Čuden obisk
← Kraljica Lenčica | Čuden obisk Sloni v spačku Neža Maurer |
Čas je zletet → |
|
Odprla sem okno –
in vstopil je.
Ni pozdravil,
ni si obul copat.
Zaletel se je mimo mene
prav do sobnih vrat,
mi prebrskal papirje,
pobožal rože v vazi,
obrisal slikam okvirje
in sedel na stol:
»Kaj me grdo gledaš?
Ničesar nisem razbil.
Res nimam svečane obleke –
že od nekdaj sem najlepši gol.
Prisedi, da pokramljava.
Mogoče bi rajši,
da v gozd odvihrava?«
Šepetal mi je,
mi pihal na dušo
in mršil lase …
Nisem se mogla jeziti.
Rada imam veter –
kar je res, je res –
čeprav me vsakič skuštra,
zmede, pusti samo –
pa odvihra v krošnje dreves.