Šaša
| Šaša. Zofka Kveder |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
I. uredi
Ležala je na parobku gozda v senci in zrla za jato vran, ki ho kričale proti vasi. Obraz jej je kazal sanjavo-naivni ruski tipus. Oči so melanholično, zvedavo in hrepeneče zrle v daljavo, a mala pol odprta usta so kazala dokaj odločnosti. Svitli lasje so jej obrobljali obraz in dajali mu nekaj otroško-nedolžnega. Fini, ozki, a dokaj močni roki sti jej leno pulile travo, ob glavi pa jej je ležal zvezek Puškinovih pesmi. Listi so bili zrahljani in rudeče oguljene platnice so pričale o marljivi vporabi.
Dolgočasno sivo-modro rusko nebo se je razpenjalo nad jednolično okolico in žalostno dolgo zategnjeno pevanje »vodke « pijanih muzikov je odmevalo tjakaj po dolini iz hiše Žida koncu naselbine. Po slabem razkopanem in razritem kolovozu so škripale zdaj pa zdaj kaka kola in kak kmetič je prikorakal mimo resno, dostojanstveno se drže z lulo v ustih.
Ona je ležala v senci na travi in mahovju in srkala va-se vse te vspavajoče monotone glasove, oči so jej iskale nečesa po obnebji in se zamaknile v mal bel oblaček, ki je priplul iz-nad gozda.
Zašumelo je v listji, bilo je čuti pokanje suhih vej po tleh in vitka črnooblečena postava mladega moža izmotala se je iz grmičevja.
– O Šaša Petrovna, saj mi oprostite, da vas motim v vašem dolce far niente! Pa tako zamišljeni ste! – Besede so kipele melodično iz ust prišleca. Bil je srednje postave, črnolas, ne baš lep, z malo pretopim nosom, bradavičasto kožo in bornimi brkami, a iz vsega tega oglatega obraza je sijala neka divja energija, nekaj samosvestnega in imponirajočega. Njegove mandeljnato izrezane oči so počivale z neko prijazno dobrodušnostjo na dekletu, ki je planilo kvišku, začuvši njegov glas. Sklonil se je in pobral v travi ležečo knjigo.
– Puškin! Sveta bogorodnica, saj ga znate vendar že na pamet! Niste-li čitali Tolstega, ki sem ga vam zadnjič prinesel? –
– O pač, Vasilij Vasiljevič, čitala sem. Ko bi bila vedela, da vas danes vidim, vzela bi bila knjige seboj, da vam jih vrnem. –
– Tudi dobro ... A kaj ste premišljevali sedaj, Šaša Petrovna? Neki tuj izraz pokrival vam je lici, ko ste ležali tu v travi. –
– Premišljevala? Nič nisem premišljevala, nič! A dajte mi, prosim, knjigo! –
– Naj malo ogledam te vaše opazke ob robu. –
In listal je po knjigi, sel na parobek in začudeno zmajeval z glavo. Ona je stala pred njim s sklenjenimi rokami, naprej vpognjenim truplom in gledala mu pazno v obraz.
– Veste, Šaša, da se čudim tem-le opazkam. Oprostite, ali priznati moram, da nisem nikdar verjel, da imate toliko duhovitosti.
– Tako? No, moški večina smatrajo ženske nevednimi, ker jih ne poznajo in ker se jim ne zdi vredno, študirati jih. Sicer je pa tudi tako dobro! – Zamahnila je z roko in sela na star štor.
– Da, res, čudim se – povzel je Vasilij Vasiljevič – nikjer niste bili še, nego v tej daljni, zapuščeni guberniji, pa imate tako zdrele, odločne misli! Vi bi morali iti v svet, Šaša Petrovna! –
– V svet? – Vi vendar veste, da nimam nikjer sorodnikov, niti česa druzega, nego svojo staro mater tu v selu. Moj pokojni oče, – oskrbnik maršalovega imetja v naši guberniji, kjer ste vi sedaj odgojevatelj maršalovih sinov – ni imel prilike niti volje in dovolj lopovstva, da si na stroške drugih napolni žepe in ko je umrl, pustil je ravno še toliko rubljev, da sedaj s staro materjo životariva tu v selu, revno, siromašno življenje. A v svet – kaj hočem v svetu s par kopejkami?! –
– Tudi s par kopejkami se prihaja v svet, Šaša Petrovna, le hoteti je treba. Ali vam ni nikdar prišla zavest, kako prazno je vaše življenje tu v tem zapuščenem kotu? Tu polegate po gozdih, posedate doma v kolibi, ali se menite z materjo o rojenicah in povodnih možeh, ali pa vam kaka gospodinja pripoveduje, koliko piščet je zvalila njena kokoš in koliko vodke je pognal nje mož v praznik po grlu. Ali se vam nič ne gabi ta brezdelnost, se nič ne upira v vas proti temu počasnemu odmiranju subjektivnosti, proti temu pogrezanju v vsakdanjo ničnost? Povejte mi, Šaša, ali se res nič ne protivi v vas, živeti tako življenje, kakor ga žive ljudje tu okrog! –
Zažarelo jej je lice, oči so jej zabliskale in vsklonila se je ponosno. Vse nje bitje je izražalo za hip nekak protest, neko nevpogljivo voljo, a takoj je zopet malodušno vpognila glavo.
– A kaj naj počnem v svetu, jaz, ki komaj čitam, ne znam nič, nimam nič, kaj ...
– Ali, Šaša Petrovna, kako ste naivni. Čemu je pač svet, nego da se kaj naučite v njem?! Ako ne znate, znali boste, ako nimate, boste imeli! Volje treba in nič druzega! –
Kako se mu je svetilo lice, kako velik je bil, ko je stal pred njo, odločen, s povzdignjeno roko, navdušenjem v očeh, razširjenih prsij! Bil je kakor vtelesena volja, vse je dihalo iz njega: »Kar hočem storim!«
In dekle pred njim je čutilo to moč volje, ta »hočem«. Rastla je pod to zavestjo njegove volje in v njej je rastla, kipela doj slej nepoznana jej moč.
– Z Bogom! Vasilij Vasiljevič. Domov moram, babica je bolna in gotovo me že čaka. Da, v svet! Hočem in pojdem. Bubica je stara, bolehna, počakam jo, potem pa pojdem! –
Mladi mož se je nasmehnil njenemu ognju, ona pa je nadaljevala: – Ne smejajte se mi! Hočem! Ta hočem se je zbudil v meni in videli boste, kaj vse izvršim. Zdaj ostanem še tu – radi babice – potem pa ... Da, zdaj mi treba volje, zato, da ostanem; prej pa je nisem imela, da bi odšla. Hvala za vaše besede Vasilij Vasiljevič. Vede ali nevede ste me vzbudili iz moje letargije – hvaležna sem vam! Sedaj pa z Bogom!
In lehnih korakov zginila je mej drevjem. Mladi mož j e še nekaj časa sedel tam na parobku, potem pa odšel.
– Zdravo jedro je v tem dekletu, škoda, da tu mej tem omejenim okrožjem prespava svoj čas in svojo moč. – Tako je mislil še, ko je korakal nazaj skozi gozd.
Šaša pa je sedela ob vzglavji svoj bolne babice in mislila o svetu. Vse, kar je kedaj slišala in čitala, podilo se je mirno nje v fantastičnih podobah. Zdaj so se svetlikali veliki pozlačeni križi na veličanstvenih kupolah: sveti duh kadila vel je krog nje in resne molitve duhovnov v dolzih dragocenih talarjih donel jej je na ušesa. Svitle blesteče dvorane odpirale so se jej pred očmi. Krasne gospe v svili so se smejale po njih in resni dostojanstveniki poslušali so njih govor! Veliko mesto raztezalo se je pred njo, ljudje so vrveli po ulicah, vstavljali se pred katedralami, vhajali v lepe visoke hiše.
Stemnilo se je. Na stotine svetilnic se je bliščalo po ulicah in iz visocih oken palač se je vsipala mameča bliščeča svitloba. Prekrasna godba se je zibala v atmosferi in hladni vetrovi so veli krog nje. Nekaj pošastnega je lezlo proti njej. – Lokomotiva, lokomotiva! Skočila je na njo in brza kolesa so jo odvajala dalje, dalje v svet ... v svet ... Vse, vse jej je mešalo v glavi. Ponosni parobrodi so rezali vodo, na njih pa se je drenjala množica veselih brezskrbnih obrazov in mej ljudmi je stala – ona. Kako lehno so jo zibale vode in jo nosile v brezdaljnost, v slobodo! Kako se je dvigal nje duh nad maso, plaval v brezmejnem neskončnemu eterju se vglobjal v atome, a vendar objemal vesoljnost! Pred njo so se kopičile debele knjige in rasle kvišku in se dotikale neba. Ona pa je srkala iz njih spoznanje življenja in naslanjala se na njih modrosti. Dolge ozke ulice so se vlekle pred njo, siromaštvo je zijalo iz nizkih vrat, nečednost je polegala krog zidu in beda je silila skozi okna. – Beraštvo, – bolest, – sijaj, – zlato, to je – svet! Vesoljnost, – veda, – sloboda. – – – Svet, – svet! –
V fantastičnih bojah prikazoval se jej je svet v domišljiji. Nikdar še ni videla nobenega mesta, nikdar videla drugih inteligentnih ljudij izven starega strogega maršala, njegove drobne gospe in druge družine z grada. Ni še ugledala večje vode razun domačega potoka, niti videla druge cerkve, nego male razpale vaške kapelice. Železniški brlizg jej še ni šumel v ušesih in vse druge iznajdbe našega stoletja so jej bile tuje. Iz knjig je izvedela to in ono in grajski učitelj Vasilij jej je pripovedoval o tujini, a vendar ni mogla umeti vsega. Duh jej je prikrojeval podobe o tem in onem, ki so se pa vse razlikovale od resnice. Vse je bilo megleno, zastrto, mešano v njenem mišljenju o daljini. Samo ljudje ti so jasno stali pred njo s svojo srečo in nesrečo. Vse seljake je premotrila vse njih lastnosti si zapamtila. In potem je čitala o tujih ljudeh, o omikancih in našla je, da so modelirani iz istega mesa kakor seljaki. Ta dober, ta slab, malo bolj hinavski in prikrit, kakor tip njegove vrste mej njenimi rojaki, a vendar isti človek z istimi strastmi in napakami. In vstajali so pred njo ti tuji ljudje, nasmihali se jej, ali jo motrili s strupenimi pogledi. Mala sobica je mrgolela fantastičnih postav, raztezala se v veliko širno ravan in ona se je pehala mej temi ljudmi – mej svetom.
Babica je zastokala in iluzije so se razpršile. Mala svetilka je brlela na mizi in temna viharna noč je silila v izbico. Dih je odprl vrata in plamen svetilke je plapolal v vetru. Zaprla je vrata, privila luč in zopet sela k zglavji. Pred njo je pojemalo življenje stare babice, vela ustna so drhtela v molitvi in roka je slonela na glavi mlade unukinje.
– Šaša, moli – je zašepetala bolnica. Šaša je pokleknila blizu ležišča, pokrila lice z rokama in vzdihovala molitve k sveti bogorodici božji. Zadnje bitje, ki jo je ljubilo in negovalo, se je poslavljalo od nje. Počasi so jej solze prilezle izza trepalnic in kapale na nagubani obraz starke. Šaša je molila. Zunaj se je zaganjal veter v okna, starka je dihala v zadnjih dihih. Šaši pa je bližina smrti pretresala mozeg.
A tudi v tej resni uri čutila je v srcu moč volje in v duhu se jej je vzdigalo življenje v svetu liki fatamorgana potnikom v puščavi. Delo – boj – zmaga! Zdelo se jej je kakor da jej nevidna moč vliva življenskega eliksira v žile. Bolnica pred njo je težko hropela. Ona je klečala tik nje, a udje so se jej raztegavali in skočila bi bila venkaj v temno veterno moč in dirjala v tmino, raztegavala roki in kričala v vihar: »Hočem živeti hočem!«
Stresnila se je. Spomnila se je pravljice o vampirjih, ki srkajo iz ljudij življenje in moč. In zdela se je sebi tako pošastno bitje, ki iz tujih trupel pije moč. Vzdihala je in molila ter pritiskala svoja vroča ustna na mrzlo roko umirajoče starke. – – – In babica je umrla in Šaša je odšla v svet.
II. uredi
Moskva. – Pozlačene kupole, krasne palače, divna svetišča čara nam fantazija o tvojem imenu. A vendar, stara rezidenca, ti pravo središče ruskega carstva, tudi bedo skrivajo tvoje ponosne zidine, tudi siromaštvo se plazi krog tvojih katedral.
Moskva. – Sveta si Rusu in štovanje do tebe vjelo se je v srca vseh Slovanov. Sto mislij, sto čuvstev se vzbuja v prsih, če kdo imenuje tvoje ime, ti starodavna stolica slovanstva!
Moskva. – Stara ozka predmestna ulica visoke resne, stare hiše, bledi, bolehni ljudje. Kakov Žid v dolgem zamazanem kaftanu plazi se okrog zidov ali se tropa umazanih otrok zbira pred hišami.
Siromaštvo se potika tu okrog in bogatina noga ne stopa po tem starem poškodovanem tlaku.
V stari ozki hiši, gori pod vrhom je mala temna izbica. Skromno ostarelo pohištvo napol nuje prostorček in zatulili zrak veje iz starih zidin. Bleda postava sedi pri mizi in piše. Oči ima prevezane z ozko črno ruto, a roka jej vendar naglo drhti po papirju. – Šaša je. –
Odšla je v svet, delala, učila in trudila se. Lepo pisavo je imela in prepisavala je rokopise za tisk. Učila se je, učila in slednjič je sama pisala svoje misli in tiskali so jih v raznih listih. Prebdela je cele noči, a nekega jutra je vstala in črne megle zastirale so jej pogled. K zdravniku je šla, plakala in prosila pomoči, pa niso jej mogli učeni gospodje obljubiti ozdravljenja. Njenim očem ni bilo leka in le medel negotov svit jej je oznanjal dan. Bilo jej je, da obupa, ali nje elastična narava ni se dala upogniti. Poskusila je in šlo je. Pisala je brez vida in drugi so čitali nje manuskripte. Mala hčerka delavke je zahajala k njej in jej čitala knjige s svojim otroškim, tenkim glaskom. Pisala je mnogo in ni se čutila nesrečno. Živela je v sebi, tiho mistično življenje, ki jej je nadomeščalo vid. V njenih spisih nadvladevalo je čuvstvo, pisala je v krepkem slogu in po njih ne bi bil nihče sodil, da je slepa.
Tedaj, o oni katastrofi, jej je prišla misel, da bi si sama končala življenje; nemožno se jej je zdelo živeti brez vida, a nje zdrava krepka nrav protivila se je tej grozni misli. Spomnila se je onega prizora v gozdu, še doma v selu, kako je Vasilij vskliknil: »Kar hočem, storim!« Spomnila se je, kako se je vzbudila v njej ta močna trdna volja, ki jo je privela v svet in jej pomagala premagovati sto in sto težkoč. Spomnila se je vsega tega in vzravnala se je ter dejala: »Živela bom, ker hočem, da živim!«
In živela je, v sebi, s seboj in zaradi sebe. Včasih je vstajalo v njej neko neopisno hrepenenje, neka strastna želja po sreči. Vse živčevje jej je hlepelo po nečem in v svoji samoti je raztezala poželjivo roki po svitlem neznanem meteoru. Vse bogatstvo njenih čuvstev se je kopičilo v srcu, a nikogar ni bilo, nad katerim bi izsula ta svoj zaklad. Pritiskala je svoja vroča lica k mrzlemu stekla malih oken in poslušala pih vetra, ki je drvi nad mestom. Pozno v noči je legala spat in malokdaj jo je zazibal spanec v dobrodejen miren sen. Divji dogodki so jo večinoma vznemirjali v snu in jej grenili počitek. Pritoževala se ni nikdar, hotela je, da se čuti srečno in posrečilo se jej je vsnivati vsa ta neprijetna, nezadovoljena čuvstva. Nobena stvar ne vara samo sebe tako lahko, kakor ženska. Ona je hotela varati se in pozabljala je sčasoma tudi na to, da je to zadovoljstvo, ki si ga je vstvarila, zgrajeno le umetno, da je samo videz. Včasih je še prodrl nje vroči temparament to barijero, a ona se ni pečala s tacimi trenotnimi »slabostmi«, mirno si je zopet zgradila svoj svet in se včasih posmihala nad svojo »nežnostjo«; čudno se jej je zdelo, da sploh čuti taka čuvstva, da se v njej oglašajo take »nespametne« misli.
»Jaz ne trebam »sentimentalnosti«, rekala si je in le z jezo se je spominjala svojih mehkih ur. Stroga in mrzla je bila proti sebi in ta strogost in mrzlota vzdržavala sta jo nad poginom in obupom. –
Nekdo je potrkal in takoj na to so se odprla vrata.
– Si ti Sonja? – je vprašala Šaša se svojim jasnim glasom, ki je spominjal na čisti, trdi jek kovine.
– Ne. Šaša Petrovna, jaz sem, jaz Vasilij Vasiljevič. –
– Da ste mi zdravi. Sedite. –
Potegnil je stol k mizi in sel njej nasproti. Odložila je pero, porinila pisanje proti njemu in rekla:
– Kaj ne, kako razločno pišem. O vsejedno gre, kljub mojim očem in obvezi. Zadnjič pa sem dvakrat pisala na eno stran. To je moralo biti lepo! – Zasmejala se je melodično, odvezala si ruto z očij in nje oči so se motno, a vendar zvedavo ozirale vanj.
– Škoda, da ne vidim, Vasilij Vasiljevič – je nadaljevala. – Postregla bi vam s čajem, a ne morem ga skuhati. Oprostite! ... Sicer vas pa že dolgo ni bilo tu. –
– Predvčerajšnjem sem bil. –
– Predvčerajšnjem? A tako, pozabila sem. –
– Da, da – je mrmral on in žalostno gledal nje fini profil.
Tiho je bilo v sobi. Ona je naslonila glavo v dlan in nepremično sedela pri mizi.
Solnce je zahajalo zunaj, za hip je posvetil medel žarek v sobo in obseval bledo obličje Šaše. On je nemo strmel v njo in zdelo se mu je, kakor da ta pojemajoči žarek obdaje Šašino glavo z resnim svetniškim svitom. Stresel se je.
– Mrzlo je tu pri vas. –
– Mrzlo? Da, zjutraj mi je Sonja zadnja drva vložila v peč, a jutri jih zopet dobim. –
Zopet sta molčala. Lehna rudečica se je jela raztezati po njenih licih, za hip so jej oživele slepe oči.
– Vi, Vasilij Vasiljevič! –
– Kaj želite, Šaša? –
– Poljubite me! Poljubite me semkaj na usta, Vasilij Vasiljevič! – In vstala je ter povzdignila glavo.
On je za hip osupnil, a na to je stopil k njej in jo poljubil na ozki ustnici čisto in sveto, kakor je prej kedaj kakor otrok poljubljal relikvije svetnikov v cerkvi.
– Zapustite me, – je dihnila in se obrnila v stran.
In on je odšel. Menil je, da še čuti lehno drhtanje njenih mehkih svežih usten in tla diha va-se nje nežni dih, ki je uplival nanj kakor sveti duh kadila v cerkvi na vernike.
Ona pa je sedela na stolu z nasmehom na ustnih. Za trenotek jej je sicer spreletel obraz izraz nevolje in jezno je zamrmrala pred-se:
– Volja! Haha! – Mari ženske res ne moremo živeti brez ljubezni?! –
A umirila se je in odgovarjala sama sebi:
– Ne, ne! Ne moremo! –
Slonela je v stolu in mislila. V domišljiji je pila vso ono srečo, katere si je želela. Čutila je na obrazu vroče poljube, slišala sto ljubezenskih besed. Vedno hitreje in hitreje jej je tolklo srce. Velika družba se je motala krog nje in vse se je skušalo izražati jej večo prijaznost in ljubezen. Roke so se stezale po njej in jej božale lica, bajne prikazni so se jej nasmihavale in sto srečnih čutstev naseljevalo se jej je v srce.
Mrzli pih jo je objel, udje so postajali trdi, mraz jej je legal na lica, a ona je sedela mirno, tiščala oči vkupe in bala se, da ne bi s kako kretnjo prepodila vseh teh blestečih in mamljivih iluzij. Sladka godba jej je božala ušesa in vonj cvetlic se je širil krog nje. Zdelo se jej je, kakor tla raste in raste, ko se duh dviga v tuje krasne svetove. Vedno manj je čutila trupla, zdela se jej je, kakor tla plava nad seboj v neizrečni blaženosti sreče. Sedela je in sedela, krasnemu snu sledil je krasnejši, z jednih nebes plavala je v druga.
Zunaj pa se je stemnjevalo in stemnilo in ledeno mrzli sever je silil skozi špranje.
Vzdramila se je, odprla oči in hotela vstati. Pa volja je imela premalo upljiva na njeno trudno otrdelo in mrzlo telo. Zasnivala je zopet svoj sen o sreči – – –
In drugi dan so dobili Šašo Petrovno mrtvo v njenem stolu. Na ustnah se jej je še zibal oni zadovoljni srečni smehljaj ...
In umrla je, umrla, morda zato; ker ni mogla imeti volje, da bi živela brez ljubezni, strogo mrzlo življenje, ker jej tudi volja ni mogla zatreti v prsih sna o sreči ...