Čudni svatje
| Čudni svatje Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Na ravnem polju sta žela dva brata rumeno pšenico. Bila sta pridna ter sta z delom tako hitela, da si nista utegnila obrisati znojnih lic. Pšenica je padala kakor pod koso in vedno večje je bilo število snopov na dolgi njivi. Mimo pride star, sivobradat mož in ju prijazno nagovori: »Bog blagoslovi vajino delo, mladeniča! A kako je vendar to, da se vidva sama sučeta na tako veliki njivi? Kje so vajini pomagači?« »Kje vendar naj vzameva pomagačev, ko sva pa tako sama,« odgovorita brata. »Oče in mati sta nama že davno umrla, sestrica je pa še premlada, da bi se od zore do mraka pekla na vročem soncu. Sicer pa mora itak doma biti, da nama gospodinji in opoldne prinese kosilo.« »Mladeniča moja,« reče starček, »danes ne bosta dočakala, da bi vama sestrica prinesla kosilo. Doma se gode čudne reči. Šel sem mimo vajine koče in sem opazil, da je na dvorišču vse polno črnih konj in v hiši polno čudnih svatov, ki imajo strašno hude obraze. Na glavi imajo vsi drugi rdeče čepice, samo ženin ima modro. Hitita, rečem vama, brž domov, da še poslednjikrat vidita svojo sestrico — nevesto!« Brata se silno prestrašita, urno vržeta srpe iz rok ter kar čez njive in travnike bežita domov. Doma sta našla vse tako. kakor jima je pravil starček. Svatje so bili že vsi na konjih ter se odpravljali na odhod, le ženin je še čakal na pragu, da se nevesta lepo svatovsko obleče. Ko hočeta brata stopiti v hišo, ju že sreča sestrica, ki je vsa svatovsko oblečena in silno žalostna. Brata pa, ki sta svojo sestrico srčno ljubila, jo začeneta skrbljivo povpraševati: »Ljuba sestrica, kdaj se pa zopet vrneš domov?« »Kadar bo mrtev petelin k dnevu pel,« odgovori sestrica in bridko zaihti. »Oj, to pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo in tudi tebe nikoli več nazaj ne bo,« pravita brata in začneta tudi onadva ihteti. Ko stopi sestrica nevesta čez prag, jo že prime ženin ter jo posadi na konja. In zdajci brata drugič vprašata: »Ljuba sestrica, kdaj se zopet vrneš k nama?« »Kadar bo mrtev cerkovnik dan zvonil,« odgovori sestrica, in iznova se ji solze udero po bledih licih. »Oj, to pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo in tudi tebe nikoli več nazaj ne bo,« vzdihujeta brata in si brišeta solze. A sedaj tudi ženin skoči na konja ter prime sestrico nevesto trdo čez pas. Preden pa vzpodbode konja, vprašata brata tretjič: »Ljuba sestra, lepo te prosiva. povej nama, kdaj se zopet povrneš domov?« »Kadar pride na petek nedelja,« reče sestrica in zajoka na ves glas »Oj, to pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo in tudi tebe nikoli več nazaj ne bo,« vzdihujeta brata ter s sestrico vrtd glasno jokata. Toda trdosrčnemu ženinu ni bilo mar bratovih in sestrinih solz. »Naprej!« je zahreščal z osornim glasom, in čudni svatje so pognali konje v divji dir. Zadnji je dirjal ženin in krepko držal v naročju onemoglo nevestico, ki se je od samega strahu vsa tresla. Ko so čudni svatje pridrveli do razpotja, kjer je stal velik blagoslovljen križ, so naredili okrog križa velik ovinek. Nevesti se je to čudno zdelo. Zato je rekla ženinu: »Čemu se ogibljete križa? Jaz imam navado, da se pri križu rada ustavim ter pomolim nekoliko očenašev. In tudi ti, če si pošten ženin, ukazi svojim svatom, naj obrnejo svoje konje ter jezdijo h križu. Tam bomo skupno prosili Križanega, naj nama podeli obilo sreče v zakonu!« Na to milo nevestino prošnjo je ženin grozno z glavo stresel ter obrnil svojega konja le še bolj od križa. Neveste se je pa polotila čudna groza. Iztegnila je svoje ročice proti križu in glasno zaklicala: »Križani Bog, bodi mi milostljiv in sprejmi me za svojo prijateljico!« Na ta klic je pa ženin zavzdignil svojo težko roko ter nevesto tako udaril, da se ji je kar v glavi zavrtelo. Toda nevesta je drugič iztegnila svoje ročice proti križu in zopet glasno zaklicala: »Križani Bog, bodi mi milostljiv in sprejmi me za svojo sestro!« Zopet je neusmiljeni ženin zavzdignil svojo težko roko in udaril nevesto tako silno, da je izgubila zavest. Komaj pa se je sirotka vzdramila, že je proti križu
obrnjena tretjič zaklicala: »Križani Bog, bodi mi milostljiv in sprejmi me za svojo nevesto!« Zdajci je pa brezsrčni ženin zgrabil za puško in zamahnil s puškinim kopitom tako močno po nevestini glavi, da je sirota omahnila s konja in padla mrtva na tla. V tem trenutku se je pa zemlja na široko odprla m pogoltnila ženina in svate kar s konji vred. Iz telesa mrtve nevestice se je pa dvignil bel golobček in je splaval proti nebu.