Čudno
| Čudno... Jos. Fanin |
| |||||||||||||
Že ves dan je bil moj prijatelj grozno razmišljen, nič se ni dalo pravega od njega zvedeti. To se mi je tembolj čudno zdelo, ker je navadno kot osemnajatletni mladenič zelo razumno govoril in se kazal vedno vedrega in veselega lica ... Ali danes ta izprememba! Od kod to? ... Usedel se je za mizo svoje gorko zakurjene sobe, po kateri se je podil mamljivi vonj cigaret ... Gledal je leno in brezbrižno skozi okno na medel dan. Zunaj se je preganjala megla iz enega oblačka v drugega ... Videl je, kako so se tresla mala komaj vidna telesca v prosojni megli, kar ga je pa napravilo še bolj zamišljenega ... Opazoval je ves ta boj v naravi in gledal v nedosegljivo daljavo ... Sonočni trakovi so skušali s svojimi tenkimi ostmi prodreti oblak megle, a zastonj! Bitka se je bila in zmagovalca ni bilo ... Zamislil se je ... »Ali ni tudi tak boj v moji glavi?« Prestrašil se je, ko je spoznal, da je zelo duševno utrujen, a da ni ničesar premišljeval, temveč da je bil le igrača svojih doživljajev ... Nastopil je energično proti svoji razmišljenosti! »Zakaj pač moram ravno to vedno razmišljati, ko vem, da ne pridem do konca,« si je mislil ... »V enem dnevu tako ne morem razumeti vsega ... Počakajmo, sčasoma se že tudi to pojasni!« ... Ali on ni mogel od svojih misli! Skušal je napeljati svoje misli na drug predmet, a vedno zastonj. Zopet in zopet mu je vstajala pred očmi podoba nje, ki je bila vendar tako lepa. Videl je pred seboj svojo deklico, ki je tako ljubo, tako ljubeznivo stegala proti njemu svoje lepe, bele roke. Videl jo je, kako mu je padla v naročje, vsa njegova ... Stresel se je ... In zopet jo je zagledal vso bledo, plavajočo ... Smilila se mu je njena podoba, ko se je spomnil včerajšnjega dneva ... Ali vstala mu je v duši druga misel, grda, črna ... »Taka je, ne veruj ji; ona je zvita! ... Saj te ne ljubi! Pusti otročarije! ...« In takoj zopet se je vzdignila ona, proseča njegove ljubezni ... On pa je osredotočil vse moči, da bi pregnal meglo, ki je ležala nad njegovo dušo ... Hotel je biti na jasnem! Stresnil je z glavo, kakor bi se hotel iznebiti neprijetnih misli in stisnil svoje trepalnice skupaj! ... »Ne, ne, sedaj pa nikdar več, sedaj sem sit! To je bilo zadnjikrat in prvikrat! ... Kako je to, da se more človek tako izpozabiti? ... Saj sem vendar danes čisto drugih misli, kot sem bil včeraj; danes šele sem pravi človek, sem mož, ki je trezen, ki se ne da voditi od nobene strasti ... Dobro, da imam to izkušnjo! ... Zakaj pa sem vendar napravil včeraj to neumnost? ... Včeraj sem jo še ljubil, in danes ne ... Ne maram za njo! Nikakor ne morem razumeti, skoraj bi danes ne mogel ljubiti ... Sedaj je ne pogledam nikdar več, čemu tudi! A bil sem lačen, sedaj sem sit! ... Sploh pa je moj trden sklep, se nikdar več vmešavati v take neumosti, ki so brez vsake koristi ... Gotovo ne pogledam več nje, ne nobene druge ... Saj ni ona več tako vzvišena nad vsakdanjost, saj je čisto nekaj navadnega: nič in nič! Čudno se mi le to zdi, da sem bil včeraj še tako neumen, danes pa tako treznopameten ... Vedno bom hvaležen temu dnevu, ko sem se povzpel toliko nad navadne zemljane, če tudi ga sovražim! ... Res čudno! ...«
Pogledal je zopet skozi okno in videl je, kako je petelin kopal kokošim hrano in zopet se je zamislil. »Zakaj to dela? Ali petelin ni tudi sam potreben hrane? Namen mu gotovo ni odkritosrčen; izkoristiti si hoče svojo dobrodelnost ... Ali gotovo bi ne ravnal tako, ko bi vedel in poznal kesanje, ki zraste po izkoriščevanju, po grehu ... Jaz pa to vem, zatorej se kesam svojega greha ... žal mi je ... nad seboj se hudujem ... A včeraj se nisem spomnil da se bo moja notranjost polegla, da bo meni zasijal danes žarek razuma! ... Bil sem pijan, a sedaj sem trezen ... Gabi se mi svet ... Ali je to ona sreča? ... Nikdar več! ... Ali vendar zakaj sem bil pa včeraj tak? ... Res je čudno! ...«
Tudi prejšnji dan proti večeru je sedel ravno tam za mizo, a bil je čisto drugih misli ... Ljubil je gorko, odkrito svojo Ivo, ki je bila gotovo najlepša med puncami ... Kdo bi mogel pozabiti njenih kakor morje globokih in zelenih oči, kdo prehvaliti lepoto njenega obličja?! Niti sam ni vedel, kaka je podoba njegove drage, tako je bil prevzet, ko je prišel v njeno bližino. Vedel pa je samo eno in to je bilo za njegovo mlado srce dosti, da jo ljubi, da je ne pozabi nikdar! ... Že prej se je odločil, da bo delal vedno vse njej na čast, a današnji dan pa ji je hotel posebno posvetiti, ker jo tako vroče še ni nikdar ljubil! Še ko si je zapalil cigareto, jo je nakadil njej na čast: »Na mnoga leta?« ... Vse misli njegove so se sukale okrog njegove izvoljenke ... pri vsakem njegovem dejanju je bilo njeno ime zadnje, kakor amen pri molitvi ... Mislil je, da je popoln mož, ko tako odkrito ljubi njo, mislil je, da je šele sedaj postal samostojen, odkar se je čisto navezal na njo z vsem svojim srcem! Oči so se mu svetile od ljubezni in poželjenja in ves obraz je dobil izraz brezmejne sreče in poetičnega koprnenja ... »Oh, da bi bil pri njej, danes bi jo pritisnil na svoje lačno srce, danes, danes ... saj jo še tako nisem nikdar ljubil! ... Ali ona gotovo že sanja o nadzemski sreči, gotovo ji je bog Morfej že zatisnil čarobni očesci, gotovo je že ona stisnila svoje nebeško sladke ustnice v blag spanec. Zakaj vendar nisem preje mislil, da jo moram danes še enkrat videt? Oh, zakaj? ... « In prsi so se mu koprneče vzdigovale in plule nalik razburkanemu morju, ki ne najde nikjer ohladila in svojemu poželjenju zdravila ... Mislil je nekaj časa ... Obraz bil mu je razgret ..., sopel je počasi ..., roke so se mu krčile ... Vzel je klobuk, se napravil ter odšel iz sobe ...
Bil je hladen večer; ostra zimska sapa je pihala in kljubovala ljudem, ki so se zakasnili pri svojih opravkih. Vsak se je zavijal močno v svoj plašč in se stiskal skupaj ...; roka se je prilizovala roki, da bi jo ogrela; vse je iskalo gorkote v tem mrazu ... Komaj je prijenjal nekoliko veter, že se je zopet zakadil z vso silo prihajajočim v obraz, kakor bi hotel kljubovati ... Le moj prijatelj se ni brigal za ves vihar, njega ni plašil strupen mraz; nobena stvar bi ne bila tako močna, da bi mu ustavila korak, da bi se vrnil ... Lahko bi se bile kopičile gore pred njim, on bi jih bil gotovo prekoračil ... Stopal je hlastno, ni se brigal za kamenje, ki mu je kljubovalo na poti; hitel je dalje ... Kmalu je prispel ves vroč do male lepo bele hišice. Čeprav je bila majhna, a vendar je bila njemu ljubša kot mogočna palača bogataša, saj je v njej prebivala duša njegove duše, — njegova Iva. Kolikokrat je že videl, kako se lepo ovija trta po zidu te male hišice, a nikdar se mu ni zdel pogled nanjo tako čaroben, kakor baš danes. Zdelo se mu je, da je prišel pred grad vile, katerega je samo za danes postavila, a jutri že pade v prah na njeno besedo ... Vse se mu je dozdevalo krasno, sanjavo ... Postal je ... Noga mu je zaostala; ni mogel dalje; dolgo je premišljal ... Neki notranji glas mu je branil: »Ne hodi; daj spati ubogemu dekletu ...« Ali vzdignila se je njegova pohlepnost in pobila prvo misel: »Ne bodi otrok! Naprej ...!« »Moj Bog, kam grem? Kje sem? Kam hočem?« Vse mu je šumelo po glavi in sam ni spoznal svojega namena! ... »Če me kdo vidi tukaj stati, kaj si bo mislil? Ali enkrat mora biti, saj tudi drugi ...! Živeti moramo, saj je to naš namen! ... Ljubim preveč ... moram, moram ... le šel je ... Potrkal je na okno enkrat, dvakrat in zraven zašepetal: »Iva, Iva, ali spiš? Dušica, daj odpreti, ... ljubim te! ... Ne daj mi v mrzli noči tukaj stati! ... Usmili se me! ...« Zopet je potrkal, a ne zaman, kmalu se je pokazala mala kodrasta, plavolasa, okrogla glavica pri oknu ... Spoznala ga je in takoj šla od okna ... Kmalu pa so zahreščala težka, stara vezna vrata in izginil je v nočni tmini ...
Zunaj pa je vel močan, mrzel veter in drobne snežene mačice, ki so se še malo preje v krogih spuščale na mrzlo zemljo, so izginile v zraku ... Siva, gosta megla se je vzdigovala višje in višje in končno dvignila nad nebesne zvezde ... Sredi med mladimi zvezdami pa je plula luna in zaljubljeno gledala na svojo mater zemljo ... Ali ona ni opazovala svoje mamice zemlje, ker drugače bi gotovo ne bila zagrnila sramežljivo svojega rdečega obličja s temnim pajčolanom, sivim oblakom ... Dolgo je bila skrita zadaj ... Veter pa je zabučal močneje in burja je vlekla okrog oglov hiš ...