Ščetine

Ščetine Marija Kmet

Izdano:	Slovenski narod 13. avgust 1912 (45/184)
Viri:	184
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»– in potem, gospodična, vidite, tako rad bi vam govoril o človeku, vidite, ki trpi in je poln zaupanja v življenje. Pa življenje ga ne razume. Išče in bega, hrepeni po nekom, ki bi ga razumel ...«

»Kaj vas nihče ne razume? Toliko prijateljev imate!«

»Ah, gospodična, pa ni onega v njih, vidite, onega, kar bi se tako popolnoma strinjalo z vsem mojim čutenjem in mojim potenjem.«

»Da. Ljudje smo različni, res je. Jaz, na primer, hočem črno obleko, pa mi oporeka prijateljica na vse načine, češ, črno je za stare ljudi – in ne za mlade. In vendar bi tako rada, da bi razumela, da je črna obleka tudi za mlade.«

»Ah, gospodična, kaj ne – in to nas boli! Vidite, jaz bi pa hotel, da bi me kdo razumel, da so črne misli tako težke in grozne.«

»Misli – pa črne? Bežite no!«

»Gospodična – pa vsaj vi. Ali bi me res ne mogli vsaj nekoliko razumeti?«

»Saj črnih misli ni! – Misli – ha – ha – saj nimajo barv! – Komični ste, gospod, komični! – Da z bogom!«

In gospodična je stisnila muf pod brado in se zvonko zasmejala šegavemu gospodu. »Črne misli – haha.«

II.

»Koliko let ste stari?«

»Štirideset.«

»Kaj vraga? Štirideset – in brez službe! Lenuh potepeni! Kaj niste imeli dosti časa, da bi si bili poiskali službe? Seveda, ne ljubi se vam delati, takim – le potepuhom! Fej! –«

»Gospod, gospod, saj bi bil, pa ne dobim ničesar.«

»Seveda – ne dobim! – Kdo bi vam veroval kaj takega! Delavcev primanjkuje dandanes! – Razumete!«

»Gospod imam trganje po vsem telesu, ne morem dobiti take službe, lahke.«

»Kaaaj? – Trganje? – Nesramnež! – Da si le upate imeti trganje! – Človek v vašem stanu. Ha, smešno –, trganje! – Zapišite: pet dni zapora zaradi potepanja!«

Gospod sodnik si je vsled prevelike delavnosti obrisal tolsti obraz ...

III.

»Tako, mala, vidiš. Tu dobiš obleko, tu čevlje. Pa – čakaj še malo. Veš, kje je prodajalna? – Torej veš. Dobro. Prinesi mi, kar je napisano na tem listku!«

Otrok odide. Čez nekaj časa se vrne.

»Nisem d – d – dobila.«

»Kako to da ne?!«

»Sem – vse – iz – izgubila iz r – roke.«

»Tudi denar?«

»Tu – di.«

»Ah, moj Bog, moj Bog! Taka nerodnica! Moj denar – dve kroni! – Pa kje, kje si izgubila?«

»Ne vem. Tako me je – zeblo – in – in sem tekla, in naenkrat ni bilo ničes – sar več v ro – ki ...«

»Nerodnica, nerodna! – Na – vidiš, ker si tako nerodna, dobiš le čevlje –!«

»Dve kroni! – In človek je še dober zraven ...«

IV.

»Slavna gospoda! – Res, v našem kraju je dosti revežev. In prosim vas, slavna gospoda, dajte, dajte vsaj nekaj za nje, da jim pripravimo najpotrebnejše za zimo –!«

»Živio, živio! –« so zaklicale govornici in so odhajale iz svetle dvorane.

Mraz je rezal mozeg in kri. Burja je drezala v oči.

Dame so odhajale in se zavijale v dragocene in razkošne plašče.

Nekaj premrtih otrok je zadelo ob nje in jih prosilo:

»Krajcar, prosim krajcar – za kruh ...«

»Svojat!« se je obregnila dama.

In svojat je brisala solze mrazu.

»Slavna gospoda ...«

V.

Posvetovanje za ples v dobrodelne namene. Svilene bluze šumijo, nojeva peresa se zmagoslavno dvigajo in namigavajo drug drugemu.

Zelena miza.

Govorica stopi na vzvišen prostor. Zvonec zazvoni.

(Šepetanje. Od drugih strani: Pst! – Pssst!)

»Torej, cenjene dame in cenjeni gospod sotrudnik! – Nabralo se je precej dobitkov, in vesela sem, ko vidim, kako dobro je vaše srce! – Res, naš mili narod potrebuje podpore. Odzvale ste se mojemu pozivu in hvaležna sem vam v imenu vseh, in vesela sem vaših dobrih del! – Najiskrenejša, prisrčna zahvala!«

Tiho muzanje. Dame si v tihi skromnosti namigavajo s skrivnimi pogledi.

Dama v rdeči bluzi vstane:

»Oprostite, gospa govornica, kako bo zaradi imen?«

Govornica začudena pogleda:

»Kako? Mislite glede objavljenja imen v časopisih?«

»Da – da.«

»Seveda! kaj pa!« šušti od vseh krajev. Govornica povzame:

»Mislim, da bi bilo to od več. Saj dar je vendar delo tihega čustvovan ...«

»Ne – ne, nikakor ne! –« razdraženo zasikajo dame. »Z imeni na dan! Na vsak način!«

»Prosim – čemu?«

»Bodo videli, koliko smo dale me, – dali bodo še drugi. Boljše je tako. Ali ne, častite dame?« govorila je spet dama v rdeči bluzi.

»Da – da – to se razume!« je govorilo vsevprek. »Z imeni na dan!«

»No torej, če hočete –« je nekako razočarana dejala govornica in se okrenila proti gospodični tajnici, ki je tudi zelo razočarana zrla dame in poslušala njihovo hotenje.

Dame se pomirijo; sedejo. Tiho. Tainstveno.

»Prosim, gospodična tajnica!«

Tajnica piše in bere glasno:

»Darovale so: Rotonda, Zmajek.«

(Začudeni pogledi. Gospod sotrudnik se približa gospodični tajnici in ji popravlja):

»Khm – khm. Gospa svetnikova Hermenegilda Rotondova; gospodična Milica dr. Zmajkova, hčerka velezaslužnega zdravnika.«

Tajnica: »Balentin.«

Sotrudnik: »Gospa Evfrozina Balentinova.«

Tajnica: »Žužek.«

Sotrudnik: »Gospodična Evlalija Žužkova, hčerka vinskega trgovca in veleposestnika, tu. Tako napišite!«

Tajnica piše – in spet bere: »Rozina.«

Sotrudnik: »Gospa državnega poslanca Rožica Rozinova.«

Tajnica: »Kača.«

Sotrudnik: »Gospa dež. poslanca in občinskega svetnika Dragomila Kačetova.«

Tajnica: »Maracon.«

Sotrudnik: »Gospa profesorjeva Muci dr. Maračonova.«

Tajnica: »Kneftra.«

Sotrudnik: »Gospa nadinženirjeva, drž. in dež. poslanca Zvezdana Kneftra.«

Et cetera – et cetera.

O, vsemogočnost milosrčnih ljudi v preprostosti!