoj
plamte čez dobravo.«

Pevci so odšli. Glasovi strun so se slišali še nekaj časa, a tudi ti vedno bolj motno in vedno bolj tiho, nazadnje že jedva slišno. Zdaj je naenkrat potegnil veter in še enkrat prinesel v vas vrstice:

»Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — — — «

V hišah je potihnilo, a v srcih je gorelo in vrelo dalje in vsakdo je težko pričakoval jutra.

Zjutraj ob prvem petelinjem petju se je naenkrat zaslišal močan, čuden klic, kakor bi kdo zatrobil na močno trombo ali kakor bi zatulila v goščavi od puščice zadeta divja zver. Nekaj strašnega in groznega je imel na sebi ta glas, tako da je šel skozi mozeg in kosti.

Prišel je izpod Kamnjega in se razlegel po dolini proti Bodeščam in glasil se je kakor dolgo raztegnjeni »hooooo«.

Ko je prišel ta strašni glas do vasi in hiš in ko je zopet ravno tako strašno in grozno odmeval od bližnjih gora, je vsakogar obšlo neko tajinstveno in skoro neznosno čuvstvo.

In zopet je zadonel isti glas, ali celo več glasov; počasi in strašno je donelo po planjavi: »Čas je!« 

»Čas je!« je odmevalo ravno tako strašno tisočkrat od skalnih sten.

»Čas je!« je šlo zdaj bliskoma od hiše do hiše, od koče do koče, od ust do ust.

Dol in breg sta oživela; povsod so prihajali bojevniki, oboroženi z raznovrstnim orožjem, veselih lic in krepkih rok.

»Danes se začne ženitovanje,« so vpili vsi vprek, »danes začnemo plesati!« Obenem so vsi veseli in navdušeni metali klobuke v zrak in krepko ukanje je pozdravljalo zaželjeno jutro.

Ob istem času, ko so se po vseh vaseh pripravljali in zbirali bojevniki, je korakala po cesti iz Radovljice proti Bledu mala četica dobro obroženih vojakov. Videti jim je bilo, da so že utrujeni, da so torej morali napraviti že dolgo pot. Prekoračili so Bohinjko in potem obstali, da se nekoliko odpočijejo. Vsi drugi so posedli tik ob cesti in si zakurili ogenj. Le eden se je oddaljil od njih in šel proti bližnjemu gozdiču. Bil je to velik, lep mož z razmršeno črno brado. Večkrat je potegnil z roko po glavi, si obrisal potno čelo in oči in nato močno zmajal z glavo. Kar naenkrat je vstala poleg njega neka črna postava. Mož je hotel hitro skočiti, toda že je ležala na njegovi rami tuja roka in šepetajoč glas mu je dejal:

»Le sedi, Bregar, mene se ti ni treba bati. Saj sva bila pred kratkim skupaj. — Da ste vendar prišli!«

»A, ti, Štefan!« mu je presenečeno odgovoril vojak. Kaj je novega? Ali je še mirno? Ali ste se že uprli? Ali pridemo pravočasno?«

»Že sem se bal, da ne pridete. Zdaj pa prihajate ravno prav; ravno danes smo začeli upor. Kajne, saj je gospod Andrej s svojo večjo četo tudi za vami? — Toda povej vendar, zakaj si tako žalosten! Ali se ne veseliš z nami vred že vnaprej naše zmage?«

»Seveda se je veselim; in še bolj se veselim, da morem pomagati svojim domačinom ob tako težkih dnevih. — Ali nekaj drugega je, kar me teži. Pomisli, če naletim na Brdih ali kje drugje na svoje prijatelje in znance, potem pride na dan vsa moja sramota in nesreča; — celo Zalka me bo zaničevala.«

»Zalka nima nikakega povoda, da bi te zaničevala. V tvoji zadevi ne vidim prav nobene sramote. Sicer pa, France, nihče te ne bo spoznal, verjemi mi; gosta brada te je popolnoma predrugačila in vojaška oprava tudi.«

»Tako, nihče me ne bo spoznal!« je neverjetno odgovarjal vojak, »in vendar, zakaj si me pa ti spoznal na prvi pogled?«

»Hihihi,« je samozavestno pokašljeval možek; »kar vidim jaz, tega tisoč drugih ne opazi. Slišim res ne dobro, a vidim pa kakor lisjak. Sicer pa tudi nič drugega nimam, kakor svoje dobre oči. — Toda, France, saj pride Andrej, ne?« 

»Seveda pride. Razdelili smo se na dva oddelka. Nekaj nas je šlo naprej kot nekaka predstraža; Andrej z glavno četo je pa še zadaj.«

France je hotel govoriti še dalje toda besede so mu zastale v grlu in moral je prenehati. Nekaj časa je molčal, potem je pa nadaljeval otožno:

»Usoda me je odločila v nesrečo. Bog ve, me li Nigana počaka v Krškem! Štefan, nesrečen sem, a ne samo sam, ampak vsakogar, s komur pridem v dotiko, pahnem v nesrečo.«

»France, tega ne verjamem. Ljubi Bog ni nikogar odločil za nesrečo,« ga je tolažil Štefuljček; »nekaj časa nas pač skuša, ko pa enkrat prestanemo poskušnjo, potem nas pa poplača s tem večjim blagoslovom, kakor nam priča Job. Zato le nikdar ne obupati, nikdar ne izgubiti poguma, ampak vedno zaupati na Gospoda. — Da mi boš verjel, da se prav nič ne bojim za tvojo srečo, pazi, France, kaj ti povem: če bi ti na svetu ne imel nobenega prijatelja več, tedaj je in ostane kroparski možek tvoj prijatelj. Name smeš vedno računati in če boš kdaj potreboval pomoči, tedaj veš, na koga se imaš obrati. — Štefuljček zna in premore mnogo.«

V znak prijateljstva in v slovo sta si podala roke.

Drugo jutro je korakal Kroparski možek navsezgodaj iz Bodešič skozi gozd proti Brdom. Ob svitu jutranje zarje se je ustavil na nekem prijaznem gričku pod Špikom in se oziral okrog sebe. Zamislil se je: danes je torej napočil dan, ki prinese kmetu-trpinu zlato svobodo, dan, ki ga reši iz neusmiljenih Hartmanovih in valpetovih rok, danes bo zagospodoval blejskemu kotu nov, dober gospodar, gospod Andrej, ki se že bliža s svojo četo, da pomaga kmetom pregnati kruteža z gradu — in potem bo on sam zapovedoval, on, ki jih bo ljubil in bo imel srce zanje ter jih bo varoval nadlog in jim pomagal v nesreči. — Tako upapolne misli so se porajale v glavi možka, ko je videl, kako natanko so se držali vsi kmetje njegovih navodil za upor, kako je sedaj že vsak na svojem mestu in kako gredo vsi kakor en mož v boj za skupno srečo. Stopil je nekoliko višje in tedaj mu je vsa pokrajina stopila pred oči v vsi svoji mogoči čarobni krasoti ob žarkem jutranjem solncu. Pod njim se je vila po prijazni dolini Bohinjka kakor srebrn pas, ki oklepa devo, ko stopa k poroki in se veseli svoje mladosti, a obenem zre v resno bodočnost; nasproti njemu so se dvigale proti nebu kakor nepremagljiv branik mogočne Karavanke s Stolom, čegar snežnoodeti stožec so lahkotno obdajale bele jutranje meglice. Z nebotičnega pogorja mu je padlo oko na ravnino in se razveseljevalo nad prijaznimi selišči in vasicami, ki so bile posejane kakor dragoceni biseri in dragi kamni na zelenem, deloma še s snegom pokritem prtu narave. In sedaj mu je oko obstalo in se vjelo z naravnim očesom — z blejskim jezerom in dolgo časa je zrlo oko v oko in možek je stal kakor zamaknjen in premišljeval. Čez dokaj časa je zopet dvignil glavo in se ozrl proti zapadu; tedaj pa so se mu prsi dvignile in srce mu je začelo jačje biti, ko je zagledal pred seboj velikana, orjaški Triglav, ki je stal na straži kot čuvaj in kot priča moči gorenjskih kmetov, pa obenem kot porok boljše bodočnosti, Triglav, čegar snežni vrhovi so se ravno kopali v zlatih žarkih jutranjega solnca in se lesketali kot demanti in briljanti, zdaj zopet kot zeleni smaragdi.

»Ljuba, krasna, veličastna je ta pokrajina,« je rekel možek napol glasno sam sebi in dal desnico na oči, da bi se mu ne bliščalo, »in vredna, da se njeni sinovi borimo za svojo svobodo in rešimo svojo in njeno čast.«

Možek je sedel na debelo korenino in takorekoč vsrkaval čarobno pokrajinsko podobo v svojo dušo. Naenkrat je zaslišal petje. Bili so jasni mladeniški glasovi, ki so brzeli po zraku čvrsto in drzno kakor zveneče vodne kapljice, ki skačejo brezskrbno po pečinah, ki so se pa nato odbili na bližnji skali in se potem glasili počasi in mehko kakor žalostinke velikega tedna.

Možek se je ozrl proti oni strani, odkoder so prihajali glasovi, in takoj je zagledal na bližnji skali oboroženega mladeniča s precej dolgimi, bledimi lasmi in z nežnim obrazom, čegar poteze so vendar kazale veliko moč in odločnost.

Mladenič se je oprezno ozrl okoli sebe in ker ni nikogar opazil, je pel dalje, da je veselo in krepko odmevalo po okolici:

»Krasen, krasen dom si moj;
Lepa moja domovina!
Močen, krepek rod je tvoj;
vsa hoji se te tujina!

Če zatira te tiran,
boja če vihar razsaja:
vsakdo rad gre zate v bran,
vsakogar pogum navdaja.«

Štefuljček še ni nikdar čul tako jasnega in polnega mladeniškega glasu. Lahek nasmehljaj je obkroževal njegove ustnice, ko je napeto poslušal nadaljne mladeničeve vrstice:

»Sužnja ti ne boš nikdar,
dokler živ bo en Slovenec;
kmet le tvoj bo gospodar,
on ti spletal zmage venec.

Dvigni narod se krepak,
bič nad tvojim sinom šviga;
neusmiljeni graščak
zdaj roko nad kmetom dviga.

V boj za svobodo sinovi!
Dvigni, kosa se krvava,
da zašije dan ti nov
in še poznih vnukov slava!«

Zadnji glasovi so izginili v dolini. — V Bodeščah je zazvonilo jutranji pozdrav nebes in zemlje Kraljici. Mladenič se je odkril, pokleknil na skalo in molil svojo jutranjo molitev.

Sedaj je možek vstal in šel proti mladeniču. Ko ga je ta ugledal, ga je nekoliko oblila rdečica, ker je mislil, da ga nihče ne opazuje. »Nič se ne sramuj!« ga je pohvalil Štefuljček; »krepak in navdušen bojevnik si, kakor vidim; le tako dalje!«

»Z veseljem zrem v bodočnost,« je odgovoril mladenič, »ker vidim, da bodo zasijali mojim bratom lepši dnevi; rad bi jih učakal, — toda prej bom umrl.«

»Čvrst si in mlad in neustrašeno greš v boj; zato ne smeš govoriti o smrti.«

»In vendar rad umrjem za pravice svojih bratov. Če mi bo nasprotnik v boju porinil meč v srce, bom veselo zavrisnil, prepričan, da umrjem za pravico.«

»Krepak mladenič si, — toda za smrt si vendar še premlad.«

»Pristaš ‚krvave kose‘ se ne sme bati smrti; in tak sem jaz. Pravila nam velevajo: zmagati ali umreti. Boriti se moramo do zadnje kapljice krvi. Če kmet podleže, ne sme noben pristaš ‚krvave kose‘ ostati živ.«

»Kdo te je pa sprejel v ‚krvavo koso‘?«

»Oni stari samotar, ki prebiva v ogljarski koči na Kupljenku.«

»Samotar na Kupljenku,« je zamišljeno ponovil Štefuljček; »povej mi še kako ti je ime!«

Med temi besedami sta pa začula odzgoraj močan žvižg. Mladenič se je zganil, se pokril in hitro rekel:

»Iti moram; potrebujejo me. — Bog vas obvaruj!«

Naglo kakor veverica se je zmuznil mladenič skozi drevje in izginil izpred možkovih oči. — Možek je zmajal z glavo in šel počasi svojo pot naprej. Premišljeval je o ‚krvavi kosi‘: navdušenje, s katerim gredo njeni pristaši v boj, mu je bilo všeč, a njeni načrti so se mu zdeli še vedno preveč neprevidni in preveč drzni.

Možek je šel počasi dalje in prišel na senožeti, kjer je srečal oboroženega vojaka:

»Pozdravljen, Bregar«, mu je klical možek že od daleč; »ravno tebe sem si želel; pa sem se bal, da si se morda kam skril, ker se tako bojiš, da bi te domači ne spoznali; zdaj je pa ravno prav, da sva se srečala.«

»Kaj hočemo sedaj začeti, Štefan Andrej še ni došel s svojo četo. Ali naj ga čakamo?«

»Dokler ne pride Andrej, se pridružite našim bojevnikom. S svetom jih lahko mnogo naučite, zakaj vi ste izurjeni v vojskovanju. Vendar če udarimo, se nikar ne postavljajte v največjo nevarnost — zlasti ne ti — zakaj ti se moraš ozirati še na druge razmere.«

Pri teh možkovih besedah je padla temna senca na vojakovo obličje. — Nekaj časa je žalostno razmišljal, potem pa je rekel napol glasno:

»Ah, da, Nigana me skrbi. — Ko smo odšli iz Krškega, jo žal nisem mogel obiskati in ji povedati, kdaj se vrnem.«

»Vse skrbi moramo prepustiti ljubemu Bogu«, je pristavil nato Štefuljček z resnim obrazom; »On ve, zakaj nam pošlje težave in skrbi, On pa tudi more vse obrniti na dobro.«

»Štefan, ti nekaj veš, kar mi zakrivaš«, je ves vznemirjen kriknil vojak; »tvoje poteze na obrazu razodevajo nesrečo. Vendar — lepo te prosim — nič mi ne zakrivaj! Povej mi vse, naj bo karkoli hoče, na vse sem pripravljen.«

»Res vem nekaj novega«, je sedaj pristavil možek bolj mirno, »toda tako hudo pa zopet ni.«

»Povej, prosim te, povej mi vse!« ga je nestrpno priganjal vojak; »če mi kaj zakriješ, bom še bolj nemiren in nesrečen.«

»Nigana je ušla pri trgovcu Štroblju«, je povedal možek resno, pa mirno.

»Sem si mislil, da boj kaj takega. Povej, kako je ušla!«

Možek je začel pripovedovati mirno in premišljeno:

»Odkar si zapustil Krško in več nisi mogel obiskati Nigane, je zopet postala vsa drugačna; kar naenkrat se je popolnoma izpremenila. Štrobelj je pravil, kako je včasih jokala cele dneve, a potem se je nenadoma zopet začela smejati, kakor bi ji bilo srce kipelo največjega veselja. Prigovarjali so ji in jo tolažili, a za vse take besede je ostala gluha. Na vse mogoče načine so jo poskušali prepričati, da ti ne moreš zapustiti svoje službe; a vse zaman. Kdor le hoče, je odgovarjala, lahko stori vse. Zadnji teden je postala še prav posebno čudna; polastila se jo je neka čudna naglica in nepokoj, če jo je kdo nagovoril, je divje krožila oči, nemirno tekala od okna do okna, včasih pri oknu nekoliko postala, se zamišljeno ozrla skozi okno na prosto, a kakor obstreljena zver zopet bliskoma odskočila in tekala dalje po sobi od kota do kota. Ko je pa izvedela, da si ti s svojimi tovariši zapustil mesto, tedaj jo je obšla neka velika strast in razburjenost, kakor še nikoli prej. Zagotavljali so ji, da se kmalu vrnete in da nisi šel dalje kakor kvečjemu do Ljubljane. Pa vse to je le povečalo njeno blaznost in neprestano je kričala: »V Ljubljano, v Ljubljano in na Gorenjsko!« — — Slednjič se je pa nekega dne nenadoma čudovito pomirila in ostala do večera v svoji sobi. Ko se je pa zvečerilo in gospodarja in gospodinje slučajno ni bilo doma, je podarila najmlajšima Štrobljevima otrokoma bisere in drage kamne — in potem je izginila.«

»Jezus, Marija!« je zakričal Bregar, »torej namerava nekaj strašnega, gotovo je že tu v obližini! — — Ali še kaj veš, Štefan? Povej! Govori!«

»Na Kamnjeku in v okolici zopet straši črna žena,« je pristavil možek kolikor mogoče mirno; »toda ne boj se! Zalka in otrok sta na varnem, nič se jima ne more pripetiti. — Predvčerajšnjim so jo prepodili od tvoje hiše Gorjanci in Anželj; in včeraj je zopet zasledovala nekaj vojakov.«

»Katere?« je burno vprašal France.

»Bilo je šest tvojih tovarišev, ki so s teboj vred prišli iz Krškega. Šli so na Brda in tedaj so opazili za seboj črno ženo.«

»Vse se vjema,« je bridko vzdihoval Bregar; »Nigana gotovo misli, da sem med onimi vojaki tudi jaz in da sem zopet šel k Zalki ... Na Brda moram iti — takoj — takoj, da zabranim najhujše zlo, največjo nesrečo, če ne bo že prepozno.« Pri teh besedah je France nemo zrl v tla kakor okamenel in sapa mu je zastajala v prsih.

»France, bodi pameten, pomiri se!« ga je pomirjevalno pogovarjal krošnjar; »vsa tvoja, skrb je nepotrebna! Zalka in otrok sta strogo zavarovana. Poslal sem Pušavca iz Bodešič in Grahka s Sela nalašč zato na Brda in jima zapovedal, naj pazita na Zalko in otroka, naj ju varujeta, ker sta v nevarnosti pred črno ženo. — Zalko stražijo krepki možje, ki jo niti za trenotek ne bodo izpustili izpred oči.«

»Hvala ti tisočera za tvojo skrb in previdnost, Štefan,« mu je odgovoril France s tresočim glasom še vedno razburjen; »pa vendar moram tjakaj, na Brda, in sicer nemudoma, takoj! Dokler se Nigana ne bo sama prepričala, da je vsa njena ljubosumnost brez podlage, bo za Zalko še vedno obstajala nevarnost. Štefan, ne poznaš še popolnoma ciganov. Njihova strast je strašna, nedopovedljiva, zviti so in iznadljivi, da bi si ne mogel misliti, in v svojih maščevalnih naklepih so tako drzni in odločni, da premagajo vse zapreke.

Sredi iz utrdbe, iz zidovja, da, iz srede urejene čete si poiščejo in v zamejo svoj plen. — Niti za renotek se ne smem več obotavljati, marveč takoj moram na Brda, takoj!«

»Če je tako, grem s teboj, France; sam ne smeš iti, brezpogojno ne.«

»Hvaležen ti bom za spremstvo. Gotovo bom potreboval tvojega sveta in tvoje pomoči.«

Bregar je bil mrzlično razburjen in je neprestano silil, da morata takoj oditi. To pa krošnjarju ni bilo povsem všeč. Najprej se je treba z jedjo pokrepčati, tako je določil Štefuljček, potem bodeta lahko toliko hitreje korakala.

France je le s težavo brzdal svojo nepotrpežljivost in nestrpnost; ker je pa uvidel, da je nazadnje vendar še najbolje, da se ukloni modrosti in previdnosti Kroparskega možka, se je pokoril njegovim odredbam.

Ker se je možek še vedno obotavljal, ga je France še silne je priganjal, rekoč:

»Štefan, hitiva; skoro obupujem, da bi se vse srečno izteklo. Kar noče mi iz glave misel, da se pripravlja strašna nesreča — in midva bova prišla prepozno, ah, prepozno — in moje slutnje me ne varajo.«

»Tvoje slutnje so samo izrodki strahu in prevelike skrbi ... Počasi in gotovo je vsepovsod boljše, kakor nepremišljeno in slepo; če namreč človek v važnih rečeh ravna neprevidno in prehitro, se lahko vjame v zanjke, iz katerih ga živ krst več ne more rešiti.«

Med takim razmotrivanjem sta korakala precej hitro proti cilju. Ravno sta dospela na obronke gozda pod Kamnjekom, ko zaslišita raz skalnih špikovih sten precej močan krik, ki je odmeval močneje. Možek je nekaj časa napeto poslušal, na to je splezal na bližnji mecesen, prislužkaval nekaj časa in ko je spoznal glasove, je bil zopet hitro kakor veverica na tleh, zapovedal Francetu, naj ga počaka nekaj minut in potem je odšel proti smeri, odkoder so prihajali glasovi.

Tako je ostal France nekaj časa sam; srepo je zrl v daljavo, po glavi so se mu podile strašne misli in slutnje, domišljija mu je slikala v najrazličnejših podobah nesrečo, ki ga utegne zadeti. Tako je stal nemo, v strašnih dušnih bolestih; sapa mu je zastajala v grlu, srce se mu je krčilo in trgalo.

Štefuljček se je kmalu vrnil in predramil vsega bledega in prepadenega Franceta. Ko ga je ta opazil, ni mogel več premagati svoje nestrpnosti.

»Lepo te prosim, Štefan; za božjo voljo te prosim,« je zakričal, da se je močno razleglo, »hiti, hitiva, sicer bo vse zamujeno!«

V naslednjem trenotku je možek že stal tik ob Francetu in hitrih korakov sta šla naprej. — Iz Bohinja sem so se nad Triglavom podili v grozotnih podobah črni oblaki. Triglavovi ledeniki so se kadili od megle, kakor bi goreli; snežniki so se zdaj pa zdaj že pokazali v strašnem žveplenem ognju, kadar je kak solnčni žarek mogel prodreti goste oblake; po planinah so se preganjale težke, debele meglene pošasti, katere je podil močan veter, dokler jih ni ob kaki skali razcepil in razdrobil na tisoče koscev, ki so se pa kmalu zopet združili, se podili dalje in zelenim livadam pod seboj dajali strahovito bledo barvo.

»France, navsezadnje naju še doleti nevihta, preden bova na Brdih,« je prekinil molk možek.

»Strašno mi je tesno pri srcu,« je pristavil France, ne meneč se za vremenske pojave; »vedno bolj slutim, da bova prišla prepozno; — v vratu me boga kar zadušiti. Le naprej! hitiva! naprej!«

Možek je ubogal in še bolj sta podvizala korake. — — Zdaj je naenkrat začel pihati močan sever, ki je hitro pognal oblake nazaj proti Bohinju. Le par iskrih bliskov je švignilo, mogočno je odmevalo gromenje med skalnimi pečinami — in zopet je bilo vse mirno; nevihta je odšla proti jugu.

Ko sta tako šla naprej, je pripovedoval možek o varnostnih naredbah, katere so za slučaj kakega hujšega spopada napravili za žene in otroke; povedal mu je, kako so jih varno spravili v jamo pri »Slepem Bogu« in jih zastražili. Povedal mu je tudi, da je poprej v gozdu govoril z voditelji kmetov, ki so mu naznanili, da se upor začenja, da ravnokar odhaja četa bojevnikov na grad, zahtevat svojih pravic. — Bregar ga je pazljivo poslušal, a ga še bolj mrzlično priganjal, naj hitita.

Že sta se bližala cilju. Francetu je začelo srce hitreje biti in v glavi mu je domišljija vsiljevala strašno, zagonetno vprašanje: kaj bo? — Tudi v možkovem srcu je bilo mnogo skrbi.

Le še nizek grič ju je ločil od Brdi. Tedaj je pa naenkrat oba popotnika zaščegetalo v nosu, začutila sta čuden vzduh in zdaj je švignil izza grička ognjeni jezik.

»Bog se nas usmili, tu zadaj gori,« je zakričal France, »to je na Brdih! na Brdih gori —!«

Tedaj sta drvila kar najhitreje mogoče na grič, kjer sta lahko videla na Brda. — Obstala sta kakor okamnela.

Nova Bregarjeva hiša je bila vsa v ognju. Ognjeni plameni so ravno že škodoželjno oblizavali streho. Slišala sta, kako je prasketalo in pokalo, ko so se lomili goreči tramovi, in vse to je strašno odmevalo v Bregarjevem srcu človeka nista opazila nobenega pri ognju.

»To je Niganino delo, — — — prepozna sva,« je skoro nezavestno šepetal France; — nato je pa divje zakričal:

»O Zalka! Zalka! O moje detel Francek! ... Štefan, pojdi, pojdi! Nemara se da še kaj rešiti.«

»Zalka in otrok sta že zdavnej na varnem v votlini na Špiku,« je kričal možek in obenem prijel Franceta za roko ter ga zadrževal.

»Hočem gotovosti, prepričati se moram, se moram!« je jokaje tarnal Bregar.

V istem trenotku sta pa zaslišala z najskrajnejšega Špikovega robu dolgo zategnjen, zamolkel glas, ki se je razlegal kakor tulenje močnega bivola, in razločila sta pretrgane besede:

»Hoooo — sovražnik na Špiku — — na Špiku — — na Špiku — sovražnik sovražnik!«

Grozni glasovi so še vedno zamolklo odmevali od špikovih sten in se polagoma tajno poizgubljali v gozdu ob Savi, tedaj pa je naenkrat zadonel od nasprotne strani, prihajajoč od Bodešič sem, močan in pretresujoč glas, ki je šel skozi mozeg in kosti, zdaj ogromno naraščal, zdaj zopet padal — bil je glas roga, in temu je sledilo več kot deset človeških glasov kakor v koru se menjavajoč:

»Sovražnik na Špiku — na Špiku — sovražnik — sovražnik — na Špiku.«

Na Špiku je vladala grozna zmešnjava, vsi so kričali zmedeno, da ni bilo mogoče razumeti nobene besede; izmed splošnega krika se je pa zdajinzdaj začulo v srce segajoče jadikovanje in zdihovanje obupanih žena in pretresljivo jokanje prestrašenih otrok. Nekaj strašnega je bilo poslušati te glasove, ki so pričali, kako strašno trpe žene boječ se za svoje, kako se jim trga srce. — — — Ker je bila že tema, se je dobro razločil ogenj, katerega je zakurila straža kmetiških bojevnikov v Bodešičah, ki je pa že pojemal. Na Brdih se je ogenj še enkrat škodoželjno ovil Bregarjeve hiše in jo popolnoma vpepelil.

»Jezus, Marija, Jožef, nekaj strašnega se godi! Vse je izgubljeno! Bog se nas usmilil« je vzdihnil kroparski moželk.

Bregar je stal kakor okamenel, ves bled in prestrašen; srepo je zrl predse in se ni mogel ganiti z mesta. — Tedaj se je pa posvetilo na špikovih vrhovih: en ogenj, dva — pet — in še več — in še strašnejše se je oglasil glas roga in še groznejše je odmeval od sten in brzel tuleče po dobravah in gozdih.

Na Špiku, tam kjer je pač moral biti vhod v votlino »pri slepem Bogu«, se je nekaj zasvetilo — kmalu je zopet ugasnilo, a potem zopet nekoliko močneje vzplamtelo. — — — Tedaj pa nagloma kakor blisk — ves Špik je bil v ognju; — bilo je, kakor bi se odprlo ognjenikovo žrelo in kakor bi hotel ves pekel naenkrat privreli na dan z vso svojo sovražno močjo in silo, strašno je žarela goreča gora — — — zdaj so se potresla tla — nemudoma je sledil grozoten pok — in gromenje in pokanje in bobnenje, kakor bi se gore prevračevale druga na drugo in kakor bi se podirala zemlja.

»Bog jim bodi milostljiv in usmiljen!« je molil možek kleče poleg Bregarja; ta je stal tresoč se po vsem životu in kakor zamaknjen upiral pogled tja na Špik, odkoder se je dvigal proti nebu temnordečkast oblak, medtem ko so se s Špikovih vrhov valili nizdol debeli kamni, odskakovali čez peči in stene, se razdrahljali in kakor sovražna vojska brzeli v nižino. — —

Bobnenje in gromenje je polagoma ponehavalo in vmes so se že razločevali obupni kriki in klici. Zopet je začelo lahno šumeti, kakor bi se sprožila cela reka peska in drobnega kamenja in drvita čez pečine. Ves Špik je bil razsvetljen; eksplozija je vnela dve suhi smreki in nekaj zelenih mecesnov, ki so potem razsvetljevali vso okolico. Tam zadaj so mejile razsvetljeno pokrajino visoke in vitke jelke, katerim je nočni soj gorečega drevja dajal posebno tajinstveno ter čarobno barvo in obliko, tako da se je zdelo, da strahovi stražijo nesrečno prizorišče. Še strašnejše so pa doneli v temno noč obupni klici zbeganih bojevnikov, obupanih žena in prestrašene dece.

Bregar in Štefuljček sta še vedno stala tiho in nemo; misliti nista mogla ničesar, še manj pa govoriti; le ena misel jima je begala po glavi: strašno, strašno in ta jima je povedala vse. — Ko sta se čez nekaj časa zopet nekoliko zavedla, je začel France žalostno vzdihovati:

»Gorje, grozno je, strašno! Vsi so izgubljeni! Vsi — ah, vsi! — — — Pojdi, Štefan, hitiva in poglejva, nemara še lahko kaj rešiva ... ‚Pri slepem Bogu‘ so gotovo vsi mrtvi.«

»Tega bi jaz ne trdil,« je odgovoril možek, »tistim, ki so bili v votlini, se gotovo ni nič hudega prigodilo; pač pa potrebujejo nujne pomoči težko ranjeni vojaki, kar jih je še živih; ali slišiš, kako vzdihujejo in tarnajo? Podvizajva korake!«

Nemudoma sta odhitela nazaj proti Špiku in tekla, kolikor so jima dopuščale noge in svet.

»Pušavec, ali si ti?« je klical mož že od daleč, »zdaj je ‚mrtvaški mostič‘ gotovo šel v zrak. — Grozno! grozno! ... Saj je pa tudi že zadnji čas; — mislil sem, da je smodnik najbrž postal moker in da se ne bo hotel vneti, le še eno ali dve minuti naj bi se ne bilo vnelo, pa bi bil sovražnik prišel v votlino — in potem gorje ženam!«

»Pušavca ni tukaj,« se mu je v odgovor oglasil Kroparski možek, »pač pa sta tukaj dva dobra prijatelja, jaz in neki vojak, ki je prišel nam pomagat.«

»Ah — Kroparski možek!« je rekel prvi, »pozdravljam! — Si-li videl, kako je smodnik odnesel ‚mrtvaški mostič‘ v zrak? Kaj ne, to je bilo zares nekaj strašnega?«

»Da, nedopovedljivo grozno je bilo; toda na nesrečnem kraju gotovo leži mnogo ranjenih, napol mrtvih in razmesarjenih vojakov, ki si sami ne morejo prav nič pomagati; tem moramo pomagati, kolikor je v naši moči in kar najhitreje moremo; povej, kdo si vendar? Ne poznam te.«

»Za prvega hlapca služim pri Anželju; pa sem šele od sv. treh Kraljev tukaj. Doma sem pa v Bohinju.«

»Toda kako pa je sovražnik mogel priti na Špik? In kje so graščinski dobili pomoč? Ali jih je mnogo prišlo? — Že niste dobro pazili, sicer bi jih morali opaziti, ko so se bližali iz Bodešič sem k stezi, ki vodi k »mrtvaškemu mostiču«. Ali niste imeli nič straže?«

»Seveda smo imeli stražo, toda sovražniki niso graščinski, ampak — Turki, ki — — — «

»Turki! — Bog se nas usmili,« je globoko vzdihnil France in se zamislil.

»Turški pesjani?! — Ali je resnica? — O sveti križ božji!« je pristavil ves prestrašen možek.

»Da, Turki; Bog nas varuj te strašne nesreče! — Mi smo imeli straže razpostavljene na vseh opasnih krajih, kjer smo mislili, da utegnejo priti graščinski. Ženske in otroke smo varno zastražili v votlini, vsi naši bojevniki so čakali pripravljeni, da udarijo na sovražnika ali da se zaženo proti gradu. Tedaj je pa prišel sovražnik, katerega se nismo nadejali, z Brd po opolzki senožeti in se potem po ozki stezici tiho in oprezno bližal »mrtvaškemu mostiču«. — Pesjani so prišli po cesti iz Badovljice. Okoli mesta je morala že strašno teči kri. Bog se usmili vseh, katere zadene ta povoden! — Glavna njihova četa je gotovo še ostala v Radovljici ali pa je šla proti Dolini, zakaj na Bled je prišel le ne posebno velik oddelek, navadno pa Turki poplavljalo v velikih množicah. Kakih šestdeset se jih je priplazilo po stezi; ti so vsekakor hoteli napasti naše pri votlini; so jih pač morali na kak način izvohati, saj pravijo, da ima Turek dober nos.«

»Ali so jih skozi Brda kar tako pustili mimo iti?« je vprašal Štefuljček.

»Pustili? Kdo pa naj bi jim branil? — Mlajši so vsi oboroženi pri naših četah, žene in otroci so v votlini; kar jih je na še ostalo doma, so se na samoposebi umevno zbali take množice turških tako groznih vojakov. In pa, ker so prišli tako nenadoma in nepričakovano, nihče ni mogel razmišljati, kako bi se jim ustavil.«

»Kdo pa je prvi opazil, da so Turki tu in da se bližajo Špiku,« je zopet radovedno vprašal možek.

»Jaz sem opazil,« je odgovoril hlapec; »splezal sem namreč na ono visoko jelko tam ob Bregarjevi hiši, da bi se nekoliko ozrl po okolici, kaj se godi. Ko sem tako že kake pol ure ogledoval okoli sebe, sem naenkrat opazil, da se je v Bregarjevi hiši začelo močno kaditi in da so vsa okna postajala svetla in vedno svetlejša. To se mi je pa precej čudno zdelo, ker sem dobro vedel, da pri Bregarju ni nikogar doma ...«

»Kje pa so Bregarjevi?« ga je nagloma prekinil France, ki doslej ni zinil besedice, ampak le zamišljeno poslušal ves pogovor in nestrpno čakal, kdaj ho slišal kaj o svojih.

»Kje da so Bregarjevi?« je začudeno pogledal hlapec in nekoliko pomislil; »čakaj; Zalka, njena sestra in otrok so šli že danes opoldne v votlino pri »slepem Bogu«, kjer so z drugimi ženskami vred popolnoma na varnem.«

»Hvala in čast Bogu!« je stokal France.

Hlapec ga je začudeno pogledoval in opazoval, toda Štefuljček ga je zopet silil:

»Pripoveduj vendar naprej in ne pusti se preveč motiti; — — — torej v Bregarjevi hiši je gorelo; kaj se je zgodilo pozneje? Povej vendar!«

»Brž ko sem opazil, da res gori, sem hotel hitro splezati na tla in sklicati ljudi skupaj, da bi gasili ...«

»Kako pa je vendar ogenj nastal?« ga je vmes vprašal France.

»Tega jaz sicer ne vem — ampak mislim si lahko. — ‚Črna žena‘ je bila zopet tu.«

»Kaj? Črna žena?« je kričal France tako glasno, da ga je hlapec začudeno opazoval in premišljeval, kaj mu neki je, da se je tako vznemiril.

»Pripoveduj vendar nadalje!« ga je nevoljno priganjal Kroparski možek, »nimamo časa, da bi dolgo čenčali prazne stvari. — Povej torej, kar veš!«

»Kakor rečeno,« je začel hlapec pripovedovati obširno, »sedel sem na drevesu in se oziral okrog sebe; ko sem opazil ogenj v Bregarjevi hiši, sem hotel naglo splezati z drevesa in klicati na pomoč; tedaj pa se je začela naenkrat pomikati po travniku sem — dolga, črna črta; nekaterikrat mi je prišel na uho žvenket sabelj in mečev. —

»Jezus, Marija, sovražniki gredo — to so Turki!« sem si mislil sam pri sebi, in res nisem se motil. Ko so sovražniki opazili ogenj, so namah obstali in sicer ravno pod mojim drevesom. Stvar se jim je zdela sumljiva; zato je njihov poveljnik poslal pet ali šest mož k požaru, ki naj bi skrbno preiskali, če jim ni morda na ta način nastavljena past, ki bi jih tirala v gotovo pogubo. Vohuni so odšli in kmalu na to sem zaslišal od tam glasen krik — in potem so privedli ti poslanci s pogorišča — »Črno ženo«. Morala je pač biti skrita nekje blizu Bregarjeve hiše. Njen obraz je bil ogljenočrn, oblečena je pa bila v dolg, popolnoma bel plašč. Poveljnik jo je vprašal, kdo da je in kaj hoče tukaj. Tedaj je pa žena bliskoma vrgla svoj plašč na tla, potegnila nekaj črnega z obraza — in iz črne žene je naenkrat postal vojak v popolni turški vojaški opravi. Pa bila je žena, zakaj njen glas jo je razodeval kot tako. Vsega sicer nisem mogel razumeti, kar je povedala, ampak toliko sem si pa zapomnil, da so jo njeni lastni ljudje ukanili in izdali ter da se zato hoče sama zdaj nad njimi maščevati in jih tudi izdati. — Ne morem si misliti drugače, kakor da je bila nora. — Nato je popolnoma prav pripovedovala poveljniku, da je na Špiku neka votlina, v kateri so skrite žene in otroci in katero neprestano stražijo neustrašeni gorjanski bojevniki; povedala je tudi, da imajo tam shranjenega mnogo smodnika in da imajo na vrhu Špika pripravljenega mnogo kamenja, katero bodo jutri valili na graščinske, zoper katere so ravnokar začeli punt. — Zadnje je seveda izmišljeno. — Nadalje je pripovedovala žena, da pelje odtod na Špik steza, ki pa je precej ozka in nevarna, a pripelje nazadnje čez drzno zgrajen lesen mostič tik pred votlino; zdaj ponoči bodo prav lahko in neopaženo prišli čez ta mostič, ker se jih nihče ne bo nadejal. Tako jih bodo presenetili in brez nevarnosti vzeli to skrito gnezdo. — Poveljnik izprva ženi ni mogel kaj verjeti, marveč se je celo bal, da, vse to utegne biti le zvijača, ki bi ga izvabila v gotovo pogubo. Tedaj pa je žena zakričala na vse grlo, da hoče sama iti naprej in jim kazati pot in če ne bo vse tako, kakor jim je povedala, jo smejo vsak trenotek usmrtiti ... Precej dolgo so se posvetovali in ugibali, kaj naj store. A glej, zdaj je potegnila čudna postava poveljnika na stran in mu nekaj časa tiho šepetala na uho. — Rad bi bil slišal, kaj mu je povedala tako skrivnostno; toda nisem se smel ganiti, da bi me ne opazili. — Tedaj pa je naenkrat dal poveljnik znamenje za odhod in potem so odšli vsi — popolnoma tiho in skrivnostno — mladi vojak ali bolje rečeno »črna žena« naprej in poleg nje poveljnik ... Brž ko je izginil za gričem zadnji turški vojak, sem zdrčal z drevesa hitro kakor veverica in potem tekel skozi gozd proti Špiku kar so me nesle noge. — A bila je slaba pot in zato sem le počasi prišel naprej. Nameraval sem sprožiti s Špika debele kamene, ki naj bi razrušili »mrtvaški mostič«. Toda nisem mogel splezati tako daleč med skalovje, da bi dosegel s kamenjem mostič. Ko sem tako ugibal semintja, kako bi mogel svojim najhitreje in najuspešneje pomagati, se je pa že pomikal črni sprevod globoko pod menoj proti mostu. Ni mi preostajalo drugo sredstvo, kakor, da sem kričal na vse grlo. Ko so sovražniki zaslišali moje kričanje, so začeli teči, da bi tem hitreje dospeli na most. — Tedaj so pa že opazili sovražnika tudi pred votlino. Grozotno se je oglasil rog in naznanjal, da se bliža sovražnik. Strašno sem bil razburjen ob teh trenotkih, strah me je bilo in par minut se mi je zdelo dolgih kakor cela večnost. — Toda hvala in čast Bogu! Naenkrat se je posvetilo — in zagromelo! Vsa stena se je potresla in kmalu bi bil tudi jaz padel v nižino. Mimo glave mi je sfrčal hitro kakor veter debel kamen in še preden sem se zavedel svoje nevarnosti, je bil že v nižini. — Hvala Bogu! Gorjanci so pravočasno opazili nevarnost in zato pognali »mrtvaški mostič« v zrak. Večina sovražnikov je bila pa že na mostu in zdaj ležijo mrtvi tam spodaj.«

Bregar je sledil z mrzlično napetostjo hlapčevim besedam, zdajpazdaj se je stresel na vsem životu kakor šiba na vodi in globoko, pa pritajeno vzdihnil. Slednjič pa je zakričal kakor smrtnozadet:

»In tudi Nigana je mrtva! Nesrečna — uboga žena — Nigana! Nigana!«

»Ali si mar poznal »črno ženo«?« ga je radovedno in začudeno vpraševal hlapec.

»Ah, kako naj bi jo poznal?« je odgovoril namesto Bregarja Štefuljček; »grozni dogodek ga je tako razburil, da se ne more več dodobra zavedati. — Pojdi hitro v Bodešče in sosednje vasi in pripelji s seboj ljudi kar jih je še doma. Gotovo je še nekaj turških vojakov pod mostom pri življenju, ki pa se zvijajo v strašnih mukah; krščanska ljubezen zahteva, da jih ne smemo pustiti brez pomoči, saj so ljudje. Pa tudi naši v votlini potrebujejo gotovo pomoči, ker so morali prestati toliko strahu.«

»Iz Bodešič bodo gotovo prišli sami, saj so slišali to strašno gromenje,« je pristavil hlapec in se obenem nezaupno ozrl na Bregarja. Ni se dal preslepiti Štefuljčicu, marveč je bil popolnoma prepričan, da mora biti tuji vojak v neki zvezi s »črno ženo«.

»Pa bodo prišli s praznimi rokami. Pojdi in povej jim, naj prineso vina in obvez,« ga je silil možek, da bi ga odstranil za nekaj časa.

Hlapec je ubogal in se takoj pripravil za odhod, a poprej se je še enkrat sumljivo ozrl na Franceta. Kakor hitro jima je pa izginil izpred oči, je začel France krčevito prositi Štefuljčka:

»Pojdi, Štefan, pomagaj mi poiskati Nigano — morava jo najti!«

»Brezuspešno bo to delo, France,« mu je žalostno odgovoril Štefuljček. »Nigana, nesrečna Nigana, gotovo ni več med živimi.«

»Ni — več — med — živimi!« je stokal jecljajoč France. — »Nigana! — Nigana! — Toda moram dol! — vsaj nekaj moram najti še od nje.«

»Bodi previden, ljubi prijatelj!« ga je prosil možek, »vsekakor so še turški vojaki na poti, zakaj vsi gotovo niso mogli na most; ko so videli tako strašen konec svojih tovarišev, gotovo kar pihajo od jeze in maščevalnosti in zato bi ne bilo prijetno za tistega, ki bi jim prišel v roke.«

»Za Boga! — vedno sama previdnost! Iz same previdnosti in obotavljanja sva prišla prepozno. Zdaj me ne zadržuj več, sam grem — vojak ne pozna strahu.«

»Čakaj, grem s teboj! Bregar, kot bojazljivca ali omahljivca me nisi mogel nikdar spoznati; toda previdnost in pogum sta dve sestri, ki se morata vedno vzajemno podpbrati.«

Oba sta tekla hitrih nog proti kraju groze. Ko sta se začela bližati po vedno bolj ozki in nevarni stezi v skalovju in mostiču, je možek naenkrat potegnil Franceta, ki je korakal pred njim, nazaj in zašepetal na uho:

»Čuj, nekdo vpije!«

V naslednjem trenotku sta zaslišala precej blizu glas:

»Stoj! kdo tu?«

»Grahek s Sela,« je odgovoril drug glas.

»Kje so Turki?«

»Večinoma leže mrtvi pod »mrtvaškim mostičem« pod Špikom. Drugi so pa grozno prestrašeni odhiteli nazaj proti Radovljici. Ravno sem stal na straži blizu ceste in sem jih videl, kako so tekli mimo — dvajset mož sem jih naštel, — lahko bi bil tega ali onega udaril z mečem, pa se mi je preveč tresla roka, nekoliko so se mi pa beguni tudi smilili.«

»In kam so šli potem?«

»V Radovljici se bodo gotovo priklopih ostalim svojim četam in potem bodo skupaj šli proti Dolini. Bog nas varuj, strašno bo še tekla kril Premalo nas je, da bi udarili za njimi. — Od kod pa prihajaš ti?«

»Z Jelovice sem prišel. Ker dolgo nismo nič slišali in nobenega povelja dobili, so mi rekli, naj grem nekoliko pogledat, kaj se godi.«

»Potem pa pojdi zopet nazaj na Jelovico in povej, kaj se je zgodilo. — Zdaj lahko počivajo. Ponoči se ne bo ničesar zgodilo. Sicer pa imamo dobre straže. Če se ganejo graščinski ali če zopet pridejo Turki, bodo takoj začeli goreti kresovi — na to se smete zanesti.«

»Kaj pa bo z ženami in otroki v votlini »pri slepem Bogu«? strašno vzdihujejo in tarnajo.«

»Tem se ni zgodilo nič žalega, pa tudi nobene nevarnosti ni več zanje. Odkar je zletel most v zrak, ne pride noben sovražnik več na steno. V božjem imenu naj mirno čakajo, da se stvar poleže in razreši, potem jih bomo pa šli iskat. — Toda mudi se mi; lahko noč!«

Poslušaj me, Grahek — gotovo je pod mostom mnogo ranjencev, ki še niso mrtvi, ali naj te pustimo kar tako trpeti?«

»Večina se jih gotovo nič več ne zaveda; posamezni so gotovo še živi, toda ne moremo jim pomagati, ker nimamo ljudi pri rokah. Morda pošljem s Sela pomoč.«

Bregar in njegov spremljevalec sta stala nepremično in nategovala ušesa, da bi ne prezrla nobene besedice glasnega pogovora, ki je bil tudi za njiju velikega pomena. Potem sta se pa zamislila; dolgo in nepremično sta stala drug poleg drugega in srepo zrla v tla; kakor sanje so se jima dozdevali vsi strašni dogodki, ki so se ravnokar liki bliski hitro vrstili drug za drugim neposredno pred njima in se tako škodoželjno poigravali z njuno in njima najdražjih usodo: in vendar — jasno sta spoznala, da je vse to resnica, strašna resnica; — — kakor grozotne pravljice o povodnjem možu ali o zakleti kraljičini, katere jima je pripovedoval še kot otrokom ljubeznivi dedek na gorkem zapečku ob dolgih zimskih večerih, so se jima zdeli vsi ti strašni in dolgi trenutki, ob katerih sta prestala toliko groze in strahu: in vendar nista si mogla utajiti, da je vse to resnica in ne bajka in ne pravljica, resnica, ki obsega njiju lastno usodo in nesrečo; — in zopet se jima je zdelo, da jima je solnce sreče iz nagajivosti in za trenotek zašlo za oblake, da bi potem toliko svetlejše in lepše posijalo: toda kaj, ko si sama nista mogla verjeti, ker sta vendar videla pred seboj z lastnimi očmi strašno zlo in gorje — resnično, ker sta si morala priznati, da so oblaki nesreče predebeli in pretemni, kakor da bi jih mogli prodreti še tako gorki in svetli solnčni žarki.

Tisoč strašnih misli se jima je podilo po glavi; tisoč in še več groznih skrbi jima je leglo na utrujeno čelo in ju presunilo v dno duše. In iz tega morja misli in skrbi se je izvil Štefuljčku zdajpazdaj napol glasan, pritajen vzdih, izrazujoč notranje bolesti in poln hrepenenja po utehi, in njegove ustnice so rahlo, pa čuvstveno zašepetale: ‚Bog nam pomagaj!‘ Kakor odgovor ali kakor odmev pa je sledil Francetov napol umirajoči mrki glas: »Gospod, reši jo!' ki pa se je kmalu poživil v krepkejši, vsaj nekoliko še upajoči vzdih: ‚Nigana — še živiš?‘ In zopet sta molčala in mislila dalje.

Kroparški možek je že gledal v duhu srečo in veselje svojih bratov, kmetov-trpinov, videl je vnaprej njihovo zmago, svobodo; novo življenje; a sedaj: ravno se je svitala zarja boljše bodočnosti, ravno je hotel napočiti dan zmagoslavnega hoja, — pa je nenadoma pridrvil še temnejši oblak, ki je žugal uničiti vse, ne samo imetje in svobodo, marveč celo življenje. In tako se je združila nad ubogega trpina vsa nesreča; kadar so namreč v prejšnih časih naznanjali kresovi bližajočo se turško povodenj, tedaj je hitelo ljudstvo v grad, iskat zavetja in obrambe, tu so bili varni pred sovražnikom. A zdaj: po gričih in gorah so zaplamteli kresovi, hoteč naznanjati veselja in radosti dan; toda nehote so morali biti i zdaj znaniki turškega navala. In kmetje, vsi obupani, si niso mogli iskati obrambe v gradu — pri svojem sovražniku —, marveč so se vsi obupani — v strahu pred dvojnim sovražnikom — razkropili po gozdovih. Res so Turki že odšli, toda bogve, kaj še pride. — Taki občutki so navdajali možka, ki je iskreno ljubil svoje rojake, za katero je bil pripravljen storiti vse.

V Bregarjevi glavi so se pa kar bliskoma vrstile grozne slike: strašni pok, ogenj v njegovi lastni hiši, Nigana.

Nič več ni mogel misliti. Ko je videl, da se je tudi Štefuljček v zdramil, je rekel proseče:

»Štefan, pojdiva naprej, da najdeva Nigano!«

Sočutno sta se ozrla drug drugemu v oči in obema je kanila iz oči grenka solza bridkosti in žalosti. Nato sta šla dalje.

Turkov se nista več bala, zakaj vedela sta, da so vsi, kar jih je ostalo še živih, odšli nazaj proti Radovljici; zato sta toliko bolj podvizala korake, da bi tem preje dospela do mrtvaškega mostiča.

Ko je smodnik raznesel most, se je vnelo na Špiku mnogo dreves, ki so gorela še zdaj in pošiljala proti nebu velike plamene, tako da je bila razsvetljena vsa stena. V presledkih so škripajoče odpadali žareči odgorki in drvili čez pečine, svetel oblak ognjenih isker se je samovoljno poigraval ob skalovju kakor ravno toliko kresnic ob poletnih večerih, na korenine se je pa debelo vlegal pepel. Iskre in odgorki so polagoma vžgali paberke in suho vejevje, ki je ležalo po tleh in zdaj se je pokazal tu zdaj tam nov plamen, nov ogenj, tako da se je polagoma videlo, kakor bi gorel ves Špik. K sreči je še o pravem času potegnil krepek zahodni veter, ki je odpihal zaduhli dim proti vzhodu in tako rešil vse, kar jih je bilo v votlini; zakaj sicer bi se bili gotovo zadušili.

Moža sta hitela dalje po stezi. Nič več nista imela časa, da bi opazovala grozotno-veličastne prizore, ki jih je nudil goreči Špik. Že sta dohitela prve sledove razdejanja in nesreče. In odslej se jima je nudil ob vsakem koraku strašnejši razgled, da so jima skoro zastajale noge. Za vsakim drevesom in ob vsakem kamenu so ležali raztreseni krvavi človeški udje in napol zgorela, nečloveško razmesarjena trupla. In med temi trupli se je tuintam zganilo; tam ob stezi se je dvignilo oslabelo telo in se s steklenimi očmi koprneče ozrlo okrog sebe, a takoj je zopet omahnilo: smrtni boj je bil končan; na drugi strani je željno odpiral usta drug umirajoč vojak, da bi mu kdo omočil pekoči jezik vsaj s kapljico vode; in od vseh strani so prihajali iskalcema na ušesa srce presunjajoči vzdihi in stoki umirajočih. — Bregar je bil vedno nekaj korakov pred Štefuljčkom in se je skrbno ozrl za vsako drevo, ob vsak kamen in vsakemu mrtvecu v obraz. Goreča Špikova stena je namreč tako jasno razsvetljevala vso okolico, da sta lahko natanko opazovala in spoznala vsak predmet.

Tedaj pa je naenkrat France zakričal divje in strašno, kakor obstreljena zver, da se je mogočno razleglo daleč naokoli, in se vrgel na tla za bližnji brinjev grm. Kroparski možek je nemudoma pritekel k njemu in opazil, kako je slonela Bregarjeva glava na prsih mrliča, ki je nepremični ležal na mehkem ruševju za grmom. Natančneje je opazoval truplo in takoj spoznal cigankine poteze — Niganin obraz. Bila je v vojaški opravi. Oči je imela široko odprte in izraz groze je ležal še

[nejasno]

Oči je imela široko odprte in izraz groze je ležal še vedno na njenih nemih in trpkih potezah. Okrog pleč pa jo je ogrinjal bel plašč. Poprej tako živahna, vznemirljiva, strastna Nigana je ležala sedaj tu nemo, tiho, mirno, brez življenja – brez ljubezni – mrtva.

France se je zavedel, se nekoliko dvignil, pa se takoj zopet oklenil z obema rokama mrtve žene okoli vratu, jo strastno poljubil na mrzle ustnice in nato kričal kakor neumen:

»Nigana – Nigana, vstani! Nigana – zbudi se! Saj živiš – Nigana; - ne, ni mogoče, da bi se ločila od mene brez dokaza ljubezni, brez besedice odpuščenja! Reci, Nigana, da živiš!«

In zopet je obmolknil in nepremično zrl Nigani v obraz. Tedaj pa se mu je zdelo, da se je Nigana zganila, da se je ozrla vanj – strastno in ljubeznjivo kakor nekdaj in da je začela šepetati z ustnicami nežno in ljubko kakor včasih mile vrstice:

»Ko pridem k mili mamici,
vesel pač bodem spet:
oj, kmalu kmalu tja dospem,
kjer ni več zla ne zmot.«

In vendar – Nigana se ni ganila, njene poprej rožnordeče ustnice so obledele in mirovale. In zopet se mu je zdelo, da mu je šepetnila rahlo, pa čuvstveno: »Moj ljubi Radko – odpusti mi, saj te ljubim;« že ji je hotel odgovoriti nežno ljubeče: »Nigana – odpuščam ti, odpusti tudi ti meni«; pa je zopet spoznal, da se njene ustnice niso odprle, da v njenih očeh ni več življenja – da je mrtva. In tedaj se ga je polastila neizmerna žalost, srce se mu je trgalo, še enkrat je viknil: »Nigana!« potem pa je zopet naslonil svojo glavo na njena prsa in bridko jokal.

Čez nekaj časa ga je možek dvignil in rahlo odrinil nekoliko stran ter sam prijel ženo za roko. Žila ni več bila, roka je bila že mrzla kot led. Obrnil je truplo, a nii opazil na nje znatnih ran in poškodb. Spoznal je, da je nesrečno ženo omotil dim, ko se je vnel smodnik in da jo je ob razstrelitvi zračni pritisk vrgel na ruševje, kjer je obležala. Ob padcu si je najbrž zlomila hrbtenico. Previdno in spoštljivo je možek zopet položil truplo na hrbet, zatisnil osteklenele oči in mrzli roki mrtve žene lahko sklenil na prsi, medtem pa ponavljal napol glasno in goreče:

»Gospod, daj ji večni mir in pokoj: in večna luč naj ji sveti!«

»Mrtva je, Nigana – mrtva, resnično mrtva?« je zopet zarjul mladi mož, planil pokonci in se stokajoče vrgel na truplo svoje nesrečne žene.

»Nigana, ljubo, nesrečno dete, saj nisi mogla zato, če si imela tako naravo, tako nemirno življenje! ... Ljubi Bog ti bo vse odpustil, jaz ti tudi odpuščam ... vse sem ti že odpustil! Vedno sem ti bil zvest! Ljubil sem te – iz srca ljubil – Bog ve vse to. Vem, tudi ti si me ljubila. A zdaj; ah morala si se ločiti – ločiti brez zadnjega dokaza ljubezni, brez besedice v slovo — brez — ah, ne upam si izreči — ne morem, Nigana — odpusti, kakor ti odpuščam jaz, ker vem, da te je prenaglila tvoja nemirna narava! — O kruta žena — bleda smrt! oropala si mi srce — zakaj? — zakaj si mi uničila vesele upe? — Ob mrtvih upih naj torej plakam! Da, Nigana, dovoli, da tvoj mrtvi obraz še enkrat porose moje pekoče solze! — Nigana! — Nigana!«

Tako je stokal France in ponovno poljubljal mrzle ustnice svoje nesrečne žene, ki se mu je še po smrti zdela lepa.

Možek je čutil s prijateljem; zato mu je pustil, da je lahko dal duška vsem svojim neizmernim notranjim bolečinam in da je lahko še zadnjikrat nemoteno izkazal svojo ljubezen mrtvi ženi; vedel je namreč, da se bo ravno na ta način najprej pomiril in našel uteho. — Nemo je pokleknil ob njenem truplu, potegnil iz žepa rožnivenec in tiho molil za ciganko; zdaj se je ozrl na njeno mrtvo obličje in potem je pogledal v obraz Francetu — in svetle solze sočutja so mu zalile obraz.

X.

V gradu so se zlasti na pustni torek ves dan na vso moč pripravljali na boj zoper kmetiški punt. Ves dopoldan so sprejemali visoke goste. Prišel je grof Turn s svojim spremstvom, dalje mestni upravnik radovljiški in radovljiški zakupnik. Prihitela sta na turških konjičih mlada dva Lamberga in še več drugih plemičev in vitezov. Krasno so se lesketali zlati in srebrni šlemi, svetlo nabrušene sablje so se kopale v solnčnih žarkih, po hodnikih so samozavestno rožljale ostroge in po mostovžih in dvoranah se je čula nemška, latinska, deloma tudi slovenska govorica.

Hartman in njegova gospa Poliksena sta navdušeno sprejemala mlade viteze, plemenite gospe, bližnje graščake in plemiče.

Ves grad je bil pokonci, kakor bi se pripravljala plemenita gospoda za poroko in ne za — boj.

Polno dvorišče je bilo hlapcev raznih plemičev, spremljajočih svoje gospode. Ponosno je hodil valpet Fric po hlevu in naročal domačim hlapcem, naj dobro postrežejo konjem, ker ne bode zastonj. Skoro še mogočnejše se je sukal oskrbnik Damijan okrog veznih vrat ter skrbel za red. Venomer je renčal, zdaj nad deklami, zdaj nad hlapci, ter brez potrebe tekal po stopnicah gor in dol. Stara Maruša, stanovitna grajska dekla, se je jezila proti mladim deklam, da se oskrbnik brez potrebe suče po stopnicah in po veži, le da bi obrnil nase večjo pozornost. Toda Damijan se ni menil za zasmehljive besede stare dekle, ki se je z oskrbnikom stavila v isto vrsto, ampak je dalje stanovitno meril svoje korake po veži in stopnicah.

Hartman je zapovedal, naj bodo proti večeru oboroženi vsi vojaki, da počakajo kmetiške bojevnike ali da sami udarijo nanje; in kakor blisk je šlo njegovo povelje od ust do ust, od glave do glave.

Bližala se je šesta ura. Vsi graščinski vojaki so že stali oboroženi na grajskem vrtu in nestrpno pričakovali nadaljnega povelja. Plemenitaši pa so se zbirali v veliki dvorani, ki je imela okna s pogledom na jezero, in se tu posvetovali, kako bi mogli najbolj pametno pomiriti kmete in zadušiti punt. Hartmana pa ni bilo ne na vrtu in ne v dvorani, marveč je počival v mehki blazini v svoji sobi ter ves v skrbeh za svoj obstanek razmišljal, kako se izide nocojšnja noč in prihodnji dan.

Tedaj je pa naenkrat nekdo potrkal na njegova vrata in v sobo je stopil sel, naznanjajoč, da se je okoli Radovljice utaborila velika turška četa. Z mrzlično hitrostjo se je raznesla grozna novica po vsem gradu. Ko so bili vsled tega že vsi zmedeni in brez pametnega sveta, so naenkrat zaslišali grozen pok; nihče si ni mogel razlagati, kaj naj to pomeni, samo toliko so si mislili, da je gotovo v zvezi s Turki. Nemudoma so razposlali sele po okolici, drugi so pa zastražili grajske prostore; in tako so vsi v strahu pričakovali dneva. Hartman je kakor zmešan in ves obupan nemirno tekal od sobe do sobe.

Ko so drugo jutro natanko izvedeli, kaj se je zgodilo, so takoj sklenili zbrati veliko vojsko zoper turške pesjane. Zato so vsi vitezi in plemiči s svojimi vojaki in hlapci odšli vsak na svoj grad. Ostal je Hartman sam le z malim krdelcem svojih vojakov, zakaj vedel je, da se kmetje, vsi zbegani in prestrašeni in v strahu pred Turki ne bodo tako hitro zopet vzdignili zoper njega.

— — — — — — —

Po oni strašni noči je minilo par dni. Kmetje so se zavedli svojega stališča in se počasi pomirili. Veselili so se sicer, da ni bilo hujšega in tolažili drug drugega, a vsem je bilo vendar hudo, ker niso mogli izvojevati svojih pravic. — Ker so videli, da ni nikake nevarnosti več, so se zopet vrnili na svoje domove in tudi obupane žene in jokajočo deco so polagoma spravili domov.

Nekega popoldne so se zbrali kmetiški veljaki in voditelji punta v gostilni pri Mohorku in ukrepali, kaj storiti v bodočnosti.

»Zakaj smo tako odlašali? Pred tremi leti smo že mislili udariti, pa smo se pripravljali in obotavljali do danes; in zdaj so nam Turki prekrižali račune in nam še skoro vzeli življenje. Pa bogve, kaj še bo,« je razmotrival Grahek.

»Črna žena ne hodi zastonj,« je pripomnil Pušavec, »in zadnje dni so jo menda zopet videli, kako je strašila po Brdih in v okolici. Zdaj nam je jasno, da je naznanjala Turke.«

»Bodimo pametni, možje,« je posegel v pogovor oštir Mohorko. »Kar je, je. Zaenkrat nismo dosegli svojega namena. A zaupajmo v bodočnost. — Za zdaj pa mislim, da je najbolje, da stopimo v grad do Hartmana in mu povemo jasno in odkrito, da smo hoteli doseči samo svoje pravice; v teh časih se ne bo maščeval nad nami, ker nas bo najbrž še potreboval in ker se nas tudi nekoliko boji. Zaenkrat se mu moramo seveda podvreči, nikakor pa ne, da bi ga prosili odpuščanja ali kaj podobnega. Sam sem pripravljen govoriti v imenu vseh.«

Mohorkov nasvet je obveljal in naslednji dan so že korakali zastopniki kmetov proti gradu. Pri vratih jih je nečloveško nahrulil Fric in vihtel bič proti njim. Šel jih je naznanit gospodu. Hartman je bil brez moči; zato se jih ni upal odgnati, ampak jim je dovolil vstopiti.

In zdaj so si zrli v oči kmet in gospoda v grajski dvorani, namesto v boju. Po daljšem pogajaniu in deloma tudi prepiru je začel vpraševati valpet Fric v Hartmanovem imenu:

»Ali prisegate zvestobo in vdanost do smrti našemu presvetlemu vladarju?«

»Prisegamo.« je odgovoril v imenu vseh navzočih Mohorko.

»Ali prisegate vdanost našemu škofu, vladarju briksenske škofije in lastniku Blejskega gradu?«

»Prisegam«, je odgovoril Mohorko.

»Ali prisegate na stare pravice briksenskega škofa in na pravice gospodov Krajskih?« je nadalje vprašal Fric.

Mohorko je nekaj časa molčal. Mislil si je: ko bi briksenski škof vedel, kakšne pravice si lasti Hartman, bi slednjega že zdavnej ne bilo na Blejskem gradu. Isto so mislili i drugi in krčevito tiščali pesti od jeze. — Mohorko je nekaj časa premišljeval in nato tretjič odgovoril:

»Prisegamo.«

»Ali nam obljubite, da se ne bodete več vezali v razne zveze zoper graščake in plemiče?« je zopet vprašal Fric.

Tedaj pa je Mohorku zastala beseda. Bil je v zadregi. Čez nekaj časa je odgovoril premišljeno:

»Vsakemu svoje; kmetom, kar se jim spodobi, gospodi, kar ji gre po pravici.«

Obrazi navzočih so se razjasnili, Hartmanu se je potemnil. — Valpet je bil v vidni zadregi, a hitro je zopet nadaljeval:

»Torej v tem še niste na jasnem. Vprašam vas pa, ali se podvržete sklepom komisarjev, cesarskih in pa škofovih, ki so ta teden razposlani po vseh deželah, da poslušajo pritožbe kmetov ter končno sklenejo, kar je pravica in resnica?«

»Se podvržemo,« jo odgovoril Mohorko.

Hartman je bil za silo zadovoljen — Kmetje so odšli veseli, da jih ni doletela hujša kazen za punt, in polni upanja na boljšo srečo v bodočnosti.

— — — — — — —

Kakor povsod, tako je tudi na Brdih polagoma zavladalo prejšnjo veselo življenje. Le v oni hiši ni bilo prave zadovoljnosti in pravega, odkritegra veselja namreč pri Anželju. Zalki, bivši Bregarici, je zadala ona strašna noč na Špiku novo, grenko žalost, tako da jo ni mogel nihče potolažiti. Anželjov hlapec je pripovedoval, da je srečal Kroparskega možka in z njim neznanega vojaka, ki je vsekakor moral poznati ‚črno ženo‘, ali pa je bil z njo še celo v ožji zvezi; in to pripovedovanje je vzbudilo nove dvome in sumnje v srcu ubogo zono. Ponovno je moral hlapec opisati nesrečni ženi zunanjo poteze in obnašanje, da celo glas onega vojaka; in tako je Zalka slednjič prišla, do prepričanja, da ta vojak ne more biti nihče drugi kakor njen mož, France. Da ‚črna žena‘ ni bil duh, marveč da so je pod to krinko skrivala živa žena z mesom in krvjo, o tem ni nihče več dvomil, kdor jo le slišal, kaj je pripovedoval hlapec. Raznesla se je tudi govorica, da sta v oni strašni noči, ko se je pod Špikom razletel ‚mrtvaški mostič‘, dva moža nekoga pokopala v Bodešicah na pokopališču ob cerkvici sv. Vida; mrlič je bil zavit v belo platno. Eden izmed pogrobcev je imel dolgo, črno brado, v drugem so pa spoznali Kroparskega možka. Ko sta zagrebala mrliča, je bradati mož tako jokal, da so njegov glas razločno slišali daleč naokoli.

Anželj je vpraševal na vse strani, kdo je vse to videl in slišal, toda nihče so ni javil. Samo toliko je vsakdo vedel, da o možku in o bradatem vojaku ni bilo naslednji dan ne duha ne sluha več —

Hudo jo zadel Zalko požar, ki je uničil njeno prijazno hišico, a se hujše so jo mučila in ji trgala srce strašna, pa nasprotujoča si čuvstva, slutnje in domnevanja o njenem možu.

Često je postajala z ubogim Franckom zraven sebe zunaj na Anželjovem vrtu in gledala brezmiselno tja proti Karavankam, po licih pa so ji rosile svetle solze kakor grenko zasluženi biseri. Potem pa je vzela ubogo dete v naročje, ga krčevito pritisnila na svoja prsa in tožila:

»O ubogi črviček! Sirota! — Očeta nimaš in kmalu izgubiš še ljubečo mater ... Kaj bo potem iz tebe?«

»Mamica, zakaj jokate? Mamica, mene je strah!« je odgovoril Francek, ki je primerno svoji starosti postajal vedno močnejši in čvrstejši; bil je že v petem letu. Vedno bolj je postajal podoben očetu. Zalka mu je često zrla z gorečo nežnostjo cel četrt ure v oči in potem je zopet začela tarnati in jadikovati:

»O France, France, zakaj si mi to napravil? — — Če bi bil imel do mene le stoti del ljubezni, katero sem jaz vedno nosila do tebe v svojem srcu pa bi me ne bil nikdar — nikdar mogel zapustiti! O Francel — O ubogo dete!«

In potem je poljubila otroka na čelo in mu namočila nežna lica s svojimi vročimi solzami.

Tako je pogosto tarnala uboga žena, žena, ki bi ji njena mladost morala obetati še veliko srečo, pa ji je namesto sreče že tako zgodaj vtisnila na čelo znake nesreče in žalosti. Oči so ji često zalivale solze, obraz ji je obledel. Zato so se njeni sorodniki po pravici začeli bati zanjo. — Ko bi se vsaj od kod zopet prikazal Kroparski možek! Ta bi namreč skoro gotovo vedel kaj povedati o izgubljenem Bregarju.

Saj jim je vendar pripovedoval Anželjev hlapec, kako je v oni grozni noči srečal Kroparskega možka in njegovega čudnega, vojaškega spremljevalca, ki se je ob pogovoru o »črni ženi« obnašal tako nedoumljivo bolestno; iz tega so lahko sklepali marsikaj, pa nič gotovega in zanesljivega. — Pa še več: saj je vendar Štefuljček sam popolnoma določno izjavil, da natanko pozna »črno ženo«, takrat, ko je tako obupno proseče pozval Pušavca in Grabka, naj varujeta Zalko in njeno dete. In ker so vsi vedeli, da je Francetova usoda v zvezi s »črno ženo«, zato so vsekakor po pravici sklepali, da mora možek vsaj kaj natančnega vedeti o Bregarju, če ni bil nemara njegov spremljevalec v oni noči Bregar sam. Zato so iskali Štefuljčka in povpraševali po njem na vseh straneh.

Pa zastonj; Kroparskega možka niso mogli nikjer izslediti. Nekdo je pravil, da je možek padel v boju s Turki blizu Radovljice, a drugi so to vest zanikali, češ, da so ga videli še pred par dnevi, kako je tekel po skrivni stezici proti Špiku, a da ga ni mogel nihče nagovoriti, ker se mu je preveč mudilo.

Zalki ni bilo več prestajati v tako grozni negotovosti; zato je prosila svojega brata, naj stopi v Radovljico k državnemu zastopništvu in naj tam vpraša za Štefuljčka; tam morajo gotovo vedeti o njem kaj natančnega in gotovega. — Anželj jo je ubogal in šel takoj drugi dan v Radovljico po novice o možku. Vrnil se je še isti dan na večer. Novic je vsekakor prinesel iz Radovljice, a ne takih, ki bi mogle olajšati in lečiti Zalkino srce. Kroparskega možka res ni bilo več med živimi. Padel je v boju s Turki. To se je zgodilo takole: Takoj drugi dan potem, ko sta zagrebla Nigano, sta korakala Štefuljček in Bregar proti Radovljici, da bi videla, kam se mislijo Turki obrniti. Naenkrat jima prihiti nasproti urnih nog tuj vojak.

»Pozdravljen, prijatelj,« je nagovoril prišlec Franceta in mu kot staremu znancu segel v roko.

France je takoj spoznal svojega tovariša v najemniški četi, zato mu je prijateljsko odzdravil in ga vprašal:

»Od kod prihajaš sam? Kje si pustil gospoda Andreja in njegovo četo, ki je imela priti za nami?«

»Gospod Andrej Grajski je padel pod turškim mečem ...«

»Andrej — dobri gospod Andrej — mrtev?!« je milo zastokal France.

»Da, mrtev je,« je nadaljeval prišlec. »Na Dolenjskem so našo četo dohiteli Turki in nas deloma razpršili, deloma poklali. Taki veliki moči se nismo mogli uspešno ustavljati. Med nesrečnimi je bil tudi naš poveljnik Andrej. Bog mu bodi milostijiv!« 

»Bog mu bodi milostljiv,« je ponavljal Štefuljček in goreče molil za pokojnikovo dušo.

Ko so se še nadalje pogovarjali o neuspehih in nesrečnih dnevih, se jim je bližala po cesti precejšnja tolpa oboroženih mož in mladeničev.

»Maščevanje Turkom!« je kričal načelnik množice; »maščevanje! »Krvava kosa« — dvigni se — Turkom v pogin!«

»Turkom v pogin — se dvigni —, »Krvava kosa,« so ponavljali in se navduševali vsi.

»Maščevanje — smrt — pogin — turškim pesjanom!« je odmevalo od ust do ust! — — —

»Da, maščevanje Turkom!« je ponavljal Kroparski možek, ki je takoj spoznal privržence in ude »Krvave kose« in videl njihov neupogljiv pogum, s katerim gredo v boj, da rešijo svoje brate, katerim še preti turški naval.

»Pridružimo se »Krvavi kosi«! je nasvetoval možek, »in pojdimo z njo nad Turke. Vedno sem se sicer bal »Krvave kose« in ji nisem popolnoma zaupal, ker so se mi njeni naklepi zdeli preveč drzni in nepremišljeni; a zdaj veljaj pogum! In tega ima še »Krvava kosa«; zato z njo nad Turke!«

Možkov nasvet je obveljal in ko so se približali oboroženci, so se jim takoj pridružili vsi trije.

Tako so korakali bojevniki »krvave kose« polni navdušenja proti Radovljici, da bodo tam izvedeli, kam so se obrnili Turki. Sklenili so namreč, da jim bodo sledili in jib zahrbtno napadli na kakem pripravnem, ozkem kraju. — Zdaj se je oglasil v prvi vrsti krepak in jasen, Štefuljčku že znan, mladeniški glas:

»V boj za svobodo sinov!
Dvigni, kosa se krvava,
Da zašije dan ti nov
in še poznih vnukov slava!«

In v teh vrsticah je izrazil mladenič toliko navdušenja za boj zoper sovražnike svoje vere in pa toliko ljubezni in požrtvovalnosti za svoje brate, da se je vsem podvojil pogum. Zdaj so bile Štefuljčku jasne besede mladeniča, ki mu jih je govoril, ko ga je zadnjič slišal peti isto pesem: pristaš krvave kose se ne sme bati smrti; — zmagati ali umreti; — boriti se do zadnje kapljice krvi. — Zdaj je razumel njegov pogum in srčnost in tudi v njegovem srcu je zažarel pogum, kakor nemara še prej nikoli. — — —

V Radovljici so izvedeli, da so vsi Turki odšli proti Dolini. Takoj so odhiteli za njimi, da bi jih čim preje došli. In res, ravno pri Jesenicah, kjer se dolina začne zoževati, so naleteli na zadnje turške straže. Tako je dozorel v srcih voditeljev »krvave kose« sklep, zahrbtno napasti sovražnika, češ, Turki bodo mislili, da imajo za seboj veliko vojsko, in se bodo hoteli postaviti v bran ali pa bodo hoteli teči naprej. Mi bomo pa na en ali na drug način lahko pobijali posamezne vrste in tako ugonobili vso turško vojsko. — Kroparskemu možku ta nasvet ni posebno ugajal; toda tako so sklenili voditelji in tako je obveljalo.

Že je »krvava kosa« pokosila zadnje turške oddelke, tedaj pa se je obrnila njihova glavna vojska in se postavila v bran. Krepko in neustrašeno so se borili Blejci, a kljub temu so sovražniki kmalu dobili premoč, tako da je »krvava kosa« prišla v opasen položaj. A slednja vendar ni odnehala; drug za drugim so padali in kmalu jih je bila le še mala kopica: stari puščavnik s Kupljenka, Zemljan, oni mladenič, ki je tako navdušeno prepeval in še nekaj drugih. — Sovražniki so jih že obkolili od vseh strani in vsi so mislili, da so že zgubljeni, tedaj je pa naenkrat pridrvil Kroparski možek, ki je bil nekoliko zaostal, z nekoliko oboroženimi vojaki z Mužaklje in je z vso silo navalil na sovražnika. — Zdaj se je vnel ljut boj. Možek sam je udrihal po Turkih in pobil enega — pet in še več — take moči bi naboglenemu možku nihče ne mogel prisoditi; — že se je preril do smrtnoutrujenih pristašev »krvave kose« in že je zagrabil za roko onega krepkega mladeniča — tedaj pa je njega samega prebodel sovražni meč in — Štefuljček je padel mrtev na tla. In skoro v istem trenutku so obležali še mnogi pristaši »krvave kose«.

Tako je padel junaške smrti Kroparski možek v boju s Turki pri Jesenicah. Nikdar ni iskal svoje koristi, ampak vedno je le drugim pomagal, druge reševal, in tako je bila tudi njegova smrt junaško delo za druge.

Vsi Blejci so visoko cenili Kroparskega možka, ker so vedeli, da je bistra glava, ki ve in zna pomagati v vsakem slučaju; ljubili so ga kot svojega očeta; zato ni čuda, da si marsikdo ni mogel misliti in verjeti, da jih je za vedno zapustil njihov najboljši svetovalec in pomočnik. Zato so se pa tudi razširile razne govorice, da se je možek prikazal zdaj tu zdaj tam, in ljudje so radi verjeli. Posamezni so celo menili, da je bil možek sploh neranljiv in da se mora kmalu zopet prikazati. Toda kakor so hrepeneli po njem in kakor so si ga še želeli — možka vendar ni bilo od nikoder več. Padel je v krvavem boju s Turki pod Mužakljo pri Jesenicah in njegovo srce, ki je tako goreče bilo za Boga, za cesarja, za domovino in za njegove rodne brate, je utihnilo za vedno. — Slava zato njegovemu spominu. — — — Tudi o »krvavi kosi« od tega časa naprej ni bilo več sledu.

— — — — — — —

Turki so odšli naprej po Dolini proti Koroškemu in pustili trupla na bojnem polju. Ta so pokopali domačini deloma na pokopališču na Jesenicah, deloma na Koroški Beli; med slednjimi je bil tudi Kroparski možek. Pri njegovem pogrebu je bilo rosno marsikako oko, zlasti je pa jokal ob njegovem grobu neki avstrijski vojak z dolgo, črno brado.

Anželj je izvedel v Radovljici samo dejstvo, da je Kroparski možek umrl in da je padla tudi »krvava kosa«, brez natančnih podatkov o boju in nesreči; toda tudi to kratko poročilo je le povečalo Bregarici skrbi, strah in bojazen. Že prej se ji je vcepila v glavo misel — kakor svojčas Štefuljčku —, da se je France najbrž zapisal »krvavi kosi«. Zdaj so jo novice, ki jih je prinesel Anželj, v njeni misli le še potrdile in strašno se je mučila uboga žena s slutnjo, da je v boju padel tudi njen mož. Jokaje je prosila brata, naj gre na Jesenice in naj tam poizve kaj natančnega o možu, ki je v oni strašni noči spremljal Kroparskega možka na Špiku. Anželj je šel zopet na pot in zdaj se ni vrnil pol tedna. Domov prišedši je pripovedoval sledeče: Kroparski možek je zadnje dni pred smrtjo veliko občeval z nekim avstrijskim vojakom najemniških čet, ki je nosil dolgo, črno brado in ki je bil vedno zelo pobit in žalosten. Nekoč sta oba nenadoma izginila. Čez štiriindvajset ur sta se pa zopet pokazala; vojak je imel vse objokane oči, možek se je pa držal zelo resno. Opazili so, kako je krošnjar skušal tolažiti vojaka. Kakor je bilo razvidno, sta morala biti že dalj časa znana in prijatelja; često so tudi slišali, da je možek vojaka klical z imenom »France«. In ko je možek umrl, je vojak žaloval za njim kakor za svojim očetom. Vojak pa ni padel v boju, ampak se je z nekateremi drugimi tovariši umaknil nazaj proti Radovljici.

Zalka se tudi po tem poročilu ni mogla rešiti skrbi in dvomov. Naj bo-li cesarski vojak — njen mož — France? Kako in čemu pa je šel k vojakom? — Ni li to vse zmota, prevara — napačna sled?

Toda vse okoliščine so se tako natanko ujemale in celo ime. — Ne, Zalka ni mogla več strpeti, hotela je gotovosti, jasnosti. Zato se je napotila sama proti Radovljici in če bo treba, še dalje, da se prepriča o resničnosti ali o ničevnosti svojih slutenj in domnevanj. Na poti jo je spremljal brat — Anželj.

Toda zastonj sta naredila pot; da, še v večji negotovosti sta se morala vrniti domov. Izvedela sta namreč, da avstrijskih najemniških vojakov, kar jih je bilo prišlo na Bled v pomoč kmetiškemu puntu in kar jih je bilo v spremstvu Andreja Krajskega, ni bilo več na Gorenjskem. Ko so namreč Turki pobili »Krvavo koso«, so takoj odhiteli po dolini proti Koroškemu, tako da oni pač niso imeli vzroka še dalje ostati na Gorenjskem, zlasti ker gorenjski plemenitaši in graščaki niso mogli tako hitro zbrati večje vojske, ki bi udarila za sovražnikom. O vojaku, ki bi bil v kakršnikoli zvezi s kroparskim možkom, jima nihče ni vedel ničesar povedati.

Tako se je vrnila Zalka vsa obupana z bratom na Brda. Mislila je, da se ji bodo zacelile skeleče rane; toda ponovno so se ji odprle — in še bolj široko in še stokrat hujše so jo sklele kot prej; od zdaj je jokala še bolj neutolažljivo nego prej. In kako naj bi tudi ne? Vse slutnje in vsi upi, ki so jih v tajnih globinah njenega ljubečega in koprnečega srca rodili vsi čudni dogodki zadnjih dni, so bili zopet naenkrat uničeni, kakor naenkrat uniči slana v pomladnih mrzlih jutrih ponižne vijolice, ki so ravnokar vznikle iz probujajoče se narave, ali nežnobele zvončke, ki so ravno začeli zvoniti mladi naravi k poroki in oznanjati njeno krasoto.

V dolgih nočnih urah je trpela še več; še pogosteje je sanjala o Francetu. Zdaj je stopil skozi vrata z dolgo, črno hrado, pa vendar je takoj spoznala njegove poteze in ji strastno stisnil roko ter jo objel, zdaj se ji je zopet prikazal v spremstvu s »črno ženo« in se obnašal tako mrzlo in tako tuje, kakor bi nje — Zalke — nič več ne poznal ali kakor bi jo celo nikdar ne bil poznal.

Anželj je dobro razumel nesrečni položaj svoje sestre; zato je bolelo tudi njega. Sklenil je še enkrat napeti vse svoje sile, da bi pogledal za temni zastor skrivnosti onega vojaka; toda kaj, ko se ni vedel obrniti ne kod ne kam, ko nikoder ni mogel najti najmanjše sledi do njega. Ves onemogel ni vedel druge pomoči, kakor da je dan za dnem tolažil svojo sestro in ji lajšal bol v njenih trnjevih dnevih.

XI.

Nazaj med gore, v narave kras!
V deželo, kjer Sava svoj vitki stas
še mlada in čila vije po dobravi.
Nazaj med gore, kjer čarno oko
jezersko smehljaje kot zemlje nebo
pozdravlja te v svoji prelestni ljubavi.
Nazaj med gore, kjer cvetke cveto —
ljubezni znanik; kjer ptice pojo
skrivnostne popevke kot v rajski višavi.

Kar izražajo te vrstice, to so morali biti približno občutki, ki so navdajali črnobradatega, napol meščanski oblečenega moža, ki je že več dni korakal v poletni vročini po Kranjskem in zdaj ravno šel po samotnih gozdnih stezicah po Jelovici proti ujenemu severnemu obronku. Ravnokar je dospel na zelene planinske senožeti, kjer se mu je namah odprl čaroben razgled po vsem blejskem kotu. Mož je obstal in strmel predse v blejsko okolico.

V blejsko okolico?

Da; in kaj je vse čutil ob tem pogledu, je pač ostalo skrito v njegovem srcu. — Kakor dragocen zaklad ali kakor skrbno zasajen vrt se mu je zdelo, da stražijo to nebeško lepo pokrajino skalni orjaki, ki se ne boje mogočnih orkanov, ki se pa tudi ne strašijo pred lahno, pa neprestano glodajočim zobom časa. — Ozrl se je na poglavarja vseh čuvajev — na Triglav; z mogočno in neupogljivo svojo postavo se je dvigal orjaški, kristalni stvor nebotično kvišku; njegovo belo čelo je še vedno blestelo v sto in sto različnih svetlobnih oblikah, a na temenu je bil že obrobljen s precej širokim, toplim ažurnim robom, ki so mu ga vrezali vroči solnčni žarki.

Mož je sedel na mehko travo in si ogledal svojo bližnjo okolico. Njegovo oko se je razveseljevalo nad bujnim zelenjem in nad pestrim cvetjem, ki je krasilo naravo. Včasih se je zganila trava in cvetke so ponižno uklonile svoje glavice — in vendar ni bilo slišati ali čuti niti najmanjšega vetriča; obenem pa je puhtel iz zemlje in se razlival po okolici prijeten vonj.

Nedopovedljivo prijetna, skoro sanjarska tihota je vladala tu gori na planini in nič je ni motilo, niti najmanjši vetrič, niti najmanjši nemir.

Bradatemu možu se je zdelo, da je prišel na popolnoma drug svet, daleč proč iz življenja in zemskega pehanja — kjer živi samo on. — Le zdajinzdaj se je oglasilo z drugih planin zamolklo zvonenje kravjega zvonca, ali pa se je razleglo po zraku pritajeno cerkveno zvonjenje, kakor pripovedujejo pastirji, da ga večkrat čujejo v popolnoma tihih gorskih pokrajinah. Bregar, zakaj nihče drugi ni bil mož s črno brado, je poslušal in sanjal.

Danes je bil ravno praznik sv. Jakoba. Kmalu bo minulo pol leta dolgega in težkega, odkar je ob cerkvici sv. Vida pokopal svojo ženo, vročekrvno, strastno ciganko. Tedne in tedne je žaloval za njo in zdelo se mu je, da bo nezvest, če bi šel zopet k zlatolasi, ljubeznivi ženi v svojo domovino, k ženi, ki pa vendar ni bila njegova prava žena.

In vendar so ga tudi na to vezale svete vezi; s pravo, globoko, resnično ljubeznijo je ljubil le njo in nikdar je ni nehal ljubiti, kolikor mu je bilo pač dovoljeno v teh razmerah. — Težke, pretresljive boje je bojeval France v zadnjih mesecih; slednjič je pa vendar prišel do jasnosti in do odločilnega sklepa. Podoba ljubeče Zalke, ki je gotovo v domovini koprnela po njem, in podoba nežnega dečka njegovega otroka sta ga v sanjah neprestano vlekli in vabili v domovino. Čim živahnejše in čim vabljivejše so bile sanje, tembolj je rastlo njegovo hrepenenje — in slednjič se ni mogel več premagati.

Prodal je svojo hišico in posestvo v Bjelini poveljništvu cesarskih najemniških čet, denar večinoma razdelil ubogim kot miloščino za mir in pokoj svoje nesrečne, mrtve žene. Zase je pridržal samo toliko, kolikor je mislil, da si je prislužil s svojo lastno pridnostjo — kakih tisoč tolarjev.

Ker je čas, za katerega se je bil pogodil pri najemniški četi, že potekel, zato je lahko dobil odslovimo pismo in potem je šel s koprnečim srcem, vedno hitreje in hitreje proti domovini — proti Gorenjski.

Med dolgo potjo so ga cesto mučile bolestne predstave, težke slutnje in zagonetni dvomi. Kako naj stopi pred Zalko in ji razreši uganko »črne žene«? Kaj, če ne bo mogla prenesti sramote, da je živela v neveljavnem zakonu? Kaj, če ga ne bo mogla več ljubiti, ko bo izvedela, da je bil poročen z drugo in vrhutega še s ciganko? Kako bridko si je moral pač očitati, da je pred poroko Zalki zakril skrivnost svojega prejšnjega življenja in jo takorekoč prevaril! Nemara se ga bo ustrašila, precej ko ga bo zagledala, in ga bo pahnila od sebe kot tujca.

Ob trenutkih, ko so težko izkušanega moža napadle take in podobne misli z najhujšo silo, je cesto obstal na poti in premišljal, naj gre li rajši nazaj nego naprej. Toda moč ljubezni je zmagovala in ga vsakikrat šiloma vlekla naprej. Četudi mu Zalka ne bi mogla odpustiti, saj svoje dete mora videti še enkrat — še samo enkrat — — in potem bo zopet z mirnejšim srcem lahko odšel med svet.

Včasih pa so razjasnile njegovo čelo svetlejše podobe in njegova prsa je navdalo nedopovedljivo sladko upanje; ob takih trenutkih mu je bil pa najhitrejši korak prepočasen in zahotelo se mu je peroti, da bi z njimi zletel čez drn in strn, hitro kakor lahko ptica in tem preje dospel do cilja svojega hrepenenja in svojih neutešljivih želja.

In ko je danes neposredno pred ciljem sedel na zeleni senožeti, ravno nad svojim domovjem, med bujnim zelenjem in pestrim ter dehtečim cvetjem, ko je zopet vsrkaval sveži gorenjski zrak in ko so tako prijetno božali njegova lica domači solsnčni žarki, tedaj se je razlit na njegovo obličje sveti mir in nedopovedljiva rajska sreča, kakor bi bil dospel v nebo.

Naenkrat je skočil pokonci in glasno in krepko, skoraj ukajoče, je zakričal dol v nižino:

»Že prihajam, Zalkal — Francek, oče pride!«

Mahoma je vrgel svojo usnjato torbo čez rame, zagrabil z desnico močno palico in potem je šel nizdol kot bi ga nesel veter. Na kamnješki goličavi ob žuborečem brdskem potoku je nekoliko obstal in se ozrl po skalni stezici proti »slepemu Bogu«; pa takoj se je zopet obrnil in krenil proti Brdom. Kmalu pa je zopet obstal in se ozrl na križ, ki je stal tik ob poti. Bil je to le površno obtesan, nizek križ s precej široko streho; les je bil že precej trhel in zato belkasto siv. Kristusove podobe ni bilo na križu, pač pa je bila na križišču obeh tramov pritrjena bela deska, na kateri so bile zapisane z neokretnimi, deloma že izbrisanimi črkami sledeče vrstice:

»Gospod, ki si človeški rod odrešil
in tisočerim bolno že srce utešil:
varuj nas, da smrt nesrečna
nas ne zadene in ne kazen večna!
Čuj nas in naše zemlje rodi.«

Ko je Bregar s klobukom v roki bral te vrstice, mu je zagomezelo mrzlo po hrbtu in odskočil je korak nazaj. Opomin pred nesrečno smrtjo je vzbudil v njegovem srcu nedopovedljivo bojazen in strah. — Kaj, če Zalka ni več med živimi? — Če nemara ni mogla prenesti svoje nesreče in jo je grenka smrt tako zarana pokosila?

»O križani Gospod in Bog, prihrani mi to trpljenje!« je zakričal in potem je drvil po poti naprej kakor bi ga podil sovražnik.

Kakor lahkokrila ptica je tekel proti svojemu domačemu kraju, po njegovi glavi pa je brzelo tisoč raznoličnih misli — o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti. Kakor da je dihnilo od nekod vanj veliko življenje s svojo mogočno silo, so se mu zdeli dnevi njegove prve ljubezni, ko se je seznanil in poročil z Nigano. Toda minili so. — Pa zopet mu je zasijalo soblnce sreče — in še lepše in prijetnejše, tako da se mu je vsa njegova prejšnja sreča zdela le senca brez življenja. Zares, dnevi njegove sreče z Zalko so se mu zdeli kakor krasna pomlad, ko se široka loka odene z visoko travo, ko bele breze pokrije zeleno listje, ko se po gredicah upogibajo cvetja polne rože — sploh ko je vsa zemlja odeta v razkošnem krasu. Zdelo se mu je, kakor da je tiste dni kraljevala nad njim mlada kraljica pomlad, ki je bila prispela od daleč na brzih vetrovih, na jasnih oblakih ter z zmagovito silo posedla zemljo, da je utrdila v njegovi družini svoje tiho, mirno kraljestvo, silno in samozavestno v svoji moči. Toda kakor da mu je bila usoda zavistna ali ljubosumna: solnce sreče se je nagnilo proti zapadu, porumenele so trave na zeleni trati, breze so boječe zacepetale, cvetje se je osulo z rož. Lepa kraljica pomlad se je postarala, sovražniki so planili v deželo in prinesli smrt njenemu kraljestvu. Zdelo se je, da je odšla vsa ona krasota na brzin vetrovih, na temnih oblakih in da je njeno kraljestvo padlo, od koder je vzklilo — oni strašni večer, ko ga je odvedla Nigana. Prišla je jesen. Pa zopet si je ustanovil novo srečo. — — —

Bogve koliko misli bi se mu bilo še vrinilo v glavo, da ni nenadoma obstal in moral obrniti pozornost drugam; stal je že tik ob brdskem polju in le še za par lučajev so bile od njega oddaljene brdske hiše.

Da, vse so še stale, tako prijazno in pa tako domače druga poleg druge — samo tam, kjer bi morala biti njegova hiša — — — toda kaj naj pomeni to ? — Ali ne stoji na istem mestu novo poslopje? — Da, vsekakor. Toda bila je le majhna lesena hišica, nič večji kakor čebeljnak. France si ni mogel razložiti, kdo in čemu je postavil to leseno zavetišče.

Ko je tako zrl proti vasi, je naenkrat postalo živahno pri Anželjevi hiši. Pred skednjem se je sušil širok ograbek sena, katerega so na vsak način hoteli še danes spraviti. Ravnokar se je prikazal svak z grabljami na ramenu, za njim hlapec, potem Anželjeva žena — vse je še dobro poznal — in zdaj — veliki Bog! — to je bila Zalka — Zalka prav taka kakor jo je zapustil, z rdečim krilom in snežnobelimi rokavi. Z desnico je peljala otroka — njegovo dete — Francka!

Hotel je skočiti čez bližnji plot in hiteti čez travnik — njej v objem. Tedaj pa se je spomnil, da jo nenadno nepričakovano svidenje utegne preveč prestrašiti in ji škoditi. Zato jo mora naprej pripraviti.

Po vsem životu se tresoč je stopil za bližnjo lipo in dalje zrl proti cilju svojega hrepenenja. Videl je, kako je Zalka položila dečka na kup sena, kako se je ta veselo igral in radostno poskakoval. Zalka je prijela za grablje. Bila je še vedno ista sloka postava, imela še vedno urne in pridne roke. Neka neodoljiva sila ga je vlekla tjakaj — k njej. Da se je premagal, je stisnil zobe skupaj in se prijel za lipovo vejo. Toda kaj je bilo to? kaj naj to pomeni? — Tako prijazno zaupljivo je govorila s hlapcem in se zraven smejala tako veselo in čvrsto, kakor bi njenega obličja še nikdar ne bila zagrnila nesreča in kakor bi njenega srca še nikdar ne bila obtežila velika skrb — in zdaj, medtem ko je krepko držala za grablje, je začela peti, tako jasno in veselo kakor ptič, ki ne more več prikrivati svojega veselja. To je bil njen sveži, čisti in mehkodoneči glas, ki ga je v prejšnjih časih tolikokrat tako očaral in vzradostil. Danes pa mu je ta glas rezal srce kot mrzel, ostronabrušen nož in skoro je kriknil na ves glas, tako ga je zabolelo. — Torej ga je resnično pozabila? — Izpred oči, iz spomina? — Kako so torej ženske nestalne, hitro, vihrave — Če bi zdaj stopil pred njo, kako bi ga pač pogledala z debellimi očmi in se prestrašila! — Kaj šele, če bi izvedela njegovo skrivnost; potem bi šele bežala pred njim! — Ponovno se je moral ozreti tja proti njej, toda čim dalje je opazoval njeno brhko postavo, tem tesneje mu je postalo pri srcu. Slednjič se je ojunačil in se začel počasi in oprezno plaziti ob plotu nazaj proti cesti. Nova misel mu je namreč šinila v glavo. Sklenil je iti v Radovljico k župniku, ki ga je bil poročil z Zalko in katerega je zelo spoštoval zaradi njegovega dobrega srca in njegove prijaznosti in uljudnosti. Pri njem je hotel poizvedeti vse razmere in ga prositi za svet.

Stopil je čez plot in potem šel po polju kakih sto korakov, da je prišel do meje. Tu je ves utrujen legel pod košate veje mogočne smreke. Vzdihoval je kakor bolnik v zadnjih trenutkih pred smrtjo, prsi so se mu močno dvigale in usta so neprestano šepetala usodne besede: »Zapuščen — pozabljen!«

Ni opazil, da se je solnce že zdavnaj začelo pomikati proti zatonu in da so temnomodre sence dreves in gričev postajale vedno daljše in daljše, pa tudi vedno bolj motne in nerazločne. Hladen veter je privel od Stola sem in povzročil skrivnostno šepetanje na vrhovih smrek in jelk. Sedaj se je vzdramil tudi Bregar in stegnil roki. Pa kljub mehkemu in toplemu zraku, ki ga je obkroževal, je vendar prešinjal vse njegove ude mraz, tako da se je ves tresel. Nekaj minut je še stal in premišljeval, potem pa je šel počasi naprej po travniku. Prišel je do poti, ki je peljala s ceste na Brda. Zdaj je podvizal korake. Naenkrat pa je obstal kakor okamenel. Kakih deset korakov pred njim je bila naslonjena na velik kamen lesena klop, na njej je sedela ženska postava, črno oblečena in črno pokrita; obraz pa si je zakrivala z rokama. Nekaj trenutkov je France stal kakor nem, potem se je pa približal ženi. — Ko je ta zaslišala njegove korake, je prestrašena skočila pokonci — tri, štiri srčne udarce dolgo sta si zrla oba kakor očarana drug drugemu v oči — potem sta pa kriknila oba obenem:

»France!« — — — »Zalka!«

In že sta bila v objemu. Oba sta čutila, kako sta se tresla po životu, in dolgo, dolgo nista mogla izpregovoriti nobene besedice, nobenega zloga; držala sta se samo v tihem objemu in pustila, da sta govorili srci. Slednjič je začela Zalka stokajoče govoriti:

»O, France, je-li mogoče? Ali je resnica? — Pa vsaj ne sanjam? — O, sreče — prevelike sreče! ... Danes zjutraj sem šla na božjo pot k Mariji na blejsko jezero in sem jo tako iskreno goreče prosila, naj mi ona zopet vrne tebe, če še živiš, — in zdaj si tu. France! ... France! ... France!«

Zopet se mu je naslonila na prsa »Zalka,« je Jecljal France ves srečen, pa vendar poln bojazni in skrbi medtem ko je njegov topel dih božal Zalkino velo lice, »Zalka, tako si ljubezniva in tako dobra; — toda nemara — nemara bi me ne mogla več ljubiti, če bi vedela vse. — — — Skoro si ne upam ti razodeti vse resnice ... Ali, da bi bil vsaj prej to storil!«

»France,« je zakričala žena vsa presenečena in prestrašena, »nikdar več se ne smeva ločiti! Saj vendar ostaneš pri meni?«

»Če me ti še hočeš, seveda,« je stokal mož.

»France, da bi te ne hotela, ko sem vendar štiri leta jokala za teboj in hrepenela po tebi noč in dan! Saj si vendar moj ljubi, ljubljeni mož.«

»Zalka, nikar se ne prestraši — enkrat ti moram povedati, da boš na jasnem ... Zalka — jaz nisem tvoj mož! ...« 

»France,« ga je jokaje prekinila žena, »saj naju je duhovnik poročil kot moža in ženo!«

»Bodi tako dobra,« je prosil mož, »pusti me, da izgovorim, kar moraš vedeti; sicer mi bo še težje opisovati ti svojo bedo — — Bil sem že preje poročen. Žal da ti pred najino poroko nisem razjasnil svojega prejšnjega življenja; to je, ka r me tako zelo peče. Torej imel sem že ženo. Pa ta zakon ni bil srečen; nisva bila namreč drug za drugega — zakaj, to ti povem pozneje ... Prigodila se je velika nesreča, pri kateri je navidezno umrla tudi moja žena. Cela vrsta mož mi je zatrdilo pod prisego, da je zares umrla; pa so bili tudi tako jasni sledovi in znaki, da nihče ni mogel dvomiti

O njeni smrti. — — Čez nekaj časa po tem dogodku sem zapustil oni kraj in se preselil na Gorenjsko. Tu sem spoznal tebe in te vzljubil. Pred najino poroko so mi poslali iz mojega prejšnjega bivališča postavno potrdilo, da sem prost. Vse je bilo pravilno potrjeno s pečatom in podpisom postavnih oblasti: da je moja žena res umrla in da sem jaz prost. Niti v sanjah bi mi ne bilo prišlo na misel, da more žena še živeti. — In vendar je živela ... Ni umrla, ampak je le prišla v sužnost. In potem, ko sva midva živela najsrečnejše dneve, je nenadoma prišla na površje — v čudni postavi — — «

»Črna žena?« ga je vprašaje prekinila Zalka.

»Da, črna žena. — — Dolgo me je iskala in ko me je slednjič našla, je strastno povdarjala mene ... O Zalka, ne morem ti povedati, kaj sem vse takrat prestal in pretrpel! Dolžnost in ljubezen sta bojevala v mojem srcu strašen boj, toda dolžnost je morala zmagati. — Kot značajen mož in kot kristjan sem moral iti s svojo pravo ženo, drugega mi ni preostajalo. Da bi pa prihranil tebi in otroku sramoto, zato sem odšel skrivaj, brez slovesa in sem ti zamolčal vzrok svojega bega ... O, Zalka, bilo je grozno ...!«

»In kje je zdaj črna žena?« ga je vprašala Zalka dalje, zadržujoč sapo.

»Umrla je,« je žalostno odgovoril France.

Umrla? — Gotovo in resnično umrla? Ali res ne pride nikdar več?« ga je v eni sapi izpraševala Zalka, »ali veš popolnoma gotovo, da res ne živi več?« 

»Da, umrla je ob onem groznem vnetju smodnika na špiku — nesrečna, uboga žena!« ji je odgovoril France s solznimi očmi; »jaz sam in Kroparski možek sva jo pokopala še isto noč na pokopališču pri cerkvici sv. Vida; — Bog jima bodi obema milostijiv!«.

»Torej je bilo vendar res, kar so pripovedovali ljudje in kar sem si sama domišljevala? — Toda, France, žalosten si in jokaš za ‚črno ženo‘. — Zelo, zelo rad si jo pač imel in jo ne moreš pozabiti?«

Iz teh njenih besed je odsevalo nekako ljubosumje. France ji je prosto in odprto pogledal v obraz in lahno rekel: »Da, Zalka, rad sem jo imel in sem ji bil zvest, kar je zahtevala od mene dolžnost, do zadnjega trenutka. Toda pravo močno in globoko ljubezen; ki napolnjuje celo srce in vse življenje moževo, to sem občutil le zate in za nikogar drugega na svetu ne ...« 

»In nisi bil srečen z ono?« 

»Ne. — Nisva se povsem razumela. Najini naravi sta bili preveč neenaki. Vendar se mi je smilila in se mi še smili, ker drugače ni mogla; prevroče je žarela po njenih žilab ciganska kri.«

»Ciganska kri!« je presenečena zakričala Zalka, »mar je bila ciganka?«

»Da, bila je edino dete ciganskega vojvoda bosniškega,« je odgovoril mož počasi, »po svojem stanu in premoženju princesinja.«

»Ciganka! — Ciganka! ...« 

»Zalka, poslušaj me, natanko ti moram povedati vso svojo in njeno zgodovino,« jo je nagloma prekinil mož. »Pojdi, sediva na klop, truden sem že. — Ko boš enkrat vedela vse, potem me sodi.«

»Jaz da bi tebe sodila?« mu je otožno odgovorila ona, »ne, tega ne morem, preveč te ljubim.«

Slednje Zalkine besede so pomirjevalno vplivale na Francetovo srce. Prijel je Zalko za roko in jo potegnil k sebi na klop; nato je pa začel zatrjevati:

»Vse moraš izvedeti, Zalka, vse do pičice natanko — prej ne najdem miru, zakaj sicer bi moral vso tvojo naklonjenost in ljubeznjivost smatrati kot tatvino.«

Potem je začel pripovedovati zgodovino vsega svojega življenja, začenši od onega dne, ko so ga smrtnoranjenega prinesli v ciganski tabor, pa do trenotka, ko je komaj pred četrt ure zopet našel Zalko na klopi, kjer sta zdaj sedela. Zalka ga je pazljivo in z vidnim zanimanjem poslušala. Tako živo je sledila njegovemu pripovedovanju, da je večkrat osupnila, se stresla po vsem životu in cesto so svetle solze sočutja in ginjenja porosile njena lica.

Ko je France dokončal burno povest svojega življenja, je Zalka obsedela tiho in nemo, kakor mrtva. Njegovo čuvstveno popisovanje jo je tako presunilo in vznemirilo, da ni mogla izpregovoriti nobene besede. Francetu je postalo neizmerno tesno pri srcu — dasiravno se je čutil čudovito olajšanega —; njegov pogled pa je bil nepremično uprt na Zalkine ustnice, pričakujoč odgovora. Ker je pa Zalka molčala dalje, se ji je še bolj približal, prijel njeno roko, pa jo takoj zopet izpustil. Potem je pa kakor v potrdilo še enkrat rekel:

»Zalka, zdaj veš vse — niti najmanjše stvarce ti nisem zakrit. Zdaj veš, da sem te resnično ljubil in da te bom ljubil do svojega zadnjega zdihljaja; veš pa tudi, kakšne dolžnosti sem imel do Nigane, čeprav je bila tako nestalna, tako čudne narave. Zalka, če mi ne moreš odpustiti, mi stori vsaj še eno uslugo, izpolni samo eno prošnjo. Naj vidim še enkrat svoje dete, ljubega Franceka, še enkrat naj se razvesele moje oči nad njegovim prijaznim obrazkom — še enkrat naj ga objamem, pritisnem na svoje srce in poljubim; potem pa hočem zopet vun v široki svet, kjer bom jokal za svojo izgubljeno srečo, dokler me smrt ne reši iz te solzne doline. Tisoč tolarjev, ki jih imam pri sebi, pustim tebi za svojega otroka.«.

Po teh Francetovih, skoro obupnih besedah se je Zalka z obema rokama ovila okrog njegovega vratu, potem pa je solznih oči rekla z umirajočim, komaj slišnim glasom;

»France! moj ljubi, dobri France! Moj si, France, in za ves svet in za vse na svetu te ne pustim odtod. Ne, ne smeš me zopet zapustiti!«

»In ali hočeš biti zopet moja nevesta — postati moja žena?«

»Da, tvoja nevesta, France!« je Zalka skoro zavrisnila samega veselja; »tako srečno se čutim kakor takrat, ko si me prvič snubil, da še veliko srečnejšo.«

Med tem je pa postalo že popolnoma temno, ko sta France in Zalka še vedno sedela roko v roki na klopi.

»Noč bo,« je slednjič vendar opozorila žena, »domov morava. — France, kam si pa pravzaprav mislil iti, da si prišel semkaj?«

»Namenjen sem bil k župniku v Radovljico,« ji je odgovoril France precej zmedeno. »Ko sem namreč sedel tam gori za onim plotom in se oziral proti Anželju, sem mislil, da vidim tebe in da te slišim, kako veselo in brezskrbno prepevaš in se smejaš; tedaj mi je postalo tako hudo in tesno pri srcu, da si nikjer nisem znal in vedel najti pomoči ... In vendar sem si moral poiskati tolažbe: Zato sem sklenil iti k župniku v Radovljico, ki je bil v prejšnjih časih z menoj tako dober in prijazen, da bi pred njim razlil svoje srce in pri njem našel tolažbe in utehe.«

»In da bi mene očrnil, kaj ne, o ti porednež?« ga je skušala Zalka ljubeznivo zbadati. »Pravzaprav bi bilo res dobro, da bi ti bila malo ponagajala, ker mi še vedno tako malo zaupaš.« 

»Za nagajanje pa ti nikakor nisi sposobna; si preljubezniva in predobra, Zalka,« se ji je sladkal France; »toda povej mi vendar, kdo pa je bil potem ona ženska, ki ti je bila tako podobna?«

»Meni podobna?« se je smejala žena. »Anželjeva dekla. Potem so ti pa morale oči že zelo oslabeti in opešati, France! ... Toda, pojdi, domov morava, sicer bodo v skrbeh zame.«

»Toda, Zalka, jaz ne morem iti s teboj; ne upam si; bojim se svaka in njegovih — preveč me bo sram pred njimi.«

»Nikar ne bodi neumen, France! Ne delaj si praznih in nepotrebnih, vrhu tega še popolnoma neutemeljenih skrbi, saj prinašaš samo srečo in veselje — meni in vsej Anželjevi družini. — Boš videl, kako se bodo vsi gnetli okoli tebe. — In najino ljubo dete, tvoj Francek, tudi že tako težko čaka, da bi ga zopet enkrat objel oče.«

»Da, da, moj otrok, moj srčkani Francek, moj ljubljenec, moram ga videti in ga pritisniti na svoje prsi — še danes, še danes moram zreti v njegove nedolžne oči.«

»In kam hočeš sicer drugam kakor k mojemu bratu. Svoje hiše vendar nimava več.«

»Si jo bova že kmalu zopet sezidala — in še lepša in prijaznejša mora biti, kakor je bila prejšnja. Toda, Zalka, povej mi, kaj pomeni ono malo leseno poslopje, ki stoji na mestu najine pogorele hiše? — Opazil sem ga namreč že od daleč.«

»A, kapelico misliš? — Tu je zdaj »pri slepem Bogu«.

»Slepi Bog?« se je začudil mož in hotel dalje vprašati, kdaj in zakaj so prenesli oni križ semkaj; toda Zalka ga je hitro prekinila in mu sama začela razlagati;

»Da, tega seveda ne moreš vedeti. — Hočem ti vse pojasniti. Veš, ko smo bili v onem strašnem času na Špiku in ko se je razletel »mrtvaški mostič«, so dva dni pozneje z vrvmi in verigami napravili za silo nov viseč most, po katerem smo se vsi prebivalci votline »pri slepem Bogu« polagoma zopet preselili v svoje domove. Ta most je obstal do velike noči, potem so ga pa graščinski podrli. Ko je namreč minila turška nevarnost, se je graščak zopet začel bati, da se ne bi kmetje iznova uprli. Da bi mirnim potom preprečil in onemogočil vsak punt, je skušal polagoma uničiti naša najvarnejša zavetišča. Najprej je prišla vrata na Špik. Dovolili so nam pa, da smo smeli vzeti s seboj »slepega Boga« — in potem so razstrelili votlino in most. To ti je bil še strašnejši pok, kakor v oni noči groznega spomina — tja do Kranja se je potresla zemlja! Votlina je izginila in iz skale je izrastla strašna jama — cela dolina. — Razmerje z graščino je pa zdaj ravno tako, kakor je bilo pred puntom. Hvala Bogu, da še slabše ni. Sicer pa pravjo, da je Hartman zelo oslabel in bo v kratkem izročil gospodarstvo Juriju, ki pa menda ni nič boljši kakor on. Za ‚slepega Boga‘ smo postavili novo kapelico na mestu najine prejšnje hiše — in zdaj prihajajo ljudje semkaj romat, včasih kar trumoma.«

»In poleg ‚slepega Boga‘ bova sezidala midva svojo novo hišo, Zalka, potem bova pod najboljšim varstvom,«, je lahno pristavil mož.

Po tem pogovoru sta se polagoma približevala vasi. — Na jasnem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi stekleno morje svetili ne dvignjeni zakladi, zakladi nove Francetove in Zalkine sreče. Veseleč se presrečnega svidenja sta korakala drug drugemu ob strani in vsak v svojem srcu obujala preteklih, dni spomine. Francetu se je zdelo, da je zatonil dan, da so pospali po vasi in po polju vsakdanji opravki, da je vse poleglo in potihnilo — vse samo zato, da more on nemoteno in zato toliko bolj živo zreti nazaj na minile dni — na svojo preteklost, ki mu je za nocoj in za bodočnost prihranila novo, veliko srečo. — In res so se oglasili ob oknu njegovega srca spomini in njegova duša jim je odprla in jih sprejela v svoje prostore. Da, stari znanci so mu bili ti spomini; znane oči so mu zopet zrle v obraz, znani smehi so mu doneli na uho, pa tudi znani joki. In čudno — več je videl zdaj, veliko več v spornirtih kot nekdaj v vrtincu življenja. Seveda, saj takrat ni bilo časa; vtisk se je vrstil za vtiskom; komaj ga je zaljubila duša, ali komaj ga je zasovražila, ga je že izpodrinil drugi. Danes pa je stal kot zmagovalec nad svojim dosedanjim življenjem in ga je lahko presojal nemoteno in mirno — in zazdelo se mu je, da je nocojšnji večer prodrla v njegovo srce nežna pesem deviškega grla, vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov, in se tiho skrila v skriven kotiček njegovega srca, da mu ustanovi novo srečo, ali da mu zopet vzbudi nekdanjo srečo.

Ob svoji strani je čul Zalkine korake; zato se je takoj zopet otresel preteklih spominov in mislil le nanjo in na svojo in njeno bodočnost.

In Zalka? S kako veselim srcem je pač stopala nocoj ob njegovi strani, katerega je tako ljubila, po katerem je vzdih ovala tako dolgo, ker ni vedela kam je izginil; nocoj ga je pa zopet našla in obljubil ji je zvestobo in ljubezen.

Ko sta prišla do Anželjeve hiše, je bilo že popolnoma temno. Stopila sta pred prag; tedaj pa se je France skoro zbal ga prestopiti; obstal je, poslušal, užival, strmel in bilo mu je tako prijetno, tako neizrečeno prijetno ob Zalkini strani, da si ni želel ničesar več.

Pa Zalka ga je prosila — in vstopila sta.

O, kako iznenadenje, kako veselje kaka sreča! V trenutku, ko so se ga najmanj nadejali, so našli njega, po katerem so toliko časa zaman poizvedovali. — France je samo strmel in od same radosti skoro ni mogel govoriti. Na vsa radovedna vprašanja je namesto njega morala odgovarjati Zalka.

K Francetu pa je pritekel mali Francek in ga poklical ljubko z nežnim naslovom ‚ata‘. In France je dvignil svoje dete, ga objel, poljuboval njegovo čelo ter mu neprestano zrl v oči, zdaj jokal, zdaj se smejal od samega ginjenja in veselja. In otrok se ni delal nič tujega, ampak je rade volje pustil, da ga je ljubkoval oče, čeprav ga doslej ni poznal.

— — — — — — —

Čez štirinajst dni sta bila France in Zalka iznova poročena v božjepotni cerkvi na blejskem jezeru. Zalka je čutila ob tej priliki pravo ženitovanjsko in še skoro globokejše čuvstvo kakor ob svoji prvi poroki. Par dni po poroki sta šla na Koroško Belo, kjer sta na ondotnem pokopališču dolgo molila na nekem grobu. Oba, France in Zalka, sta mislila, da vidita pred seboj Kroparskega možka s smehljajočim obrazom. Vsekakor je Štefuljček blagoslovil njuno zvezo iz nebes. — Ko sta zapustila pokopališče in se nežno ozrla drug drugemu v obraz, sta oba imela solzne oči.