Šah
| Šah Mara Tavčar |
| |||||||||||||
Spisala Mara Ivanovna Tavčar.
Vera in Vida sta si bili od otroških let dobri znanki. Obiskovali sta šolo, pozneje razne gospodinjske šole itd. Med njima ni bilo nobene skrivnosti. Vezala ju je iskrena prijateljska vez. Menili sta, da bode ostalo prijateljstvo večno, a posegla je vmes animoziteta. Obe sta se zaljubili v uradnika Grudna, vrelega, temperamentnega fanta.
Vidi se je posrečilo dobiti Grudna za moža, kar je Vero neskončno jezilo. Prijateljska vez se je pretrgala, Vera je zaprisegla Vidi maščevanje.
Vera pa se je poročila s trgovcem Kopitarjem, kateri ni bil najlepši in najboljši, poročila se je, da bi Vida zaznala, da Veri ni težko dobiti moža.
Mladi ženi se nista obiskavali in da sta se slučajno srečali, je padel žarek jeze na Verin obraz. Ona ni mogla pozabiti Grudna. Zavidala je Vido.
Vera je stremela, da bi se maščevala na najbolj rafiniran način. Iskala je priložnosti, da bi se sestala z uradnikom Grudnom. „Kako bi se maščevala na efekten način? Kako bi znanje oživotarila in fruktificirala?" si je pogosto déla Vera.
Vera je začela koketirati z Grudnom. On je razumel poglede, bodisi v gledališču, na koncertih, promenadah itd. Umljivo, da je prišlo do razgovora in domene, da se sestaneta. Sestanek sta si dala na prvi bližnji postaji.
Vida niti slutila ni, da bi njena boljša polovica zahrbtno delovala. Ljubila je moža, zvesta mu je bila in mislila o soprogu iste lastnosti.
Prišel je dan sestanka. Gruden in Vera sta se odpeljala. Gruden je šel naprej po aleji, za njim je prišla Vera.
„Vendar," je vzkliknila polna sreče.
„Zdravo, milostiva," se je odzval uradnik in poljubil Verino roko.
Ker je bilo v aleji malo ljudi, je bilo za rendez-vous parček kakor navlašč.
„Predvsem," začne Vera, „vam moram napraviti malo pridigo. Ali se še spominjate, kaj ste mi obljubili, ko sem bila stara 16 let, ko ste me poljubili? No, pa pustimo poezijo! Vaše poznejše ravnanje, vaša nezvestoba me je globoko žalila. In vaš okus, da ste stopili z Vido pred oltar, s tem slabokrvnim bitjem, živim skeletom ... Jaz si ne morem drugega misliti, da niste bili normalni, ali pa, da vas je omamil Mamon. Ste li imeli dolgove?"
„Nekaj podobnega," je odgovoril Gruden s čudno mirnim, nevoljnim glasom. „Vendar ne govorite tako, sladka Vera," je nadaljeval, „moje srce vam je še vedno vdano in da vas iskreno ljubim, vam dokažem."
„Le ne tako hitro," zavrne Vera in si odgrne pajčolan.
„Vi me mučite, Vera," vzklikne Gruden in odloži klobuk na klop.
„O, le pokrite se, hladno je, vaša pleša se lahko prehladi," odvrne ironično gospa Kopitarjeva.
„Vi ste grozna! Tako niti pred justico ni!"
„Jaz se nisem prišla z vami prerekati. Svetujem vam, da ste mirni!"
„No, in kakšen pomen pa ima potem najin sestanek?"
„Kakšen pomen? Hi! Hi! — Ta sestanek je vendar začetek, drugi slede!"
„Ah."
„Pridite jutri zvečer, ko bo vaša žena v gledališču, in sicer pridite v restavracijo „Pri Jeruzalemcu", in sicer na vrt. Jaz vas sigurno pričakujem. Evo mojo roko!"
„In sedaj, moja zlata?"
„No, vlak bo kmalu tu in nama se mudi na postajo!"
Šla sta roko v roki. Koncem aleje sta se razšla. Vlak je odpeljal Vero v I. in Grudna v II. razredu.
Naslednji dan sta se srečali Vera in Vida prva je poslednjo ogovorila, kar se je Vidi jako čudno zdelo. Vida je že zaradi bontona govorila. Pogovor je bil prav živahen, a končno je deževalo očitanj in predbacivanj. Končno pravi Vera z nesramno nepremišljenostjo: „Če misliš, da te tvoj mož ljubi, da ti je zvest, se silovito motiš!"
„Kako moreš to trditi," odvrne Vida z ostrim glasom.
„Ne trdim samo, dokazati ti hočem!"
„Nesramnica," krikne Vida, stisne krčevito pest in z zaničljivim pogledom na Vero odide.
Tisto popoldne je rekel Gruden svoji ženi, da ima mnogo uradnega posla, delal bo čez uro, a potem ima klubovo sejo in da ne ve, kdaj pride domov. Ona naj gre, kakor je namenjena, v gledališče ...
Gruden pa je šel na rendes-vous z gospo Vero.
Pozno zvečer je prinesel postrešček gospe Grudnovi rožnat list z vsebino:
„Vaš mož vas vara. Ko se vrne, mu poglejte na plešo!"
Podpisa ni bilo.
Vida je plakala, hodila po sobi vsa razburjena, razvneta, nemirna. Ura je bila enajst, ko je začula moževo hojo na koridorju.
Gruden je bil „židane" volje.
„Od kod prideš?"
„Neumno vprašanje! ... Iz klubove seje. Pil sem na tvoje zdravje in na zdravje najinega „bodočega" in v tem se je odkril.
Vida ga je pogledala, prijela za ramo in ga tirala pred ogledalo.
„Vida, kaj to pomenja," vpraša začudeno Gruden.
„Kaj pomenja, nesramnež! Ti me varaš! Odgovori, kje si bil!"
„Daj mi mir," zapove mož.
„Tako, mir! — Poglej! Na pleši se ti sveti Kajnovo znamenje! Pri Veri Kopitarjevi si bil. Na plešo ti je pritisnila svoj monogram V. K. O jaz nesrečnica!" Vida se je vrgla na divan in plakala. Premagovati se ni mogla.
„O, Vera, ta nesramnica," krikne razkrinkani mož. „Maščevala se je nad teboj in nad menoj. To je bil manever! Vida, odpusti mi, vse ti skesano povem, a molčiva, da Kopitar ne izve, inače bo še večji škandal!"
Gruden je povedal svoji ženi vso epizodico. Posrečilo se mu je po Göthejevem receptu Mefista, da se vse ženske dajo kurirati.
Vera se je pa le veselila zmage!
Da, take so - - -