Čudna ljubica
| Jari junaki Čudna ljubica Rado Murnik |
| |||||||||||
Zaljubijeni Juri, naš trgovski pomočnik, je stal
meglenega decembrskega jutra z uklonjeno
glavo pri prodajalni mizi ob oknu in si grizel
nohtove desne roke. V levici pa je držal rdečkasto
pisemce, ki ga je bil prejel davi.
Mrzla štacuna je bila prazna kupcev, dasi je bil dan pred svetim Mildavžem. Gospod Kolarič je sedel v svoji zakurjeni pisarnici. Živko je sekal spodolgasto sekirico sladkor, jaz pa sem razsekane kose tehtal in zavijal v zavitke po dvajset, po deset in po pet krajcarjev.
Obtem sem se veselil vnaprej drevišnje zabave. Okrajni sodnik je bil naprosil gospoda Kolariča, naj mu preskrbi za njegove otroke nekaj Miklavževega spremstva. Naš gospodar je zatorej imenoval Jurija za doktorja Fausta, Miho Muho, Živka in mene pa za parklje.
Ko sva dovršila večji del svoje naloge, sva začela delati nekoliko počasneje. Juri je bržkone mislil, da se nič ne meniva zanj; midva sva ga pa opazovala kaj natanko. Kazal nama je svoj nekoliko upognjeni hrbet. Vendar sva videla, kako se mu tresejo roke od razburjenosti. In ko se je okrenil enkrat nehotoma, sva zapazila, da je bled kakor smrt. Le ušesi sta mu žareli v čudovitem žaru.
Živko me je sunil s komolcem v notes, ki sem ga nosil za take napade pripravljenega nad rebri, in mi zašepetal: "Fani ... Fani ga je!"
Tedaj je prišla stara žena naravnost k Juriju.
Hlastno je zgenil pismo. Ker se mu je mudilo, ni utegnil vtekniti list v zavoj , ampak je potisnil oboje kar drugo ob drugem v notranji žep suknje, tja nad ljubeče srce. Ob tem je zgrešilo pismo svoje zavetje, podrsnilo mimo žepa in padlo na tla. Pomočnik ni opazil tega, pač pa Živko, ki je kmalu imej rdečkasti papir v svojih rokah. Nato sva pospravila sladkorne zavitke in jo popihala malo vunkaj na stopnice. Tam sva brala tole novico:
"Častiti gospod Juri! Prosim! Ne zamerite mi; v naglici Vam pišem.
Ker Vam pišem par vrstic s kratkimi besedami.
Kakor vidite že precej iz tega, mora najina ljubezen žalostno mrkniti. Ter sem prisiljena, naznaniti Vam ta mrk enkrat za vselej in vekomaj.
Vaša huda ljubezen mi čisto nič ne imponira.
Zakaj? Zato, ker nimate tistega Denarja, kakor ste mi klobasali, da bo Vaša bogata tetka kmalu umrla in vse samo Vam zapustila, ker Ima raka v želodcu. O ga ima! ima, kadar si ga skuha in sne, potlej ga seveda ima raka v želodcu, pa naj ga ima, naj! Zakaj ga pa ne bi imela, če ima denar. Iz tega raka se vidi, da ima ona zdrav želodec in jaz ji tudi želim, da bo le jaz zmerom tako zdravega nosila, pa da bi bila židane volje, ampak Vi ste mene grdo za nos vlekli na led! In moji ljubi starši so mi pisali par besedi, če se mislim mediti kakor trda hruška in če mislim učakati sramotno čast stare device, ko so vendar moje sestre in prijateljice že vse pomožene, ali kaj da mislim in kako da to mislim, če sploh kaj mislim kadar ni nič dela in šivam. Ali Vam nisem zmerom trobila da se ne moreva ženiti brez Denarja kakor kebri in muhe, ki so zastonj na svetu?
Pa sem tudi že preskrbljena z drugim ženinom, ki bo imel polno mošnje in so mi ga celo mati sami priporočili in ata so mi pa tudi svetovali, da naj ga le.
Ter vas prijazno prosim, da me že danes pozabite in prej ko mogoče pozabite vse, kar je bilo da moj ženin ne bo siten. Tako, zdaj sem Vam odpovedala večno zvestobo do hladnega groba, adijo, ter Vam želim: z Bogom za zmeraj!!!
Fani
Beseda "imponira" je bila dvakrat debelo
podčrtana. Fani se je rada bahala s to tujko.
Pobrala jo je od sodnega pristava, ki jo je imel
vedno naprodaj.
"Fani, ta pa zna!" se je smejal Živko in vteknil pismo za rokav. Pravtako hitro, kakor sva prišla, sva se tudi vrnila v prodajalnico.
Juri je še vedno stal na prejšnjem mestu in razkazoval izbirčni kmetici rute.
"No, kaj pa vidva!" je godrnjal. "Sta spet postopala zunaj?"
"Sekirico sva nesla kuharici," je naju opravičeval Živko in se hladnokrvno bližal nejevoljnemu pomočniku.
"Ali nisi mogel opraviti tega sam?"
"Nikakor ne," se je izgovarjal Živko. "Imeti sem moral pričo."
Ob teh besedah se je pripognil, spustil pismo izza rokava in ga nedolžno ponudil komiju: "Prosim, gospod Juri, ste morebiti Vi izgubili tole? Moje ni."
Juri, nase in na druge jezen, je začuden razširil oči in iztrgal Živku list. Odprl je usta, rekel pa ni nič. Umolknil je od osuplosti. Zakaj v štacuno je primencala - Fani.
"Dobho jutho!" je zapela močno skozi nos, postavila košaro na mizo in se obrnila k Živku.
"Dobro jutro!" sem odzdravil najprvo jaz.
"Klanjam se!" je prihajalo iz ust Jurijevih zamolklo kakor iz groba.
"Sluga pokoren!" se ji je poklonil Živko.
"Sluga sem ponižen, pa tudi sluga vesel, ker nas je počastil tako redek gost s svojim obiskom, gospodična Fani!"
"Bežite, bežite! Ali kaj phidno phodajate?"
"Ni sile. Kaj izvolite?"
"Tukaj imam vse na papihčku," je odgovorila.
"Naša kuhahica je nekaj bolna, sem mohala pa jaz iti kupovat."
Živko je vzel listek in začel donašati in tehtati zapisane stvari.
Fani, natakarica v gostilnici pri Žejni žabi in malik Jurjevega srca, je bila dekle posebne vrste. Hodila je tako, da je posajala najprej peto na tla, potem šele podplat in naposled prste.
Bržkone je tudi plesala po petah. Fani ni bila ravno grda. Nad ustnimi koti je poganjal zarod sramežljivih kocin, deveta ženska lepota. Še zanimljiveje nego te razkosane malenkosti pa je vplival celotni vtisk njenega obraza. Nad vse pa se ji je podajalo, ko je izgovarjala nežni goltnik h namesto renčavega jezikovca r.
Ko jo je zagledal Juri, je naglo vzravnal zguženo hrbtenico, si otipal in popravil krvavordeči komat, ril po laseh in se počesal z vsemi desetimi. Zapel si je gumbe na suknji, popihal rokave in gledal preko svoje stare kupovalke pa požiral dražestno Fani s praznimi, lačnimi pogledi binkoštnega junca, ki ga hočejo na tešče fotografirati.
"Kako ste pa kaj spančkali?" jo je vprašal prijazni Živko, ki ji je urno stregel.
"Phav dobho, hm. Vi ste pa phehadovedni in phepohedni! Ste phavi navihanec!"
"Gospodična, ali smem svoje škorenjčke nastaviti pri vas, da mi Miklavž kaj prinese?"
"Phi meni že nič! Kupila sem samo miklavževko."
"Meni?"
"A-ja, za vas! Kaj še! Ne veste, da dajo dekleta miklavževko le tistemu, ki jim je najbolj všeč?"
"No," je vzdihnil Živko, "potemtakem že vidim, da vam jaz nisem nevaren. Tukaj je riž... Zdaj še kave... Gospodična Fani, bržkone pijete samo mrzlo kavico, ker ste tako pipi! Rad bi se zaljubil, pa še nimam brkov!"
"Pojdite no spat!"
"Bi že šel, pa bi mi gospoda Kolarič preveč zameril kaj takega. Zdaj je pa košarica polna. Dovolite, gospodična Fani, da vamjo ponesem jaz domov?"
Iz oči Jurijevih so letele strupene strelice na Živka. Ta pa ni dosti maral zanje.
"Pheveč ste phijazni!" je rekla Fani, plačala in odhajala.
Živko pa je izvlekel kučmo iz žepa in odnesel košaro za krasotico...
Vtem je Juri srečno odpravil svojo staro sitnico.
"Kaj se hodiš izprehajat!" je renčal še vedno ljubosumni pomočnik, ko se je vrnil Živko.
Ta pa je mirno potlačil svojo kučmo v žep in izpregovoril: "Če bi vi, gospod Juri, vedeli, kaj sem govoril z gospodično Fani, ko sem ji nosil kupilo, pa bi se zaletavali malo prijazneje vame! Če bi pa celo vedeli, kaj je govorila z mano, kadar sem nekaj časa umolknil vsled utrujenosti, pa bi od golega veselja odskakovali od tam!"
Zdaj pa so jeli romati kupovalci drug za drugim v štacuno, kakor bi se bili zmenili. Prišel nam je gospodar sam pomagat prodajati. Do opoldne smo imeli posla nad komolce. Potem so se kupci, večinoma iz okolice, porazgubili polagoma. Gospodar je šel urejevat svoje trgovske bukve. Juri je težko premagoval svojo radovednost.
"Kaj ti je rekla?" je nekoliko prijazneje ogovoril Živka, preden sva letela kosit.
"Povprašavala me je mnogokaj o vas," se je legal Živko.
"In kaj si rekle?"
"Hvalil sem vas kakor cigan svojega bolnega konja. Ne vem več, kaj sem ji pravil že vse; skratka, kar sem si mogel izmisliti najlepšega! Sam o sebi ne bi bil govoril imenitneje!"
"Kaj pa ona?"
"Zdela se mi je nekoliko pobita."
"Aha!" je ušlo Jurju. "In-?"
"Rekla mi je, da ji je strašno žal, ker vas je užalila. Njena naglica da je vsega tega kriva."
"To ti je rekla? Si dobro slišal?"
"Kaj ne bi! Saj sva hodila vštric."
"In o žalitvi... o tem se ni izrazila natančneje?"
"Ne verjamem. Nič ni hotela povedati, kaj in kako in zakaj tako in ne drugače. Vzdihnila je pač parkrat prav globoko, da se mi je kar smilila. In potem je rekla, da imate prav, če ste hudi nanjo."
"Ali se tega spominjaš res tako nadrobno?"
"Kajpada! Naposled sem jo potolažil, kakor sem mogel."
"To si naredil prav dobro!" ga je pohvalil Juri. "Vendar niso tvoji možgani tako neumni kakor tvoj obraz."
"Zahvaljujem se vam najlepše za laskavo odlikovanje, ki ga nikakor nisem vreden," ga je navijal Živko in dodal: "Tako priznanje človeka preveč pogreje, pogreje! Toda-gospodična Fani mi je rekla še nekaj... pa ne vem..."
"Kaj pa?" Le govori!" je silil Juri.
"Res ne vem, ali naj bi vam to povedal ali nikar."
"Le povej, le, kaj se boš..."
"Veste gospod Juri, pozabil sem namreč, ali sem ji kaj obljubil ali ne, da nikomur ne izdam ničesar."
"A...Nič! Jaz bom molčal!"
"Stvar je kočljiva!" se je umikal Živko.
"Ne bodi tak strahopetec in kar povej, povej!"
"Če me ne boste nikdar več lasali, gospod Juri!"
"Naj bo!"
"Nikdar več?"
"Nikdar več!"
"Mož-beseda, gospod Juri?"
"E- kaj boš-!"
"Mož-beseda?"
"Mož beseda, no. Si zdaj sit?"
"Torej lasati me že ne smete več! Pa saj bom tako čez par mesecev sam pomočnik. Vendar je bolje, da se te zabave odvadite že prej."
"Dosti o tem. Kaj da je rekla gospodična Fani, to povej, to!"
"Dobro. Povedal sem ji, da pojdemo nocoj k sodnikovim miklavževat in da imamo parkljev dosti, angelčka pa nobenega. Se mi je pa gospodična ponudila kar sama!"
"Tedaj pride?"
"Bodite brez skrbi! - Pa recite, da nisem fant od fare!"
"Zrel ptiček si, to je res."
"No vidite, gospod Juri! Po Miklavževi predstavi pa jo lahlo spremite domov gospodično Fani in govorite ž njo pametno besedo!"
"Molči, žaba! To je moja stvar. Le nikar ne bodi tako predrzen, če te malo pohvalim...Vraga! Kaj si pa ti tukaj poslušal!" Zadnje besede so bile posvečene meni, ki sem se bil skril za leseni zaboj. Juri pa se je bil varal z napačno domnevo, da je sam z Živkom v štacuni in se ni malo razjaril nad mano.
"Nič ne de," je posegel vmes Živko. "Kar mete vedeti vi, gospod Juri, naj ve tudi moj tovariš! Midva ne skrivava nič drug drugemu. Vrhutega pa je naš Marko molčljiv kakor sardele v škatlicah."
Po kosilu smo imeli še več opraviti nego dopoldan. Delali smo vsi štirje v potu svojega obraza in si bili vedno drug drugemu na potu. Težko je pri tolikem poslu vztrajati in delati prijazen obraz za vsako malenkost.
Proti večeru si je izmislil Živko, da ga boli zob. Držal se je klavrno in si ovil glavo s črnim robcem.
Ta večer smo zaprli štacuno že ob sedmih. Živko je šel k gospodu Kolariču in mu potožil, da se mu vsled prehudih bolečin ne ljubi igrati vloge hudičeve in da je prisiljen odložiti peklenski mandat. In po večerji je izginil kakor kafra.
Jaz pa sem se šel gori v najino sobico napravljat za parkl]a. Oblekel sem preobrhjen kožuh, ovil okolo pasu dolgo verigo in pokril obraz s črno hinko, ki je imela na vrhu čela dva kratka rogova; iz ust mi je molel dolg jezik iz rdečega sukna. Že sem hotel zadeti koš na ramo, ko je nekdo rahlo potrkal na vrata.
"Le naprej!" "Dobeh večeh!" je zapel znan glas skozi nos.
"A _ gospodična Fani," sem se začudil in dobro sem čutil, kako sem zardel pod krinko. Popadla me je huda zadrega. Še nikdar nisem bil sam v sobi z nobenim mladim dekletom. Ali so bili to čudni občutki! Stal sem kakor okamenel in strmel vanjo.
Fani se je bila preoblekla v divnega angelčka. Vitko telo ji je odevala dolga bela obleka. Obraz ji je zakrivala dolga fina maska, ki se je poznala tem manj, ker so jo ob straneh zagrinjali svetli valovi zlatorumenih dolgih las. Okolo čela si je bila zavczala pozlačen načelnik.
"Ophostite," je dejala, ko je zapazila mojo zadrego, "ali je gospod Juhi ... "
"Gospod Juri se napravlja v svoji sobi za peklenskcga doktorja," sem jo prehitel.
Tedaj pa je poskočil angelček precej visoko v zrak.
"Ne v bodi no neumen, ljubljanska srajca!" se je izdal Živko in se začel grohotati. "Ali me res nisi spoznal?"
"Kako neki, ko si tako zapeljivo napravljen in znaš tako natanko oponašati sladko Jurčkovo ljubico."
"Tedaj sem ji zadosti podoben?"
"Kar prisegel bi bil, da si ti Fani!" "Izvrstno!" se je razveselil Živko. "Potem me tudi Jurček ne spozna!"
"Nikdar ne, če boš igral svojo ulogo tako dobro! Postava, hoja, govor, posebno tisti h, vse to znaš posnemati zares izborno. Kje si pa zalotil to imenitno preobleko?"
"Pri brivčevern Tončku. Poglej, tu zadaj imam gosje perutnice. Komaj sem jih dobil. Priveži mi jih bolje! - Ali strašno mi je vroče pod krinko in lasuIjo. Uboge ženske, ki nosijo toliko las! Pojdiva doli v kuhinjo!"
Zdolaj sva našla Miho in Luco.
"Dobeh večeh!" je nosljal Živko.
"Bog daj!" je odgovorila Luca in plosknila z rokama. "Jedeta, jedeta, kako lep angel ček! Gospodična Fani, to se vam pa mora reči, danes bi se šli lahko kazat kar v nebesa!"
"Primaruha, pa je res brhka!" je potrdil Miha Muha, enako preoblečen kakor jaz.
Zdaj je prišel še doktor Faust, Juri, v salonski opravi, že precej ogoljeni, s cilindrom na glavi, z belo ovratnico in z belimi rokavicami.
"Dobeh večeh, gospod doktoh!" ga je pozdravil angelček in mu podal roko.
"Klanjam se, gospodična," je slovesno dejal Juri, bled od veselja. "Vi ste najlepši vseh angelov, kolikortudi jih bo nocoj hodilo z različnimi Mildavži razveseljevat otroška srca."
"Ta je bila pa res dohtarska!" ga je pohvalila Luca.
"Vi pa, učeni gospod Faust," je odvrnil Živko- Fani, "vi ste najelegantnejši in najnevahnejši izmed vseh doktohjev, ki nastavljajo mheže nam nedolžnim angelčkom. "
"Tudi ange ček se je odrezal dobro," se je oglasila Luca nanovo. "Nič ne rečem. To so pogovori, vidiš, Miha!"
Galantni Juri je ponudil angelčku roko in odšli smo k sodnikovim. Tam sta nas čakala še dva parklja in Miklavž, mladi živinozdravnik Grivan. Sodni pristav Schaba pa je bil reditelj. Enemu peklenščaku se je majal rog, ki mu ga je popravljal tovariš.
Komaj je izrekel angelček svoj "dobeh večeh", že je bil dolgi sivolasi Miklavž pri njem in ga izkušal pritisniti na svoj papirnati ornat.
"Pustite me no, lepo vas phosim" je stokal preplašeni angelček in ušel Miklavžu v kot tik mene. Juri se je penil od strupene ljubosumnosti. "Fani," je silil Miklavž v angela " obljubila si mi že zdavnaj sestanek. Kdaj prideš?"
"Še nocoj, samo zdaj mihujte!"
"Imenitno! Obkorej?" je vprasaI Miklavž tiho.
"Phecej po polnoči."
"Kam pa? Kje naj čakam?"
"Phed Kolahičevo hišol Zdaj pa pojdite, no pojdite!"
Pretkani Miklavž še ni dobro odšel, ko je prijel majhni adjunkt Cshaba angelčka pod roko.
"Samo en poljubček!" je prosil in zacmakal.
"A-kaj še! Pustite me, če ne bom tako zavhisnila, da bo vsa hiša vkup letela! Čemu vam bo poljub? Saj vendah vidite, da imam Khinko!"
"Ali Fani, zakaj se tako razburjaš," je šepetal adjunkt Schaba. "Razburjati bi se moral po pravici le jaz! Zakaj že zdavnaj si mi obljubila rendezvouz! PA le odlašaš in odlašaš! Kdaj bo zatorej kaj?"
"Še nocoj, gospod Žaba, samo zdaj mihujte!"
"Bravo, Fani, bravo!"
"Phecej po polnoči, phed Kolahičevo hišo! Zdaj se me pa ogibajte!"
Nato je prinesel pritlikavi pristav angelčku zvonček in košarico, kjer so bile pomaranče, pozlačena jabolka, orehi, rozici in sladko pecivo.
Miklavž si je pritrdil dolgo belo brado, se pokril S škofovsko kapo in vzel posrebreno palico. Doktor Faust je dobil pozlačen svinčnik in pozlačene bukve. Tudi parklji smo bili vsi pripravljeni.
"Le za mano!" je velel mali adjunkt. "Angelček, zvoni!"
Potem se je vršila zabava po starem sporedu.
Miklavž je izpraševal otroke, doktor Faust pa je zapisal v zlate bukve, kogar je Miklavž posebno pohvalil. Najstarejšemu sodnikovemu dečku se je sicer videlo, da ne verjame več v svetega Miklavža. Vendar zaradi pričakovanih daril ni delal nobene zgage. Najbolje smo se imeli mi parklji v ozadju. Tolkli smo s težkimi verigami po tleh in jih vlačili semtertja, obenem pa smo tulili in rjoveli, kakor bi bili res pravkar ušli peklu. Zlasti Miha Muha se je drl na vso moč. Takih divjih g1asov nisem slišal pozneje nikdar več. Zdajpazdaj nam je zapovedal Miklavž: "Tiho!"
Kmalu pa smo zopet razsajali še huje. Naposled je Miklavž vprašal starše, kako so zadovoljni z otroki, pohvalil pridne, pograjal poredne, obljubil, da že ponoči prinese daril vsakomur po njegovih zaslugah, in jim dal poljubiti palico. Angelček je delil vtem sadja in sladic iz košarice.
Pristav Schaba, živinozdravnik Grivan, naš gospodar in druga gospoda so bili povabljeni na večerjo in so ostali pri sodnikovih. Ona dva tuja parklja sta že odšla z Miho vred. Naenkrat smo stali Juri, angelček in jaz pred hišo. Noč je bila jasna. Mraza ni bilo posebnega, snega nič.
"Gospod Juhi," se je pritožil angel ček, "moji novi čevlji me sthašno tišče. Najhajša bi zlezla v koš tega mladega pahklja, če bi me hotel nesti domov. "
"Dovolite mi, da vas ponesem jaz sam!" se je ponudil Juri.
"Ali če kdo to zve?"
"Nihče nič. Ti, daj koš sem in pojdi domov, pa Bog ne daj, da bi kaj čvekal!"
Juri si je oprtal moj koš, jaz pa sem pomagal angelčku vanj.
"Lahko noč 1" sem jima zaklical in odšel v Kolaričevo vežo. Tam sem počakal nekoliko. Kmalu pa sem jima bil zopet za petami. "Ah - 1" je vzdihnil Juri.
"Težko nosite, hevež?" je vprašal angelček in mi namigaval iz koša, naj bom oprezen.
"0, kako le morete vprašati kaj takega! Na svetu ni zame slajšega bremena od vas!"
"Dovolite, da dvomim o tem, gospod Juhi!"
"Res, res. Vsak dan bi vas nosil takole!"
"V košu? Štupohamo? S cilindhom? To bi se nama smejali!"
"Naj! Jaz bi bil pa le srečen. Ah, gospodična Fani, gospodična Fani -!"
"Phetežka sem. Pa tudi hes ni lepo, da si dam tako stheči ... "
Pustite mi veselje! Nesel bi vas do konec sveta ... Ah, gospodična Fani, če bi vedeli, kako neizrečeno vas ljubim, pa bi tudi vi ... Prosim vas, povejte mi vendar odkritosrčno, kaj čuti vaše srce zame! Včasi ste tako lepo prijazni z mano, kakor na primer zdajle, včasi me pa niti pogledati nočete, kakor na priliko davi v prodajalnici!"
Sem že taka! Hudo sem izphcmenljiva. Mislim, da bi dobho ighala v gledališču! Včasi vas kah živega videti ne mohem, včasi ste mi pa spet sthašno všeč, posebno, kadah vas dalj časa ne vidim. Potemtakem se mi zdi, da mi imponihate zlasti iz daljave."
"Ne morete si misliti kako sem bil srečen, ko sem slišal od Živka, da boste sodelovali tudi vi pri sodnikovem Miklavžu!"
"Živko me je tedaj izdal? Pa sem mu tako zabičevala, da nikah! Zakaj pa ni bilo njega?"
"Zob ga boli, zob. Pa je šel spat."
"Jaz bi mu že ne vehjela! Živko je phavi adut! Vidite, pheden sem šla z doma, je navihanec že sedel phi nas in pil pivo."
"Oprastite gospodina Fani, meniva se rajša o važnejših stvareh ... O, kaj bi dal, kaj bi vse storil, da bi ljubili vi mene tako, kakor ljubim jaz vas!"
"Ljubi gospod Juhi! Vehjernite mi, da bi me niti ne pogledali, ako hi le nekoliko natančneje spoznali mojo osebo!"
"Kako ste neusmiljeni! Miklavževko mi boste pa vendar dali?"
"Ne vem; mohebiti, če boste phav phav phidni," je obljubil angelček in si odvezal perutnici. "Zdaj vas pa phosim, da me izpustite iz koša. Pojdem že sama domov odtod. Le hitho, da naju kdo ne sheča!"
Tačas sem se skril za ogal.
Juri je obstal. Angelček se je srečno skobacal na tla in pustilodvezani gosji perutnici v košu.
"En poljubček, Fani!" je prosil Juri čudno ljubico prav ponižno.
"Vidite," ga je zavrnil angelček, "ne veste, kako ste mi zophni, kadah zahtevate kaj takega od mene!"
"Ročico vam pa vendar smem poljubiti?" je beračil doktor Faust.
"Naj bo, no!" je dovolil angelček in mu prepustil roko, ki jo je Juri poljubljal navdušeno.
"Dosti, dosti!" je zapovedal angelček. "Nesite svoj koš nazaj domov! Na svidenje v gostilnici! Pa! Pa! Tohej pojdite!"
"Na veselo svidenje!" je zaukal Juri in naglo ubogal.
"Živko, dobro, da si nehal," sem dejal angelčku, ko sva bila zopet sama skupaj, "sicer bi bil tebe in sebe izdal s smehom."
Živko-Fani ni rekel nicesar. Šla sva k Tončku in odložila svoji opravi. Odtam sva se požurila k Žejni žabi: nocoj sva imela sama ključ do spalnice.
Sedla sva za mizo v manjši sobi, kjer so stolovali druge večere domači veljaki in prvaki. Nocoj ni bilo nikogar tu. Prava Fani nama je prinesla piva. Bila je jako slabe volje.
Takoj za nama je prisopihal Juri in položil gosje peruti na mizo. Obraz se mu je svetil od ljubezenske sreče in okolo ust mu je igral neprestan nasmeh.
Liter vina prosim in tri kozarce," se ji je namuzal in ji veselo namežikaval, ko je prišla Fani.
Fani ga je pogledala debelo, rekla pa ni nič.
"Gospodična Fani," je začel iznova, ko je prinesla vino, "tole je vaše!" In podal ji je "an- gelske" peruti.
"Ka-a-aj!" je zapela natakarica in si podbočila roke. "Ali hočete s tem mohda namigniti, da sem gos? Mi mislite s tem imponihati?"
"Bog ne prizadeni!" je vzkliknil poparjent ljubimec. "Tega pa res nisem nameraval. Prosim vas, ne zamerite mi moje nerodnosti!"
Z njegovega obraza se je bralo toliko resničnega kesa, da se je pomirila huda Fani. Vendar ni hotela ostati pri nas. Juri naju je vabil pit in nekam hitro praznil kozarec za kozarcem. Kmalu je naročil drugi liter. Tedaj je vstopil finančni stražnik, mlad mož s črnimi lasmi, črno brado in z odločnimi potezami na zagorelem obrazu. Juri, že nekoliko vinjen, ga je takoj povabil k naši mizi.
"Še en kozarec prosim, gospodična Fani!" je velel že nekoliko glasneje nego je bilo treba.
Fani je prinesla zahtevano kupico in miklavževko. Z napeto pozornostjo je sledil Juri njeno kretanje. Fani pa je dala šibo - črnemu stražniku. On se ji je zahvalil, jo poljubil vpričo nas vseh na usta in jo precej potem osmodil z miklavževko preko hrbta. Fani pa je vdano pogledala svojega krotitelja ... On ji je imponiral.
Ubogi Juri je sedel po tem prizoru nekaj trenutkov kakor prikovan, strmel topo predse in si grize1 nohtove. Potem pa je naglo plačal in izginil. Tudi midva sva odšla kmalu za njim.
Ko sva prišla v svojo sobico, sva tiho odprla okence in čakala tako dolgo, da so od cerkve zazveneli počasni udarci polnočne ure. Kmalu potem se je bližala dolga temna postava naši hiši in obstala pod nama. Bil je zaljubIjeni živinozdravnik. Tiho je žvižgal predse, ogledaval zvezdice in čakal, čakal ...
Nekoliko pozneje se je bližala po trgu majhna temna prikazen.
"Vraga, to je adjunkt!" se je jezil živinozdravnik poluglasno. "Pa ravno zdaj ga mora prinesti zlodej semkaj!"
Po teh besedah se je skril za ogal. Njegovo mesto pa je prevzel malič in vemo gledal, odkod pride Fani. V stolpu je udarilo četrt na eno. Adjunkt si je naredil cigareto, pušil in začel korakati od ogla do ogla. Naposled je bilo živinozdravniku dolgčas; prikazal se je iz zasede.
"Kaj pa ti tukaj, Schaba ?" je vprašal pristava.
"I - kaj pa ti tukaj, Krivan?"
"Fani mi je obljubila majhen rendez-vouz," se je pobahal živinozdravnik.
"Meni tudi!" se je pohvalil pristavček.
To je čudno! Obadva na tisti kraj in ob tisti uri. Potemtakem . . ."
"Potemtakem naju je imela obadva za norca," je sklenil adjunkt. "Zdaj ji seveda ne smeva praviti, da sva je šla res čakat. Lahko noč!"
"Koliko ljudi si danes, oziroma včeraj vodil za nos?" sem vprašal Živka, ko sem se spravljal spat.
"Sem, preveč zaspan, da bi še računil," je odgovoril pretkani šalogoj in že prav sladko počival na svojih bajnobujnih lavorikah.