Čudežna lanena bilka
| ← Čarobna piščalka in meč | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Čudežna lanena bilka Tone Ljubič |
Papež Gregor → |
| |||||||||||||||
Čudežna lanena bilka
Nekoč pozimi sta oče in sin vozila gnoj* Sneg je na debelo pokrival polje in meglica je legala, zato sta zgrešila in na-vozila gnoj na sosedovo njivo. Ko je skopnelo, sta šla gnoj raztrosit. Tedaj sta šele opazila, da je gnoj na drugi njivi. Nič zato, zavihala sta rokave, pljunila v dlani in poprijela vsak za en konec njive ter pretresla gnoj na domačo njivo. Potem sta vsejala lan. V treh dneh je lan toliko zrastel, da je njegova bil segala do svetih nebes. Fant, ne bodi len, je plezal po bili v nebesa.
Ni trajalo ravno predolgo, da je potrkal na nebeška vrata. Sveti Peter je odprl in pogledal, kdo je prišel. Spoznal ga je in zaloputnil vrata, rekoč:
»He, ti si pa tisti Gene, ki je v nedeljo v cerkvi osle kazal. Zate ni prostora v nebesih.«
Fant je obstal in se potuhnil. Svetemu Petru se je čudno zdelo, da je kar utihnil, saj je do tedaj še vsakdo toliko jadi-koval, če ni smel v nebesa. Na pol je odprl vrata in pomolel glavo ven, da bi pogledal, kaj je s fantom. Takrat pa je Cene zagrabil za Petrovo sivo brado, sveti Peter je hotel zmakniti, zato se je obrnil na noter, toda Cene ni izpustil in je tako prišel v nebesa.
Hudo se je razjezil sveti Peter, a Cene se je bil že pomešal med ostale nebeščane in ga ni bilo več moč prijeti.
Samo do pusta je trajalo, pa se je fantu v nebesih zdolgočasilo, posebno še po štuli, ki je nebeški kuharji niso znali pripraviti. Vedno silneje so se mu cedile sline, ko se je spominjal, kako dobro štulo je napravila vsako leto mati. Na sam pust¬ni torek ga ni več zdržalo in je sklenil,
da se vrne na zemljo. Hotel je splezati nazaj po laneni bili. Toda, glej smolo, tačas so lan že popukali in fant ni mogel splezati iz nebes.
No, hitro si je pomagal. Stopil je do svetega Petra, ki je delal pšeno. Prosil ga je prosenih mekin, iz katerih si je ročno spletel vrv. Privezal jo je na kljuko nebeških vrat in se po njej spustil proti zemlji. Prekratka je bila, pa je na zgornjem koncu odrezal in spodaj privezal. Tako je odrezoval in pri¬vezoval sedemkrat, pa še ni prišel do tal. Zadnjič je zmanjkal le kratek konec, zato se mu ni zdelo še enkrat rezati in vezati in se je kar spustil. Priletel je na tla s tako silo, da se je do vratu pogreznil. Skočil je hitro domov po kopuljico in se od-kopal. Vesel se je potem vrnil k staršem.
Oče in mati sta bila Cenetovega povratka tako vesela, da sta se prav od srca najokala. Mati je potočila tri debele solze, debele, da so v njih utonili vsi trije.