Črtice (Slovenski narod 1879)

(Preusmerjeno s strani Črtica)
Črtice.
Objavljeno pod šifro V. Poglavja 9–11 manjkajo.
Izdano: Slovenski narod 12/188, 201, 297; 1879
Viri: 188, 201, 297
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. dno

I.Uredi

Lepo se je voziti po prijaznih dolinah na slovenskem Štajerskem in po storjenem delu v mestu ali trgu svojega poslovanja iskati si družbico veselih tovarišev. Malokedaj ostane brez vspeha tako iskanje.

Sedeli smo – „okolo mize stoliči“ – pa samo fantje, ali prav za prav „postavni možje“, ki so se trudili z delom, in se oddahnejo pri kupici vina; razgovor je bil živ in mikaven. Ali gospod kaplan je kartal prerad, in brez usmiljenja je terjal od g. aktuarja, da mora tudi denes igrana biti navadna partija; zastonj se brani, ali zvita glava je bil, kakor vsi nekdanji „politični“ aktuarji. „Naj pa bo“, pravi, „ali za navaden denar mi denes nij mogoče kartati; veste kaj, jaz stavim skledo rakov, kupil sem je včeraj, in še dobro pital sinoči!“

„Jaz pa stavim dobro vino!“ veli g. kaplan, in mešati uže začne karte.

„Čemu pa bi kartali?“ zavrne aktuar. „Vi ne boste jedli suhih rakov, če jih dobite, in jaz ne morem piti brez prigrizka. Dajmo vsak svoje, druga družba bode uže tudi nekaj storila, pa imamo južino!“

Zastonj se je trudil gospod kaplan dokazati, kako nelogično govori aktuar; saj tisti, ki zmaga, bi imel rake in vino, – skusiti je moral, kako lehko zmaga nelogičen predlog, pri katerem glasovalci nijso pozabljeni. Predlog jo bil soglasno sprejet, izvršen, in prva zdravica je veljala igralcema, ki sta obadva izgubila brez igre.

II.Uredi

Živega te še imam pred očmi svoje fantazije, ljubi starček, ki si tako prijazno razkladal vsakemu zemljiščne knjige Šmarskega okraja; ki si tako zvesto opravljal svojo službo in na vrh še vodil alfabetičen imenik mnogobrojnih posestnikov. Nikjer nijsem vsega zvedel hitreje, kot pri tebi. Blago srce se pa nij le skazalo v ljudomilji, nego ljubil si iskrico življenja tudi v živalih. Nijsi bogme zaslužil, da so te na stare dni zapustile oči, da nijsi več mogel gledati krasne narave!

Neko jutro tuhtam in čitam v knjigi prav zadolženega posestnika. Bilo je po leti in okno odprto. Smuk! je tica šmarnica zletela skozi okno ven. Nekoliko začuden se oglasim: „Gospod P., tica je vam ušla!“ „A ne,“ pravi, „tica ima tukaj gnezdo. V soboto pred binkoštmi sem zaprl pisarno, okno sem pustil odprto in obadva praznika me nij bilo notri. V torek pa najdem, da si je par šmarnic gnezdo napravilo na zemljiščni knjigi Graslgültini. Tisto knjigo potrebujem često; predejal sem tedaj gnjezdo na staro knjigo, v katerej so le prepisana dolžna pisma itd. Tiče so bile zadovoljne, in denes uže imajo tam svoje mlade; okno jim se ve da moram vedno pustiti odprto.“

Drugokrat sem zvedel, da so mladeniči srečno odrasli, in se raztrosili po svetu. Vendar prihodnje leto in pozneje Šmarnice nijso več bile take drzne, da bi postavile svojo zibelko v svetišče pravosodja.

III.Uredi

Kje si pa ti, ljubi Tina, vrli Slovenec, bistroumen pravnik, vesela duša vsake družbe? Celi dan sva se pravdala, da je naji včasih jeza se lotila – ali zvečer je bilo vse drugače, in najine stranke bi se ustrašile, kako dobra sva si prijatelja! V preranem grobu počivaš na Koroškem!

Tina je bil hud sovražnik vsega kartanja, ker je skusil prečesto, kako uničen je razgovor, vsa dražba raztrgana, kjer se začnejo karte mešati. Jaz pa sem rad tarokiral, ker se pravnik vendar-le zmirom rad bori, – ali zmaga, ali pada, uže borba je zanimiva, in vlovljen pagat ali mond nij kar si bodi! Za napovedan pagat se je nabiral mej igro poseben dar v določenej skledici, tako imenovanem „židu"; vsak, ki je mešal karte, moral je nekoliko pridjati. Kdor pa zgubi napovedan pagat, mora v skledico pridejati, kolikor je uže notri.

Neki večer je uže bil žid prav poln, prav bogat. Celo zadnji pajdaši Tinetovi so vstali, našo igro gledat, kdor bo dobil žida. Tina osamljen pa reče: „Jaz bom vam uže dal žida.“ Zgrabi Žida, in ga izroči natakarici: „Prinosite vina za ves denar, kar ga je v skledici.“ Tako smo bili osupneni, da nijsmo mogli ubraniti svojega Žida, in smejali smo se poslednjič, ko so prišle na mizo debele steklenice. „Tukaj zdaj imate svojega žida!“ pravi Tina, in kartanju je bil konec.

Od tiste dobe mnogo let smo imenovali „žide“ vse pinte vina, k i so se postavili na mizo.

IV.Uredi

V Brežicah sem ostal črez noč, in prijatelj mi obljubi, da me bo vodil v tajno društvo, ki pa državi nij nevarno nikakor. Društvo se zbira celo zimo na teden jedenkrat, in se zove „društvo za pokončanje puranov“ ali „Indianer-Vertilgungs-Verein“. Iz tega imena ti bode vse jasno, namen društva, sredstva, katerih se poslužuje itd. Drevi je ravno shod. –

Ko sem bil predstavljen in „kot gost“, ali brez pravice glasovanja, sprejet, ogledal sem se nekoliko. Zraven prvosednika je bil na mizi velik zvon, kakor ga nosijo krave na planinah. Debatiralo se nij ravno po parlamentaričnem redu, nego pet jih je najmanje govorilo ali krčalo ob jednem – le takrat, ko smo se trudili doseči društveni namen, bili so tihi vsi. Zato se je pa trojna moč pokazala pozneje, in tudi besede so bile bolj krenke. „Vi ste pravi osel!“ tako zagrmi društvenik nad društvenikom. Pri tem sem pogledal prvosednika – črš – zdaj bode vendar zvonil! Ta pa ostane miren, še razumel nij mojega pogleda. Zato pa ga vprašam naravnost, zakaj nij zvonil? „Eh – veli – to so pri nas malenkosti!“ Za Božjo voljo! si mislim, ta bode še le zvonil, kadar se tepejo!

No, vendar nij prišlo do tega, in večer je bil prav prijeten. Zvonilo se je še sicer, ali ne po gospodu prvosedniku.

V.Uredi

Moj strnič, g. Adulf F., je mesar, mož v najboljših letih, vesela in poštena duša in čvrste postave. Njegovi konji so najhitrejši mej Mariborom in Slovensko Bistrico – nagla je tudi kri njegova, kakor se nahaja tu in tam pri mesarjih. Moči ima v levej roki ravno toliko, kakor v desnej.

Pri takih lepih lastnostih se je lotil ob priložnosti tudi sodnih opravkov – po svoje, – morebiti pa bolje in hitreje, nego se da po sodnem postopanji.

Neko jutro je pridno sekal v svojej mesnici, ko prižene kmetsk fant par volov, lepo rejenih, vrednih mej bratoma 300 gold. Ponuja je mu na prodaj. „Po čem jih daste?“ – „Mislim, 200 gold, ne bo preveč!“

Gospod Adulf je hitro slutil, da je stvar nekoliko osmojena. „Lehko se zmeniva in pogodiva; le pojte gori v krčmo mojo zajtrkovat, govedina je uže skuhana“. Tako vabi svojo žrtvo z ljubezujivimi besedami na zajtrk, akoravno se je prodajalcu nekako mudilo. Udal se je vendar, vola je postavil v hlev, in juha z govedino mu dobro diši, g. Adulf pa mej tem skrivno pošlje po policista, vsede poleg fanta, napiva mu, razgovarja se z njim in skuša po mesarskej šegi ceno še bolj znižati.

Ko se pa prikaže policist pri durih, udari z desnico teško klofuto fantu na lice: »Kje si vkradel vole, povej!“ – „Ali prosim, za božjo voljo! Kaj pa mislite?“

Na to je dobil po g. Adulfovej levici na desno lice klofuto, ki je bila prvej popolnem jednaka. „Kaj boš še tajil, ti falot – Čegavi so voli?“ – „Prosim – ne ubijte me, vse bom povedal – mojega brata so, pa sem jih res vkradel.“ Se ve da, policist je tatu odpeljal in zaprl. Nij pretekla ura, da je uže prišel pravi lastnik povprašat pri vseh mesarjih celega mesta zastran svojih volov, in kako srečen je bil, ko jih je našel!

VI.Uredi

Domisli se, dragi bralec! precej starega moža, suhega, ne previsokega. Na obrazu je bilo najmanje nosa; betvica, kar ga je bilo, molela je kvišku. Glava mu pa je bila polna šal in buk – namreč staremu Mojzetu, ki je bil raztajavec ali Schmelzimeister pri fužinah v Zagorji blizu Kozjega.

Stari most preko Bistrice pri Kozjem bi se imel popravljati in Mojze si vzame dolgo nit, vstavi se poleg mosta, z nitjo meri tu in tam. Prišla sta dva fanta, ki sta se mu zdela jako pripravna za njegove namene. Z resnim glasom prosil ju je, naj mu pomagata merit, ker most se mora popraviti, to je znana stvar. Prvemu je izročil konec niti, naj ga drži nekaj časa ob steber na levej mosta. Na desnej strani pa je bila nit predolga – vendar ob določeno piko naj drugi drži nit in jo naj pritisne na desni steber – obadva jako visoko; on pa – Mojze – mora iti po merilo – hitro bo prišel nazaj.

Fanta sta bila dobra in obljubila, da uže bodeta držala nit – to je važna stvar, sta mislila, sam Bog ve, ali bi drugi znal tako lepo pomagati pri merjenji. – Mojze pa je šel v bližnjo krčmo, prinesli so mu maselc vina, in gledal je včasih skrivno skozi okno, kako mu pomagata fanta, pa se nasmejal. Dolgo časa sta lepo držala nit in malo povzdigovala, če je prišla kaka žena s cajno na glavi. Ko se pa je privozila pošta, morala sta nit položiti – vendar hitro sta vzdignila zopet nit do določenih pik ob stebrih.

Mojze je uže pil drugi maselc, pa se smejal vedno pri svojem oknu. Fanta sta ga uže tako teško čakala, ker roke so jima uže otrpnele. Vendar od tako važnega opravka človek ne sme kar odbegnoti. Ako nijsta umrla, morebiti še dandenes stojita tam pri niti za mostom.

VII.Uredi

Drugo jutro pride Mojze v Pirhovo gostilnico v Kozjem, pa najde pijanca za mizo, z glavo na mizo naslonjeno, v sladkem upanju. Čakal je nekoliko, pa pride drugi mož iz Planine, katerega je poznal. Ko sta se pozdravila, jame Mojze tožiti: „Glejte, kake sitnosti mi dela ta človek!“ in kaže na spečega pijanca; „ta je hudobnež, kradel je pri nas po celej okolici, in naš župan mi ga je izročil, da ga moram denes voditi v sodnijo. Zdaj se pa dela, da bi spal in neče naprej. Rad bi šel po biriča, da ga zapre, če bodete tako dobri in ga Čuvate mej tem.“

„Je uže prav; meni ne bo ušel!“ reče krepki Planinec in se vsede za mizo tik spečega pijanca. „Za to dobroto vam pa kupim žemljo,“ dejal je Mojze, in položi dva krajcarja na mizo, pa otide. Daleč pa nij šel, nego na vrt, da bi lehko gledal skozi okno, kakšen kruh bo iz te moke.

Črez nekaj časa se zbudi pijanec, razteza se, seže po svoj klobuk in vstane. „Oha – le počas!“ veli Planinec in pritisne po klopi.

„Kaj pa hočete?“ pravi oni, ki se je majal nekoliko ob steni. „Mi te uže poznamo!“ oglasi se Planinec, „čakal boš, da pride Schmelzmeister z biričem!“

„Kaj z biričem?“ in tako se je vnel razgovor, da sta postala jezna obadva. Planinec je prijel svojega varovanca, za nič ga nij pustil otiti.

Kričala sta obadva tako, da je prišla gospa Pirhovka iz kuhinje v izbo; pritožila sta se jej, Planinec, da tat hoče ubežati, ki mu ga je izročil Mojze, drugi, da ga zadržuje Planinec. Pirhovka se je smejala, pa je razsodila Planincu: „Le pustite ga, saj je pošten človek; – Schmelzmeister laže!“

VIII.Uredi

Leta 1860 sem bil na Dunaji, in poznal sem mesto uže precej dobro po nekaterih mestih. Obiskal me je prijatelj, ki je pa bil prvikrat tam. Pokazal sem mu dosti lepega, vendar nijsem mogel celi dan z njim hoditi, zmenila sva se, kje se najdeva zvečer. Moral sem v pisarnico, prijatelj pa je odšel, bil je sam po velikem mestu, in prepričan je bil, da bode uže našel kaj zanimivega. „Kam pa pridem tod?“ vpraša Dunajčana, k i ga je srečal. „Kam pa hočete?“ zavrne Dunajčan. „Ne vem!“ pravi moj prijatelj. „Jaz tudi ne vem,“ odreže se Dunajčan in ga zapusti.

XII.Uredi

Na ptujskem polji živi poseben rod slovenski. Visoki so in suhi, vendar krepki in zviti. Matere dojijo sinove skoro do tretjega leta, in često sem videl, da je tak fantek nosil klopico za materjo, vedno proseč in tarnajoč, naj mu mati dajo zizati. Tak nadojen fantič se ve da pozneje ima dosta v sebi materine pameti, in nikoli nij preveč pohleven po nepotrebnem.

Tak fantič je tudi bil, ki je izrekel svojo sodbo o meni pred nekoliko leti. Lov smo lovili (da zopet rabim srbščino) pri sv. Marjeti na polji, in logar nas je razpostavil po hosti. Imenitne strelce postavil je po goščavi – ne toliko zanesljive (mej temi tudi mene) pa ob robu, kjer je bilo le še nekaj grmovja. Jezil sem se pač nekaj, ali krivice mu nijsem mogel očitati. Res pa sem tam streljal – memo jednega zajca, ki je pritekel po grmovju. – Gonjba je bila končana, gonjači so dospeli do strelcev in pobirali kar so našli postreljene divjačine. Tudi blizu mene je iskal gonjač – sosed njegov pa še namreč iskal nij – nego dejal: „Kaj boš tu iskal, tu stoje sami fušarji!“

XIII.Uredi

Zraven Poljanca se nahajata okolo Maribora Pohorec m Goričan. Ta dva sta zopet popolnoma različna mej seboj ter od Poljanca po značaji, po šegah, nedavno še tudi po noši. Goričan je vesel, celo lahkomiseln, ker prideluje vino in ga tudi nekoliko použije. Samo da so ga slabi vinski pridelki preteklih deset let sila zatrli, tako da je dandenes uže dosti manj Goričanov. Poprej pa je bil bogat, in nastajal si pri njem posebno lepo izbo, ki je imela pomočena tla, pogostil te je radodarno, vse je bilo snažno in vsa družina je bila dobro rejena. Težko, da se mu bodo še kedaj vrnili tisti dobri časi – ker Magjari privažajo po železnicah leto za letom po več vina, ki ga pridelujejo z manjšimi troški, in ki je često tudi dobro, akoravno nij tako snažno spravljeno, namreč še blato se mora ločiti od njega pri prvem pretakanji.

XIV.Uredi

Pohorec pa je miren, resen, pravi značaj, tako, da so ga veseli vsi, ki imajo z njim kaj opraviti. Ne le kupci ga vidijo radi, kadar pokupi za družino (v Pohorskej hiši živi se služabniki vred po 30 duš) cel kup blaga, nego tudi krčmarji. Ker namreč naš Pohorec v mesto prihaja le kake 4 krati po letu, tedaj si tam tudi nekaj privošči.

Najbolj se ga veselé po pisarnicah, ker zanesljiva je vsaka beseda, katero izreče, akoravno govori počasno in nema zmirom pripravljene besede na novo vprašanje. Ne morem pozabiti tistega Pohorca, ki je bil naprošen za botra po nekej nezakonskej materi. Gospod župnik jih je sprejel po krsti in prebirajoč krstno knjigo, dejal k materi: „Ti pa zdaj uže prideš četrtikrat krstit, otroka, pa nikoli ne poveš očeta; ti menda tudi nijsi kaj pridna!“ Pohorec prikima: „Menda uže kaaar!“

XV.Uredi

Leta 1875. sva se vozila z mojim debelim prijateljem g. H. kot porotnika v Celje. Omeniti moram, da je moj prijatelj trdo izkovan konservativec, kar se tiče političnega mišljenja; nove politične šege so mu zoperne, da ne morejo bolj zoperne biti.

V Celji so mariborski porotniki navadno polovica vseh porotnikov, včasih več, včasih manj, tedaj nas je bilo na železnici cela truma porotnikov. Debeli H. pa nij bil nič dobre volje, akoravno smo drugi bili vsi veseli. Namreč porotništvo daje vsakemu nekoliko dijaške počitnice, služba kliče komaj vsak drug dan in dosti ostane prostega časa za izlete v krasno okolico celjsko, po slabem vremenu pa za tarok itd.

Debeli St. pa je vedno godrnjal: „To je tudi taka nepotrebna nova postava; saj bi lehko cesarski sodniki vse opravili. To je le za to, da rokovičar U. in krojač L. si domišljujeta, da sta tudi potrebna pri razsodbah. Zavoljo tega mora potem pošten meščan svoj čas tratiti, in svoje denarje trositi – to je za mačko!“

Ko smo prišli v Celje, zgodilo se je po naključbi, da je srečkanje zadelo skoro vsakikrat mojega prijatelja. Le dva dni ie bil prost. Pri drugi obravnavi sedela sva obadva.

Tožba se je glasila tako-le: Neki mož je bil v prepiru s svojo ženo uže več let. Sklenil jo je umoriti. Ko je šla neko jutro v hosto po suhljad, lazil je za njo s težko drevarnico. Pripognila se je ravno, ko je rekel: „Zdaj bom pa jest drevo posekal,“ in mahnol z drevarnico po njenem hrbtišču. Oblečena pa je bila gosto in po strani jo je zadel, tako, da jo bila le ranjena, in zopet ozdravela. Obtožen je bil tedaj mož zavoljo skušanega umora.

Vse to se je tudi dokazalo. Ali žena je pri obravnavi često pokazala kremplje, namreč v jeziku. Pokregala je moža, da si je najel zagovornika; izpričala je vse, akoravno je bila podučena, da njej nij treba pričati, ako noče itd.

Mož je tajil, da je hotel ženo umoriti, in porotniki smo tedaj dobili dvojno vprašanje; prvo zavoljo poskušanega umora, drugo zastran težke telesne poškodbe.

Ko smo prišli v posvetovalnico, spregovori koj moj debeli prijatelj: „Ali za božjo voljo! S tako klepetuljo mora ta ubogi mož živeti uže več ko 10 let! To je uže huda kazen zanj; tega ne more noben človek pretrpeti!“

Zastonj sem se mu ustavljal in ponavljal, da je do pikice dokazan poskušan umor. Večina porotnikov je bila kmalu na njegovej strani in preglasili so nas – kakšne tri – da je bilo groza. Komaj da so pritrdili drugemu vprašanju zavoljo težke telesne poškodbe.

Ko smo se pa nazaj vozili v Maribor, bil je moj debeli prijatelj popolnoma dobre volje. Dejal je, da je vendar lepa reč porotništvo in da pravniki ne razumejo vsake reči tako natanko.