Črtica iz življenja starega Knaflja
| Črtica iz življenja starega Knaflja Fran Saleški Finžgar |
Izdano pod psevdonimom F. S. F.
| |||||||||||
Ko sem se doma hodil v šolo in mislil, da je abecednik najučenejša knjiga na svetu, tedaj smo zahajali bosopeti otroci po šoli k Knafljevemu čebelnjaku.
Knafelj je bil star mož zgubanega čela in resnega lica. Bralo se je na njegovi vnanjosti, da je mož precej skusil v svojem življenju. Če je bil pri čebelnjaku, spravili smo se otroci okolu njega in ga prosili, da nam je povedal kako dogodbo iz svojega življenja.
Nekega dne smo ga našli uprav zelo dobre volje; prosili smo ga, naj nam še enkrat pové, „kako je desetega brata kadil“. Mož nam je drage volje ustregel in pričel pripovedovati to-le zgodbo.
„Ravno okolu sv. Mihela bo, če prav pomnim, že 57 let od tega dogodka. Tedaj sem bil vse bolj korenjak, kakor sedaj. To sem vam bil raven kakor sveča, in ne zguban, kakor me tu vidite. V celi soseski in še daleč na okolu se nisem nobenega ustrašil. Moj starejši brat, rajni France, Bog mu daj dobro, je šel od doma v Dolino in je ondi na ujčevem kmetoval. Po smrti ujca je podedoval posestvo in postal Dolinec. Gospodaril je dobro in varčno, da celo malo skoparil je. Ko sem ga obiskal, pokazal mi je v skrivni omari polen lonec srebrnega denarja. Jaz sem ga precej opomnil, da naj dene denar rajši na obresti; on pa je trdil, da je vse bolj varno, če ga ima pod lastno streho. Dalje ga nisem svaril in poučeval, ker je bil malo na „ovnovo stran“.
Ko je bila pa ta varčnost že čez mero, pokaral ga je modri Bog na poseben način. Jeseni tistega leta se pritepe v Dolino neki slepar, ki se je izdal za deseto dete. Hodil je od hiše do hiše in se delal neumnega in modrega, kakor mu je bolj kazalo. Imel je pri sebi tudi tovariša, ki ga je dobro podpiral pri njegovem poslu. Ko prideta v Dolino, kmalu izvesta od ljudij, da je moj brat precej petičen. Njega torej skleneta opehariti.
Nekega večera prideta k bratu in prosita prenočišča. Gospodinja, stara Meta, jima reče, da ni prostora, ker morajo nocoj prenočiti tudi tesarji; jutri bodo namre postavili nove svisli na rovtu. Deseti brat se tebi ni meni ni hitro obrne in hoče dalje. Tovariš njegov pa stopi v vežo, skloni se k Francetu, ki je ravno iz sobe prišel in mu nekaj tiho pové. Na to stopi France ven in pokliče deseto dete nazaj ter je kaj oljudno sprejme. Potem ju pelje v sobo, stari Meti pa ukaže kaj boljšega pripraviti za večerjo. Meti se je čudno zdelo, kako je to, da je skopi France tako naglo postal radodaren. Začela je sumniti, da mogoče nista poštena človeka, da sta morebiti celo vedežnika in čarovnika. Pri tej misli se je tako prestrašila, da je storila veliki križ in vzdihnila: „Bog nas obvaruj in sv. Blaž pa ti moja patrona, sv. Meta, vseh čarovnikov in vsega zlega.“ Ko je večerjo skuhala, nese jo v hišo in postavi na mizo. Na to pristopijo naši trije znanei, posedejo krog mize in začno večerjati. Po jedi vstane France in hoče oditi. Deseti brat ga pa precej pokara, češ, kako to, da gre od mize, predno so opravili molitev. France se ves zavzet vrne in počaka molitve. Potem pa stopi v kuhinjo do Mete. Vsa v strahu ga vpraša, kdo sta ta dva človeka? On ji reče: „Nič se ne boj, prav poštena sta. Molita rada, kar je dobro znamenje, da sta pošteni duši. Zdaj pa hitro pojdi in pripravi v mali izbici dve postelji, da pojdeta k počitku; rekla sta mi, da sta trudna.“
Po teh besedah je bila Meta umirjena. Ko je slišala, da rada molita, odvalil se jej jo od srca težak kamen. Hitro je šla postiljat in vesela je bila, da lahko skaže telesno delo usmiljenja.
Ko je bilo vse pripravljeno, spremil je France potnika s svečo v pripravljeno sobico. Ondi se še nekaj tiho pogovore, potem jima želí lahko no in odide.
Ko France stopi v hišo, bila je družina zbrana pri večerji. Stara Meta mu reče, naj gre večerjat. On pa odgovori, da je že poprej jedel; skupne večerne molitve ni čakal. Družini dá hitro potrebna povelja, potem pa odide v svojo spalnico.
Vrata za seboj zaklene, luč ugasne, ter sede na postelj. Z žuljavo dlanjo si podpré vročo glavo. Hude burne misli mu rojijo po glavi. Kri mu kipi, in srce nemirno bije v prsih. V mučne misli zatopljen sedí tri dolge ure. Zdelo se mu je, da je prebil celo večnost, predno je dočakal jednajste ure.
Ko odbije kladivo v vaškem zvoniku jednajsto uro, prične mu srce še nemirneje utripati. Tiho zleze iz postelje, odpré vrata in gre po prstih pred spalnico neznanih tujcev.
Tukaj na lahko potrka, in vrata se mu hitro odpró. Deseti brat je še čul in bral iz neke umazane črne knjige. Tovariš njegov je pa že spal. France ga povpraša, bo li kaj kmalu čas? Deseti brat mu odgovori: „Čez pol ure! Mej tem pa pojdi in prinesi vse srebrne denarje, ki jih imaš, ter jih deni v lonec. Potem prinesi prst, da bodeva lonec pokrila; vse drugo imam sam!“
France gre in opravi natanko, kakor mu je naročil deseti brat. Prinesel je poln lonec križakov, šmarnih petic in še druge srebrnine. S tresočo roko postavi na mizo pred deseto dete vse svoje imetje v gotovini.
Ko je bilo vse vrejeno, prične bíti kladivo dvanajsto uro. „Sedaj pa le tiho bodi,“ šepetne deseti brat Francetu in prične denarje križati. Iz žepa vzame steklenico, napolnjeno z nekim oljem. Iz nje vlije nekoliko kapljic na denarje, vzame črno knjigo in začne mrmraje čitati. Pri tem poslu je kremžil svoj obraz tako čudno, da so se Francetu lasje ježili, in je menil, da vidi samega „Bog nas varuj“ pred seboj. Ko je bilo „žegnovanje“ denarjev dokončano, vzame deseti brat prt, zadela lonec in naroči Francetu, da ne sme štiriindvajset ur nihče pogledati v lonec. „Sicer zginejo denarji,“ pristavi skrivnostno.
Nato sedita in kramljata France in deseti brat precej dolgo. Okoli treh pa začne nanadoma desetega brata zob boleti. Strašno prične javkati in se prijemati za glavo.
France ga izprašuje, kako mu more pomagati. Deseti brat mu odvrne, da mu more bolečine utolažiti jedino le „kontrobantarski tobak“. „Pa tega gotovo nimate,“ pravi dalje, „zato mi ne morete pomoči.“
„Res, da ga nimam dom“, pravi France, „pa ga lahko dobim. Pol ure odtod vém za neko hišo, v kateri se gotovo dobi. Čakajte, grem ga precej iskat.“
France hitro vstane in odide. Ko se vrne, privleče iz žepa dva velika lista duhana. Deseti brat ju zgrabi z obema rokama in brž dene polovico peresa v usta. Nato se vleže v postelj in kmalu začne prav dobro hreščati, znamenje, da mu je duhan hitro vtolažil zobne bolečine.
France pa vzame zavezani lonec in ga nese v svojo spalnico. Tudi on se vleže; toda njega ne zaziblje sladki sen. Celo noč misli na svojo bogatijo in na pomnožena srebrnjake.
V jutro se poslovita tujca čarovnika pri Franetu in hitro odideta iz vasi.
Ko so tesarji drugo jutro izlezli iz svojih ležišč in razpostavili svoje orodje po dvorišču, povprašujejo Franceta, česa naj se najprej lotijo. Toda France jim ni nič kaj pametno odgovarjal; nekam zmedeno je govoril. Čudno se jim je zdelo, kako je to, da je gospodar danes tako budalast. Pustili so ga pri miru in delali, kakor so vedeli in znali.
France pa ni imel nič pokoja; vedno ga je skrbelo in nekaj peklo. Vsako četrt ure je šel gledat v spalnico, ali še stoji lonec tako, kakor poprej. Vselej ga je nekaj opominjalo, naj odgrne lonec in pogleda vánj. Toda premagoval je to skušnjavo celo dopoldne.
Ko udari dvanajst, prime s strahom za motvoz in odveže prt. Polagoma ga privzdigne in pogleda noter. — Pa, oj groza! Ne blesti se v loncu suho srebro, marve prikaže se sivo — kamenje. Prvi hip méni, da se je zmotil; pomane si oči in zopet pogleda. Pa prav isti prizor se mu pokaže, kakor poprej.
Kakor besen skoči na dvorišče in prične klicati na pomoč. Tesarji se osupneli pogledujejo, je li obnorel, ali kaj mu je. Gredo k njemu in ga povprašujejo, kaj se je pripetilo.
Jecljaje pripoveduje, kako sta ga okanila ona dva sleparja, in jih prosi, naj hitro gredó na vse strani vprašat, kam sta šla, da še dobé zvite tatove. Nekemu še posebej naroči, naj hitro vzame konja in hitro jezdi k meni, da mu pomagam iskati potepuhov.
Hitro se razkropi po vasi, in kmalu poizvedó, na katero stran sta krenila tatova. Žalostno novico zvém tudi jazs Godrnjal sem sevéda. ko je prišel poslanec k meni ter me prosil, da bi šel tatov iskal. „Saj sem mu pravil in sem sem mu trobil, da za tatove hrani svoje kebre. Zdaj pa ima, telega nesrečna, ker si ne dá nič dopovedati.“ Tako sem se jezil.
Toda kmalu me je morala minuti jeza. Pritrdil sem si podveze pri hlačah, potegnil škornje čez kolena, nasadil na glavo širokrajni klobuk, in hajdi za tatovi. Z menoj sta šla tudi dva tesarja. Hitro smo stopali, pa vendar nismo mogli doiti „desetega brata“ in njegovega spremljevalca; mudilo nas je vedno poizvedovanje, kam sta krenila.
Že smo hodili celo popoldne; solnce se je jelo skrivati za bližnje gore. Tesarja se pričneta zgovarjati, da se bosta vrnila, ker nimata upanja, da bi kaj dobili. Tudi ménita, da je nevarno, po noči hoditi v samotnih krajih.
Toda jaz pa nisem bil, da bi se dal kar tako pregovoriti. „Zdaj bom hodil nazaj, ker sem jima že za petami. Vi dva le pojta, strahopetca, s kurjo korajžo pa vrabčevo močjo. Mislita, da si sam ne upam skozi gozd. Celo tolpo takih ,desetih bratov‘, ali kakor sta že rekla tistemu čarovniku, sam omlatim in obklestim tako, da se ne bo nikomur več ljubilo, ljudi slepariti in goljufovati po svetu. Torej z Bogom! Pa povejta doma, da že pridem za vama; toda brez denarjev ne. „Lahko noč!“ Tako sem jima io povedal.
Tesarja se na to vrneta, jaz pa zavijem v gozd. Najpoprej se preskrbim z gorjačo, podobno tisti, ki jo je imel sveti Krištof, ko je Krista čez vodo prenašal. Krepko opirajoč se na svoj drog — palico komaj smem imenovati na pol okleščen kol, ki mi je segal pedanj čez glavo — koračim v gosto lesovje.
Kako poldrugo uro hode dospem do samotne krčme; bila je še lu v nji. Zavijem noter, misleč, mogoče tukaj kaj bolj natanko poizvem, kedaj sta šla potepuha mimo. Polič vina in mesena klobasa bi se tudi prilegla.
Ko vstopim, zagledam pri mizi dva človeka, ki sta se bolj po tiho mej sabo menila. Začnem ju bolj natanko opazovati iu kmalu spoznam, da imam pred seboj iskana tata. To mi potrdi tudi koš in rudeč dežnik, ki sta stala ua klopi pri peči. Ko pride natakarica in me vpraša, je-li bom kaj jedel, zavrnem jo, da bodem že sam šel v kuhinjo in naročil gospodinji, kaj naj mi pripravi. Na to vstanem ter grem iz sobe. V veži poprašam po gospodarju. Ko ta pride, mu povem, da sta potnika zeló sumljiva človeka. „Jaz jih bom prijel zares,“ rečem mu. „Nikar se torej ne mešaj v naše reči, če bodemo malo zavpili. Pravica se more skazati.“
Potem grem v kuhinjo, naročim si večerjo ter se vrnem zopet v sobo. Naša dva znanca sta pa iz mojih pogledov kmalu spoznala, da se zbirajo za-nja neprijetni oblaki, iz katerih se bode gotovo še čul gromoviti tresk.
Zato pokličeta gostilničarja, plačata in hočeta oditi. Toda meni ni bilo to po volji. Vstopim se med vrata in zarežim nad njima: „Pred ne gresta iz hiše, da se v neki stvari pomenimo“. Ona dva se pričneta hudovati in rotiti se, da sta poštena človeka, da morata še nocoj dalje. Še celó gostilničar potegne z njima in me nagovarja, naj jih pustim pri miru.
Potem so začeli nekaj nemški govoriti, česar pa jaz nisem razumel. Toliko sem si iztolmačil, da sta gostilničarju dobro plačilo obljubila, če jima pomaga, da me s silo odstranijo. Toda jaz, ne bodi len, posežem za vrata po svojo gorjačo ter rečem: „No, štrigalice predelane, zdaj pa le sem, če imate kaj srčnosti? Povem vam pa, da se vas treh prav nič ne bojim. Še trije taki naj pridejo, pa vas bom paličil in uril, da se bodete sami sebi smilili.“
Tako sem zarohnel nad njimi in vsem je upal pogum, neso se me upali lotiti. Gostilničar me prične zopet z lepa nagovarjati.
Ona dva sta pa tajila, da ni res, da sta poštena človeka. Pretila sta mi celó, da me gresta tožit, ker jih pripravljam ob dobro ime. Tedaj mi je bilo pa že vsega preveč. Da bi še z gosposko imel sitnosti, mislil sem si, to pa ne gre, in zaradi dveh potepuhov. Malo sem pogledal okrog sebe, potem sem pa zgrabil koš ter ga treščil na tla, da se je ves zdrobil.
Tedaj se pa usujejo iz njega križaki in privali cela kepa srebrnega denarja.
„Čegavo je pa to-le,“ zarežim nad njimi ter hitro poberem srebrnike in jih spravim v vrečico, ki se je pretrgala, ko sem vrgel koš ob tla. Prebita reč, kaj menite, to so me gledali debelo. A nobeden ni zinil besedice. Potem sem pa vrgel vrečo čez ramo ter rekel:
„Zdaj pa le bodita nedolžna. Kar sem iskal, sem dobil. Lahko noč.“
Vzel sem v roke pikanico in jo še tisto noč primahal domov ter izročil denar Francetu.“
Tako nam je pripovedoval ded, sedéč na klopi pred ulnjakom. Sedaj že mirno počiva pod hladno odejo. A pripovest, „kako je desetega brata kadil“, še živi pri potomcih in marsikaka ženica jo drage volje pripoveduje radovedni mladini zimske večere na preji.