Črtice iz Savinskih planin
| Črtice iz Savinskih planin Fran Kocbek |
Spisal Fr. Kocbek
| |||||||||||||
1. Novi pot na Ojstrico.
urediZgradbo Kocbekove koče na Molički Planini je nastala potreba, poiskati nov pot na Ojstrico, kajti stari pot mimo Korošice ni posebno prijeten in lagoten.
Prilika za tako iskanje se mi je ponudila dne 18. julija 1894. l., ko sem spremljal okrajnega sodnika g. dr. V. Wagnerja in tovarnarja g. J. Knaura iz Šlezije po Robánovem Kote na Moličko Planino. Prišedši do „Sedelca˝, skleneva z g. Knaurom poiskati nov pot na Ojstrico.
Od navadnega pota na Korošico sva krenila pri „Sedelcu˝ proti severu do točke 1905 spec. karte. Dalje sva se pomikala severnozahodno naravnost proti grebenu Male Ojstrice, mimo „velikega okna˝ v Robánoc Kot, pod južne skale Velike Ojstrice. Od daleč sva opazila z daljnogledom tri večje zelenice, med katerimi sva razločevala ozko skalovino. Prišedši pod skalovje, sva se privezala na vrv ter, korakaje po poprej omenjeni skalovini, iskala zelenice in primerne stopinje. Tako plezanje po ozkih skalah in razpokah, sva zagledala kmalu drog ter prispela na vrh Ojstrice, kjer sva si po stari turistovski šegi čestitala na dobrem uspehu. Ker je bilo zelo megleno ter je pihal močan veter, zato je bilo iskanje pota težavno. Za vso hojo od „Sedelca˝ do vrha sva porabila samo 2 uri, dasi sva z iskanjem in posvetovanjem potratila mnogo časa. Žal, da ni bilo nič razgleda. Zato sva se vrnila po starem potu na Korošico.
Veliko hvale sem dolžen ljubeznivemu g. Knauru, ki je radovoljno šel iskat novega pota in me poučil , kako je ravnati z vrvjo. Bodi mu na tem mestu še izrečena prisrčna hvala.
2. Grlo.
urediOd Škarij v Logarjevo dolino so rabili turisti samo edini pot, ki vodi od Erjavčevega Vrha po gornji jami na Klemenšekovo planino. Mnogokrat si hoče hribolazec, prišedši z Ojstrice, še tisti dan ogledati slap pod Rinko. Večkrat sem torej nameraval poiskati krajši pot do Erjavčevega Vrha na Okrešelj.
Dne 22. septembra 1894. l. sva to namero izvršila z znanim vodnikom Miho Uršičem, ki je neustrašen in zares smel hribolazec. Od Erjavčevega Vrha sva šla zahodno, naravnost strmo nizdolu, 15 minut. Na desni strani opaziš pritlikovino in žlebove; tu je dobra voda. Po žlebu navzdol prideš na veliko teraso, kjer leže križem ogromne skale in gramoz. Tu vprek, 6 minut na levo, proti Planjavi najdeš le težko jako majhno pastirsko kočo, pravše majhen brlog. Držeč se proti steni, sva korakala po produ 10 min. nizdolu, potem plezala strmo na stene po pritlikovini. Vendar od zgoraj ni bilo možno nikamor priti.
Zato sva se vrnila zopet v široki žleb ter na zelo nevarnem kraju korakala povprečno proti Planinščici. Odtod sva se držala severne strani, 10 min. nizdolu, potem levo (južno) pod skale in nekoliko plezaje navzdol. Ta kraj se imenuje pravo „Grlo˝, ozek in strm prelaz med stenami. Dalje nizdolu prideš v 10 min. v dolino, med grmovjem pa v 15 min. do pota, ki vodi k slapu pod Rinko, kamor lahko dospeš v 20 min. Ta pot od Erjavčevega Vrha skozi Grlo bode ugoden onim hribolazcem, ki si hočejo pridobiti časa v ogledovanje slapa, korakajoč od Škarij doli. Zato ga bode „ Slov. plan. društvo˝ zaznamenovalo in nadelalo.
3. Najstarejši pot iz Luč v Solčavo.
urediEna najsrčnejših želj Solčanov je bila od nekdaj zgradba ceste iz Luč v Solčavo. Deželni odbor štajerski je dovršil to delo s pomočjo okrajnega zastopa Gornjegrajskega ter občine Lučke in Solčavske l. 1894. Poprej je samo pešpot vezal omenjena kraja, vodeč po mnoga mesta po skalovju, zlasti skozi znano Iglo. Živila in druge stvari so dovažali po slabem kolovozu, ki se je okoli dvajsetkrat prestavil z enega brega Savine na druzega ter vodil deloma po nje strugi. Umevno je torej, da je bila vožnja po večdnevnem deževju nemogoča, a tudi hoja po pešpotu je bila mnogokrat silno težavna, zlasti v starodavnih časih, predno je bil napravljen pot skozi Iglo. Zgodovinsko najstarejši in torej prvi pot je peljal nedvojbeno „čez brege", t. j. iz Luč po desnem bregu Savine do kmeta Belšaka. Od Pečovnika do „kozje brvi" pred Iglo se je do novejšega časa dobro poznal, a hod „čez brege in skozi luknjo" je le malokdo pogodil prav, ker so ta pot rabili le v največji sili. Dne 26. septembra l. 1893., ko sem spremljal g. prof. dra. I. Frischaufa, sem bil zaprt v Solčavi, ker je po silnem deževju nastala po vodenj, da nikakor ni bilo varno potovati po pešpotu v Luče. Sklenil sem torej, vzpodbujen po g. dru. Frischaufu, poiskati nekdanji pot za silo in ga zaznamenovati. Pri Belšaku sem po dolgem prigovarjanju dobil za kažipota nekega starega pastirja. Spremljal me je skozi „luknjo" in dalje „čez brege", koder sva v deževnem vremenu iskala sled nekdanjega pota, tu in tam trebeč s sekiro goščavo, ter srečno dospela do „kozje brvi". Leta 1894. je dala Savinska podružnica „Slov. plan. društva" ta pot nakopati, iztrebiti, popraviti in zaznamenovati. Dne 29. junija l. l. si ga je ogledal g. dr. Frischauf in ga pozneje tudi popisal v „Grazer Volksblatt-u (Nothweg Leutsch-Sulzbach). Pri „kozji brvi" stopimo na desni breg Savine. Tod greš desno črez peč navzdol in ob Savini ravno naprej po gozdu in grmičevju 10 minut. Ob levem robu „Žlamporove riže" dospeš v 5 minutah strmo navkreber na „Borov hrib", odkoder je krasen pogled na Iglo. Po pobočju, ki je obraslo z bukvami, smrekami in bori, prideš v 1 minuti na drugi rob, potem 2 min. nizdolu pod visečo skalo, zopet navkreber po gosti travi in pritlikovini v 5 min. do „Kupove riže", kjer se stikajo trije jarki. Po pobočju še 5 min. do skalnatega „Kupovega roba", nekoliko nizdolu in navkreber na rob „Macesnovec", potem na „plaz" in v 10 min. dospeš na drug skalnat rob, odkoder je zopet krasen pogled na Iglo in na novo cesto. Nekoliko nizdolu, po gošči navzgor prideš v 5 min, do „skalnatih vrat", katera tvori na desni strani silen skalnat rogelj. Po nizdolu vodeči debri med dvema skalinama greš 5 min., in pred teboj zeva
4. Rjavčeva jama,
uredikatero ljudstvo imenuje le „luknjo". Vhod od te strani je široko odprt. Velika skalnata vrata so 6 m visoka in 7 m široka; predi je zelenica, odkoder krasno vidiš raztrgane skaline na južnozahodni strani Raduhe. Na levi strani je v skali navpična luknja, gladka, kakor bi bila izdolbena, ter vodi do odprtine, ki je podobna oknu. V jami greš južnozahodno kakih 35 korakov, potem pravokotno na desno 40 korakov do izhoda. Notranja visokost je 4.5 m. Proti izhodu se jama vedno bolj znižuje, in naposled se moraš pripogniti, ker je samo 1 m visoka. Jama je precej svetla, stene mokre, kapniki neznatni. Od srede drži proti jugu prodišče poševno nizdolu, kakih 70 m na dolgo in 10—15 m na široko; in 12— 15 m je visoka votlina. Spodaj se cepi na tri strani: ena stran je nehodna. To jamo je preiskal stud. phil g. VI. Herle. Za izhodom najdeš na levi strani (gredoč iz jame) skalno pločo z vdolbenim napisom: 16 I. H. S. I. R. 62. — Ta napis je dal napraviti gotovo eden Lučkih župnikov, ki imajo tod svoje posestvo. Orožnova knjiga „Dekanat Oberburg" omenja, da je bil v Lučah od leta 1660,— 1668. vikar Jakob Rjavec. Po tem se napis lahko tolmači tako: 1662 letnica, I. H. S, znano znamenje in I. R. začetni črki imena vikarja Jakoba Erjavca, ki je dal napraviti napis. Ker se je jama imenovala samo „luknja", jo je krstilo Slov. plan. društvo „Rjavčevo jamo". Izhod je v navpični steni, ki se vzdiguje zelo visoko. Pot vodi dalje po gozdu 10 min. v „Kačjekovo rižo" in tod na novo cesto, po kateri prideš v ¼ ure do Belšaka. Ta pot sedaj sicer nima več praktične vrednosti, vender uživa potnik krasne prirodne prizore, da se ne zmeni za malo truda s hojo. Najstarejšemu potu pa ohranimo spomin!
5. Jančeva prižnica.
urediEden najlepših pogledov v Logarjevo dolino in na celo skupino Savinskih planin imaš od Šentlenarškega sedla nad Sv. Duhom, kjer je prehod proti Šent Lenartu in v Železno Kapljo. Ta točka je na spec. karti zaznamenovana s 1437 metri visokosti. Iz Solčave potuješ tja zahodno po cesti 15 minut, potem črez brv na levi breg Savine in v 5 minutah zagledaš na desni strani križ in napis. Tod kreneš na desno črez jarek in navkreber po precej strmem potu, ki se vije po pobočju, obraslem z grmovjem in gozdnim drevjem, ter dospeš v 1 ½ ure do prijazne cerkvice sv. Duha, odkoder se odpira že prav lep razgled v Logarjevo dolino, na Savinske planine, na Olševo in Raduho. Pri cerkovniku je spominska knjiga „Slov. plan. društva". Po gozdu dospeš, držeč se vedno bolj na levo, v ¾ ure do Šentlenarškega sedla. Ob plotu na levo prideš v 1 minuti do dveh klopi in mize, katere je dala napraviti Savinska podružnica I. 1894. Ta kraj je krstil g. prof. dr. J. Frischauf „Jančevo prižnico" v čast prezaslužnemu rajnemu župniku Jancu, ki je mnogo let služboval v Solčavi in zelo podpiral turistiko. Odtod gledaš naravnost v Logarjevo dolino, ki se razteza proti jugu ter jo obkoljujejo Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana. Turška Gora, Mrzla Gora. Zadaj vidiš Rinko, Skuto in Grintovec, na levo od Ojstrice Veliki Vrh in njegove sosede na vzhodni strani Robanovega Kota, na desno pa zreš v Matkov Kot (Jezeriathal) notri do Škafa pod Mrzlo Goro ter zahodne obrobke proti Pavličevi Steni in Pavličevemu sedlu, koder drži tudi meja od Rinke sem med štajersko in koroško deželo. Neizbrisen in trajen je vtisek, kateri se vtisne v spomin vsakemu turistu o Savinskih planinah z Jančevo prižnice, ter obilo plačilo za mali trud. Panoramo tega razgleda najdeš v 3. delu knjige „Die Erschliessung der Ostalpen", katero je Izdal „D. u. Ö. A. V." — Iz Železne Kaplje se pride sem po zelo romantičnem potu v 3 urah, navzdol v Kapljo pa v 1 ½ - 2 urah.
Še nekaj zgodovinskega. V bližini Jančeve prižnice se je vršil med fanti in žandarmi jako usoden pretep, vzpričo katerega je prišla Solčava v obsedni stan ter pretrpela mnogo gorja. Ves dogodek je popisal župnik Jane v Frischaufovi knjigi: „Die Sanntlialer Alpen."
V gorah krog Solčave, Kaplje, Orne in Luč so pohajali tačas pri kmetih in drvarjih razni ljudje brez izkaznice in vojaški beguni. Žandermerija, katero so bili takrat šele ustanovili, je imela poloviti te ljudi. Sredi meseca decembra 1851, I. so prišli trije žandarmi s Koroškega črez Šentjakobsko planino na Štajersko ter so pri prvem kmetu pod to planino pograbili hlapca, ki ni imel popotnega lista in je ravno sedel sredi družine pri kosilu. Peljali so ga v gostilnico Smotnikovo v Solčavo. Ker so se tu predolgo krepčali, so odšli prav pozno nazaj proti Sv. Duhu ter ondi pri kmetu Rogarjn prijeli še dva starejša človeka. Neprevidni orožniki so z ujetniki tu prenočili. O tem se je naglo raznesla govorica po bližnjih kmetijah in med drvarji. Zbralo se je brž še tisto noč 25 fantov; bilo je šest Solčavanov. drugi pa so bili s Kranjske in Koroške. Na Šentlenarškem sedlu na koroški zemlji so pričakovali vračajoče se žandarme. Proti štirim se jim približajo z ujetniki, katere so hoteli osvoboditi. Nastane strašen boj. Žandarmi streljajo in sekajo s sabljami, fantje pa se branijo z raznim orodjem. Med bojem v temni noči pobegnejo ujetniki nazaj v Solčavo, fantje pa se potem razkrope na vse strani. Izmed njih je bil samo eden ranjen na roki, žandarmi pa so hudo poškodovani obležali na bojišču.
Žalostna vosi o boju se jo raznesla hitro na vse strani in tudi v Kapljo, do koder so poslali po ranjence in jih prenesli domov. Nekaj dni po tem zločinu je prikorakalo več kompanij vojakov (Wimpffenovct in graničari iz Broda) ter žandarmov s Koroške in Kranjske. Po debelem snegu in v hudem mrazu so lezli črez planine v Solčavo, katero so popolnoma vojaško zasedli, da bi poiskali zločince. Dne 20. decembra 1851. I. se je za Solčavo in nje razrastke razglasilo obsedno stanje. Neki star žandarm, ki je malo poprej postal poročnik, je sestavil in razglasil obsedno naznanilo z vsemi formalnostmi. V tem času je bito vse vojaštvo in žandarmerija pod njegovim poveljem. Proklamacijo o obsednem stanju je poslovenil nato župnik Jane sredi vasi vpričo vojakov in žandarmov okrog stoječemu ljudstvu. Obsedanje je trajalo samo 10 dni. Dne 31. decembra se je po ukazu glavnega poveljstva v Gradcu odpravilo; zato je žandarmerija z vojaštvom odšla še isti dan črez planine na Koroško.
Obseda je prizadela prebivalstvu mnogo zla in stroškov, vojakom pa zaradi hudega zimskega mraza in zaradi pomanjkanja primernih stanovanj, ker so kmetije zelo oddaljeno druga od druge, mnogo neprilik in trpljenja. Postopalo se je zelo strogo, skoraj kruto. Vse moške, med njimi sivolase starčke, četudi so bili po več ur od omenjenega bojišča daleč doma in niso ničesar vedeli o boju, so zaprli in stlačili vse v eno sobo. De skrivoma so jim dajali kruha in jedil skozi okna, dasi je bilo to nevarno. Tem večinoma jako poštenim ljudem so sklenili roke na hrbtu, jih privezali drug na druzega in jih peljali v hudem mrazu po ozkem gazu po debelem snegu črez visoke planine v Kapljo, da bi žandarmi pred kazenskim sodnikom spoznali zločince. Le najtrdosrčnejši človek se ni razjokal, gledajoč te nedolžno preganjane ljudi.
Navzlic največji strogosti niso dobili nobenega zločinca. Šele meseca junija 1852. 1. je prišel oni fant, ki je bil na roki ranjen, pred kazenskega sodnika v Kapljo in je izdal svoje sozločince. Doma je bil iz Luč. Izmed dotičnih fantov je potem vojaške begunce kaznovalo vojaško sodišče, druge pa civilno na več let v razne jetnišnice. Pomrli so v kratke, ker jim je v ječi nedostajalo svežega gorskega zraka, katerega so bili navajeni.
Ta dogodek so nekateri pretiravali po raznih listih. Tako ga je neki dr. Fr. Hoffmann v Gartenlaubi 1865. l. opisal pod naslovom „Deutschlands grössete Räuberburg " ter se s tem sam najbolj osmešil, kajti človek je s svojim imetjem malokje toliko varen kakor ravno v Solčavi.