Čuvaj Gregor

Čuvaj Gregor Tone Rakovčan

Izdano:	Slovenski narod 18. december 1912 (45/291)
Viri:	291
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zateglo in dolgočasno je zatulila tovarniška piščalja šesto uro. Zapele so žage, cirkular se je z rezkim glasom zarezal v mehko lipovo meso, v prednjem oddelku je zabasiralo veliko kolo svojo vsakdanjo pesem.

Čuvaj Gregor je odtrkal z močno nabitih čevljev blato, potrkal na pisarniška vrata in vstopil.

V kotu pri oknu je dvignil nekdo glavo, pogledal skozi ščipalnik, pa se spet sklonil nad mizo.

»Kar tja postavite v kot!«

»Da gospod, toda –«

»Kaj je?«

»Danes ponoči – so me napadli –«

Hitro je vstal nadzornik tovarne ter stopil bliže k čuvaju.

»Poglejte, gospod, na čelu so me ranili – no, saj se ne bojim vsakega, toda bilo jih je preveč –«

Gregor je imel res nad desnim očesom rano s strjeno krvjo in na nosu nekaj prask. Nadzornik ga je pazno premotril, pa vkazal naj gre v kuhinjo, da mu dekla izmije in obveže rano.

»Pridite pa takoj nazaj!«

Ko je odkrevsal čuvaj, je pogledal nadzornik nočno uro.

»Med drugo in četrto popolnoči so ga,« je zamrmral. »Da, včeraj je bil nabor, pijani so bili in noč je bila temna – jih bomo že ulovili ptičke!«

Sedel je nazaj za mizo in spet po navadi sklonil glavo nad njo, da so se videli od vrat samo konci čevljev.

Med tem pa je umivala v kuhinji dekla Barba čuvajevo glavo. H koncu se je pokazalo, da ni nič nevarnega, a vendar je dobil krog čela obvezo kakor birmanec.

Počasi je vstopil spet v pisarno.

»Povejte zdaj na tanko, kako je bilo.«

»... veste, gospod, že dvajset let služim, pa se mi kaj takega še ni primerilo – da bi imel še tisto moč, kot sem jo imel pred dvajsetimi leti, šteno naklestil.«

»Dobro, dobro, povejte, kako so vas, pa koliko jih je bilo.«

»Saj pravim, ne vem! Sicer dobro vidim, toda tema je bila kakor v dimniku. Okoli pol tretje ure – bil sem ravno za tovarno pri krleh – zaslišim za deskami ropot, kakor bi jih kdo prijemal, pa vlačil proti ograji. Strah me ni bilo nikdar – saj me gospod dobro poznate – mislil sem pa, da so le sosedovi psi in odšel počasi proti pisarni. Takrat je pa enemu ušla deska in padla na tla, da je plosknilo z močnim glasom. Takoj sem stopil v pisarno po gorjačo. Tiho sem prišel k skladišču. Pri deskah ni bilo nikogar; najbrž že so jih ravno odvlekli. Počakal sem, da se vrnejo. Strah me ni bilo popolnoma nič, toda tema je bila, da nisem dobro videl, kdaj so se vrnili. Zaslišal sem v bližini šum – takrat sem pa zakričal:

»Kdo ne da ponoči miru, kdo razbija in vlači deske –«

»Hm,« ga je prekinil nadzornik, »vi bi morali molčati, pa udrihniti, ko so prišli nazaj!«

»Seveda, to lahko rečete tukaj, v pisarni pri belem dnevu, gospod, toda tam je bila tema –«

»Pa bi vzeli iz omare električno luč seboj –«

»Sem pa hitel, ker sem se bal, da mi ne uidejo! Saj enega sem pošteno naklestil.

Ko sem zakričal, je vse potihnilo. Počakal sem nekoliko, ako se spet vrnejo, nato pa vstal in hotel do desk, kar me nekdo zagrabi za levo roko – jaz pa mahnem z vso silo in zadel sem, kajti fant je vzdihnil in zaklel. V tistem trenotku pa me zagrabi nekdo krog vratu, drugi za roke in me vržeta kake pet metrov po skladišču, da sem s čelom priletel v voz in sem mislil, da bom na mestu izdihnil. Lumpje so se zakrohotali in zbežali nato krog skladišča –«

»Kam, na katero stran?«

»Gori, proti ogradi, kamor so vlačili deske. Komaj sem vstal, tako sta me bolela glava in vrat. S težavo sem prišel v pisarno, da sem navil uro; bila je ravno štiri.

Ko se je dodobra zdanilo, sem privlekel nekaj celih desk nazaj; tri so razbili – tiste sem pustil zgoraj – greste lahko pogledat, gospod –«

»Dobro!«

»Saj veste, drugače nisem mogel napraviti, ker je bila tema, pa –«

»Je že dobro, že! Bom takoj naznanil orožnikom in sporočil tudi gospodu tovarnarju ...«

V dotični vasi je služboval orožniški postajevodja Malenc, ki je odkril vsako tatvino in ujel vsakega postopača, ki se je drznil v vasi počivati s slabim namenom. Kratkomalo drugi Scherlock Holmes. Tako se je sodilo, da bo i tatove tovarniških desk kmalu izsledil in čuvaj Gregor bo dobil nagrado ter užival popolno zaupanje pri nadzorniku.

Čudno je zmajeval postajevodja z glavo, ko si je ogledoval prostor, kjer so ležale deske. Pet jih je bilo! Dve še skoro celi, tri pa razklane in na konceh nekoliko odbite. Skrbno je zabeležil število in stanje ukradenih desk. Nato je šel po sledovih, ki so se poznali v pohojeni travi, do skladišča. Z nasmehom je opazoval med potjo vse, kar se je dalo opazovati, in tudi v skladišču dobil marsikak »corpus delicti«. Zadovoljen je zaprl knjižico – še ena pot mu je preostajala – k čuvaju radi nekaterih najvažnejših prašanj.

Čuvaj Gregor še ni drugo jutro dobro legel, ko je stopil v izbo postajevodja Malenc. Prvi se ga je vidno prestrašil, toda odgovarjal je še dosti hladnokrvno na vsa prašanja. Včasih so prišli njegovi odgovori navzkriž, enkrat celo v popolno protislovje, dasi je govoril ravnotako, kakor se je v resnici zgodilo.

Ko so se zaprla vrata za postajevodjo, se je čuvaj pogrnil počasi z odejo, se obrnil v zid in zadremal ...

II.

Minila sta dva meseca, ko je spet stopil zjutraj ob šestih čuvaj Gregor v pisarno. Odložil je uro.

»Gregor«, je dejal nadzornik, »gospod Malenc je ukazal, da pridite danes k njemu – najbolje ako greste takoj.«

»Pa pojdem, gospod!«

Čudno se je zazdelo čuvaju, ko je stopil pred postajevodjo. Ta je snel ščipalnik z nosa ter ga dolgo časa smeje gledal.

»Sedite, Gregor!«

»Kaj bi pa še radi od mene?« je prašal nekako s strahom čuvaj.

»Poslušajte, Gregor! Tičke, ki so razbijali deske, sem že izvohal; ni jih bilo mnogo – bil je samo eden –«

Kakor bi na gadu sedel, je poskočil čuvaj in se začudil.

Postajevodja je utihnil in motril čuvaja.

»Glejte,« je nadaljeval, »prejšnji dan je bil nabor. Pri krčmarju Janezu so fantje pili in mimogrede ste tudi vi ob osmih izpili na njihovo zdravje nekaj kozarcev. Do dveh po polnoči ste odpravljali službo, a vino vam je stopilo v glavo, postala je težka, da ste jo morali nasloniti za dve uri v skladišču na voz. Ko ste se zbudili, je bila ura že štiri –«

S širokimi očmi in z odprtimi usti je strmel čuvaj v postajevodjo in ni ugovarjal. Ta pa je mirno nadaljeval:

»Navili ste seveda takoj uro, toda morali bi jo med tem časom že trikrat. Bali ste se, da bi ne bili radi tega odpuščeni iz službe, in nanesli ste sami desk v ogrado, a pri tem ste bili preveč nerodni, padli ste in se pobili na čelu in po nosu. Zjutraj ste si pa zelo dobro izmislili zgodbo o lumpih, ki so kradli deske –«

»Da, gospod postajevodja, ravnotako je bilo,« je z jokajočim glasom potrdil čuvaj. »Pa prosim vas, ne naznanite me, ker izgubim službo in zaprt bom. Imam pa družino, šest otrok – prosim, nikar me ne naznanite!«

Planil je s stola in pokleknil pred postajevodjo.

»Obljubite mi, da ne napravite nikoli več kaj enakega, Gregor!« je ukazal postajevodja, »ker v prihodnje vas bom brez usmiljenja naznanil. Zdaj vem o tem samo jaz in pa gospod nadzornik, ki pa je obljubil, da ne pove tega tovarnarju. – Torej, obljubite?«

S solzami v očeh je prisegel čuvaj Gregor, da se nikdar več ne spozabi tako daleč, da bi se na večer napil.