Čudna pot
| Čudna pot J. Zupančič |
| |||||||||||||
Mnogo nas je bilo, ki smo šli kot osamljeni potniki po zgrešeni poti za velikimi ideali v neznano zemljo. Niso nas razumevali, brat je srečal brata, pa ga ni spoznal. Desettisoči so legli v bratsko zemljo, obup in poteptane ideale so položili pod svoje kosti, spe večno spanje, njih spomin pa je razpršil vihar življenja na vse strani. Pozabljeni so. Mati ne ve več, kje leži sin, žena je izgubila moža, otroci očeta, vsemogočni čas je izbrisal grenke spomine. Utihnil je vihar, jeklena pesem je končana, vrnili so se s krvavega koncerta, razšli so se, še strašne melodije jim več ne zvone v ušesih. Preveč jih je bilo in pretežke so misli, včasih tišče možgane, letajo v temno noč in roje kot zoprne muhe okrog, podiš jih proč pa se vračajo in teže. Spanje beži in zjutraj so težki udje in polna glava. Kdo bi si grenil življenje ž njimi, ki so odšli, pa se ne vrnejo nikoli več!
Jaz pa se ga spominjam. Kot takrat stoji pred menoj sedaj. Nekje, v vinskih goricah sta se rodila s cvičkom. Njegove kosti je razjela sibirska zemlja, Tone pa stoji pred menoj kot takrat. Mlad v Odesi – kdo bi mu zameril! Poznate to veliko mesto? Črno morje kljuje skalne bregove noč in dan, peni se in jezi, šumi in poje skrivnostno pesem morskih valov. Parčki ob morski obali, na spečih v razliti mesečini zelenih limanih, parčki na Deribasovski, v kavarnah, v operi pahljače, lornjeti, pogledi, zardevanje, povsod ljubezen, mladost.
Tone je bil idealist od rojstva do smrti. Idealno se je oklenil misli o narodni svobodi, idealno je ljubil ženske, sanjal je ž njimi na morski obali, v operi je bil predmet skrivnih pogledov, s svetlo sabljo, rdečim ovratnikom in neprestano smehljajočim se obrazom je krožil na Deribasovski glave živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez skrben, smel – veter bi ujel, pa bi tekmovala v pomladno jutro. Povsod je bil prvi, povsod vesel, povsod priljubljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični Serb« so šepetale Odesitke, željne oči so iskale pogleda, zardevala so napudrana lica in če je Tone tampatu grešil, ne sodimo ga. De mortuis ...
Iz Odese ga je gnala usoda v Besarabijo, v Reni, Izmail, potem v Dobrudžo. Spominjam se, kako sva srečala nekje za Črno vodo kolono bolgarskih ujetnikov. Tone je skočil s konja, potegnil je revolver, oči so se mu zaiskrile: »Postreljal Vas bom, vse Vas bom pobil, izdajalci, Vi nehvaležni!« Komaj sem ga prepričai, da je položil revolver nazaj. Ko so spustili zastor in je bila končana strašna bratomorna drama, sva se srečala onstran Donave v Isakči. Hodil je med šotori kot turski paša v haremu. Smehljal se je, mahal s sabljo in mrmral sam pri sebi: »Kokoši, pečene bolgarske kokoši in besarabska mamaliga! Vrag jih vzemi vse te Ludendorffe in Makensene z njihovimi topovi in jeklenimi pticami v zraku, ki so požrle vse bolgarske kokoši! In tega lenuha Mikado (tako je Tone klical slugo) naj zadene kap v možgane! Sedem dni mu pojem noč in dan na ušesa, da brez pečenih bolgarskih kokoši in brez besarabske mamalige ni življenja, pa vse nič ne pomaga. Mikado stoji, buli oči, miga z ušesi in basta. Meni pa kruli v trebuhu in glavi od tega miganja. Uh, kosti bi mu polomil, ušesa porezal, da bi ne migale več pred menoj!«
Stopila sva v šotor. Mikado je kuhal kašo.
»Kje so bolgarske kokoši in mamaliga? Saj sem ti govoril, da me boš spravil ob pamet s tvojo nesrečno kašo! Kaj stojiš kot klada ob steni? Kokoši, bolgarskih in pečenih mi daj, sam pa odjadraj s to kašo v Makensenov top in basta!«
Mikado se je poravnal, lesena žlica mu je zdrsnila iz rok, lovil je sapo in jecljal:
»Ma, molim, gospodine, nisam ja kdiv, da imadu Bugari toliko mitraljeza, i Švabe toliko topova. Nikad više da ne vidim Bosne, ako sam ja što zakrivio. Nema, gospodine, bugarskih kokoši, pa Bog.«
»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo ta človek spravil ob pamet. Nema pa Bog. Hahahaha.«
Milan se je držal za trebuh in smeh ga je tresel še dolgo potem, ko je Mikado pobral svojo kašo in izginil nekam med druge šotore.
»Sedi tu na zemljo! Danes še lahko sediš na svojem upanju, jutri boš tam, kjer si bil. Tako. Veš, Jože, lase si pulim iz glave, trikrat sem se udaril ob čelo, devetkrat obrnil ponoči z desne na levo in zopet nazaj, pa vse zaman. Ne razumem in basta. Takole sem bil načrtal pot: Odesa–Reni–Črna voda–Sofija–Beograd–Zagreb–Ljubljana naravnost pred Prešerna. Tam bi mu položil sabljo pred noge, poklonil bi se: »Na tu imaš, ki si pel: »Največ sveta otrokom sliši Slave!« Ti si pel, jaz plesal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na konju in basta. »Sliši« sem prekrižal »je« napisal, zdaj mi oprosti, k »Fajmoštru« grem, na Tvoje zdravje bom pil in basta.
Zdaj pa ne bom pil, ne. Rakovo pot smo nastopili prijatelj, Prešeren ne bo videl moje sablje. Jaz pa ne bom videl pečenih bolgarskih kokoši in mamalige, mamalige, uh. Samo ušesa vidim, ki migajo in Mikado, ki nema pa Bog. Hahaha!«
Zasmejal se je, položil sabljo med kolena in nadaljeval.
»Mislim, po dve po tri ure tiščim kazalec v čelo, ne razumem in basta. Cela divizija, navdušenja in hrabrosti za tri divizije, Rusi levo »Romuni desno in tak polom, tak polom! Na čelu z generalom Zajnčkovskim na rakovo pot, pa brez bolgarskih kokoši! To je vendar preveč!: Čakaj no – Zajnčkovski, Zajnčkovski! Kaj nimamo mi Slovenci nekaj podobnega? Zajčkovski, Zajček, Zajc. Aha, vidiš, tole bo nekaj za moje možgane! Pa vendar ni kriv ta »zajček,« da Prešeren ne bo videl moje sablje? Ne, ne verjamem. Ime je sicer nekam čudno, pa vendar ne verjamem. Hindenburg, Ludendorff, Hötzendorff! Ne prijatelj! to ni dorf, tudi burg je premalo, to je celo mesto, cela skala. Udariš z glavo – ideali desno, hrabrost levo, ti na rakovo pot in basta. Sicer pa postoj, postoj! Kako že pravi moj Mikado tistemu, ki je kriv, da ni več bolgarskih kokoši. Aha, makaze, makaze! To pa pomeni po naše škarje Tako, tako, tole bo pa prav. Te škarje so nam postregli taproti bolgarskim kokošim pa glave. Hahaha, hahaha, sedaj sem pa zadel, kaj ne?«
Kosa je zadela ob kamen, če je kdo motil Toneta, kadar je govoril. Poznal sem ga in zato sem molčal. Pomaknil se je k meni, desno roko mi je položil na ramo in nadaljeval polglasno: »Tebi zaupam, drugih se bojim. Zdi se mi, da gori v Petrogradu ne bo vse prav. Batjuška car je poštenjak od pete do glave, samo slab je in omahljiv kot majhen otrok. Noge ga ne drže in roke so premehke. Saj si ga videl letos v Odesi. Na vrancu je sedel, v carskih ornamentih, obraz pa kot jih srečaš pri »Fajmoštru« po polnoči. Kot da ni kri od krvi. Kje je Peter Veliki, Ivan Grozni, Katarina II., Aleksander II.? Zakaj se ne obrnejo v grobu, zakaj spe mrtvi polni življenja in žive živi mrtveci?
Vse te Alise, Frideriksi in Rennenkampfi pa mi niso nič kaj všeč. Nekam čudno zvene ta imena. Vidiš, to so pa druge makaze, ki so nas ostrigle z druge strani. Zdaj smo goli kot mladi vrabci in basta. Pa letaj z ideali, če ti od vseh strani strižejo makaze. »Ne more pa Bog,« bi dejal moj Mikado.«
Tone je utihnil. Šotor se je zganil, pokazala se je debela glava, za njo orjaška postava Mikada.
»Evo, gospodine, doneo sam Ti kokoš. Uprav je stigla iz Bugarske. Tako mi nebesa, prava bugarska kokoš. Poznam dobro te njihove kokoši. Debela glava, dugačak vrat, i samo jedno oko. Boga mi, jest tako, gospodine. Sve bugarske kokoši imadu samo jedno oko. Doduše, ova nema ni jednog, a i po glavi se ne može poznati, pošto je pečena. Ma ipak, da mi ni videti Bosne, ako sam lagao. Samo Izvini, gospodine, što ti nisem doneo mamalige. Tok džavola ne mogu da nadžem, pa Bog.«
Mikado se je režal kot cigan belemu kruhu in kazal Tonetu pečeno kokoš. Poznal sem Bosance in njihove zvijače in vedel od kod je prišla kokoš.
»Poslušaj, dihur, pa vendar nisi ukral kokoši? Kosti ti polomim in ušesa porežem, če ni bolgarska in basta!« Tone ga je premeril od nog do glave.
»Tako mi nebesa, gospodine, govorio sam istinu. Uprav sam izašao iz logora, kada je bacio Švaba iz vazduha – vrag ga znao zašto – ovu pečenu kokoš. Valjda je znano, da ti voliš bugarske kokoši.«
Tone je zamahnil z roko in Mikado je smuknil iz šotora.
»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo spravil ta človek ob pamet. Vem, kje jo je dobil, ni to prvi slučaj. Tu v Isački jo je ukral, sam ti pa poje, da so jo Nemci vrgli iz eroplana. Očetu bi ukral iz žepa in mater bi prevaral, samo da ti ustreže. Dobra, samo ne preveč poštena duša in basta. Tako, sedaj pa poglejva, kaj je »bacio Švaba iz vazduha.«
Razdelila sva pečeno bolgarsko kokoš, potem sva šla vsak sebi. Drugi dan sem videl Toneta na drugi strani Donave z angleško usmiljenko. Mahal je z rokami, sablja se je vlekla daleč za njim, navdušeno je govoril spremljevalki nekaj na uho. Mimogrede sem slišal »bolgarske kokoši, besarabska mamaliga in basta.«
Kako je razumela Angležinja Slovenca še danes ne vem.
Dva meseca ga nisem videl potem. To je bila njegova slaba stran. Če je izginil, ga ni tako lahko našel niti Mikado, ki je poznal vse kotičke, kamor je zahajal Tone, kot je govoril sam, »da pozabim Prešerna, sabljo in basta.« Pa je zopet prišel od nekod. Zunaj je brila burja, majhno mestece Berzovka je spalo globoko v snegu. Stanoval sem v kmečki bajti. V izbi je brlela luč, domači so spali, mene so pa dušile težke misli in spanec je bežal nekam med snežinke, ki so drvele mimo oken. Tone je mislil o Prešernu, sablji in basta, moje misli pa so blodile onstran Prešernovega spomenika. Naenkrat je potrkal okno. Spoznal sem ga takoj. Samo en je znal trkati tako. Tuk, tuk in basta, je ponovil z donečim basom pod oknom. Kot snežni mož je stopil v izbo.
»No, prijatelj, to je pa že preveč! Brije in reže ta vražja burja kot nemške makaze in basta. In te snežinke roje kot čebele iz uljev, kamor se ozreš, ti skačejo v obraz. Samo, da so še strupene, pa bi bile čebele. Pa ni moj namen, da ti povem, kako brije burja tu v Berezovki. Brije še nekje in tam se zaletajo prave strupene čebele v obraz. Si radoveden, kaj ne? Oho, brat, take novice pa niso zastonj. Kozarček domačega, pa bo kupčija.«
Nalil sem mu. Izpraznil ga je do dna, z rokavom si je obrisal usta.
»Tako in basta. Na dan z besedo! V Petrogradu je – revolucija! Veš kaj je to revolucija? Revolver poznaš, revoltirati ne znaš, revolucije ne poznaš in basta. Vsaka beseda, ki se začne z re pomeni nekaj kar stoji na glavi. Torej Petrograd stoji na glavi. Batjuška car se je postavil na glavo, z njim so dvignili noge v zrak Alisa, vsi Frideriksi, Rennenkampf in sam Rasputin, ki je stal kot kostanj v Lattermanovem drevoredu, stoji zdaj na glavi, čeprav pod zemljo. Tako zdaj veš.«
»Kaj pa nam mar, če so se postavili Rusi na glavo? Mi smo tujci, revolucija nas ne moti,« sem mu odgovoril. Tu pa je bil ogenj v strehi.
»Kaj, sto bogov! Ni Mikada, zdaj me boš spravil ti ob pamet! Revolucija ni biljard. Kadar sekajo gozd, lete trske na vse strani. Kadar gori vas, se ne bo postavila bajta sredi nje na noge, češ jaz sem tuja, mene požar ne moti. Ne, brat, ti ne veš kaj je revolucija in basta! Mi smo tu, drugi stoje na glavi, vraga, vendar ne bomo mi stali na nogah. Hajdi na glavo in basta!«
Mislil sem, da je znorel. Razprostrl je roke, glavo je povesil, oči so se mu svetile in zabegal je po izbi semintja. Nalil sem mu še kozarec domačega zdravila. To je pomagalo. Pomiril se je, vsaj zdelo se mi je tako.
»Ne prijatelj, za tole stvarjo tiči nekaj posebnega. Govoril sem ti, da v Petrogradu ni vse v redu in zdaj vidiš sam. Duma se je uprla, vojska je na njeni strani, car je bežal iz Petrograda, med potjo ga je prijel krč za srce, odpovedal se je prestolu in basta. Ta nepričakovani dogodek mi je zlezel v glavo in tišči kot žebelj v steno. Povem ti kar naravnost: Ne vem, kaj se godi in kakšne bodo posledice, vendar pa čutim, da je moralo priti tako, da je to logičen sklep iz gotovih zgodovinskih premis. Instinktivno se strirjam s tem sklepom, da povem kratko – revolucijonar sem in basta.«
Tone je hodil po sobi semintja. Kri mu je zalila obraz in oči, bil je podoben človeknu, ki so ga dušili v sanjah duhovi. Šele takrat sem ga prav spoznal. So na svetu ljudje, ki jih razpali sleherna nova ideja. In Tone je bil med njimi. Postavil se je pred menoj, pogledal me je, kot da hoče prodreti z očmi v mojo dušo in izpregovoril: »Kaj praviš ti k temu? Zdi se mi, da so makaze skrhane, čutim, kako mi rasto peroti. Letal bom, že čutim, kako se razliva po žilah nova kri. Svoboda! Veš kaj je to? Ne, ne veš! Ti si zaspal, spal boš še po sodnjem dnevu, ko bodo mrtvi že vsi iz grobov. Svoboda, prijatelj, to je čudna stvar. Visi na križu od onega dne, ko je zver spoznatl, da je človek. Kristusa so razpeli na križ, tri ure je visel, umrl in rešil človeštvo. Ona pa visi že tisoče let, tisočkrat je že izkrvavela, Judje stoje pod križem, teptajo s krvjo napojeno zemljo in še danes ne vedo, kje je Bog. Njega so razpeli na križ, učence so raztrgale zveri, ona pa visi še danes in čaka novega Mesije. Povej jim, ki stoje pod krijem, kamnje ti bodo sipali v obraz in basta. Dremlješ? Ne bom te več motil. Spi kot si spal. Lahko noč!«
Zaloputnil je vrata in izginil med goste snežinke. Tisto noč nisem zatisnil oči. Spomnil sem se, kako smo čakali na Kulikovem polju v Odesi belega carja. Vojska se je raztegnila po širni ravnini nizdol in počez. Kozaki, pehota, topovi, vse se je strnilo v rujavo maso, ki je stala kot pribita k zelenemu polju. Naša divizija je bila v sredini. Nad glavami je krožil aeroplan, v gozdu za nami so prežale druge jeklene ptice, da se spuste na nemškega jastreba, če bi motil belega carja. Majsko solnce na južnem nebu je neusmiljeno palilo vse pod seboj. Potne kaplje so tekle po obrazu in komaj sem se držal na nogah. Tone je stal pred menoj. Opiral se je na sabljo, oči bile uprte tja, odkoder smo pričakovali vladarja največje države na svetu. Bil je trenutok, ki se ga boji človeška misel. Takrat sem spoznal, kaj je bil ruski car. Tone se je zganil. Obrnil se je k meni. Sleherna mišica na obrazu mu je drhtela. »On«! In obstal je kot prikovan. V daljavi se je dvignil oblak belega prahu, bližal se je, zapela so konjska kopita, mimo nas je galopiral beli car.
»Pomogi Bog, Serbi!« »Bog ti pomogao!« je odmevalo iz tisoč prs. Tone je stopil k meni. »Si ga videl? Si videl našo svobodo, našo bodočnost, moč? Si jo začutil? Mene je preletela kot električna iskra.«
Videl sem mu na obrazu, da govori in čuti iskreno. To je bilo takrat. Leto dni je minilo in kje je bil oni Tone? Spi kot si spal, jaz sem revolucionar in basta.
Drugo noč je zopet prišel. Ni več trkal na okna. Razpahnil je vrata na stežaj in obstal pred menoj. Bil je razburjen.
»Tako, Jože, povem ti, storil sem, kar sem moral storiti. Nocoj sem mu povedal pred vsemi v oči in pod nos: »Nisem tvoj sluga, ne bom več poslušal, revolucijonar sem in basta.« obrnil sem se in odšel. Polkovnik je, moč ima v rokah, vem, zato grem. Sila se umika sili, dokler nista enaka. Potem si kočita v lase, takrat pa pada staro in vstaja novo. Tako, zdaj veš! Če pa nisi razumel, daj si operirati možgane ali pa jih namoči v špirit in basta. Lahko noč!«
Toneta je vzela noč. Mikado je hodil s povešeno glavo, tarnal je in pravil vsem, ki jih je srečal: »Nema više bugarskih kokoši, a gospodin moj je odmaglio s njima. Ne znate, kako mi ga je nači?« Ni čakal odgovora, stopal je dalje in tarnal drugod.
Potem sva se srečala s Tonetom v Kijevu. Bil je v ruski uniformi, na levem rokavu je nosil rdeče znamenje s Črnim križem počez. To so bili takratni ruski fašisti, bojeviti mladi ljudje, med njimi ženske, ki so hotele rešiti novo Rusijo s krvjo in žrtvovanjem življenja na bojišču. Imenovali so se »udarniki«. Tone je bil prvi med prvimi, ki ga je razvnela nova ideja. »Vedel sem,« mi je pravil, »da pride Rusija do svoje veljave. In prišla je. Mesec, dva bo minilo, pa bo njena armada v Berlinu in na Dunaju. Sem že nabrusil sabljo in ne bom prej miroval, da jo položim pred Prešerna v Ljubljani. Alise in Frideriksi ad akta, mi udarniki s Kerenskim na konja in hajdi, da vidimo, kdo se nam upa postaviti v bran. Tako, sedaj ja konec te nemške komedije in basta.«
V Petrogradu in v Moskvi pa je vrvelo. Tam so razvili rdeča znamenja, napisali z zlatimi črkami: »Doli vojna, naj živi mir!« »Proletarci vseh dežel, združite se!« in drveli ž njimi po ulicah.
Iskre požara so padale tudi na oddaljena mesta. Tlele so, ljudje so postajali nemirni, po mestu so se začele oglašati strojne puške in nekega dne so zapele nad Kijevom rdeče karteče. Ponoči je boljševiška armada zavzela mesto.
Ko je utihnila ulična borba, je Tone potrkal pri meni. Tiho, oprezno je stopil v sobo, zaprl za seboj vrata in globoko vzdahnil. Zlatih epolet in rdečega znamenja s črnim križem na belem rokavu ni bilo več. Na licu in rokah sem opazil sledove krvi.
»Pst, pst,« je zašepetal in se ozrl okrog. Ne glej me tako debelo, ne čudi se, da prihajam ob tej pozni uri. Povej mi za božjo voljo, kje smo? Še na zemlji, ali nas je odnesel vrag na drugo planeto? Še med ljudmi, ali pa so to same zverine? Ideje se menjajo kot pri nas ženska moda. Danes car, jutri Kerenskij. potem Kornilov, Kaledin in kar naenkrat – hlop in basta. Štiri leta smo se tepli, komaj sem čakal, da položim sabljo pred Prešerna. Sedaj pa ti pridejo ljudje in pravijo: »Ne, ni bilo prav, zmotili smo se!« Sovražniki niso sovražniki, prijatelji niso prijatelji, vojna ni vojna, ideali niso ideali. Pa jih razumi! Rus tepe Rusa, Moskva se bori proti Kijevu, Kijev proti Odesi, oba proti Donu – vrag vedi kaj je to?
Ne razumem in basta! Kot mravlje so lezli nocoj nad nas. Kozaki, Ukrajinci, tuja vojska, med njimi jaz in moja sablja, pa vse ni nič pomagalo. Na oni strani čudna armada. V klobukih, čepicah, gologlavi, v civilnih oblekah – pa kar z bajoneti so lezli na nas. Kaj jih je gnalo, ne vem. Vse se je zmešalo. Vihtel sem sabljo, streljal iz revolverja, pa misliš, da so se bali? Kaj še! Nakresali so nas, prav pošteno nakresali in basta. Zdaj pa imaš!
Vse je pogubljeno, kaj bo dejal Prešeren, ko ne bo več videl moje sablje? In konec vojne naj bo, kar konec! Tem ljudem se je zmešalo v glavi. Ne bomo se več tepli in basta. Kam pa z ideali? To vendar niso mačkine solze! In če me dobe, mi še polomijo kosti. Potuhnil se bom, češ, nisem mislil o Prešernu in sablji, nisem se tepel z vami in basta. Ideje pa ne dam, ne!«
Ostal je pri meni do jutra. Zjutraj je odšel. Dogodki so nas razpršili na vse štiri strani. Nekateri so položili v tem vrtincu glave, drugi so si pomagali, kakor je kdo znal.
Drugo leto sem bil v Moskvi. V kavarni Filipova sem zagledal med množico Toneta. Sedel je za mizo v kotu, v družbi majhnega človeka v črni kavkaški pelerini. Bonaparte in maršal Ney, mi je šinila misel v glavo. Majhen človek je bil neverjetno podoben Napoleonu. Sklonjen nad mizo je z desno roko podpiral glavo, s kazalcem leve pa je črtal kroge in elipse po mizi. Tonetu se je poznalo na obrazu, da napeto posluša in sledi mislim majhnega človeka v črni pelerini.
»Dober večer gospodje!« sem jih pozdravil in stopil k mizi. Majhen človek se ni zganil. Tone me je pogledal, z roko me je povabil, naj sedem in molčal.
»Torej,« je nadaljeval majhen človek kot da me ni niti opazil, »najtežja naloga je izvršena. Petina planeta je naša. Malkontenti, ki še rogovilijo v oddaljenih krajih Rusije, so za nas brez pomena. Prehajam k drugemu vprašanju. Tole, vidiš, je Balkan.« Majhen človek je načrtal s prstom nekaj na mizo. »Ta mora biti prvi v naših rokah. S tem bomo vrgli zanko na vrat Evrope, zategnili bomo in zadušila se bo sama po sebi. Tole je Kitajska, majhna zemlja in mnogo ljudi. Vrgel bom idejo v to mravljišče, dvignil bom zatirani narod in v rokah bo sila, pred njo bo drhtela Evropa in Amerika. Ti greš v Sibirijo, tam mi pripraviš pot, razčistiš, kar je še smeti in s tem je tvoja naloga končana. Vse drugo prepusti meni.«
Majhen človek se je zavil v črno pelerino in odšel. Ostala sva s Tonetom sama.
»Povej mi,« sem mu dejal, »kdo je ta človek in kaj je govoril. Kaj počenjaš ti tu v Moskvi?« Tone me je začudeno pogledal.
»Kaj si padel z Marsa? Tu se gode stvari, ki bodo obrnile ves svet, on ti pa gleda in vprašuje, kaj to pomeni. Ne bom ti mnogo govoril, čas je drag in dela imam čez glavo. Jutri odpotujem v Sibirijo. Komisar sem postal. Kako in zakaj – pustiva to stvar, za te ni važna, pa tudi razumel je ne boš. Spal si takrat, kot spiš še danes. Samo nekaj ti povem. Naši ideali so bili kot mehurčki, ki jih spuščajo otroci v zrak. V vseh barvah se leskečejo, znotraj so prazni, veter potegne in ni jih več. Otresel sem se vsega, kar je piškavo, spoznal sem, kje je resnica in kje laž in basta. To so ideje, ki so požrle kot sedem suhih krav vse moje zastarelo naziranje. Moža, ki je sedel z menoj ne poznaš, pa tudi poznati ga ne moreš. Sicer pa – delo me kliče, da si mi zdrav!«
Stisnil mi je roko in izginil v ulično vrvenje. Drugi dan se je odpeljal s posebnim vlakom v Sibirijo.
Dolgo nisem slišal ničesar o njem. Šele potem ko je v Sibirji zavladala protiboljševiška sila, sem zvedel, da so ga aretirali v Čeljabinku. S tajnim naročilom je prišel iz Semipalatinska. Neprevidnost in vroča kri ga je pogubila. Za vohunstvo je prišel pred vojno sodišče. Po končani razpravi ga je predsednik vprašal, kaj bi storil, če bi mu ne bili prišli na sled. Tone ga je pogledal, pomislil je in odgovoril odločno: »Bog je rekel: Jaz sem ki sem, jaz pa pravim, kar sem to sem. – Storil bi bil, kar sem obljubil. Danes imate moč, sodite, jutri boste sojeni sami. Ljudje umirajo, ideje žive.«
Vojno sodišče je izreklo smrtno obsodbo. Po tišti noči ga nisem videl več. Pa tudi takrat bi ga ne bil, če bi bil vedel, da človek v eno noč lahko preživi desetletja. Stražar me je spremil po temnem hodniku, odprl je težka okovana vrata, obstal sem v majhnem štirioglatem prostoru, ki jih je toliko na svetu in so si tako strašno podobni. In sami so strašni. Ječa! Vsi narodi jo poznajo, vsa stoletja, vsi jeziki. V življenju na zemlji je, po smrti jo obetajo grešnim dušam. Tu je strašna kot tam.
Tone je sedel na železni postelji. Z desno roko je podpiral glavo, levo je stisnil v pest in ni se ganil, ko so se zaprla vrata za menoj in sva ostala sama.
»Mislil sem, da so mi poslali duhovnika, da me pripravi na zadnjo pot. Pa ni prišel in prav je tako. Sedi tu z menoj, pa ne govori, za božjo voljo te prosim, nikar ne govori. Kroglja, ki mi bo prodrla jutri zjutraj prsa, bo bolj nežna kot bi mi bila beseda usmiljenja iz tvojih ust. Tudi jaz bi ne govoril, užival bi mir, ki sem ga spoznal šele nocoj, pa sva stara znanca, naj bo. Vidiš, prijatelj, tole je čudno in bolj nerazumljivo, kot vsa filozofija življenja. Nocoj si, jutri te ne bo. Nocoj gledaš, poslušaš, hodiš, govoriš, jutri ne boš več. Nocoj živ, jutri mrtev. Kaj je živ in kaj mrtev? Dva pojma, ki si nasprotnjeta kot v življenju veselje in žalost, upanje in obup, sreča in nesreča. Od upanja do obupa je včasih dolga pot. Človek se bliža temu strašnemu pojmu polagoma, obrača se nazaj, stopa previdno in potaplja se v obup kot v hladno kopel. Počasi, najprej spusti desno nogo, potem levo, potem omoči roko, prsa in končno sam ne čuti kdaj je v kopeli. To je življenje, kjer človek umira od starosti, od dolgotrajne bolezni. Včasih pa je človek zdajle srečen, mine trenutek, pa je nesrečen. In takrat nesreča žge kot ogenj, slabe udarec zlomi, silni pa hirajo kot ranjena zver. In to je smrt, ki veš zanjo. Danes živ, jutri mrtev. Da sem slab, bi jokal, tarnal, prosil usmiljenja, poljubljal Kristovo podobo na Križu, tako pa ne morem. Tudi proklinjati ne morem. Sedim in čutim kako pešajo moči, kako izkrvavevam. »Počasi, kaplja za kapljo, krvi v telesu pa je vedno manj. Včasih sem premišljal, kako je človeku, ki so ga liudje obsodili na smrt. Zdelo se mi je, da bi moral obsojeni prokleti vso to človeško golazen na zemlji, danes pa vidim, da sem bil v zmoti.« Utihnil je. Nehote sem potegnil uro iz žepa. Tone je skočil s postelje, bil je bled kot stena, roke so se mu tresle, v širokih odprtih zenicah sem videl strah in prezir.
»Ne, ne, če si človek, nikar! Proč s tem peklenskim strojem, ki meri čas in goni v smrt kot bič živino v mesnico! Samo ure ne! Tuli mi na ušesa, da moram umreti, samo da ne čujem tega prokletega sek–sek, sek–sek, sek–sek. Kot da mi seka telo in dušo na majhne koščke. Naj bo stokrat proklet kdor je izumil ta satanski stroj! Čuješ, kako seklja? Sek–sek, sek–sek, sek–sek. Uh, nikar, nikar!«
Padel je na posteljo in zatisnil ušesa. Skril sem uro v žep. Dolgo je ležal nepremično, potem se je stresel, dvignil glavo in odprl oči. »Nič več ne seklja? Tako, vidiš, ne morem prokleti onih, ki bodo zutri pristrigli nit mojega življenja. Kdo jim je dal to pravico, kaj parviš? Ko so podpisali smrtno obsodbo, se mi je zdelo, da jim drhte roke in noge in tudi v možganih jim ni bilo vse prav. Sodniku, ki je bral obsodbo, se je tresel glas in lovil je sapo. Vest jih peče, le verjemi mi, da ja tako. In niso krivi, ne obsojam jih, smilijo se mi. Vprašaj ljudi, ki so krivi, da jutri ne bom več videl solnčne luči, zakaj so to storili, povej jim po človeško, tako kot čutiš, kot ti pravi tvoj notranji glas – prestrašijo se, zarde, zajecljajo: »Ne, ne, gospod, oprostite, nismo mi krivi. Oprostili bi vas, nagrado bi vam dali za vaše trpljenje, novo suknjo bi vam kupili, da ni postave, ki veli: »Sodi ga, kdor je kriv in kaznuj, kdor je zaslužil.« In nič več, samo tole odgovore: Belo togo oblečejo, roke si umijejo, s postavo namažejo vest, ki se upira in stvar je končana. Vsi smo sužnji – sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo – blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa – grlo se mi suši, bodi usmiljeni Samarijan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.«
Vstopil je stražnik z glinastim vrčem v roki. Željno je Tone izpil nekaj požirkov, v očeh mu je zaiskrila iskra hvaležnosti in nadaljeval je: »pred smrtjo človek ponavadi pogleda pot, ki jo je hodil, črto potegne in sešteje, kar je napisal. Meni to ni potrebno, pa tudi šteti bi ne mogel. Preveč so zmešane številke. Rezultat mojega življenja bi bil spak, pravi spak in bolje je, da ne mislim o njem. Vezi, ki so me vezale z ljudmi, se mi zde kot nit, ki ja zgorela. Je in ni, dotakneš se je, pa se sesuje v prah. Tudi s teboj me ne veže več. Gledam ti v obraz in zdi se mi, da te vidim nocoj prvič v življenju. Ne zameri. Nekaj pa je, kar gori in ne zgori. Kot azbest je ta nit, ki me veže z življenjem že deset let. Ljudje ji pravijo ljubezen. Ne vem, prav ali ne, jaz bi tej niti ne dal nobenega imena. Kar poveš je preveč in kar misliš premalo. Ljudje pišejo romane, po gledaliških odrih jo vlačijo, pa ji delajo krivico. Piši, govori, zvijaj se in stokaj, pa ne bo to, kar je ta čudna nit. Čutiti jo moraš, čutiti tako, da ti gre kri v meso, v telo in dušo, v srce in možgane. Če spiš, jo vidiš v sanjah, če delaš, ti pomaga, če se sprehajaš, te spremlja, če si sam, je s teboj. Takrat jo čutiš in takrat jo poznaš. Je pa še druga ljubezen, bolj globoka, splošna, vsečloveška ljubezen do bližnjega. Težka je, mnogo žrtev in samozatajevanja zahteva, čutijo jo le plemenite duše, ljudje, ki žive večno. To vsemogočno ljubezen je naša doba poteptala v prah, človeštvo hodi po nji in išče utehe v preliti krvi. Vsi ideali so prazni, če ni te ljubezni, ki edina more in mora rešiti človeštvo, ustaviti ljudi, ki drve po zgrešeni poti, ubijajo in rušijo, kar sta ustvarjala skozi stoletja um in delo. Psihoza našega veka se bo zadušila v potokih krvi, iz nje se bo dvigalo veliko spoznanje bratske ljubezni in medsebojnega podpiranja vseh narodov in vseh ljudi na zemlji.
Kaj naj ti še povem? Ljudje pred smrtjo govore z Bogom. Kaj je Bog? ne vem. Vesoljstvo, večnost, neskončnost, vse to je Bog. Začetek konca človeške misli. Pa mi povej, kaj je to? Ne veš? Tudi jaz se strinjam s teboj. Majhna drobtinica sem tega vsemirja, ono naj sodi in premišljuje o meni, ne jaz o njem. Odnekod sem prišel, nekam odhajam in s tem je moja molitev končana. Zdaj me pa pusti samega, zoprna mi postaja tvoja navzočnost.«
Molče sva si segla v roko in molče sem zapustil ječo. Zunaj je bila mesečna noč, na nebu so trepetale zvezde, okrog je bil mir. Obstal sem v tej nočni tišini, misli so rojile v glavi. Tone mi je stal pred očmi in pot njegovega življenja je šla mimo. Narodni ideal, panslavizem, beli car, narodni tribun, internacijonala, nenaravna smrt v polju za sibirsko ječo. Žalostna in tako razumljiva križeva pot! Na vsaki postaji je pokleknll in molil, na vsaki postaji je mislil: tu je konec, tu bom odrešen, tu je cilj mojega hrepenenja. Ni ga bilo, Na zadnji postaji ni klečal več.
V polju za mestom so zgodaj zjutraj izvršili smrtno obsodbo.