Čudežni križ
| Čudežni križ, dolnjefrankovska pripovedka |
| |||||||||||||
V prijazni Ašafski dolini, kake pol ure od Ašafskega gradu, stoji precej strm, z gozdom porastel grič, ki nosi nekaj razpadlega zidovja. To je vse, kar je preostalo od porušene graščine »Okroglo«, domovja bogatih plemičev istega imena — in vendar so ti polrazpadli ostanki častni svedoki najnežnejše zaročenske ljubavi.
V začetku 13. veka je bival na Okroglem vitez, ki je imel sicer več sinov, a le eno hčer. Bila je rano umrli materi podobna in že zato očetova ljubljenka; s svojo milosrčnostjo in ljubeznivostjo si je pridobila i srca svojih bratov, in blagoslov in ljubezen vseh ubožcev v okolici.
Vid Perjanec, mlad pošten vitez iz soseske, je bil z grajsko gospico zaročen. Združil naj bi ju i cerkveni blagoslov, kakor hitro bi bila skončana vojna, koje se je moral vitez vsled vojne dolžnosti udeležiti.
Naposled se je i to zgodilo; zmagoslavno in radostnega srca se je vrnil Vid s svojimi hlapci na dom; kako tudi ne — saj se je imel njegov srečen povrat skupno z veselo svatbo obhajati. — Kako radostno je frfrala zastava v jutranjem vetru, kako jasno so zvenele trobente po dobravi, kako lahno dirjali vranci proti domu! Kmalu je dospel Vid do Okroglega. Že je začul pozdrav, ki mu ga je pošiljal rog stolpnega čuvaja — in visoko v linah se je pokazala ljubka podoba njegove neveste, ki je mahljala z belim robcem ženinu ljubezni pozdrav.
Tedaj so vzkipeli srce in čuti mladenki nasproti in mladi vitez je zabil, da treba iskremu vrancu tesne uzde na strmem potu; konj se spotakne in Vid strmoglavi na tla, ter v svoji težki viteški opravi tako nesrečno zadene ob skalo, da na mestu mrtev obleži.
Skoz grajska vrata, ki so bila v slovesen sprejem ženina vsa s svežim zelenjem okičena, so ponesli žalujoči hlapci na suličnih drogih mrtveca.
Grajska gospica, dasi neizmerne boli potrta, je prenašala svojo usodo verno in vdano. Na skalovju, ki je pilo kri njenega ženina, je dala postaviti križ s podobo onega, ki je za grehe sveta prostovoljno umrl najgrenkejše smrti.
Ako jo je zmogla njena bolečina, je obiskala križ in prosila ondi v vroči molitvi vsemogočnega za pokoj duši umrlega — in pokoj svojemu srcu. Odrekla se je svetu in vstopila v red cistercijank v Logu, kateri samostan so plemiči z Okroglega malo prej, l. 1218., ustanovili.
A z deklico je izginila nakrat vsa radost iz gradu; saj je hranil ta le žale spomine. Zato so ga plemiči ostavili in si sezidali nad Menom nov dvorec, ki se je zval spočetka tudi Okroglo, a je kasneje izpremenil svoje ime. Staro Okroglo pa je polagoma razpadlo.
Preprosto ljudstvo imelo je z usodo grajske gospice najgloblje sočutje. Spoštljivo so se ji ogibali ljudje, ko je pohajala h križu in upogibali iz dalje ž njo vred svoja kolena in skupno dvigala se je njihova molitev k nebu. Saj so bili svedoki, kako čudovito okrepljena se je povračala domov — in ko se je zaprla kasneje v samostan, postal je križ zavetje mnogim trpinom. In tako jih je mnogo našlo in jih nahaja še dandanes tolažbe v duševnih in telesnih bolih po molitvi pred onim križem, ki je prejel vsled tega ime »Čudežni križ«. Napis na njem, ki ga je pa čas že skoro do cela zbrisal, glasi se:
»Na tem mestu našel je smrt plemenit mož, Vid Perjanec. Bog bodi milostljiv njegovi duši! 1221.«