Čudežna piščalka
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Neki starec je imel koze. Najel je pastirčka. Ta je imel piščalko. In še kakšno! Kadar je zapiskal, je začelo vse živo skakati, da se je skoraj razpočilo.
Zjutraj mu je dal starec v torbo kruha, ga poslal s kozami in mu dejal:
»Ne piskaj preveč, raje pasi koze!«
Zvečer se je deček vrnil. Prignal je koze. Naproti mu je prišel starec in se jezil:
»Kod hodiš, kaj počneš? Zakaj ne paseš koz? Poglej, kakšne so! Žive bodo od lakote poginile!«
»Saj jih pasem, očka, saj jih pasem. Vsaka lahko brsti.«
Danes tako, jutri spet tako, kot bi hotel koze po¬miriti.
Nekega jutra starček vstane in odide za pastirčkom. Skrije se v grmovje, za sipek.
Deček prižene koze z gozd in jim naseka brstja. Koze začno jesti: hrp, hrp, hrp.
Pastirček pa je sedel na štor, izvlekel piščalko in si zaigral. Koze so popustile brstje in začele skakati. Začel je poskakovati tudi starček v šipku: hop, hop, hop. Vso obleko sije raztrgal. Začel je vpiti:
»Nehaj, sinko! Ves sem se raztrgal v tem šipku!«
»Jaz bi že, očka, ampak piščalka noče.«
In starček je skakal dalje.
Doma ga je čakala starka pa si je dejala:
»Grem gledat, kaj je z dedkom.«
Odšla je na pašo. Pride in vidi: pastirček piska, koze skačejo in dedek se premetava na vse pretege po šipku.
»Sinko! Dedek! Kaj pa počneta!«
Toda komaj to izreče, zapiska piščalka močneje in še babica zapleše: hop, hop, hop!
Dedek in babica sta imela sina in snaho. Tudi vnuke sta imela.
Sin je čakal, da se vrneta dedek in babica, ko pa ju ni dočakal, je dejal ženi:
»Čakaj no, žena, grem gledat, kaj je z očetom in materjo!«
Odide na pašo. Gleda od daleč: pastirček piska, koze skačejo, dedek in babica pa se premetavata na vso moč.
»Kaj pa počnete, ljudje božji!« je zavpil, toda pi¬ščalka je zapiskala še močneje in še sin je zaplesal z dru¬gimi: hop, hop, hop!
Snaha je čakala, čakala doma pri otrocih, potem pa dejala:
»Čudna reč! Kaj neki počno ti ljudje. Kam so se deli, da jih ni? Poiskati jih bo treba!« Pa je šla.
»Kaj pa je to, ljudje?« je zavpila, toda pastirček je zapiskal še močneje in še ona je zaplesala z drugimi: hop, hop, hop!
Vnuki so pazili, pazili na hišo, a ko so videli, da se nihče ne vrne, so tekli gledat, kaj se godi na paši.
Pritekli so in ko so videli ples, so že od daleč zavpili:
»Zaplešimo, zaplešimo! Daj, pastirček!«
In zaplesali so z drugimi: hop, hop, hop! Ves dan je pastirček piskal. Ves dan so skakale koze in dedkovi domači. Začelo se je mračiti. Pastirček je s piščalko odšel naprej, drugi pa so skakaje šli za njim: koze, dedek, babica, sin, snaha, vnuki, majhni in veliki. Vsa vas je plesala. Nihče ni mogel ustaviti plesa. Plesali so vso noč in še drugi dan. Kdo ve, morda še danes plešejo.
Bolgarska pravljica