Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču

Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču Bogomir Magajna

Viri:	Magajna, Bogomir (1937). V deželi pravljic in sanj. Celje: Mohorjeva družba.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako je kipar Vid ustvaril sinčka Vida in laboda Belega ptiča

To se je zgodilo pred zadnjo veliko vojno. Takrat je v Ljubljani živel v baraki ob koncu Tivolskega vrta kipar Vid. Nosil je črne lase, imel je črne oči in srce iz zlata. Od vratu do peta mu je telo pokrivala bela halja. Nanjo sta bila prišita dva velika žepa, v katerih pa skoraj nikoli ni bilo denarja, kajti vse, kar je umetnik zaslužil, je porabil za bele, rjave in pisane klade marmora, ki jih je kupoval, in za črn kruh, s katerim se je hranil. Kiparjevi žepi so bili torej prazni, zato pa je bila njegova glava polna najčudovitejših podob, po katerih je iz marmornih klad izklesaval kipe: kralja Matjaža, ki spi pod črno goro, vilo Rusalko, ki plava nad ribnikom, pijanca Luko, ki ga je našel ponoči na cesti, j etično dekletce, ki mu je prišlo ponujat rože v barako, pa ni imel denarja, da bi jih kupil, in mnogo drugih, po lepoti mogočnih kipov. V dolgi vrsti so stali kipi v baraki. Dolg čas jim je bilo in zato so si pripovedovali najrazličnejše stvari iz preteklega, sedanjega in bodočega življenja. Včasih pa je prišel kak človek, gospod ali gospa, v barako in kupil enega izmed njih. Potem so prišli v barako delavci, zagrabili kupljeni kip, ga položili v zaboj, pokrili s slamo, zabili pokrov in zaboj odnesli skozi Tivolski vrt kdo ve kam.

Tisto pomlad pa dolgo dolgo ni bilo nobenega kupca. Kipar Vid je žalostno sedel pred zadnjo marmornato klado in ni vedel, kaj bi ustvaril iz nje. V njegov želodec se je naselil glad; prav dobro se je slišalo, kako je zamolklo mrmral v njem. Kipar Vid se je zamišljen ozrl skozi okno na cesto. Po njej so se sprehajali bogati, lepo oblečeni gospodje. S seboj so vodili kodrolase sinčke na igrišče sredi širokega vrta. Hipoma si je zaželel, da bi imel tudi sam takega sinčka. Toda kako bi naj ga imel, ko ni imel prav nič denarja. »Tak sinček hoče jesti vsaj trikrat na dan,« si je mislil, »hoče imeti vsaj tri obleke na leto in mnogo mnogo igrač. Kje naj vzamem denar, da bi takega sinčka redil, ko vendar še v mojem želodcu neprestano mrmra glad.«

Ves dan je premišljeval o tej stvari in še pozno v noč. V noči pa je priplaval zlati mesec nad Tivolski vrt, pogledal skozi veje kostanjev naravnost v barako, pobožal s svojimi žarki umetnikovo glavo in v tistem hipu se je v njej spočela prečudna misel: »Naredim si sinčka, kakršnega še ni bilo na svetu. Živel bo, pa mu ne bo treba jesti; nosil bo obleko, ki se ne bo nikdar obrabila, in naredim mu igračo, ki se je ne bo nikoli naveličal. — Možgani, napnite se in delujte, kolikor morete!« Možgani so začeli ustvarjati podobo otroka, tako lepega, da takega še ni videl svet. Glavico je držal lahno sklonjeno, pokrit je bil z belo kapo s čopom. Z rokami je objemal vrat ptiča laboda, ki je bil večji od njega samega.

Ko je kipar Vid zagledal v svoji glavi to podobo, ni čakal belega dne, čeprav ni imel niti petroleja niti elektrike, da bi mu svetila. V svetlobi mesečine je zagrabil kladivo in dleto, stopil k poslednji kladi marmora, sekal in dolbel v beli kamen neutrudoma ure in ure. Preden se je rodilo jutro, je že stal sredi barake beli deček s čopasto kapico in objemal vrat vitkega laboda. Dečkove oči so sijale v globoki milini, labod pa je lahno dvigal krila in se zvesto stiskal k dečku. Kipar Vid je ves srečen stopal okoli svojega otroka in ga imenoval po sebi Vid, labodu pa je rekel Beli ptič. Tako je bil vesel, da je skoraj preslišal, kako vedno huje mrmra glad v njegovem želodcu, in bi tudi preslišal, če bi se z jutrom ne začenjal dolgi dolgi dan. Tisti dan pa je bil ravno nedelja.

Kako so župan in mestni očetje kupili Vida in Belega ptiča ter ju postavili na otroško igrišče

V tistih časih so imeli gospod župan in gospodje očetje mesta Ljubljane mnogo časa. Do devetih so spali, potem so se dvignili s postelj vsi hkrati, le gospod župan najprej, popili belo kavo, pojedli žemljo z medom in maslom vsi hkrati, le gospod župan najprej, potem so si pritrdili okoli vratu trde ovratnike in črne ovratnice ter si poveznili na glave črne cilindre vsi hkrati, le gospod župan najprej; potem so odšli vsi hkrati v Tivolski vrt na sprehod, le gospod župan je stopal na čelu vse trume. Tako so tudi tisto nedeljo prikorakali točno ob četrt na enajsto v Tivolski vrt. Stopali so gor in dol po belih stezah, dovolili, da jih je množica občudovala, in si brisali znojna čela. Pred otroškim igriščem, na katerem se je igralo na stotine otrok, pa se je gospod župan zdajci ustavil, položil prst na čelo in se zastrmel v igrišče. Prav tako so se tik za njim ustavili gospodje mestni očetje, položili prsi na čelo in se zastrmeli v igrišče.

Ko je gospod župan pet minut strmel in premišljeval, se je zasvetilo v njegovih očeh in spregovoril je: »Zdi se mi,« je rekel, »da nekaj manjka sredi otroškega igrišča. Zdi se mi, da otroci nekaj pogrešajo in da ni pravega veselja med njimi. Kaj mislite vi o tem?« — Gospodje mestni očetje so trikrat pokimali s črnimi in sivimi bradami in vsi hkrati vzkliknili: »Res je tako!« — »Po mojem mnenju,« je nadaljeval gospod župan, »bi se sredi igrišča moral širiti širok ribnik, poleg ribnika pa bi moral stati kak kip, potem šele bi otroci dobili pravo veselje. Kaj mislite vi o tem?« — Gospodje mestni očetje so trikrat pokimali s črnimi in sivimi bradami in vsi hkrati vzkliknili: »Res je tako!« — Rečeno, storjeno. Gospod župan je svetoval dalje: »Pojdimo gledat v barako k Vidu, če ima kaj pametnega za okras otroškega igrišča.« In gospodje mestni očetje so slovesno odkorakali, na čelu jim gospod župan, v barako. Vsi hkrati so vprašali: »Kipar Vid, ali imaš kaj pametnega za otroško igrišče?« Toda še preden je Vid odgovoril, so se že vsi zamaknili v dečka z labodom. »Čudovita stvar,« so vzkliknili vsi hkrati. Gospod župan pa je pristavil: »Kipar Vid, za dečka in laboda ti plačamo deset tisoč mastnih dinarjev.« — Kiparju Vidu je glad že kar renčal v želodcu in čeprav bi imel rad dečka z labodom vedno pri sebi, je vendarle zajecal: »Prodal bi že dečka z labodom, toda le s pogojem, da ga res postavite na otroško igrišče, da ga bom videl lahko kadar koli ga bom hotel.« — »In kolikorkrat koli,« je odvrnil gospod župan. Mestni očetje pa so vzkliknili: »Res je tako.« Gospod župan je nato vzel listnico in odštel kiparju deset mastnih tisočakov. Toliko denarja kipar Vid še nikoli ni videl in roka se mu je kar tresla, ko je gospod župan iztrgal list iz listnice in mu ukazal, naj napiše potrdilo, da je denar prejel. Kipar Vid je napisal:

Potrdilo !

Potrjujem, da sem prodal dečka, ki mu je ime Vid, in laboda, ki mu pravim Beli ptič, slavnemu mestu Ljubljani s pogojem, da ju slavno mesto postavi oba na otroško igrišče v Tivolskem vrtu. Zato sem prejel danes triindvajsetega aprila iz rok gospoda mestnega župana deset mastnih tisočakov.

Kipar Vid

Gospod župan je spravil potrdilo v listnico in nato z odborniki slovesno odkorakal iz barake. Kipar Vid je tedaj pobožal sinčka po licih, laboda po krilih in težko mu je postalo v srcu. »Rad bi vekomaj živel poleg vaju,« je govoril, »toda kaj hočemo, otroci umetnikov morajo zgodaj v svet. Jesti in za obleko skrbeti vama ne bo treba in za streho bosta imela sinje nebo samo. Otrok, ki se bodo igrali z vama, tudi ne bo manjkalo. Če bi vama bilo dolgčas, poletita malo naokoli, a pazita, da vaju ne dobijo, kajti ugrabili bi vaju.«

Kipar Vid je prebil še teden dni v baraki z njima, kajti v tem času so mestni delavci kopali na otroškem igrišču tolmun in postavljali podstavek za dečka z labodom. Vse polno stvari jima je pripovedoval o svetu, da bi ga dobro poznala, preden odpotujeta vanj. »Od umetnika sta ustvarjena in zato vama zloba sveta ne more škoditi. V mesečini sta bila spočeta in rojena, v mesečini potujta naokoli. Zlati žarki mesečine vama bodo pokazali stvari, ki jih mnogi ne vidijo. Po žarkih mesečine se bosta najbolj neslišno približala človeškim srcem.«

To in še marsikaj jima je pripovedoval. Drugi kipi v baraki so v tem tednu zelo vzljubili dečka in laboda. Neprestano so jim bile oči uprte v obadva in kar niso se ju mogli nagledati. Zato se jim je trgalo srce, ko so nekega dne na hitro prišli delavci v barako, zagrabili dečka in laboda ter ju postavili v zaboj. Kipar Vid je neprestano hodil okrog njih in jih rotil, naj pazijo, da bi ne poškodovali dečka in laboda. Nato so delavci odnesli zaboj na voziček pred barako, se vpregli v oje in zaboj odpeljali proti otroškemu igrišču. Trume stoterih otrok so se jim pridružile po poti, tako da so delavci komaj rinili naprej. Nepopisna radost se je polastila otrok. S krikom in vikom so se uvrstili v sprevod. Z rokami so mahali in kape so od veselja metali v zrak. Vid in Beli ptič sta ponosno gledala iz zaboja, še bolj ponosno pa je korakal za vozičkom kipar Vid, skoraj pol metra visoko je od ponosa vzdigoval svoje podplate. Pred okroglim tolmunom, ki se je njegova bistra voda v soncu lesketala, je čakal gospod župan, gospodje mestni očetje in kakih dvajset tisoč meščanov. Navdušeni klici slava so sprejeli dečka Vida in Belega ptiča. Ko so ju postavili na podstavek, se je dvignil gospod župan in spregovoril:

»Slavno občinstvo in preljubi otroci našega mesta!

Veliko mesto Ljubljana je v veselje svojih otrok velelo postaviti prekrasno umetnino belega dečka z belim labodom pred zeleni tolmun. Meni je prvemu prišla misel, da bi to veselje ustvaril našim otrokom, potem pa je obsenčila tudi gospode mestne očete. Pet minut smo držali prste na čelu, dokler ni prišla misel in nas navdihnila. Ne samo otrokom, ampak tudi odraslim se bodo razširila usta do ušes v nasmehu in radosti, ko bodo gledali te dve čudoviti bitji v Tivolskem vrtu. Razen tega pa se bodo od vseh strani vozili tujci v naše mesto in občudovali prelepo umetnino. Zato naj ne bo nikomur žal, da smo žrtvovali za dečka in laboda deset tisoč mastnih dinarjev in jih izročili kiparju Vidu, za kar hranimo potrdilo črno na belem v mestni blagajni. Kipar Vid bo s tem denarjem potolažil mrmrajoči glad v svojem želodcu in kupil marmornih klad, iz katerih bo v čast mesta Ljubljane ustvaril še mnogo slavnih del. Zato prosim slavno občinstvo, naj vzklikne trikrat: Naj živi naš gospod župan, naj žive gospodje mestni očetje, naj živi kipar Vid, naj živi deček z labodom! Večne slave vsem!«

Vsa množica, vštevši gospoda župana in mestne očete, je z navdušenimi klici ponovila te besede. Pristopila je belo oblečena deklica z vencem pomladnih rož in ga ovila malemu Vidu okrog vratu. Obenem ga je še poljubila na bele ustnice. Nato se je stotero in stotero otrok prijelo za roke in zaplesali so kolo okoli Vida, okoli Belega ptiča, okoli kiparja Vida, gospoda župana, mestnih očetov in vse množice. Po železnem tiru pa je že drdral prvi vlak, s katerim so se peljali tujci v Ljubljano občudovat prekrasno umetnino.

Kako sta Vid in Beli ptič letela v mesečni noči na prvi izlet

Začelo se je prav lepo življenje za Vida in Belega ptiča. V tolmunu pod njima so se neprestano igrale zlate ribice. Okoli tolmuna je sto rožnih grmov razprostrlo cvetove in polnilo ozračje z dehtečim vonjem. Nad njima so se po sinji modrini pasli oblački, podnevi beli kakor sneg, v večernih zarjah rdeči kakor kri, v mesečini pa so žareli, kakor da jim je nekdo posul grive in kodre z rumenim zlatom. Zelo so bili nečimrni, kajti neprestano so se ogledovali v zrcalu tolmuna.

Po parku so rasli kostanji in jagnedi. Trume ptic so se pozibavale po njihovih vejah in prepevale brez pevovodje kar vse vprek. Od jutra do večera so vodile matere lepo oblečene otroke k tolmunu. Včasih jih je bilo na stotine. Rdeča, sinja, rumena in zelena krilca so se podila naokrog kakor roj pisanih metuljev. Ali pa so deklice premetavale neko čudno reč, ki je vedno odskočila nazaj v zrak, potem ko je priletela na tla. Deklice so tisti reči rekle žoga. Posedale so tudi po tleh, se kamenčkale ali pa ustvarjale iz peska hlebce in kolače, doline in hribe. Dečki pa so najrajši brodili z rokami po tolmunu, spuščali po njem papirnate ladje in plašili zlate ribice. Najpogumnejši pa so drveli na drdračah po nizkem zidu okoli tolmuna in z navdušenim kričanjem hvalili tistega, ki je pridrvel okoli in okoli od Vidove desnice do Vidove levice. Nekateri so pri tem padali v vodo, ki je visoko pljusknila čez zid, drugi pa so jih med vriskom in smehom vlačili iz vode. Z Vidom in Belim ptičem so se hoteli neprestano igrati. Zakrivali so Vidu s kapicami oči ali pa mu plezali na rame. Sli so se skrivalnice in se skrivali za laboda. Priklanjali so se pred njima in ju pozdravljali: »Dobro jutro! Dober dan! Dober večer!« Njihove matere so sedele na klopeh in delile otrokom piškote, jabolka, hruške, oranže. Najmlajši otroci so prišli ponujat piškote in sadje Vidu in Belemu ptiču. Bili so tako majhni, da še niso vedeli, da je oba ustvaril umetnik in da otroci umetnikov ne jedo. Kadar je sonce močno grelo, je pripeljal mož z belo kapo voziček k tolmunu, uprl roke v bok in začel vpiti: »Otročiči, fantiči, dekliči, prevroče sonce na vas gleda, kupite si sladoleda!« Otroci so mu nosili dinarje, on pa jim je delil sladoled. Po otroških obrazih in po cmokajočih ustnicah sta Vid in Beli ptič spoznala, da mora biti sladoled nekaj hudo sladkega.

»Človeškim otrokom je res lepo na tem svetu,« je izpregovoril Vid.

»Meni pa se zdi, da so na svetu še drugačne stvari, ki jih midva ne poznava,« je odgovoril Beli ptič. »Ali se ne spominjaš, kako je najinemu očetu kiparju renčal glad po želodcu in kako žalostno je tedaj gledal oče Vid? Zdi se mi, da bi bilo pametno, če bi poletela v široki svet in si ogledala življenje človeških otrok tudi drugod.«

Vid je z veseljem soglašal s tem predlogom. Moram takoj povedati, da sta si najprej ogledala mesec na nebu. Kadar kaže mesec črko D, je znamenje, da se Debeli ali narašča, kadar pa kaže črko C, je znamenje, da Crkava ali usiha. Mesec je kazal črko D, debelil se je torej in obetala se je svetla noč.

Vid je za jahal Belega ptiča in se oklenil njegovega vratu. Beli ptič je zamahnil, zafrfotal s krili, razširil rep in že sta se dvignila v ozračje. Ta vožnja z živim zrakoplovom je Vidu tako ugajala, da v začetku ni mogel nič drugega ko samo vzklikati od veselja in začudenja. Visoko nad njim je žarel mesec, obdan z velikim zlatim vencem, na katerem je sedelo nekaj drobnih oblačkov. Pod njima pa se je razprostirala Ljubljana. Skoraj tako daleč, kakor je segal pogled, je žarelo na stotine in stotine svetlih žarnic. Po cestah pa so drveli tramvaji in avtomobili. »Tramvaje žene elektrika, avtomobile pa bencin,« je pojasnil Beli ptič Vidu. — »Kako pa ti to veš,« se je začudil Vid. —• »Zato, ker sem tič,« je odgovoril labod s ponosom. — »Saj še ljudje pravijo tistemu, ki mnogo ve: ,Ti si pa tič!' — Tista visoka hiša sredi mesta je nebotičnik, ki je tako visok, da se ptice selivke zadevajo z nogami ob njegovo streho, kadar se selijo na jug ali nazaj na sever. Najvišje nadstropje je vse razsvetljeno. Oglejva si, kaj se godi v njem.«

Beli ptič je obsedel na polici pred širokim oknom. Komaj sta se ozrla v razsvetljeno dvorano, se je Vid že začel smejati iz polnega grla. Komaj nekaj metrov pred njim je poskakoval zdaj z eno, zdaj z drugo nogo visok črn mož s povešenimi očmi. Z roko je vihtel črno palico in delal hudo smešne obraze. Krog njega je sedelo drugih šest črnih mož. Prvi je tolkel z betico po debeli okrogli reči, drugi je pihal v črno trombo, podobno velikanski pipi za tobak, ki se je zelo lesketala v svetlobi žarnic. Ostali štirje pa so drgnili z žimastimi palicami po vrvicah, ki so bile napete preko podolgastih votlih škatel. — »Nikar ne skači tako veselo po mojem hrtitu,« je pokaral Beli ptič Vida. »To so muzikantje. Tudi oni so umetniki. Pravkar ustvarjajo godbo. Tisti s palico je kapelnik, ki kroti muzikante, da bi ne igrali prehitro ali prepočasi. Muzikantje drže v rokah inštrumente: Boben, trobento, prvo in drugo violino, čelo in bas.« — *Pa kako lepo se sliši,« je vzkliknil Vid in začel prepevati: »Tralala, tralala, tralala.« Silno mu je ugajala muzika in če bi ga labod ne krotil, bi Vid od samega veselja odletel z njegovega hrbta.

»Poglej,« je dejal labod in pokazal s kljunom proti drugemu koncu z ljudmi napolnjene dvorane, »tam sedi med kiparji, slikarji, med pesnikom sinjeokim Peresnikom in med črnookim kritikom Krivogledom najin oče kipar Vid. Kupil je velik voz marmora, pa mu je še nekaj ostalo od mastnih tisočakov, ki jih je prejel za naju. Zato je povabil umetnike v nebotičnik na črno kavo. Kaže pa, da so si nekje že dobro podložili želodce, kajti prav dobre volje so. Poglej, kako veselo krili sinjeoki pesnik Peresnik z rokami. Pesniki ustvarjajo otroke, ki so najini sorodniki, po poli bratci in sestrice. Imenujejo se pesmi, slavospevi, žalostinke in tako dalje. Pesmi morajo neprestano letati od človeka do človeka in kjer koli nalete na gostoljubje, se odpočijejo v toplem srcu ali v svetli duši. Slikarji pa morajo svoje otroke prenašati od človeka do človeka ali pa jih obesijo v sobe, kamor jih hodijo ljudje občudovat. Tudi godba, ki jo ustvarjajo muzikantje, nama je po poli sestrica. Vedno in vedno leta po zraku. Ima zaprte oči in se prebudi šele takrat, ko trči v ušesa ljudi. Nekateri ljudje pa imajo pokvarjena ušesa in jim gre godba skozi glavo, ne da bi jo slišali. Poslušaj, kako se prepirajo umetniki! Vsak izmed njih trdi, da so njegovi otroci najlepši. Najin oče Vid tolče s pestjo po mizi in trdi, da sva najlepša midva. Crnooki kritik Krivogled pa ne mara za nas otroke umetnikov. Glej ga, kako zaničljivo se smeje vsem skupaj.

Pri tistile mizi tam sede bankirji in veliki trgovci, ki se drugače ukvarjajo z denarjem, ki leti v njihove blagajne. Zelo neradi ga potem oddajajo od sebe.«

Medtem ko sta Vid in Beli ptič opazovala goste, je po sredi kavarne hitel natakar Hitronog Spretnik. Bil je najboljši natakar vsega mesta Ljubljane. Z lahkoto je prenašal po sedem skodelic črne kave hkrati, razen teh pa pod pazduho še steklenico vina in časopise: Jutrnji list, Poldanski list in Večerni list. Nikoli v življenju se mu ni pripetilo, da bi mu padla skodelica kave na tla. Ker je bil tudi še mlad in lep, so ga občudovale vse ženske v kavarni in marsikatera je zavzdihnila: »O, ko bi nam znal naš oče ali moj mož doma tako hitro postreči, kakor nam zna natakar Hitronog Spretnik!«

Natakar Hitronog Spretnik je dobil ta dan mnogo napitnine. In ker je bil zaradi tega prav dobre volje, je hotel pokazati gostom, kako silno je spreten. Zaokrožil je z vsemi skodelicami, polnimi kave, nad svojo glavo, toda v tem hipu je zagledal na oknu belega ptiča, ki ga je jahal majhen deček in se tako hudo ustrašil, da so vse skodelice z glasnim ropotom zgrmele na tla in se spremenile v veliko črno packo in kup črepinj. Oči so se mu izbuljile, usta na široko odprla in obe roki je stegnil proti oknu. Plačilni natakar, ki je priskočil k njemu, je prav tako zagledal nenavadno prikazen, planil k oknu, zakrilil z rokami in vzkliknil: »Všc, všc, brrrr, brrrr!« V kavarni je nastal velik nemir. Ljudje niso videli Belega ptiča in Vida, ki sta v tem hipu že odletela. Strmeli so v oba natakarja in strašno čudno se jim je zdelo vse to.

Nekaj časa sta Vid in Beli ptič krožila nad mestom, potem pa je Vid zopet vprašal: »Kaj pa je to pod nama?« — »Suha struga reke Ljubljanice. Delavci jo poglabljajo. Poletiva dol na breg!« — Poletela sta na breg in obsedela na škarpi. Po sredi struge se je vlekel jarek z umazano, črno brozgo. Na desno in levo od njega so delavci vihteli krampe in sekali z njimi v globoko blatno ilovico. Njihove hlače so bile zavihane do kolen. Čevljev in beder so se držale kepe blata. V svitu žarnic se je dobro videlo, kako jim curlja znoj z obrazov. Ilovico so nakladali na vagončke, ki so potem drdrali proti bregu in se prevračali v mračno žrelo žerjava. Žerjav je besno cvilil, cvilil — lakotno je odpiral široko zobato žrelo, žrl in žrl blato in ga spet metal iz sebe na breg. Komaj je izmetal vagonček ilovice, se je že zopet opotekel nazaj nad strugo, da so mu delavci zavalili nov kup ilovice med čeljusti. »Ti delavci so bili brezposelni,« je razlagal labod. »Nekateri imajo celo otroke, pa bi ne imeli kaj jesti, če bi ne šli delat v strugo. Hrana je za človeško telo to, kar bencin za avtomobile. Brez bencina bi avtomobili ne mogli dirkati po cestah, prav tako bi se delavci brez hrane obrabili. Posebno tisti delavci, ki naporno delajo, bi morali imeti dovolj dobre hrane. Kadar je nimajo dovolj, se preveč obrabijo in jih morajo poslati v bolnišnico v popravilo. Nekateri pa se ne dajo več popraviti in umro ali pa jih pošljejo v hiralnico ali na cesto beračit. Tak žerjav pa je kakor tisti zmaj, ki je včasih živel na svetu. Neprestano žre in žre in kadar mu ni blata dovolj, zagrabi celo delavca za roko ali nogo in mu jo odgrizne. Potem priteče njegovi ženi in otrokom doma mnogo vode iz oči.«

Medtem ko sta Vid in Beli ptič opazovala delo v Ljubljanici, se je gor in dol po Marijinem trgu sprehajal policaj. Zelo dolgčas mu je bilo, zato je kdaj pa kdaj pogledal v luno na nebu ali v svetilko nad seboj ali pa prisluškoval udarcem frančiškanske ure. In ker mu je bilo zelo dolgčas, je razen tega potiho, da bi ne kalil nočnega miru, požvižgaval pesmico:

»Tisoč korakov gor do polnoči,

tisoč korakov dol po polnoči

samotni stražnik po trgu hiti.

Težkih skrbi ni konca ne kraja,

težko na svetu je za policaja!

Mu gumasti pendrek ob pasu visi,

gorje, če kdo z njim jih po glavi dobi!«

Prav to noč ni bilo nobenega pijanca, ki bi razgrajal po cesti in ki bi ga on, stražnik, zagrabil in odpeljal v zapor. Taka stvar bi utegnila zelo Skrajšati dolgčas. Pravkar je mislil globoko zazdehati, ko se mu je hipoma zazdelo, da sliši kljub cviljenju žerjava skrivnosten po¬govor tik nad bregom. »Hop, dva komunista,« si je mislil in se prav počasi in prav potiho priplazil do brega; previdno, previdno je sklonil telo in stegnil glavo proti škarpi. V tistem hipu pa je zafrfotalo, zafrčalo mimo njegove glave navzgor in labodove peruti so ga oplazile po dolgem nosu. S strmečimi očmi je zagledal velikega ptiča, na katerem je po bliskovito jezdil deček proti široki luni. Od strahu se je sesedel na cesto in pendrek je odletel daleč od njega. Potem je planil kvišku, urno pobral pendrek in jo mahnil navzgor po Prešernovi ulici proti policiji, da bi tam poročal o prečudni zadevi, ki jo je videl. Toda že pred pošto je položil prst na čelo, premišljeval kake pol ure in se obrnil nazaj proti trgu. »Nak, bolje, če ne grem poročat. Mislili bodo, da sem zaspal in da se mi je sanjalo ali pa da sem se skrivaj napil rujnega vinca. Nazadnje bi utegnili me še vtakniti v luknjo!«

Medtem ko se je to zgodilo, sta odšla iz nebotičnika v Tivolski vrt sinjeoki pesnik Peresnik in črnooki kritik Krivogled, da se sprehodita in prepirata. Najsi je pesnik Peresnik napisal v časopis še tako lepo pesem, ob kateri je zavzdihnilo najmanj sto src, je že drugi dan napisal kritik Krivogled v istem časopisu, da bi rajši jedel piškave orehe, kakor pa bral take pesmi. Vendar je imel kritik Krivogled pesnika Peresnika prav rad, kajti če bi pesnik Peresnik ne pisal pesmi, bi kritik Krivogled ne imel kaj kritizirati in bi ne zaslužil nič denarja. Pesnik Peresnik pa je imel kritika Krivogleda rad zato, ker je našel v njem človeka, kateremu je lahko neprestano kaj dokazoval. Ko sta hodila tako gor in dol po Tivolskem vrtu, sta se seveda zopet prepirala. Pesnik Peresnik je trdil, da je med nebom in zemljo mnogo stvari, ki jih človeško uho še ni slišalo in človeško oko še ni videlo. Kritik Krivogled pa je odgovarjal, da že prav vse poznamo, kar je med nebom in zemljo in da ni tam nič drugega, kakor zrak, oblaki, prah, toča, dež, snežinke, sončni in lunini žarki, zvezde, pa ptiči, metulji, žuželke, bacili, zrakoplovi in radijski valovi. Prepir je postajal vedno hujši in kdo ve, kako bi se končal. Kajti sredi prepira je pesnik Peresnik hipoma poln vzhičenja dvignil roke in zaklical: »Poglej novo čudo, o kritik Krivogled!« Kritik Krivogled je prvič v življenju zastrmel kvišku in nekaj časa ni mogel nič od začudenja. Tik nad kostanji je lahno plaval labod, na njegovem hrbtu pa je sedel deček in s srebrnim glasom prepeval pesem noči. Pel je o tem, kako lepo je leteti v mesečni noči med nebom in zemljo in iz višine gledati na vse stvari. Ptič je izginil z dečkom za drevesa, pesnik Peresnik in kritik Krivogled pa sta zdrvela v isti smeri po vrtu in obstala ob tolmunu, v katerega bi se v naglici skoraj prekopicnila. Zastrmela sta v kip dečka in laboda, ki sta mirno in nepremično stala zraven tolmuna. — »Ali si videl,« je vzkliknil pesnik Peresnik. Kritik Krivogled je položil dlan na čelo in zamrmral: »Zanimiva stvar. Treba bi jo bilo znanstveno preiskati, kajti prav mogoče je, da sva se le preveč napila rujnega vinca, katerega je plačeval kipar Vid, in se nama je vse, kar sva videla, le samo zdelo.«

Kako sta Vid in Beli ptič prinesla na Grad bolni punčki denarja, jabolk in oranžo

Ko je drugo noč priplavala luna na nebo, sta se Vid in Beli ptič zopet dvignila v višave in dolgo krožila nad Gradom. Na obzorju so se v mesečini lesketale že s snegom pokrite Kamniške planine. Na drugi strani je trdno spal mračni Krim. Nad Ljubljanico so se po skrivnostnem pravljičnem barju neslišno pozibavale megle in srkale mesečino vase. Trikrat sta obkrožila stolp. Ura na njem je kazala pol enajstih. Nato sta poletela na dvorišče in sedla poleg vodnjaka. Nad dvoriščem je ležala globoka tema, le tu in tam je padala mesečina mimo streh na tla in zlatila pesek in bele kamenčke. Mračno zidovje gradu je v štirikotu obdajalo dvorišče.

»V tem gradu so nekoč stanovali mogočniki s svojimi ženami, hčerami in sinovi. Ljudje so jim zgradili grad, da bi branili deželo pred napadi sovražnika. Mogočniki pa so pozabili, zakaj so jim ljudje zgradili grad in so premnoge izmed njih zaprli v temne ječe pod gradom. Pa je prišel čas, ko so se dvignili ljudje in pregnali mogočnike iz gradu. — Ni dolgo tega, ko je nastala velika vojska in je v Ljubljano pribežalo mnogo Ubežnikov. Po vojni so sovražniki zasedli kos dežele in zapodili iz nje na tisoče ljudi. V Ljubljani je zmanjkalo stanovanj in mnogo ljudi je odšlo prebivat na grad v same ječe, kjer še sedaj prebivajo in se jim slabo godi. Ni jim prijetno stanovati med hladnimi stenami in dostikrat jih tareta glad in bolezen,« je pripovedoval Beli ptič.

Izza neke stene sta skozi lino zaslišala jok otroka. »Pojdiva pogledat, kaj mu je,« je zaprosil Vid. Skozi široka vrata sta dospela na dolg hodnik. Stopala sta po njem do ozkih vrat, izza katerih se je slišal jok. Vid je previdno pritisnil kljuko in vstopila sta. Skozi ozko lino je padala mesečina in nekoliko osvetljevala prostor. V desnem kotu je na slami po tleh smrčalo nekaj odraslih, kar oblečenih ljudi. V levem kotu pa je stala prav majhna majhna postelja. Poleg postelje je sedela suha, bleda žena in dremala od utrujenosti. Na postelji pa je sedela majhna punčka v beli srajčki. Glasno je jokala. Iz okrvavljenih oči so ji tekle solze. Z ročicami se je grabila za grlo, kajti zdaj pa zdaj jo je prijel visok, hripav kašelj. Obrazek ji je bil ves posejan z rdečimi pikami. »Ošpice ima in oslovski kašelj jo duši,« je Beli ptič pojasnil Vidu. »Pregnati morava ošpice in oslovski kašelj iz punčke.« Pristopila sta k ležišču.

Vid je punčko pobožal po licu, labod pa je zamahoval s krili in ji hladil vročino. Punčka je zavzeta strmela v oba. Nato sta začela plašiti ošpice in oslovski kašelj. Vid je delal z ustnicami: »brrrr, brrrr, brrrr« in zamahoval z ročicami; Beli ptič pa je delal s kljunom: »šklop, šklop, škloploplop« in zamahoval s krili. Ošpice so se silno preplašile, oslovski kašelj pa še bolj. Planil je iz grla, skočil na lino, pomignil z oslovskimi ušesi in se prevalil po stmini Gradu navzdol. Ošpice pa so poletele iz otroka, brenčale nekaj časa krog postelje, velik roj jih je bil, in poletele skozi lino kdo ve kam. Punčkina mama je odprla oči in strmela na Belega ptiča, na krasnega dečka, na svojo punčko in šepetala: »O, kako lepe sanje! Laboda vidim in lepega dečka in zdi se mi, da moja punčka nima več ošpic in da je ne duši oslovski kašelj. Oh, ko bi v teh sanjah bilo vsaj še nekaj denarja, da bi z njim kupila otroku kaj dobrega. Potem bi se punčka smejala in njena ličeca bi pordela. O, kako krasne sanje! Če bi to bilo zares!«

Vid in Beli ptič sta se spogledala. »Počakajte malo, draga gospa,« je zašepetal Vid in zajezdil ptiča. Bliskovito sta poletela iz sobe na hodnik, s hodnika na dvorišče, nad Ljubljano, iznad Ljubljane nad barako v Tivolskem vrtu in, ena, dve, tri, že sta stala v baraki, v kateri je na klopi med belimi kipi smrčal kipar Vid. Kipom se je kar zasmejalo od veselja, ko so zopet videli Belega ptiča in dečka Vida med seboj. Oče Vid je tako smrčal, da se je baraka kar tresla. Beli ptič ga je s kljunom močno potresel za nos. Oče Vid se je tako ustrašil, da je planil kvišku in so mu od strahu počile zadaj hlače. Ko pa je zagledal svoja dva ljubljena otroka, se je le radostno nasmehnil: »Kaj pa je vaju prignalo v barako sedaj, ko bo kmalu polnoč,« je vprašal. Vid mu je hitel pripovedovati, kaj sta videla na Gradu: »Prosil bi te, ljubi očka, za sto dinarjev, če pa jih nimaš sto, bi te prosil za deset, če nisi suh, kajpak. Rad bi jih nesel ubogi materi na Grad, da bi kupila hrane za punčko.« — »O, danes pa imam denar,« je odgovoril oče Vid ponosno. »Danes sem prodal bogatašu Debelinu kip Dobrosrčnost za šest sto dinarjev. Hotel ga je imeti, ker so mu nekateri očitali, da nima dobrosrčnosti. Izročam vama dve sto dinarjev. Od večerje mi je ostalo tukaj nekaj jabolk in ena oranža, kar se bo dekletcu zelo prileglo.«

Oče Vid je snel sinčku Vidu kapo z glave, položil jabolka in oranžo vanjo ter mu hitro poveznil kapo nazaj na glavo. Belemu ptiču pa je vtaknil dve sto dinarjev v kljun. Pomahala sta z roko in perutjo očetu Vidu in belim kipom v pozdrav in blisko\fito odletela nazaj k punčkini posteljici. Beli ptič je spustil oba stotaka na krilo strmeči materi, ki je še vedno mislila, da sanja: »Za kruh, mleko, jajčka in ribje olje,« je rekel labod. Vid pa je snel kapo in stresel punčki jabolka in oranžo v naročje. »V jabolkih in oranži je mnogo zdravil vitaminov. Jabolka in oranže moraš jesti, če hočeš imeti zdrava in rdeča lička, ti mala punčka,« je rekel Vid. Radostna punčka je iz hvaležnosti poljubila Vida na belo lice in Vid se je široko zasmejal od veselja. Belega ptiča pa je potresla za kljun in ga pobožala po perutnicah. Beli ptič je od veselja široko odprl ki jim in tako glasno šklopotnil z njim, da bi se kmalu prebudili reveži, ki so spali v drugem kotu, kajti že je zašumljala slama pod njimi. »Rad bi pomagal tudi njim, toda oče Vid pač ne more dati vsega denarja od sebe. Sicer pa so ti reveži že odrasli. Prej ali slej si bodo že znali pomagati. Toda kako naj bi si pomagala tako majhna punčka, ki je lačna, pa je imela še ošpice in oslovski kašelj vrh tega. Njena mati pa se od slabosti komaj pokonci drži.« Vljudno sta se priklonila punčki in njeni materi in odletela z Gradu, polna veselja, da sta storila dobro delo.

Kako sta Vid in Beli ptič obiskala otroke v gluhonemnici

Tista noč je bila tako lepa, da je Vid veselo vriskal na labodovem hrbtu in z rokami lovil mesečino. Toda mesečina se je radostno izmikala in Vid ni mogel uloviti niti enega žarka. »Ho, hop, ujemi nas, če moreš,« so klicali žarki, toda vse zaman; kadar koli jih je Vid zagrabil, so mu zbežali izmed prstov. To se je mesecu, ki je gledal veselo igro pod seboj, zdelo tako smešno, da se je krohotal na vso moč. Pleša mu je kar žarela od veselja in nad debelo zgornjo ustnico so se mu potresali brki. »Ho, ho, ho,« se je režal in škoda se mu je zdelo, da nima trebuha, ki bi se od smeha tresel, in rok, s katerimi bi se za trebuh držal.

Sredi te igre pa je Vid hipoma zagledal vrsto čudovitih bitij, ki so plavala skozi mesečino. Nekatera bitja so bila kakor deklice s srebrno pojočimi kraguljčki v laseh in v pisanih krilih, druga so bila kakor dečki s piščalkami v ustih in v širokih hlačah, tretja so bila kakor dehteče rože, četrta ko pisani metulji, peta ko zeleni grmi, šesta ko pomladne tratice, sedma ko bistri potočki, osma ko pojoči ptički, deveta ko dolgouhi zajčki in deseta ko zlati sonček. »Kdo ste in kam potujete,« je zaklical Vid. »Mi smo sanje,« so odgovorila čudna bitja. »Potujemo v gluhonemnico. Tam žive otroci, o katerih mislijo ljudje, da ne znajo ne govoriti ne poslušati. Zdaj gremo k njim, da se bomo igrale z njimi. Pravkar prihajamo iz zavoda za slepce, o katerih mislijo ljudje, da ne znajo gledati. Dve uri smo se igrale z njimi in je bilo veselo. Ce hočeta, gresta lahko z nami.«

Vid in Beli ptič sta se uvrstila v dolgo vrsto in preden bi kdo rekel ena, dve, tri, so že poleteli skozi odprto okno v dvorano gluhonemnice, v kateri so na belih posteljah spali gluhonemi dečki in deklice.

Tratice so posedle po tleh, po njih so zažuboreli potočki, vanje so se nasadile rože in grmi, na rože so sedli metulji, na grme so posedli ptički, pod grme so se skrili zajčki, po traticah so se zapodili sanjski dečki in deklice, sonček pa je zaplaval pod strop in od tam vse skupaj razsvetljeval. Žarek je pobožal gluhoneme dečke in deklice, ki so takoj planili k sanjskim dečkom in deklicam, in vsi skupaj so radostno zakričali. Najbolj so se čudili Vidu, ki je uprizoril dirko na labodu čez zeleno trato. Sanjski dečki in deklice in gluhonemi dečki irj deklice so tudi poskušali jezditi laboda in so se prav hitro navadili, kajti labod je bil krotak, ne tak kakor konj, ki brca s kopiti po tleh in se vzdiguje z zadnjim delom v zrak.

Le v zadnjem kotu sta stala gluhonemi deček in deklica in se nista mogla smejati. Žalostno in nepremično sta strmela v tla. »Zakaj se nočeta igrati,« ju je vprašal sonček izpod stropa. Deček in deklica sta dvignila prste, da bi z njimi povedala, toda zlati sonček ju je poučil: »Saj nisem človek, kar s srcem mi povejta, kaj vaju teži.« Povedala sta, da sta bratec in sestrica. Pred tednom jima je umrla mati, potem pa so ju pripeljali v gluhonemnico na občinske stroške. Po materi žalujeta in sta žalostna zaradi tega, ker je ne bosta več videla. Tedaj je sonček zaklical: »Sanjski dečki, zabrlizgajte na piščalke, kolikor morete, sanjske deklice, cingljajte in zvončkajte, kolikor morete!« Sanjske deklice so stresale s kodri, v katerih so viseli srebrni zvončki, dečki so vtaknili piščalke v usta in tako je zvončkalo in cingljalo in piskalo in brlizgalo, da je šlo skozi ušesa in so dobro slišali tudi gluhonemi dečki in deklice. In kar nenadoma se je prikazala sredi sobe — ne več suha, bolna in bleda, ampak "rdečelična, zdrava in prekrasna — mlada žena s polnim naročjem jabolk in hrušk in hitela v kot, kjer sta bila bratec in sestrica. Otroka sta veselo zavrisnila: »mama, mama« in, ko je mati položila hruške in jabolka na njuni posteljici, sta ji planila v naročje in vsi trije so zdrveli igrat se z drugimi. Tedaj so zaklicali gluhonemi dečki in deklice sanjskim dečkom in deklicam: »Žvižgajte in brlizgajte, cingljajte in zvončkajte, kolikor morete!« Sanjski dečki in deklice so zopet žvižgali in brlizgali, cingljali in zvončkali, kolikor so mogli in mogle. Skozi široko okno so tedaj pridrveli piškoti, sladkorji, oranže, potice, štruklji, žoge, igralne punčke, vozički in sploh reči, ki so si jih gluhonemi otroci želeli. Začela se je pojedina, potem vesele igre, potem zopet pojedina in potem zopet vesele igre. Metulji so se prekopicevali po zraku, rože so zadehtele z mamljivimi vonji, ptice so tako prepevale, da so jih že kljuni boleli, zajčki dolgouhi so se postavljali na glavo, grmi so zibali veje, valovi v potočkih so skakljali visoko, vladalo je splošno in neskončno veselje.

Tedaj pa je nenadoma silno in močno zazvonilo poleg vrat v spalnico: »Cingrlin, cingrlin!« Kakor blisk hitro so planili skozi okno sonček, sanjski dečki in deklice, ptički, metulji, zajčki, rože, grmi, tratice. Gluhonemi dečki pa so se pri tej priči zopet znašli v posteljah in počasi odpirali oči. »Cingrlin, cingrlin,« je klical jutrnji zvonec, toda sedaj ga niso več slišali, ampak samo videli, kako se je zibal nad vrati. Zaščitna sestra Maruška, ki je stopila iz sosednje sobice, je hitro zaprla okno. Presenečeni Beli ptič in Vid sta bila ujeta. Vid je kar debelo gledal sredi sobe, Beli ptič pa se je hotel skriti pod posteljo, toda sestra Maruška ga je prijela za kljun in ga potegnila k sebi. »Aha, labod je ušel od nekod in pribežal v našo spalnico. Ti labodek ti, boš pa pri nas ostal in se igral z otroki-« Vid pa je bil zelo podoben drugim otrokom in sestra Maruška ga niti opazila ni. Opazila bi ga seveda bila, če bi preštela vse otroke. Maruška je pomagala otrokom pri umivanju in oblačenju, potem jih je odpeljala v obednico. Labod je stopil za njimi in pomežiknil Vidu, naj pazi, kdaj bo mogoče popihati jo. »Kako je domač ta labod! Kdo ve iz katere hiše je ušel,« si je mislila sestra Maruška. Prinesla mu je krožnik s koruznim zrnjem. Labod bi ji rad povedal, da je otrok umetnika in da zaradi tega ne je. Toda če bi ga sestra Maruška slišala govoriti, bi od strahu padla v nezavest. »Tudi če bi bil pravi labod, bi ne jedel koruze, ampak le ribe in žabe,« si je mislil Beli ptič, toda rekel ni nič ter je samo brskal s kljunom po koruzi in se delal, kakor da zoblje. Vid pa je moral sesti z drugimi pred krožnik z mlečno kašo. Nekaj časa je brskal z žlico po njej. Ko pa je sestra Maruška pogledala drugam, je hitro stresel svojo kašo na krožnik svojih dveh sosedov. »Ta je pa požeruh,« si je mislila sestra Maruška, ko je videla, kako hitro je bil Vidov krožnik prazen.

Beli ptič bi strašno rad gledal in poslušal, kako uči učitelj gluhonemo deco govoriti in bi se rad vtihotapil v razred, čeprav se je hudo bal, da bi v Tivolskem vrtu z¬pazili, da ga ni z Vidom ob tolmunu, toda sestra Maruška je sklenila peljati ga na vrt in zakleniti v kletko za kure in peteline. To je labod z grozo spoznal, ko ga je sestra Maruška zgrabila za kljun in vlekla skozi vrata na vrt. Tudi Vidu se je zdelo, da se bo zgodilo nekaj podobnega in se je previdno plazil za sestro Maruško. Ko je odpirala vrata od kletke, se je bliskovito pognal na labodov hrbet. »Brrrrr« in že sta sfrfotala mimo sestrine glave v zrak. »Na svidenje, sestra Maruška,« je zaklical Vid z višave. Sestra Maruška ni mogla od strahu nič drugega, kakor vzklikniti: »Joj, joj, joj, kaj pa je to,« in je hitro stekla pravit ravnatelju, kaj se je zgodilo. Ravnatelj se je prijel za stol in se je začel tako smejati, da mu je vsa sapa pošla. Stol in miza pred njim sta se kar tresla od njegovega smeha. Sele, ko je globoko zajel novo sapo, je vzkliknil: »Sestra Maruška, ali mislite, da sem padel z lune?«

Kako sta Vid in Beli ptič razburila Ljubljano

Nočni paznik Tivolskega vrta, Janez Podrožnik, se je zgodaj zjutraj prebudil na klopi, na kateri je bil sredi Tivolskega vrta zadovoljno spal. Zazdehal je tako na široko, da bi človek lahko sedem cmokov obenem položil v njegova usta. Potem je vzel iz žepa čik cigarete, ki mu je ostal od prejšnjega dne, ga prižgal, pritegnil z užitkom dim vase, se dvignil in se napotil po svojem tivolskem kraljestvu gledat, če je vse v redu. Kakor vsako jutro, je sklenil tudi danes obiskati Vida in Belega ptiča. Oba je zelo ljubil. Z navdušenjem je vodil tujce k njima in jim pripovedoval o lepota, ki sta jo izžarevala. Tujci pa so Janezu Podrožniku položili marsikak svetel dinar na široko dlan. Ko je Janez Podrožnik prišel do tolmuna, je obstal, kakor da bi se mu podplati prilepili k tlom. Srce mu je začelo razbijati od razburjenja. S prsti si je trikrat premencal oči, misleč, da ne vidi prav. Groza, tam kjer bi morala stati Vid in Beli ptič, je zijala gola, suha praznina. »Nekdo je ukradel dečka z labodom,« je vzkliknil in grenke solze so se mu udrle iz oči. »Nekdo je ukradel največji kras Tivolskega vrta. Kaj bo rekel oče župan, kaj mestni očetje in kaj vse belo mesto Ljubljana?«

S solzami v očeh jo je ucvrl Janez Podrožnik po cesti v mestno hišo, v kateri je bival gospod župan. Gospod župan je še spal, toda Janez Podrožnik ni hotel čakati. Brez trkanja je planil v njegovo spalnico, ki se je iz nje slišalo bučno smrčanje. Podrožnik je pozabil na vljudnost, potresel je gospoda župana za ramo in zaklical: »Dečka z labodom so ukradli.« — Gospod župan je bliskovito planil iz postelje, si po bliskovito oblekel hlače in frak, tako da je na cilinder pozabil. Planil je k telefonu in telefoniral mestnim očetom, policiji in gasilskemu društvu. Ni minilo pet minut, ko so drevili proti Tivolskemu vrtu, gospod župan brez cilindra, za njim paznik Podrožnik, potem vsi mestni očetje brez cilindrov, četa policijskih stražnikov, gasilsko društvo z brizgalnim vozom in nepregledna množica ljudstva. Grenka novica je šla od ust do ust: »Nekdo je ukradel dečka z labodom, ukradel je čast in ponos Ljubljane.« Drug drugega so prehitevali. V očeh je bilo videti žalost in solze. In ni minilo novih pet minut, ko so skoraj vsi hkrati pridrveli k tolmunu in obstali ob njem. Poleg tolmuna je stal Vid s svojim nedolžnim obrazom in mirno objemal vrat laboda, ki je strmel proti tolmunu. Tedaj je župan dvignil desnico in molče pokazal na Janeza Podrožnika in vsi mestni očetje so vzkliknili hkrati: »Zmešalo se mu je.« Podrožnik je stal kakor velik kup revščine in nobenega glasu ni mogel iztisniti iz sebe. Toda že so ga obstopili policaji, zapisali so njegovo ime v zapisnico, ga zgrabili in odvedli na voz gasilskega društva. Gospod župan je ukazal: »Peljite ga na pregled k mestnemu zdravniku za duševne bolezni, da vidimo, ali je Podrožnik še sposoben za službo tivolskega paznika.«

Voz je krenil pred vrata mestnega zdravnika za duševne bolezni in vsa množica je drvela za njim. Nekaj jih je bilo sicer v njej, ki so to jutro videli skozi svoja okna, kako je letel labod z dečkom na hrbtu čez mesto, toda vsi so previdno molčali, boječ se, da bi tudi njih ne izročili v roke mestnega zdravnika za duševne bolezaii. Pravzaprav niti sami niso popolnoma določno vedeli, če se jim takrat ni morda le sanjalo. Gasilci so zgrabili Podrožnika in ga posadili v veži mestnega zdravnika za duševne bolezni na stol. Cez trenutek je bil Podrožnik že trdno privezan z vrvjo na preiskovalni stol. Tedaj se je prikazal silno resnega obraza gospod mestni zdravnik za duševne bolezni. V roki je nosil kladivce. Poln resnosti je stopil k Podrožniku in ga vprašal: »Povej mi, ali si blazen?« Podrožnik je žalostno odkimal z glavo. »To bi lahko vsakdo rekel, da ni blazen,« je zamrmral gospod mestni zdravnik za duševne bolezni. Nato je začel s kladivcem trkati po Podrožnikovi gJavi. Trkal je dolgo, dolgo, celo uro, trkal je po čelu, po temenu, po sencih, po zatilju in vedno bolj se mu je jasnil obraz. Končno se je obrnil proti občinstvu in mu povedal: »Njegova glava je polna možgan. Nobenega praznega prostora ne morem najti v njej. Trkal sem in trkal, toda nikjer v glavi ni votlo odmevalo. Po mojem mnenju je mož pri zdravi pameti. Hudo mogoče je, da je nekdo ukradel dečka z labodom in ga medtem ko je gospod Podrožnik tekel na mestni magistrat, prinesel nazaj. Gotovo je tatu zapekla vest. Da bi bil pa Podrožnik pijan, tega ne smem reči, kajti njegova usta diše le po stari cigareti, po vinu pa ne. Zato proglašam,« je nadaljeval zdravnik, »tivolskega paznika Podrožnika za popolnoma sposobnega za njegov poklic. Moje mnenje je, da lahko še naprej vrši svojo službo.«

Gasilci so hitro razvezali Janeza Podrožnika, stražniki pa so potegnili iz žepov zapisnice in zbrisali iz njih njegovo ime. Podrožnik je z visoko dvignjeno glavo ponosno odkorakal skozi množico, ki je navdušeno vzklikala: »Živel Janez Podrožnik, naš zvesti, marljivi in pametni čuvaj!« Vsekako pa sta Vid in Beli ptič s tem, da sta se prepozno vrnila iz gluhonemnice, povzročila v Ljubljani tolikšno razburjenje, kakršnega ni bilo v njej že sto let.

Kako sta Vid in Beli ptič priklicala siroti Tinčetu nasmeh na ustnice

Sirota Tinče ni imel ne očeta ne matere ne brata ne sestre, popolnoma sam je živel na tem širokem svetu. Pa tudi doma ni imel, v katerem bi spal, in ne mize, s katere bi jedel. Komaj šest let je bil star. Bos in v raztrganih hlačah je stopal po ulicah in prodajal cvetje. Cvetke je nabiral po Ljubljanskem polju, po Barju in po Rožniku. Cvetice so bile vse, kar je imel, in imel jih je vsak dan za deset novih šopkov. Znal je tako lepo prepletati barve med seboj, kakor jih ne zna nobeden drug otrok šestih let. S šopki je hodil po cestah in jih ponujal ljudem. Zgodilo se je včasih, da je kdo kupil dva šopka za dinar. Tedaj si je Tinče kupil na stojnici kruha, da ni umrl od gladu. Toda po večini je cvetje zvečer zvenelo in Tinče ga je žalosten položil na kak vrt, mimo katerega je šel.

Potem si je v samotnem kozolcu za mestom poiskal prostor na senu in v njem prespal noč, če ga ni kdo zalotil in zapodil. To se je marsikdaj zgodilo; tedaj se je napotil Tinče s povešeno glavo in žalostnimi očmi, ki se niso znale več jokati, iskat prenočišča v drug kozolec, ali pa se je vlegel kar pod grm. Zjutraj je spet nabral cvetic, jih povezal v šopke in odšel z njimi v mesto. Kadar je ležal na prostem, je po celo uro strmel v zvezdno nebo nad seboj in mislil na mater, ki mu je umrla prejšnje leto. Tedaj so se v mladi duši budili spomini, kako je bilo lepo takrat, ko je še živela mati. Vsak opoldan in vsak večer se je vračala iz tovarne, skuhala kosilo ali večerjo in mu potem pripovedovala mnogo lepih reči. Potem pa je kar nemudoma umrla in so jo odnesli na pokopališče. Njega so dali v rejo oskrbniku, toda oskrbnik ga je tepel vsak dan. Tinče je pobegnil iz njegove hiše v mesto. In nikomur si ni upal povedati, kdo je, da bi ga ne prijeli in peljali nazaj k oskrbniku. Njegove oči so bile velike, dobre in žalostne, toda le malokoga so premagale, da bi kupil cvetja. Tinče je skoraj neprestano trpel lakoto; zato se njegova usteca niso niti enkrat nasmejala.

Ta dan je stopal že vse dopoldne po Dunajski cesti in ponujal ljudem cvetice. Toda vse dopoldne ni nihče kupil cvetic in Tinče je vedel, da opoldne ne bo jedel kruha. Šel je zato potrt in zamišljen po cesti navzgor in utrujena ročica skoraj ni mogla več dvigati cvetja in usta niso mogla več prositi: »Kupite, gospod, kupite, gospa, dva šopka za dinar!« S povešenimi očmi je hotel čez cesto, toda prav tedaj je pridrvel težak avtomobil, ga podrl na tla in mu s težkimi kolesi stri srce. Potem so Tinčeta dvignili in ga odnesli v pokopališko kapelo.

Zgodbo o življenju in smrtni nesreči sirote Tinčeta je prinesel Poldanski list. List je kupil v trafiki star gospod in odšel z njim v Tivolski vrt, da bi tam bral. Sedel je na klop tik Vida in Belega ptiča. Toda opoldansko sonce je preveč pripekalo. Stari gospod je zadremal, Poldanski list pa mu je obležal razprostrt na kolenih. Tedaj je Beli ptič stegnil svoj vrat nad časopis in prebral zgodbo o siroti Tinčetu od začetka do konca. Nato je šepetaje pripovedoval vso zgodbo tudi Vidu. Oba sta se zelo razžalostila in sta sklenila v noči obiskati ubogega Tinčeta.

Komaj je mesečina pozlatila mesto pod seboj, sta se že dvignila in odplavala po zraku proti pokopališču. Spustila sta se pred kapelo in stopila skozi vrata. Stene kapele so bile poslikane z žalostno, modro barvo. Tinče je ležal v beli nepobarvani krsti in je imel zaprte oči. Mesečina je sijala na njegov obraz. Na raztrganih hlačkah je še ležal cestni prah, pomešan s suho krvjo. Beli ptič je rekel: »Tinče je ljubil samo cvetice, odkar mu je umrla mati. Poletiva na polje in natrgajva mu cvetja!« Poletela sta čez pokopališče in obsedela za njim na zelenem travniku. Vid je natrgal polno naročje cvetja: belih marjetic, rumenih zlatic in modrih zvončnic. Mesec je z žarki kazal na mesta, kjer so rasle najlepše cvetice. Cvetice so iztisnile rosne kaplje v svoje čaše, da se je zdelo, kakor da žalujejo in se jočejo tudi one. Vrnila sta se s cvetjem v kapelo in ga položila na Tinčetove prsi. Vid pa je pobožal njegov obrazek. Tedaj je Tinče odprl oči. Zastrmel se je v Vida, v Belega ptiča in v rosno cvetje, ki mu je ležalo na prsih, in ko je videl vse to, so se mu ustnice razširile v širok smehljaj. Tako se je Tinče po materini smrti prvič nasmehnil. Potem je zopet zaprl oči, toda smehljaj na ustnicah je ostal in mesečina ga je osvetljevala.

Vid in Beli ptič sta poletela s pokopališča nazaj k tolmunu. Preveč sta bila žalostna, da bi to noč še kaj raziskovala. Rajši sta se pogovarjala o svojih doživljajih. »Ali se spomniš vsega, kar sva doživela,« je vprašal Beli ptič Vida. Vid je pripovedoval dogodke na dolgo in široko.

Nobeden od njiju ni vedel, kako je ležal komaj dva sežnja od tolmuna za rožnim grmom skrit sinjeoki pesnik Peresnik, kako je prežal in prisluškoval in kako je zamrmral: »To so vendar jasni dokazi! Treba jih bo natanko zapisati. To bo Krivogled debelo gledal, ko bo bral pravljico o Vidu in Belem ptiču. Sedaj je revež potrt, ker že dolgo nisem nič napisal in zato nima kaj grajati. Vsak dan me prosi, naj se lotim kake nove stvari, da bi potem oba zaslužila nekaj denarja. Naj počaka še toliko časa, da vidim, kako se bo iztekla stvar z Vidom in Belim ptičem.«

Kako sta se Vid in Beli ptič pogovarjala s slavnimi možmi

Bila je prelepa topla noč. Ves Tivoli je dehtel v mamljivem vonju rož. Roji kresnic so se spreletavali čez bele steze in rajali nad tratami. Lepo okrogla in tolsta lica meseca so se tako svetila, da so zvezde kar obledele spričo njegovega sijaja. Vid in Beli ptič sta rajala po zraku in počenjala take drzovitosti, da bi tudi najboljši pilot zardel od sramu, če bi ju videl. Ko sta se naveličala iger, sta sklenila obiskati slavne može. Spustila sta se najprej pred državni muzej. Gospod vitez Valvasor je stal poln slave in veličastja pred njim na visokem podstavku sredi zelene trate. Ko sta Vid in Beli ptič sedla na kamen pod njim, se je gospod Valvasor priklonil in se predstavil: »Jaz sem vitez Valvasor. Spisal sem velikansko knjigo o slovenski deželi. Malokje na svetu je kaka knjiga debelejša od moje, malokatero krasi toliko znamenitih slik in popisov. Več sto let je minilo, odkar sem jo napisal, pa je danes še prav tako slavna, kakor je bila nekoč.«

»Kaj pa ste tako lepega napisali v njej, vitez Valvasor?« sta vprašala Vid in Beli ptič.

»Takrat ko sem živel, je bila moja domovina malo poznana po svetu, čeprav je v njej toliko lepot in znamenitih zgodb kakor malokje na svetu. Potoval sem po deželi od strmih gora do sinjega Jadranskega morja. Moje oči so gledale lepoto in znamenitosti, moja ušesa so poslušala stotero slavnih zgodb, pravljic in pesmi. Gledal sem visoke gore, zelene gozdove, ravna polja, čudovite vinograde, reke, jezera, jezero, ki prihaja in odhaja, sledil sem tokovom rek, strmel v velikanske podzemeljske jame, obiskoval sem gradove, vasi, trge, mesta. Vitez sem bil, pa sem se družil s preprostim ljudstvom. Obiskoval sem rokodelce, rudarje, družil sem se s polharji po gozdovih in s plesalci pred ljubljansko mestno hišo, ki so videli, kako je povodni mož odpeljal ošabno deklico s plešišča v reko s seboj. Gledal sem prekrasne obleke kmečkih ljudi, slišal sem junaške zgodbe o bojih zoper Turke, občudoval narodne običaje in tako dalje in tako dalje.« Vitez Valvasor je ponosno dvignil glavo in umolknil. »In potem?« sta vprašala Vid in Beli ptič. Vitez Valvasor je nadaljeval. »Moje srce ni dopustilo, da bi vse te lepote ostale neznane svetu. Bil sem bogat, pa sem sklenil žrtvovati vse premoženje, da bi lahko izdal debelo knjigo o naši domovini. Takrat to ni bilo tako lahko kakor dandanes, ko imate velike tiskarske stroje, ki vam kakor blisk hitro tiskajo knjige, takrat ni bilo takih klišejev, kakor so dandanes. Vse je bilo treba delati z roko, ali razumeta, in tudi papir je bil tisočkrat dražji, kakor je danes. Toda jaz se nisem ustrašil. Lotil sem se dela, izgubil vse premoženje, a moja velikanska knjiga je oznanila slavo domovine daleč po svetu.«

Vid in Beli ptič sta s spoštovanjem strmela v bronasti obraz viteza Valvasorja. »Da,« je nadaljeval ta ponosno: »Vsemu svetu sem pokazal, kako bogato je naše ljudstvo po svojih zgodbah in običajih, in vitezom ter gospodi sem pokazal, kako bogato je kmečko in delavsko ljudstvo v svojih dušah. Umrl sem reven, toda moje življenje ni bilo brez uspeha. Veliko delo je več kakor bogastvo in denar. Le obiščita me še kaj! Znam pripovedovati mnogo stvari. Skoraj vse zgodbe, ki jih še sedaj pripovedujejo mamice svoji deci, so natiskane že v moji debeli knjigi.«

Vid in Beli ptič sta se zahvalila za prijazne besede in se globoko priklonila, nato pa odletela nad strehami k pesniku Valentinu Vodniku. Valentin Vodnik je bil zaradi krasne noči prav dobre volje in je veselo prepeval:

»Ne hčere ne sina po meni ni blo,

dovolj je spomina, me pesmi pojo.«

»Ali se ne bojite, pesnik Vodnik, da bi vas aretiral policaj, ko je petje po trgih in cestah vendar prepovedano,« sta ga vprašala Vid in Beli ptič. — »Policaj je pravkar trdno zaspal na onile mesarski stojnici,« je odgovoril Valentin Vodnik, »pa tudi vse drugo mesto že trdno spi. Seveda, vidva bi hotela slišati, kako je bilo nekoč. Da, bili so znameniti časi takrat, ko sem jaz živel. Napoleon je prihajal v deželo in zdelo se nam je, da bo vsepovsod svoboda. Svoje kraljestvo Ilirijo nam je dal. Narod se je prebudil iz suženjstva, v katerem je spal stoletja. Takrat sem napisal pesem: Ilirija oživljena. Domača beseda, ki so jo prej tlačili k tlom, je oživela. Jaz in moji tovariši smo pisali pesmi, igre in znanstvene knjige. Podpiral pa nas je sam hromi baron Zois, ki ni bil naše krvi, a je imel zlato srce in je ljubil naše ljudstvo in svobodo. Mladina je takrat prvič zaslišala domačo besedo v novih šolah. Jaz sem bil takrat velik pesnik in sem spisal mnogo mnogo novih pesmi svojemu ljudstvu. Težko je šlo, morali smo iskati črk in besed, morali smo vse na novo ustvarjati. Vse je bilo v najlepšem cvetju, ko so Napoleona hipoma premagale sovražne sile. Svobode ni bilo več, mene so pahnili v revščino, kjer sem umrl. Toda naše besede in mojih pesmi niso mogli več zbrisati iz ljudskih src. Zaradi njih so se rodili drugi pesniki in znanilci svobode. Dolga vrsta jih je bila in bi se ne dali vsi kar tako prešteti. Le obiščita še Prešerna! Deček je bil še takrat, ko sem jaz pisal pesmi, pozneje pa me je prekosil. Pozdravita ga v mojem imenu!« — »Lahko noč in zlato mesečino,« sta pozdravila Vid in Beli ptič, poletela in zaokrožila nad Marijinim trgom. Oprezovala sta, kje je stražnik, kajti nekoliko sta se ga le bala. Toda Stražnik je pravkar vlekel pijanca na stražnico. Zato sta hitro izrabila priliko in sedla Prešernu k nogam.

Prešeren se je zelo razveselil njunega obiska in tudi muza nad njegovo glavo se je prijazno nasmehnila. »Pozdravljen bodi v mesečini in sprejmi pozdrav tudi od Vodnika! Povej nama, zakaj si tako slaven,« sta ga vprašala Vid in Beli ptič, in Prešeren je začel pripovedovati: »Gotovo vama je že Vodnik omenil, kako so skušali naši sovražniki zadušiti komaj porojeno svobodo, potem ko je bil Napoleon premagan. Vendar nas je ostalo nekaj, ki nam niso mogli uničiti svobode v dušah. Hodili smo od človeka do človeka in skrivaj 'kazali na njeno lepoto. 2e Trubar je pokazal našo besedo, Valvasor nam je razgrnil našo pokrajino in ljudi, Vodnik je prvi svobodno zapel, mi pa smo hoteli dvigniti besedo in svobodo tako visoko, da bi bili enaki oni prvih narodov. Ni nam bilo lahko. Malo nas je bilo v Ljubljani in kakor na tujce je gledalo domače mesto na nas. Svojega jezika so se sramovali naši meščani. Otok v puščavi smo bili in puščava je grozila, da nas zaduši.

Skeleče misli, da Slovenec mile

ne ljubi matere, vanj upajoče,

z bridkostjo so srce mi napolnile.

Med nami je živel Čop, mož učenosti. Prepotoval je Evropo in prebral mnogo mnogo knjig. Spoznal je, kako se budi svoboda vsepovsod, kjer so jo zatirali. Hrabril nas je in nas družil z borci drugih dežel. O, žal, da so ga prezgodaj požrli valovi Save. Mnogi so skušali preprečiti in uničiti naše delo, mi pa smo začeli izdajati .Čebelico'.« — Prešeren se je ob tej besedi veselo nasmehnil. — »Mnogo prekrasnih pesmi sem napisal v njej. V eni sem napisal, da naj bog živi vse, ki hrepene dočakat* dan svobode. Napisal sem tudi veliko pesem naše zgodovine »Krst pri Savici«, v kateri sem opeval Črtomira in Bogomilo.

V Ljubljani je živela v tistih dneh prekrasna deklica z imenom Primčeva Julija. Njej v čast in zato,

da bi nam srca vnel za čast dežele,

med nami potolažil razprtije

in spet zedinil rod Slovenščne cele,

sem napisal venec pesmi, s katerimi sem ponesel Julijino čast in čast naše besede, ki sem jo prvi razgrnil v vsej lepoti, daleč po širokem svetu.

Zelo zelo sem ljubil otroke. Kjer koli sem jih srečal, sem jim kupil sadja in slaščic. Vedel sem, da bodo ti otroci ah vsaj teh otrok otroci trgali sadove z drevesa svobode, ki je bila v mojih dneh še majhna mladika. Mnogo let je že preteklo od tedaj in marsikaj, o čemer smo sanjali, se je uresničilo. Moja pesem je živa in se glasi vsepovsod. Težko in grenko življenje sem živel takrat, a sladilo ga je upanje, da moja beseda nikoli ne bo umrla.«

Prešeren se je zamislil in uprl oči v ulico, v kateri je živela nekoč prekrasna deklica Primčeva Julija. Potem je hotel reči še nekaj, toda medtem so se zaslišali koraki stražnika, ki se je vračal od pošte po Prešernovi ulici navzdol. Prešeren se je hitro sklonil in poljubil Vida na čelo, nato sta se Vid in Beli ptič dvignila pod mesečinsko nebo.

Kako so Vid in Beli ptič pa tudi pesnik Peresnik romali z geniji

Tisti dan pa, le verjemite, pesnik Peresnik ni mogel plačati stanovanja. Trda mu je predla kakor malokdaj, kajti gospodinja ga je postavila z vsem pohištvom na cesto. Gotovo si predstavljate, da so mu v tisti hudi uri tekle grenke solze po licih, pa nič takega, kajti takih ur je bil pesnik Peresnik že tako navajen, da njegovo srce takrat ni občutilo nobenega gorja, čeprav se je že delala noč. Za take primere si je namreč pripravil posebno stanovanje. Kadar pridete v Ljubljano, pojdite navzgor po glavni poti Tivolskega vrta prav do konca; če krenete po stranski poti na desno, boste dospeli po petindvajsetih korakih v smrekov gozdiček. Sredi gozdička stoji še danes zelena klop. V tistih časih, ko se je godila ta pravljica, je nudila ta klop pesniku Peresniku vselej, kadar ga je gospodinja vrgla iz stanovanja, gostoljubno prenočišče. Paznik Podrožnik je sicer v začetku s strogim obrazom temu ugovarjal, toda pesnik Peresnik mu je s slovesnim obrazom razložil, da je široko nebo streha pesnikov. Celo s prstom je pokazal proti nebu in vprašal Podrožnika: »Ali ni mar to, kar vidiš nad seboj, široko nebo?« Paznik Podrožnik je zazijal navzgor in potem presenečen vzkliknil: »Da!« — »Ta klop stoji torej pod mojo streho, kajti tudi jaz sem pesnik, in če boš še godrnjal, bom ukazal odnesti klop izpod nje!«

Po vsem tem je postal paznik Podrožnik zelo ginjen in je pesniku dovolil prenočevati na klopi, kadar bi se mu ljubilo. Torej je šel pesnik Peresnik tudi to noč prenočevat na tisto klop. Položil si je pesniški papir pod glavo, črnilnik na srce in uro dolgo občudoval zvezde nad seboj, velikanski mesec, smrekov gozdiček krog sebe in kresnice, ki so rojile okrog njega. Potem se je priporočil svojemu geniju, kateremu je dejal »genij poezije«, in ko je bila ura polnoč, je naš pesnik Peresnik zatisnil svoje oči. Toda poslušajte me, otroci, kaj se je potem pripetilo.

Komaj je zaprh oči, je že priplaval k njemu njegov genij poezije. Z bosimi nogami je lahno stopil na marjetice, ki so cvetele na tratici ob klopi. Veter se je igral z njegovo sinjo haljo in z dolgimi črnimi, valovitimi lasmi. Iz njegovih zenic je žarela prava lepota, tista, o kateri je kolikokrat sanjaril pesnik Peresnik, kajti kdor le-te vsaj od daleč ne more zaslutiti, ne more postati pesnik, čeprav se trudi vse življenje. Kdor pa jo zasluti, postane najsrečnejši človek vsega sveta in mu ni dosti mar ne za slavo ne za bogastvo. Genij poezije se je sklonil k pesniku Peresniku, pogladil ga z roko po čelu, ga poljubil na srce in tisti hip so se pesniku Peresniku odprle oči. Tako je strmel na lepoto, da ni mogel nič drugega, kakor nasmehniti se. »Nocoj sem sklenil pokazati ti nenavadne stvari,« je rekel genij poezije. Vem, kako zelo si se zavzel, da bi natančneje spoznal Vida in Belega ptiča. Ljudem ni dano, da bi spoznali vse skrivnosti tega sveta, toda nekaj jih boš le gledal nocoj.«

»Toda prosim te, naredi, da bom postal neviden Vidu in Belemu ptiču, kajti tako ju bom laže opazoval,« je zaprosil pesnik Peresnik. — »Bodi tako,« je odgovoril genij poezije. Dvignila sta se nad Tivolski vrt in poletela nad Ljubljano. Kar je zagledal pesnik Peresnik kakih tri sto metrov pred seboj Vida in Belega ptiča, ko sta plavala nad strehami, vsa obarvana z žarki mesečine. Iz te mesečine pa so se porajale 'trume čudovito lepih bitij, katerih oči so tudi ponoči sijale sinje ko dnevno nebo, pa tudi njihove haljice so bile sinje, le da so se pri pregibih in med valovanjem lesketale zvezde v njih. Vitka telesa so plavala lahno, kakor da jih podpirajo nevidne roke. »Ta bitja so geniji godbe, petja, kiparstva, slikarstva, plesa. Plavajo k umetnikom, da vzbude v njihovih dušah nova dela,« je pojasnil genij poezije. Med temi trumami so padali slapovi mesečine navzdol na strehe in ceste. Vid in Beli ptič sta zavzeto strmela v lepoto, ki ju je obdajala, in sta si komaj upala zašepetati kako besedo, ki je bila polna občudovanja. Pa tudi pesnik Peresnik si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati kaj takega. On, pa tudi Vid in Beli ptič so nenadoma zaslišali iz velikanske daljave godbo, kakršne bi ne mogli ustvariti vsi muzikanti skupaj na zemlji. Valovala, plesala in drhtela je med žarki mesečine, da so bili vsi trije opojeni od nje, kakor da v neskončnih daljavah poje milijon in milijon zlatih kraguljčkov. Genij poezije se je ozrl na pesnika Peresnika in se nasmehnil: »Do smrti ne boš več slišal take godbe. To je harmonija svetov, petje vesoljstva, godba zvezd. Ce bi ljudje že v življenju poslušali to godbo, bi tako ostrmeli, da bi se jim sto let zdelo kot trenutek, pozabili bi na jed in pijačo in bi si več ne zidali hiš.«

Okoli mestne hiše so vse ostale hiše kakor velike igrače po sto in sto let stare in vsaka skriva v sebi brez števila skrivnosti. V takih starih hišah človek dosti bolj živo sanja kakor v modernih hišah, ki so narejene iz samega betona. Tudi luna razsipa po strehah teh starih hiš dosti bolj žive barve. Ko so geniji, pesnik Peresnik, Vid in Beli ptič plavali nad njihovimi strehami, se je zgodilo nekaj nenavadnega, tako da so za kratek čas vsi obstali v zraku in opazovali čudni prizor.

Skozi lino podstrešne sobe se je nenadoma prikazal kakih osem let star deček. Počasi je priplezal na sleme strehe, obstal tam nekaj trenutkov in nato razprostrl roke, kakor bi hotel objeti nenavadno prikazen. Oblečen je bil v samo srajčko, noge je imel bose in oči zaprte, tako da ni bilo težko sklepati, da je pravkar vstal v sanjah iz svoje postelje. Z razprostrtimi rokami se je začel polagoma pomikati proti koncu strehe in tako prišel v velikansko nevarnost, da stopi z nogo v prazno in se prevrne v globočino. Pesnik Peresnik, Vid in Beli ptič so vsi polni strahu soglasno vzkliknili: »Ubil se bo.« Tedaj pa se je genij poezije nasmehnil in spregovoril: »Dečka nosi mesečina. Mesec je hudomušen in se rad igra z otroki. Pričaral je v dečkove sanje zlatega goloba, ki vztrepetava s krili na strehi. Deček se je dvignil in splezal na streho, da bi ga ujel. Golob pa poskakuje pred njim naprej in naprej. Mesec pa se zadovoljno reži na nebu in misli: Pa sem ga zopet potegnil dečka za nos. — Nič ne ve ta hudomušni mesec, kako nevarna je taka reč. Zato ga bomo jutri kaznovali in bomo pripodili oblake pod njega, da vso noč ne bo mogel svetiti na strehe.« — Ko je prišel deček že tik prepada, se je hipoma prikazal genij spanja Morfej poleg njega; prijel ga je za desnico, mu nekaj zašepetal na uho in deček se je počasi obrnil in stopal lahno lahno nazaj po strehi in skozi lino v svojo sobico, kjer je legel na posteljo in spal v varstvu svojega genija naprej.

Ko so plavali naprej, si je pesnik Peresnik natanko ogledoval Vida in Belega ptiča. Res, silno sta mu ugajala. Vse njihove poteze si je zapomnil in celo labodova peresa je preštel. Bilo jih je tri tisoč tri sto in trideset. »Čez sedem let vse prav pride,« si je mislil. »Dobro je, če si človek ogleda take stvari. Treba si je vse natanko zapomniti, da bom lahko popisoval otrokom, kako in kaj se je godilo in kakšna je bila vsa ita stvar.«

Priplavali so nad hiralnico, katere stene so bile sedaj prozorne. »To je prava hiša revščine in trpljenja. Onemogli starci in starke bivajo v njej, nesrečni, od rojstva pokvečeni otroci, otroci, ki so slaboumni in brezumni, od katerih nekateri niti hoditi ne znajo, čeprav jih je nekaj starih tudi že po deset let. Da, nekateri niti jesti ne znajo in jih morajo umetno hraniti,« je govoril genij poezije. »Toda nisem vas pripeljal zato, da bi gledali vso to revščino in gorje, ki trgata dušo in srce. Pripeljal sem vas pred to hišo, da bi videli eno izmed največjih skrivnosti, ki jih lahko dožive ljudje. Ozrite se vsi v sobico številka triintrideset!«

V sobi številka triintrideset je umiral osemdesetletni upokojeni profesor, starček Luka Modrijan. Sivi lasje so se mu usipali na belo blazino. Mrzle znojne kaplje so ležale na njegovem čelu. Stari profesor Modrijan, pesnik Peresnik, Vid in Beli ptič so strmeli vsi zavzeti v čudovite podobe. Iz sosednjih ulic, iz sosednjih hiš in izpod neba so se dre vile v majhno sobico cele trume genijev. Njih obrazi so sijali od veselja in nekateri se niso mogli premagati, da bi ne prepevali pesmi. Najbolj pa je prepeval genij starega profesorja, imenovan genij filozofije ali visoke ^modrosti: »Blagor mu, ki umira mirne vesti. Nikoli ni prezrl revežev. Vse, kar je prihranil, jim je razdelil, ostal je reven do konca življenja, toda njegova duša je polna bogasftva. Ljubil je lepoto in resnico, nikoli ni bil hinavec, ljubil je pravičnost in je delil pravico vsem. Pisal je kijjige o resnicah življenja, katere je odkrival, ljubil je svoje učence in učenke in jim razkazoval kraje, v katerih je bilo največ svetlobe in sonca. Ni se hudoval, ko so ga v njegovi starosti ljudje popolnoma pozabili. Vstanite vsa njegova dela, vstanite tisočere plemenite misli, ki vas je mislil, prikažite se pred njegove oči vse lepe besede, ki jih je izrekel, zato da bo umiral z veselim nasmeškom na ustnicah!« Iz genijevih oči je sijala svetloba na profesorjev obraz in profesor se je nasmehnil, srečen, kakor da je šele sedaj popolnoma doumel človeško življenje. Nato je otrpnil nasmešek na njegovih ustnicah in v tistem hipu se je učenjak spremenil v mladeniča, ki se je dvignil z ležišča in zaplaval v naročje sonca, ki se je tedaj na vzhodu dvignilo izza gora.

Pesnik Peresnik je odprl začudene oči in zastrmel v to velikansko živordeče sonce. Po drevesih so prepevale trume ptic jutrnjo pesem. Nad tratami so nad cveticami krožile meglice. Po smrekovih vejah se je lesketala rosa. Po vseh znakih sodeč, se je delalo jutro. In ko se je pesnik Peresnik tega zavedel, se je hitro ozrl na svoje prsi, ali je črnilnik še tam. Pa je še bil. »Čudovita stvar,« je zamrmral pesnik Peresnik, »da se črnilo ni razlilo, ko sem potoval z geniji, z Vidom in Belim ptičem.« Položil je črnilnik na klop, vzel pero iz levega žepa, sedel na travo, razprostrl polo papirja po klopi in zapisal vse, kar se mu je zdelo važno zapisati iz doživljajev zadnje noči.

Kaj sta Vid in Beli ptič doživela na velikem sejmu

V naslednjih dneh je začela luna pojemati in kazati črko C, toda prav v tem času so se godile zelo čudne reči. Vid in Beli ptič sta kar debelo gledala, kako se je pred njima vse tako hitro spremenilo. Po široki poti pred tolmunom, po kateri so se podile do tedaj le trume otrok, so tiste dni korakale množice odraslih ljudi. In tako čudno so bili nekateri oblečeni. Moški v čudovite črne klobuke in v irhaste hlače dokolenke. Nosili so velikanske rdeče dežnike nad seboj, čeprav ni padla niti kapljica dežja. Ženske pa so bile kakor žive rože v rožastih krilih, v žametastih jopicah in s srebrno-zlatimi avbami na glavah. Ženske so prepevale, moški pa so vriskali in veselo poskakovali v zrak. Vidu so se usteca razširila do ušes od smeha in tudi njemu so hotele noge poskakovati v zrak, toda Beli ptič ga je resno posvaril: »Glej in resno občuduj! Pred nama gredo narodne noše kazat se na veliki sejem.« Potem sta zagledala tri može, ki so stopali z visokimi, brzojavnim drogom podobnimi nogami med drevesi in se skoraj zadevali z glavami v veje. Nosili so letak z napisom:

Jejte mlečno čokolado!

Mlečna čokolada je najboljša!

Strmečemu Vidu je pojasnil Beli ptič: »To so nosilci reklame. V resnici niso tako veliki. Navadili so se hoditi s hoduljami, ki so jih skrili v hlačnice. Reveži so, pa si služijo črn kruh s tem, da prenašajo reklamo za mlečno čokolado.«

V večerih so priplavale muzike z najlepšimi zvoki do ušes. Vid si ni mogel kaj, brcal je z nogami v zrak in prepeval: »Aj, aj, aj! Muzike so najveselejši otroci umetnikov,« je rekel. Beli ptič pa je pristavil: »Toda včasih so tako žalostne, da se umetniki in ljudje jočejo zaradi njih.«

V nočeh je za drevesi onkraj vrta tako žarelo, kakor da bi drevesa gorela, in toliko razigranega krika, petja in veselja je bilo slišati, posebno veselja, ki je kar vsoko nad drevesa poskakovalo, da je Vid silno zahrepe- nel, da bi z Belim ptičem obiskal veliki sejem. Beli ptič pa se je bal: »Mnogo ljudi je na sejmu. Lahko bi naju kdo zagledal in spoznal, povedal bi gospodu županu in gospod župan bi ukazal, naj naju ograde z visoko železno ograjo.« Toda Vid ga je prosil in prosil in nazadnje preprosil. Dvignila sta se in poletela čez kostanje nad veliki sejem. Previdno sta sedla na eno izmed dreves. Joj, koliko nenavadnih stvari sta zagledala!

V eni izmed široko odprtih pisanih hišic se je za odrčkom pačilo osem zelo smešnih glav z velikanskimi rdečimi nosovi, škilastimi očmi, raztrganimi kapami in potlačenimi cilindri. Otroci, ki so se jim trebuščki tresli od smeha, so metali žoge vanje. In kadar koli je žoga zadela glavo, se je glava prekopicnila, se skrila za odrček in se prikazala šele čez nekaj trenutkov. Kako neumne so bile tiste glave! Namesto da bi se skrile poprej, preden so jih zadevale žoge, so se skrile vedno šele po udarcu. Ob drugi hišici so streljali otroci s črnimi puškami na race, purane, pave, kure, peteline, volkove, medvede in razne druge zverine. In če je kdo zadel raco, se je razsrdila in rekla: »Ga, ga«, puran je zavrtel oči in nabreknil greben, pav je razprostrl rep in rekel: »Mi smo pa mi«, kura je počepnila, znesla tri jajca in zakokodakala:

»Danes je kriza,

prazna je miza,

ko-ko-kodajca,

za dinar tri jajca

lahko kupi vsak,

kokodak, kokodak.«

Petelin je visoko dvignil glavo in zakikirikal:

»Kikiriki, kikiriki,

za dinar me vsak trikrat lahko ustreli«,

volk je pokazal zobe in visoko dvignil rep, medved se je postavil na tace in zaplesal polko na pesem: »Pleši, Marko, pleši, Marko, aj, aj, aj« in tako dalje. V tretji hišici so prepevali Rusi v belih bluzah: »Volga, Volga, matj rodnaja«, metali so nože v zrak in jih lovili z zobmi, pobirali med ljudmi dinarje na krožnik in se jim je sploh zdelo imenitno, da so Rusi. V četrti hišici si je debela gospa ovila velikansko kačo okoli vratu in telesa. Kača pa je bila lačna. Zato ni rekla nič drugega kakor: »sk, sk, sk«, čeprav so jo občudovali ljudje in s strahom vanjo strmeli. Kaj pa je hotela kača drugega! Mislila si je: »Pišite me vi, ljudje, v rep! 2e ves mesec ni bilo poštenega grižljaja v mojem predolgem trebuhu, ki sega od glave do repa.« Po ulici med paviljoni je ¿topal gospod v cilindru in vodil na verigi strašnega leva s seboj. Levu se je imenitno zdelo, da se ga ljudje boje in je ponosno rjovel. Vendar ga to ni motilo, da bi mimogrede ne izmaknil mastne klobase s stojnice in je bliskovito ne požrl. In tako dalje. Bilo je namreč toliko znamenitih stvari, da se vse to sploh ne da popisati: vrtiljakov, toboganov, prasketaj očih raket, rokodelcev, čudodelcev, muzikantov, komedijantov, prepevačev, razgrajačev, velikanov, debeliihov, suhačev, pritlikavcev, medvedov, jarcev, rib, morskih konjičkov, avtomobilov, fantkov in deklic iz celuloida, copat, piščalk, bobnov, harmonik, violin, krač, klobas, čevapčičev, madžarske in banatske paprike, hrvaške čebule, bonbonov, cvička, rizlinga, jeruzalemca, dalmatinca, odbornikov, trgovcev, profesorjev, zdravnikov, študentov, poljedelcev, kovačev, čevljarjev, starih, mladih, moških, žensk, otrok in potepuhov, ki so se brez vstopnine vtihotapili na veliki sejem in gledali, kje bi se dalo najlaže kaj izmakniti.

Vse je jedlo in pilo, vse se je veselilo, muziciralo, prepevalo, plesalo, se rinilo v pisane hišice in šotore, le pred enim šotorom je bilo prazno.

Tisti šotor je stal prav v kotu sejma v senci tistega drevesa, na katerem sta sedela Vid in Beli ptič. Ko sta se Vid in Beli ptič obrnila, da bi videla, kaj se godi tudi pod njima, sta zagledala nenavaden prizor.

Pred skromnim, ne prevelikim šotorom je stal star mož, oblečen v velikanske široke turške hlače. Mrko glavo z velikim turbanom je podpiral s pestmi. V njegovo dušo se je gotovo naselila velika žalost, kajti nje¬gove oči so je bile polne. Poleg njega je sedela deklica, stara komaj šest let, prekrasna po svoji lepoti. Zlati lasje so ji segali do tal in skoraj popolnoma zakrivali zlatordečo obleko. V laseh se ji je lesketal polmesec z zlato zvezdo med rogljičema. Iz oči pa so ji neprestano rosile solze. Nad vhodom v šotor je visel napis:

Čudovite umetnije!

Turek Ali aga požira ogenj

in

stopa bos po črepinjah

in

po ostrih žebljih!!!

Čudovit ples njegove hčerke,

svetle zvezde Zulejke!!!

»Joj, kako je Zulejka prekrasna,« je vzkliknil Vid in oči so mu žarele od navdušenega občudovanja. Beli ptič se je razžalostil in zamislil, nato pa je spregovoril: »O, Vid, to stvar ti moram razložiti. Tisti Turek ni pravi Turek in tista Zulejka ni prava Zulejka, čeprav je res lepa kakor zvezda na nebu. Dva revna umetnika sta. Rada bi pokazala ljudem svoje zmožnosti in nekaj denarja zaslužila. Mož je zelo utrujen. Gotovo je z glasnimi klici ves dan vabil občinstvo v svoj šotor, a brez uspeha, kajti šotor se je ljudem najbrž zdel prereven. Mož je žalosten in lačen; še bolj žalostna in lačna pa je njegova hčerka. Premišljujem, kako bi jima bilo mogoče pomagati. Sitna reč! Prvič naju lahko zaloti paznik in izroči policaju, ker sva prišla brez vstopnine na veliki sejem, drugič pa bi naju utegnil kdo spoznati in bi naju potem gospod župan ogradil v Tivolskem vrtu. Toda moje labodje srce mi ne da miru. Treba bo pomagati in obsoditi njuno revščino na smrt. Pojdiva! Zdi se mi, da se mi je zabliskala pametna misel v glavi.«

In sta poletela pred Ali ago in Zulejko: »Pozdravljava vaju, tovariš umetnik Ali aga in tovarišica umetnica Zulejka,« sta vzkliknila in se globoko priklonila. Ali aga je strmel in strmel, prvič v svojem življenju je slišal laboda govoriti. Zulejka je strmela in strmela, pred seboj je videla tako krasnega dečka, kakor ga še ni nikoli v svojem življenju. Sploh sta Vid in Zulejka kar celo minuto nepremično strmela drug v drugega. Beli ptič pa je začel kar naravnost: »Čudiš se, o, Ali aga, ko slišiš laboda govoriti in vidiš lepega dečka jezditi na njegovem hrbtu. Misliš, da se ti je od revščine zmešalo v glavi in da gledaš prikazen. O, Ali aga, prav nič se ni zmešalo v tvoji glavi. Jaz sem tič in vem vse. Ti nisi pravi Turek, ampak umetnik, in Zulejka ni Turkinja, ampak velika umetnica, ki je lepa kakor zvezda na nebu. Oba sta žalostna, ker nočejo ljudje v vajin šotor in ker sta zelo lačna. Snemi tablo iznad vhoda, obrni jo in na drugo stran napiši:

»Ušesa še niso slišala in oči še niso videle!

— Labod ki govori! —

Svetla Zvezdica in lunin možek

plešeta lunin ples na labodovem hrbtu!

Vstopnina samo pet dinarjev!

Čudovito! Čudovito! Čudovito!«

Ali agi so se zaiskrile oči od veselja. Bliskovito je snel tablo in napisal na drugo stran, kar mu je ukazal Beli ptič. Beli ptič ga je še zaprosil, naj natakne Vidu brado in brke, da bi ga kdo ne spoznal. Da bi videli, otroci, ki to berete, kako ponosen je bil Vid v tistem hipu, ko mu je Ali aga nataknil črno brado pod usta in široke črne brke pod nos. Na mah se je spremenil iz dečka v moža, ki so mu rekli Lunin možek. In še bolj ponosen je postal, ko je videl, kako ga Zulejka občuduje. Zmenili so se, da bo Ali aga pobiral vstopnino pred vhodom, nastopali pa bodo Vid, Beli ptič in Zulejka. Vid, Beli ptič in Zulejka so se skrili v šotor za zastor, Ali aga pa je obesil nov napis nad vrata in sedel prednje z velikanskim praznim krožnikom.

Ko je občinstvo prebralo napis, je začelo kar brez konca in kraja drveti v šotor. Metalo je denar na krožnik Ali agi in z grozečimi očmi oznanjevalo: »Gorje, če si nas nalagal!« V šotoru pa je omedlevalo od strmenja in občudovanja. Kaj takega človeško uho res še ni slišalo in človeško oko še ni videlo. Zadovoljno mrmranje se je polastilo gledalcev. Bilo je kar po vrsti osemindvajset predstav. Vsake se je udeležilo sto ljudi. Več jih namreč ni moglo hkrati v šotor. Osemindvajsetkrat je Beli ptič, pozdravljen z gromovitim ploskanjem, odprl kljun in govoril:

»Slavno občinstvo, kaj takega človeško oko še ni videlo in človeško uho še ni slišalo. Oko ni videlo tako lepega človeka kakor je Lunin možek in tako svetle zvezde kakor je Zulejka. Ta dva bosta na mojem hrbtu plesala lunin ples. In uho ni slišalo, da bi nekje na zemlji živel dober človek, ki ubogemu Ali agi ne bi položil še dva dinarja na krožnik, četudi je že plačal vstopnino in videl čudovite stvari.«

Ljudje so strme poslušali njegove besede, potem pa je Beli ptič stopil nekoliko v ozadje, na njegov hrbet je poskočil Vid, objel v naročje Zulejko in zaplesala sta na muziko orkestriona v siju zlato-rdeče svetlobe: to je bil ples Luninega možeka s svetlo zvezdo na labodovem hrbtu ali, pesniško rečeno, na labodjih krilih. Gledalcem je tako ugajal, da so z velikanskim ploskanjem in ropotanjem z nogami vedno znova izražali zadovoljstvo, vsak je priložil ob izhodu še dva dinarja Ali agi na krožnik, če odštejemo zadnjih sto ljudi pri končni predstavi.

Pri zadnji predstavi se je namreč zgodilo tole:

Udeležila sta se je tudi sinjeoki pesnik Peresnik in črnooki kritik Krivogled, ki sta bila sedla v prvo vrsto. Pesniku Peresniku so oči kar žarele od navdušenja. Na prvi pogled je spoznal, da labod ni nihče drug ko Beli ptič iz Tivolskega vrta in tudi Vida je spoznal, čeprav je nosil brado in brke. Le z deklico Zulejko si pesnik Peresnik še ni bil popolnoma na jasnem. Da, sedaj bo kritiku Krivogledu lahko neizpodbitno dokazal, da je med nebom in zemljo mnogo stvari, ki jih človeško uho še ni slišalo in človeško oko še ni videlo. Toda že po prvih labodovih besedah je rekel kritik Krivogled: »Sedaj mi je stvar jasna in ko na dlani. Labod ni nič drugega kakor avtomat; v njegovem trebuhu je skrit zvočnik, v katerega govori po skriti žici Ali aga izpred vrat. Deček in deklica pa sta že tako sama po sebi razumljiva.« Da bi svojo trditev podprl, je hipoma planil na oder in hotel zagrabiti Belega ptiča za rep. Tedaj pa je Beli ptič bliskovito šinil z Vidom in Zulejko kvišku, sfrfotal nad glavami gledalcev pred šotor, zagrabil s kljunom Zulejko za lase in jo položil Ali agi v naročje in bliskovito odletel z Vidom nad kostanje. Vid je zagnal brado in brke na enega izmed njih, tako da so še vse leto viseli na veji. Jezna in preplašena sta se postavila k tolmunu.

Gledalci v šotoru so se grozno prestrašili in so drug čez drugega drli iz šotora mimo Ali age, ne da bi priložili še po dva dinarja. Kritik Krivogled je bil tako bled od začudenja in strahu, kakor da bi nekdo napisal besedico »smrt« z belo kredo na črno tablo. Pesnik Peresnik pa se je zadovoljno smehljal, zagrabil kritika Krivogleda pod pazduho, tako sta šla mimo Ali age, ne da bi priložila po dva dinarja, kajti v žepu sta bila suha kakor poper in niti za četrt cvička nista imela več, kajti zadnji denar sta dala za vstopnino. Ali aga in Zulejka pa sta to noč kljub vsemu zaslužila toliko, da je bilo za tri leta dovolj. Kar izračunajte, če ne verjamete: Predstav je bilo osemindvajset. K vsaki predstavi je prišlo po sto ljudi. Vsak je plačal pet dinarjev vstopnine in razen zadnjih sto je vsak nazadnje primaknil še dva dinarja, to je skupaj celih devetnajst tisoč štiri sto dinarjev. Ali ago in Zulejko sta Vid in Beli ptič rešila revščine. Ali aga je bil zelo srečen, Zulejka pa ne. Kadar koli se je spomnila Vida, so jo oblile solze zaradi tega, ker je ušel. O tem dogodku v šotoru so časopisi pisali seveda z velikimi črkami.

Konec

Od dneva, ko je zagledal Zulejko, je Vid postal zelo žalosten. Neprestano je mislil nanjo. Toda Ali aga in Zulejka sta odpotovala v daljne dežele. »Brez Zulejke je težko živeti na tem svetu in najrajši bi šel k očetu Vidu in ga poprosil, da me razbije s kladivom,« je govoril Belemu ptiču. Beli ptič ga je tolažil in tolažil, vodil ga je tudi k Valvasorju, ki je pripovedoval pravljice cele noči, toda vse skupaj ni nič pomagalo. Razen tega je nastal lunin mlaj in so bile noči žalostno črne. Šele ko se je pokazal lunin krajec na nebu, je postal Vid nekoliko boljše volje. Ko pa je neko noč sijal mesec s polno svojo močjo, se je hipoma prikazal pesnik Peresnik pred dečka in laboda, razgrnil pred njima debel rokopis in začel brati življenjepis o Vidu in Belem ptiču. Tako sta slišala o vseh svojih dogodivščinah, tudi o tistih, ki jih ni v tej knjigi. Predebela bi postala knjiga, če bi hoteli popisati vse.

»Rokopis bom izdal v knjigi, zato bodi potolažen, Vid,« je rekel pesnik Peresnik, »knjigo bo brala Zulejka in spoznala iz nje, kako zelo jo imaš rad. Vrnila se bo in takrait bosta na labodovem hrbtu zaplesala lunin ples. Gospoda župana pa bom prosil, naj vaju ne ogradi. Krivogled in jaz pa si bova s honorarjem pregnala mršavo sušo vsaj za tri mesece iz svojih žepov.« Tako je rekel pesnik Peresnik, spravil rokopis, stisnil roke v hlačne žepe in si zažvižgal veselo pesem skozi Tivolski vrt.