Črtica iz življenja
| Črtica iz Življenja. V. |
| |||||||||||||
Sledeča zgodba se sicer ne more pripovedovati, da se ne rabi tudi nemščina, ali vendar je popolnem resnična in dokaže, kako potrebna je slovenščina tudi našemu preljubeznjivemu nežnemu spolu!
Moj prijatelj A. je profesor na neki srednji šoli, in dober mož, blaga duša. Ko smo vprašali učenca tiste srednje šole, katerega ljubi najbolj izmej svojih profesorjev, odgovoril je nam — da ne ljubi prav za prav nobenega, ali da ima g. prof. A. vender rad.
Ni se tedaj treba čuditi, da ima rade svojega soproga tudi gospa A—Linde, temveč, ker zakonska sreča ni bila njima podelila otrok — treba tedaj se okleniti soproga z vso ljubeznijo, katera se nahaja v mehkem srci krasne ženice.
Naš profesor A. pa je tudi velik Nimrod pred Bogom in pred svetom; neštevilen je broj ubogih glodavcev zajcev, jerebic itd., katere je pokončala njegova dvocevka, in če ni mogel ustreliti tudi medvedov in volkov, krivi so le ti potepuhi, ki rajše živijo po drugih okolicah, nego da bi slavno smrt storili v našem kraji.
Ker pa tudi ni potrebno, da se zamolčijo slavni čini, tedaj je naš A. tudi pripovedoval, da se mu je posrečilo ustreliti lisico. Prijatelj B. pa je potuhnenec prve vrste; on takoj spiše list, pristavi naslovu, da ga ne sme nobeden drugi odpreti, nego prof. A., in pošlje list profesorju A. na dom, ko je vedel za gotovo, da uči ravno v šoli.
Hudobija se ni zmotila; gospa A—linde dobi pismo v roke, in ker se jej je zdelo jako sumno, da „nobeden drugi“ ne bi smel pisma razpečatiti, storila je to sama.
Nemško pismo se glasi:
Treuloser Verräther!
Warum hast du mir das gethan? Ich streifte so fröhlich durch Wald und Flur — mein junges Leben war eine Kette von freudigen Tagen! Du hast mich auf ewig zu Grunde gerichtet, ich werde diesen Schmerz nicht überleben!
O wäre ich dir nie begegnet, so könnte ich noch heute sorgenfrei in die Zukunft blicken!
Deine unglückliche
Lisica.
Nezvesti izdajalec!
Zakaj si mi to storil? Tako vesela sem dosihmal tekala po gozdih in njivah — moje mlado življenje je bila nepretrgana vez prijetnih dnij! Ti si me ugonobil za vselej — ne bodem prebila teh bolečin! Ah, ko bi te ne bila nikoli srečala, še dan danes bi gledala v prihodnjost brez skrbij!
Tvoja nesrečna
Lisica.
Gospa A-linde – trda Nemka – bere seveda namesto „lisica“ – Lizika, in ni mi mogoče popisati občutkov, ki so mesarili njeno srce v tem trenotku! Kdo bi si pač pričakoval kaj takega od moža, dozdaj zmirom zvestega, ki jej mora biti vse na tem svetu! To je preveč, in solze so premočile pismo in vso opravo, ko pride prof. A. domov, žvižgajoč, brez skrbij, — kakor je to njegova navada!
Ali žvižganje ga kmalu mine pri tem prizoru! Zastonj vpraša in prosi za razjasnilo; še le po dolgem moledovanji jeclja gospa A—linde: „Kaj pa pomeni Lizika?“ (Gospa je namreč tako govorila, kakor je bila čitala).
Začuden odgovori: „No, kaj bo to? To bo brž ko ne ime Elizabeta!“ — Na to nove solze, novo ihtenje — gospa so hoče ločiti od tako malovrednega moža; prof. A. pa gleda tako nedolžno, kakor trimesečne dete, katero še ne pozna nobene krivinje.
In čudno! Še tudi takrat, ko je vender jednok v roko dobil nesrečen dopis, naš lubi A. ni razumel šale, nego začel se je rotiti in prisegati, da je to samo obrekovanje, da mora na vsak način zvedeti obrekovalca, da ga hoče za lase vleči pred sodnijo itd.
Vender vse to ni moglo prepričati ženskega srca in par dnij je preteklo mej hladnim obnašanjem in često je moral slišati ubogi A. dovtipnih izrazov.
Hudobec B. pa je seveda kmalu opazil vspeh svojega dopisa in veselil se je natihem, pa vender tretji dan se je začel bahati pred drugim prijateljem. Ta pa je hitel pomiriti soproga A. in ga učil slovenščine vsaj toliko, da sta razumela nesrečni dopis.
Vender še dandanes nobeden ne sme spomniti prijatelja A. tistega dopisa: Ingentem — jubes regina — renovare dolorem!