Črne rože

Črne rože. Gustav Strniša

Izdano:	Ženski svet, 1925 (št. 1-4)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pozabljene pesmi

1.

Srce je mehko testo, ki mu manjka kvasa stremljenja, izgubljenega v borbi življenja — in ognja ljubezni, da bi se spekel kruh v hrano tisočerim. —

Sipal bi drobtine pticam, ki bi pele, nasičene njegovega slaja, spev moje duše — rosil bi ga v solzah napojenega po vejah in cvetju, da bi čul odmev tajne melodije, zaslutene v nje globočini. —

Natresel bi ga v studence in reke, da bi slišal svojo pesem. —

Odrezal bi ga kos siromaku slepcu, da bi iz svoje svireli izvabljal moje glasove. —

Prisluškoval bi v naravi odmevu svojih glasov, očiščenih v nje skrivnostnem dihu, in sanjal — — —

2.

Zelene bilke sem spletel v piščal — glas slavca je bila nje melodija. —

Sviral sem novo pesem in sanjal novo življenje. —

Prihitela je črna ptica obupa in me kljuvala, da bi ji vrnil glasove. —

Bolesten sem nekdaj igral na piščal obupa — kje so zdaj tisti zvoki? Utrujen in osamljen sem ji moral dati glas slavca in začul sem svoj spev ovit v mrak bolečine. —

Črna ptica se je dvigala, pesem je donela prek dobrav in gričev in legala kakor krvava slana v mojo dušo. —

Vse mi je umoril brezup, porojen v zavisti, — zato me muči moja lastna pesem. —

3.

Videl sem pelikana in se razjokal. —

Kje je žrtev moje duše, kje nje dela?

Ali ni silnejša, popolnejša kakor pelikan, mar ne gleda jasno svojih smotrov pred seboj?

In vendar, koga je hranila, komu je kazala pot novih ciljev? Ali ni bila v svoji slabosti pod vsemi, ali se ni sramovala svoje sile?

Vzel sem bič spokornika in bičal sem svoje ude. — Tekla je kri pa je ni popila zemlja, iz katere sem se rodil; niti ta je ni hotela in silna bolečina je prevladala mojo dušo. —

Videl sem pelikana in se razjokal. —

4.

Solnce se smeje. Pesnik spleta žarek v ognjeno struno, z roko razpoloženja ujame slavca in škrjanca ter ju pusti na zlato struno, da čuje tajne glasove vesoljstva. — Že ga omamlja sladko lepetanje in poživlja zvok, ki je odmev večnosti. — Roka seže po papirju, ne, to ni pola papirja, kos neba je in s peresom mistike piše nanj pesnik svoje verze. — Globoke so te pesmi in čudežno žare njih besede. — Iz dalje sedajo v daljavo in združujejo tostran z onstranstvom — kdor jih bere, jih ne pozabi, kajti vsakemu so vzete iz duše, čeprav jih ni nikdar v sebi slutil. — Če jih ni poznal preje, je čutil zdaj njih rojstvo v svoji globini in jih vzljubil silneje. — Zapisal je pesnik svoje besede na kos neba in spoznal klic brezkoncnosti. — Spletal je žarek v zlato struno, pomočil pero skrivnosti v ognjeno zarjo in njegov spev je bila mavrica božja, s katero je zvezal življenje z večnostjo. — — —

5.

Iz lastavičjih gnezd sem si sezidal kočo na visoki gori jasnih ciljev in ni je dosegla strela sovraštva. — Bil sem ptič med ptiči, žarek med žarki, oblak med oblaki, skala med skalami. — Le še korak, pa bi prestopil v tajno neba in vesoljstvo bi me razkrojilo, sam bi postal vesoljstvo in vžival najvišje blaženstvo. — Tedaj si stopila predme ti, vila mojega življenja — moja človeška ljubezen. Tvoje lase so spletali solnčni žarki liki zlate, ognjene dragulje, na ramenih sta ti čepela dva goloba belejša kot mleko in svetlejša kot srebro, tvoji grudi sta bili dve brušeni, demantni školjki. — Odprla si usta in videl sem čudo: Razmaknila se je rubinska zavesa, zažarela je slonokoščena harfa in iz nje so se ulili vilinski glasovi. — Zvabila si me. Pozabil sem lastavičjo kočo in sveti nje mir, pozabil ptice in oblake, žarke in skale, misleč, da stopiš z menoj v skrivnostno višino pozabljenja, da se združiva v večno ekstazo. — Dvignil sem se s teboj v objemu in — padel. — Stala si pred menoj in oba sva zaihtela; Adam in Eva sva bila pod drevesom spoznanja in moje višine so postale nedosežne. — Bil sem angel med angeli, pa sem hotel stopiti še višje, zato si prišla ti, da me ponižaš. — Bila si ti moja žena, ki zdaj ješ v potu svojega obraza z menoj grenki, vsakdanji kruh. —

Cerkev

1.

Na zelenem griču stoji in se smehlja vsa bela glava starca Boga, ki živi med nami. —

Kolikokrat sem se lovil krog starih sten in se zasopljen naslanjal nanje!

Kolikokrat sem stopil v cerkev in trepetal pred odmevom svojih korakov, kajti čutil sem, da stojim na sveti zemlji.

Večkrat sem stal pred altarjem in zrl v zagonetne oči svetnika Tomaža, modreca in učenjaka. Zagledal sem se vanj, ker sem ljubil tiste oči, ki so prodirale globoko v dušo, ko se mi je o njih sanjalo, me je bilo strah.

Včasi sem lezel v zvonik in poskušal zvonove. Muzikant sem bil tedaj, kakor nikoli pozneje, saj sem tako vešče ločil glasove in zahotelo se mi je polne kletke ptičev pevcev, ki bi se oglašali na moj ukaz, sam bi pa udarjal vmes na zvonove z debelim kamnom, a drevje bi s šelestenjem vpletalo svoj spev. —

Kako lepo bi bilo! Le enkrat sem čul v sanjah tako pesem: vsa narava je pela in srce z njo, tajni glasovi so se topili v vesoljstvo in zemlja je zaplesala. —

2.

Govoril sem pred cerkvijo z norim Andrejem. Pravil mi je, da je sin zelenega hrasta. Vodil me je pod hrib, kjer je stala mogočna smreka in poleg nje stari hrast, ki bi ga komaj obseglo pet ljudi. Razmaknil je smreki veje in nad nama se je odprla hrastova votlina. Andrej je zlezel v votlino in jaz za njim.

— Čuj, moj oče zmerja! —

Hrast je šumel in v notranjosti je votlo odmevalo.

— Veš, bojim se ga, posebno če je slabo vreme, tako divja, da je groza. —

— Andrej, kje imaš mater? —

— Mati mi je umrla. Imel sem jo, da, dobro se je spominjam, večkrat sva šla gori k cerkvi, kjer sem spoznal tebe. Na smrtni postelji sem ji moral obljubiti, da bom poslej sam zahajal na goro molit. —

— Ali znaš? —

— Znam! — O, kako se jezi moj oče! Huda ura bo! Bog nas varuj in daj dobro moji materi na onem svetu, kjer ni jeze! —

— Kje imaš pa očeta? —

Pogledal me je postrani.

— No, ti pa povem! Vsi pravijo, da nimam očeta, da sem tako, — jaz ne vem kako. — Pa sem se napotil očeta iskat. Strašna nevihta je bila takrat in našel sem hrast in to duplino. Sprejel me je starec in me kregal, zakaj me ni bilo že preje. — Da, hrast je moj oče, četudi je hud, vsi očetje so hudi. Jaz ga imam rad, zelo rad. Samo hrast in cerkvico ljubim, a ljudi ne maram. Tudi tebe ne maram! Morda sem se ti razodel, ker imaš take oči kot naš Tomaž v altarju. —

Zlezel je iz dupline in odhitel.

Lilije

Med bele lilije sem zašel in pozdravile so svatovske družice pozabljenega ženina. —

Lilije, ponosne ste, ker ste lepe, in skromne ste, ker ste deviške, zato vas ljubim. —

Lilije, bučele sesajo koprneče vaš med in vas s svojimi želi varujejo pred oskrunjevalci. —

Lilije, bodite usmiljenke, tihe in dobre trudnemu bolniku ter ga zazibajte z zdravilom svojega opojnega dehtenja v sladke sanje! —

Med lilije ležem in že zasanja moja utrujena duša:

Gad strasti se vije iz srca in plašen pobegne pred belimi kerubi, ki me zamaknjeni stražijo. —

Iz zemlje dvigajo čudovito krono skrivnosti narave in solnce vzbledi pred nje čarom. —

Posade me na škrlatni prestol prosojnega oblaka, ki ves gori v rubinih zarje. —

Kronajo me z blestečo krono in zapojo pesem vesoljno. —

V roki mi vzblesti žezlo hotenja in duša vriska tajne radosti. —

In dvigate se, lilije, širite svoje čase, ko zagore opojni kelihi polni neklara. Vaša smaragdna stebla se nalahno ovijejo nog in telesa in že stojim lilijin grm v prosti naravi in prisluškujem nje tajni. —

Sladki glasovi trepetajo v meni in se tope ter razkrajajo, v čudovitih sanjah mistika mi razkriva svoje slike. —

Zelena stebla se klanjajo, zvijajo v venec, sredi katerega drhte vaše čase kot beli labodi na zelenem otočku. —

Že spoznam v teh čašah gnezdeče čudežnega slavca, ki vzdrhteva na belem mahu. —

Plašno dviga svojo glavico, sam ne veruje svojim drobnim očem, ko se ziblje v tem razkošju. — Opojnost ga mami, a naenkrat zapoje tiho, pridušeno, potem glasneje, globokeje. —

Tedaj vidim, da se ti glasovi trgajo iz moje duše, ki se je vgnezdila v lilijinih čašah, in silno sem vesel! —

Iz najlepše čaše vstaja ljubezen, nežna je in deviška ter sramežljiva kot prvi poljub, v vesoljstvu sanj porojena. —

Iz tretje smehljajoče lilije se dviga moja nada, sam blesk je to in samo življenje!

In tako vstajajo iz vaših čaš, lilije, moji spomini in radost.

In poročim se na prestolu lahkega oblaka s svojo mladostjo, a svečenica, pozna zarja, naju blagoslavlja. —

In že rastete, lilije, v belo kočo ljubezni in me zaklepate vanjo. —

Duša sanja. — Vse se vrača čudežno prenovljeno, povsod je radost, veselje in smeh mladosti. —

V veselem razpoloženju zarajam s svojo nevesto. —

Ko sem se danes zjutraj prebudil, je ležala pred blestečo vazo moja edina lilija ovenela.

Vtisi

Ko sem spoznal Cankarja in se z njim seznanil, nisem mogel govoriti, saj nisem videl človeka, ampak svetišče skrivnosti, kjer se poraja najgloblja umetnost. —

Ko sem bil predstavljen Župančiču, sem čutil strah, radost in nepojasnjeno pričakovanje. —

Ko sem obiskal Finžgarja, sem moral občudovati umetnika, ki s svojo domačnostjo ustvarja bisere umetnosti. — Gledajoč nad pisalno mizo sliko njegovega očeta pod domačo jablano, sem čutil, da stojim v vrtu njegovega ustvarjanja, a on pred menoj in mi nudi dobro domače sadje, polno žlahtnosti. —

Ko sem se prvič sestal z Golarjem, sem mislil, da hodim po naših poljih in lokah; za zelenim klobukom so mu pozvanjali zvončki in čul sem komaj slišno, tajno pesem narave. —

In seznanil me je pri slučajnem srečanju z Meškom, kateremu sem bral raz obraz vso mehkobo njegove duše, ki jo razodeva vsaka njegova poteza. —

V spoznanstvu z Ivanom Pregljem sem spoznal globoko mislečega Tolminca, ki sramežljivo skriva svojo veliko individualnost v močvirje kvante. —

Pugelj me je pozdravil s pikro besedo prijaznega Dolenjca, ki je bila dobra kakor grozdje, in iz duše, ki ustvarja skromna in brez iluzij. —

Ko sem se pa predstavil Mariji Kmetovi, sem bil vesel, da sem spoznal žensko-umetnico, a v nje resnosti sem slutil težko melanholijo močne duše. —

Umetnost

Umetnost je skrivnost, preprosta kot otrok in globoka kot morje. — Nje rojstvo je v ljubeči in zvesti duši umetnika.

Gorje umetniku, ki zlorablja svojo umetnost, ker ga potem zapusti v sramoti! — Umetnosti zahteva množica, a umetnik ji nudi vsakdanjo šaro in zasmehljivo ljudstvo spozna v umetniku siromaka revnejšega od sebe.

Preprosto otročja je umetnost in umetniki so otroci, toda svojo dušo skrivajo, gorje, če bi jo nosili na dlani — želi bi zasmehovanje. —

Umetnost je globoko morje — kdor se vtopi v nje valovih, ne najde dna — iz ekstaze blodi v ekstazo na mehkih valovih svetega razpoloženja. —

Umetnost je skrivnost, kdor je v sebi ne čuti, je nikdar ne najde, kdor jo čuti in sluti, je nikdar ne spozna, saj je tako znana in preprosta, vendar večno nova. —

S sedmerimi pečati zapečateno pismo je umetnost — prelomiš jih, prebereš lajno, razumeš jo, a čudoma vidiš v teh črkah spet sedmero pečatov. —

Umetnost je vesela. Radostni svatje so umetniki v družbi poštenjakov, njih beseda in njih smeh je globoka odkritosrčnost. Toda, tudi občutljiva je umetnost, le ena zaničljiva beseda in veseli svat se spremeni v otožnega pogrebca. — Umetnik je bolj občutljiv kot nežni cvet, ki ga umori prva slana. —

Umetnost je bogata, vedno deli, a ničesar ne jemlje. —

Blagor mu, kdor sprejme, kar ona ponuja, saj čuti potem v duši potisočerjen nje sad! — Kdor pa zavrže nje dar, je prosjak, ki je zavrgel cekin in poginil v gladu vsakdanjosti. —

Umetnost je uboga — vedno deli, a sama nima ničesar, poglejte umetnike, nje sinove. —

Umetnost je ponosna, a nikdar ošabna — in ošabni umetniki so slabiči, ker jih zaslepi njih šibka umetnost, da zaidejo s pota popolnosti. —

Umetnost ni samoljubna, — samoljuben umetnik je fotograf, ki kaže slike umetnosti, a živa umetnost je mrtva v njegovi duši. —

Vrtnice

Pozdravljene, vrtnice, goreči simbol moje ljubezni, težke v svoji bolečini!

Med zlato mavrico ste vdelane, zato me omamlja nje blesk v solzavem dežju!

V purpurno zarjo ste vpletene in sanjam vas, ko zahaja solnce!

V prst svojega življenja sem vas vsadil, da bi zrastle visoke in dehteče, pa ste pognale preko drugih cvetov in jih zamorile. —

Kadar sem iskal utehe, ste stresale svoje krvave liste in bral sem besede trpljenja. — Kadar sem plakal, so mi poljubljali vaši cvetovi solzne oči in me tolažili s tihim šepetom. —

Pa sem vas potrgal in zavrgel — rad bi se rešil svoje mračne težke ljubezni. — Tedaj ste pa pognale še višje in lepše, vaše trdo trnje se me je ljubeče oklepalo, trdo trnje brezupa, da mi je kri lila iz srca in namakala zemljo. —

Rože ljubezni, kako rad vas imam, a vendar ste mi čudežno tajne, ne vem zakaj. — Povejte mi svojo tajno! Kakor čebela se poglabljam v lastno bolečino, pa je ne razumem, ker je pregloboka. —

Krvave vrtnice, ki rastete iz moje prsti, sestre ste mi in vendar neznanke. —

Kdaj mi da narava ključ, da odprem vašo tajno?

Ali je nje ključ žarek?

Ujel sem žar radosti v svoje oči in pogledal vaše cvetje. —

Pa so bili rumeni vaši prašniki — ljubosumnje je zazrla duša. —

Ne boj se, ljubezen, za svojo skrivnost, čakal bom molče v tvojem objemu, dokler se ne razodeneš. —

Med brajdami

1.

Razpršili so se oblaki in božje solnce je zrlo na zemljo. Med brajdami sem hodil in moje misli z menoj. Solnčna puščica je prodrla jasno nebo, zasolzilo je in valovje solz je poškropilo zemljo.

Vse je blestelo in se smehljalo, moja duša je zadivljena pela:

Božanstvo! Napoji me s temi žarečimi solzami, da prodrem notranjost. —

Daj mi eno teh puščic, tršo od jekla, da prodrem s to buciko zemljo in vživam s pogledom nje skrivnost ter se radujem nje krasote; da ugasnem nje žarečo lavo ter Ti postavim podzemeljski tempelj za darovanje. —

Moje daritve naj bodo ideje izpopolnitve, kupljene z dragoceno zapravljeno mladostjo. —

Moje kadilo naj bodo želje po vsem blagem in plemenitem. —

Trgajo se prozornih oblakov lahne tenčice in se bližajo solncu, da mu obrišejo znojno lice.

2.

Povsod zrem samo brajde. — Zeleni lasje griča se kodrajo, kažejo rjavo polt njegove poraščene glave in lahno šepetajo. —

Pazno poslušam šustenje tega velikana — prisluškujem njegovim mislim, rojenim v ogromni možganski duplini. —

Brezskrbne so moje misli — šepeče trta, — svoje čestilce ovijam v brezskrbnost! —

Svete so moje misli, ker so odkrite njih besede in z mojim sokom poživljene govore resnico! —

Pravične so moje misli, saj so prekuhane v žarkih pekočega trpljenja in očiščene v dežju pokore, zato je pravičen, kdor vživa zmerno moj sad. Kdor ga vživa v grešni pijanosti, ga vržem v blato, iz katerega je vzet. —

Zakaj ne ljubite s spoštovanjem mojega soka? Ali ne vidite, da je sam Bog v njem? — Zakaj ga onečaščate z nezmernostjo, pogani!

Trta šepeče besede, porojene v lobanji zelenega griča in te besede padajo v dušo.

Tolčejo me s kladivom spoznanja in kolena klecajo. — Kako ostuden je moj greh!

Trta je moja težka vest, ki mi šepeta in me opominja.

Z zlatim grozdom pokleknem vrh griča pred Tabo o veliki Bog, združen z zemljo, ko se silen in mogočen sklanjaš nad menoj:

Sprejmi ta grozd v solncu solzeč — grozd mojih solz, strjenih v trdi pokori, kot mojo obljubo in simbol spreobrnjenja!

Dež rosi

Dež rosi na polje. Pod zelenim dežnikom nizke breze stojim in strmim v kraljestvo narave. Krog mene padajo šepetaje deževne kaplje, poljubljajo zelene bilke in se izgubljajo v črni prsti — solze otroških let so, ki sem jih rosil iz višine sreče, da so namakale poljano žitja in se zajedale v prst nejasne bodočnosti, iz katere so potem zrastle trnjeve rože razočaranja. —

Dež rosi.

Zelenosive bilke spreminjajo barvo, postajajo temnejše in živejše. Veje na drevesu se lahno vpogibljejo pod težo kapljic, ki prodirajo niz blestečih biserov listnate krone, mehka tenčica nad menoj se trga, tu in tam kane name težka kaplja. —

Padaj, rosa nebeška, umij telo nečistega zemljana, osveži mu dušo, da zasluti vse čudo božje prirode in se spoji s kapljami ter vsesa v prst delovanja, da rodi enkrat žlahtne sadove! —

Zelena streha se naenkrat silno strese. Globoko se skloni in spet dvigne, nebroj listov se zgane, kot mehko valovje, če se vrže vanj kamen, že me vsega oblije vodeni curek. —

Veter buči silneje. Kot bi udarjal na velik zvon, skrit v zelenju, zabrni drevo, strese se, nagne šiloma naenkrat desno in spet levo, zašušti, zaječi, kaplje lijo kot iz škropilnice, vse se dviga, pada, zveni. Drevo se hoče šiloma oprostiti objema zemlje, pa ne more! Na koži se opažajo napete žile, poka, vidi se belota debla, ki prehaja v zeleno spodnjo plast kože — izlil se je žolč iz globine tega trupla, ki ne odjenja v svoji divji jezi.

Blisk, tresk!

Mimo mene je šel bog s svetlo strelo, dobro sem videl preteč obraz, njegov silni dih me je skoro omamil. Čepel sem ob drevesu in čakal.

Naenkrat udari znova, breza nad menoj zagori. — Oči gledajo, pa komaj slutim, kaj se godi; ves utrujen in moker zrem zamišljeno v ogenj. Čutim toploto plamena, že sega blizu mene, že me je opekel. A jaz strmim vanj in se poigravam s svetlimi kačami, ubijami morim in bliskam v svoji notranjosti. — Vse hočem novo, veliko in silno! Oči se smehljajo, a roke nehote segajo v jasne plamene. —

Blesteče kače se odbijajo ob meni, že se me oklepajo, stiskajo me vedno silneje, čudna, omamna zatohlost in sopara mi lega na dušo, v notranjosti me nekaj žge, roke so kot goreče baklje, poskušam se dvigniti, pa prepozno, povsod švigajo goreči jeziki in se vsesavajo vame, še enkrat se šiloma premaknem in že se onesvestim. —

Rdeči nagel

Vilo cvetočih livad je prevaril gozdni favn in sviral svoji novi izvoljenki — vili povodnjački, zaljubljeno pesem sanjajočega gozda.

Zaplakala je livada v rosi bolesti in zagrizla se je nje vila v črno prst, da bi ji izsesala nje bol. —

Pa je pognal iz nje ugriza krvavi cvet mračnega nagelna nagrizenih listov — simbol nje žarkih ust, ki si jih je ranila v svojem trpljenju. —

Utrgala je vila nagelnov cvet in splula k reki, kjer je sanjal črni favn v objemu vile povodnjačke.

Stegnila je nad spečo vilo svojo prozorno roko in spustila rdeči cvet na nje grudi.

In vonjala je povodnjačka opojni cvet in vsa omamljena se je obrnila od črnega, ostudnega favna.

Dvignila se je in zaplesala z vilo cvetja nad črnim favnom, ki je zakril svoj ostudni obraz s kopreno mraka in se skril v senco črnega gozda.

Vzvišeni in očiščeni sta se dvignili vili pod oblake. —

Lokvanj

Lokvanj, roža močvirja, koprnenje tišine. Nad vodo so plavale vile in se zrle v nje gladini, pa se je iz njih pogleda v blesteči vodi razgalil lokvanj, nežni, beli, nadahnjeni cvet. Zaplesale so vile in cvet se je zibal.

Lokvanj, prelestna vodna roža, stegnila se je roka, da te odtrga, pa je zagrabila perišče vode, ki me je oškropila, da sem vzblestel v vodenih solzah. Pa se je dvignilo k tebi moje hrepenenje in te doseglo ter se poglobilo v tvoj blesteči omamni cvet ter v njem vtonilo. —

Potolažen in miren sem se vračal, a tvoji blesteči cvetovi so se smehljali iz jasne gladine.

Pasijonka

Teptali so zemljo, ker so slutili v nji skrito seme, toda seme je pognalo šiloma in vzbrstel je cvet, roža, ki je zažarela iz popka samozatajbe, je bila roža ljubezni in odpuščanja, cvet žalosti in požrtvovanja — zelena pasijonka.

Postavil sem jo na ozko okno poleg jetnika slavca, da bi mu drugovala. In slavec ni več pel — globoko k kletki se je sklanjala pasijonka. — Ali so se nje mehki žeblji zapičili v drobno telesce pevca, ali ga je bolel pogled na krono trpljenja? —

Molčal je slavec in roža je molčala, na mojem oknu je pa dehtela skrivnost. —

Pozdravljen cvet trpljenja, rojen v preziru, pozdravljena pesem tišine, nikomur razodeta! —