Čuj, v vrtni seči prepeva kos,
na nebu zárija dan naznanja;
po ulicah zgodnji ropoče voz,
izbuja se mesto iz kratkega spanja.
Oj tiho, saj še ne žvrgoli
škrjanec vrté se v sinjo višavo;
še malo zatisni, moj ljubi, oči,
na prsi nasloni mi trudno glavo.
Zagrnem okna, da beli dan
ne drami sladkega nama pokoja;
sladko mi je truden život in zaspan,
ljubezni je trudna duša moja.
Na prsih zadremlji mi, ljubček moj,
v naročju ti bodem jaz zadremala;
ti kos pa v seči cveteči poj,
da bodeva dalje in slaje spala!
