Črtice (Cankar 1914)

Črtice Ivan Cankar

Izdano:	1914
Viri:	Zbrano delo Ivana Cankarja 22, 1975.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ottakring (odlomek)

I

»Ein elegant möbliertes Zimmer ist für einen soliden Herrn zu vergeben.«

Pavel Negoda se je grenko nasmehnil in je šel dalje.

»Nemščina je pravilna, soba je elegantna in gospod mora biti soliden ... Pavel Negoda, kreni v stran, daleč v stran; ta cesta ni za junake tvoje sorte!«

Cesta je bila široka, svetla in bučna. Od obeh strani so se stekale vanjo mračne, ozke ulice, kakor da bi se v sončno reko, posuto s parniki in čolni, spuščali smradljivi kanali. Ko je stopil Pavel Negoda v tiho ulico, se je počutil koj bolj domačega. Zapihal mu je v lica prijeten hlad, kakor da so se bile zaprle za njim duri žarko razsvetljene, šumne dvorane. Dvoje svetov je bilo, drugi tik poleg drugega. Tuja sta si bila in daljna, ali vendar je bil komaj plitev jarek med njima. Odkod buči to življenje? Od onstran morja? Troje korakov je do njega.

Blodil je dalje, vsekrižem po neznanih ulicah, ki so si bile čisto enake. Prišel je do pasú, ki v širokem toku objema notranje okraje cesarskega Dunaja. Predno se je nameril onstran svetlega obroča se je z dolgim pogledom ozrl doli na mesto. Rumenkasto siva megla prahú in dima, bolna soparica, žehteča iz vročičnega, nasilno razbičanega življenja, je nepremična visela nad slokimi stolpi, štrlečimi iz ogromnega, zamolklo šumečega in valujočega jezera. Pavel Negoda je stal na bregu.

»Na produ ... naplavljenec!« je pomislil. »Za take bojazljive plavače ni to jezero! Človek se ne sme spomniti, da je bil ustvarjen za trda tla in da nima plavut; tak spomin, pa če prešine dušo le za trenotek, je že poguba ... Vendarle bi rad enkrat, vsaj enkrat pogledal tja na dno; rad bi slišal, vsaj enkrat slišal, kakšen jezik da govore tam zdolaj pod sivimi valovi; rad bi občutil, kakšne misli da mislijo ... če imajo v svoji duši drugačnega Boga, če je njih življenje in nehanje človeškim očem tako zastrto, tako tuje, nemo in polno skrivnosti, kakor življenje in nehanje tistih bitij, ki jih ne poznamo in katerim zategadelj očitamo, da nimajo duše ... če so morda v svojem temnem, zakrknjenem tajinstvu enaki psom, mačkam, papigam ...«

Domislil se je, kako ga je še negodnega mladiča vznemirjal in trapil občutek, da je čisto sam na svetu. Verjeti ni mogel, da je življenje samo eno ter da vse, kar je, živí tisto edino življenje. Zdelo se mu je nespodobno, da zasmehujejo človeka, ki posluša, »kako trava raste«. zakaj bi ne živela bilka na loki svojega sijajnega življenja? Zakaj bi ne vedela, kaj da je prešernost mladosti, kaj slast in bolest ljubezni in kaj da je groza pred smrtjo? Povedati ne more, ker nima glasú, človeškemu ušesu razumljivega; ali kdo bi bil predrzen ter bi rekel, da je nema? ... Kamorkoli se prestopiš, kjerkoli se ti ustavi pogled, odpovsod ti zastrmí v lice tuj svet, ki ti v svojih globočinah ostane skrit na vekomaj. Govoriš s svojim bratom, ali beseda je votel zvok, ne razodene ničesar; umolkneta, spogledata se plaho ter povesita oči, da bi ponevedoma ne izdala drug drugemu, kar hranita skopuško v devetkrat zaklenjenem dnu srca. Sam si, človek, na tem božjem svetu! Svet med svetovi. Če se ti posreči, kar se ni še nikomur, da razglobiš poslednje skrivnosti enega samega teh svetov, ti jih ostane še milijarda neznanih. Zatorej ne išči brezkoristnega spoznanja; glej edinole, da se ob nobenega pretrdo ne zadeneš ter se ob njegovem oklopu ne zdrobiš! ...

Pavel Negoda je krenil preko širokega pasú na ono stran, tja, kjer je pod zelenim Galitzinbergom in pod prisojno Sophienalpo zgrmadeno in zveriženo ogromno, mračno mesto suženjstva, uboštva, gladú in greha. Cesta, po kateri se je bil nameril, je bila široka in ravna, kakor s črtalnikom porengnjena prav do vznožja hribov, do tiste razdrapane, ilovnate pustinje, ki je bila nekoč travnik, dokler je ni dosegel strupeni žar mesta. Na obeh straneh ceste so se nepregledno vrstile mrke, trinadstopne hiše; večinoma so bile še nove, nekatere še nedograjene; toda navidez so bile vse že stoletne, nadebelo zaprašene in okajene; glad in greh bi udarila svoj črni pečat na samo mramorno palačo.

»Ein Zimmer zu vermieten ... ein Kabinet zu vergeben ... ein Bett für einen Herrn ... zwei Betten ...«

Na vsakih hišnih vratih je viselo po dvoje, po troje listkov. Pavel Negoda je vsakega posebej tako pazljivo in natanko bral, kakor da je bilo tam že zapisano, kakšna da je izba, tesna ali prostorna, svetla ali mračna, če je pohištvo zelo siromašno, od starinarjev in sosedov po naključju na kup znešeno, če je postelja snažna, če je stenic veliko ali malo, kakšna da je gospodinja, če je priljudna in potrpežljiva, če je stara ali mlada, če je okrogla, smehljajoča, zgovorna vdova, ali če ima moža pijanca in kopo umazanih, razcapanih, venomer kričečih otrok. Zares je bilo na listkih marsikaj zanimivega; en sam stavek pač je bil, pust in kratek, ali bil je naslov za dolgo povest ... »Zwei Betten!« ... Kako živé ti ljudjé, kdo so? Dvoje postelj bi oddali; kjé ležé sami? Na tleh pač, na slamnicah, vsi vprek, moški, ženske in otroci; moški kolnejo in kvantájo, ženske tarnajo in opravljajo, otroci kričé ... Ugledal je celó listek, na katerem je bilo napisano: »Ein billiges Bett, auch für zwei Herren!« ... Postelja za dva gospoda! Kakšna je tista postelja in kdo, odkod sta tista dva gospoda, ki bi bila zadovoljna z eno samo posteljo? Tam kjé na dvorišču je izba, smrdeča po žganju, po jetiki in po otrocih. Deset ali dvajset ljudi prenočuje v tej izbi; težko jih je prešteti, ker leže v klopkah in gručah po vseh kotih, vzdolž in počez, kakor že je, glava ob glavi, noge vsekrižem; človek bi se ozrl proti stropu, če ni še tam na kakšen način pripeta blazina. In vendar je prostora še za dvoje gospodov; kje pač? Pod mizo ne, ker mize ni! Ali gospoda bosta dobila svojo slamnico, kjerkoli že; počívala vbosta, trudna od vsega hudega, hropla strup iz bolnih pljuč; nevoščljiva si bosta za odejo, sporekla pa se ne bosta nikoli, ker sta si brata v prokletstvu; in tako bratstvo drži! — Pavel Negoda si je ogledal hišo od zunaj; ogromno trinadstropno poslopje, vse posuto z bahavimi, neokusnimi štukaturami; nekateri akantovi listi so bili odškrnjeni, obloženi pa so bili vsi z debelo plastjó prahú. »Kakor plesalka v predmestni beznici: našminkana in zlepotičena se vrtí v šumečem, bleščečem krilcu ter razkazuje suha bedra, smrdí pa po kugi in kvargljih!« —

Ni se mu mudilo; bolj je ogledaval nego iskal. Daleč je bilo še do večera. Jesensko sonce se je upiralo v najvišja okna; in zasvetila so se v veseli zlati luči celó ta mračna okna, podobna udrtim očem jetičnega človeka.

Bral je na listku da je v najem soba za »visokošolca«.

»To se pravi naravnost govoriti! Čeprav smo zaradi neugodnih razmer prisiljeni, da stanujemo v teh za našo izobrazbo in za naš stan ne popolnoma primernih krajih in da ponujamo sobo v najem, vendarle ne maramo za gostač kakšnega potepuha pocestnega! ... Treba je pogledati, čemú si želé visokošolca in nikogar drugega!«

Napotil se je v tretje nadstropje in je pozvonil. Odprla mu je starikava, suhljata, črno oblečena ženska in ga je premerila s strogim, neprijaznim pogledom od glave do nog.

»Ali je tukaj soba v najem ... za visokošolca?!« 

»Tukaj, prosim!«

Odprla je duri v izbo.

»Fani!«

Pred klavirjem je sedelo mlado dekle. Spogledali sta se za kratek hip, nato pa je dekle narahlo odkimalo. Starka je bila v očitni zadregi.

»Oprostite ... pozabila sem ... moja hčerka je danes zjutraj, ko sem bila na trgu ...«

»Ali mama ... kaj pa to zanima gospoda?«

»Nič ne dé ... nič ne dé, milostiva!« je hitel Pavel Negoda in smeh ga je dušil. Na stopnicah se je tlesknil z dlanjó po čelu ter se veselo zasmejal.

»Kaj pa je bilo treba še gledati? Saj bi si bil lahko mislil! ... Za visokošolca! ... Ali fant je bil premalo čeden! ... Oj dekle, dekle, ne bodi tako onégasto! Mlado si in neizkušeno, še cmerilo se boš za menoj in za slabšimi od mene, pa ga ne bo od nikoder, da bi pozvonil! ... Navsezadnje ... ták res nisem, da bi šolarice gledale za menoj!«

Prišel je mimo brivnice in je stopil pred ogledalo ob vratih. Videl je slokega, »za lase kvišku potegnjenega« fanta; tudi ozkolični, golobradi obraz je bil nekako »potegnjen«; oči so gledale preplašene in začudene, roké so štrlele dolge in nerodne iz prekratkih rokavov. Obleka je visela na njem ohlapno in cunjasto kakor na kolu.

»Nakaza!« je zamahnil zlovoljen. »Kje si ukradel to suknjo, ki ni bila merjena záte? Saj si ves kakor ... ukradena suknja! Ves, še v duši!«

Odklonilo ga je bilo neznano dekle, nič preveč lepo in najbrž tudi nič preveč pametno. Smejal se je naglas, ali vendar si sam ni utajil, da ga je bilo ob tistem zaničljivem odkimanju nekaj zbodlo in zabolelo. »Še psu ni prav, če ga postrani pogledaš!« Zazdel se je sam sebi zoprn, neroden in neumen.

»Kaj bi premišljeval in iskal, kam da naj se prištulim, med kakšne ljudi! Kamorkoli pridem, povsod bom napoti, nikjer zaželjen, nikomur drag!«

Začel si je ogledovati ženske, ki jih je srečeval. Ni jih bilo mnogo, mlade in lepe skoraj nobene. Kolikor je v teh krajih mladosti in lepote, je prav posebne vrste. Uvela je, še predno je bila dozorela; mladosti same ni več, lepote ne; le sled je še, le spomin. Spomin na nekaj, kar bi moralo biti resnično in živo po vsej božji pravici, pa je bilo zadušeno v kali. Otroci so se podili po cesti, kričali so, igrali se in lovili, kakor vsi drugi otorci, Toda obrazi so bili prestari, preohlapni, preveč izkušeni; »v strupenem prahu so povaljani,« je pomislil Pavel Negoda in hlad mu je spreletel srce. In strah: »Kaj sem jim podoben, da me je gnalo médnje?«

Prišla mu je naproti mlada ženska, zelo drobna in nežna, v život in lica še otrok, v izraz oči in ustnic že dozorela ženska, ki je bila spoznala življenje ter ga z grenkim smehljajem zavrgla. Ko je šla tik mimo, ga je pogledala izpod težkih las naravnost in natanko; zdelo se mu je celó, da ga je bila pozdravila, čeprav le mimogredé, le v razmišljenosti, morda ob spominu na koga drugega. Razveselil se je in lažje mu je bilo.

»Zahvaljena za pozdrav, pa če si ga dala ponevedoma, ob spominu na onega drugega, ki je bil šel in ga več ne bo! ... Sestra si mi v duši, nič drugače ni! Sorodniki se spoznajo na prvi pogled, čeprav se niso videli svoj živ dan. Nekjé je skrivno znamenje, zasije iz oči, pokliče na ustnice tih smehljaj. Srečujemo se po naključju, ne vemo si imena, pa vendar je med nami zvestejša vez, nego med brati in sestrami po krvi!«

Zablodil je v tesno, pusto ulico. Hiše so bile tam starinske, nizke in dolge, morda poslednji ostanki izza vaških časov. Tuintam se je bila razmahnila med njimi ogromna fabrika s slokimi, začrnelimi dimniki. Na križišču ulic se je prikazala časih razsežna jasa, ki je bila od daleč parku podobna; ko je prišel človek blizu, je videl kolobar krivenčastih, golih, zaprašenih dreves, samo spomin mladosti in lepote, okamenelo senco življenja, ki ga nikoli ni bilo. Zapihal je veter in ves grozotni park s péstrnami, vozički in otroci je bil zavit v rumenkast, zadušljiv prah.

Z végastih vrát pritlične, sajaste hiše ga je klical napis:

»Ein Gabinet zu fermiten!«

Papir se je svetil od masti; najbrž je bila nekoč slanina zavita vanj. Pisava je bila okrona, težka roka se je bila trudoma poizkušala na papirju.

Šel je po dolgi veži ter prišel na prostrano dvorišče, z okroglim, spolzkim kamenjem postlano in prepreženo s črnimi lužami pomíj. Na obeh straneh dvorišča so se vrstile duri; nekatere so bile odprte in smrdelo je po neopranem, v blato, žganje in bolezen zakrnjenem uboštvu; otroci so vreščali, ženske so se prepirale s cvilečimi, zadirljivimi glasovi. »Na prve duri potrkam!« je rekel Pavel Negoda in tako je storil.

»Kaj bi radi?«

Na pragu se je prikazal póstaren starec, v copatah in golorok. Na razgubano čelo so mu padali v kuštrih sivi lasjé, gledal je napol osorno, napol začudeno, v črni, smolasti roki je držal škorenj.

»Ali bi vi dali kabinet v najem?«

»Bi ... ampak ...«

Premeril ga je nezaupno in v zadregi.

»Bi že ... ampak kabinet še ni čisto v redu ... saj lahko pogledate!« 

Šla sta preko dvorišča na drugo stran; tam je starec odprl nizke duri ter pokazal v izbo, ki je bila popolnoma prazna.

»Glejte ... saj sem rekel, da še ni čisto urejena! Ampak do noči bomo že napravili, bomo že napravili!«

Izba je bila podobna vlažnemu brlogu. Nekdo jo je bil za silo in le površno pobelil; stene so bile lisaste, tla so bila z ometom posuta in od apna oškropljena. Ob durih je bilo vdelano okence z eno samo šipo. Zgodaj jeseni je bilo, toda izba je bila tako mrzla, da je Pavel Negoda zašklepetal z zobmi.

»Kaj tukaj ... da bi človek spal?« je vprašal ponevedoma.

»Zdaj še ni postelje, saj sem rekel! Pa jo koj privlečem! Do noči bo vse urejeno, kakor se spodobi!«

»Pridem ... pridem!« je hitel Pavel Negoda. Mudilo se mu je na široko cesto, kamor je sijalo sonce. Legel mu je bil mraz na dušo.

»Tudi v brlogih spé ljudjé, rodé se, ljubijo se in mrjó. Ali se vsemu temu tudi pravi življenje, tej črni strahoti od prve do zadnje ure? Življenje je; in kdo vé, morda je ta črna grozota še posuta z zlatimi cekini, z radostjo, ki je ne poznam; vse toplejše in milejše sijejo zvezde na temnem nebu.«

Že se je mračilo; tudi široka cesta je bila v senci, le od visokih streh in od dimnikov je odsevala večerna zarja. ulice so bile glasnejše, zmerom bolj obljudene. Delavci so se vračali v gručah iz fabrik in delavnic, ženske so postajale na pragih in v vežah. Zdelo se mu je, da je na vseh obrazih odrešenje od suženjstva, ura samosvoja; še skrb, neusmiljena kovačica, ustavi časih svoje kladivo in zadremlje.

Začutil je utrujenost, ne toliko od dolgega romanja, kakor od hudih in žalostnih misli, ki so mu sršele v dušo iz vsakega kota, iz vsake veže, s sivega zidovja in s strmih streh, od vsakega obraza in z vsakih oči. Potrle so ga in ga razveselile, potisnile ga ob tla in ga povzdignile, ali zbegale so ga do kraja, dale mu v srce nezaupnost in plahost.

Namenil se je na kratko, da pozvoni ob najbližjih durih ter da ostane tam. »Saj je vseeno! Kjerkoli se ustanovim, bom tujec, vsiljenec ... če je nanovo pobeljen brlog, ali če je soba za visokošolca!« —

»Ein Kabinett ist für einen Herrn zu vergeben!« —

»To je jasno, brez ovinkov, brez posebnih zahtev in brez posebnih obljub!«

Pisava je bila šolarska, natančna in pravilna; po snažnih, usmerjenih, skoraj plahih potezah je bila pisava šolarice, ne šolarja. V veži je stala debelušna ženska z brezovo metlo v roki. Pogledala ga je osorno, neznanca, ki je bil vstopil upognjen ter se neodločno oziral po durih in stopnicah.

»Kaj pa bi ... kóga pa iščete?«

»Ali ni v tej hiši kabinet v najem?«

»Je ... tam gori!« je pokazala s palcem preko rame.

Šel je počasi po stopnicah; ni šel več ogledavat zaradi radovednosti in zabave, temveč zdelo se mu je samemu, da gre naravnost domov, da je bilo vse prejšnje romanje zgolj pohajkovanje brez cilja in da je bila pripravljena zanj prijazna izba, za katero je ves čas vedel in ki jo je poznal že od zdavnaj.

Pozvonil je v drugem nadstropju ob steklenih kuhinjskih durih, ki se niso koj odprle.

»Potrpite malo!« je zaklical od znotraj ženski glas.

»Kaj smo res že tako domači?« se je nasmehnil Pavel Negoda.

Odklenila mu je ženska, ki si je bila za silo ogrnila z otiračo roke in rameni; lasjé so bili še mokri in so se sprijemali na čelu in ob sencih. Smehljala se je v zadregi. Pravkar umita in otrta lica so žehtela toploto, črne oči so gledale zvedavo in skoraj razposajeno izpod gospoko vzbočenih obrvi.

»Saj je tukaj ... ali nisem prav prišel?« se je poklonil.

»Seveda je ... kar naprej stopite! Koj pridem, da si le bluzo oblečem!«

Stopil je proti durim, pa ni vedel, kaj da bi.

»Kar odprite, saj sta le obadva pamža notri!«

Ko je stopil v izbo, se mu je zableščalo pred očmi; od nasprotne nižje strehe se je bila čudežno odbila večerna zarja ter udarila naravnost skozi okna.

Na zofi za mizo je sedelo dvoje otrok, dekletce in deček. Obraz dekletca je bil ves v luči, lasje so bili pozlačeni, sončni žarki so se smejali iz mežikajočih oči, poigravali se na ustnicah. Deček je bil v senci; njegove oči so bile velike, temne in razumne, obraz je bil ozek in bled.

Pogledala sta ga radovedno in šlo jima je na smeh, ker je bila večerna zarja napravila nebeško glorijo iz pšeničnih las Pavla Negode.

Gospodinja je prišla koj za njim.

»Kaj se smejeta? Čemu ne pozdravita gospoda? Ne zamerite, gospod, preneumna sta še, preveč razposajena, nobena šiba ne pomaga nič! ... Tam je izba, te duri so! Hodili boste skozi kuhinjo in skozi našo sobo, ali saj tako ne boste vodili deklet in pijancev s seboj!«

»Kako to veste?« se je nasmehnil.

»Na obrazu vam je zapisano!« se je nasmehnila tudi ona. »Poglejte si izbo! Če vam bo povšeči, kar ostanite! Prazna je že mesec dni!«

»ostanem!« je rekel, komaj da je bil prestopil prag.

Izba je bila podobna vsem študentovskim izbam, kolikor jih je Pavel Negoda kdaj videl. Zadaj ob steni postelja, ob oknu miza, pred mizo stol, kraj duri starinska zofa. Sorodne so si te izba druga drugi; ali vendar stanuje človek v eni le štirinajst dní, pa mu je kakor lastni obraz v ogledalu: bližnja in daljna, draga in priskutna, vse hkrati. Zabledele rože na stenah, strahotni ornamenti na stropu so mu ljubice in so mu znanci. Z resnimi očmi so gledali nanj, kadar se je bil zaklenil s svojo tovarišico bridkostjo in poslušali so verno take povesti, ki bi jih bil drugače ne pravil nikomur.

Ko je bil sam, je legel na zofo; noge so ga ščemele, v glavi mu je kljuvalo. Branil je mislim, lastavicam; ali dale se niso prikleniti, planile so v domovino, lačne in žejne, kakor da so bile čakale že dolgo na to rešno uro ...

Narahlo je potrkalo na duri. Gospodinja je stopila v izbo ter mu je prinesla močno dišečega čaja.

»Ne zamerite, gospod, da vam posladim ta prvi večer!«

II

Misli, hitre lastavice, kdo bi vam branil, kje je tista moč, da bi vas uklenila? Letite, kamor vam je dano, še sam bi rad z vami, poletel z vami na južno stran! —

Pavel Negoda je bil Slovenec; to se pravi, da je nosil svojo domovino s seboj. Ne samo v vseh svojih mislih, temveč v vsaki kapljici svoje krvi, v vsakem utripu svojega življenja, v vsakem pogledu, v vsakem koraku. Kako ljubijo domovino drugod, ne vem. Tisti Nemeec, ki ga poznam, — morda poznam najslabšega, — ne ljubi domovine; bahá se z njo, poveličuje jo z ogabnim napuhom; podoben je nespametnemu zakonskemu možu, ki svojim vinskim bratom pripoveduje o doti in lepoti svoje žene ter jo na tak način sam pehá med vlačuge. Prava ljubezen je sramežljiva, tiha, obzirna; skrila bi se rada sama sebi. Kdor razkazuje po križpotjih svojo pobožnost, je Judež; kdor je davi na očitni cesti prepeval hvalo svoji domovini, jo bo drevi zatajil; kdor je na tešče z imenitnimi besedami razkladal ljubezen ter prisegal zvestobo svoji nevesti, bo tisto noč v bordelu spal. Domovinska ljubezen Slovenca je stvar čisto brez primere in podobe; ne dá se nikakor opisati, ob nji se neha moja in vsaka umetnost. Primerjati bi mogel to ljubezen kvečjemu z ljubeznijo do matere; do mrtve matere, ki ne sliši več nobene zakasnele molitve, nobene prošnje za tolažbo in odpuščenje, ne potrdi upanja, ki plaho kljuje v srcu. Ob bežnem spominu, v enem trenotku premeri in občuti človek vseh tisočero stopenj ljubezni, od najstrašnejše bolečine do najslajše radosti. Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse — mati, domovina, Bog.

Tako je gledal Pavel Negoda na južno stran. Časih je mahoma segel v njegove misli vrišč otrok, ki so se podili pod oknom. Vzdignil je glavo ter se začudil, kakor da se je vzdramil v čisto neznanem kraju, kamor je bil ponevedoma zablodil. Oglasil se je zvonek smeh iz gospodinjine izbe; ozrl se je na svetlo špranjo pod durmi ter je za trenotek prisluhnil. Lastavice so počivale, ali koj so utonile spet daleč v večerno zarjo.

Kamorkoli je pogledal, katerekoli zgodbe iz svoje rane mladosti se je domislil, povsod je bilo napisano z neusmiljenimi črkami: Zgrešeno! Same šolske naloge so bile, nemarno, površno, vrez veselja pisane, zato ker se je ukvarjal učenec z drugimi mislimi in posli. Vest, ta strogi in čemerni učitelj, je delila odvezo in narekovala pokoro vrez sočutja, z okrutno pravičnostjo. Radovoljno se je oklonil tej pravičnosti, brez obotavljanja se je sam obtožil svojih grehov ter je brez godrnjanja sprejel pokoro, ki nu je bila prisojena; tudi nikoli ni računil, če je bila pokora prehuda.

Vsa njegova mladost je bila dolga, nikoli prekinjena vrsta zmot in blodenj in trpljenja. Bilo je mnogo in različnih pesmi, ali vse os imele eno samo, tisočkrat ponovljeno, trdo, neznosno melodijo, ki se ji pravi beda. Velikokrat se je domislil žalostne poti v ljubljansko šolo, tistega strašnega romanja, ki se mu je zdelo kakor verna prispodoba njegovega življenja ... Pusto, sivo jutro je bilo. Mrzlo nebo je viselo nizko na golo ravan; navsezgodaj je začelo rositi. Šla sta z materjo po blatni cesti, počasi, upognjena, že ob prvih korakih utrujena. Nista si upala izpregovoriti, v vsaki besedi bi vztrepetalo ihtenje; še potrte misli bi bila rada skrila drug drugemu. Pot ne bi bila dolga, ne dolga veselemu srcu in ob sončnem jutru. Štiri ure — en korak; lastavica preleti morje, lačen vrabec ne prefrči plota. Komaj je bila v meglo zatonila domača vas, se je Pavlu zazdelo, da se je pot ustavila pred njima. Ves svet naokoli je bil brez začetka in brez konca, brezmejno in brezoblično morje sive megle, dežja in blata in bridkosti. Nobene luči, niti blodne vešče ne. Sonce je umrlo. Časih se je vzdignila kraj poti visoka, črna jagned — klic iz samote proti nebu, klic poln groze in obupa. Tudi duša sama je bila vsa kakor to sivo morje meglé in bridkosti; in misel, ki se je plaha vzdignila, je bila kakor ta črna jagned, klic iz samote, poln groze in obupa. »Na ono stran stopi, da ne boš hodil po lužah!« je rekla mati. »Saj je vseeno!« je odgovoril osorno in je ni pogledal. »Saj je vseeno!« — ne to, da stopa po lužah, namesto po travi, temveč vseeno je vse na svetu, kar je bilo in kar je. Naj se nagne korec tega življenja na to ali ono stran, izlila se bo iz njega črna bridkost. Naj zaokrene ta cesta na levo ali na desno stran, držala bo zmerom iz meglé v megló, iz mraza v mraz. Kam upaš, otrok, česa pričakuješ? Od nikoder ni ljubega pogleda, od nikoder prijazne besede, čistega smeha. Razgaljena sebičnost ti bije v lice, hlad diha od vsepovsod. In neusmiljeni godec gode melodijo brez nehanja ... beda, beda! Ni je pomoči, nobenega upanja ni; »vseeno je!« — kar preko luž! ... Ozrl se je na mater. »Ona hodi že dalj, sirota ... čemu hodi in kam? Saj je vseeno!« Postala je za trenotek ter si otrla z robcem obraz, ki je bil moker od dežja in potú. »Ni treba dalje, mati! Saj poznam pot, tudi strah me ni!« — »Še malo ...« je rekla, »do tistih bréz tam!« — Onstran jarka je stala gruča mladih, belih bréz, čisto podobna gruči izgubljenih otrok, v dežju prezebajočih in trepetajočih. Tam sta se poslovila po šegi tistih ljudi, ki jih je sram potrtosti in ljubezni; v roko si nista segla, komaj da sta se spogledala, besede pa so bile celó nepotrebne, bile bi skoraj žaljive in pregrešne. »Zbogom!« — »Zbogom!« Okrenila sta se tako počasi in težko, kakor da jima blato ni segalo samo do gležnjev, temveč do pasú. Čez sto korakov se je Pavel ozrl nazaj v meglo in prav takrat se je ozrla tudi mati. Obadva sta narahlo zamahnila z roko, umeknila hitro pogled in korak ter šla po svoji poti, glavo povešeno, hrbet upognjen pod bremenom. In tedaj se je vzdignilo v njem kakor divji upor zoper to krivično breme, naloženo mu od vsega začetka za greh, ki ga ni poznal in ki ga nikoli ni bil storil. Če je breme z žeblji pribito na pleča, pa v lužo, pa v jarek še s tem sirotnim telesom, ki ga Bog ni bil ustvaril po svoji podobi! ... Stal je na lesenem mostiču; spodaj se je vlila umazana, rumena voda naraslega potoka. Komaj se je bil s komolcema uprl ob trhlo ograjo, je odskočil ter stopal urno dalje po cesti, vse po lužah in po razoranem blatu. ni ga bila strahopetnost pognala v beg. Ne strahopetnost — kdo bi se bal postelje in spanja? Kaj je bilo? — Pavel Negod, kdo te je poklical zvesto in vselej, kadar je bila polna mera tvojega trpljenja? Ti sam si bil — tisti, ki je spal v tvoji duši, ki je bil poln vere, upanja in ljubezni in ki se je vzdramil, kadar je bil dopolnjen čas ...

Misli, na pot v veselejše kraje! Kjé so? Ali niste bile namenjene v deželo sonca in ljubezni? Kakor bleda zarja tone mladost v daljavo, umira; in srcu je mraz.

Njegova mladost je umrla prav ob tisti uri kakor njegova mati. Niti ločil ni v svojem spominu obojih smrti. Kadar je pomislil na svojo zgodnjo mladost, je ugledal materin obraz; in ta obraz je bil bled in bolan, malokdaj vesel, še v veselju plah. Obšla ga je groza ob vsakem spominu na to dvojno smrt; ne groza pred smrtjo, temveč pred samim seboj. Kolikor bolj se je podoba materina pomikala v daljavo, toliko večja je bila in sijajnejša, čeznaturna luč jo je obsevala. Kar je bilo nekoč tako majhno in neznatno, da se mu ni zdelo pogleda in misli vredno, je zadobilo v daljavi svoj silni pomen, svojo nebeško lepoto — nepoznano, ponevedoma in ponemarnem izgubljeno, na vekomaj nedosegljivo. Od ure do ure je bila svetlejša lepota v daljavi, od ure do ure grenkejša, neizprosnješa v srcu bolest. »Cekinov sem imel v rokah vse polno, bogastvo sem imel, da mu ni bilo enakega na svetu, pa sem ga potrosil brez vesti in pameti. Zdaj stoji na cesti siromak, prezeba in prosi miloščine in si bije s pestjo na grešna prsa!« ... Mati je ležala na postelji bela in mrzla. Jokala ni, tudi občutil ni posebne bolečine. Le zelo truden je bil in zeblo ga je. Poglavitno je želel na tihem, »da bi bilo že vse to pri kraju«, zavedal pa se je natanko odurne brezsrčnosti te želje. V izbi je bilo nekaj žensk; zoprne so mu bile, ker so govorile s ponarejenim, vzhidujoče, šepetajočim glasom in poihtevale mukoma in brez solz. »Čemú se pretvarjajo, saj se še meni ne zdi vredno!« Stopil je na prag in si prižgal cigareto. Zunaj se je mračilo, pihal je hladen jesenski veter, dišalo je po snegu. Napotil se je v bližnjo krčmo ter si naročil žganja. V krčmi je že gorela svetilka, debela krčmarica je zastirala okna. Pogledala ga je nekoliko začudena. »Kako pa z materjo?« Zamahnil je malomarno z roko. »Je konec!« Na stežaj je odprla oči, zmajala je z glavo ter zavzdihnila globoko iz dna. »Saj pravim ... tako je pač!« Reči je hotela nekaj, kar bi se spodobilo ob taki žalostni priliki, pa se ni mogla koj domisliti primernih besed. Ozrl se je nanjo s hudobnim nasmehom; v tistem trenotku pa je nenadoma opazil, da »ni napačna ženska«. Okrogla in prsata, prikupen smehljaj na grešnih ustnicah, prešerno, komaj prikrito vprašanje v črnih očeh. Naglo je izpraznil stekleničko ter si naročil drugo. Ko je stopila krčmarica predenj, z materinskim sočutjem na prisiljeno milobnem obrazu, jo je zgrabil za laket ter jo siloma potegnil k sebi, da mu je omahnila v naročje. Strmela je nanj osupla in prestrašena. »O ... animal!« ... Izpustil jo je takoj. Da ga je bila z dlanjo udarila v lice, bi se ne bil tako začudil in v sramu zgrozil, kakor ob tej francoski besedi, ki je treščila nanj iznenada, kot da je bil priletel kamen skozi okno. »Odkod jo je pobrala?« ... Prej ni našla besede, zdaj jo je ... zdaj je našla besedo, hujšo od pogleda in klofute in pljunka! Tako je ... animal! Domača beseda bi ne pomenila nič, bi ne mogla povedati in razložiti toliko strahote! Žival ... tuja, neznana žival, še psu ne podobna, ki zavija tam pod klancem!« ... Kolena so se mu šibila in zobjé so mu šklepetali, ko se je vračal domov. Pred hišo ga je spreletelo kakor daljna misel; ni bilo toplo upanje, le hladna, mirna misel je bila: »Saj vse to morda ni resnica ... le bolan sem bil, pa se mi je hudo sanjalo!« Stopil je v izbo. Mati je ležala na postelji bela in mrzla; ženske so šepetale in poihtevale. Sédel je truden na stol kraj vzglavja in mraz ga je stresel. Tudi zdaj mu srca ni razprarala bridkost, le trepalnice so se zaskelele in nekakšno otrplost je občutil v ustnicah; zožil je pleča in upognil glavo, kakor da se niža strop nad njim in da se mu bližajo gole stene, zmerom bližje in tesneje ... Bila je groza, ne žalost ...

Na pot, lastavice! Drugam, drugam!

Kam? Kje je sonce? —

Vse je umrlo, je končano. En dan, ta strašni dan je zatonil in ne bo ga več. Prespati se je treba. Dolg dan je bil, treba je dolgega počitka. in kadar se vzdramiš, ne pomisli nikar, kod da si hodil, kaj da si počel, koliko grešil in izgubil! Dan se ne povrne več, pokoplji še njegov spomin! Iznova začni, tako se napoti, kakor da si bil šele shodil! Kaj se obotavljaš, kaj vzdihuješ? »Oh, preoh — ta strašni dan ni umrl! Živ gori v mojem srcu, bolj živ od današnjega in jutrišnjega; in kar mi je dal za dediščino, meni poznejšemu, ni brašno za veseli pot, je križ za križev pot!« ... Poglej natanko, Pavel Negoda, išči verno — morda dobiš vrečo cekinov prav na dnu te groze. —

Planil je kakor iz sanj; zazdelo se mu je, da se je bila oglasila s ceste slovenska govorica. Stopil je k oknu ves omamljen, mreno pred očmi, v srcu strah in sladkost. Po mračni ulici se je podila vriščeča jata otrok. V prvem trenotku ni razločil, odkod in čemu viharn aradost bosjakov, ki so se gnetli v gosto gručo, razpršili se vriskajoč ter se spet strnili. Nato je zapazil sredi med njimi dvoje odraslih, moškega in žensko. Moški je bil pijan in se je opotekal; oblečen je bil v cunje, v prahu povaljane. njegov obraz je bil jetičen, mrtvapko bled in upal, od čela preko senc mu je curljala kri, kaplja za kapljo v razmršeno brado. Ženska je jokala, vlekla ga za roko ter mu prigovarjala z ihtečim in osornim glasom. On je ni poslušal, prerekal se je z otroci ter jih odganjal. Procesija bede, sramote in prahú je zavila v drugo ulico ter umolknila.

Pavel Negoda je vztrepetal.

»Kaj je beda in sramota, kaj je ta procesija vsega hudega in grdega — pozdrav iz domovine?«

Nič bridkosti, Pavel Negoda! Pridi pozdrav iz najtemnejše globine — razveseli se ga in oddzdravi mu!

Na južno stran, lastavice, na južno stran! Nič grenkobe — in če! Še grenkoba je tam vsa od sonca obžarjena!

Mila mehkoba mu je segla v srce. Trepalnice, trudne in težke, so mu zlezle na oči, na ustnicah se je prikazal smehljaj. Misli so zatonila z večerno zarjo, prelile so se v sanje ...

»Gute Nacht!«

Pavel Negoda se je polusanjah smehljal.

»Lahko noč, ljubica, lahko noč ... mati ... lahko noč, ti loka zelena, v jutru pojoča ...«

Spreletela ga je sladka toplota.

»Saj sem vedel, da je nekjé zgrajen dom tudi zame! ...« 

Zgodba o poštenosti

Sedel je pred menoj dolg, kuštrav in siromašen, podoba vseh bridkosti; gledal pa je nedolžno, otroško in zvesto, kakor zmerom.

»Kaj da sem bil spet uganil, da so me priškrnili za teden dni? Prav nič! ... Ne vem, če ima vsak človek na svetu ob svojem nehanju in besedovanju občutek, da ravná pošteno in ne dela zlega nikomur. Jaz imam ta občutek in sem ga imel že od nekdaj, kolikor daleč pomnim. Ali koj od začetka so mi bili ta občutek tako čudno zbegali, da sam ne vem, če je pravičen ali ne. Zato se ne zanesem nikoli več na svojo sodbo ter se vdam, kadar pravijo, da sem hudodelec.

V zgodnji mladosti sem spoznal, da med poštenostjo in nepoštenostjo ni tako varnega plota, da bi ga človek brez skrbí otipal, ali da bi se celó naslonil nanj. Izpodmakne se ti nalepem, v jarek se zvrneš, ko sam ne veš kedaj! Zdelo se ti je, da si angel božji in vesel si bil svoje popolnosti, doženejo pa neutegoma, da si grešnik, črn in okužen do duše dna. Zgodilo pa se ti je tudi narobe; s pestjó si trkal si na prsi, skesan in pokore željan, pa so hodili mimo in so vpili; »Glejte lilijo!« —

Negodnega dečka me je bila poslala mati v štacuno; po moke, mislim, po masti in solí; toliko vem, da sem nosil pod pazduho mehak zavoj, ko sem se vračal. Dala mi je bila srebrn goldinar. Štacuna je bila polna ljudí; ženske so barantale in klepetale, neki pijanec je rogovilil vsenaokrog ter pravil čudne povesti. Človek, ki mi je dajal, je poslušal pijanca; mlad in vesel človek je bil, smejal se je tako prisrčno, da so mu tekle solze iz oči. Še pogledal me ni, ko mi je pomolil tisti mehki zavoj ter porinil prédme svetle desetice, ki so bile še ostale od goldinarja. Napotil sem se domov. Sonce mi je sijalo nasproti, žarko spomladansko sonce; še dobro vem, ker sem imel takrat razbolele oči. V pesti levice sem tiščal denar, ki je bil že ves poten. Pred sosedovo hišo, tam pod klancem, sem ga pogledal in preštel. Preveč ga je bilo. Zagomazelo mi je po životu, zagomazelo od strahú in od sladkosti ... Zakaj že takrat sta bila tudi v meni obadva, poštenec in nepoštenec, ki sta se prerekala zaradi plota ... Ali močan je bil v mojem srcu angel dobrote, ki je živ v človeku nekako od sedmega leta; nato hira in umrje ... Prišel sem k materi: »Glejte, mati — preveč mi je bil dal nazaj!« — »Kaj boš zdaj?« je vprašala mati in se sklonila k meni. »Nazaj ponesem!« — »Nesi!« — Troje belih desetic sem tiščal v pesti; tekel sem bos, noga se mi je udirala do gležnjev v prah, sonce je žgalo. Ne vem, če sem bil kdaj pozneje v svojem življenju tako srečen kakor v tistem trenotku, če sem kdaj bil tako veren in brez madeža. Ni me še bila spačena resnoba tega svetá toliko pohujašala, da bi bil božal svojo poštenost; tudi šolska berila o pridnosti in zvestobi me še niso bila pokvarila, čeprav so se mi gabila do kraja. Zato je bila moja radost blagoslovljena, sama čista rosa iz nebes ... Stopil sem v štacuno; tam je stal za mizo mladi gospod in se je smehljal zadovoljno; poleg njega je stal kozjebradi, krivogledi gospodar ter se je prerekal z debelo žensko, ki je zelo vpila in ni marala plačati. »Gospod!« sem rekel ter sem porinil tiste tri svetle desetice proti njemu. »Kaj?« je vprašal osorno ter me je pogledal postrani. »Zmotili ste se bili, gospod ... prej ... dali ste mi bili preveč ... prinesel sem nazaj!« — Ná, še so mi gorela plamenoma ... Šolske zgodbe, kolikor so mrtve in s prahom posute, vzklijó v otroškem srcu ter zaživé svoje prav posebno življenje. Niso več tiste, ki jih je bila napisala vela roka godrnjavega, venomer pridigajočega učitelja; otrok jih po svoji podobi preustvari, vdahne jim svojo čisto dušo, polno dobrote in lepote ... Ponevedoma in ponedolžnem sem bil naredil tam v štacuni svojo šolsko zgodbo. Mladi gospod, sem rekel, me ljubeznivo potreplje po rami: »Priden fant si ... ná bonbonov!« Saj mi ni bilo do bonbonov, res ne! Tudi mi nič ni bilo do tega, da bi kdo naglas pohvalil mojo pridnost; saj priden še maral nisem biti, kakor nobeden otrok ne. Bilo mi je edinole do mehkega zvoka tistih besed, do veselega pogleda gospodovih oči; bilo mi je — do ljubezni ... Mladi gospod je pobral desetice z jezno roko, ošvrknil me s hudim pogledom, okrenil se sunkoma v drugo stran, stopil k tisti jezikavi ženski ter se ni več zmenil zame. Takrat se je nekaj odškrnilo v meni; bilo mi je, kakor da sem nekaj izgubil, ne vem kaj. Šel sem počasi iz štacune, solze so mi zalile oči in v grlu mi je sámo poihtevalo, čeprav nisem maral. Komaj sem bil zunaj, je prihitel gospod za menoj; sklonil se je k meni, ves spačen je bil njegov obraz; snel mi je klobuk, zgrabil me je za lase ter me stresel, da sem se opotekel. »Ti prokleti poba, ti! Ali nisi mogel požreti tistih par soldov? Kdo te je klical nazaj? Ná ... bonbonov!« Zasukal me je v kolobarju, da sem odletel na drugo stran ceste, vrgel je klobuk za menoj ter se vrnil preklinjaje v štacuno ... Ko sem tekel domov, sem jokal naglas. Ni me bolelo, ko me je lasal, še čutil nisem. Bolelo pa me je in sram me je bilo, da je bral v mojih očeh tisto lepo šolsko zgodbo ter jo sunil v prah. Še za bonbone je vedel! ... Nikomur nisem bil doslej še povedal te zgodbe o poštenosti. Nosil sem jo zaklenjeno v srcu, kakor spomin na skriven greh. Ali še zdaj mi plane v lica kri, če se domislim nanjo. Domislim pa se nanjo vselej, kadar mi prisodijo teden dni ječe in sramote zaradi hudodelstva, o katerem ne vem, če je zares hudodelstvo, ali če je dobro delo usmiljenja! ...« 

Tako je pravil moj kuštravi znanec.

»Ali tri desetice,« sem rekel, »take tri uboge desetice še ne morejo biti kamen mejnik, da bi se človek odpovedal beli cesti ter krenil na slepo vero v goščavo brez poti!«

Zamahnil je osorno ter stresel z glavo, da so se mu usuli dolgi kuštri prav do oči.

»Kaj goščava! Goščava je ves svet, neobdelana in nepoznana, pást človeku! Vsak trenotek življenja, že vsaka bežna misel je zgodba o poštenosti, ali o nepoštenosti. Umetnost je razlikovanje med obema; edina sadonosna umetnost človeška!« —

Zgodba o nepoštenosti

Moj dolgi, kuštravi znanec je kakor v obupni vdanosti iztegnil obedve koščeni roki daleč iz prekratkih rokavov ter je pripovedoval o svojem čudno zaveriženem življenju s tistim globokim, rahlo trepetajočim glasom, ki poslušalcu že sam izpričuje, da je resnična in pravična vsaka beseda. —

Človeku ni dano, da bi razlikoval, kaj je dobro in kaj je hudo, kaj je prav in kaj ne, kaj je poštenost in kaj je nepoštenost. Meni vsaj ni dano. In to pomanjkanje koristne razsodnosti je poglavitni izvirek vse bridkosti mojega življenja. Res je, da me je presunil mnogokdaj žgoči občutek greha in da me je spreletel mnogokdaj sladki občutek lepega dejanja. Izkazalo pa se je vselej, da sodi moje srce natanko narobe, kakor posvetna šega in postava. Za lepo dejanje so me lasali, za greh so me božali. Torej se je moje srce motilo, zakaj posvetna šega in postava je nezmotljiva.

Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem — več ne vem, kam. Tiščal sem goldinar v pesti in sem šel počasi po stopnicah. Zjutraj je bilo, šolske knjige sem držal pod pazduho. Rahel dež je rosil, oblaki pa so bégali ter se razmikali tako naglo in sunkoma, da se je časih vsa ulica žarko zableščala v soncu in so bili prameni dežja podobni trepetajočim bisernim trakom. Niti za hip nisem pomislil, da bi se napotil tja, kamor mi je bil ukazal gospod; prav tako malo sem mislil na šolo. Vendarle prisežem, da greh ni bil preudarjen, da ni bil sklenjen niti s koncem misli. Če bi zdajle stal pred sodnikom, pred vsegavednim Bogom, bi rekel brez strahu: »Greh se je storil sam, brez mene in zoper mene; srebrni goldinar je ravnal čisto po svoji vesti in pameti!« Godilo se je z menoj, kakor da me je vodila tuja roka, kakor da mi je tuj glas narekaval misli, besede in dejanja.

Menjal sem goldinar pri branjevki, ki me je premerila s hudim pogledom, obrnila svetli goldinar skrbljivo in nezaupno ter ha še potehtala na dlani, predno mi je naštela drobiž. Kupil sem fig, tistih velikih, sočnih, ki imajo rdeče meso in mastno, kakor s stopljenim cukrom polito kožo. Šel sem počasi dalje, ker se mi nikamor ni mudilo in sem jedel zlagoma, brez posebne slasti. Pomislil sem: »Kako neki je vedela tista ženska, da goldinar ni bil moj?« In še ob tej misli se ni ganil v mojem srcu niti najrahlejši občutek greha. Vse je bilo zares tako, kakor da je hodil in postajal med ljudmi tuj človek, ki sem ga poznal komaj napol in se nisem veliko menil zanj.

Stopil sem k peku, nakupil si štrukljev in piškotov ter si natlačil žepe, da so štrleli od mene. Ko sem prišel mimo nožarja, sem stopil še k njemu ter si kupil nože z dvema klinama, kakor sem si ga bil že zdavnaj poželel. V prodajalnici papirja sem si izbral celo pest pisanih svinčnikov ter steklenico rdeče tinte; čemu se mi je bilo zahotelo tistih reči, ne vem. Nazadnje sem se napotil iz mesta v drevored

Oblaki so se bili ustanovili, oddehnili se od nespametnega prebéganja ter se nižje spustili na strehe in na kostanje. Vztrepetal sem in sem videl, da sem ves premočen. Štruklji v žepih so se bili zmehčali, prepojili se z vlago in so bili težki. Od klobuka in od knjig je kapalo, zeblo me je v roke. In takrat je začelo segati v mojo dušo nekaj nagnusnega, kakor da bi črna gnojnica lila vanjo. Bil je občutek neskončne osamelosti, tolike puščobe in tesnobe, da se še razjokati nisem mogel; iznad čela mi je udaril mrzel pot in zahladilo mi je v lica.

V drevoredu ni bilo ljudi. Posegel sem v žep ter zalučil orehov štrukelj daleč v travo. Papirni zavoj se je bil odvil, vrabci so sfrfotali z vej. Tako sem storil čisto brez misli in brez namena, ravnal nisem jaz, temveč tisti, ki me je vodil od začetka ter mi ukazoval po svojevoljni pameti. Pometal sem še vse ostale piškote v jarek in v travo; gnusili so se mi, ko so ležali tam, namočeni, spolzki in ogabno sladki, kakor da se jih še zmerom drži cukrena plast, ki neče stran.

Poldne je odzvonilo, ko sem se vrnil domov, truden in premražen.

»Kod si hodil?« me je temno premerila gospodinja.

»Nikoder!« sem rekel tjavendan. Sedel sem takoj za mizo; noge so se mi šibile, v grlu se mi je vzdigalo, z drobnim kladevcem me je venomer tolklo po sencih.

»Kakšen pa si? Ali ti je slabo? Kaj pa si kosil?«

»Nič nisem kosil!«

»Hinavec!« je pljunila ter je šla.

Tako mi je bilo vse na čelu zapisano.

Brati nisem mogel, učiti se nisem maral. Sobota je bila, ni bilo treba v šolo. Sam sem bil v izbi; vsi drugi so se bili nekam poizgubili, morda se se mi bili zanalašč ognili. V tistih časih sem presanjal po cele dolge ure, po cele dni. Kadar mi je bilo hudo, so mi sanje kar same rosile v dušo, tople in mile; in mahoma sem bil bogat. Ali zdaj ni hotelo biti lepih sanj; misli so bile puste in žalostne, še solz ni bilo. Spomnil sem se na mater; tudi ona mi ni dala tolažbe, videl sem jo objokano in ubogo.

Zgodaj sem se spravil v posteljo, nikomur nisem rekel lahko noč. Zaspal sem kmalu, ker sem bil truden. Ko sem se predramil, čez pol ure ali kaj, sem planil trepetajoč, z zobmi šklepetajoč; vse, kar je bilo, se je bliskoma zasvetilo pred menoj v svoji trdi, neusmiljeni pravičnosti.

Ozrl sem se po izbi in sem poslušal. Tema je bila; vsi drugi se že spali, opli so mirno, enakomerno; njih duše so bile brez greha.

Vzdignil sem se oprezno, da bi koga ne vzbudil. Vzel sem iz suknjiča, ki je visel preko stola, tiste pisane svinčnike, vzel iz hlačnega žepa nož in pa krajcarje, ki so mi bili še ostali in ki so bili od vlage mokri in mastni. Tipal sem počasi in po prstih proti durim; tam mi je ropotaje padel nož na tla.

»Kaj pa je?« je v poluspanju zagodrnjal tovariš.

Stal sem in čakal, dokler ni bilo vse tiho. Nato sem se splazil plah in upognjen skozi kuhinjo, odklenil duri še tam, tekel bos po mrzlem, kamenitem hodniku do stranišča, pometal vanj svinčnike, nož in krajcarje ter se vrnil naglo, po tatinsko, tresoč se po vsem telesu od strahu in od mraza. Kar sem bil storil, sem storil v omotici, brez blage in brez hude misli. Ko sem legel v posteljo, sem se odel preko glave, sključil se v klopčič ter privzdignil kolena prav do čeljusti, ali vendar me je zeblo, da se mi je koža grbila in da sem vztrepetaval sunkoma kakor v mrzlici. »Moli!« sem rekel. Toda srce je bilo nemo in prazno, še golih besed ni bilo na ustnice.

Zdi se mi, da časih duša zadremlje, telo pa se giblje samovoljno še dalje, noge stopajo, oči gledajo, jezik govori. Zatvornica je že zdavnaj spuščena, struga je suha, koló pa se vrti pod zatvornico naslepo in vprazno, široke lopate bijejo v pusti zrak.

Vstal sem ves bolan in neprespan, popil sem kavo, šel sem k maši, razgovarjal sem se s sošolci, romal križem po sončnih, nedeljskih ulicah; in vse, kar sem storil, govoril in ravnal, je bilo mrtvo. Še tega, da sem ves čas verno čakal desete dopoldanske ure, nisem bil sklenil sam, temveč je bilo sklenjeno brez mene, od zunaj in že zdavnaj prej.

Ko je odbila deseta dopoldanska ura, sem se napotil h gospodu. Na širokem, mračnem hodniku so stale in čakale kmetiške ženske; nekatere so imele cule in cajne s seboj, prišle so bile pač od daleč. Zaškripale so duri, prikazala se je ženska. »Bog povrni! Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Druga je potrkala narahlo in je stopila v izbo. Tako so se vrstile. Ko ni bilo nikogar več na hodniku, sem potrkal sam.

Stal sem pred njim, še zdaj ga vidim. Kadarkoli se spomnim nanj, vselej je tisti, kakor je bil ob oni strašni uri. Oblečen v obnošeno, ogoljeno črno suknjo, širok, plečat, globoko upognjen, kakor pod silnim bremenom, ki mu ha je bilo naložilo uboštvo in trpljenje vsega svetá. Izpod sršečih, košatih obrvi so gledale žive, resne oči, v dno duše izprašujoče. Položil mi je roko na ramo, tisto trdo, zagorelo, kmetiško roko.

»Kam si dal goldinar?«

Njegov glas je bil zamolkel in raskav.

Sam ne vem, kdo da je takrat govoril namesto mene. Občutil sem edinole, da vé čisto vse do kraja, tudi tisto, kar je bilo ponoči; in še za hip me ni prešinila misel, da bi tajil. Povedal sem vse od začetka do konca, natanko in po pravici, kakor se je godilo. Čudno se mi zdi, da mi je tekla beseda tako gladko, kakor da bi bil pravil pusto šolsko zgodbo naizust, tjavendan. Nisem jokal, nič milosti prosil, samo razložil sem, kako da je bilo. Tudi v tistem trenotku mi srce ni očitalo greha, me ni klicalo k spovedi in pokori.

Nagnil se je čisto blizu k meni; ustnice, prej stisnjene, so se rahlo odprle in so vztrepetale; iz širokega, koščenega obraz aje zasijala blagost, trpka in resna, kakor trudoma iz bolečine porojena, luč iz kamna.

»Nisi storil prav! Nisi storil prav!« je rekel tiho, počasi in pogrkovaje.

Stopil je s svojim težkim korakom k mizi, vzel je iz lesene skodelice svetlo desetico in mi jo je dal.

»Ná, kupi si štrukljev za nedolžen denar!«

Nasmehnil se je s tistim zamolklim, komaj vidnim smehljajem, ki je bil njegov. Naglo, kakor v sramu me je pokrižal po čelu, nato me je s palcem in sredincem tlesknil po glavi.

»Pojdi v božjem imenu! Le pojdi!«

Šel sem. Takrat se je vse razparalo, pretrgalo in povzdignilo v meni. Razjokal bi se, da bi se kamni topili, zavriskal bi, da bi planilo do nebes. Skril bi se v brezdanjo noč — oj, ne skril, pokazal bi se vsem ljudem v svojem očiščenju in poveličanju. Ni jih besed, ni jih! —

To je zgodba o nepoštenosti, kakor mi jo je pravil moj kuštravi znanec. —

Ciganska sirota

Snoval sem dramo. Dramo o silnem človeku, ki je ob okrutnosti tega življenja mislil, da je do kraja spoznal njega ničevost in minljivost, pa mu je bilo razodeto ob zadnji strašni uri, da je bil spoznal življenja vesoljnost in večnost. Kar je bila že od nekdaj snov in misel vsake drame.

Lepi dnevi so bili; ves hrib je bil tako sijajno obžarjen od jesenskega sonca, kakor sama duša moja. Ljudjé moje drame, obrazi, ki sem jih bil samovoljno ustvaril, so stali plahi v sencah. Če sem jih poklical, so prišli blizu; ali bližali so se počasi, napol razločni, omahovaje; če sem posegel z roko po njih, so se umeknili, so utonili. V tistih urah sem okusil vso sladkost, ki jo more okusiti človek-sostvarnik. Kar je bilo od vekomaj v meni, se je izlilo v vesoljnost in jo oplodilo; in iz vesoljnosti je planil žarek nazaj v mene samega. Sence, ki sem jih klical, so se učlovečile ob mojem ognju. spoznal sem jih koj; polne so bile do roba mojih misli in mojih sanj, moje oči so imele in moj obraz, preživele os moje življenje do kraja, še tisto zadnje, za katero ne vem. Ali vse, kar sem videl, je bilo tisočkrat in tisočkrat povečano, razmaknjeno v brezkončnost. Saj to nisem bil jaz, ne jaz, prašek v poletnem žaru! Ni bil en sam obraz — tisočkrat tisoč jih je strmelo vame! Ni bil en dan, ni bilo eno samo tisočletje — večnost je bila! Trepetaje sem občutil globoko v duši dno, v radosti in grozi, da živim na vekomaj, zato ker je večna in vesoljna že sama misel moja. —

Iz sanj me je vzdramil neprijeten, omleden duh, kakor po zasirjenem mleku. v moji izbi so bile same blagodišeče cvetice; njih vonj se je ubrano skladal, prijazno objemal s tobakovim. Stopil sem v kuhinjo; tam ni bilo nikogar, tudi mleka ni bilo na ognjišču. Na mali, s pisanim prtom pogrnjeni mizi kraj okna je ležalo nekaj rdečih zvezkov; na vsakem je bilo z velikimi črkami napisano: Ciganska sirota! Na poglavitni strani je bila podoba, ki je oznanjala prečudne prigode, strahotne krivice ter navsezadnje veličastno odrešenje.

Truden in žalosten sem se vrnil v svojo izbo. Najprej sem začel premišljevati, kdo da bere zgodbo o tej ciganski siroti«. Preštel in precenil sem ljudi, kolikor jih je bilo v hiši. Zadobili so nenadoma vsi kar drugo lice, nego so ga imeli poprej; gledal sem vse edinole skozi naočnike »ciganske sirote«; vse druge telesne in duševne lastnosti, čednosti in nakáze, so bile zabrisane.

»Gospa Mici se je bila seznanila že z Dostojevskim samim; tudi zaradi bluz in slamnikov ima pravičen okus; kaj bi s cigansko siroto?«

»Gospodična Angela spoštuje Prešerna, vé ga na izust od konca do kraja; kaj bi s cigansko siroto?«

»Gospodična Ana se trudi, da bi govorila in pisala prijetno slovenščino; in sploh —«

»Gospod Nande se briga edinole za politiko, drugače najrajši spi; kako bi ga vzdramile vse ciganske sirote na svetu?«

»Naša Micka, Bog ji daj zdravje, bi se razjokala ob garjavem psu, ob ciganski siroti pa čisto gotovo ne!«

Odkod se je bila privlekla kuga, odkod je bilo zadišalo to zasirjeno mleko? Zadelal sem izbo dodobrega, palil cigareto za cigareto, da bi pregnal nevšečni duh; toda silil je neugnan skozi nevidne špranje v durih, ob oknicah, curljal je curkoma v žlahtni vonj tobaka in tuberoz. Sence mojih sanj so bile na tla pomendrane in s pomijami polite.

Ob mraku, ko je zunaj še milo svetila izza drevja topla večerna zarja, sem sedel pred hišo, da bi klical svoje sence, kakor bežne ptice, tr se pogovarjal z njimi. Klical sem in prosil, ni jih bilo od nikoder. Pač pa sem zaslišal iz daljne daljave čudno pesem, ki me je vsega presunila. Bilo je, kakor da bi sredi Brucknerjeve maše kdo zagodel pocestno kvanto. Vstal sem ter se napotil z omahujočimi koraki v tisto smer, odkoder seje glasila prečudna pesem. Glasila pa se je iz kuhinje. Na mizi je gorela svetilka, za mizo so sedele vse tri: gospa Mici, gospodična Ana in gospodična Angela. Kraj mize je ležal na tleh velik kup stročjega fižola; trebile so ga ter metale stroke v jerbas. in vse tri so imele objokane oči. Gospodična Ana je imela pred seboj tisti rdeči zvezek, klonila je glavo globoko, tako da je bil obžarjen ves blagi obraz. Brala je; brala z enakomernim glasom, brez pik, podpičij in vejic, tako, kakor bere v šoli priden učenec, ki zna berilo že naizust. V drugem kotu je pobožna Micka pomivala posodo; solza za solzo je kapala v pomije.

Razločil sem iz pesmi le posamezna imena:

»Adolar Sokolski ... Vera ... Marko Cingara ...«

Šel sem iz kuhinje tako utrujen, kakor da bi nosil na hrbtu breme samega kamenja na vrh Begunjščice. Zaklenil sem se v svojo izbo, legel v posteljo, skril se pod odejo. Že sem bil zadremal, že so me bile narahlo pobožale tople sanje, ko mi je zabrenčala muha tik mimo ušesa, da sem se stresel z glavo ter se vzdramil. Muhe ni bilo nikjer, pač pa se je glasila odnekod tista strašna pesem, napol pridušena, komaj razločna.

»Adolar ... Marko Cingara ...«

Potegnilo me je iz postelje z nepremagljivo močjó. Neusmiljena pesem me je vodila na vrvici kakor slepca. Šel sem po prstih do duri, odprl jih brez šuma, tipal po temnem hodniku, pritipal se do gospodarjevih duri ter prisluškoval.

»Adolar ... Marko Cingara ...Marko Cingara ... Adolar ....« 

Spoznal sem glas gospoda Nandeta samega. On, ki mu je bilo spanje vsega življenja pomen in cilj, je bral v postelji. Bral hitro, sunkoma, s pritajenim glasom; bilo je v tem glasu kakor sramežljivo ihtenje.

Tisto noč nisem spal. Če sem za hip zadremal, se mi je koj prikazal grozni Marko Cingara; bil je velik dedec s črno grivo in črnimi očmi, oblečen v našarjene, pisane cunje; brusil je nož, škripal z belimi zobmi, bližal se postelji; nazadnje se mi je porogljivo nasmehnil, sedel na stol ter se pričel briti ... Pod oknom je Adolar Sokolski brenkal na gitaro ...

Zatekel sem se k molitvi. ali v božjo besedo samo je brez vestí in kesanja posegel Marko Cingara ter jo preglasil. Nató sem sklenil, da napravim konec temu svojemu bednemu življenju.

Ko sem se zjutraj pogledal v ogledalo, sem bil podoben smrti sami, nič vel tistemu korajžnemu fantu, ki je bil nekoč in ki ga je brez greha obglavil mogočni Marko Cingara.

Pohujšani so ljudjé, nevredni lepote, že zato nevredni, ker je niso željni! Pojdi k živalim; tudi sveti Frančišek je storil takisto!

Šel sem k njim. Imeli smo kakadúja, prijazno belopéro živalco z rumenim čopom in junaškim kljunom. Stopil sem k njemu in sem ga vprašal:

»Kako sodiš, o kakadúj, ti belopéri, o umetnosti in lepoti?«

Namršil je rumeni čop, zavil obili vrat ter zajavkal milo in zategnjeno:

»Adolar!«

Poiskal sem svojega psička, tega lepega, črnega, svilnodlakega, ki sem ga bil krstil za Firbca, zato ker je bil modrosti željan.

»Kako misliš ti, o Firbec, o umetnosti, o njenih pravih ciljih ter o njenem pomenu za povzdigo človeštva k nadzemeljskim višavam?«

Zaokrenil se je zaničljivo in brez besed ter se s povešenim repkom napotil naravnost v kuhinjo, k ciganski siroti.

Še tá, ki sem ga imel od srca rad!

Pobegnil sem v gaj. Rdeče listje je pošumevalo v jesenskem vetru; ali gorjé, šumelo je eno samo pesem, brez nehanja, brez usmiljenja.

»Adolar ... Marko Cingara ... Marko Cingara ... Adolar ...«

Moje lepe, ljube sence so umrle, pokopane so bile brez gomile in brez križa. Čemu bi živele in komú? V zasmeh ljudem, živalim in nedolžnemu gaju samemu. Premagal in pokopal jih je vse po vrsti slavni Marko Cingara, njegov zmagoslavni krohot se razlega od obzorja do obzorja ...

Čutil sem, da se bliža konec, strašnješi od smrti same. Mračila se mi je duša, tonila v brezdanjo noč. Ali poprej se bo zgodilo še nekaj drugega:

Prikaže naj se po tej ali oni poti človek s tistimi rdečimi zvezki pod pázduho — ubijem ga s sekiro ter ga dam pokopati na svoje stroške! —

Z druge plati

Prišel sem k prijatelju, k človeku, ob katerem sem občutil, da je boljši in bistrejši do mene. Kaj vem, kako da je bil pogovor koj nameril na šund in na vojsko zoper šund. Rekel sem:

»Vsa ta vojska ne zaleže nič, ne more zaleči, ker ni odkritosrčna! Začeli so jo tako, da so se šundu poklonili do pasú. Šiviljam ponujajo zanimivo berilo, s pisanimi podobicami ozaljšano, a naskrivaj, po tihotapsko in zahrbtno z blagimi občutki požegnano. To se pravi, da so ravbarja priznali, samo počesali so ga ter ga preoblekli. Zame pa je tak počesan in preoblečen ravbar najpriskutnejša priskuta na svetu. Ogabnejši je edinole človek, ki si je bil tega ravbarja izmisli. Pomenljivo je, da se je vnela vojska zoper šund na Nemškem najpoprej, da se je misel nanjo porodila v glavi nemškega profesorja, v tisti glavi, ki je s svojim nizkotnim sovraštvom do vsega mladega življenja, s svojo devetkrat podčrtano, ob vsaki priliki s klicaji razkričano plemenitostjo in s svojo vseobsežno hinavščino prava kazen božja za ves človeški rod. Šivilje bi ukanil za ravbarjevo frizuro, najvernejši vernik kuštravosti pa je sam. Šivilja se joka ob ciganski siroti, ali joka se kar pod milim nebom, vpričo ljudí; kadar bere profesor svoj ciganski brevir, se ne zaklene v svojo izbo, temveč na stranišče. To je tista uganka, ki ji ne morem do živega, kakor bi rad. Največji nemški profesor, veličasten v svojih čednostih in grehih, v svojih spoznanjih in zmotah, Bismarck, je bil častilec šunda. Vsaki dan po eno uro se je s šiviljo svoje žene in s svojim hlapcem sestal v bajnem dvorcu ciganske sirote ...« 

V izbo je stopil pismonoša. Moj prijatelj je bil naročen na troje dnevnikov. Poškilil je k meni, čuden nasmešek mu je stresel košati desni brk.

»Potrpi malo ... samo trenotek!«

Kri mi je bušila v lice. Prijatelj je bil časopise po vrsti razgrnil prédse ter se zatopil v branje. Ni bral političnih člankov, tudi ni pogledal brzojavk, temveč polastil se je podlistkov. Tistih podlistkov, ki se vlečejo brez konca in kraja skozi ves letnik in še malo čez in ki jih šivilje in kuharice verno strižejo ter hranijo. Začetek šunda so in trdni temelj njegov. Obraz prijatelja je bil ob tem branju nekam čudno mehak in mil, v oči so mu segle sanje, na vzbočenih ustnicah se je prikazal vlažen smehljaj, kakor ob zelo močnem in opojnem vinu. Bral je do konca, nato je zgrnil časopise ter se okrenil k meni.

»Ali si že južinal?«

»Še ne!«

Pozvonil je hišni; prinesla nama je steklenico terana, ki je s svojim težkim, omamljivim duhom že zdaleč oznanjal svoj blagoslov. Vzdignil sem čašo do ust, pokusil, zamižal, izpraznil do dna; živ ogenj mi je planil v žile, planil v samo dušo.

»Kakšno je vino?« je vprašal prijatelj.

»Bog ga je blagoslovil ... in še mene z njim!«

Prijatelj se svoje polne čaše ni bil dotaknil.

»Kaj ne piješ?« sem se začudil.

»Sem že pil ... pravkar!«

Pokazal je na časopise — in ta plemeniti človek me je nenadoma pogledal temno, skoraj sovražno.

»Zvest prijatelj si, hudó blag in nesebičen! To steklenico terana sem bil naročil zaradi tebe in zate. Nikoli ti nisem pridigal, da ne pij vina, ponujal sem ti ga sam. Prav tako bi ti privoščil močne kave ... čaja ... morfija ... opija; kajti človek, ki se je bil izneveril naturi ter živi izprijeno življenje v izprijenem zraku, rabi narkotika. Rabi ga za bodalce, da ga izmučenega in polenelega požene naprej, sune siloma v drugo stran; rabi ga za uspavanko, da mu zastre, kar je bilo pred trenotkom. Tak narkotikum je tebi vino, komu drugemu je tobak, meni pa je šund. Predno si začel vojsko zoper žganje in zoper cigansko siroto, bi jo bil začel zoper krivice tega sveta! V pomije si zlil narkotikum, bolezni pa nisi ozdravil, šušmar! — Trudni smo, trudni in zdelani, da je strah. Treba nam je ene ure, vsaj ene ure spanja, spanja z bdečimi očmi. Ozreti se drugam, drugam ... ozreti se v nič! ti piješ vino, zamižiš, nasmehneš se ... zagledaš se v nič; jaz berem šund ... Zaradi umetnosti se peháš, njen apostelj si, pa jo suješ v ponižanje. Kaj je umetnost narkotikum? Kaj naj mi dá umetnost tisto blaženo uro spanja, pozabljenja, brezmiselnosti? Kaj ni več res, da je umetnost najpredrznejši razmah človeškega duha, da je umetnost tisti jezik, v katerem se človek pogovarja z Bogom samim? Za vsakdanje opravilo mi je dovolj tehle dvoje krepkih rok, mi je dovolj ta bistra pamet. Če hočem biti z umetnostjo sam, moram zbrati vse svoje sile do kraja, zato da sem umetniku brat. in ti si bil v svojih mislih ponižal umetnost do vina, čaja, opija ... do šunda! Zapeljala te je bila smešna okoliščina, da se poslužuje narkotikum, šund imenovan, govorjene in pisane besede, kakor se je poslužuje tudi poezija. Vojaške koračnice igrajo na prav taka glasbila, kakor Beethovnove simfonije. Koračnica je narkotikum, simfonija je umetnost, boben pa je inštrument ... Ah, ti, apostelj besede, poznam te! Smili se ti beseda, smili se ti inštrument — kako si tesnoben in plah in skopuški! Meni se ta lepi zeleni kozarec prav nič ne smili, ko piješ iz njega vino namesto vodé!«

Tako je smehljaje govoril moj plemeniti prijatelj; nisem ga utegnil obesiti, zakaj prežlahtno je dišal teran.

Menice

Stanovala sva skupaj v pohlevnem predmestnem kotu, ker nama je šla v tistih časih obema trda. Moj tovariš je bil kljub vsem nadlogam vesel in glasen človek, le malo preveč nestalen in vihrav se mi je zdel. V svojem nehanju je bil blagodušen otrok, ki vedoma nikomur ni storil žalosti. Nekoč, ob hudi zimi, je planil v izbo ves zasopel, rdeč in prešeren, oči zasolzele od smeha in ivja.

»Zdajle, prav zdajle sem pridelal smrten greh, še enega vrh druge vse, ki ležé na duši!«

Grel si je roké ob peči ter govoril po svoji navadi, hlastno, skokoma, brez počitka.

»Po cesti so se drsali otorci, kakor smo se tudi mi v tistih dneh, ki jim Bog blagoslovi spomin. Grem brez skrbi po tej gladki drsavici, kar mi spodrsne, da zaplešem v kolobarju in toliko, da ne treščim ob tla, z nosom naprem. Bušim v smeh ... pa se nenadoma domislim, da je tako drsanje po sredi očitne ceste zabranjeno ... zaradi tistih ljudi, ki se ne znajo več drsati, ne smejati. Ozrem se ... izza ogla se prikaže debel stražnik. Vi, stražnik! — ga pokličem ter pokažem s prstom na veselo jato. Stražnik lomasti s težkimi koraki, ogromen v svojem zimskem plašču, mrk in pust. Otroci se vriščé razbegnejo; ostane samo prav majhen, droben fantek, morda komaj za šolo dorastel; stoji tam, ne gane se, trepeče, strmí z velikimi očmi, napol v čudu, napol v grozi. silna roka stražnikova, večja od otroka samega, se mu spusti počasi na ramo. — Čegav si? — Otrok zajecá, nisem razumel kaj, ter pokaže daleč nekam v ulico. Stražnik ga prime narahlo za roko ... narahlo, zato da bi je ne zdrobil. — Pojdi z mano ... k očetu! — Takrat, kakor domenjena, se ozreta oba hkrati name. Oči otrokove so bile polne brezmejne groze; v očeh stražnikovih pa je bilo golo hladno zaničevanje ... Tako, glej, sem bil navsezgodaj pridelal smrten greh!«

Mèl si je premrle roké ter se tiho, zadovoljno smejal.

»Ne vem, če je bil smrten greh, ali če je bila neumnost. Če je bil greh, čemú se smeješ?«

»Prav dobro vem, da je bil smrten greh ... in grehu se ne smejem ... Veselí me le prijetna misel, da mi ta greh ne bo obtežil duše, niti za toliko ne, kakor golobje perče ... celih pet ali šest let. To je približni rok za take menice. Kar storim, mislim in rečem ... vsak hip življenja je menica, ki jo podpišem ponevedoma, brez preudarka, v naglici in malomarnosti. Plačati pa jo je treba vse do zadnjega vinarja in z oderuškimi obrestmi. Grešil si ... tvoj apamet razsodi natanko, da si grešil, ali tvoje srce je mirno. Malenkost! — praviš ter zažvižgaš in greš po svoji poti. Čez pet ali šest let ... saj sem rekel, da je to približni rok ... čez pet ali šest let sediš v veseli družbi, ali domá za pečjó, ali v pisarni pred pustimi akti ... pa te udari pest naravnost po sredi srca: Plačaj, kar si dolžan! — Oglasil se je neusmiljeni terjavec, oglasil se je in te ne izpusti več. Tista ‚malenkost‘ je bila menica, ki si jo bil mimogredé podpisal ter si koj pozabil nanjo. — Plačaj, kar si dolžan! — Tista malenkost, prašek na cesti, stoji pred tabo kakor ogromna gora, črno kipeča v oblake; stoji pred tabo, širi se in raste, dokler se nate ne prevalí. — Plačaj, kar si dolžan! — Ah, vsaka beseda, vsaka kretnja, vsak pogled je menica. Človek podpisuje neprestano, sam ne vé kaj. Morda bi ne bil tako lahkomiseln, če bi rok bil malo krajši ... teden dni, recimo, ali vsaj le mesec dni ... ali če bi bilo treba plačati sproti, na roko. Tako pa se kopičijo menice, zmerom več jih je in zmerom strašnejše so obresti, kolikor dalje teko leta ... Starec ima upognjen hrbet, gube na čelu, plešo na temenu, utrujenost in žalost v očeh, nemirno spanje ... to so menice, so obresti. Nazadnje ga zadušé ... in gorjé se mu, kdor ne poplača do zadnjega vinarja!«

»Smeh te je minil ... zaradi take ničevosti!«

»Iz ničevosti je sestavljeno to človeško življenje — je rekel Multatuli. In še je opomnil, da Jehova ni poslal Egipčanom tigrov, temveč kobilice ... Čez pet ali šest let bo stal pred mano tisti otrok in bo moj terjavec in tožnik. Brezčuten, neizprosen terjavec bo, ne bo mi dal mirú ne noč, ne dan. Videl bom njegove oči, polne groze in žalosti; videl bom njegovo drobno rókco, ki bo vsak trepetala. Zraven njega bom videl stražnika in njegove oči, ki bodo polne mrzlega zaničevanja: Plačaj, kar si dolžan! — O, kar na cesti sem bil podpisal menico za visoko glavnico in na oderuške obresti!«

Stopil je stran od peči ter si prižgal cigareto.

»Pa kaj bi zdaj o tem! Saj je časa še pet ali šest let ... to je približni rok ... in pa — ena menica več ali manj! — Skuhajva si čaja, premražen sem!« —

Nenapisani romani

Naletel sem bil v krčmi na znanca, trebušastega, napol plešastega, prezgodaj ostarelega človeka. Imel ga je nekoliko v glavi, le toliko, da so se mu misli malo prehitro izmenjavale in cepile.

Pravil mi je:

»Nikoli se nisem pečal z umetnostjo, najmanj še s pisanjem. Svojo službico imam, svojo pohlevno kravico, ki mi daje vsakdanje mleko. Vse drugo mi nič ni mar. Zadnjič pa me je bil zalotil človek, ki hodi po svetu in ponuja snovi. Saj poznaš ljudi te sorte. Podobni so tistim, ki prodajajo po deset vinarjev nezmotljive nasvete, kako se dadó brez težave doseči milijoni. Človek, ki ponuja snovi, pravi, da ni umetnik; že zato ne, ker nima časa; in sploh ... Ali če bi utegnil, da bi napisal roman, kakor ga svet še ni bral. Nato pripoveduje ... vrag vedi kaj! Izpiješ in plačaš in greš godrnjaje po svojih potih ... Ne vem, kako da se je bil name nameril. Saj me je poznal komaj izdaleč in tako malopridnega obraza tudi nimam, da bi kdo sodil ... tako in tako! Ali spravil me je bil na čudne misli, ki mi dolgo niso dale mirú. Kaj je roman? Ali je roman tista devetkrat zamésena in pregnetena mešanica zaljubljenosti, prešestovanja, ubojev in samomorov? Če je tako, tedaj je poteklo moje življenje brez romanov. Učenjaki pravijo nekako, da je roman verna slika dobe, kakor se ta doba razodeva v življenju in nehanju posameznih ljudí. Tudi po mnenju učenjakov nisem junak romana, še postranska oseba ne. Kajti moje življenje nima za današnjo dobo niti tolikega pomena, kolikor ga ima ena sama bilka za podobo celega pašnika. Ta misel mi je bila neprijetna, čeprav nisem ošaben človek. Tam kolovrati nadležno motovilo, ki ponuja snoví kar na koše; jaz pa ... Poglobil sem se v svoje življenje, da bi tam kje v kakšnem kotu iztaknil vsaj malenkost, ki bi bila spomina vredna. In zgodilo se je čudo: našel nisem le ene malenkosti, temveč našel sem jih preveč ... Kaj je pesek na brezmejnem produ? Množina zrnov in zrnc. Slikar potegne s širokim čopičem, pa je prod. Ali če bi bil slikar s prav tisto skrbjó naslikal eno samo drobno zrnce, kaj bi ne bil to tudi umotvor? ... Kaj je življenje? Milijard milijarda trenotkov. Če bi verno opisal en sam trenotek po vsem njegovem smislu in pomenu, kaj bi to ne bil roman? ... Zdelo se mi je prej zmerom, da živim prav vsakdanje, omledno, pusto življenje, da živim takorekoč samo zategadelj, ker sem pač na svetu in je treba prebavljati in spati do konca. Ali spoznal sem čudoma, da je že vsak požirek vina po svojem pomenu, okusu in učinku nekoliko drugačen ... da je še pred pičlo uro hodil po ulici ves drug človek, nego ta je, ki tukaj sedi. Med enim požirkom in drugim, med eno uro in drugo se je bil začel, razpletel in dovršil roman. Ali vsi ti romani, ki jih mi trebušati in plešasti ljudjé nosimo v sebi več nego bacilov, ne bodo nikoli napisani ...

Ko sem bil mlad študent, sem se bil zaljubil z vso tisto nežno, čisto, mesečinsko ljubeznijo, ki je kljub pesnikom še zmerom najslajša in najlepša. In dekle je bilo vredno te najlepše ljubezni. Še zdaj mi vse zatrepeče na dnu tega zakrknjenega srca, če se domislim tistih večerov v parku. V poljubih vsa topla milina mladosti, vsa njena nedolžnost v besedah. Vsak vzdih čista daritev, vsak objem brezmejna vdanost ... Kaj bi pravil! Vse take reči so že povedali, slabo povedali. Machar sovraži goré, zato ker jih slikarji nemarno slikajo; človek bi moral zaničevati čisto ljubezen, zato ker so jo bili pesniki opljuvali. V moji duši je spomin tako gorak in sladak, da bi ga ne zamenjal za Rotschildove cekine. Nič me ni sram te milobne izpovedi; saj ima vsak človek nekjé v najglobljem dnu zaklenjena vratca, za katerimi skriva nepoklicanim očem najboljše, kar je njegovega ...«

Moj trebušasti znanec je na dušek izpraznil kozarec ter si je z robcem otrl rosno plešo.

»Zadnjič sem šel ob mraku, v dežju in blatu po pusti Šentpetrski cesti. Iz široke veže je skočil kuštrav otrok in je kričal na vse grlo. Za njim je pritekla ženska. Oblečena je bila ohlapno in malomarno; gologlava je bila, dolgi, rdečkasti kodri so ji viseli preko oči, zadaj se ji je bila kita razplela in je visela v štrenah do pasu. Obraz je bil morda nekoč lep, ali pa vsaj priljuden; v tistem trenotku je razodeval edinole surovost in zlobo, ves spačen je bil in star. Tudi ženska je kričala s cvilečim, zahriplim glasom: ‚Ti satanski pankrt, ti!‘ V svojih pisanih copatah je nerodno poskakovala preko luž in blata, dokler ni dohitela otroka ter ga zgrabila za uho. Obadva sta kričala tako neznansko, da so sosedje odpirali okna, nato sta izginila v vežo ...«

Umolknil je ter se zamislil; nazadnje me je pogledal nekako potuhnjeno in postrani izpod obrvi ter je vprašal:

»Kjé, misliš, da bi bil ... roman?«

»Kakšen roman?« sem se začudil.

»Med požirkom in požirkom, med uro in uro se začne, razplete in dovrši roman. Kdo bi uganil, kdo šele zapisal? Zablisne luč ter razsvetli žarko vse naokoli. Spoznaš izbo do zadnjega kota, spoznaš ljudi, ki sedé in stojé poleg tebe, spoznaš celo samega sebe v ogledalu. In drugim in sebi ne vidiš edinole v lice, vidiš jim v dušo, vse do tistih zaklenjenih vratec, sebi celó v ta poslednji hram. Luč ugasne. Ko jo čez trenotek, ali čez uro, ali čez leto dni spet prižge nevidna roka — kje je tista izba, kje so tisti ljudjé, kje si ti sam? Vse je izginilo brez sledu! Med tujci sediš, med sovražnimi, ne razumeš jim govorice, ne poznaš jim misli. In človek, ki bulji vate iz ogledala, nisi ti; nadložen, hudoben starec je, ki nikoli mlad ni bil ... Kedaj se je vse to zgodilo, kedaj in kako čudežno spremenilo? Saj čarovništva in čárov ni! ... Glej od luči do luči se je bil začel, razpletel in dovršil roman, ki ga nismo videli in ga ne moremo napisati ...«

»Ali kako ... kaj pa bi vse to razlaganje s tvojo čudno pripovestjo o tistih dveh ženskah?«

»Kaj da bi?« se je začudil moj znanec. »Pa o kakšnih dveh ženskah? Saj je bila ena sama!«

»Ena sama?«

Naslonil je glavo ob dlan in me je gledal verno z zaspanimi, že nekoliko motnimi očmi.

»O, da bi vedel, kako da se je vršil tisti roman ... od božje luči do pocestne leščerbe! Tista ženska ... ena sama je bila namreč, ena sama ... tista ženska je moja žena poročena! ...«

Sošolec Tone

Čudno je, kako ostane človeku v spominu dogodek, ki se je vršil v zdavni mladosti in ki je čisto brezpomemben. Veliki dogodki, ki so gnetli dušo ter orali pot poznejšemu življenju, so napol pozabljeni, oko jih vidi komaj še za daljnimi meglami. Malenkost, ki je časih celó smešna, mnogokdaj zoprna, pa stojí živa pred človekom, kakor da se je bila vršila dan poprej. Roka spomina je nalašč ali pomotoma pisala biblijo v pesek, abecedo pa je klesala v kamen.

Po petindvajsetih letih sem ugledal sošolca Toneta in sem ga koj prepoznal. Postaven, čokat mož je bil in nosil je košato brado. Bistri, nekoliko prešerni pogled, veseli, bučni smeh, zdravje, žehteče iz polnih lic, vse je pričalo, kako prav je bil storil, ko se je navsezgodaj odpovedal šoli in vsem učenim izkušnjavam.

Sedela sva v krčmi za toplo pečjo; zunaj je zamolklo bučala burja. Večerilo se je, krčmar je prižgal svetilko ter zagrnil okna. Razgovarjala sva se o zdavnih časih in spomini so vstajali, mili, sladki, kakor duh rebule, ki sva jo pila.

Dasi je bila rebula res dobra, se mi je zdelo čudno, da se je njega, čokatega bradatega možá, tako zgodaj polastila njena moč. Oči, poprej tako bistre, so se mu zalile ter so pričlele gledati motno, nekako zbegano. Naslonil je glavo v obedve dlaní, nato pa se je ozrl name postrani, kakor naskrivaj, izza prstov. »Bolí me tisto ... bolí! Hudó mi je ... saj vidiš! Kadar se spomnim na tisto, bi se najrajši pretepel! Krivica ... krivica peče, bolí, pa čeprav je odtistihdob že petindvajset let! Kolikokrat sem se žalosten spominjal nate in na ... na tisto!« 

Spočetka sem ga gledal in poslušal osupel in nisem vedel, kaj da bi bilo »tisto«. Nenadomapa me je vroče prešinilo, zablisnilo se je v spominu in ves mali dogodek izza otroških let je stal živo pred menoj.

Tako je bilo:

Ko se je bil Tone kar sredi leta naveličal šole, mi je rekel nekoč na cesti:

»Kaj bi s temi knjigami, ki jih še od daleč ne maram gledati? Vzemi jih in jih prodaj; veliko ne boš dobil zanje, ker so preveč popackane, ali nekaj boš morda le dobil! Če ne pojde drugače, jih daj za desetico, vse skupaj! Kadar napraviš to kupčijo, bova že naredila med seboj, da bo prav!«

Res sem iskal in našel kupca za tiste posvaljkane knjige; dobil sem zanje šestdeset krajcarjev. Izročil sem jih materi, da jih pošlje Tonetu, kadar pride Francka iz šole. Mati je položila svewtle desetice v malo, okroglo, papirno škatlico, kakršne rabijo lekarnarji za praške. Še zdaj se mi zdi, da vidim pred seboj tisto belo škatlico. Sam pa sem se napotil v gozd poslušat, kako prepevajo košate kukve.

Drugi ali tretji dan — vroč sončen dan je bil — sem stal pred hišo, ko je pripeljal Tone mimo težko naložen voz. Imel je par lepo rejenih, močnih konj, ki sta vlekla težko, stopala pa čvrsto in samozavestno. Ne vem več, kaj je vozil, ali so bile kože, ali je bilo usnje. Nagnil se je s svojega visokega sedeža ter se nasmehnil z vsem širokim, rdečim obrazom.

»No, ali si napravil kupčijo?«

»Sem ... saj sem ti poslal!«

Zgrabil je za vajeti tako trdo, da st akonja vzdignila glavi ter se ozrla.

»Kako ... kaj poslal?«

»Šestdeset krajcarjev! Francko sem poslal!«

»Kam?« 

»K tebi!«

Lica, že prej rdeča in svetla, so mu zažarela še močneje.

»Lažeš!«

»Ti lažeš!«

»Še enkrat reci, da si poslal, pa ti dam klofuto!«

»Ná, daj jo!«

Stopil sem k vozu, prav do sprednjega kolesa; Tone je zamahnil ter me je udaril v lice z vso široko dlanjo; nato je naglo pognal svoja konja ter se ni več ozrl po meni.

Šel sem v hišo počasi, s sklonjeno glavo, brez misli in pameti. Stopil sem v izbo, odprl omaro ter poiskal tisto okroglo škatlico. Škatlica je bila prazna. Nato sem se napotil v kuhinjo, kjer je bila mati.

»Mati ... kaj ne, saj ste poslali Tonetu tistih šestdeset krajcarjev?«

»Nisem jih!«

Takrat me je spreletel mraz, dasi je bilo vroče v kuhinji.

»Zakaj niste?«

»Saj se Tonetu nikamor ne mudi ... s tem ....«

Zgovorila ni do kraja; sedla je na klop in je sklonila glavo. V roki je držala cunjo za umivanje; tista roka je bila drobna in slabotna, že vsa zgrbljena in izmučena. Pogledala mi ni v oči, tudi me ni poklicala, ko sem šel.

Šel pa sem na polje, s polja v laz, iz laza v gozd, tjà, kje je tišina najtišja, kjer so bukve najtemnejše. Tam sem legel na tla, v vročici trepetajoč, ter sem skril obraz v vlažno nasteljo. —

To je bilo »tisto«, kar je bolelo sošolca Toneta. Natočil sem obema do roba.

»Trčiva!«

Ko sva si trčila, sva se spogledala in sva se nasmehnila ter sva si bila bližja, nego v tistih časih, ko sva se podila in razkričavala za cerkvijo svetega Pavla. —

Ponočni spomini

Upihnil je svečo ter je odprl okno. Noč je bila topla ins vetla, veter je pošumeval v kostanjih, sloboko v dolini je tiho ugašalo mesto. V neznani radosti je iztegnil roke proti zvezdam.

»Moj Bog, koliko lepote! In vse to, vse to mojim očem!«

Kakor da je bila v tistem trenotku sama nebeška svetloba pljusknila v njegovo srce. Čutil se je popolnoma srečnega; brez pege je bilo življenje za njim, brez strahu, brez dvoma se je sijajno bóčila prihodnost pred njuim. Kamorkoli, na desno, na levo, naprej — v vse daljave se mu je zdela pot tako lahka, kakor človeku, ki se mu sanja, da plava svobodno nad žitnim poljem.

Ko je legel ter napol zadremal, je ugledal tik pred seboj njene rjave oči, ki so se tiho smejale; tudi sam se je nasmehnil.

»Mislil sem, popotnik, da si mi zvezda nedosežna, ki roma visoko na nebu z menoj; mislil sem, starec, da si mi mladost izgubljena, ki jo nosim, spomin daljnodaljni, v tem trudnems rcu s seboj. Glej, zvezda se je približala, svetla mi e padla na dlan; pozdravljena, ti zvesta mladost, ki si bila pri meni še tedaj, ko sem te malodušen objokaval!«

Videl je njene temne lase, njen beli, ozki obraz, njene tenke roke, slišal je njen topli glas. In zaspal je smehljaje, srce polno sladkosti, kakor otrok na večer pred praznikom.

Vzdramil se je opolnoči, natanko opolnoči. Planil je iz postelje, trepetal je po vsem telesu, zobje so mu šklepetali. V izbi je bila tema, nobena zvezda ni več svetila, vse jih je bila popila noč.

»Kje sem, kam sem bil zašel, moj Bog!« 

Tipal je z rokama, zadel se je ob stol, ob mizo, naposled je našel svečo in jo je prižgal. Ozrl se je po izbi z očmi še vse belimi od groze.

»Sanje so bile!«

Sedel je na posteljo. Še slišal glas, ki ga je bil poklical, vzdramil. Čisto razločen je bil, kakor iz sosednje izbe, v katero so bile duri samo priprte. Ni bilo v glasu ne očitanja, ne prošnje; bolečina je bila, ki govori sama s seboj, kliče sama sebi; neutolažljiva; krvavi, izkrvaveti ne more.

»Ivan!«

Čisto od blizu; skoraj je glas še trepetal v izbi, skoraj se je še poznal na zidu — kakor se pozna obraz človeka, ki je bil v izbi in vonj rože, ki je ležala na mizi.

»Sanje so bile!«

V svojem srcu pa je vedel, da niso bile sanje. V svojem srcu je vedel, da se je vzdramila opolnoči, natanko opolnoči in da je vzkriknila, zaklicala v pusto noč. Zdaj sedí na postelji, komolce uprte ob kolena, glavo v dlaneh. Takó jo je videl. Vmes pa je bilo devet gora in devet voda, sedem let je bilo vmes. Kdo je položil most čez te gore in vode, kdo iz davnine v to polnoč?

Stopil je k oknu. Veter je stresal črne kostanje, veja je bila ob vejo.

»Le sanje so bile!«

Kje je preteklost? V grobu sto klafter globokem, pod gomilo-goro. Dolžnik je prečrtal račun, upnik je potrkal na duri. Zazibala, razmeknila se je gomila-gora. Kam, kod? Ni je poti.

Da bi se nasmehnil in da bi smehljaje zaspal, je klical tiste rjave oči, ki so se mu smehljale ob svetlem večeru, pod veselimi zvezdami. Klical je, ni jih bilo. Vzel je knjigo, ki je ležala na mizici ob postelji, odprl jo je in takoj zaprl.

»Vsi lažejo ... pletejo glaske besede, da bi zamolčali tisto strahoto, ki jo nosi vsakdo s seboj in je ne razodene nikomur! Človek je grešil, ali tistega greha ni v nobenem katekizmu. Šel je po svoji poti z lahkim korakom in vedrim licem pa je mimogredé ranil dušo; brez sovraštva, brez zle misli, morda celo s prijaznim nasmehom. Šel je dalje, prepeval je in življenje mu je odpevalo. Nenadoma, že daleč na cesti, je tenko potrkalo na srce: cink, cink ... s srebrnim kladevcem. Ustavil je korak, pomislil je, spomin je švignil mimo njegovih oči. Potrkalo je vdrugič, srce je vztrepetalo. Zmerom močneje, zmerom glasneje, brez nehanja: cink, cink, cink ... Ničesar ni drugega slišal več, ničesar čutil več, ne mislil. Srebrno kladevce je bilo železno kladivo, srce se je zvijalo, je umiralo, umreti ni moglo. Ena sama noč je posoda tolikega trpljenja, da ga ne izkriči in ne izjoče nobena beseda. Noč za nočjó: cink, cink, cink ... Sladkosti so tiste strahote, ki jih vidi oko ob belem dnevu, ki jih roka lahko otiplje, ki jih sodi in kaznuje hladni razum po hladni postavi. Ali kadar opolnoči, natanko opolnoči ...«

Pogladil se je z obema rokama preko potnega čela.

»Kaj sem jaz edini, ki sem zbodel s tenko buciko v tujo dušo, da je krvavela? ... Sedem let je, kesanja dovolj, časa dovolj za odvezo!«

Upihnil je svečo, zaspal je vroč in nemiren. Komaj je zaspal, ga je poklicalo z mehkim glasom, prav od blizu, prav ob vzglavju.

»Ali že spiš? Jaz ne morem spati nocoj!«

Trenil je z enim očesom, da bi jo videl; samo naskrivaj, izza trepalnice. In je mislil trudoma:

»Saj vem, da se mi sanja. Ali vendar je vse mogoče, da res ne more spati, da je resnično prišla, sam Bog vedi kako, in da govori z menoj ...« 

»Ali nič ne veš, kakšen večer je nocoj? Jutri bo moj god. Sedem let je tega, ko si ob tem večeru tiho odprl duri v mojo izbo. Imel si v roki lep šopek, same vijolice, šmarnice in rdeče rože, in si ga postavil na mizo. Nato si šel porahlo, zato da bi se ne vzdramila. Jaz pa sem te gledala ves čas naskrivaj, izza trepalnic, in se nisem genila ... Nocoj sem te čakala ves večer, prejokala sem ves dolgi večer, vse do grenke polnoči ...«

Siloma se je vzdignil v postelji in je strmel v noč.

»O Bog, daj jutra!« ...

Ko je pogledal zjutraj skozi okno, je bilo nebo vedro in veselo, na kostanjih se je svetila roda, potrkavala je narahlo od lista do lista. Zatisnil je oči in je dihal spolnimi požirki čisti, rezki zrak.

O mladost, o življenje!

Da bi ne bilo noči, te grenke polnoči, ko prihajajo v gosti uboge blodne duše, ob cesti ranjene! —

Listje

Pozno jeseni je bilo, že blizu Vseh svetih, ob tistem tihem času, ko začuti človek težo na ramenih, pa ne vé odkod, žalost v srcu, pa ne vé zakaj.

Sedel sem na Rožniku pred hišo. Mračilo se je. Z mrakom pa se je zgrinjala gosta, vlažna, siva megla od vsepovsod. Prišla je kakor noč, nevidna in neslišna. Utonili so v nji hribovi nad Vrhniko, zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in mokro, kakor roka bolnikova, mi je dihnila v lica in nazadnje je segla tudi v srce, da je bilo vse malodušno in potrto in da se je zbalo samote.

Iz mraka in megle so štrlele črne, rogovilasta veje kostanjev. Skoraj vse so bile že gole, nepremične, brez življenja. Na enem samem kostanju, čisto na vrhu, se je držalo še nekaj listov; tudi ti so bili že črni in zgrbljeni, ali še so živeli. Prijel sem v roko mrtev list, ki je ležal na mizi, ter sem ga vzdignil visoko. Ni se ganil; toliko vetra ni bilo, da bi zazibal pajčevino. Kadar je list umrl, je padal na tla v čisto ravni črti, kakor kamen. Natanko pa sem razločil, da so oni na vrhu vztrepetavali.

Koncu dolge veje se je stiskalo troje listov drug k drugemu. Tako se stiskajo otroci v temì. Tisti v sredi se je pričel zvijati in krčiti, stresel se je, nagnil ter je brezslišno, tišje kakor rosna kaplja zdrknil na tla. Tam je obležal črn in miren, podoben ptiču, ki ob smrtnem trenotku podvije noge in skloni glavo. Onadva v visočini sta se strnila samo za hip, nato sta se trepetaje zvila ter sta legla k tovarišu. Živeli so, doživeli — sladko življenje v ljubezni, dodeli nam ga Bog!

Čisto droben listič je visel visoko gori na tenki veji. Trepetal je in se zvijal, ni se hotel odluščiti, ni maral umreti. Mladega ga je zalotila jesen. Ni bil še okusil poletnega sonca, ne še sladkosti milih mesečnih nočí, pa je že lila nanj mrzla in mokra, dušeča megla, predhodnica smrti. Prezgodaj je črnela nežna polt, pred pravično uro se je začela grbiti koža, tako gladka poprej. Ni ga premagala burja — vesela bi bila smrt v boju in viharju. Ali težko je, težko mlademu, storiti smrt betežnega starca ...

Videl sem jih na tisoče; v enem samem okraju dunajskem na tisoče, v eni sami ulici na stotine. Videl sem otroke — usehla lica, udrte, začudene, prestrašene očí, vele ustnice. Koliko časa še? Koliko tednov, koliko dni? Morda že to noč ... Poznal sem žensko, sijajno lepo, kakršne pozneje nisem videl. Lica čista in bela, ne od trdega mramorja, temveč nežna kakor mehki labodji puh. Velike rjave oči so se smehljale in ta čudežni, ljubezni poln smehljaj je obžaril tudi njen obraz, njene kretnje, njeno hojo, njo vso, kakor je bila. Tudi takih rok nisem videl pozneje nikoli več. Zdelo se mi je, da živita svoje življenje, da govorita in mislita sami; kadar sta se sklenili, sta bili kakor svoje tihih, ljubeznivih otrok v objemu. Ta ženska je umrla, ko ji še ni bilo dvajset let. — In še hujše reči sem videl. Imel sem prijatelja, človeka v duhu visokega, v razumu vseobsežnega, v srcu otroško čistega. Med tistimi je bil, ki so na svet poslani, da kaže njihov plamen človeštvu pot od roda do roda. On pa je umrl, ko mu še ni bilo triindvajset let. Umrl v uboštvu in žalosti; lepše umira popotnik kraj ceste. — Srce se upira, um ne verjame, ne more verjeti. Ni še dovršen božji umotvor, pa udari nevidna pest in zdrobljen je v prah. Luč je bila prižgana, da bi svetila tisočerim, svetlobe žejnim, pa je ugasnila, še predno so odprli oči. Zablisnilo se je — iz noči v noč je planila zvezda, življenje enega samega hipa, neopaženo, brezkoristno ...

Vzdramilo me je iz spominov, kakor da je zamolklo jeknilo, zavzdihnilo. Listič na vrhu se je drgetaje krivil, odluščil se je ter je padal počasi, tiho; niti na tleh ni zašuštelo. Najmlajši je bil in bil je zadnji. Črno in golo je strmelo visoko drevo v meglò, kakor silno razpelo na križpotu. Pod njim je bilo pokopališče. Na tisoče jih je ležalo tam, na tisoče drobnih trupel, črnih, zgrbljenih, trohnečih; strupena rosa iz meglé je lila nanje.

Noč je bila temnejša, komaj sem še razločil obrise kostanjev. Dišalo je po trohnobi, megla je tiščala na prsi. Stopil sem v hišo, da bi se napravil spat. Ali zaspati nisem mogel. Jokaje in krohotaje je skovikala sova, ki jo slišim plahutati pod svojim oknom vsako noč.

Majska noč

Mežnar nam je bil prinesel iz zvonika dvoje mladih sov. Čisto negodni, zelo nebogljeni sta bili. Temnograhasto perje je bilo prhko in kuštravo, ni bilo perje in ni bil puh. Ta siva, zavaljena kepa je bila skoraj podobna ježu, kadar se potuhne. Obraz obeh pa je bil človeški. Zdelo se mi je, da gledam dvoje zelo resnih otrok; dvoje otrok, ki sta komaj shodila, pa sta že do kraja dozorela, že dovenela do pozne starosti, do mrkega spoznanja. Zapognjeni kljun je bil mračno povešen v mah in pu, izpod gostih obrvi so se gledale široko odprte oči trdo in naravnost, hladne so bile in jasne, kakor svetlomoder, neprozoren porcelan. Otroka sta bila preplašena, pokazati pa nista marala svoje plahosti; tiščala sta se verno skupaj, stala sta pokonci, mirno; mrzli pogled je pričal, da sta pripravljena na vsako človeško nasilnost.

Mile in tople majske noči so bile; od čistega neba, od belih zvezd je lila dobrota, rosila ljubezen. Če je človek bdel ob odprtem oknu, se je oglasilo, je iz globočine govorilo, kar je v njegovi duši najlepšega in najčistejšega.

Skoraj tik pod mojim oknom je stala kajba s sovjim zarodom. Vratca te kajbe so bila narahlo in le napol priprta; živali sta bili premladi in preslabotni, da bi se skokoma rešili. Kadar sta na pragu stali, sta videli skozi široko špranjo košate, cvetoče kostanje, za njimi bele jablani in še dalje v motnem mraku temnosinji gaj.

Že so prihajale sanje, tiste tihe, lahkotne, komaj razločne, ki pridejo k človeku ob prvi dremavici, da ga s sladkim svojim šepetanjem, z ljubeznivim svojim božanjem zamamijo v spanje. Takrat je siloma razmaknil tišino, jo sunkoma presekal klic, kakor še nikoli nisem slišal tako strahotnega, človeškemu glasu tako podobnega in tako tujega. Bil je obupen jok, tisti blazni, pojoči in tuleči jok, ki se prevrže iznenada v smeh in krohot. Iz daljave, iz gaja se je bil vzdignil jok, bližal se je ter je s svojo grozo napolnil vso tišino do neba. Pod oknom, iz kajbe je klicalo brez nehanja, tenko in rezko, kakor da bi z nožkom brusil ob steklo.

»Mati hodi po svetu, joka in vpije, išče svoje otroke. Otroci, nebogljenci, v samoti koprneči, jo kličejo ... da bi jo priklicali!«

Plahutalo je, lomilo in se lovilo pod gostim vejevjem jablan in kostanjev. jokalo je, bruhalo sunkoma iz razbolela, na kosce razparane duše, plahutalo tako blizu in tako močno, da sem v svoji tesnobi in grozi občutil naravnost v lica sapo mogočnih peroti. Vsako uro sem planil iz spanja prestrašen in trepetajoč, nazadnje sem okno zaprl in zadelal.

Tako se je godilo prvo noč in drugo. Ob zori druge noči smo našli v kajbi svežo ribo; do najbližjega potoka je bilo dobre pol ure hodá. Mislim, da bi bila našla mati pot do otrok, če bi bil najbližji potok v sami deveti deželi.

Ob mraku tretjega večera se je domislila gospa, mati mladoletnega sina edinca, in je rekla:

»Počakajmo nocoj vsi, da pride! Pustimo vratca nastežaj odprta. Mali dve sta preplahi, da bi pobegnili. Kadar pride k njima v kajbo, zaloputnimo vratca!«

»Čemu?« sem vprašal. Čudna tesnoba mi je oklenila srce.

»Da jo damo nabasati. Ni je na svetu lepše živali, kakor je nabasana sova — glavo sklonjeno, oči svetle, peroti razprostrte. V spalnico jo postavimo!«

Sedeli smo v senci kostanjev, nepremični, tihi, da smo čuli zamolklo šepetanje listja v višini. Izza črnega debla se je razločil bel obraz, okamenela vešča, Kraj mene je sedela gospa, v naročju sina edinca, ki je že napol dremal in se ni ganil; klonila je lepo glavo globoko do njegove; dvoje mirnih, od angelov roke izklesanih obrazov se je v čisti belini svetilo iz okvirja noči.

»Jó-oj ... jojjojjoj ... jó-oj!«

Majska noč je od neba do zemlje vztrepetala od neznane groze.

»Jó-oj!« — izpod jablan.

Molčali smo, še srce si ni upalo dihati. Zaplahutalo, zamahnilo je silno, da nam je bušil v lica hlad. Kaj segajo peroti vse do zvezd? Kaj so čudežno močne, da se klestijo in lomijo veje pod njimi? Ne kakor dih pomladnje noči, kakor vihar poletnega poldneva gre materinska ljubezen. Zmerom hitrejši, zmerom rezkejši so klici iz kajbe. Vzdigne se nas nami ogromna senca — duša noči se je iztrgala iz noči — zamolklo šumeč zavije v kolobarju, spustí se in plane.

Otrpli smo, omamljeni; za hip. Nato se plazimo počasi, od vseh strani, brez vzklika in brez besede, po mačje; en sam trenotek, en sam skok — vratca lopnejo truščema, da se kajba strese in zamaje.

Otrok v naročju materinem se je bil vzdramil, zajokal je s tenkim glasom.

Spogledamo se, zasopli, razgreti, trepetajoči, stisnemo se za roke, en sam krik brezmejne radosti in prešernega zamgoslavja prasne k zvezdam vriskajoč —

Nesramnež! Jutri boš pisal o svoji materi, se boš genljivo cmeril, boš do nebes poveličával svojo ljubezen in njen spomin! —

Črtice

Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil je hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, táko vsakdanje hudodelstvo namreč, da je na skrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku, ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne obleče meniške halje, pljuje poštenim ljudem strup na srce ter pravi, da »išče snovi«. Zveste, sinje oči, ki gledajo nanj, izdajalca, tako čisto in zaupljivo, kakor dvoje nebeških angelov — snov! Vdane ustnice, toplote in ljubezni polne, ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod tihih vék v drugo stran — snov! Beseda, ki jo je bil nalašč tako ugasnil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina v očeh in na licih — snov! Nič drugače ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškarijot.

Taka spoved je zelo prijetna, vedrí dušo in boža srce ter poravná razmere; kesanje se izlije na papir ter odleti s papirjem — list z veje.

Kadar se zgodi po naključju, da se zabode bucika v njegov mezinec ter se prikaže kaplja krvi, prav drobcena kaplja krvi, stopi bled pred ogledalo. Tam stoji, ogleduje svoj nos in svoj mezinec, razmišljuje svojo bolečino od vseh plati in se bridko cmeri. To se pravi, da študira svojo dušo. In ko to delo dodobrega opravi, se zaklene v svojo kajbico ter napiše novelo. —

Tako je bilo:

Okno sem imel tesno zastrto, v izbi je bil polumrak, pa vendar je bilo zatohlo in vroče, kakor more biti samo v tistih dunajskih predmestnih izbah, ki so nalašč ustvarjene za popotnike in za jetične ljudi. Vzduh, ta težki, mirni, je poln ljubezni, poln žalosti, grenke nezadovoljnosti, nizkotnega, na srce bijočega sovraštva do vsega in vseh. Zunaj je sonce, tisto strašno sonce, ki se nikoli ne smeje, zato ker ne vidi zelenih poljan, ne veselih obrazov, ne čuje žvrgolenja škrjancev, ne petja otrok.

Papir je ležal pred menoj. Roka mi je bila potna in težka, duša mrtva. Že takrat nisem poznal več ne veselega fantovskega potrpljenja, ne tihe moške vdanosti; skrb je grizla z rumenimi zobmi, brez nehanja in brez usmiljenja. In življenje mi je bilo kakor to sonce zunaj, zavito v prah in v črni dim trpljenja. Vzdih ob večerni zarji preteklosti, trpek gnus ob sedanjosti, nizkoten obup ob misli na prihodnost. Skovikale so mi sove, sivi kragulji so mi bili drugovi, moja želja pa je bila, da bi lovil pisane metulje ter jih natikal na bel papir.

Potrkalo je na duri. Prikazal se je človek, tako visok in postaven, da je moral na pragu upogniti hrbet. Nekoliko starejši in sila močnejši je bil od mene, ali v pogledu svojih zvestih oči je bil mlajši, bolj otroški in bolj zaupljiv. In v vsej tej otroški zaupljivosti je bila tiha, brezdanja resnoba, kakor da bi pogledal človek iz čolna v jezero ter se prestrašil sam svoje podobe, v globočino izgubljene. Kozav je bil v lica, nosil je tenko brado, ki je bila takrat kuštrava in kocinasta, ter dolge, povešene brke.

Sedel je na zofo, sključil in sklonil mogočna pleča, uprl težke roke ob kolena.

»Daj, ti, posodi mi eno krono!«

Zasmejal sem se na široko.

»Ene krone nimam. Pač pa ... zares, tam doli v kleti imam polne skrinje cekinov. Zajemam jih kar s korcem, kadar mi zmanjka drobiža. Skrinje so velike. Zadnjič sem se bil pripognil pregloboko čez rob in toliko da nisem utonil v cekinih. Kaj misliš, da bi se gnal v tako nevarnost zaradi ene krone?«

Nasmehnil se je komaj z očmi.

»Pa mi daj vsaj eno cigareto!«

»Pravkar sem iskal po vseh štirih, da bi našel kaj ostankov pod mizo, pod zofo, pod skirnjo, pa ni bilo nobenega. Išči še ti, da bo druščina! Zaukazal bom Štefki, da ne smé tako natanko pometati!«

Vstal je počasi, kakor je bil velik in silen. Takrat sem zapazil, da je bil oblečen kakor otrok, ki raste prehitro iz svojih obnošenih cunj. Suknjič mu je bil preozek in prekratek, močna zapestja so mu štrlela daleč iz rokavov, hlače so mu segale komaj do gležnjev.

»Če je tako, pa nikar nič ne zameri!«

Ko se je nerodno in tiho nasmehnil, sem zapazil še nekaj posebnega. Imel je čudno ploščate ustnice, brezkrvne in počez razpokane. Take ustnice so verno znamenje, da človek že dalj časa ni jedel, tri dni morda, kakor je pač natura in humor.

»Ali si lačen?«

»Ne rečem, da ne!«

»Koliko časa pa se postiš?«

»Ne vem natanko. Tri dni, mislim, če ni kaj dalj!«

Zabolelo me je v glavi, kakor da je bila tuja bolečina, vsa bledejša in strašnješa, potrkala na duri moje skrbi.

»Potrpi! Še zdajle, čez pol ure, bova jedla obadva, bova pila in kadila!«

Pogledal me je žalosten.

»Odkod?«

»Saj sem rekel, da imam v kleti skrinje cekinov!«

Šel sem v kuhinjo. Tam je stala Štefka, moja prava nevesta; pozdravila me je s čistimi očmi, tako vdanimi in dobrotnimi, kakor so bile zmerom in kakor so, Bog vedi, še nocoj ta večer.

»Glej, Štefka, tukaj imaš nekaj odveč!«

Stisnil sem jih uhane; lepi zlati uhani so bili.

»Nesi to hitro, kamor veš, nikar se nikjer ne mudi! Spotoma kupi mrzle pečenke, steklenico vina in cigaret! Če ti kaj ostane, prinesi še tisto!«

Pogledal sem jo prav od blizu, da bi videl, če je solza v očesu; ni je bilo. Šla je in še nasmehnila se je na pragu.

Ko se je vrnila, je nama pogrnila mizo. Prav narahlo so ji bila zardela lica; v očeh in na ustnicah je bil smehljaj; čist in jasen je sijal iz globoke radosti.

Nekaj ogabnega se je zgenilo v meni.

»Čemu ta cukreni smehljaj? Ali se ji kar zdi, da bi uganjala plemenitost, razkazovala vdanost?«

»Ná, zdaj jéj in pij!« sem osorno ukazal tovarišu.

Ko sva si segla v roko, sem se zasmejal naglas.

»Pojedla in popila sva par uhanov, Štefkinih zlatih uhanov! Njeno poslednje bogastvo so bili. Ali so ti teknili?«

Videl sem, da je brizgnila beseda naravnost na srce.

In ko je šel, sem stopil k Štefki, ki mi je prišla naproti tiha in topla. Ogabnost, ki je bila v meni, mi je segla do grla. Besede so bruhnile, da sam nisem vedel, kdaj in kam.

»Was soll dies blöde Lächeln? Ich deine Liebe Gnade nicht, mag deine Güte nich! ... Mag deine Liebe nicht!«

Stala je pred menoj okamenela; tudi oči, te lepe, so strmele mrtve. —

Mučenec, največji med vsemi, kar jih je kdaj trpelo in umrlo zaradi lepote svojega srca, Ivan Grohar, ti spiš dolgo spanje. Dal bi skrinjo cekinov, da bi ti mogel reči le še eno samo zvesto besedo!

Štefka, kje si ti? Ali nič ne slišiš? — Kako dobro je, da je človek novelist! —

Melodije

Zadnjič sem šel po tisti ozki, z novim peskom posuti poti zád za ljubljanskim kolizéjem. Še zgodaj je bilo; jutro megleno in pusto. Misli so mi ležale na duši kakor kamenje na Krasu. Ni ga človeka, ki bi nikoli ne obupaval nad seboj in nad samim Bogom; in ki bi nikoli ne pozabil, da je užil tisočero nezasluženih dobrot, stotero nepoplačanih ljubezni. In tako sem mislil, da sem užaljen in nesrečen ter da so krivico delali z menoj. —

En glas, en blisk.

Od nekod, nič ne vem odkod, se je oglasila mehka arija iz Trubadurja. Presunilo me je, da sem vztrepetal; trepetajoč se spomnil náse in na vse, kar je bilo.

Tá kolizejski park, ki je zdaj sam svoj žalujoči spomenik, se je razširil pred menoj, se mi je prikazal v toliki resničnosti in v takem sijaju, kakor ga nisem videl poprej, ko je živel. Zóžila se je pot; bila je tiha, srcu ljuba. S kostanjev je padala težka rosa v travo in na pesek, potrkavala je v listju in vejevju. Zaškripala so tam ogromna vrata in v park je prišlo deklè, roso na belem šálu, na licih in na mladi duši. Ne maram je opisati, da bi z neprimerno besedo ne užalil njene čistosti; ali njena podoba je živa v meni.

Ti, malodušnež, če si imel pravico do nezaslišane sreče takega trenotka, ti se pritožuješ? —

Šel sem zadnjič mimo predmestne krčme. Slišal sem pesem in sem zardel. Spomnila me je na mojo največjo sramoto, na življenje, ki ni človeka vredno. Na tako življenje namreč, ko séde žival za mizo, zataji Boga in dušo ter pravi, da je srečna. Ta melodija me je mahnila po glavi tako močno, da me je zazeblo. Koliko bolesti je bilo v njej; koliko sramežljivo in strahopetno zatajenih solz!

Kdo si? Ponižal si se bil med smeti in otrobe, ali Bog te ni zapustil, ker drugače ne bi spoznal in spoznati mogel, kje da si in kdo da si! —

Zadnjič sem šel proti Rožniku, svojemu milemu domu. Na cesti so zapeli fantje-rekruti:

Je pa davi slanca pala
na zelene travnike ...

To je melodija, ki mi nikoli več ne pride iz spomina; zato, ker nikakor od srca ne more najhujša bolest in najslajša radost. Če preudari človek, koliko je zmožen trpeti in koliko uživati, preudari zmerom slabo; zakaj močnejša je njegova natura do njegove misli. Nisem namreč upal, da bi mogel kdaj v največji nesreči, v sramoti, ponižanju in trpljenju s popolnoma svobodnim in čistim veseljem uživati slovensko narodno pesem. Da bi moglo to moje srce, ki je toliko preneslo, še igrati se, smejati se kakor dete!

Nesrečnež! Dobrote tega spoznanja si bil deležen, pa ne veš, odkod da je, čemu da je! —

Vse, kar si živel, kar si govoril in kar si delal, ima svojo melodijo. Časih zelo smešno in nespodobno. Spomnim se na človeka, na prijatelja, kakor mu ga med nami ni več para. Melodija, ki me prikliče k njemu, je pustna kvanta. Neka nesnažna melodija me spominja na žensko, ki je visoka in dobra v svojih mislih. Kadar zaslišim popevko: »En starček je živel ...« — je koj pred mojimi očmi Dragotin Kette; tam v kotu sedi, gitaro ima v rokah in poje. —

Z vsakim obrazom, z vsakim pogledom, z vsako besedo je združena melodija. Vse drugo umrje, melodija ne. Spremlja te, kamorkoli greš; podnevi sotri, da postaviš kozarec na mizo in se zamisliš; ponoči te vzdrami iz sanj, te tiho pokliče, te milo spomni: »Ta prijatelj, ki ga ni več, je tóle zapél!« — In še pravi: »S tem dekletom, ki te je rada imela, sta tóle poslušala!« — In nazadnje pravi, čisto na uho se primakne glas: »To je pela tvoja mati!« —

Zdaj gre že pod večer mojega dné; zdaj vidim, kako da je, in plaho slišim. —

Vsak hip je imel svojo melodijo. Barve so zabledele, besede so pozabljene, ostala je melodija. Ni ga obraza, ki bi ne prepeval; nobeden ni pozabljen. Nobeden ni umrl. Nič me ni strah, če jim povem, da sem med njimi.

Ker prišel bo ta čas; če kmalu ali pozno:

Vse te melodije, oznanjevalke mojih trenotkov, se bodo spojile v eno. Vse moje ljubezni, vsa moja brezprimerna sreča, vsa moja nezaslužena prijateljstva in vse moje zvesto zastražene bolesti, vse to se bo spojilo v eno pesem, v eno samo melodijo, ki bo po materinsko zbrala vse druge skupaj.

To pesem bom slišal, ko bom tiho spal. —

Grobovi

Med grobovi hodiš; tvoje življenje je prostrano pokopališče. vsak trenutek ti je prijatelj, ki si ga zagrebel v zemljo ter mu postavil znamenje in križ. Neizprosno živi mrtveci so neumrljivi. Rahlo spe; izpod gomile, pa jo nasuj še tako visoko, čuješ utrip njih srca. Mnogo je grobov, na katere si bil že pozabil; zarasla jih je praprot, znamenje je strohnelo. Vztrepečeš, preblediš — tam spodaj se je oglasilo; mračna beseda, kakor vzdih in stok. Preblediš; slab si, osramočen in ubog in očitno obtožen; vsak grob je trd upnik in neusmiljen terjavec. Znamenje na grobu trenotka je znamenje tvojega greha; če je bilo strohnelo, razsulo se v gnoj, priča praprot na gomili, kdo da si. Priča in pravi: »Nisi ljubil!« — In še pravi: »Lagal si!« — In nazadnje: »Prepozno je!« — Razlivaj zakasnelo ljubezen, prilivaj praproti! Dan na dan po troje veder solz! Daj morje! Še morje ne zabriše in ne popije ene same krivične besede, ki si jo izpregovoril in ki ostane na vekomaj nepreklicana in neodpustljiva!

Saj tega nisem mislil povedati; pelin je pelin. Napisati sem hotel kratko zgodbo, ki res ni v nobenem oziru važna, pa mi noče iz spomina.

Peter Kladivec je imel mlado ženo in je bil srečen. Užival je tisto srečo, ob kateri se pust človek domisli na gorke štruklje, s smetano polite in s cukrom potresene. Takim štrukljem pravijo sreča, podobni pa so tudi lenobi in spanju. Njegova žena je bila lepa, toda bila je ženska; pajek, ki resnobno prede svojo mrežo ter misli, da prede svet. Nekoč si je naročila z Dunaja troje novih bluz.

»Čemu pa naročaš take stvari z Dunaja?« je vprašal osorno. Črna muha je bila sedla na štruklje, naravnost na cuker.

Žena ga je pogledala vsa osupla.

»Čemu pa ne bi? Kakšen greh pa sem storila?«

V očeh še ni bilo solz, v grlu so že bile.

»Pa naročaj ... iz Timbukta!«

Žena je šla ter si zakrila obraz s predpasnikom, tistim belim, nežno obrobljenim, kakor jih nosijo mlade gospodinje. Peter Kladivec je pograbil debelo knjigo ter jo zalučal ob tla. Nato je tsla sredi izbe ves začuden in ni več vedel, čemu se je bil razsrdil.

Čez teden dni je prinesla žena velik zavoj na mizo. Vsa otroška, rdeča in žareča je bila od radosti.

»Glej, Peter ... glej, Petrček, kako bom lepa!«

V zavoju je bilo troje bluz. Na listu je bilo napisano ime firme: Jordan & Timaeus.

Peter je položil na bluze svojo kmetiško, mesnato roko; in ta mesnata roka se je tresla.

»Ne boš jih nosila ... teh bluz ne boš nosila!«

Strmela je nanj.

»Ne boš jih nosila!«

Govoril je tako čudno, kakor da mu tujec narekuje preko rame.

»Ne boš jih nosila ... teh bluz ne boš nosila!«

Gledala mu je naravnost v oči; kakor iskra k iskri je planilo sovraštvo k sovraštvu.

»Bom jih!«

Sovraštvo najde ponevedoma svojo pravo pot, najde je bolj gotovo in hitreje od potoka, ki si išče struge.

»Nosila jih bom ... in še jih bom naročila ... vse, kar bom nosila, bom naročila pri tej firmi ... pri firmi Jordan & Timaeus!« 

Molčala sta le za hip. Vzdignil je ramo, zganil desnico v komolcu.

»Pa udari!« je rekla tiho; njene ustnice so se razmeknile, prikazali so se beli zobje.

Ni udaril.

Ko je šla, si je Peter zasekal nohte v čelo in je zajokal na glas. Ali poprej je še zaklenil duri ter zagrnil vsa okna. Človek, ki je oženjen, ki ima ugledno službo in dvoje podbradkov, mora zakleniti duri in zastreti okna, kadar se razjoka. Posušila se je zadnja solza; otrl si je lica pred ogledalom, odgrnil je okna, odklenil duri.

»Malči!«

Prišla je žena.

»Malči ... pokaži mi eno bluzo .... ni treba vseh treh ... da bom videl!«

Prinesla je bluzo.

»Ali veš, Malči, koliko plačajo šivilji za tako lepo spomladansko bluzo?

»Ne!«

»Dvajset krajcarjev!«

»Res?«

»Res? ... Ali ti nobena druga beseda ne kane na jezik ... nobena toplejša?«

»Čemu?«

»Saj res .... čemu?«

Nato je sedel za mizo, razgrnil bluzo predse ter jo ogledaval zelo skrbljivo.

»Ali boš to bluzo tudi tako nosila, kakor vse druge?«

»Kako pač?«

»Skoraj na golem telesu!«

»Kako jo ogleduješ ... kakor da bi knjigo bral!«

»To je beseda! ... Ná, le vzemi jo, to knjigo, in jo še sama preberi, žalostne pesmi so v nji!« 

Ogrnil si je suknjo ter je šel, da bi se napil. Ob pijači je mislil grenke misli; frfotale so nizko pod nebom, sivi netopirji.

»Skoraj na golem telesu jo bo nosila! ... Na beli židi se ne pozna niti kapljica krvi, niti ena solza ... O Mimi, ti zatajena, ne pozabljena, strašen pozdrav si mi poslala! Ko si sedela zvečer pred to belo žido, ko si sklonila nizko do nje svoj beli obraz ... ali si vedela? Vedela si, komu da pišeš ta pozdrav, to pismo na belo žido ... to pismo za dvajset krajcarjev! Vedela si; saj sem videl tvoje prste, tiste, ki sem jih tolikokrat poljubil, vse po vrsti in vsakega posebe. Tudi tvoje oči sem videl; molčale so, niso nič očitale ... ah, da bi vsaj ena solza bila v njih, ena sama! Da bi v ustih bila ena sama trda beseda, ena sama!« —

*

Ničesar več! Edina čednost umetnikova in edina njegova dolžnost je odkritosrčnost; ali ta dolžnost je kazen božja in ta čednost je trpljenje!

Stric Šimen

I

Nemiren se je Marko prevračal pod odejo; oblil ga je pot, vroč kakor krop, koj nato ga je spreletel mraz, da je zašklepetal z zobmi. Postelja je bila trda; bodeča slamnica, na skrinjo položena. Trde postelje je bil vajen, na sami goli skrinji bi sanjal tople sanje, če bi bilo »vse drugače«.

Na mizi je gorela svetilka, za mizo sta sedela stric in teta. Stric je bral nemški časopis, teta je podpletala nogavico. Oba sta imela naočnike — velike, trde, osorne oči. Molčala sta; kadar sta izpregovorila besedo, je bila ta beseda podobna ogabni kletvi, je bila polna hudobnosti, neusmiljenosti ter sovraštva do vsega božjega. Tako se je zdelo Marku.

Stric je bil kakor silna grmada rdečega mesa, polnil je vso izbo, še večji je bil od nje. Posebno ogromne in mesnate so bile roke, vse do nohtov porasle z dolgimi kocinami; le dlan je bila tako nemarno in spolzko gola, kakor da je imela še kožo odluščeno. Ogrnjen je bil v obnošeno, pisano dopetačo, prepasano z vrvico, ki se je po kačje vila ob stolu na tla; kadar se je premeknila mesena grmada, je zaplesal po tleh košati čop. Teta ni bila ustvarjena iz mesa, temveč iz papirja — iz starega, umazanega, posvaljkanega papirja, ki je ležal poprej že dolgo tam kje na smetišču. Zgrbljena lica niso bila ne bleda, ne siva, niso bila živa — iz papirja so bila, ali iz cunj. Še te oči, dvoje črnih mišk, zaklenjenih v dvoje mrzlih kajbic, so bile kakor dvoje napisanih kletvic, nagnusnih kletvic, ki jih bere otrok in se prestraši. Vse to se je Marku tako zdelo.

Marko je bil žejen, ustnice so ga bolele, so bile trde in puste. Na polici pod oknom je stala steklenica, do vratu polna vode. Poželjivo je pogledal nanjo; prositi si ni upal, zavzdihnil je naglas:

»Kaj še ne bo miru?«

Mesena grmada se je zgenila, košati čop je zaplesal po tleh, tudi miški sta poskočili v kajbicah. Marko je zatisnil oči ter se potuhnil.

Premražen, truden, lačen in žejen je bil od dolge poti. Pod večer se je bil vrnil z božičnih počitnic v mesto. Hodil je peš tri ure in dalj. Spočetka je rosil redek, mrzel dež, kmalu je začel naletavati sneg, naprej nemirno in drobno, da so se topil snežinke, še predno so dosegle pocestno blato, nato v velikih, mokrih kosmih, ki so se tiho in težko spuščali v luže. Marka je zeblo. Ozrl se je nazaj, spomnil se je na dom — strahota. Pogledal je po cesti naprej, pomislil je na mesto in na strica Šimna — strahota. Pogledal je proti nebu, kjer je pač Bog s svojimi angeli; nebo je bilo devetkrat zastrto, vse pod njim — strahota.

»Kaj ga silijo v šolo, če ne zmorejo, berači!«

Grmada se je zgenila, da je stol zaškripal pod njo.

»Naj bi krave pasel!«

Hudobno in prešerno sta miški poskočili v svojih kajbicah, globoko zakopanih v sive cunje.

Marko se je še tesneje potajil in potuhnil. Skril se je sam vase, ob tisti čudni želji, ki ga je mnogokdaj ponevedoma prešinila: Da bi ga kar ne bilo več — ali da bi bil vsaj kdo drugi.

»Vsak cigan bi dal otroka v rejo ... plačal pa nič!«

»Ne bomo ga zastonj redili!«

Grmada se je majala, miški sta švigali.

Marko je tiščal sapo v grlu, da bi ne izdal ihtenja, ki ga je dušilo. Prazniki niso bili veseli; ogromna mrzla senca je ležala na njih ... kakor senca samega strica Šimna. Mati se jokala, da so ji oči zakrvavele, oče je hodil po izbi in klel. Marko je molčal in gledal. Vse, kar je bilo na svetu žalostnega, grdega, neusmiljenega in nasilnega, je bilo kakor mračna, do vrh neba grozeča podoba strica Šimna, je bila ogromna mesena grmada. Kako ji ubežati, kam se ji skriti? Ni je bila polna le ta pretesna izba, vsa duša je je bila polna.

»Čemu rijejo? Saj tako nikoli ne bo nič iz njega!«

»Nikoli ne bo nič iz njega ... potuhnjen je!«

Nikamor ni mogoče pobegniti. Nekoč se bno ta silna grmada zvalila nanj, zadušila ga pod svojo nagnusno ogromnostjo. Katekizem pravi, da je bil Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Kako je mogoče, da je ustvaril človeka, ki se nikoli ne smeje, nikoli ne s tistim smehom, ki je kakor žarek usmiljenja božjega? Glej ... Boga samega žalita brez strahu ... in Bog gleda stran!

Stric je bil nagnil glavo na pesti, teta je bila sklenila dolge prste. Mrmrala sta zamolklo, vzdihovaje in pokašljevaje; naposled sta se prekrižala, položila sta naočnike na mizo, teta je vzdignila svetilko in šla sta počasi v drugo izbo. Med durmi se je stric sklonil ter se zrl. Marko ga je videl izza stisnjenih trepalnic in je vztrepetal. Da bi bila v tistem pogledu le senca pozdrava, le daljna misel na prijazno »lahko noč«, bi se bil Marko razjokal od hvaležnosti in mahoma bi bilo »vse drugače«. Ali pogled je bil trd in hud, bil je kletev, ki je pregrešnejša in brezbožnejša, kadar ni izrečena.

Tema je bila v izbi, le izpod duri se je svetila ozka bela špranja. Od one strani so se glasili težki koraki, kakor da se udirajo nekam v globočino. Postelja je zahreščala in zaškripala, svetli trak pod durmi je ugasnil; hropeč, zategnjen vzdih, nato je vse umolknilo.

Marko se je potihoma izvil izpod odeje, šel je tipaje in po prstih proti oknu, vzdignil je steklenico z obema rokama ter pil v dolgih požirkih. Prijeten hlad ga je spreletel vse do nog. Ko se je vračal k postelji, je zadel ob stol, vztrepetal je ter poslušal.

»Kaj zares ne bo miru?«

Glas je udaril ob duri kakor pest.

Marko se je skril pod odejo, privil je roke in noge tesno k životu.

»Oče naš ...«

Besede so se mu že na ustnih zmedle in zapletle in še predno je odmolil do konca, je zaspal.

II

Ponoči se je Marko nenadoma predramil. Nekaj trenotkov je ležal čisto mirno, brez sape, mrtev. Vse je otrpnilo v njem, telo je bilo kakor od kamna; nobenega vzdiha ni bilo iz ust, nobene misli iz duše.

Postelja je bila mokra. Po hrbtu gori, skoraj do tilnika mu je segala nagnusna vlaga; srajca se je spolzko oprijemala života in nog.

Mukoma se je izvila iz tope, zaklenjene groze prva nerazločna misel, senca misli, komaj molitev.

»Jezus! Marija! Jezus! Marija! ... Zdaj je čisto vse končano! Zdaj je vse zgubljeno! Zdaj bi bilo najbolje ... Jezus Marija!«

Ni bila gola groza, ni bila žalost, ni bil občutek greha, — nobenega imena ni bilo tistemu neznanemu, ki mu je davilo drobno dušo s silnimi rokami. Bila je smrt. Toda še ta smrt ni bila prijazna odrešenica; iz gnusobe se je bila vzdignila in v gnusobo ga je vodila.

Stisnil se je čisto k zidu; rjuha tam ni bila mokra.

»Molil bom ... Še večje čudeže je storil Bog ... zakaj bi pa tega ne, ki je zanj igrača?«

Občutil je, da se je sam sebi zlagal; da prav na dnu svojega srca ne veruje ne v čudeže, ne v Boga samega. Vse na svetu in vse v njem je ostudno in sramotno; nekaj ogabno spolzkega se preliva počasi in leno od kraja do kraja, sega višje, lije mu v usta. Kam bi pogledal, koga poklical?

»Mati! Mati!«

Žarek je planil v vso to noč, krik je presekal ta črni molk. Trepetal je in ihtel ter ihteč zaspal.

Danilo se je, ko se je predramil. Siv, hladen polumrak je bil v izbi. Gledal je s široko odprtimi očmi proti belemu oknu — nekaj velikega, hudega je bilo daleč tam zadaj; ni se mogel koj domisliti. Mahoma se je udrlo, zrušilo vse pred njim, nasilno je planila nanj ponočna strahota.

»Moj Bog! ... Zdaj ni več nobene pomoči! Zdaj je vse pri kraju!«

Materine solze, uboštvo, lakota, ponižanje, bridkost — vse tisto ni bilo nič. Vse tisto bi po vrsti pretrpel še devetkrat, da bi tega ne bilo, da bi te zadnje strahote ne bilo.

Plaho je tipal po rjuhi, segel je pod odejo, pod slamnico. Vse je bilo nagnusno vlažno; od vlage ga je ščemela koža po životu, vlaga mu je šla do kosti, segala mu je v srce, v misli.

V drugi izbi je stric naglas zazehal, nato je zakašljal ter pljuskoma pljunil. Marko je planil izpod odeje. Pogrnil je posteljo tako, da bi ne bilo videti luže, če bi kdo šel mimo ter se ozrl. Oblekel in obul se je naglo. Ura na steni je kazala sedmo.

»Še pol ure! Saj ne bo pospravila, dokler ne pojdem ... Morda je ta ura zaostala ... saj je že svetel dan!«

Prešinila ga je brza misel; stopil je na stol ter pomaknil kazalec za deset minut naprej.

Teta je odprla duri.

»Kaj toliko da je že?«

Hitela je godrnjaje v kuhinjo, ni se ozrla ne na Marka ne na skrinjo. Marko je sedel za mizo, gledal je verno v knjigo, bral ni.

Prišel je stric, ogromen je stal na pragu.

»Kaj pa ti je, da si tako zelen?« ga je ošvrknil iz podbreklih oči.

»Nič mi ni!« je rekel Marko in vztrepetal, stisnil se váse.

»Na obrazu se mi pozna!« je pomislil.

Teta je prinesla kavo. Marko jo je popil še vročo, kruh je vtaknil v žep ter pograbil knjige.

»Kam se ti tako mudi?« ga je pogledal stric.

»Saj je že ... saj je že čas!« je jecljal Marko prestrašen.

»Pojdi kamor hočeš ... potuhnjenec!«

Zunaj je bilo veselo jutro, polno sonca. Radost je bila v ljudeh, na zemlji in na nebu radost; še Marku je kanila v srce, odpahnila je duri, da je posijalo sonce v tisto noč.

Sneg je bil odkidan samo tik ob zidu, na cesti sami je segel visoko čez kolena; Marko ga je gazil. Podil bi se vriskajoč, prevračal se s tovariši po tem mehkem, gorkem snegu ... misel se je nenadoma ustavila, kakor da se je bila kepa razbila ob zidu ... Kje je bila takšna radost, kedaj? Bila je nekoč. Zdaj so noge težke, je srce potrto, je butara na plečih.

Šola je minila hitro, da nikoli tako; štiri ure, drugače dolge in puste, kakor rožni venec v poluspanju, so prišle in šle ... še bilo jih ni.

Ko je pozvonilo, se je Marko vzdramil in butara se je zvalila nanj s silnejšo težo. Začutil je, da se ga je bila srajca tesno in ščemeče oprijela krog života ... gnusna golazen se je bila zasesala in neče izpustiti. Stud se mu je vzdignil do grla.

»Če je tako ... pa naj me ubije! Naj me kar ubije ... najbolje bo!«

Hitel je naravnost domov po bližnjicah.

»Naj me ubije! Naj me ubije!«

Pred vrati je stal in je čakal. Še je reklo v njem, zamolklo, oddaleč: »Naj me ubije ... najbolje bo!« In je stopil.

Stric in teta sta sedela za mizo; počasi, cmokaje sta srebala juho, njegovega krožnika ni bilo na mizi. Mimogrede, kakor da mu je bilo ukazano, se je ozrl skozi steklene duri v kuhinjo. Na vrvi nad ognjiščem je visela razgrnjena rjuha, ob zid je bila prislonjena slamnica. Tudi na skrinjo se je ozrl; pisane rože na nji so bile temnejše.

Položil je knjige na stol.

»Zakaj pa jih ne deneš na skrinjo?« je rekel stric.

»Saj je res ... zakaj pa jih ne deneš na skrinjo?« je rekla teta.

Marko je pogledal obadva z velikimi očmi, vdanimi v grozo. Smehljala sta se. Kletev bi bila smehljaj ... smehljaj pa je bil kletev, brezbožna, vnebovpijoča.

»Čakaj, da pokosim ... potem boš tudi ti kosil!« je rekel stric čisto mirno.

Marko je stal kraj duri in je čakal. Oddaleč se je glasilo enakomerno, pusto, kakor ura: »Naj me ubije! Naj me ubije!«

Stric je pokosil. Odprl je usta na stežaj ter si počasi in potrpežljivo trebil zobe z vžigalico. Nato je izpraznil na dušek kozarec vina ter si z rokavom obrisal mokre ustnice. Vse to je Marko natanko ogledaval, kakor da ni videl nikoli poprej.

Trudoma in vzdihovaje se je vzdignil stric; žile so se mu nabrekle na čelu in okrog oči. Silna gora se je spustila proti Marku, da bi se zvalila nanj, ki je bil vkovan in se ni mogel geniti.

»Naj me ubije! Naj me ubije!«

Zgrabilo ga je za vrat, da je odprl usta, vzdignilo ga od tal ter ga treščilo zviška pred skrinjo.

»A! ... Ná ... duhaj, vohaj ... prasec! Poliži, saj je tvoje ... kósi! ...A!«

Marko je klečal pred posteljo; roké je bil ponevedoma sklenil, gledal je i izbuljenimi očmi, toda gledal ni nikamor.

»Saj je res ... saj je njegovo!« se je smejala teta s tenkim papirnatim glasom.

Dolgo je klečal. Brez misli, brez žalosti, brez molitve ... kamen, ki sam ne ve, da je kamen. Stric in teta sta se bila nekam napotila in sta zaklenila duri. Marku ni prišlo na misel, da bi vstal. Blizu pod mrak se mu je zazdelo, da čuje daleč odnekod zamolklo, zategnjeno tuljenje, tako žalostno in groze polno, da bi se človeku srce paralo. Šele nazadnje je spoznal svoj glas; zajokal je bil in je jokal, da sam ni vedel

III

Ko je bila noč in je bil Marko sam, je čakal vdano, da je v drugi izbi vse umolknilo, da je slišal samo še tisto zamolklo hropenje, ki se je valilo sunkoma iz nastežaj odprtih ust.

Ves miren je bil; v srcu ni bilo več strahu, še bridkosti ne. Pokojna gladina je bilo srce, bela svetloba je lila nanjo z neba.

»Kaj bi molil? Bog me vidi sam ... če me ne vidi in če ne ve, kako je, ni Bog!«

Tudi greha ga ni bilo strah, še občutil ga ni.

Mesečina je sijala v izbo. Oprezno je vstal, šel je po prstih k oknu ter ga je odprl. Dvorišče je bilo tako svetlo, da je razločil vsak prašek na snegu. Tiho je bilo — človek bi ustavil sapo, zamižal ter čakal, da bi odkod udaril glas, odklenil vrata. Marko je skočil — brez šuma, kakor da se je bila odluščila pest snega od žleba.

Privil je roke in noge tesno k životu, kakor pod odejo.

»Tudi sinoči sem ležal na mokrem!« se je nasmehnil. »Ali ta bela postelja je vse mehkejša, je čistejša ... in toplejša je!«

Zares se mu je bila toplota razlila po životu, sladka in blaga, da bi se ne ganil več, ne vstal nikoli več.

»Kaj je to že znamenje? ... Kaj se je že ozrla name ... kaj me je že pozdravila?«

Nebo je bilo čudežno jasno. Mesec se je vozil v veliki srebrni barki, krog barke so plesale zvezde. Marko je videl še dalj, vse na ono stran.

»Tam zadaj so nebesa. Tam je Bog. Če me zdajle gleda, bo videl vse. Bo rekel, da ni bil greh. Saj ne maram ogoljufati smrti ... saj nisem skočil s strehe na cesto. Le poklical bi jo rad, pomignil ji malo, ko gre mimo ... da bi se še name spomnila, da bi ne pozabila name. To ni greh. Saj ni greh, če berač ogovori gospoda na cesti ... daj mu, ali pa mu ne daj!«

Nenadoma ga je oblila vročina, bušila mu je iz kože tako žehteča in kipeča, da se je topil sneg pod njim.

Srebrna barka na nebu se je bila skrila za visoke strehe. Marko je vstal. Po škrbinah v zidu je lahkotno splezal na okno ter ga tiho zaprl za seboj. Ko je legel pod odejo, so mu šklepetali zobje kakor v krčih, tako naglas in sunkoma, da si je tiščal usta z dlanjo. V srcu pa je bil vesel in miren.

»Zdaj kar pridite, stric! Kar primite, davite ... dva boste davili ... tistega tudi, ki je zdajle v meni ... ki sem sam šel ponj!«

Sladka in mehka je bila misel, nič žalostna:

»Jutri pojdem morda še v šolo ... pojutrišnjem ne bom več vstal ... še en dan, pa mi bodo svetili ... in še en dan ... In nihče ne bo vedel! Nikomur ne bom povedal!«

Zaspal je smehljaje. —

Oj Marko, vzdramil se ne boš smehljaje! Smrt, Marko, se ne da opehariti! Smrt, Marko, se ne da priklicati! Postelji si posteljo na ledu, ali na žerjavici — zjutraj boš ugledal strica Šimna! Skoči s strehe, poženi se v vodo, ali v ogenj — smrt pojde mimo, še ne pogleda te ne! Stricu Šimnu, mesnati grmadi, ne uideš nikakor in nikoli, tudi ne ob zadnji uri; s pestjo ti bo zatisnil oči in pojde s teboj še na ono stran! Jaz poznam te reči, Marko! —

Sedmina

I

Črn jastreb je streloma treščil v jato; kar jih je še ostalo, splašenih nebogljencev, so se razbegnili na vse kraje in se niso videli nikoli več. —

Deseti brat, ta edini med vsemi, je prišel praznovat sedmino. Opustošen je bil dom, v prazni izbi je močno dišalo po smrti. Odnesli so bili vse, tudi žeblje so bili poruvali iz zida in še s tako neusmiljeno silo, da se je razsul omet po tleh. Bele lise na sivih stenah so kazale, kje so visele nekoč podobe in kje je stala materina postelja. Najbolj zamalo se je zdelo desetemu bratu, da so bili sneli celo tisto ubogo desko, ki je bila za jaslice postavljena v kot pod razpelo. In tudi tega razpela ni bilo več.

»Kako se jim je mudilo!« se je nasmehnil deseti brat.

Tla so bila še pokapana z voskom sveč; kraj peči, tam blizu, kjer je bilo nekoč posteljno vzglavje, pa so bila na široko popljuvana. Spomnil se je na betežno, kašljajočo starko, ki je bdela zadnjo noč ob mrtvi materi; ko se je poslovila, je jokala bridko, v pokriti cajni pa je nesla s seboj rjuho in dvoje vzglavnic.

Edino, kar je občutil — tišina in praznota. Zdelo se mu je, da ne stoji na trdih tleh, temveč da visi tam kje v brezkončni sivi megli, ki ji pravijo vesoljnost. Tisto trenotno življenje, ki je bilo — utrinek se je bil zablisnil iz megle ter se povrnil vanjo. Ni bil žalosten, le utrujen je bil in len.

Napotil se je po veži h gospodinji. Ko je hotel prestopiti visoki prag, se mu je noga nenadoma ustavila. Zazdelo se mu je, da sedi nekdo drug na pragu, drobna ženska, tesno in trepetaje vase sključena. Z jasnimi očmi se je ozrla nanj, nasmehnila se je in ni je bilo več.

Stopil je h gospodinji. Gospodinja je bila brljava starka, ki je imela zelo droben, okrogel, živordeč nos, bradavici podoben; na tej bradavici so sloneli ogromni naočniki. Iznad njih je mežikalo dvoje skopih oči.

»Kako se vam je zares mudilo!« je očital prijazno. »Kam ste bili zavlekli vso tisto žalostno ropotijo? Še enega žeblja ni več, da bi se človek obesil!«

»Tako smo se bili zmenili, ne? Premalo je bilo, hudo premalo!«

»Počakali bi sedmine vsaj! Kje bi zdaj praznoval?«

»Revščina, kako boš praznoval ... saj si ves bolan, treseš se!«

»Zaradi žganja se tresem, mati, edinole zaradi žganja! Še ga prinesite, poln vrč ga prinesite, vesela sedmina bodi nocoj!«

Požvenketal je s težkimi srebrniki.

»Deseti brat je bogat! Ljudje ga gledajo postrani, prijazno ga gleda Bog! ... Poln vrč prinesite! In spotoma vabite, vse vabite, ki so lepe in mlade in grde in stare! Posebno pa nikar ne pozabite na Čotovo Francko!«

»Na Čotovo Francko? Ta je še otrok, še petnajst jih ni!«

»Pa če bi jih bila šele štirinajst! Na Čotovo Francko ne pozabite!«

Vzela je s police vrč in je šla. Gledal je za njo, ko je drobila po cesti v vas.

»Ta bi mi prinesla še dveletnega otroka ... v naročju bi mi ga prinesla!«

Vrnila se je z zvrhanim vrčem špirita. Deseti brat je koj posegel po njem, nalil si je čistega strupa v kozarec, dolil je vode ter počakal, da se je kozarec dodobrega ogrel. Nato pa je vročega nastavil, da si je opalil ustnice, zamižal je ter pil v dolgih požirkih; in živ plamen mu je segel do duše dna.

»Nikar!« se je zgrozila gospodinja.

Odstavil je kozarec, ko je bil prazen do kaplje. Zaokrenil se je počasi, razgledal se s kalnimi očmi po izbi naokrog, zakrilil z desnico v širokem kolobarju.

»Odrešenje! Potreba je, o mati, da razbije človeški glas to strašno tišino! Potreba je, da razmakne mlado življenje in vesoljno smrt! Potreba je, da udari nebeška svetloba v to sivo meglo, da se prikažejo, da veselo zaplešejo ti sladki rdeči in zlati metulji, ki jih vidim zdaj! Ostanite, veseli metulji, zlati cekini, frfotajoči, nikar se ne bojte!«

»Kako hitro si pijan, deseti brat!« se je zasmejala tenko.

»Zaradi sedmine pa tole pravim in ukazujem: tam jo praznujmo, zanavselašč, odkoder so nas bili tako po škarjotsko pregnali! Mene in moje metulje in kar je še lepega na svetu! Glas ti zvonki, razbij tišino, življenje, razmakni smrt, udari, svetloba v meglo!«

Gospodinja si je bila natočila žganja, pila je mižé, v naglih, kratkih požirkih. Bradavičji nos se je zasvetil, usta so se zasmejala široko in priskutno, da so se prikazali ostri, rumeni zobje. Z drobnim korakom je omahnila k njemu, zapela je s tenkim glasom.

»Kako si pijan, kako si pijan, ljubček, deseti brat!«

»Stran, coprnica! Ne zapelji me v skušnjavo!«

»Nisem bila coprnica, ko sem nosila židano ruto, pisano, pa rdeče koralde krog vratu!«

Smeh se je čudno povesil, skoraj se premenil v jok.

»Kje so te moje lepe in mlade? Kje je Čotova Francka? Tako rad bi že videl njene rdeče ustnice, široko napete, rad bi že videl ta razcveli mak! Mati, kuhajte žganje, da ne bodo gostje godrnjali! Že jih slišim v veži, ali pa jih slišim v srcu! Koj pridem, Francka!« 

Takrat se se usuli nanj rdeči metulji, da je od same migljajoče, frfotajoče svetlobe zatisnil oči, zakolobaril z obema rokama ter se opotekel.

II

Prižemal jo je k sebi. Iz velike daljave je slišal blaten smeh.

»Glejte ga, desetega brata, kako počenja z otrokom!«

Poskušal je trudoma, da bi izpregledal, toda luč ga je skelela v oči. V tej luči se je čudežno pretvarjalo in prelivalo vse, kar je bilo; podoba je planila iz podobe ter se spustila vanjo. Za hip je razločil obraze, nagnusne, široko režeče se, pijane, poznal pa ni nobenega, še dognati ni mogel, če so moški obrazi, ali če so ženski. Izba se mu je zdela sila prostorna in visoka, posebno zato, ker ni bilo ne mize, ne stola v nji; do stropa j bila polna žgočega, stlačenega smrada po vrelem žganju. Vsekrižem so ležali po tleh; pili so iz kozarcev, iz skodelic in celo iz črnih loncev. Njih govorica, njih smeh, njih petje in njih krvavi, kalni pogledi, vse je bilo oškropljeno s smrdljivim žganjem.

Deseti brat je videl samo njo, gledal je in božal in poljubljal njenih ustnic žareči mak.

»Francka, dokler se nadalje in do kraja ne pomeniva, mi povej po pravici, če me imaš kaj rada!«

Francka se je zasmejala.

»Saj sem vam že tolikokrat povedala, gospod, da vas imam rada!«

»Če je tako, mi nikar več ne reci gospod, zakaj jaz sem deseti brat! Ali pa mi kar reci gospod! Kmalu, o Francka, napoči ura, ko bova gospod in gospa. Saj uboštva ni, saj ni bolečine, saj ni smrti! Meni se je le vse tako zdelo. Namreč zdelo se mi je, da je mati umrla in da je zatorej na vekomaj mrtvo vse, vse, vse. in še nekaj se mi je zdelo, nekaj strašnega in zopernaturnega. Le tebi bom povedal, Francka, zato, ker te imam rad. Čisto natihem ti bom povedal, prav k meni se stisni!«

Blaten smeh je pljusnil nanja.

»Poglejte ga, desetega brata, kaj počenja z otrokom!«

Deseti brat je naglo pomežiknil.

»Zdelo se mi je, Francka, da je moja mati umrla od lakote. »

Francka mu je zakrila usta z dlanjo, oči so se ji razširile od groze.

»Ne, ne, gospod!«

»Pa če bi bilo res, Francka? Vselej, kadar sem potrt in ubog, stoji nekdo tik za menoj, ne poznam ga, nikoli ga še nisem videl, le toliko vem, da govori sámo neusmiljeno resnico. Ta mi je oznanil, da je umrla od lakote.«

Ovila se ga je z obema rokama krog vratu.

»Ne, ne, gospod!«

»poglejte ga, desetega brata, kaj počenja z otrokom!«

»Saj mrjó ljudje za jetiko, za legarjem, tudi za rakom. Zakaj je tako strašna in zopernaturna beseda, da je umrla mati od lakote? Mati! Rodila nas je desetero, dala nam je življenje — bodisi življenje kakršnokoli! En sam srečen trenotek, ki ga je doživel kdo med nami nebogljenci, bi ji bil moral nakloniti božjo milost. Ona pa — od lakote!«

»Nikar, brat, moj brat!« mu je vzkliknila v naročju.

»Poglejte ga, desetega brata!«

»Ali kaj vse to! Kaj lakota, kaj bolečina, kaj smrt! Meglo je presekala luč, iz sive vesoljnosti je planila, onemela, otopela je planila pojoča mladost. Daj mi ustnice, daj jih!« 

Zazdelo se mu je mahoma, da je kralj Matjaž, da jezdi po ravnem polju in da se mu v naročju smeje bela Alenčica.

»Daj mi ustnice, daj jih, ti moja mladost, Francka! — Ona pa, svetnica — od lakote! Daj mi ustnice! Saj smrti ni, ne bolečine, ne bridkosti! Jutri pojdeva naravnost v sonce ... tam ti bom kupil židano ruto, Francka! — Ona ni imela židane rute ... daj mi ustnice, Francka, daj ...!

III

Ko se je vzdramil, je ležal sam sredi izbe na golih tleh, obljevanih in opljuvanih, s smrdljivim žganjem politih. Vzpel se je na komolcih, ozrl se.

»Kristus, Kristus! ... Pomagaj, k meni!«

Takrat se je iz samote vzdignila čudežna bela senca. Nagnil se je k njemu bel obraz, poln milobe, usmiljenja in ljubezni. Bela roka, ta roka trpljenja, mu je segla do rame, tako počasi in tako blizu, da bi jo bil skoraj lahko poljubil.

»Pojdi z menoj! Saj bom zmerom pri tebi!«

Trepetaje je iskal njeno roko, to roko trpljenja. Nasmehnil se je, zajokal je smehljaje.

»Mati! Saj sem vedel, da pridete, ko sem vas klical!«

Deseti brat je šel in sam božji blagoslov je šel z njim.

Tuje življenje

To je pravica! Glorija!

... Najprej smo imeli lisjaka, plemenito žival, samosvojo, zakrknjeno váse in v spomin na svobodo. Polakomili smo se njegove židane dlake in smo ga ubili brez milosti. Dvajsetkrat je planil pod kolom, predno se je zgrudil molče, brezmejno sovraštvo v steklenih, rumenih očeh.

Koj za njim je šel v smrt gosposki, slokonogi Žaba. Obsodili smo ga samo zategadelj, ker se mu je bil krog nežnega smrčka nabral lišaj. Ne zacvilil, ne zalajal ni; plešoč je nastopil svojo zadnjo pot.

Njegov brat, moj črni Firbec, me je prosil sam. Trikrat se je vzdignil, da bi prišel do kolena, trikrat je padel. Nazadnje je položil gobec v pesek ter me je pogledal s svetlimi očmi, dolgo in vdano. »Daj ... saj vidiš, kako je!« Moj črni Firbec!

Belokrili, čopasti kakaduj se je branil do zadnjega. Pobesnel je v obupu, sekal z jeklenim kljunom, kričal do nebes v jeziku svoje malajske domovine. Zadavili smo ga, ker se nam je zdelo primerno, da bi nabasana vreča njegova zaljšala steno nad ogledalom.

Prokletstvo je nad človekom. Kadarkoli poseže samovoljno v življenje, ki ni njegovo, mu je hudodelska roka do komolca krvava. Pokriža se in s Kajnovim znamenjem na čelu moli Boga, ki ga je bil ustvaril po svoji podobi.

Še zdaj vidim sinje, mirne, porcelanaste oči mlade sove. Gledala je iz brezdanje globočine, iz vesoljne tišine, iz krajev, kjer so matere. Dvoje sovičev smo bili ugrabili iz gnezda. Koj prvo noč je prišel oče pogledat, kako da je otrokoma. Da bi se ne bil oglasil! Napadli smo ga ter ga sramotno premagali. Ni se dal nabasati za olepšavo knjižnice, ker se mu je bilo v strašnem boju perje vse razcefralo in razdrapalo in je bil tudi krog kljuna razbit in krvav. Drugo noč je prišla mati. Zaloputnili smo okno, pokrili jo s težko plahto; metala se je divje, dokler se ni zadušila. Od obeh otrok je bil eden bolj slabotnega telesa in nežne čudi. Umrl je kmalu; zdi se mi, da zaradi bridkosti, ki je ni mogel dopovedati nikomur. Zdaj stojita mati in sin drugoma na gladko polirani veji ter strmita s toplimi očmi od stekla.

Sinjeoki mladi junak, svojega roda poslednji, je izginil brez sledu, pobegnil čudežno iz zaprte in zadelane kajbe.

Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje kvišku, kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim glasom vzkriknil pod oknom, oznanil s smehom in jokom svojo strahotno slavo.

»Hej-joj-joj-joj!«

Vso noč, da je sekalo in bičalo do samih zvezd.

Zjutraj je ležala v prahu grlica, iz svoje gosposke kletke siloma ugrabljena; ležala je tam, kakor za nalašč in v zasmeh pred prag položena, razcefrana in razmesarjena, oči izkljuvane, ena sama kepa krvi in perja. Sladka grlica, od zore do mraka zaljubljena, brez nehanja pohotno gruleča, človeku družica, vsa po njegovi podobi ustvarjena.

Imeli smo golobčka, nežno, čisto belo, milooko stvarco. Zobal je z dlani, nosil je košat rep, v kolobarju sršeč, vozil se je po dvorišču, nečimrno, sam vase zamaknjen.

»Hej-joj-joj-joj!«

Zjutraj je ležal golobček v prahu, sam sebi nič več podoben, krvav, razsekan in povaljan.

V vežo je hodil v goste mlad šinkovec. Približal se je bil človeku, tretjo noč je bil smrti deležen. Ubogo pisano perjiče je bilo razsuto pred prag, za pismo in znamenje.

Smrt je položila svojo roko na hišo, na splašena srca. S silnimi perotmi je plahutala mimo oken vsako noč.

»Hej-joj-joj-joj!«

Kdo pride zdaj na vrsto? Kdo ima oči še neizkljuvane?

To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustanovil!

Gudula

I

Deklo Francko so kasneje prekrstili na Gudulo. Nazadnje je še sama pozabila, da jo je mati klicala kdaj za Francko. Nič ženskega ni bilo na nji, razen krila in rute. Grob, koščen in prsten obraz, močne, žilave roke, život čokat, hoja trda, čisto moška. Še glas je bil rezek in zadirljiv, brez tiste miline, ki poje zamolklo pod glasom ženske, kadar ji kane v srce slutnja ljubezni.

Delavka je bila. Nihče ni videl ženske, še človeka ne, temveč samo tisto raskavo roko, ki ni vedela že od začetka ne, kaj da je praznik. Prisodili so ji časih dvajset let, časih pa štirideset. Bila je pri hiši kakor žaga ali sekira, o kateri nihče ne vé, kedaj in od koga in za kakšno ceno jo je bil kupil gospodar.

Ko smo luščili v kuhinji grah, se je veseli hlapec naglas zasmejal.

»Bog vedi, če je bila Gudula kdaj zaljubljena!«

Misel je bila tako čudna in tako prešerna, da smo se spogledali ter se razsmejali do solz. Nekaj zopernaturnega, skoraj nekaj pregrešnega je bilo v taki misli. Razložiti pa se ni dala ta zopernaturnost in pregrešnost.

»Kakor da bi živali dušo prisodili!« me je spreletelo.

Gudula je stopila v kuhinjo, smeh je bušil vanjo. Pogledala nas je po vrsti s svojimi kalnimi očmi, sedla je za mizo, zgrabila je pest stročja, metala zrna v koš, stročnice na tla in se ni zmenila za nikogar.

Lepa gospa Nina se je naskrivaj nagnila k meni.

»V nedeljo pride Lojz, ta sladki, nečimrni Lojz. Zaljubi naj se vanjo ... da bomo videli!« 

Lica so ji bila narahlo zardela, črne oči so mežikale, život se ji je tresel v pritajenem smehu.

Gudula je bila nenadoma spustila roke v naročje, pogledala zamišljena proti stropu.

»Gospa ... kar zdi se mi, da se telica pomišlja!«

Gospa je vzkliknila od prevelike prešernosti, vzdignila se je sunkoma ter pobegnila v izbo.

Luščili smo še pozno v noč, beseda pa ni marala več gladko iz ust. Dušil jo je smeh in dušil jo je občutek, ki mu ni bilo ne pravega imena, ne prave podobe. Nekjé v globočini se je dramil in motal, poskušal se je vzdigniti, ni se mogel.

II

Lojz je prišel na počitnice. Sama vriskajoča mladost ga je bila, ki išče in še sama ne vé, kje in kako bi se razmahnila. Prsa od same radosti zasopla, ustna vroča, oči motne od sanj.

»Ti, Lojz!« se je sklonila k njemu gospa in se je smejala. »Ti, Lojz, daj, zaljubi se!«

»Kako bi se še?« se je zasmejal toplo. »Saj mi je preveč še to eno ubogo srce!«

»Ne!« je odmahnila gospa. »Ali poznaš Gudulo?«

»Poznam jo!« se je začudil. Začudil se je, pogledal je nastežaj, nato se je ploskoma udaril po kolenih ter se zasmejal, da so se mu usule solze po licih.

»Neusmiljena si! Ali rad bi vedel, kakšna da je taka pomlad ... rad bi videl, kkao da ljubita osat in ljuljka!«

Osat in ljuljka ljubita brez besed.

Zagoreli, prsteni obraz se ni spremenil, trdi glas se ni umilil, raskave roke se niso nikoli zamislile v naročju.

Gospa se je ozrla na ta čokati život, na ta koščena lica, na te kladivaste roke.

»Rada bi videla!« se je nasmehnila vroče.

Lepi, nečimrni Lojz je stresel z glavo, pogledal je skozi okno z zameglelimi očmi.

»Ni treba!« je ukazal tiho in zlovoljno. »Še žival ... še ta žival ...«

Zamahnil je z roko ter šel proti durim.

»Mislim, da ima še žival več ljubezni ... polna vedra bi je nam lahko dajala!«

Široko in svetlo je zastrmela gospa.

»Zaljubil se je vanjo!« je rekel hlapec. »Pa sem dejal, da bo komedija bolj vesela!«

Gospa je nagnila glavo, sklenila roke nad koleni ter se zamislila; ob tej zamišljenosti se je tiho sprehajal po njenih licih bel smehljaj.

»Rada bi videla!«

Kakor blisk nas je ošinilo — njegova dekla je. Ne s tem moškim telesom, ne s tem grobim obrazom, ne s temi razpokanimi ustnicami, ki jih ni mogoče poljubiti; tudi ne s temi težkimi rokami, ki ne znajo božati. Njegova dekla je z vso dušo, ki jo je Bog ji bil dal, kolikor je je bil dal. Njena kri, njena mladost, še njena mati je njegova dekla. Poslušen, na zmerjanje in na bič pripravljen hlapec je vsaka njena misel. »Bog blagoslovi, če me ubiješ; če bom le mogla, ti umijem še rdeči mezinec, ki je bil tako bel!«

Z nelepim smehljajem, z mežikajočim pogledom izza polzatisnjenih, košatih trepalnic jo je premerila gospa.

»Kaj pa vidva z Lojzom?«

Gudula se je zdrznila sunkoma, nato je planila s svojim rezkim, moškim glasom.

»Rada se imava, če marate vedeti!«

Ponovila je tišje, kakor sama sebi.

»Rada se imava zares, gospa!«

III

Gudula je napregla, da bi se z Luco peljala v mesto po mleko, meso in zelenjavo in po moje nove sandale.

Lepo jutro je bilo, v soncu pojoče, sama sveta Velika noč.

Od take lepote omamljen, se je Lojz zleknil, zamižal je proti nebu, nato se je ob nenadni misli ozrl na Gudulo.

»Potrpite, Gudula ... dajte, da se peljem z vami!«

Gudula je okamenela, s široko odprtimi ustmi je strmela vanj.

»Prav zares, Gudula, rad bi se peljal z vami!«

»Vi, gospod, s takim vozom ... in z menoj?«

»Pa si misliva, da je gosposka kočija in da ste vi kočijaž v livreji!«

Skočil je k nji na prečnico, Gudula je pognala. Nad klancem se je še enkrat ozrla na nas, zmagoslavno, do nebes vriskaje. Nikoli še nisem videl takih oči. Nič pozemskega ni bilo več v njih, čist paradiž je bil tam. Sanje so bile tako čeznaturno lepe, da jih ni móči popisati.

Gosposka kočija leti po široki cesti, tiho in jadrno, kakor po belem žametu. Od vseh holmov zvoni Veliko noč, polje šumi, poje svatovkse pesmi, drevje kraj lije svoj svetli blagoslov. Njemu in nji, ženinu in nevesti. Nič se ne boj, Gudula, okleni se ga, ženina, tega pravega, tebi zaročenega! Krog pasu ti je ovil levico, nagnil se je k tebi. »Ti sladka moja!« Nič se ne boj, Gudula, poljubi ga s temi ubogimi, željnimi ustnicami, ki še nikoli niso poljubile! Tisto besedo mu reci, ki prepeva v tvojem srcu, pa jo je sram, da bi planila na jezik, zavrisnila proti nebu. Reci mu, da ga ljubiš! ...

Gospa je temno pogledala za njima.

»To je preveč ... tako nisem mislila!«

S slokimi, belimi prsti je razcefrala rožo, pometala rdeče lističe v prah.

In je stopila v hišo.

IV

Najlepši žarek spomladanskega sonca je prisijal naravnost k nam na hrib, že zdaleč nas je blagoslovil s svojim smehljajem, polnim toplote, dobrote in ljubezni.

Lojz je zardel, oči so se mu rosno vzplamenele.

»Fancy!«

Oblečena je bila v bele čipke, na svetlih, kostanjevih laseh, z zlatom prepletenih, se je košato pozibaval slamnik, na njem visoko belo pero. Hodila je naglo in lahko, ob vsakem koraku je smehljaje pokimala z glavo, pogledala izpod slamnika z veselimi, ljubečimi očmi — dvoje čistih plavic, utrganih na sončnem polju.

»Fancy!«

Objela sta se in poljubila, oba ena sama pomlad, obžarjena od mladosti in ljubezni.

Gospa je zaklicala v vežo.

»Gudula! Gudula!«

Stopila je na prag. Nobene besede ni rekla, le ustna so se ji čudno potegnila in so počrnela.

Gospa se je krohotoma zasmejala, zasmejali smo se vsi, le onadva ne.

»Gudula, naprezite! Peljite gnoj na njivo.«

Hlapec se je smejal izpod kozolca.

»Gudula, gnoj boš vozila!« 

Vrnila se je v vežo, šla je v kamrico ter si ogrnila nedeljsko židano ruto. Nato se je brez pozdrava in slovesa napotila proti klancu, stopala je trdo in sunkoma s svojim dolgim, moškim korakom. Vrhu klanca se je nenadoma okrenila, zavpila s kričečim, sekajočim glasom, kakor da je bila mahoma bušila iz dna bolečine prava beseda:

»Živali! Živali! Živali!«

Šla je. Po klancu, proti nebesom in Bogu se razlegal neznan jok, sovjemu smehu podoben.

Lojz je zgrabil mlado belo mačico, ki jo je pestovala gospa v naročju, ter jo treščil ob plot. —

Petkovškov obraz

Živel je človek v tujini in ta ga je zastrupila. Dala mu je vsega zadosti in prevel, le miru mu ni dala. Iskal je resnice in lepote, da bi našel rosni mir, ki ga je bilo žejno prevroče srce. Spustil se je v brezna, da bi posegel v zadnje globočine stvarstva; tam je bila grozota brez mej, duša mu je oledenela. Vzdignil se je v višave nad oblake in nad zvezde, da bi se razgledal po vesoljstvu; od strahu mu je srce otrpnilo.

Vdal se je umetnosti; njen strašni objem ga je dušil do obupa, do brezuma in do smrti. Ljubica, ki jo je gledal zamaknjen, pa je ni videl; ki jo je ljubil verno dan in noč, trepetal od strasti in od groze ob njenih poljubih, pa je ni mogel objeti sam s široko razprtima rokama, je ne prižeti k sebi tesno in za zmerom; ki jo je risal na papir, jo slikal na platno z vso zvestobo in močjo svoje duše, pa ji ni poznal pravega obraza, ker se ni maral do golega razodeti njegovim zameglenim, zakrvavelim očem.

Zagnal se je v življenje; zagnal se v močvirje, iz katerega ni bilo rešitve. Nog in života se je ovilo spolzko ščavje, vleklo ga je neusmiljeno k strašnemu dnu. Vedel je, da je smrt na dnu, ali čudna, težka omamljiva sladkost je bila v tej zavesti. Črna gosta voda mu je segala do vratu; nagnil je glavo vznak, stisnil ustnice, branil se mi. Z velikimi očmi je strmel v nebo, ki se je bočilo zmerom višje, da ga je dosegel komaj še s sanjami. v poslednjem hipu pa, ko mu je že močila gnusna voda spodnjo usten, en sam krik, tako ves poln groze, obupa in bridkosti, da so se trepetaje razmeknile črne veje nad močvirjem: »Saj ni bilo življenje! Drugod je življenje — onkraj daleč, daleč, daleč!« —

Pozno v jutro se je vzdramil, od divje noči, od žensk in od vina še omamljen. Ni se ganil; ležal mu je na srcu tesni, težki občutek, da bi se takoj povrnila strahota življenja, če bi le narahlo trenil z očesom. Rajši ničesar več, ne dihati, ne misliti, ne sanjati! Stud, ogromen kakor groza, se mu je bil prevalil v dušo; vseobsežen stud, ki je pokril in strl, kar je bilo in kar bi še kdaj moglo biti. Glej široko v goli strop, ne treni; tišči sapo v prsih, ne dihni! Ali je to že smrt? — Oj, človek, kam si zapravil lepoto, ki je bila od začetka delež tvoj?

Kakor žarek silne luči je seglo v noč srca.

»Vstani in pojdi!«

Ubogal je nemudoma, vstal je ter šel, kamor ga je gnal ukaz.

Daleč za gorami je dežela, kjer je mladost in zdravje, lepota, resnica, ljubezen, umetnost, vse, česar je z vročim srcem iskal po svetu, v breznih in v višavah. Tja se je napotil.

Vozil se je dva dni in dve noči, tretjega dne je prestopil prag tiste hiše, kjer je stala njegova zibelka. Pozdravila sta ga sestra in mlajši brat. Miren, hladen, skoraj nezaupljiv je bil pozdrav; toliko, da so si v roko segli. Kaplja ledene bolesti, še nerazumljive, je kanila na srce tujcu sinu. In nobeden ni izpregovoril besede.

Mati je odprla duri v izbo, nato je prinesla kosilo. Posedli so za mizo; prostor gospodarjev so dali tujcu, tik ob desno mu je sedel mlajši brat, mati in sestra sta se odmeknili mračno. Skozi okno je sijalo dopoldansko sonce, v izbi pa je bila tesnoba in tišina.

Kosili so molče. Po kosilu sta se mati in sestra napol nagnili k tujcu.

»Zdaj kaj povej!« 

Mlajši brat se je naslonil ob mizo, na njegovem še otroškem obrazu se je prikazal smehljaj; mladost, vesela, neskrbna in radovedna, je bila v tem smehljaju, ali bilo je hkrati nezavedno pomilovanje, bila je rahla senca porogljivosti, prva kal samosvoje in trde kmetiške ošabnosti.

Ženski sta gledali zastrto, zamolklo. Na prstenih licih se ni zgenila nobena guba, na tenke, stisnjene ustnice ni bilo besede. In ne v teh zastrtih očeh, ne na prstenih licih, ne na stisnjenih ustnicah ni bilo ljubezni. Kvečjemu da je bilo na visokem, neženskem čelu zapisano vprašanje: »Kdo si pač? Odkod si prišel? Počemu si prišel? Po imenu te poznamo še, drugače te ne poznamo več!« In ustnice mlajšega brata so vztrepetavale smehljaje in pomilovaje: »Zdaj povej, kako da je v deveti deželi, povej zdaj! Rad bi že slišal, kako je tam, kjer so ceste iz pogače, hiše iz cukra in jabolka zlata. Povej!«

Tujec sin je sedel visoko vzravnan, glavo pokonci, črno oblečen, slok in velik; roke je bil položil trdo naravnost predse na mizo, oči, motne, krvavo obrobljene, so strmele široko odprte — kam? V neizmerno bolest srca: »Ni več poti nazaj, v deželo miru in smehljajev ní! Zibelke ni več, dóma ne, mladosti, ljubezni ni več! Tja se povrni, kjer so tvoje prave domačije! V brezna se spuščaj, v višave se vzpenjaj, lepote išči in resnice, da spoznaš grozoto brezdanjo! Povrni se v močvirje, potrpi, da ti spolzko ščavje seže vse do ram, te potegne do črnega dna, da se ti v grlo izlije strupena voda, da zadobiš ta strašni zaželjeni mir! Vstani in pojdi, kamor ti je bilo sojeno od vsega početka!«

In takrat je vdanost najvišjega obupa obžarila njegova lica s čeznaturno lučjo. —

To je obraz Petkovškov, kakor ga je ob uri brezmejne žalosti naslikal umetnik sam.

Domače ognjišče

Prišel sem spotoma k znancu, ki ga že dokaj let nisem videl. V tem času se je bil oženil, umiril se in umeril, pridobil si dvoje lepih otrok, »postavil si domače ognjišče,« kakor pravijo. Tudi zredil, mehkobno zaokrožil in podložil se je bil; okrogla so bila lica, tolsta in maščobna, držala so se nekam na jok, kakor vsa taka lica; podala se mu je pisana dopetna halja, ki se je nekoliko vlekla za njim, kar ga je delalo skoraj veličastnega; kadil je iz dolge pipe, ozaljšane z rdečo vrvico in rdečim čopom.

Pozdravil me je prijazno, toda široka usta so se nakremžila kiselkasto in cmerav je bil tudi glas, čeprav so bile besede vesele in čeprav je bil odkritosrčen pogled solzavih, blagodušnih, narahlo podbreklih oči.

Meni, popotniku brez doma in brez družice, je v njegovi bližini toplo dehnilo na srce. To je tisto »življenje kakor ura« — kakor starinska ura na steni, zaprašena in s pajčevinami omrežena: morda visi tam že sto let in dalj, nihalo se ziblje enakomerno, kazalec hodi brez nihanja svojo staro, znano pot, kladevce bije, kakor je vajeno; čas gre mimo, mimo gre sto in tisoč življenj, sto in tisoč smrti, tiha procesija brez konca; ura se ne zmeni zanjo, nihalo se ziblje, kladevce bije, kazalec kroži svojo večno pot ...

»Blagor ti!« sem zavzdihnil. »Blagor ti, ti si brez blodnje, brez modrosti, kar naslepo našel domov! Zrak, ki ga dihaš bdeč in v spanju, je ves nasičen žlahtnih dišav, ki jim pravimo mir, zadovoljnost, ljubezen!«

»Res!« je zavzdihnil tudi sam ter se ozrl z motnim pogledom proti stropu.

Stopila je v izbo njegova žena; drobna stvar, nemirno stopicajoča, tenko žvrgoleča, nadvse ljubezniva in postrežljiva; podoba tistih žensk, ki bi najrajše v plenice povile ves vesoljni svet. Ko je hitela po južino, sem gledal za njo in milo se mi je storilo; zakaj tudi ona je bila verz, blagozvočen verz te lepe pesmi, moje mladosti.

»Blagor ti!« sem zavzdihnil še enkrat in čisto ponevedoma.

Pohrkal je, prislonil pipo v kot ter si natočil naglo kozarček slivovke. Njegov obraz je bil mahoma ves resen, skoraj osoren in razdražen.

»Ali si še zmerom popotnik?« je vprašal nenadoma ter me je pogledal izpod čela.

»Še zmerom ... da bi tako ne bil!«

»Nisi oženjen?«

»Ne ... in vse kaže, da nikoli ne bom!«

»Nimaš domačega ognjišča?«

»Ne ... ni mi ga Bog privoščil, zaradi mojih grehov ne!«

»Blagor ti! — Domače ognjišče je tisti oltar, na katerem so v starodavnih časih klali ljudi ter jih darovali bogovom. Dandanašnji jih ne koljejo več, darujejo jih ob živem telesu. Rad verjamem, da je bilo tako darovanje svoje dni in da je še dandanašnji le vidno znamenje ljubezni in pobožnosti; in izvoljeni darovanec je bil celo vesel ter je od veselja prepeval, da ga je bila doletela tolika čast. Ali jaz sem pač človek take sorte, da bi bil rajši duhovnik nego dar, rajši Abraham nego Izak ... Saj ne vem, kako bi ti po pravici razložil svojo bridkost, da bi jo občutil sam in da bi se razjokal z menoj ... ali bi se ti zdelo prijetno, da bi preživel vse svoje dolgo življenje v flanelo zavit? Ne misli, da je to le kakšna prispodoba! Ne, prav za resno pravim: v flanelo zavit, v težko, priskutno toplo flanelo, tako tesno zavit in zadelan, da mi komaj še nos gleda izpod nje. To je moje življenje na tem svetu! ... Kaj pa je to? Ali nisem rekel, da bi rad malo čaja in presnega masla?!«

Žena je bila prinesla narezane gnjati in steklenico vina.

»Mislila sem ... nikar ne zameri ... da vama bo tako bolj všeč ...«

Stala je pred nama kakor sam nedolžen, zaupljiv smehljaj, tako vsa obžarjena od ljubezni in milobe, da je znanec stresel z glavo ter zamahnil z levico, kakor v obnemogli vdanosti.

»Res nama je tako bolj všeč ... bodi po tvoji volji ... po razsodnosti tvoje ljubezni!«

Ko je šla, se je grenko nasmehnil.

»Če bi ji rekel, da naj nama prinese vina in gnjati, bi nama bila prinesla čaja in presnega masla ... Ne zato, da bi me dražila, temveč iz gole prisrčne ljubezni ... Oni dan mi nekaj ni bilo prav, malo prehladil sem se bil, ali kaj; legel sem zgodaj v posteljo in sem rekel ženi, da naj mi skuha skodelico vročega čaja, zato da se ogrejem in spotim. Vsa v skrbeh je šla, dolgo je burklala in ropotala po kuhinji, nazadnje pa mi je prinesla ogromno skodelo zavretega vina, tiste pijače, ki je nikoli nisem maral. Ko sem skodelo nejevoljen porinil stran, je zastrmela vame vsa užaljena in prestrašena, solze so ji planile v oči in začela je ihteti, da je ne ljubim več, da mi je zoprna, da sem ji najbrž celo nezvest, da je bila vse to že zdavnaj opazila, da je njeno ubogo življenje uničeno in da je zavreto vino za bolnike prikladnejše od čaja ... Zadnjič sem si bil poželel za kosilo kislega zelja s fižolom. V otroških letih mi je bila ta žlahtna jed največja posvetna dobrota. Opoldne je prišla žena vsa razžarjena od radosti in zadovoljstva ter mi je postavila na mizo skledo ocvrtih piščancev ... Praviš, da so to malenkosti, o katerih ni potreba, da bi človek govoril in da bi si življenje grenil zaradi njih. Toda pomisli, da je vse življenje sestavljeno iz samih malenkosti, kakor telo iz atomov, luč iz utrinkov, ura iz hipov! Iz takih nevšečnih malenkosti je sestavljeno moje življenje. Vsaka posebej res ne zasluži, da bi se človek zmenil zanjo; vse skupaj pa so — flanela! Mnogo nadlog je na svetu, naštevajo jih litanije: suša, povodenj, draginja, lakota ... najhujša izmed vseh nadlog pa je ljubezen. Brani se ji, ali se ji ne brani, nepremagljiva je in neubežna, nasilnejša in neizprosnejša od same kuge. ‚Ne izpustim te, dokler me ne blagosloviš!‘ je rekel Jakob nebeškemu angelu. Pobožnost in ljubezen sta enako nasilni in sebični; zasužnjili bi samega Boga!«

Govoril je zmerom bolj razdraženo, debela ustna so mu sunkoma vztrepetavala. Nenadoma je zalučal svojo pisano dopetačo na tla ter stopil k oknu.

»Lepo vreme je zunaj! Dež lije, da je veselje, veter ga nosi v valovih vsekrižem, korcema ga meče in pljuska na vse strani! In blata je do kolen ... in koj bo mrak! ... Koliko je do najbližje beznice? Samo četrt ure? Brž z menoj! Kar pusti to žlomarico z domačega ognjišča!«

Izpraznil je na tla obadva kozarca.

»Brž z menoj!«

Ogrnil si je suknjo, potisnil si klobuk na čelo in že sva bila na stopnicah; kakor je bil težak, okrogel in neroden, se je začuda hitro zibal in valil pred menoj.

»Ploha je zunaj ... dež in veter in blato in mrak! Punt je v meni nocoj! Pokažem ti, popotnik, kaj se to pravi! Napil se bom, razbijal in razsajal bom, stepel se bom, povaljal se v blatu ... zanalašč!«

Nad nama se je odprlo okno, prikazal se je njen prestrašen, ves beli obraz.

»Franc, Franc!«

»Hudič te vzemi!« je zaklical, oklenil se me pod pazduho ter me potegnil s seboj. —

Večer na vrtu

Zavil se je tesneje v pelerino, čeprav ni bilo hladno ter se ozrl še enkrat proti razsvetljenemu oknu. Rdeče luči so se motno svetile izza črnega vejevja, kakor izza nemirnega, v vetru plapolajočega zagrinjala, ki se je sunkoma zgrinjalo in razstiralo. Oglasil se je ženski smeh, napol pritajen in zastrt, zažvenketal je kozarec, debel bas je načel fantovsko pesem ter je mahoma umolknil, kakor da je bil kamen butil ob plot ter padel v travo. Na trgu, od mesečine obžarjenem, je bilo tiho in mirno, kakor na nebu.

Še enkrat se je ozrl proti vrtu in še tega pogleda da je bilo sram. Ni bil nesrečen, ne žalosten; le neprijetno mu je bilo, kakor da bi pod tem lepim večernim nebom nosil pljunek na suknji, ali celo na srcu. In še bolj neprijetno mu je bilo, da ni vedel, odkod in čemu ta pljunek. Vse, kar se je bilo zgodilo, so bile same prazne, lahkotne besede, kakor jih človek govori ob vsaki uri in v vsaki družbi, je bila ena sama nepremišljena, hipna kretnja, ki se primeri človeku sredi ceste in ob belem dnevu. Ali pljunek je na suknji, je na srcu. Kdo ga je bil izpljunil?

»Mrtvih en budi!« je pomislil ter se nasmehnil.

»Pusti, Anzelj, mrtve zmerom!« je rekel ter se zasmejal naglas.

Ko je bil stopil na vrt, da bi se ohladil v senci kostanjev, je ugledal veselo družbo. Nad mizo je visela svetilka, pripeta na dvoje črnih vej. Ozrl se je komaj postrani, pozdravil je mimogrede; ali tedaj ga je vsega spreletelo kakor mil in topel smehljaj.

»Kaj si res ti?«

Stopil je k mizi ter iztegnil roko. Izza mize ga je bil veselo pozdravil ozek, bel obraz, so ga ljubeznivo pozdravile velike, rjave oči, polne blagosti. Držal je njeno roko v svoji, smehljal se je in topla rosa mu je zameglila oči.

»Kaj si res ti?«

Zasmejala se je s tistim globokim, zamolklim, narahlo trepetajočim smehom, ki zapoje naravnost iz srca in je bolj božajoč in bolj razumljiv od vseh besed.

»Kakor da sem bila iz groba vstala, tako se mi čudiš! Kaj sem se zares postarala, da me komaj še poznaš?«

Videl je, da se ni bil prav nič postarala, da je bila mlajša in lepša, nego poprej. Šla sta počasi, roko v roki iz rdečega obžarja svetilke v senco kostanjev. Tam sta sedla na klop.

Ni vedel, kaj bi rekel, da bi ne zmotil tople, tihe miline, ki mu je bila prevzela dušo. Iz sence se je svetil njen beli obraz, čutil je tik poleg sebe gorkoto njenega telesa, ki ga je nekoč trepetajoče objemal, videl je smehljajoči drget njenih ustnic, ki jih je tolikokrat do brezsoplosti in do krvi poljubljal, videl je nad rahlo upognjenim vratom tisti temnikasti puh, ki se je bil tolikokrat z zobmi zagrizel vanj, da se mu je od slasti in bolečine zleknila in zvila v objemu kakor vrbova mladika ... in bil je miren, tako da se je čudil sam svojemu miru ter še bolj se čudil, da je ta mir tako prijeten in sladek, kakor bela mesečina, po spomladanskem nebu razlita.

»Ali se spominjaš ...?« je rekel počasi, ali koj ga je bilo besede sram, zazdela se mu je neprimerna, neumna in razžaljiva, kakor da bi vsakdanja, nepoklicana roka odstirala zagrinjalo v blagoslovljen hram.

»Seveda se spominjam! — Tukaj sediva sama v nemotenem zatišju, ramo ob ramo, roko v roki, ena sama zvezda naju gleda izza listja in nama naskrivaj mežika — pa vendar nisva midva. Ni naju več! Kje sta onadva? Ali se kdaj spomniš nanja? — Meni se časih zdi, da ju vidim — tam nekje daleč, zelo daleč, na oni strani morja. Mlada sta, vere in zaupanja polna, rada se imata, laži ni v njiju srcih. Gledam nanja in sam nebeški smehljaj mi zasije v dušo. Nič zavisti, nič kesanja, nič obžalovanja, še rahlega vzdiha ni. Tako, mislim, da bi gledala mati na svoja dva najljubša otroka ...«

Stisnila mu je roko ter mu je pogledala od blizu v oči, da ga je vroče pobožal dih njenih lic.

»Hvaležen sem ti za to ... lepo povest!«

»Za povest?« se je začudil.

»Kaj ni bila lepa povest, ki sva jo napisala z mlado srčno krvjo, ne s to črno tinto? Najina povest je vredna branja ... nama je vredna! In take črke do neizbrisljive; briši jih, toliko bolj bodo žive in razločne in v dušo žareče!«

Nekaj mehkobnega mu je spreletelo srce, smehljajoča bridkost, smehljajoča vdanost.

»Tako človek piše knjigo, obširno knjigo, zbrana dela. Kadar je poglavje dovršeno, je že hkrati z vsemi pogreški in zmotami oddano večnemu založniku. Blag in usmiljen založnik je, v svoji blagosti in usmiljenosti pretrd. Nobene besede ni več mogoče popraviti, nobene vejice in pike. Rokopis je zapečaten in zaklenjen, večni založnik hrani ključ do skrinje. Še enega poglavja ne smeš pripisati več, niti enega poglavja!«

»Ali ti je žal? Jaz bi ne pripisala nobenega poglavja! Kar sem napisala, sem napisala! Nobenega zveriženega načrta mi ni žal, nobene prešerne in nepotrebne besede, nobene pozabljene pike! Večni založnik bo sodil po svoji modrosti in zaradi plačila me ni skrb!«

Bolj gorek in bolj trepetajoč je bil njen glas, bolj žareč je bil ogenj njenih oči. Pogledal jo je, občutil jo je z vsem svojim telesom in omamilo ga je, prevzelo ga, sam ni vedel kaj.

»Jaz bi ... jaz bi pripisal to poglavje!«

Objel jo je z desnico okorno in trdo krog pasu, z levico ji je sunkoma pritisnil lice k svojemu.

»Jaz bi ...«

Iztrgala se mu je tako naglo in osorno, da ga je njena pest ponevedoma ošinila preko usten. Stala je pred njim, visoka, vsa trepetajoča.

»Gospod!«

Tudi sam je vstal; in tudi sam je trepetal.

»Ali ... prosim te ...«

Vzdignila je glavo, gledala je trdo in srepo, iztegnila je desnico, z dlanjo nakvišku.

»Zbogom, gospod!«

Narahlo je privzdignila krilo ter je odšumela k veseli družbi.

Za hip mu je bušilo v grlo, da bi zaklical za njo: »Gos ... neumna gos!« Toda zamahnil je široko, potisnil si klobuk na čelo, zavil se v pelerino ter šel. —

Še en pogled na razsvetljeni vrt — še tega pogleda ga je bilo sram.

»Če je pljunek na tvoji suknji — kdo ga je bil izpljunil? ... Ne odpiraj knjige, ki si jo bil že napisal ... še platnic se ne dotakni!«

Šel je dalje, s tako modrostjo v srcu.

Krpa na čevlju

Ali nisi anahronizem, prijatelj Mrva? Ne; vsaka doba, vsaka ura ima svoje ogrizke, ocepke in olupke. Vsaka procesija, bodisi Kristova ali Antikristova, ima svojo monštranco, svoje duhovnike, svoje ministrante, svojo drhal; in ima svoje gledalce, ki stoje ob strani, pod strogim nadzorstvom policije. Tudi časi vaških postopačev in bebcev še niso minili in nikoli ne bodo; razloček je le ta, da postopači in bebci ne nosijo več irhastih hlač, da se ne pridušajo več toliko in da vsled draginje niso več tako duhoviti, kakor so bili. Vsak dan posebej in vsak kraj posebej vleče v večnost priveske s seboj, o katerih sodi, da so nepotrebni, ali celo pohujšljivi, pa se nazadnje razodene, da so imeniten kod podobe tega dneva in kraja.

Prijatelj Mrva, odmeček, povej sam svojo zgodbo, kakor ti je prav!

Nisem bil odmeček že po rojstvu, ker takih odmečkov ni. Še otrobi so bili koristen del žlahtnega klasja. Tudi zvezda je odmeček vesoljnosti šele v hipu, ko se utrne. Življenje se strašno hitro vrti in ob tem jadrnem vrtenju se časih utrga mrvica iz svetlega kolobarja ter se izgubi v tišino in noč. Kdo bi stikal za vzrokom? Kolikor ga je mogoče dognati, je ta vzrok ponavadi sila ničev in smešen.

Povej svojo zgodbo! —

Služil sem za učitelja že par let. Godilo se mi je, kakor se pač godi mladim učiteljem. Obilih solza nisem pretakal ob svoji revščini, zato ne, ker je še prav videl in občutil nisem. Bil sem veselega srca in lahke krvi, lep fant, zmerom zaljubljen. Tako bi bil čisto ponevedoma, brez truda, brez skrbi in misli dosegel vse, kar dosežejo drugi, ki ostanejo v svetlem kolobarju: prijetno službo, lepo ženo, naklonjenost predstojnikov, spoštovanje tovarišev, ljubezen mladine; tisto revščino ali tisto bogastvo, ki veže človeka z ljudmi.

Nekoč na zimo sem premišljeval, kako bi se mogel dokopati do spodobnih čevljev. Poleti sem nosil sandale, ob slabem vremenu čižme. Oboje je bilo že pošvedrano, brez prave oblike, za cesto le v mraku še za rabo, za šolo kar ne več. Najbolj pri kraju pa so bili zimski škornji. Kolikor dalj sem jih ogledaval, toliko bolj očitno je bilo, da se s takimi škornji, od fermenta razdrapanimi, ne morem prikazati med ljudi.

Da bi si naročil nov par, mi še v misli ni šinilo. Par čevljev ... in tiste čase sem imel tak apetit, moj Bog, tak apetit! Čudno je, da ima vsak učitelj tak čeznaturen apetit vse do tistega dne, ko ga pošljejo v penzijo!

V našem kraju ni bila zima preveč huda, tudi blato skoraj nikoli ni segalo preko gležnjev. Dalo bi se za silo izhajati s čižmi tudi pozimi. Tako sem razsodil ter se napotil k čevljarju. Pokazal sem mu čižme.

»Nič hudega ni!« je rekel. »Podplati so še skoraj celi ... gornje usnje je počilo na desnem ... par zaplat bo treba ... le par zaplat!«

Čez par dni se je napravilo deževno vreme. Sandale so bile koj razmočene, kakor cunja; šel sem po čižme.

Čevljar je bil našil na desni čevelj grobo zaplato iz belega usnja.

»Kaj se ni dalo drugače?« sem vprašal pohlevno.

»Kako pač?« je zagodrnjal ter me ošinil neprijazno iznad naočnikov.

»Navsezadnje, lilo ne bo vanje!« sem pomislil in sem šel. Začutil pa sem že takrat nekako nerazumljivo tesnobo v srcu.

Drugi dan sem v šoli izpraševal učenca, ki sem ga imel rad; bil je priden in brihten. Stal je pred menoj, jaz sem sedel kakor ponavadi, koleno čez koleno; z desno nego sem narahlo pozibaval. Čudno se mi je zdelo, da je fant zamišljen, da se mu beseda zatika, da pogleduje v tla in pogleduje v stran.

»Kam pa buljiš ... ali je naloga na mojem čevlju napisana?«

Fant je zardel.

V tistem trenotku sem zardel sam še hujše, tako močno, da me je zaskelelo v oči.

»Poberi se!«

Okrenil sem se k zidu ter zakril učencem z dlanjo svoje vroče lice.

»Če je videl ta, so videli pač vsi!« me je spreletelo.

Pogledal sem naskrivaj pod mizo, privzdignil sem čevelj.

»Zares, krpa je ogromna!«

Zazdelo se mi je mahoma, da je zaplata večja od celega čevlja, celo večja od mene — da nisem drugega nič, nego smešen privesek te zaplate. Ne vem, kaj je bilo takrat v meni; zdi se mi, da je bila ob tisti uri šele sama globoka, čisto otroška bridkost. In sram, prav tako otroški in prav tako brezkončen sram; paleča rdečica ni hotela z lic, še zmerom bolj je žgala.

Nizkotne in neumne misli so mi brodile po glavi, pa vendar so bile tako skeleče, kakor da so me zbadale z razbeljenimi iglami.

»Koga sem že srečal? Kdo je že videl? — Mili Bog, koga neki da sem srečal! Njo samo, njo še najpoprej, naravnost na poti od čevljarja! Ne, ona ni videla; srečala sva se na ovinku, spogledala sva se le za hip in prijazno se je nasmehnila. Pa vendar me je videla, zakaj ženska vidi vse v enem samem trenotku, posebno pa tisto, česar bi ne smela videti! In kljub temu me ni videla, saj je manjša od mene in gledala je kvišku! ... Ali je ljubezen, spoštovanje, zaupanje, ali je vse to odvisno od ene same krpe na čevlju? Kam si bil potisnil svojo vero in njeno srce, nizkotnež! — Zakaj se mi je bil tako postrani nasmehnil tovariš Komar? Ta škili; človek nikoli natanko ne ve, kam gleda, zato gleda vsepovsod in vidi vse. Pa kaj njemu mar ta moja zaplata, če bi bila še devetkrat večja, kakor je! Opletem mu jo krog kosmate brade, da bo škilil še hujše! — Kaj vse tisto — nadučitelj me je videl, ta, če nihče drugi! Potuhnjenec ne pogleda človeka nikoli v obraz s svojimi vodenimi očmi. Govori, vleče iz ust svojo cukreno štreno, bulji pa ti na čevlje, kakor da je tam popisana tvoja sposobnost. Saj mi je kanalja komaj odzdravil na stopnicah, toliko da se je s prstom dotaknil klobuka! In on sodi človeka zares po krpah in zaplatah — čim večja krpa, tem manjši človek! Stavim, da pride že jutri sitnarit, ponižat me pred tem paglavci!«

Take so bile moje misli. Ozrl sem se po otrocih in srd se je vzdignil v meni. Obšla me je sila, ki sem se ji komaj ustavil, zgrabilo me je nagnjenje, da bi jih vse kriče ozmerjal, jih vprašal:

»Čemu se režite, bosjaki? Ob največjih praznikih nosite zaplate na pošvedranih čevljih, pa še kakšne zaplate! In če Bog da, jih boste nosili svoj živ dan! Če na čevljih ne, pa vsaj na duši!«

To se pravi, da sem bil zares bolan. Ali te še nikoli niso boleli zobje? Sediš v prijetni družbi, poslušaš vesel in pameten govor, v tvojih mislih pa kljuje in govori in vpije brez nehanja — zob, zob, zob! Sprehajaš se po sončni pokrajini, ljubeznivo dekle gre ob tvoji strani, v tvojem srcu pa — zob, zob, zob! Ti nisi nič, ni te več, namesto tebe hodi votel zob po svetu, drži se čemerno in draži ljudi. — Jaz nisem bil več učitelj Mrva, ta lepi fant — bil sem krpa na čevlju.

Iz šole sem se napotil naravnost domov; hodil sem ves čas ob desni strani ceste tik ob jarku: tam je rasla visoka trava in lahko bi krpo vanjo skril, če bi bilo treba.

Doma sem se sčasoma nekoliko pomiril. Ogledaval sem to zaplato in sem razsodil, da navsezadnje ni tako velika in tudi ne tako očitna.

»Pa če bi bila še večja in še bolj očitna — kaj nimajo ljudje drugeg aposla, da bi se venomer ukvarjali z mojo zaplato? Saj pač nisem človek posebne sorte, pa mi še nikoli ni prišlo na misel, da bi očital svojemu tovarišu madež na suknji, kaj šele, da bi videl edinole tisti madež, človeka pa ne! To je — boli me zob, pa se mi zdi, da imam usta nastežaj odprta, da vidi in tipa vsakdo ta votli, črni zob!«

V pameti je bila tolažba, v srcu je ni bilo.

»Čemu je treba tega votlega zoba, čemu te nemarne krpe? Čemu te žalosti in teh skrbi? Kadar se navadnemu človeku razparajo čevlji, si jih da pošteno popraviti, ali pa si naroči par novih. To mu je tako enostavna, razumljiva in malovažna stvar, kakor da bi si vzel zobotrebec z mize. Meni pa — kakor da bis e nameril gore majati! Bog je bil dal človeku dušo, voljo, pamet, moč — in vse to leži na tleh pod zakrpanim čižmom!«

Siloma sem se upiral srdu in gnusu, ki sta mi davila dušo. Trudil sem se, da bi računil mirno, da bi se z jasnim očesom razgledal po sebi in svojem uboštvu. Ali krpa je bila neusmiljena gospodarica mojih misli, vsi žarki so se stekali vanjo.

Dolga nisem mogel nikakršnega napraviti. Če bi ga bil tudi mogel, bi zvedela o taki strahoti vsa vas še tisti dan in zaplata bi bila stokrat večja. Kedaj in kako bi dolg poplačal? Kamen bi zdrčal, sredi klanca bi bila že skala. Treba je varčevati. Kako? Kje? Ah, ta apetit! Da bi tega ne bilo! Pa vendar bi se morda dalo izhajati brez večerje ... kako bi jo odpovedal? Da se mi želodec upira? Že prvi večer me izdale oči, bi me izdale ustnice!

Preštel sem svoje premoženje; imel sem dva goldinarja in nekaj soldov. Še pet goldinarjev bi bilo treba, najmanj. Do božiča jih ne prihranim, pa če ne vtaknem v usta nobene cigarete več! O, hudiča! Pes, kaj je to še pasje življenje?

Zgrabilo in zvilo me je kakor v strašnem krču. Pograbil sem klobuk ter hitel naravnost v krčmo, trepetajoč, brez uma.

Tam so sedeli vsi mogotci. Tudi ona, hčerka sodnikova, je bila tam. Ko sem planil v izbo, se mi je zdelo, da so me pogledali vsi nekam čudno — kakor tujca, ki je bil zmotil družbo v domačem pogovoru.

»Slabe volje si!« me je smehljaje oškilil tovariš Komar.

»Jaz? Prav nič slabe volje! Če bi se držal na vek, kdor ima krpo na čevlju, bi se cmeril ves vesoljni svet!«

»Kaj?« je zazijal Komar. »Kakšno krpo na čevlju?«

»Takšno pač, kakor jo nosim jaz! Na, poglej!«

Vzdignil sem nogo visoko, pomolil mu jo skoraj pod nos.

»Pa zakaj to?« je jeknil ves osupel. Nato me je premeril nezaupljivo: »Saj si že pijan!«

Tudi drugi so me pogledali zvedavo, z rahlim, pritajenim zaničevanjem. Ona je zardela ter se obrnila v stran.

Izpraznil sem kozarec in koj sem bil ves omamljen. Občutil sem, da se je bila zaplata prečudno razširila, da je segala vse do stropa ter me razgaljenega vzdigala s seboj, v zasmeh in zgledovanje ljudem. Zahotelo se mi je govoriti, opravičiti se, razložiti — in hkrati izbruhniti kar pljuskoma ves svoj srd in vso svojo bridkost.

»Kaj pa je to posebnega — krpa na čevlju? Kdo je še nikoli ni imel? Če jo ima gospod sodnik, na primer, poreko ljudje: Gospod sodnik ima krpo na čevlju, ker je šaljivec ... Ali poznate, gospoda, tisto kratkočasnico, ki nikakšna kratkočasnica ni, zato ne, ker se je bila resnično pripetila? Pred pustom so napravili maškarado lumpov, raztrgancev in postopačev. Najbolj resničnemu raztrgancu je bila namenjena nagrada. V cunje in cape so se bili našemili baroni. Priklatil pa se je mednje žganjar s ceste, ki je smrdel, kakor se spodobi. In dobil je nagrado. Ko so spoznali, da ni baron, temveč raztrganec, so ga pognali na cesto. Ali ni bila to grda krivica? ... Če bi vi, gospod sodnik ... ali vi, gospod župan ... če bi vi nosili grobo krpo na čevlju ...«

In tako. Več ne vem, kaj da se je tisto noč nadalje godilo.

Zjutraj me je nadučitelj poklical k sebi. Strog je bil njegov obraz. Opazil sem takoj, da gleda neprestano in naravnost na moj desni čižem. In tista zoprna, sladka štrena se je počasi vlekla iz njegovih ust.

»Saj ste bili dostojni ... zmerom dostojni doslej! Snoči pa ... kaj je treščilo v vas? Če vam je tako hudo zaradi čevljev ... jaz imam par še prav dobrih ...«

V razburkano glavo mi je planil sam živ ogenj.

»Komu je kaj mar moja zaplata?« sem vzkriknil. »Kdo poučuje — ali zaplata, ali jaz?«

»Zaplata, zaplata!« je pokimal nadučitelj ter se nasmehnil zategnjeno. Zamahnil je narahlo z roko, sedel za mizo in me ni več pogledal.

Kaj je treba te zgodbe, kaj še nadalje! Zaplata je lezla od čižma navzgor, zmerom višje, dokler ni dosegla duše same ...

Daj mi žganja! —

Spremljevalec

Greh je ležal težko na moji duši, težji od samega sivega neba, ki je zamolklo tiščalo na zemljo.

»Saj nisi nikogar ubil!« me je tolažil izkušnjavec.

Nikar!

Ogoljufano zaupanje, opljuvana ljubezen — kaj ni to uboj? Brezsrčen, zahrbten uboj, hladno premišljen, po tihotapsko storjen?

Stala je pred menoj z rosnimi očmi.

»Kedaj se vrneš?«

»Jutri ... ali vsaj pojutrišnjem!«

Vedel pa sem v tistem trenotku, ob tistem zadnjem Judeževem poljubu, da se ne vrnem več. Naskrivaj, strahopetno in mevžasto sem zavrgel njeno ljubezen, jo zavrgel brez usmiljenja, kakor da bi pljusknil kozarec vode v pesek. Vedel sem, da bo čakala, da bo ovenčala mojo izbo kakor za poročni dan. Cvetice bodo ovenele. Čez teden dni bo pisala, s tisto svojo ljubo šolsko, pokončno pisavo. Nobenega očitanja ne bo v pismu, nobene žal besede, še prošnja komaj. Le vprašala bo, če morda nisem zdrav, ali če mi je morda perila zmanjkalo. Čez teden dni pride drugo pismo, natanko prvemu enako; še potožila ne bo, da ji nisem odgovoril. Hkrati bo poslala sveženj perila in kravat, zraven pa še malo rozinovo potico, ki jo je bila spekla zame. Šele v tretjem pismu bo narahlo povedala, da se boji zame in bo vprašala, kod da hodim tako dolgo in če sem morda jezen nanjo. Tudi temu pismu ne bom odgovoril, jaz ne, ki imam načela ... Da bi vsaj vzkriknila, vsaj naglas zajokala! ... Za božič mi bo poslala smrekovo vejico z drevesca, na vejici bo pismo, ki ga ne bom odprl ... Kaj ni to zavraten, brezčasten umor?

»Čemu se trapiš? Tako počno tudi drugi!«

Nikar, izkušnjavec! Tvoja beseda le pomeni, da ni ena sama žival na svetu! —

Kako se preliva po vsej tej široki cesti luža v lužo, greh v greh! Še za eno samo stopinjo ni več belega kamna! —

Sedel sem za mizo, ves čemeren, ker so se motale misli kakor muhe v pajčevini, črne in nemogoče.

Okrenil sem se osoren.

»Čaja mi prinesi!«

Vedel sem, da nima ne čaja, ne ruma, ne cukra in da bi mi ga bila prinesla že zdavnaj, če bi bilo na svetu mogoče.

Šla je molče.

Stresal me je srd, tisti ogabni srd, ki išče, kako da bi se izbrizgnil v zlato posodo. Zalučil sem pero ob tla, begal po izbi, oči razpaljene, kletev v srcu in v ustih.

Prinesla je skodelico čaja; blago in opojno je zadišalo po vsej izbi, kakor po sami ljubezni, dobrote polni. Gledala me je naravnost s širokimi, svetlimi očmi in smehljala se je. Milost božja, da bi vsaj še enkrat videl ta smehljaj!

»Prinesla sem ti!«

»Kod pa si beračila? Sama izpij ... ne maram!«

Še je stala na pragu, še se je smehljala.

»Pojdi!«

Roka se je vzdignil sama, da bi udarila po skodelici in po tistem smehljajočem obrazu, udarila s trdo pestjo.

»Pojdi!«

Šla je brez solze in brez besede. —

Spomini se vijo kvišku, gosti in črni kakor Kajnov dar, legajo na zemljo težki in neblagoslovljeni, da vene trava. Kam drži Kajnova pot? Naj gre kamorkoli, svojemu grehu ne uide. —

Cesta je bila pusta in blatna, od nizkega neba je začelo rositi. Tupatam je zaštrlela v meglo visoka črna jagned, molče očitajoč spomin ob grobu.

Spreletela me je grenka bridkost.

»Saj ta njiva ni bila zato zoprna in obdelana, da bi jo do kraja prepregla osat in ljulika pod mrkim nebom; zorana je bila, da bi rasla na nji žlahtna pšenica pod božjim soncem!«

Zaslišal sem za seboj korake, v blatu cmokajoče. Došel me je mladi fant. Ves premočen je bil in oškropljen, tudi očitno truden, ker se je držal sključeno ter se pozibaval v bokih; toda oči so se mu smejale in iz rosnih lic je sijala verna mladost.

»Kam pa?« sem ga vprašal.

»Ne daleč! Samo še tri ure hoda je ... kvečjemu štiri!«

»Samo? Pa te nič ni strah?«

Zasmejal se je in začudil.

»Čemu bi me bilo strah? Saj je lepa pot; po blatu hodi človek kakor po žametu!«

»Premočen si do kože, dežnika nimaš, še suknje ne!«

»Počemu bi mi dežnik in suknja? Naj lije; saj vem, da sije sonce nad temi oblaki!«

Zgrabilo me je za srce, sam ne vem kaj.

»Ali študiraš v mestu?«

»Študiram.«

»Kako se ti godi?«

»Dobro. Kadar nimam kruha, pomislim, da ga je zadosti na svetu in da ga dosežem nazadnje tudi sam.«

»Tako trdno veruješ, da ga dosežeš?«

»Pa če ga ne! Trdno bom zmerom veroval, da ga dosežem ... in to je vseeno!«

»Blago ravnajo ljudje s teboj, da so ti dali tako vero!« 

»Nič ne ravnajo blago z menoj! Že so me zmerjali in tepli in v kot suvali! Pa kaj tisto! V kotu enega očesa je vendarle nekaj prijaznosti. Vsi ljudje so ljubeznivi in vseh je človek vesel, če jih po svoje pogleda!«

»Ali ti nikoli niso delali krivice?«

»Kaj je krivica?«

»Ali ti sam še nikogar nisi žalil ... tako žalil, da bi nosil greh s seboj, tisto malo kladevce poleg srca?«

Strmel je vame s sijajnimi očmi in ni razumel.

»Čemu da bi koga žalil? Kaj je greh?«

Takrat sem ga pogledal in sem ga spoznal. Njega bednega, samotnega, nikoli trudnega, nikoli omahujočega, zmerom vernega ...

Kam greš? Kam se ti mudi? Ne zapusti me, ti moja mladost! Pri meni ostani, dj mi zaupanja, ljubezni mi daj! —

Pogled iz škatlice

Novelist, nečimrnež, posuj si teme s pepelom!

Z zlagano bolestjo, ki ti je slast, brskaš po svojih spominih in spominčkih. Ob ženski, ki si jo goljufal, se razjokaš; ne zaradi nje, temveč zaradi svojega genljivega kesanja — Mladost. — »oj, kam si šla?« — zalivaš s solzami, da bi ne usahnila; bilo bi je škoda. V škatlici živiš in v škatlico gledaš. Udari ti žila za pestjo — »smrt, tovarišica bela, stojiš mi ob rami!« Sam in edini si v škatlici, toliko da ima ogledalo še prostora.

Odpahni pokrov, ozri se s strahopetnimi očmi!

Tam je vesoljnost, kakor jo moreš videti in objeti s tem očesom človeškim. buljiš, trepečeš od osuplosti in groze.

Narodi gredo svojo silno pot. tako mogočna je senca, ki gre pred njim, da zastira samo nebeško sonce. Že razločiš obraze, čuješ glasove. Kdo je bil izklesal te obraze? Ne Bog! Bledi so do ustnic, oči strmé in silijo iz jam, na voščenem čelu so krvave kaplje. Upognjeni so, pleča kipé, pesti se stiskajo v krču, prsa hropé, Odkod ta glas? Ne božji ni, ne človeški, živalski je. Ni v njem sovraštva, ne srda, še bridkosti ne — brezbesedno, iz globočine zemlje izruvano tuljenje po krvi. —

Zapri pokrov! Mir je v škatlici; toliko da ga narahlo razziblje prijetna bolečinica, drobno veseljče.

Jezero počiva pod vročim opoldanskim soncem, zablešči se komaj srebrna luskina. V drevoredu je senca, nepremična in tiha; široko vejevje se ne gane.

Ona hodi naglo, z drobnimi, lahkimi koraki, toliko da se dotika tal. Gleda naravnost prédse na peščeno pot, sklonjena je pod težo kostanjevih las.

»Nekoč sem mislila — takrat sem bila še mlada v svojih mislih —, da so umetniki boljši ljudje od drugih, da so najboljši na svetu. Vidi v dušo vsem, pozna jih od rojstva do smrti, sovraži in ljubi z njimi, joka se z njimi in smeje; znanje ga izčisti in poviša. In vse to ni res! Umetnik je v svojem nehanju nizkotnejši od najbolj zapitega konjskega hlapca. Spoznanje, kolikor ga je bil zadobil, ga je potrdilo in izmojstrilo v hinavščini. Lagati zna, zato ker vé, kedaj da je laž verjetna, koristna in lepa. Zna se pretvarjati, zato ker vé, kakšno lice da je najprijetnejše ob taki uri in ob takem vremenu. In trpljenje bližnjega mu je vsakdanji kruh ...«

»Ti sinjeoki otrok moj —«

»Trpljenje bližnjega mu je vsakdanji kruh, mu je fraza, ki ga napoji z vinom in ovenča z glorijo. Jaz sem ta sinjeoki otrok tvoj. Pa vendar veš, da si me še snoči goljufal ... in da bi me konjski hlapec poklical po imenu, kar ne s tako végasto in priskutno besedo.«

Stopil je korak naprej, naglo in trdo, s sključenim hrbtom. Gledala je nanj, obrvi strnjene, ustna stisnjena. Okrenil se je sunkoma, zamahnil je.

»Saj je vse res!«

»Vedela sem, da je vse res!«

»Res je! Sinoči sem te goljufal in te bom še! Praviš, da je umetnik nizkotnejši od najbolj zapitega konjskega hlapca. Seveda je! Kolikor več vode lije v vodnjak, toliko bolj je poln. Rajša bi me bila postavila poleg osata; ni prav nič nizkoten, raste na kamnu.«

»Najhujše je, da umetnik ne pozna usmiljenja, razen do sebe!«

Sladko mu je zakljuvalo v srcu.

»Če govori o usmiljenju ...« 

Pogledal jo je od blizu s svojimi rjavimi očmi, kalnimi od solz. Ustna so mu za hip vztrepetala.

»Saj ni to ... ni tako ...«

Beseda se mu je zatikala, glas mu je bil zamolkel in hripav.

»Ali če ukažeš, pa bodi tako! Nič takih besed, ki bi švrkale po licu in po srcu. Roko mi daj, saj si me časih rada imela ...«

Ozrl se je strahoma v njene roke.

Ona se je naslonila na kamenito steno, na tisto, ki stoji visoko kraj jezera in na kateri je podoba Matere božje. Skrila je k nji, razstrl ji mokre roke ter jo poljubil toplo in dolgo. —

Odpahni pokrov, novelist! Ozri se z očmi, kalnimi od nesramnih solz, zastrmi z ustnicami, razpokanimi od prešestnih poljubov!

Kdo je še tam, kaj je tam, kjer so stali nekoč narodi tega sveta? — Kaj se je zgodilo, ko si spal svoje nečimrno spanje, zaklenjen v škatlico? Prilezi, poglej, artist, ki ti je bilo zoprno življenje, zato ker nisi živel!

Ti nisi mogel živeti enega samega življenja, si objokoval rahel udarec, ki je bil utripljaju življenja podoben, si v nizkotni zavisti pljuval na resnično in lepo življenje drugih — glej tam, tisočkrat tisočero jih leži poteptanih! Velikih življenj, ki so s silnimi rokami segala do nebes; tihih življenj, ki so s šepetanjem svojega srca segala do Boga. Na tleh! Pod konjskimi kopiti! Pod železnimi kolesi! Tako gredo narodi svojo pot.

Še malo poglej, še malo pomisli! Ni treba še, artist, da bi se zaklenil v svojo škatlico!

Premisli: odkod je bilo, čemu je bilo? Če niso tvoje oči že čisto lene in kalne zaradi ogledala, premisli: kod in kam in kako zoper to vesoljno krivico, zoper to vesoljno smrt?

Kadar opraviš to premišljevanja, razbij ogledalo, zakleni škatlico enkrat za vselej, da ne segniješ v nji.

Če si preslab v teh časih strahote, moči in boja, se zakleni ter segnij; nič te ne bo škoda. —

Utrinek iz mladosti

Mladost v svoji daljni, tihi lepoti je podobna temnosinjemu nočnemu nebu, razpetemu iz večnosti v večnost, posutemu s svetlimi zvezdami tako nagosto, da jih oči ne razločijo, komaj slutijo, te oči, trudne od dneva in od sanj. Časih se utrne zvezda, loči se od družic, plane v sijajnem loku do obzorja, zablešči se žarko ter ugasne.

V svojem mrtvem smehljaju, v svojem bledem miru je mladost podobna pokopališču. Beli spomeniki stoje pod cipresami, molče, od mesečine obžarjeni. Časih se zasveti drobna lučka na grobu, tu, tam, kresnica v temnem grmu; zasveti se, trenotna sladka misel, vztrepeče v rahlem nočnem vetru ter ugasne. —

Ena drobna zvezda, ki se je utrnila z neba, ena skromna lučka, ki se je zasvetila na grobu, en begoten spomin, en sam ljub smehljaj iz preteklosti mi je v srcu drag, je dar božji, dobrotna kaplja zdravja in tolažbe. Kaj je mojemu bližnjemu? Kolikor meni. Reci prijatelju, reci tujcu besedo, pa če eno samo »dobro jutro«; beseda se je utrnila iz srca in je kanil v srce, tam je vžgala drugo, zasijala z njo v enem plamenu in neznanki sta si bili sestri. Začuješ zdaleč melodijo, v duši se ti zgane, kakor slast in bolest — kdaj si slišal, kje to melodijo? Iz davnine je smehljaje pogledalo sinje oko — čigavo je? Poslušaš zgodbo, ki ni tvoja; ni še izzvenela zadnja beseda, že ti šepeče srce tvojo zgodbo. —

To je bilo tisto življenje, ki je prepevalo s škrjanci in s soncem visoko pod nebom, se še ni dotikalo tal.

Pavla je imela kostanjeve lase, v bujen kite spletene; imela je velike, vesele, rjave oči; kamor se je ozrla, je koj vse zapelo od radosti in ljubezni in mladosti. Takrat ji je bilo petnajst let, mislim. Zmenila sva se bila, da se imava rada; in vse je bilo prav. Ljubezen je bila en kratek pozdrav, en topel pogled, en tih smehljaj.

Vroča mi je prihitela naproti, ko sem prišel pod večer, da bi jo čakal za vrtom.

»Pridi k meni nocoj! Čisto sama bova! Oče in mati pojdeta v krčmo tarokirat. In ostala bosta do polnoči, sta rekla. Prav čisto sama bova, sama vse do večera do polnoči!«

Ko so sijale zvezde, sem se napotil na to veselo vasovanje. Neznana vročina, sladka in težka, mi je ležala na licih, na duši.

V veži me je čakala, vsa bela, in me prijela za roko. Pozdravila se nisva z besedo, tudi pogledala se nisva, ne vem zakaj. Vedla me je skozi prvo izbo, ki je bila velika in temna. V drugi izbi je gorela svetilka na mizi.

zasmejala se je; takrat me je pogledala s čistimi očmi.

»Glej, kaj sem pripravila za ta najin večer!«

Steklenica črnega vina, poleg nje dvoje kelihov, na krožniku gnjat, v košari kruh.

»Pijva in jejva, sedaj, ko sva ...«

Zardela je in tudi jaz, mislim, da sem zardel. Spogledala sva se in zasmejala sva se oba.

»Sedaj, ko sva mož in žena!«

Sédla sva tako, da je bila miza med nama. In sva jedla in pila.

Jaz sem pravil resnobno, kakor sem mislil:

»Še dve leti imam do mature, samo še dve leti. Štiri leta na tehniki, samo štiri leta. Štiri leta, ena ura. En trenotek, ker se bova zmerom tako rada imela kakor sedaj. In nato ...«

Beseda se mi je ustavila; presladka in prevroča je bila v srcu.

Poznal sem vse tiste zvonke in visoke besede, ki jih je bila ustvarila ljubezen. Ali na jezik mi ni hotela nobena. Še sama beseda »ljubezen« ne. Rajši bi bil umrl, predno bi izpregovoril strašno in tujo besedo »ljubim te«. Nekaj drugega je bilo v meni, tem visokim in zvonkim besedam nič podobnega. Bila je čista mladost, brez pretvarjanja in hinavščine in košatih oblačil.

»Čakala bom nate. Saj bo zares en sam trenotek. In ti mi boš pisal.«

»Vsaki dan!«

»Tudi jaz ti bom pisala!«

Pomislila je, nato me je pogledala zvesto in rosno.

»Tako mi piši, kakor ...«

Tudi nji se je beseda ustavila.

Mislila je: »Kako govoré o ljubezni tisti daljni ljudje, ki zlagajo pesmi in poznajo take besede, da lijejo človeku v srcu kakor sladek ogenj!«

»Tako ti bom pisal!«

Obema nama je srce utripnilo, obmolknilo. Počasi in težko se je roka do roke spustila preko mize. Njena je bila gola do komolca, od zapestja zmerom bolj bela, tiha in samosvoja; v jamici pod komolcem se je svetila tenka sinja žila; prsti so bili plahi in nerodni; ko sem se jih dotaknil, sem občutil, da je tudi moja roka mrzla in potna.

Spogledala sva se; ta pogled je bil zastrt in žalosten; od suhih ustnic ni bilo besede. Vstala sva oba trudna, od neznanega čuda omamljena, sključena kakor pod bremenom. Roka se je roke oklepala, prsti so se ključili v prste, ustnice so se ustnicam bližale, suhe in opaljene.

Stala sva si nasproti, sklonjena preko mize, lice tik do lica; smehljaj ni bil več smehljaj, oči so gledale, videle niso.

Stala sva, lice do lice, roka v roki; oči so se nama širile od groze, ustna so bledela.

Iz veže so udarili koraki, glasovi.

»Oče in mati!« 

»Kam?

»Jezus!«

»Ugasni, ugasni! Pospravi pod mizo! Ugasni!«

Zgrabil sem za svetilko ter jo upihnil tako nerodno, da mi je plamen opalil véke. Skočil sem na okno, z okna na vrt. Ležal sem v koprivah in poslušal.

»Slabo mi je!« je rekel njen glas; spoznal sem ga, pa mi je bil čisto neznan. Nič me ni bilo sram, da sem zajokal naglas, ko sem šel, ne vem kam. —

Kje si, Pavla, ki sem te poljubil tolikrat na srce, na ustnice nikoli? Zvezda, ti samotna, tiha, kam si se utrnila? —

Opereta

Stala je pred ogledalom ter si z belimi prsti ravnala tiste nežne, ob sencih se vijoče, mehkemu puhu podobne kodre, ki jih je tako ljubil in tolikokrat poljubljal. Narahlo sklonjena je bila, s smehljajočimi, od radosti rosnimi očmi je gledala v ogledalo izpod zlatega loka obrvi, naravnost nanj, ki je stal tik za njeno ramo.

»Ali sem še kaj lepa?« je vprašala z vročim smehljajem, sama sebe in svoje mladosti vesela.

Ob takem vprašanju se je zganil, nekaj zoprnega mu je seglo v srce. Premeril jo je z nečistim pogledom.

»Preveč zame! Za koga pa se ližeš?«

Osupla se je okrenila, da bi mu videla od blizu v obraz. Ta obraz je bil mahoma ves trd in spačen.

»Kaj sem ti storila?«

Udaril je s peto ob tla, stopil naglo do duri in nazaj do zofe.

»Daj no že! Zdaj se ti kar nikamor ne mudi, prej pa ... Zares, še cmeri se, objokana pojdi v gledališče!«

Solze so bile v njenih očeh, ena se je že svetila na košati trepalnici.

»Kaj sem ti storila?«

Iz zoprnega občutka, ki ga je bil spreletel kakor mrzel drget, se je vzdignila nenadoma jata črnih netopirjev, nagnusnih misli.

»Dvanajst let je med nama, to se pravi, ena cela mladost. Saj ni čudno, da živi na drugi zvezdi, pod drugim soncem, da je otroška in vesela, da sem jaz pust in siten in star! ... Daj že, okomataj se! ... V opereto je zaljubljena, v to pačenje, v to zviranje in slinjenje; v tenorista je zaljubljena, v njegov milo cvileči glas, v babje zavijanje njegovih oči, v njegove umetelne kodre, v njegova nabadana, brcajoča bedra ... Daj že tisto šaro na glavo, če misliš! ... V ves svet je zaljubljena, vsemu svetu je hvaležna za svojo mladost in za pesmi, ki so v njenem srcu! ... Veš kaj, če se ti nikamor ne mudi, naberi še meni v kodre to grivo, da si bomo vsi trije enaki!«

Pogledala ga je začudena in žalostna.

»Kakšni trije?«

Zasmejal se je hudobno, da so se mu prikazali izpod brk rumeni zobje.

»Ti, tvoj tenorist in jaz!«

Sedla je k njemu na zofo.

»Če ti ni prav, pa ostaniva doma! Skuhala ti bom čaja ... da boš prijazen in da se boš smejal!«

Ko se ga je ovila krog vratu, jo je odpahnil ter se vzdignil sunkoma.

»Kakšna komedija! Ves božji teden dni mi ne daš miru s to priskutno opereto, zdaj pa to milobno cmerjenje ... in Bog vedi kaj še! Napravi se brž!«

Molče sta šla po stopnicah, molče sta stopila na ulico, prijela se pod pazduho; roka se je roke držala, rama se je tiščala rame, pa vendar je bil še tretji med njima, da nista mogla izpregovoriti besede, ne si pogledati odkritosrčno v obraz. V trepetu njene roke je začutil njeno pritajeno poihtevanje. Za hp mu je udaril v kri in dušo tolik srd, da bi bil zamahnil z vso silo, zalučil v prah to nežno, toplo belo stvarco, ki se ga je ihteč oklepala, tega otroka, ki je sanjal sanje, njemu tuje in sovražne.

Postal je ter jo zgrabil trdo za roko.

»Ali ne misliš nehati? Če ne misliš, povej, da pojdem jaz na to stran, ti na ono!«

»Saj ...« 

Glas se ji je zataknil, iz mraka se je zasvetil njen rosni pogled, usmiljenja proseč.

Potegnil jo je trdo s seboj.

»Tak pojdi ... ljudje se že izgledujejo!«

Ljudje se niso izgledovali. Hiteli so mimo, toliko da se je za hip ustavil pogled moškega na njenih belih licih. Topel jesenski večer je bil, tak večer, ko se požene poletje v zadnjem bujnem navalu ljubezni in razkošja, ko razgali ob slovesu vse poslednje lepote svoje, da srca omamljena trepečejo in se stezajo roke v objem.

V paleči, kričeči svetlobi gledališča se je od strani ozrl nanjo in je videl, da je lepša nego kdaj poprej. Pod trepalnico, na žareči belini lica, je bil sled posušene solze.

»Zanalašč je lepša!« ga je spreletelo. »Zanalašč razkazuje vsemu svetu svojo sijajno mladost!«

Tudi ona se je ozrla nanj, s plahimi očmi, željnimi usmiljenja, ljubezni in čiste radosti. Poskusila se je nasmehniti, ni si upala.

»Tja glej!« je pomignil z glavo proti odru. »Tja glej ... koj se bodo prikazala bedra!«

»Kolikšna gnusoba!« je pomislil sam. »Zato sem jo ranil, ker me ljubi. Prinesla mi je krožnik rdečih jagod, jaz pa sem pljunil nanje ... zanalašč!«

Zagrinjalo se je vzdignilo, razlegla se je vesela pesem, prešerno je zavrisnilo do stropa. Ona je narahlo zardela, oči so ji zamolklo vzplamenele, ustnice so se odprle v razkošen smehljaj. Mahoma se je zdrznila, smehljaj je ugasnil, pogled je begal plašen.

Nagnil se je bil k nji, šepnil ji na uho eno samo besedo, ki je ni razumela; toda vedela je, da je bila nagnusna in krivična beseda. In čutila je ob hladu, ki ji je bil dahnil na goli vrat, da so njegova lica bleda in mrzla.

»Pojdiva!« je prosila, ko se je spustilo zagrinjalo.

»Ne, ostaniva do kraja!« je ukazal. V njegovem srcu pa je ukazalo in reklo: »Trpi do kraja, muči se do kraja, zataji do kraja svojo ubogo mladost!« In ko je njegovo srce tako ukazalo in reko, se je vilo do bolečine.

Iz gledališča sta se napotila v krčmo. Pil je mnogo in hitro, ona se je komaj doteknila kozarca. Gledala je z zameglelimi očmi po izbi, nazadnje se je ustavil vlažni pogled na obrazu mladega fanta, črnega kodrolasca.

»Le dobro si ga oglej!« se je nasmehnil izpod omočenih brk.

Zgenila in zategnila je ustnice, odgovorila ni besede.

Noč je bila jasna in hladna, ko sta se vračala domov. Pogledal je proti nebu in obšlo ga je kakor domotožje.

»Take zvezde so tudi meni sijale!«

Tisti hip jo je z vso silo objel krog pasu, nagnil ji z levico glavo vznak, vsesal se v njene ustnice.

»Oj ... ti!«

Doma mu je skuhala čaja. Tako je bila utrujena, da se ji je tresla roka, ko je postavila skodelico na mizo.

Prijel jo je za roko.

»Sedi k meni ... sem na zofo sedi!«

»Utrujena sem!«

Pogledal jo je dolgo in pazljivo, da bi videl prav na dno, v zadnjo grenko skrivnost tistih objokanih oči. Nato je zgrabil skodelico, zalučil je polno proti ogledali, da je zažvenketalo steklo na tla ter se razškropil vroči čaj po mizi, po postelji, po zofi, po njegovih rokah in njeni bluzi. Vstal je trepetajoč in omahujoč ter se vrnil v krčmo.

Ona se je slekla in legla. Ko je zaspala ihteč, se je prikazal na razpaljenih ustnicah lep smehljaj, žarek iz samih nebes. Roke so se drgetaje zgenile, sram jih je bilo, da bi se razprostrle.

»Prišel si!«

Vesela pesem se je razlegla z odra, zavrisnila je prešerno do zvezd. Na odru je stal mladi, lepi fant, črni kodrolasec. Napotila se je k njemu brez strahu, on ji je vriskal naproti.

Krčma ob cesti

Zdaj, ko je to moje pusto podjesensko poletje nenadoma obžarilo novo spomladansko sonce, lete moje vesele misli nazaj in vidijo čudoma, da je bilo življenje lepo in hvaležnosti vredno, kakršno je bilo. Pisani metulji so spomini, nemirno frfotajoči, od sončne luči omamljeni; če so pomembni ali brezpomembni, lepi so in ljubeznivega pogleda vredni, kakor metulji. Sončna luč je legijon žarkov; in en sam žarek, en kostanjevem listu trepetajoč, je znamenje in podoba te vesoljen luči. En sam trenotek, ničeven, komaj še viden spominu, je znamenje in podoba večnosti, ki bi brez njega ne bila večnost. —

Ob cesti je stala krčma, ki je med študenti slovela po svoji gostoljubnosti. Kadar smo ob počitnicah romali peš v svoje kraje, smo se ustavili tam in prijazna, zgovorna krčmarica nas je bogato pogostila. Nikamor se nam ni mudilo, do noči se je razlegala pesem, so prešerno potrkavali kozarci. Mati krčmarica nas je verno poslušala, gledala nas zvesto z mežikajočimi, rosnimi očmi, vesela naše mladosti in svoje.

Ko smo se vzdignili, je največji in najstarejši med nami izvlekel mošnjiček, ga počasi in modro odpiral.

»Kaj boste! Kaj boste!« se je smejala krčmarica. »Saj vemo, kako da je!«

In po cesarski cesti se je v toplo noč razlegala pesem na čast dobroti in na slavo hvaležnosti.

Nekoč, v poznejših letih, ko me je bil svet že dokaj pohujšal, sem ob slovesu položil na mizo papirnat denar, da bi razkazal ošabnost, ki ne mara ne dobrote, ne hvaležnosti. Krčmarica je z naglo roko odrinila denar ter se zvonko zasmejala.

»Kar spravi, kar spravi! imam jih več ko ti!«

Krčmarica pa je imela hčerko, ki je bila kakor iz cukra. Vse je bilo iz cukra — drobno, gibko, zmerom nemirno telesce, hitri, mežikajoči, veseli pogled sinjih oči, pšenični lasje, iz zlatih nitk spleteni, rahli, nagli smeh, žvrgoleči glas besede, najbolj pa ustnice, tiste rdeče, sladke, zmerom smehljajoče, v sončni rosi okopane, tako dobrohotne, za ljubezen in radost ustvarjene, da je človek zardel v dno vseh svojih zamisli, če se je le ozrl nanje.

Takrat je bil Heine moj poet, ne še Prešeren. Tisti Heine, ki je ljubil ljubezen, ne ženske. Zaljubljen sem bil, da nikoli tako, zaljubljen v ljubezen. Pisal sem verze na čast — komu? Izbral sem si najlepše, najbolj zvonko ime, to ime sem opeval. To ime sem ljubil, ga šepetal vzdihovaje in pobožno, ga povzdigoval do zvezd, prižemal ga z vročo strastjo k sebi ter ga v obupu suval od sebe, prisegal mu zvestobo in vdanost v sijajnih besedah, zaradi njega sem klical samo smrt; in tudi ono me je ljubilo, je sladko in sramežljivo govorilo z menoj, me je objemalo in poljubovalo, mi je bilo zvesto in me je goljufalo, se je smejalo in jokalo, tako da sem slišal pojoči smeh, videl objokane oči. In vse to je bila resnica. Še za trenotek me ni spreletela misel, da lažem, da se igram z besedo, kakor otrok z žogo. Bolj živo in bolj resnično je bilo to življenje v rimah, kakor pa ono, ki me je trdo pahnilo, kadar sem se vzdramil.

Ženske me je bilo strah, sram me je bilo pred njo. nisem vedel, kam bi pogledal, beseda se mi je zatikala, zardeval sem in bolelo me je, da sem zardeval. V srce me je skelel neprijetni in nemirni občutek, da ženska ni prav nič podobna tistemu sladkemu imenu, ki sem ga bil ustvaril, temveč da je bitje zase, meni tuje in sovražno bitje. Kaj je ženska? Zamižal sem, zbičal sem misli drugam, nisem maral spoznanja.

Hčerki, tej lepi, cukreni, je bilo ime Francka.

Nekoč sem prišel sam v krčmo, truden od dolge poti, ves poten in prašen in hudo žejen. Naročil sem si vina. Prinesla ga je Francka in je sedla k meni. Smehljala se je, pomežikavala z veselimi, sinjimi očmi ter žvrgolela. Pogledal sem jo od strani. »Kaj to ni ženska?« Med vsemi najbolj je bila sestra imenu, ki sem ga ljubil. Vse — ta čisti, rahlo upognjeni vrat, te svetlosinje, od sonca omamljene oči, posebno še ta drobni, tenkozvonki glas in, ah, te rdeče, ljubezen žehteče ustnice, da bi človek zavriskal ob njih.

»Oj ljubica iz prejšnjih dni,
iz polpozabljenih, jasnih dni,
tako krasnà, tako sladkà
nocoj je mimo okna šla.«

Kaj ni bila ona? Čisto njo sem videl, ko so se verzi kar sami prikazali na belem papirju.

»Zakaj ste tako žalostni?« me je vprašala nenadoma.

Zardel sem in koj me je bilo sram, da sem zardel, nalašč pred njo.

»Nisem žalosten ... narobe!«

Ob besedi »narobe«, ki se je bila samovoljno spustila z jezika, sem zardel vdrugič. Nagnil sem kozarec ter ga duškoma izpraznil.

»Tako gledate, kakor da bi mislili kam daleč ... Ali je res, da delate pesmi?«

Zardel sem vtretjič. Mojih ubogih verzov in sladkega imena, ki sem ga ljubil, me je bilo sram.

»Ne delam jih ... to je za otroke!«

Pomežiknila je hitro.

»Še meni zložite pesem ... meni na čast!«

»Bom!« 

Zasmejala se je zvonko, biseri so kapali z neba na srebrna tla.

»No ... glejte!«

Pil sem naglo, vino me je omamilo; in omamilo me je silno poželenje, da bi koga na vso moč objel, da bi naglas zavriskal ... da bi vgriznil v samo nebeško sonce.

Nič ne vem, kako se je zgodilo, da sem se nagnil, da se je moja roka izgubila, se ponevedoma oklenila njenega pasu. Tudi ona se je sklonila k meni. Še hitrejši, drobnejši je bil njen žvrgoleči glas, še slajše in toplejše so se smehljale njene ustnice.

»Kaj pa bi radi? Kaj pa bi radi? En poljubček? Nate!«

Zapeklo, zabolelo me je v ustnice od neznane, nezaslišane slasti; kri mi je planila do srca, bušila z dvojno silo v lica. —

Kaj je bilo? Ničevost! Iz teh ničevih trenotkov je spleteno življenje, iz takih ničevih spominov se je porodila še vsakemu srcu misel tolažnica, da je življenje lepo in da mora biti zmerom lepše, vse do zadnjega! —