Čudeži se še vedno gode

Čudeži se še vedno godé Jožef Levičnik

Viri:	Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. zvezek), 1861: SV 3 dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Minulo je leto, kar je bilo brati v nekem časniku naslednja dogodba: „V bolnišnici usmiljenih sestrá na D.... se znajde 20letna deklica, ki je bila pred 5 letmi hroma na obéh nogah, v taisto prinesena. Ves zdravniški trud, ozdraviti jo, je bil zastonj in tako so zdravniki opustili, ukvarjati se dalje ž njo. Deklica je bila posebno pobožna in tudi toliko učena, da je zamogla podučevati mlade bolnice, ki so bile v ozdravljenje sem poslane, pa že nekoliko okrevale. Z velikim veseljem je spolnovala bolnica svojo nalogo kol učenica, in reči se sme, da ni bil njen trud brez dobrega uspeha. Se vé, da je, vsa hroma, poduk svoj delila v postelji, iz katere se celih 5 let ni mogla ganiti. Pred nekaj dnevi zapazijo usmiljenke z začudenjem, da je njih bolnica ustala ter veselo okrog hodi. Se vé, da so jo prašat hitele, kako da je naenkrat popolnoma zdrava? In ona jim odgovori: „Sklenila sem bila, na odločen dan Boga prav goreče za zdravje prositi in priporočevati se ob enem času svetnikom za njih predprošnjo. Storila sem po sklepu in urno sem čutila, da se mi boljša. Poskusila sem ustali, hoditi, in s serčno radostjo čutim, da so vsi moji udje zdravi in krepki postali.““