Črnovojnik
| Črnovojnik neznan avtor |
| |||||||||||||
Niko in Tonče sta bila dobra prijatelja, poznala sta se od mladih nog. Bila sta delavna in poštena, toda slaba družba je najprej pokvarila Nikota, ki je počasi potegnil za seboj še Tončeta. Udala sta se pijači. Kadar je bilo, se je pilo, kadar pa ni bilo, je bilo dobro vsako sredstvo, da se pride do pijače, vina ali žganja, vseeno, samo da teče.
Bilo je o pustu predlanskim, ko sta se prijatelja sešla pri običajnem jutranjem frakelcu. Tonče pravi Niki:»Čuj, Niko, kupil sem poceni cel telečji drob; jaz bom dal jelo, ti pa preskrbi pijačo, nekaj bodo dali tudi drugi. Pri »Petelinu« si damo napraviti celo gostijo, da je bo Pust vesel, pa tudi mi.« Rečeno storjeno. A Nika je skrbelo, kje dobiti denar za pijačo. Kmalu jo iztuhta. Zaviha si rokave, pomaže roke s še svežo krvjo telečjega drobovja, oškropi si z njo srajco, pa hajd domov k ženi. Ko ga žena zagleda vsega okrvavljenega, se silno prestraši in vzklikne:
»Za božjo voljo, Niko, kaj si napravil? Usmiljeni Bog!«
»Ne jokaj, saj ni nič. Stepli smo se v gostilni in razbili pohištvo. Prišel sem po denar, da zlepa plačam svoj delež, ker drugače grozi krčmar, da pošlje po policaje.«
»Ti moj ljubi Bog, koliko si pa dolžan?«
»Ni veliko, kakih štirideset kron bo; nekaj imam tudi sam.«
»Dobro, grem pa kar s teboj in bom plačala zate.«
»Tega pa ne, če se v take stvari mešajo ženske, je vselej narobe. Daj mi denar, da nesem sam in plačam, nato pa pridem takoj domov.«
Zaman je potem reva žena čakala na Nikota cel dan do poznega večera. Vznemirjale so jo različne misli, ob vsaki stopinji, ob vsakem ropotu je prestrašena posluhnila, češ: sedaj gre, a ni ga bilo. Šele pozno ponoči je prišel, in sicer precej mirno, brez hrupa. In tako je stvar tudi to pot minila brez posebnih zapletljajev kakor navadno.
Nekaj dni kasneje je bila vrsta na Tončetu, da plača prijateljem za pijačo. Ni imel okroglega v žepu. Kaj storiti? Žena ima pač nekaj prihranjenega, a ne bo tako neumna, da bi dala njemu za pijančevanje. Na pomoč mu pride Niko, ki mu pravi:»Čuj, Tonče, naredi tako-le: Pojdi domov in lezi. Jaz si medtem izposodim čevljarski predpasnik in pridem k tebi na dom kot čevljar. Boš videl, da bo vse gladko šlo.«
Tonče uboga in gre domov. Kmalu za njim pride Niko v čevljarskem predpasniku. »Dober dan, gospa. Ali je Tonče doma?«
»Doma, kaj bi pa radi?«
»Včeraj mi je naročil, naj pridem pomerit čevlje Vam in njemu, prosim pokličite ga.«
Vse je šlo kakor po loju in Niko je dobil na račun za dva para čevljev trideset kron.
Pustni dnevi so prišli in tudi pomlad se je približala svojemu koncu. Napočil je vojni čas in prinesel splošno mobilizacijo. Niko in Tonče sta se morala ločiti, ker je Niko služil pri topničarjih, Tonče pa pri pehoti.
Trdnjava, kamor je bil poslan Niko, se je od onega časa, ko je hodil ondi na stražo kot novinec, precej izpremenila, vendar se je še vsega dobro spominjal. In tam na kamenitem vrhu je našel staro znanko — ogromno kačo, ki je še vedno prihajala pod kuhinjsko okno pobirat ostanke in koščke sladkorja, ki so jih ji metali častniki. Ukazano je bilo, da ne sme kači nihče storiti hudega, pa se je tudi nihče bal ni. Tako je žival mirno živela dalje in uživala dobrote vojaške kuhinje. Večkrat je posedal Niko na pečini in gledal proti Jadranskemu morju. Mislil je na svoja prva vojaška leta in jih primerjal s sedanjimi dnevi. Kakšna razlika — mir in vojna! A čas za razmišljanja je kmalu minil; Niko je bil premeščen k oddelku, ki je imel odriniti drugam. Ob tej priliki je izgubil svoj kovčeg in vse, kar je bilo v njem. Čez nekaj dni so krenili v Srbijo. Izpočetka je bilo lepo, ker je bilo dovolj jela in tudi slivovice se je dobilo, tako, da si je Niko lahko večkrat razkužil želodec. Toda čimdalje so prodirali v Srbijo, tem slabše je bilo v tem oziru, ker so naše čete zelo hitro napredovale ter je tren ostal daleč zadaj. Naš Niko je bil primoran, da si je tu in tam sam preskrbel večerjo.
Bil je krasen dan; vse je bilo pokrito z belim plaščem, a žarko sonce je s svojo toploto rešilo tužna srca. Niko ne misli na nevarnosti, na pretečo smrt, marveč samo na svoj prazni želodec. »Pozabil sem že, kdaj sem zadnjikrat jedel,« si je rekel, »moj ubogi želodec me vedno silneje opominja, naj ga ne zapustim popolnoma. Moram enkrat tudi njega poslušati; sovražnik bo pač imel toliko rešpekta pred mojo lakoto, da me bo pustil, da se najem.« Pogleda na desno in levo in kmalu opazi, kar je iskal: sto korakov proč je ležal mrtev konj — pravzaprav jih je ležalo mnogo vse naokoli — k njemu se napoti in si odreže lep kos, kake tri kilograme. En del si je namenil privoščiti takoj, drugega pa shraniti. Toda ni imel sreče; še preden mu je zavrela voda, je sovražna krogla prebila skodelico na sredi, voda je iztekla in pogasila ogenj, katerega je bil zanetil s tolikim trudom. Treba je bilo zopet čakati druge priložnosti.
Potekel je dan in še eden; neprestano se juriša, a nikjer ničesar, da bi si človek potolažil želodec; kuharji so ostali daleč zadaj, najbrž so se bali, da bi tudi njim juha ne pogasila ognja. Niko je bil torej primoran, da si skuša sam pomagati, kakor ve in zna.
Čez nekoliko ur so prišli naši v malo vas. Niko se skrbno ozira na vse strani, in res kmalu zagleda lepega kozliča. Dobro pomeri, puška poči in kozlič se zvrne. Niko ga hitro pobaše in se umakne z njim v bližnjo prazno kočo, kjer ga odere in razreže. Potem si zakuri ogenj in pečenka je bila kmalu gotova. Toda že so vojaki zavohali, da se nekod nekaj peče; prišli so v kočo in vprašali, kaj ima.
»Ujel sem kozliča, gospod poročnik, in si ga spekel, kajti v želodcu imam že pravo revolucijo.«
»Dobro, dobro, toda daj nam pokusiti, kajti duh je tako zapeljiv, da mora biti tvoja pečenka nekaj čisto posebnega.«
Pokuša eden, pokuša drugi, in ko ne bi bil z zvijačo izmaknil večjega kosa, bi bil Niko tudi to pot ostal na cedilu.
Po kratkem odmoru je bilo treba odriniti naprej; to je bila ona lepa ali žalostna noč, ko se je toliko njih za vedno poslovilo od sveta. A naš Niko, ne da bi vedel kdaj in kako, se je naslednji dan znašel v bolnišnici v ..., odkoder so ga poslali dalje v T. Odondi je pisal svoji ženi Ruži:
Ljubljena Ruža! Po tolikem času Ti morem, hvala Bogu, z veseljem naznaniti, da sem bil lahko ranjen ter se mi je obrnilo že zelo na bolje. Niti misliti si ne moreš kaj sem vse pretrpel, vendar drage volje za našo milo domovino. Zaklel sem se, da, ako ostanem živ, nočem nikdar več biti pijan, marveč bom živel po Tvoji želji in gledal bom, da spravim na pravo pot tudi Tončeta. Upam, da v kratkem pridem bliže domu, pa Ti bom vse drugo ustno povedal. Srečno Te pozdravlja Tvoj Niko.
No, še preden je odposlal to pismo, je prejel vest, da je njegov prijatelj Tonče padel junaške smrti na bojišču.
Napisal sem te vrstice v spomin vrlemu črnovojniku, želeč mu, da bi se živ in zdrav vrnil k svoji dobri ženi Ruži.