Čudovita pota božja.

← Smrt in berač.

Sto narodnih legend Anton Kosi

O puščavniku. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Star puščavnik je sedel pred durmi svoje celice in premišljeval: »Dolgo že živim, opazujem in presojam to in ono – in vendar ne morem pritegniti, da bi bilo vse dobro in da bi bila božja pota vselej dobra in modra.« – Nato je zaspal in imel čudne sanje. Zdelo se mu je, da sliši glas iz nebes: »Vstani in pojdi v širi svet; pokažem ti božja pota!«

Puščavnik vstane, vzame palico in gre ravnim potem skozi gozd. Skoro pa izgreši pot in prestrašen kliče človeka, da bi mu pokazal dalje. Neznan mož se mu približa, ga pozdravi in pravi: »Pojdi z menoj, sam ne najdeš pota iz te goščave.« hvaležen mu je puščavnik, in brzo se napotita dalje. Zvečer prideta do hiše in naprosita prenočišča. Gospodar ju prijazno vzprejme in bogato pogosti. »Vesel sem«, pravi »zakaj danes sem praznoval vesel dan. Človek, ki mi je bil dosihdob sovražen, se je sprijaznil z menoj in v poroštvo svoje udanosti mi je podaril to-le zlato kupo.« – Drugo jutro, ko potnika vstaneta, se zahvalita prijaznemu gospodarju in mu želita obilo blagoslova. Ali kaj zapazi v tem puščavnik? Spremljevavec je ukradel zlato kupo ter jo je ravno stisnil v maliho. »Stoj!« bi bil zaklical puščavnik – ali že mu je šepnil spremljevavec resno: »Molči, to so božja pota!«  – Potovala sta ves dan.

Zvečer prideta k hiši in naprosita prenočišča. A gospodar te hiše je bil neznanski lakomnik in oderuh. Ozmerjal ju je kot nepovabljena gosta z vsemi priimki. »Tukaj ne moreva ostati,« da neznani mož in migne puščavniku, naj gresta dalje. Preden pa odideta, stopi k oderuhu ter mu poda zlato kupo, katero je ukradel prijaznemu gospodarju. »Kaj delaš?« zamahne puščavnik – a neznani mož mu resno odgovori: »Molči, to so božja pota.« – In zopet sta potovala ves dan.

Zvečer dospeta k majhni hiši in naprosita prenočišča. Gospodar ju prijazno vzprejme – a globoka žalost se mu čita z obličja. »Kakor se trudim in ubijam«, pripoveduje uborni mož, »vendar si ne morem opomoči. Nesreča me preganja vedno in vedno. Drugega mi ni ostalo nego ta koča.« – »Bog bode pomagal«, ga potolaži spremljevavec, seže po luč in vpričo njega zažge ubogo kočo. »Požigavec!« zakriči puščavnik; a neznani mož ga resno zavrne: »Molči, to so pota božja!« – In zopet sta potovala ves dan.

Zvečer dospeta k hiši in naprosita prenočišča. Gospodar ju je vzprejel še precej dobro – a bil je čmeren in oduren, govoril je malo, edino s sinkom je bil izredno prijazen. Bil mu je edini otrok, in neizrečno ga je ljubil. Puščavnik je sicer grajal oni prvi lastnosti – a te zadnje ni mogel prehvaliti. – Drugi dan zahvalita gospodarja za prenočišče ter ga naprosita, naj jima pokaže najbližji pot. »Sem vaju ne morem spremiti«, odgovori mož, »toda dam vama sinka; ta naj vaju spremi do brvi, ki drži preko deročega potoka. A vedita, da mi je edini otrok, zatorej pazita, da se mu kaj ne pripeti.« – »Bog ga bode čuval!« odgovori spremljevavec, in vsi trije se odpravijo na pot. Ko pridejo do ozke brvi, se hoče otrok vrniti – a neznani mož veli: »Idi dalje!« – Deček sluša. Prišedšega sredi brvi, ga neznani mož zgrabi, visoko dvigne v zrak ter z vso silo vrže v globoko vodo. Puščavnik zatrepeta, sveta jeza ga izpreleti: »Izkušnjavec sleparski!« zakriči nanj, »rajši umrem pri tej priči, nego bi storil še eden korak s teboj. Poberi se mi izpred oči. To so božja pota, ki mi jih hočeš kazati? Ležnik ti, zemlja naj se odpre ter te pogoltne v svoje žrelo!« . . . Zdajci pa se tako zablisne, da puščavniku vzame vid, zemlja se strese in ko puščavnik izpregleda, ne vidi več neznanega moža. Pred njim stoji mladenič v jasni obleki – angelj Gospodov!

Angelj izpregovori: »Kazal sem ti božja pota, a nisi jih razumel, zatorej poslušaj: Kupa, katero sem bil vzel prijaznemu in dobremu možu, je bila zastrupljena; vzel sem mu jo, ker je dober, in jo podaril nesramnemu skopuhu, ki ni vreden življenja, naj si iz nje pije smrt. – Uborni pridni mož si bode zopet sezidal hiši in bode tem pridnejši, a pod pepelom najde zaklad, ki mu bode pomagal iz vsake zadrege. Čmerni, odurni mož pa, kateremu sem vrgel sina v potok, je velik grešnik – in oni njegov sin bi bil nekoč razbojnik in morivec. Izguba otrokova bode nagnila moža k pokori – ali otrok sam je najbolje preskrben! – Razumeti nisi mogel modrosti in previdnosti božjih potov – nekaj si jih gledal na svoje oči – zatorej idi in se jih uči razumevati!«

Janja Miklavčič.