Šaljive in zabavljive

Pripomnja.

Zadnji razdelek — šaljive in zabavljive — je po obsegu med vsemi najmanjši. Pesmi tega značaja so prvotno namenjene konkretnim osebam in krajem in so vsled tega neumljive po drugih krajih. Zato se je ž njimi lahko zgodilo dvoje: ali so ostale omejene na kraj, ki jih je razumel in so potem, ko je njih vsebina postala neaktualna, zapadle pozabi; ali pa so vsled svoje umetniške sile s časom zgubile individualni značaj in postale tipične in so vsled tega prišle v epični oddelek, kjer se sedaj tu in tam skrivajo, celo med živalskimi. Zato je marsikatera šaljiva in zabavljiva priobčena že v prvih dveh zvezkih.

Izmed razmeroma mladega blaga je bilo iz umljivih razlogov treba izključiti vse ono, ki še nima dovoljne časovne distance, ki bi tem produktom jemala neprijetnost žela. Omejitev je bila potrebna tudi zato, da zadnji snopič ne naraste nad ono mero stroškov, ki jih založnik v sedanjih časih zmore.

Da zadosti vsem tem notranjim in zunanjim ozirom, je urednik ubral sledečo pot: priobčil je iz vsega gradiva, ki ga je imel za ta del na razpolago, samo izbrane tipe, ki so za to vrsto narodne poezije značilni. Inačice je ponatisnil v popolnem obsegu samo pri treh, štirih naslovih, da se omogoči študij bijologije te panoge naše narodne pesmi. Drugod jih je — da pokaže razširjenost téme — samo na kratko zabeležil pod črto; vse take varijante pa so, urejene po številkah natisnjenih matic, shranjene v rokopisnem oddelku drž. licejske knjižnice v Ljubljani.

Krajevne slike.

8539. (Štajerska.)

Lepo je mesto Bečanjsko,

Visoke so hiše Gradčanske,

Široka je cesta koz Vildon,

Kukmaste so babe v Marprugi,

Zamazano je mesto Vuptuško,

Candrave so vrata Ormoške,

Sami so plotovje v Srdišči,

Kurtaste dekline so v Lotmergi,

Sami so gosaki v Veržeji,

Špičasti so turnji v Radgoni,

Sami mustafači so v Lendavi,

Sami so čohaci v Razkržji,

Sami so čižmarji v Štrigovi,

Cukaste so babe v Čakovci,

Sami so vkoplenci v Toplicah,

Same so mlake v Žabnjaku,

Z blatom je taracan Križovec,

Torbice nosijo v Vinici,

Lepi so pajbari v Zagrebi,

Lepe so dekline v Samobori,

Same so kurve v Varožlni,

Sami so huncvati igrci.

8539. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. X. 23. Varijanta v VO. XIX. k. 13. ima na koncu še: Ritaste dekline ste v Hermanjceh.

8540. (Iz Selnice blizu Vinice.)

Pisani je turin v Lendavi,

Široka je cesta na Optuj,

Zdrapana so vrata v Ormužu,

Sami so čutaraši v Krapini,

Sami so škrinjari v Ivanjcih,

Kratke so gače v Klenovnik,

Sami so lončari v Jerovci,

Široke so riti v Ladanju,

Torba je varaš Vinica,

Po nji mi teče Dunava,

Kaj je nemre konjič pregazit,

Ne da bi ju raca preplavat;

Zdrapane so riti v Babinci,

Sami so maslari v Maruševci,

Sami so pijanci v Bikovci,

Sami so bogečki v Kikovom,

Sami so kartaši v Belevci,

Sami so tati v Čalenci,

Lepe so snehe v Ladanji,

Sami so lačni v Novaki,

Sami so kehlači Svibovci,

Sami so ribaši Vidovci,

Cic devenic v Petrijanci,

V novi vesi koščični kolač,

Vu pod Bele sam tropini kruh,

Vu Tožnovci sam jabučni prošnjak,

Sami so goglaši v Sračenci,

Sami telečari v Jurketinci.

8540. Zapisal Rik. Ferd. PJohl-Herdvigov. — lz HNP. III. 47—49. V v. 25 je „pod Bele" = „PodbeIe".

8541. (Štajerska.)

Lepa je cesta gor v Vildón,

Lepi so pajbje Marpruški,

Snažno je mesto Ogračko,

Zamazano je mesto Vuptujsko,

Razdrapane so dveri Ormoške,

Špičasti so turni v Radgoni,

Sami so plotovje v Čakovci,

Same so goske v Veržeji,

Kortaste dikline so v Lotmergi,

Z blata terac je v Serdišči,

Sami so čižmari v Strigovi,

Sami so čakači v Raskerži,

Sami mostafači so v Lendavi,

Same so kurve v Varožlini,

Sami vtopleni so v Toplici,

Same so mlake v Žabnjaki,

Cic devenic je v Krapini,

Sami so huncvoti mlinarji.

8541. Zapisal neznanec. — Iz VO. XIX. k. 13.

8542. (Iz Selnika blizu Vinice.)

Ja sem mlada kaj zelena trava,

Ja sem mlada divojka, kaj zelena trava,

Rada bi si rožmarin saditi,

Rada bi si divojka, rožmarin saditi.

Jali neznam, komu bi ga dala,

Tali neznam divojka, komu bi ga dala?

Bikovčancu nikdar nijenomu,

Bikovčancu divojka nikdar nijenomu.

Bikovčanci sami so pijanci,

Bikovčani, divojka, sami so pijanci:

Kaj imaju, se za vino daju,

Kaj imaju, divojka, se za vino daju,

Ja sem mlada itd.

Selničaru nikdar nijenomu,

Selničaru, divojka, nikdar nijenomu!

Selničari sami so robčari,

Selničari, divojka, sami so robčari,

Kar imaju, se za robce daju,

Kaj imaju, divojka, se za robce daju,

Ja sem mlada itd.

Gredovčani sami so lukari,

Kaj imaju, se za luke daju,

Ja sem mlada itd.

Maruševčanci sami so maslari,

Kaj imaju, se za maslo daju.

itd., itd.

8542. Zapisal Rik. Ferd. Plohl-Herdvigov. — Iz HNP.I1I.49—50. Nadaljuje se s štv. 8540. Melodijo gl. pri Kuhaču, I. 376.

Farani.

8543. (Iz Tunic.)

Kdo, kdo, kdo so pa to?

Kdo, kdo ? Tunčanj' so to!

Tunčana vsak pozna,

Hruško v rokah ima.

Kdo, kdo, kdo so pa to?

Kdo, kdo? Tunčanj' so to!

Stranjana pa vsak pozna,

Coklje v rokah ima.

Podgorca pa vsak pozna,

Lečo v rokah ima.

Mekinčana vsak pozna,

Špago za pas ima.

Mlačana pa vsak pozna,

Pisker v rokah ima.

Gojžana pa vsak pozna,

Volno v rokah ima.

Šentjurčana pa vsak pozna,

Berač v rokah ima.

8543. Zapisal M. Rodè. - Iz njegove zbirke IV. št. 6. Kakor v. 1—6 se pojó tudi ostala dvostišja.

8544. (Iz Črnuč pri Ljubljani.)

Kdo, kdo, kdo so pa to?

Črnučan' so to!

Črnučan se zmed vseh

pozná:

Pušelc na prsih jmá!

Kdo, kdo?

Črnučan' so to!

Kamničan se zmed vseh

pozna:

Slamnik na glav' imá!

Gameljčan se zmed vseh

pozna:

Kêlo v rokah imá!

Ljubljančan se zmed vseh

pozna:

Srajco na seb' imá!

Morostar se zmed vseh

pozna:

Ker šoto rezat zná!

Ižanec se zmed vseh

pozna:

Ker drva ponujat zna!

(ali: Ker „bigo" v rokah

ima!)

(itd.)

8544. Zapisal Franc Kramar. - Pel Jurij Močilnikar, vojak. Kakor v. 1—6 se pojó tudi ostala dvostišja.

Dekleta po farah.

8545. (Od Sv. Trojice v Hal.)

Velka je fara Svete Trojice,

Tam so dekline pa same device.

Pravijo, pravijo: Tam je svet kraj!

Je lahko svet kraj, ki lubit ni kaj!

Bol mala je fara svetega Vida,

Tam so polenke, nobena nič prida.

Pravijo, pravijo: To je svet kraj!

Lahko svet kraj, če lubit ni kaj!

V Leskovci je fara svetega Andreja,

Tud tam so dekline, pa vsaka je breja.

Pravijo, pravijo: To je svet kraj!

Lahko svet kraj, ki lubit ni kaj!

Velka je fara svetga Florjana,

Tam so dekline, pa vsaka skorvana.

Pravijo, pravijo: To je svet kraj!

Je lahko svet kraj, ki lubit ni kaj!

Podružnica cerkva svetega Duha,

Tam so kozarice, pa vsaka je gluha.

Pravijo, pravijo: To je svet kraj!

Lahko svet kraj, ki jesti ni kaj!

V Žetalah je fara svetga Mihela,

Tam so kozarice, pa vsaka debela.

Pravijo, pravijo: To je svet kraj,

Lahko svet kraj, ki lubit ni kaj.

Velka je fara Ptujska gora,

Tam so dekline, pa vsaka je nora.

Pravijo, pravijo, da je svet kraj;

Lahko svet kraj, ker lubit ni kaj.

8545. Zapisal Andrej Hren. — Iz njegove zbirke.

8546. (Z Bràtonäc.)

Lêpa jä fára Svétä Trojícä;

Lêpä so dèklä, sä so manjícä.

Lêpa jä fàra Svétoga Jürja;

Lêpä so dèklä, sàkša jä glüa.

Lêpa jä fàra Svétoga Pätra;

Lêpä so dèklä, sàkša má Pätra.

8546. Zapisal Števan Kühar. — Pel Tòkarof Miška.

8547. (Z Bràtonäc.)

Lêpa jä fàra Svétoga kríža;

Tàn sä nobäna dèkla nä kríža.

Lédrajlajlòja lòjala.

Škorjánčäki pojô.

Lêpa jä fàra Svétga Vrbàna;

Tàm mi jä sàka dèkla skurvàna.

8547. Zapisal Števan Kühar. — Pela Žáligova Orša.

Farni patron.

8548. (Kranjska.)

Preljubi svet Lenart,

Kako si ti svet —

Maš majhino faro,

Pa dosti deklet.

8548. Zapisal V. Vodnik. — Varijante se nahajajo v VO. IV. 37. 10 in XVI. p. 24. Tisk: SPKN. I. 32. Na Gorenjskem jo je zapisal Oroslav Pirec, v Novakih pri Cerknem Emil Bizjak.

8549. (Štajerska.)

Sveti Lenart je majhen,

Pa vendar je svet,

Pa ima majceno faro,

Pa pèlno deklet.

8549. Neznanega zapisovavca. — Iz CO. III. 40.

8550. (Iz Hajdina pri Ptuju.)

Sveti Andraš, zakaj si tak svet,

Je majhena fara, pa dosti deklet.

Ohoho !

Deklina je stara po šestdeset let,

Pa še če ženiha mladiga 'met.

Naj bo po zimi zima kak če,

V samih rokavčicah v cirkvico gre.

Saj ji ni špot, 'ma kožuh odspot,

Saj ji ni špot, 'ma kožuh odspot.

8550. Zapisal Anton Pesek. — Iz njegove zbirke št. 18. "Ohoho!" se za vsakim dvostišjem ponovi.

8551. (Koroška.)

Prelubi svet' Mihöj,

Kaku si ti svet,

Ki maš miheno faro,

Pa völko daklet. Juhe.

8551. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 965.

8552. (Iz Št. Jakoba.)

Prelubi svet Joköj,

Si vender koj svet,

Ki maš völko farco,

Pa mavo deklet. Avbe.

8552. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 966.

Rezija.

8553. (Iz predvòrske fare.)

Gdor vóče v Rêzjo vás jъtъ,

More metwó sъbój nestъ,

De prèh sъboj préh pomedè,

De se v smetjè na uderè.

Pejdêmo po Rezjánčъco,

Ko jíma krahko jánčъco,

Kъ jíma ranjšov pedesét,

Pa j'no vovčico brez ušés,

Pa j'no kozíco krúmpasto,

Pa j'no vovčico muwasto;

Pa jíma rdéce líčъce

Kokr v štacúnah šlinžъce;

Pa jíma rdéče žnábuce,

Kokr v štacunah pángъljce;

Kъ jíma ták lep bél urát,

Kokr v Ibljánъ béli grath,

Kъ jíma grojzdat bértošъč,

Kokr Ibljána 'm pa Tržъč,

Kъ jíma lépe črne vči,

Kъ pr njъ so kraščè nočí.

8553. Iz „Kresa" IV. 284. — Zapisal Matija Valjavec.

8554. (Iz gorjanske okolice pri Bledu.)

Kdor hoče v Rezijo vas iti,

Mora metlo sabo vzeti,

Da pred sabo pomedu bo.

Tonija, naje, nija re,

Tonija naja ne!

Na vrh Osojnice pridemo,

Naše ta mlade vidimo,

Naše ta mlade Rezjančice,

Te imajo kratke jankice.

Pojte po našo Vlenčico,

K ima tak lepo dotico:

Ranjšev ima petdeset,

Pa eno ovco brez ušes.

Ima kravo mulasto,

Eno kozo štulasto.

Ima r'deče žnabeljce,

Kakor v štacuni pankeljce.

Ima lepe bele roké,

Objemale so koj mené:

Ima lepe črné oči,

Pri nji so b'le kratke noči!

8554. Zapisal Ivan Kunšič. — Iz njegovega rokopisa, ki ga je hranil Vlad. Levec. Strofa 2. je pripisana na strani. Drugi prepis nima te strofe in zadnja je v njem prečrtana. Verza 5 in 6 se za vsako kitico ponovita.

8555. (Rezijanska.)

Gor na Bistrico pridemo,

Vse te naše vidimo:

Ta ninu naja, ni na na!

Ta ninu naja, hopsasa!

V Rezii je hiš sto in devet,

Deklet je pa le samih pet:

Bogate so Rezijankice,

Nar bogatejš' so brez kiklje.

Pred hišo raste majeron,

V hiš' so babe kot kaštron;

Pred hišo raste bukovje,

V hiš' se babe cukaje:

Pred hišo raste brestovje,

V hiš se babe treskaje:

Kdor hoče v Rezijo vas hodit',

More metlo seboj nosit':

De pred seboj pomede,

De se u smeti ne zagrebe:

Kaj hočte nam za doto dat'?

Mi hočmo vam za doto dat':

'No korpo voglja, en star korat,

naj se gre baba buzarat.

Še'no kozo štulasto,

In 'no ovco mulasto!

8555. Neznanega zapisovavca. — Iz „Goriškega letnika", 1864, str. 214—5. Verza 3 in 4 se za vsakim dvostišjem ponovita.

8556. (Iz Verda pri Celovcu.)

Kdor 'oče v Rezjo vés iti,

More mátvo sebò nestí:

Ta nija, tanaja, tanájü,

Tanija, tanaja, tanájü!

Da se tu smetje pomátè,

Da se na nóje k'na tápè.

Naša ti mvada birtinja,

Še zdej ni hvavtik firteljna.

Ima kratko janjko, vozek

pas,

Trebuh jej raste gor pod

pas.

8556. Zapisal H. Sevar; Pel J, Rac. — Iz Sevarjeve zbirke I str. 13—14.

8557. (Torovo, p. Vodice.)

Kdor hoče v rzjansko vas,

more metlo za s'boj nos't',

de pred s'boj poméde,

de se v smeti na vdére.

To so naše Rezjančice,

Ki 'majo kratke ančice;

Kdor bo našo Rezjanko

vzev,

bo veliko doto dobiv.

Naša ima petnajst sto,

pa jno kózo krumpasto.

Naša ima pedeset,

pa jno vovco brez ušes.

Pejmo še za materjo,

de nam kej prmaknejo.

„Oh, jaz pa ne prmaknem

več,

sej mate že toko preveč."

„„Dejte nam še jno snóžet,

de pejdemo še ajdo žet.""

„Dala vam bom še ta snožet,

de vte jedl' čärn' podmet".

8557. Zapisal Frč. Stelé. — Iz njegove zbirke X. 4. Prim. št. 5259!

Kamnik.

8558. (Iz Domžal.)

Pisana Loka, črn je Kranj,

Z močnikom Kamnik je ves ocmokan,

Beži Ljubljana, Gradec se skrij,

Dunaj tud' Kamniku gliha nič ni.

Kamniško mesto šance 'ma h'de,

Za štuke imajo stare metle;

Cvinger ringmauer s trnjem grade,

Zato da berači po plac ne lete.

Sovražnika bati se v Kamniku ni,

En purger prav lačen na vahti stoji;

Po placu špancerata purgarja dva,

Iz repe pa ure imata oba.

In eden popraša: „Kaj kosla sta v'dva,

Al' kašo, al' močnik, al' tud' kaj mesa?"

„„Kosila oba sva en pisel mesa!""

Obema na suknji se močnik pozna.

Dva žlahtna gospoda hod'ta po plac',

Obema pa mahajo srajce iz hlač.

En paver ju sreča, pozdravi tako:

„Kedaj pa plačala mi bosta proso?"

En purger prav šepast na pragu stoji,

Iz fajfe bezgove suh bukov'c kadi,

Več žlahtnih gospodov je šlo žabe lovit,

Da mogli za močnik so moke kupit.

Tud rihtar jih prosi: „Naj grem še jaz z vam!

Verjamete žiher, de žabe poznam!" —

En purger po placu cigaro kadi,

Za njim pa orehovo listje smrdi.

Tam kamniške frajle gredo na špancer,

Po gvantu pa pajčne imajo za cir.

Kamniške frave v Podgorje gredo,

In kislega mleka za en krajcer snedo.

Fantje iz Kamnika nimajo slamnika,

Sam rihtarjev sin ga ima iz pasjih kocin.

Se kamniški fantje vsi skupaj zbero,

Vina za en frakeljc za malco spijo.

Se kamniški fantje vsi skupaj zbero,

Na rotovž' za močnik neslan se stepo;

En purgar je žlico u močnik vtaknil,

Takoj ga je rihtar v trebuh bacnil.

Pa enkrat je purgarjem teklo trdo,

Ne d'narja ne moke za močnik ni b'lo;

Na placi policaj dva berača dobi,

Z velikim veseljem na rotovž podi.

So vzeli beračem ves cokompok,

En purger pristavil za močnik je krop,

Ko bilo pa treba je močnik hladit,

Neslan'ga so morali djati hladit.

En'ga purgarja frava je soli šla iskat,

Nazadnje spodil' so jo špeha iskat,

En purgar je vroč močnik zajel,

In drug mu je žlico iz roke uzel.

»Počakaj, o zlobnež, da se pohladi,

Saj vid'š, da iz kanclije še rihtarja ni!"

To purgarja zdraži, si plune v roke

In z močnikom drugim okida glave.

So ravfarje našli, da konca ni b'lo,

Po placu je močenka b'lo vse drčno;

Z motikam so drsali ga vsi,

Po hlačah lizal' so dol' jim ga psi.

So frave t'ko prale vsak' svoj'ga moža,

Da šajspoh razgostil se je od soka,

In kamniške frave so rekle tako:

„Sam Bog nas obvari pred tako vojsko!"

Pedentar polizal je rihtarja lon'c,

Pa v močniku čika dobil je en kon'c;

Po forštat pritekel eden je bos,

V Stranjah prifehtal je kruha en kos.

Ga v močnik razdrobil, ki redek je bil,

Sam bil je od moke skoro mal siv.

En purgar prav nobel pa kofe je pil,

Muštace rujave prav moško je vil.

On cajtenge bere in pravi tako,

Da letos bo zopet za močnik hudo:

Tam doli na Turškem je letos suho,

Podgorci na upanje več ne dajo.

Sam rihtar ga vpraša: „Kje turški je krej,

Al' to je kaj daleč od Palovč naprej?"

„„Al' nisi študiral, da tega ne veš?

Glavo imaš nerobe, da tako poveš?""

„Sem dolgo študiral, kaj misliš, ni špas,

Sem osem let hodil v prvi bil klas !" —

En'ga žlahtnega purgarja vščipnil je rak,

Kako bi ga štrafal', jo tuhtajo, spak.

En purgar se melda in pravi tako,

Da vrgli naj bi ga v globoko vodo —

Se žlahtni gospodje vsi skupaj zbero,

In raka v paradi na šajspoh neso.

8558. Neznanega zapisovavca. — Iz zbirke M. Rodéta III. št. 64. Pesem je znana že v začetku šestdesetih let. „Torbica jugoslovanske mladeži" II. 1863. str. 103 ima iz peresa Lj. Tomšiča varijanto: „Bela Ljubljana, Črn si ti Kranj, Pisana Loka, Sam Kamnik zaspan" (Novice 1878. 141 imajo „vsran". Enako čveterostišje je zapisal na Gorenjskem Oroslav Pirec), verza 3 in 4 citirajo „Novice" 1.1865, str. 335). V manj ali bolj okrnjeni obliki so zapisali to zabavljivko: J.Jurčič (neznano kje), na Gorenjskem Rad. Poznik, France Francetov in Fr. Berlec, v Tunjicah in Žejah Franč. Stelè, v Motniku Gašpar Križnik, v okolici Kamnika I. Hudovernik, okrog Lemberga na Štajerskem Anton Kovačič; Janko Hacin, čegar zapis (na Trati pri Velesovem) je še najbolj podoben tukaj natisnjenemu, pripominja: „Sploh je pesem „od kamniških purgarjov" v tej okolici jako popularna, samo da malokdo ve več od začetnih verzov in morda še kakega odlomka."

8559. (Iz Ihana.)

Iblána in Gradъc

Sta z bvagam vabdan';

V Kamъlk u Podgorje

Ja Kumъr posván.

Kámъlškъ pudgar

Ja láhkъ bogát;

'Ma tristu beráču,

Še sam gre pъklát.

Kamъlškъ pudgarjъ

V cérku tekó;

Ta zádnъ pa gre

Iz pū ritjo nagó.

Kámъlškъ pudgar

Na pragъ stojí.

Koga sъ pa kôsu, koga?

Jast sъm pa kôsu

An pisъlc mъsá.

Na knoféh se mo

Pa móčъnk pozná.

Kámъlškъ pudgar

Na prešíčъ sъdi;

Šetine mu ruje,

Cigaro kadi.

V Kamъlk imájo

Štacúne nove,

Notъr predájajo

Stáre metlé.

V Kamъlk imájo

Iz tárna mejo.

Notъr na more

Nobèdъn z vajskó.

8559. Zapisal Anton Breznik; pela Štučkova Neža. — Iz Breznikove zbirke IV. št. 43. Koncem vsake kitice se poje: „Lik me noš, sam pъršlof vъbъrštajariš imaš, marš, marš, marš, marš.

8560. (iz Cerkna.)

Lepa vas Kamnik,

Kjer glihe nič ni.

Je mesto obširen,

Se greha boji:

Notri je čednost ino blago,

Gospod rihtar se pelje s svojo

ženo.

Purgarji hod'jo

Po placu trije,

Vsi trije zložijo

Za 'n mernik rži:

In se štimajo: mi smo možje,

Zdaj se v Kamnik pogosto

kruh je.

En ratn gospod

Pa v pragu stoji,

S slamnatim bilom

Si trebi zobe.

Sosed ga vpraša: Kis kosil,

koga?

Jest sem pa kosil en pislc

mesa!

Purgarji pa

Na rotovž gredo,

Tam se pa precej

Za 'n močnik stepo.

Ta ratn gospod je bil močno

vesel,

K je bil z eno žlico pet štru-

kijev zajel.

Purgarji so se

Držali grdo.

Zato ker v skledi

Več štrukljev ni blo.

Ta ratn gospod jih pa tožiti gre,

Temu cujnastemu rihtarju od boja pove.

8560. Zapisal I. Kokošar. — Iz njegove zbirke.

8561. (Iz Vinj na Gorenjskem.)

V Kamnъk' imájo oštarijo novó,

Oj noter predajejo samo vodó.

Kotenoh, sta pršla,

Zigme najne, najne, najn,

Márš, márš,

Na Štajerskem jo 'maš!

V Kamnъk' imájo štacuno novó,

Noter predajejo samo smoló.

V Kamnъk imájo en strgan svinak,

Noter zapirajo lumpe večkrat.

Po placu špъncira gospod in gospá,

Iz repe pa j'mata zokure obá.

V Kamnъk' na Šutni se kuha podmet,

De ga bo jedu sam purgar in kmet.

An vboščъk je biv, k' je en štrukъlc dobiv'

Prec' ga je purgar kè v trebuh bъcniv:

„Vz'mite mu, vz'mite mu žlico novó,

De z močnika štruklov pobirov ne bo!"

Kamniški pudgar je ofcet runov,

Tri masъlce vovsa je zajno sъmlov.

Kamnčani se Francoza bojé,

Za štuke prpravlajo stare metlé.

Kamъnški pudgar 'ma hvače nové,

Mъm cvingarja gré, pa 'ma pū rit' nagé.

8561. Zapisal Franc Kramar. — Ima tudi napev. Pela Katarina Zupančič. — Iz Kramarjeve zbirke. Verzi 3—6 se za vsakim dvostišjem ponovijo.

8562. (Torovo, p. Vodice.)

Kamъlškъ purgar

Je ofcet rovnov,

Tri maslce ovsa

Je zajno sъmlov,

Gute noht,

In feršloht,

Zime, najne, vohte,

Unzerke zim,

Štajariš marš, marš, marš,

Tam na Štajerskem jo 'maš.

Na knofeh se mu pozna,

De rad štruklje 'ma.

8562. Zapisal France Francetov. — Iz njegove zbirke V. št. 12. Nepopolna.

8563. (Iz Domžal.)

V Kamenk prav lahko se nemšk nauči,

Ker purgarji hod'jo po placu nagi.

Gute naht, samper šlaht,

I' net štajeriš en marš.

Ancate, ancate,

I' net štajeriš en marš, en marš!

V Kamenk za nič ne prijezdi z vojsko,

Za šance imajo iz trnja mejo.

V Kamenk se Turka prav nič ne boje,

Za šance pa imajo ta stare metle.

V Kamenk so res prav zavber možje,

Štirje so vkup vrgli za en mernik rži.

8563. Zapisal M. Rode; peli Iv. in Fr. Janežič. — Iz Rodetove zbirke IX. št. 3. Verzi 3—6 se za vsakim dvostišjem ponovijo. Nepopolna.

8564. (Iz Podgorja.)

Kamъlška župa,

K' se mrha not kuha,

Piskr poč,

Pa kamъlška mrha vъn skoč!

8564. Zapisal France Francetov. — Iz njegove zbirke V. št. 51. Drugi zapis v njegovi zbirki III. 19. ima: 3 Meh, 4 Pa mrha.

8565. (Iz Kamnika.)

Kamenška uš

Je ena grda živat,

Ki ma tako debu vrat.

Je kosmata vsa

Kakor veverca,

Ne verjame vsak tegá.

Kdor pa hoče uši poznat,

Ta mora v Kamenk se podat,

Tam jъh vidu bo,

Ker po kovterjъ

Tam po bergljah skačejo.

8565. Zapisal M. Rodè; pov. Ant. Tominc. — Iz Rodetove zbirke VIII. štev. 2.

Zagorska.

8566. (Od Zagorja ob Savi)

V Zaguri pri svetem Peter

Že tri leta niso kruha pekel:

Sam lan v jesen,

Pa še tist je bil ovsen.

V Zaguri pri tistem most,

Tam je pa kruha zadost.

So ga romari popstil,

K' so na na svet Kum hodil.

8566. Zapisal Lavoslav Jerin. — Iz njegove zbirke, št. 5.

Kamenščanci.

8567. (Vzhodnještajerska.)

Mi Kamenščanci,

Sami pijanci,

Penez več nemamo,

Hodmo domo!

Mamo še, mamo

Žabo na lanci,

Žabo oddamo,

Peneze mamo.

Mamo še, mamo

Zlato goró;

Suknjar so prišli,

Posrali so njó.

Pütra še tam leži,

Vino še notri;

Vinca ga notri né,

Kaj mo začeli?

Mamo velke nosé

No prazne mošnje;

Mamo velke oči

No prazne kleti.

Mi Kamenščanci,

Sami pijanci,

Penez več nemamo,

Hodmo domo.

8567. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. VIII. 48. Ravnotam zapisana (brez v. 21—24) tudi v XIX. p. 28.

Fantje in dekleta.

8568. (Od Vrbe na Kor.)

Pik'ta pok'ta

Dovtej po Rož' —

Dëčle po krajcarj',

Pueb' po hroš.

8568. Zapisal Pavel Koschier. — Iz njegove zbirke št. 9.

8569. (Staro selo pri Kobaridu.)

Bejšte dekleta,

Svinjani gredo,

Kofajno pijo,

Pa po svinjah smrdjo!

8569. Zapisal Mih. Skočir. — Iz njegovega rokopisa.

8570. (Iz Kranja.)

Zagorski fantički

So hujši kot psički:

Zajca vjemo,

Kosmatga požro!

8570. Zapisal Fridolin Hacin. — Iz prepisa Janka Hacina v njegovi zbirki 60.

8571. (Od Mozirja.)

V Št. Radgonski soseski

Je zmirom potres,

Pa zato, ker so fanti

Iz ječmenovih res.

8571. Zapisal Fr. Praprotnik. — Iz njegovega rokopisa. „Št Radgonska soseska je v mozirski občini in se tako imenuje po cerkvi sv. Radegunde. To cerkev je l. 1875 potres hudo porušil, da so jo morali podreti in novo narediti"

8572. (Borovlje.)

Pod lipo l'po,

Pod ferböžarjavo,

Te liepe Salane

Po r . . . tapô.

8572. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS št. 959.

8573. (Št. Jakob.)

V koröškoj dežöli

So fanti lepi,

Še sama kralica

Jih dobro časti.

Te lipi, te mvajši

So mohli jöti,

Te zanikerni čusmi

Ostanajo tu.

Še ti, ki so ostali,

So ani knofi,

Jih nči druga ko hobec

Te völči krofi.

Bom vse kupöj pobrav,

Zanösov v an mlin,

Da bi se zmöli,

Da bi an priden von biv.

8573. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 909.

8574. (Od Vrbe na Kor.)

Šent-Jakobščъ puebъ

Se dro vъhkъ štъmajo,

Kъ svinšče repiče

Za pušlce majo.

8574. Zapisal Pavel Koschier. — Iz njegovega rokopisa.

8575. (Izpod Jepe.)

Vsi petelini so černi

Ni en'ga bel'ga;

Med vsemi Blačani

Ni en'ga lep'ga.

8575. Zapisal Julij pl. Kleinmayr. — Iz njegove zbirke.

8576. (Gorenjska).

Sprelepa ta Kropa

Pod gorami stoji.

Še lepši so fantje,

Ki jih ona redi,

Pa še lepši bi b'li,

Ko ne bi b'li skrevljeni.

8576. Zapisal Rad. Poznik. — Iz njegove zbirke NB. št. 72.

8577. (Sv. Jurij ob Ščavnici.)

Nasadila bom rožmarin zeleni,

Nasadila bom rožmarin zeleni,

Nasadila bom rožmarin zeleni,

Holirala, holiralala.

Pa ne vem še, komi bi ga dala.

Ormožancem ga ne bodem dala,

Ormožanci sami so pijanci,

Kar imajo, vse za vince dajo.

8577. Zapisal Jož. Kranjc. Narekovala Ana Kapun. Vsaka vrstica se poje kakor prva.

Dekleta.

8578. (Iz okolice škocjanske na Dol.)

Ljubljanske dekleta

So lahko lepe,

Ko solnce posije,

Pa v senci ležé.

8578. Zapisal A. Zorec. — Iz njegovega rokopisa, kjer je pisana v zvezi s št 1746. s pesmimi „Gor od Steinbrücka", „Pri mojem srcu" in »Ljubljanske dekleta bi skupaj pobral". V Juršičih pri Št. Petru je enako zapisal o celovških H. Sevar, v Tunjicah o šiškarskih M. Rode, na Gorenjskem o tržiških I. Zupan, o gorjanskih pa na Štajerskem Fr. Jazbinšek in na Bledu J. Žirovnik (gl. njega NP. II. št. 8, kjer je z melodijo natisnjena poleg drugih poskočnic. V. 4 kaže varijante „beže", „lete", „zlete".

8579. (Štajerska.)

Gorjanska dekleta

So lahko lepe,

Ko si jajce ocvrejo,

Pa v mleko tope.

8579. Zapisal Fr. Jazbinšek. Iz njegove zbirke št. 33. d. Ima tudi J. Žirovnik (NP. št. 8.); zvezo te in prejšnje štev. je na Kranjskem notiral M. Rode.

8580. (Iz Temljin.)

Neža nas Kneža

S te male vasi,

Ko solnce zagleda

Pa v senco zbeži.

8580. Zapisal Ivan Kenda.

8581. (Kranjska.)

Koróške dekléta

So lahko lepé,

Ko solnce zasíje,

Pa v senci ležé.

Imajo cicaste krila

Pa avbe zlaté,

Za vratam koralde,

Za pestmi penkljé.

8581. Neznanega zapisovavca. — Iz SPKN. III. 128, kjer je tiskana v zvezi s poskočnico „Ena baba je rekla" na prvem mestu.

8582. (Torovovo.)

U Straži so lohka

Dekleta brhké,

Ko sonce posije,

Pa v senco leté,

Za vratam koravde;

Za pestjó pa pentlé.

8582. Zapisal Fr. Stelè. — Iz njegove zbirke IX. 44.

8583. (Iz Tržiča.)

Županova hčerka

Je lahko brhkà,

Če solnce pripeka,

Pa šiva doma.

8583. Zapisal Seb. Žepič. — Iz njegovega rokopisa.

8584. (Kranjska.)

Gorénske dekléta

So šmentan' lepé,

Pa jérhaste hláče

Za pirhe dadé.

8584. Neznanega zapisovavca. — Iz SPKN. II, 122. V Tunjicah je M. Rode zapisal varijanto: 4 dobé.

8585. (Z Blok pri Cerknici.)

Laška duklieta

So lahku lъpĭe,

Kъ sounce posije,

Pa u seinco zbъžĭé.

Imajo jirhaste hlače

Pa štumfe novĭé,

Ze krŭóno jo dobiš

Cenejšъ pa ne.

To je rejs!

8585. Zapisal Izidor Modic. Pel fant od Lužarjev, ki jo je slišal od fantov iz Velikih Lašč. — Iz njegovega rokopisa, kjer je pisana v zvezi s pesmimi „Če niečte mъ jo dat", „Pa v Laščah pr hiš" in „Je bejla ko mlejku" na prvem mestu. Laške = Velikolaške.

8586. (Iz Ravnika.)

Kranjska duklĭeta

So lahko lъpĭe,

Ko sonce posije

Pa v senjco zbъžĭe.

Pa krajnska duklĭeta

Bi skupej pobrau,

Pa v rejzanco zrejzou

Pa kraucam dajau.

8586. Zapisal Izidor Modic; pel F. Baraga. — Iz Modičevega rokopisa. Prim. št. 8573!

8587. (Iz Motnika.)

Koroške deklete

Ste lahko lepe,

Si farbo kupujete,

Farbate se!

8587. Zapisal G. Križnik. — Iz GK. I. 50. kjer je pisana v zvezi s poskočnico „Le malo počakaj" na drugem mestu.

8588. (Gorenjska.)

Tržiške dekleta

Pač daleč slové,

Okol štirnajst'ga léta

Že fante lové.

8588. Zapisal Seb Žepič.

8589. (Iz Tunec.)

Te t'hinske dekleta

So lahko lepe:

Dve kravi s teletom

Za doto dobe!

8589. Zapisal M. Rodè. — Iz njegove zbirke IV. 9. 7. Varijanta, ki jo je zapisal v Ljubljani o Gorenjkah, ima: 2 Se lahko možé.

8590. (Iz ljubljanske okolice.)

Ljubljanske dekleta

So lohka lepe,

Ko sonce posveti,

Pa v senco brž gre.

Nikoli več, nikoli več

Ne bodem vprašal za nje.

Koroške dekleta

Pa niso lepe,

Ki krofasto zgleda,

Pa švedrasto gre.

Nikoli več, nikoli več

Ne bodem vprašal za nje.

Gorenjske dekleta

Tud niso lepe,

Pa vendar bogate,

In modre žene.

Oj take že, oj take že,

Bodem vprašal za nje.

8590. Zapisal Mat. Rode. — Iz njegove zbirke XI. Št. 41.

8591. (Kovorska.)

Tržiške dekleta

Pa niso za kmeta,

Gospoda pa ni,

Da b' ležal pri njih.

8591. Zapisal I. Zupan. — Iz njegovega NB. št. 52.

8592. (Št. Jakob.)

Vse tače bi ble,

Ko Podgorjančice ste,

Bi žö davnöj pod krave

Nastilali je.

8592. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 298.

8593. (Iz Dobrave pri Kropi.)

Dъkleta jamъnške

So snoč kamplale se,

So jmele tolk uši,

Kot je pr nas smeti.

8593. Zapisal Fr. Stelè. — Iz njegove zbirke V. št. 11.

8594. (Borovlje)

Döčva Šmarjöška,

Napij se vode,

Da se sirkava mešta

Kna vneme v tabe.

8594. Neznanega zapisovavca- — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 958.

8595. (Iz Podlipovice pri Izlakah.)

Sem šu po dolinci, po ravnemu pol,

Sem sreču deklico veselo po vol'.

Krofasta pa tako, de me je groza blo,

Sem per seb mislu: Vsmil se Bogu!

Jo hitro poprašam: Od kod si doma?

Z Rečiške doline — veselga srca.

Take so po Rečic, krofaste kokr kic,

To je navada rečiških deklic.

8595. Zapisal Ivan Lovrač. — Iz njegove zbirke III. št. 8.

8596. (Iz Rimskih toplic.)

Dekljete so v Rečic'

Kokrъ je bukov kic;

Krofaste pa tako,

De me je groza b'lo.

Sъm šou od domina

Tam gortaj po pol',

Me srječa deklina,

M' je žaubar po vol'.

Prav hitro jo 'prašam:

„Kej s' pa doma?"

„„Tam gori v Rečici,

Vesel'ga srca!""

8596. Zapisal Maks Šnuderl. — Iz njegove zbirke št. 143.

8597. (Borovlje.)

Brovšče daklete

Nčiso lepe,

Majo vmazane štumfe

Pa črne nojé.

Brovšče daklete

Nčiso l'pe,

Majo cizije nabulane,

Pa cote notré.

Tö Brovšče daklete

Bom kupe pobrav,

Bom na Bajdiše zapölov

In za žlindro pradav.

8597. Neznanega zapisovavca. — Iz Seheiniggovih NPKS. št. 967.

8598. (Kranjska.)

Ljubljanske dekleta

Bi vkupaj pobral,

Bi v Kamnik jih peljal,

Za žlindro prodal!

8598. Neznanega zapisovavca. — Iz SPKN. I. 25. Varijante se nahajajo v VO. III. a. 30., IV. 37. 5 in XVI. p. 18.; Vodnikov rkp. 98 ima: 1 Nesramne negóde.

8599. (Iz okol. škocj. na Dol.)

Ljubljanske dekleta

Bi skupaj pobral,

Po Ljubljanci b'jih peljal

Pa šmirarju dal.

8599. Zapisal A. Zorec. — Iz njegovega rokopisa, kjer je pisana v zvezi s št. 1746, in s pesmimi „Gor od Steinbrücka", „Pri mojem srcu" in »Ljubljanske dekleta so lahko lepe".

8600. (Bleška.)

Teljanska dekleta

Bi skupaj pobral,

V vrečo zavezal,

Konjodercu jih dal.

8600. Zapisal Rad. Poznik. — Iz njegovega NB. 69.

8601. (Iz Tolminskega.)

Goriške fantiče

Vse skupaj bom zbral,

Za kozla jih storil,

Bom Lahu prodal.

8601. Zapisal A. Pegan. — Iz njegove zbirke.

8602. (Iz Sarskega nad Igom.)

Na Sarsktm je lušno, je dosti dъkliet.

Sa mlade, sa stare, sa škàrbaste vmejs.

Tidreja, tidreja, tidreja, tidrom,

Tidreja, tidreja, tidrom!

Se rade mažiją, sa rade lъpie,

Mają špičaste čižme, pa rinke zlatiè.

Huočją se zmirej prov nobъl nosit',

Zatu pa imájà vse „rièpe" na rit.

K' nedelè zdej pride, v aštarija greduò,

Kár imajà d'narca, pa vse zapijuò.

Sarške dъklieta b' vse skupej pabrav,

Pa v kurnъk b'jih stlaču, pa šintarji dav!

8602. Zapisal Franc Kramar; ima tudi napev. Pel J. Petrič;'„riepe" so trakovi zadaj na krilu. — Iz Kramarjeve zbirke.

Marko iz Poganca.

8603. (Iz stiške okolice.)

Eno pesem bom zapel

Od necega pijanca,

Če ga dobro ne poznaš,

Marka iz Poganca.

Kter' ga dobro ne pozna,

Kmalo ga bo videl,

Koko je on neumen bil,

Svojo ženo spridil.

S vsako reč bi jo bil tepel rad,

Se je Marka hvalil,

Se sodom bi jo bil rad,

Pa se mu je iz rok zvalil.

Njegova žena je zbolela bla,

Rada bi imela spovednika,

Marka pa na postelji spi,

Ložej bi zbudil bika.

Žena je umerla b'la,

Svet je zapustila,

Marka pa na postelji spi,

Ko stara kobila.

Se eno staro mrho ima,

Zdaj jo je zapregel,

Vse otroke znesel gor

In sam se je gor vlegel.

Zdaj pa ne vé, kam bi jo pognal,

Proti mestu al' Metliki,

V žepu ni denarja nič,

Na hlačah so pa dve fliki.

Marko je mislil, da je grof,

Pa je peklenski osel,

Saj bo čez majhen časa

Rad kruha prosil.

Kdor hoče to pesem pét',

Pojte jo vsi radi,

Kajža pa še zdaj stoji

Pri poganskem gradi.

8603. Neznanega zapisovavca. — Iz zbirke M.Hudovernika, str. 30—31.

8604. (Iz Moraveč pri Litiji.)

Eno pesem bom zapev

Od enega pijanca,

Prav z imenom ga povem,

Marko iz Poganca.

Ker ga prav še ne pozna,

Tamkaj ga bo vidu,

Saj namalat se je dav

Pred mostam na zidu.

Kako se je skazov le tá

K' je svojo ženo spridu,

Kdorkol bo hodu tam,

Zapisano bo vidu.

Mož pa ženo tepu je,

Kar je v roke dobu,

Še iz sodam b' jo biv,

Ce b' ga biv le zmogu.

Žena možu zbolela je,

Rada bi spovednika,

Mož pa tam na postlji spij

Pred bi zbudu bika.

Žena možu vmrla je,

Svet je zapustila,

Mož pa tam na postlji spi,

Smrči kot kobila.

Marko misli, da je gróf,

Pa je en velik osu,

Saj še čez majhno let

Bo rad kruha prosu.

Še enga starga konja ima,

Še tistga je napregu,

Vse otroke znesu gor,

Še sam se je gor vlegu.

Zdej pa ne ve, kod bi pognov,

Prot Mejst al' prot Metliki,

V aržet nejma dnarcov,

Na rit pa dvej fliki.

8604. Zapisal H. Sevar. — Iz njegove zbirke III. št. 2. Jako porušeno varijanto je na Dolenjskem zapisal Rad. Poznik.

Star Lah in stara Lahinja.

8605. (Iz Ihana.)

Star'ъ Lah se ja váženiu,

Vzeu m' ja staro Lahъnjo.

Lah pa 'ma štacune tri.

Jăna štacúna pouhna ja

puopra, puopra druábъnga.

Druga štacúna pouna ja

Puatna nemškъga, oj nemškъga.

Treka štacúna pouhna ja

Pouhna oj prazъnga.

Pârvo štacuno guar vahpré:

Pouhnъ drjâku mišъlnu.

Drugo stacúno guar vahpré:

Pouhno tejncъh pajčъn.

Treko štacuno guar vahpre:

Pouhnъ prazъnga, oj prazъnga.

8605, Zapisal Anton Breznik; pela Korezova Jera. — Iz Breznikove zbirke V. št. 5. Prim. št. 71 in 72!

Neža Štempiharjeva.

8606. (Iz Predvora.)

Neža Štempiharjeva

Iz Police práprotne

Ima zálega snubcà,

Šímnika z Velésov'ga:

Šimnik je bogat in lep,

Mladi Než'ci le ni všeč;

Ima travnike lepé,

Do Police clo deržé.

Neža Štempiharjeva

Iz Police práprotne

Ima zalega snubca,

Zórmana z Visokega:

Zorman je bogat in lep,

Mladi Než'ci le ni všeč;

Ima sedem desetin

Tud sedemsto kron lastin.

Neža Štempiharjeva

Iz Police práprotne

Ima zalega snubca,

Jenka gor od Jézera:

Jenko je bogat in lep,

Mladi Nežici je všeč,

Ima sto belih kozíc,

Ima sto černih ovčic,

Ima dokaj drobnice,

To more bit' kaj volnice!

Kedar Neža v gostje gre,

Vselej kolne tistega,

K' jej je hvalil Jezero,

K' se ne vid' nič druzega

Kakor gore visoke.

8606. Neznanega zaplsovavca. — Iz „Novic", 1855, str. 48, kjer je dodana opomba: „Štempihar, Šimnik, Zorman, Jenko so bližnji perimki še dandanašnji v imenovanih vaseh: na Polici — Polici ste pa dvé, ena ima pridavek „práprotna", ena pa „pšenična" — v Velesovem, na Visokem in na Jezeru". V dialektizirani obliki je to pesem priobčil M. Valjavec V Kresu, IV. str. 282.

Ropret iz Kaplje vasi.

8607.

O Ropret iz Kaplje vasi!

Žêna mu kosilo naredí,

Opêče mu teléta trí.

Ropret! saj še mérnik žgancov

stoji.

Še toljkanj kaše se hladi,

K' se mu premalo kosila

zdí.

Prikupi si še en cênt mesá,

Eniga teleta in eniga psa,

On notri v usta zahamtá

Vsak bart en funt mesá.

On ga ne zveči, ga ne žveljka,

Ga prekúcne, de veljá.

Ropret pa tako strašno ...

De ménijo, de za Černivcam

gromí.

Ropret ma pa grunte tri,

Pa vse s svojim gnojem gnoji;

Ropret je pa en majhen

možíc,

Pa je túdi debélih košíc.

8607. Neznanega zaplsovavca. — Iz SPKN. IV. 68. Jurčičev zapis, v katerem je med v. 5 in 6 vrinjen verz „Roprt se še grdo drži", je modernizirana redakcija tega tiska. Bolj ali manj porušene varijante sta zapisala Ivan Kunšič v gorjanski okolici pri Bledu, France Kramar pa v Bohinju in v Spodnjih Gorjušah na Gorenjskem.

Orači.

8608.

Radmerčanje rano stanjujejo,

Konjiče po brezji naganjajo:

Oni bi nje radi dobili,

Kaj bi k srakoni gnojek vozili.

Z brezovimi lanci zavirajo,

Z jošovimi plugi se orjejo:

Zlodi ga je dela, hujdič ga je dá,

Fendrkov sin pa bo ž njim orá.

8608. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. VIII. 47. Nova redakcija se nahaja v VO. XIX. i. 4.

8609. (Okolo sv. Bolfanka na Pesnici.)

Kralovci kunje lovijo,

Kaj do si gnoje vozili,

Kaj do si gnoje vozili,

Da do srakono sejali.

Z brezovimi lanci zavirajo,

Z jošovimi plügi orjejo,

Tisto je pač en taki plüg,

Kaj bi ga ne bi sterja jüg.

Zlodi njim ga je delâ,

Vranovi ga njim dô;

Kralovski Pfajfar

Pa de znjim orô.

8609. Zapisal Ivan Macun. — Iz njegove zbirke, str. 53—54. Tam ji kot 4.-6. kitica sledi tukajšnja številka 8613.

8610.

Dober večer Senoršanci!

Če ne ste še poginoli . . .

Verjanci že zgoda stajajo,

Krave po dobravi naganjajo,

Ki bi nje radi vlovili,

Pa njih dobiti ne morejo.

Nedeljko za roglè.

Peklar pa za rep,

Pučko pa že nema

Za kaj perjet.

8610. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. VIII. 57. Nova redakcija ravnotam XIX. k 18. Nepopolna.

8611. (Od Sv. Jurija na Ščavnici.)

Mi smo gnali koze past

Na zeleno bükovje.

Prišlo pa je Krajncov pet;

So prijeli za pete,

Štirje za tace, peti za rep;

Franček ne meja ge prijet.

Bogi Franček brnjavi,

Nič pri Micki gvinjeni!

Dve beli kokoši, tri črne gosi,

Na sosidovoj štali pa Micike ni.

Pa saj še bi bila, pa njoj neke

fali,

Da Franček k njoj hodi, pa on

jo midi.

On jo najrajši ma,

On jo najbolj štima,

On jo pri srci zapisano ma.

Kaj je zapisano,

Nede doj zbrisano;

On pa je njeni pajbič.

8611. Zapisal Jož. Kranjc. — Iz njegove zbirke št. 14. Narekoval Andrej Čagran.

Mlinarji.

8612.

Kurecov mlin že v en kraj visi

Se jem že dougo grom preti!

Pust še mi, grom, en čas moj mlin,

Kaj še keri babi zrnje pogubim!

Kurecov mlinar gre prek po vrateh,

Na rami si nese debeli peh.

Kaj ne zamelem, pa opšem,

Da li babam rajtengo dam.

Ostani dekle ti doma!

Ti pa boš baba z nami šla,

Ki boš nam jarke koračila.

8612. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. VIII. 51. Nova redakcija (v v. 1 ima „Kurečkov") se nahaja ravnotam XIX. A. 18.

8613. (Okolo sv, Bolfanka na Pesnici.)

Klokečov mlin se na en kraj derži

Da se njemi grom močno proti;

Püsti da mi! püsti grum, ti mlin!

Še vedno kaki babi zernje pogibin.

Klokečov Martin gre doj po vrateh,

Na rami mi nese en debeli peh,

Či ne bon mogâ mleti, pa bom phô,

Da bom le babam rajtingo dô.

Klokec Martin prek krez zajzo stoji,

Debelega karfa za gobec derži,

Karf pa sen nota cündra,

Da na njem vsaka bernja bingla.

8613. Zapisal Ivan Macun. — Iz njegove zbirke str. 54. Krajšo varijanto o „Burdeževem mlinu" je priobčil Dav. Trstenjak v »Novicah". 1857. str. 395.

8614. (Od Sv. Jurija na Ščavnici.)

Sejajnčki mlinar na jezi sidi,

No raka za mostače drži.

Rak mu je spüsta vso vodo,

Mlinar pa je odiša k babi domo.

Pusti mi, püsti malo še mlin,

Naj še eno malo zrnje gibin!

Če nemo ga mlea, pa mo ga pha,

Da le mo leži babam odgovor da.

Sejajnčki kmetje rano vstajajo,

Kobile po gnoji naganjajo;

Z josovimi plügi orjejo,

Z brezovimi lanci zavirajo.

8614. Zapisal Jož Kranjc; narekoval Janez Rožman. — Iz njegove zbirke, št. 45. Sejanca (=Selnica) je vas v župniji sv. Tomaža pri Ormožu. Prim. št. 8608.

Bolni polž.

8615. (Od Zagorja ob Savi.)

Zagorje je na luštna vas,

Zadobil so tud no velko čast:

So povža ulovili,

Ga prklenili,

To so bli špas!

Ta povžek se gerdo derži,

Možje ne vdo, kaj mu fali.

So po padarja poslali,

Da b mu pušali,

Pa noče tečti kri!

Padarju se čudno zdí,

Zakaj ne teče povžu kri,

„Česna mu stocíte,

Flajšter naredite,

Dokler živi."

Povžek se gerdo derži,

Ker mu česen zasmrdi.

Začne pene tišati

In rogé kazati,

Padar zbeži.

Ta padar ne pomaga neč,

Poizvejmo, kdo še ve kaj več.

„U Steinbrük je na baba

Je kunštna od uraga,

Vode ji nesmo prec!"

Ta baba tako govorí:

„Ta povžek ma čist belo kri;

Kruha mu opecite,

Trijet naredite,

Dokler živi!"

8615. Zapisal Lavoslav Jerin. — Iz njegove zbirke št. 79. „Namestu „padar" (v 8, 11, 20) pojejo drugi „Moršer", kakor se je zval nekdanji tukajšnji zdravnik."

8616. (Iz Rovt na Notranjskem.)

Povžarija, dovga vas,

Od nje se sliši daleč glas.

Ta čast so zadobili,

So povža pъrklenili,

Ta velik špas.

Povž začne pene tišât',

Povžarji pa stran bežat'.

Po Jelojovca poslali,

De b' mu b'li pušâli,

Doklér živi.

Jelojov'c se hudó modrí,

Povžu noče tečti kri:

„Česna mu kupimo,

Flajšter naredimo,

Da še živi!"

Nato se je storila noč,

Lokanc priteče na pomoč:

„Le čast mu še skažímo,

Hišo naredimo

Nocoj to noč!"

Hiša vendar mora biti',

S komolcem mora se zmerít';

Dvanajst komolcev je široka,

Štirindvejst visoka,

Bo ja zadost'!

8616. Zapisal Franc Kramar. Pela Katarina Žemròv, kuharica. Gorenje-Vrhničanom pravijo zaničljivo „Povžarji". — Novo redakcijo je Franc Kramar zapisal v ljubljanski okolici.

8617. (Iz Ihana.)

U Použari j' velika vas,

Vad nē se sliš jen ve ъk guas.

So použa zadobilъ,

So ga pъrklenilъ,

Za en vêlъk hrast.

Použ jъm pa močnó zbolí,

Možjъ na udó, kaj mo falí.

Po dohtarja posválъ,

Dъ b' mo b'li pušálъ,

Daklár žъví.

Dohtar se močnó modrí:

Použъ njače tjačtъ kri.

To čast mo še nar'dimo,

Hišo 'mo nar'dimo,

Nocoj to noč. —

8617. Zapisal Anton Breznik; povedala Korezova Jera. — Iz Breznikove zbirke V. št. 4.

Krojači pred polžem.

8618. (Iz Guštanja.)

Ja som videu žnidarie tri, ojo!

Da so pred použim vihali, ojo!

Oni so bli velike skarbi,

Notar zan plut so se skrili.

Ojo, ojo, ojo ojo!

Niso videli kai začet, ojo!

Mislili so mo leben vzet, ojo!

Oni so tak spoznali vsi,

Da so v smertnei navarnosti.

Ta provi praji: Začni ti, ojo!

Ta druji pak ne upa si, ojo!

Ta tretki sarčno govori:

Pož nas gvišno požre vse tri!

Kir so ži srce dubili, ojo!

Naipre grivigo sturili, ojo!

Pomaj, pomaj na-muečni bo(h),

Da pridemo un s teh nadluh!

Lesam, lesam, ti čudna žiual, ojo!

Ti moreš zdai tvoj leben da(t), ojo!

Použ svaia raia pomoli,

Vse tri žnidaria zapodi.

Žnidaria tak strah obleti, ojo!

Da vsak kar ie mogoč biži, ojo!

Adan se je ustrašiu tak zlo,

Da mo ie noter v hlače ušlo.

Kai je še veči čudež biu, ojo!

Použ je lušino premakniu, ojo!

Tada padeji dou na tle:

Pomagaite vsi, kar vas ie!

Vsak žnidar more bit kontent, ojo!

Tako viža nih tastameint, ojo!

Dokledar bode ta svit stau,

Vsak žnidar sa bo použe bav!

8618. Zapisal Jurij Šmelcar. Okoli l. 1815. — Iz njegove pesmarice št. 8 (Peisom od šnidariou, ko so se použe bali) z ohranjeno grafiko, izvzemši šumevce in sikavce. V. 5 se za vsako kitico ponovi.

8619. (Z Oblok.)

Enkrat so bli žnidarji trije o joj!

So polža na korajžo klicali.

Preden se žnidari na vojsko spuste,

Si žnidari grevengo obude.

Žnidari polžu nasproti stoje,

Šivanko za orožje v rokah drže.

Polž pokaže svoje roge,

Vsi žnidari orožje dol polože.

Polž pa začne pene tišat,

Vsem žnidarjem začnejo hlače dišat.

Junger pravi: Jest ne grem,

Kselj pa pravi: Ne upam se.

Mojster je tako zaupil,

Da se je v hlače vsral.

Poberi se proč, peklenska pošast,

Saj nijmaš do nas nobene oblast.

Pomagaj nam, ti turški bog,

Se iz teh rev ino nadlog.

8619. Iz Kokošarjeve zbirke. Prva vrstica se ponavlja dvakrat,, drugikrat se pa ne pristavi: o joj! Pri 2. vrsti se ponavlja samo: o joj! trikrat, ne pa cela vrstica.

8620. (Podjunsko.)

Enbart so trije žnidarji

Pred enem povžam bežali.

Je povž lušino premaknuv,

Je vse tri žnidarje zapoduv.

Kaj mora to za 'n zver le bit',

Da se je žnidarji taku bojo ?

Še komej roje pomoli,

Že vse trije zapodi.

Jonger je djav: Kne upam se,

Ksel je djav: Kne upam se.

Mojster se je prav zadrv,

Smo men'li, da je vse tri požrv.

8620. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 890.

8621. (Iz Javorji.)

Žnidarji so fajn možje,

K' se trije engá polžà bajé,

Ajej, ajej, o kaj bo pa zdej!

Ta polžek začel je sline tišat',

Ta žnidar začel je z vatlom mahat!

Ta polžek začel je noga stegat',

Tem žnidarju začel je 'z hlač dišat'.

Žnidar pokliče zdaj svojo ženo:

„Žena, prinesi žegnano vodo,

Da bom pokropil souražnika ž njo."

Ta polžek je tiho, iz hiše moli,

Ta žnidar korajžen za mizo sedi.

8621. Neznanega zapisovavca.. — Iz zbirke M. Rodéta I. št. 42 b. V. 3 se za vsakim dvostišjem ponovi.

8622.

Tódsej grejo žnidarji, hojé!

Žnidarmajster naj napré, hojé!

Oni so polža srečali,

Premočno se ga strašili: hojé, hojé, hojé!

Polž začeâ rogle gnati, hojé!

Žnidarmajster trepetati, hojé!

Kam mo mi po sveti šli,

Če mo se polža strašili, hojé, hojé, hojé!

Kaj pa mi je to za zvér, hojé!

Ki na glavi nosi gvér? hojé!

i.t.d. i.t.d. i.t.d.

8622. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. XIX. 18. ps. 128. Nova redakcija ravnotam I. 106.

8623. (Iz Jarenine.)

Použ je na hujda zvir, oh joj!

Na hrbti nese svoj kvantir, oh jòj!

Použ je začeo roge tišati,

Žnidari hlače dišati.

Použ je začeo kopanjo rašiti,

Žnidaru hlače prašiti!

Oh joj, oh joj, oh joj!

8623. Zapisal Svitoslav Hauptmann. — Iz njegove zbirke II. št. 52.

8624. (Od Sv. Jurja na Ščavnici.)

Puž začel je gaziti.

Žnidari se praskati.

[Jo, jo joj!]

Puž začel se sliniti,

Žnidari pa vünta iti.

Puž začel je roge gnat,

Žnidari pa v hlače s . . .

Dokič bode svet obstal,

Ta cajt de se žnidar puža bal.

8624. Zapisal Jož. Kranjc. Narekovala J. Kranjc. — O pesmi „od žnidarjev in polža" poroča Fr. Praprotnik iz Mozirja: „V tej pesmici se pripoveduje, kako so trije krojači bežali pred polžem. Ko pridejo do neke breze, spležejo takoj vsi trije na drevo. Ko pa polž do breze prileze ter se začne spenjati po deblu, prestrašijo se tako, da se kar po vejah spustijo na tla. Vsted tega še dandanašnji brezi veje proti zemlji visijo. Ta pesem ima kakih 8-10 kitic. Imel sem jo v zbirki, katero mi je izgubil prof. dr. Pajk. Sedaj pa je menda že popolnoma pozabljena, kajti nisem mogel nikjer več kaj o njej izvedeti."

8625. (Iz Bitnje vasi.)

Žnedarji so en' korajžni možje.

Se tri trije en'ga polža boje.

Polž začne prot' njim léziti,

Žnedarji začno pa bežati.

Polž začne roge kazati,

Žnedarji začno padati.

Prvi pravi druzemu:

„Le beži, le beži ti naprej!"

Se še tretji zdaj oglasi,

Ta polžek bo snedel nas tri.

Če še vi to pesem zavzamete,

Pa figov možje ostanete.

8625. Zapisala pokojna Cvetanova. — Iz rokopisa Julija Slapšaka. Za 1. verzom vsakega para se poje ojej!, za drugim pa ojej, ojej, ojej! Varijanta, ki jo je zapisal R. Poznik pri sv. Joštu, ima konec „Ta pesem je zložena za en špas, kdor jo je zložil, ne mara za vas", ona, ki jo je zapisal v Podgorju Frč. Štelè, pa „Žnidarji so res pravični možje, Še to uhderžé, kar jъm na gre."

8626. (Dobje pri Planini, Štaj.)

Žnidari so šivat šli, oja

Žnidar mojster narnaprej, oja.

Srečou jih je jari použ, oja

Žnidar mojster se ga vstraš, oja.

Žnidarjeu je blo devet, oja

Puža pa na sama ret, oja.

Puža so na vago djal, oja

Odvagu jih je vseh devet, oja.

Puž se z vage zavali, oja

Žnidari so komaj všli, oja.

Puž mu rogle zabodi, oja

Žnidar se od straha všči, oja.

8626. Zapisal Val. Pulko. — Iz njegove zbirke št. 6.

Rod in značaj krojačev.

8627. (Iz Pijave gorice pri Igu.)

Žnidarji so rojeani

Med mašam' ad kazlū,

Zetu so revčki vsrani

Pr sojmu antverhu.

Vsak antverh 'ma na svejt

Kej vrejdъn suj kredit,

Sàm' žnidarski nàbèn'ga,

Zatu k' je s kuozje rit'.

Ánkràt jih jè âdъn vidu,

K' jih je àn kozu sròv,

In àn je potlej meani

Glih taklea prpovdvòv:

„Ta parvi je biv pad vampam,

Ta druh' na rièp' je biv,

Ta triètji je pa fige

Iz riti vъn malív!

8627. Zapisal Franc Kramar; ima tudi napev. Pel Janez Šerjak. — Iz Kramarjeve zbirke.

8628. (Iz Šmarja na Dol.)

Žnidarji so šli šivat

Tri ure preč hoda.

Na potu jih pa sreča

Ena zverina prav divja.

En polž z lpine gleda,

Žnidarji pa beže.

Srečali so enga ježa

In so rekl: „Ta je štacnar,

On ima šivanke,

Mi žnedci pa dnar."

Srečali so enga komarja,

So rekli: „To je rus,

Ta zver bo nas poklala,

Ki ima tako špičast nus."

Srečali so eno žabo,

So rekli: „Ta je naš kapun,

K ima tak rmene noge,

Pa lep okrogev klun."

Srečali so enga kozla,

So rekli: „To je naš buh,

Od tega smo rojeni,

K ima tak žlahten duh."

Jest nisem tega vervav,

Namalane sim vidu:

En kozu jih je srav,

En pod gobcam biv,

Tretji pa je kozli z rit maliv.

Zato so srute usrane

S svojim antverhom.

Če kater se med vami znajde,

Daste mu slavu,

Naj gre v kozjo ret domu!

8628. Zapisal Ivan Podržaj. — Iz prepisa u M. Rodéta zbirki VIII. št. 70.

8629. (Od Zagorja na Savi.)

Ni večjeh huncvetov

Kso žnidarji trije,

Zagvišno so en kozli

Od tav pa do brade.

Namalane sem vidu,

An kozu jih je mov,

Namalane sem vidu,

An kozu jih je mov.

Jeden je biv pod vampkom,

Ta drug je pa sesov,

Ta tret je pa ne škorice

S ta zadne ven bezov.

Ena žaba jeh je srečala,

So rekel: „To je kopun,

K ma take rmene tace

Pa tako širok klun!"

Ješ jeh je srečov,

So rekel: To je štacnar,

K ma tako engelš švanke,

Ni mamo pa soj dnar.

Komar jeh je srečov,

So rekel: To je Rus,

Vse nas bo pomuru,

K ma tako špičast nus.

Kozu jeh je srečov,

So rekel: Potepuh!

Ni res, to je naš oče,

K ma tako cartan duh.

8629. Zapisal Lavoslav Jerin. — Iz njegove zbirke, št. 70, Varijanto je zapisal M. Rode na Gorenjskem, Maks Šnuderl pa v Rimskih toplicah.

8630. (Iz Podzemlja.)

Žnidarji so šivat šli,

Dve urce hoda,

So srečal' zverino,

Zverina je b'la ta.

So srečal' engà polža,

Ki tul'ke roge 'ma,

Slino za soboj vleče,

Žnidarji pa beže.

So srečal' eno žabo,

So djal', to je kapun,

K' 'ma tak' ermene tace,

Pa tak' okrogel kljun.

So srečal' en'ga komarja,

So djali, to je rus,

Ta ž'val nas bo še klala,

Ker 'ma tak špičast nus.

So srečal' enga ježa

So djal, to je štac'nar,

Ta mož ima šivanke,

Žnidar ima pa d'nar.

Jest tega nisem verval,

Dokler nisem seznal,

Namalane sem videl.

Da kozel je jih sral.

Eden leži pod vampom

Ta drugi pod glavo,

Ta tretji pa še kaže

Iz riti vun glavo.

Tega kozla počastimo

To je naš pravi Buh,

On ima dolgo dlako,

In pak tak' žlahten duh.

Če veste, da je žnidar

Pa dajte mu slovo,

Naj precej se pobere

V to kozjo rit damo.

8630. Zapisal Janko Barlé. — Iz njegove zbirke.

8631. (Iz ptujske okolice.)

Če imate žnidarje,

Le dajte jim slovó,

Le naj se vam poberejo

S kozjo vred domu, domu, domu.

Žnidarji so kozli

Od pete do glave,

Le naj se vam poberejo

S kozjo vred domu, domu, domu.

So vidli eno žabo,

So rekli, da je kapun,

Ki ima te žolte tace

No tak široki klun.

So vidli enega polža,

So rekli, da je kaprol,

Ki ima te štiri sablje,

Na hrbti pa svoj kanjer.

So vidli enega ježa,

So rekli, da štacunar,

Ki ima tak spičaste šivanke,

Gospodi žnidarji pa denar.

So vidli enega komarja,

So rekli, da je rus,

Ta beštja nas bo opikala,

Nas bo opikala, opikala.

So vidli enega kozla,

So rekli, da je volk,

Od tega smo rojeni,

Ki ima tak gibčen duh.

Saj še ni blo čuti,

Da bi žnidarji mater imeli,

Enkrat sem kozla videl,

Devet jih je zasrau.

8631. Zapisal o. Bernardin Šalamun kot dijak.

8632. (Iz Slov. goric.)

Če imate kake žnidare,

Le dajte jim slovo,

Naj hitro se pobirajo

Skoz kozji rog domo.

Žnidari so šelmi

Od pet no do glave,

Pa naj jih le pogledajo,

Kaki so možje.

Srečali so žabo,

So rekli: je kapun,

Ker ma tak žlahtne tačice

No tak široki klün.

Srečali so polža,

So rekli, da je vol,

Ker ma tak duge roge,

Kak je v gorici kol.

So srečali komara,

So rekli, da je Rus,

Ker ma tak svetlo kapico

No taki špieast nos.

So srečali mačaka,

So rekli: je gospod,

Tak velke ma mustače,

Kak fürštenfelski grof.

Spet so polža srečali,

So rekli: je kaprol,

Ker ma tak svetlo sablco,

Na hrbti svoj kvantir.

Srečali so ježa,

So rekli, je iglar,

Ker ma tak dolge šivanke,

Le hodmo si po dnar.

Srečali so kozla,

So rekli, da je duh,

To je naš ljubi oča,

Ker ma tak žlahtni duh.

Srečali so vuka,

So rekli, da je Bog,

Ker vbog naš oča kozl

Ma strah pred njim povsod.

8632. Zapisal Janko Šlebinger. — Iz njegove zbirke I. št. 51—53.

8633. (Od ljutomera.)

Če imate kake žnidare,

Le dajte njim slovo,

Ja naj se vam poberejo

Brez krajcarja domo.

Znidarji so gizdavi

Od pet no do glave,

Pa deno je poglejmo,

Da so le fajn ljudje.

Srečali so puža,

So rekli, da je kaprol,

Da ma tak svetlo sablico,

Na herbti svoj kvantir.

Srečali so ježa,

So rekli, da je iglar.

Da ma tak svetle šivanke,

Le pojdmo po denar.

Srečali so komara,

So rekli: Kaj je to?

Da ma tak svetle nogice

No špičasto glavo?

Srečali so mravlo,

So rekli: Kaj je to?

Da ma tak drobno glavico,

No tak prevčeknjen lamp?

Srečali so mačko,

So rekli: Kaj je to?

Da ma tak lepo glavico

No taki dugi rep?

Srečali so zajca,

So rekli: Kaj je to?

Da ma tak bistre vuhice

No tak kratki rep?

Srečali so kozla,

So rekli: Oča je!

Da ma tak žlahten duh, duh, duh,

Vendar je naš patron!

Ž njim so se peljali

Proti Razkerži,

Tam so njega slavili

Ko velki purgarji!

Prišli so do kovačnice

So rekli: Cirkev je!

Gda kovač je z mehom genil,

Te zvernilo se je vse.

8633. Zapisal Josip Štuhec — Iz njegove Pesmarice II. 144—46, kjer je pozneje popravljeno: 8 le fajn] slabi — 34] So rekli: Ti naš oča je — 35, 36] Zato nam je tak ljubljen, Da ma tak žlahten duh, duh, duh ! — 42 Cirkev] To cirkev — 43 kovač je] kovač. Varijanta se nahaja v rkp. zborniku Cafovih umetnih pesmi pod št, 89.

8634. (Od Sv. Jurja na Ščavnici.)

So prišli do kovačnice,

So rekli: Cerkev je.

Kovač je z mehom gena,

So rekli: Meša je.

Srečali so bika,

So rekli, da je vol,

Ki ima tak duge rogle,

Kak je v goricah kol.

Srečali so puža,

So rekli, da je kaprol,

Ki ima tak svetlo sablico,

Na hrbtu svoj kvantir.

Srečali so kebra,

So rekli, da je gospod,

Ki ma tak črno suknjo,

Naprej pa par barus.

Srečali so mravlo,

So rekli, da je gospa,

Ki ima tak drobne nogice

No tak prevčeknjen vamp.

8634. Zapisal Jož. Kranjc. Narekoval Tomaž Kapun. Varijanto je (l. 1870) zapisal G. Križnik v Motniku, Janko Bratina na Otlici in odlomek France Francetov v Torovem pri Vodicah.

8635. (Z Bràtonac.)

Al zàj si jä poglêtä,

Poglêtä sì možjé!

Al zàj si jä poglêtä,

Poglêtä sì možjé!

Sréčali smo púža,

Smo rakli: Tô kaprún!

Kaj má tàk svètlä süknjicä,

Na 'ŕpti svòj kvantêr, kvantêr.

Sréčali smo mràvlo,

Smo ràkli: Tô gospá!

Kaj má tàg drôgnä nôgicä,

I tàk präfčkànjäni plàm plàn.

Sréčali smo jêža,

Smo ràkli: Tô iglár!

Kaj má tàk svètlä šivankä,

Li pòjdmo po dinár, dinar.

Sréčali smo žàbo,

Smo ràkli: Tô kapün!

Kaj má tàg žlájtnä tàčicä,

I tàk šìroki klün, klün, klün.

Sréčali smo bíka,

Smo ràkli: Tô jä pèk!

Kaj má tàk lêpo žämlo,

Naprê pa dvá roglá, roglá.

Sréčali smo òsla

Smo ràkli: Tô an düj!

Tô jä nàš právi òča,

Ka má tàg dúga vü', vü', vü'.

Prìšli smo do kovàčnicä

Smo ràkli: Cérkäf jä!

Kováč pa z mèon gàno

Smo ràkli: Màša jä!

8635. Zapisal Števan Kühar. Narekovala Lägäničova Julika. Odlomek te varijante je zapisal Fr. Kotnik v Dobrunjah pri Guštanju.

8636. (Iz žužemberskega okraja.)

Šuštari so šъl šivat

Tri urce preč hoda,

Sriečal so ano žvau,

Ta parva je bla ta:

Sriečal so ano žabo,

So djal, de je kopjun;

K ima tok rmeane noge

pa toku šruoklast kljun.

Šuštari so šъl šivat

Tri urce preč hoda

Sriečal so ano žvau,

Ta druga je bla ta:

Sriečal so anga jejža,

So djal, de je štacnar,

K' ima tulk šivank,

Mi pa gotou denar.

Šuštari so šъl šivat

Tri urce preč hoda,

Sriečal so ano žvau,

Ta trietja bla je ta:

Sriečal so anga kozla,

So djal, tu je gspjut,

K' ima tok lejpo brado

Po tok prjetn djuh.

8636. Zapisal Ludovik Póka; pel kmet Andrej Šlogar. — Iz Pókove zbirke II. 14.

8637. (Iz Puščenec pri Ormožu.)

Če máté kakšne šoštare,

Le dajte jim slovo,

Pa naj se le poberejo,

Skoz kajzara domu.

Srečali so žabo,

So rekli, da j' kopün,

Da ma blatne tačice,

No tak široki klün.

Srečali so bika,

So rekli, da je pek,

Da ma tak belo žemlico

No tak košnati rep.

Srečali so komara,

So rekli, da je rus,

Da ma tak svetlo kapico

No tak špičast nos.

Srečali so mravlo,

So rekli, da j' gospa,

Da ma tak drobno glavico

No tak prefčeknjen vamp.

Srečali so puža,

So rekli, da j' kaprol,

Da ma tak svetlo sablico,

Na hrbti svoj kvantir.

Srečali so ježa,

So rekli, da j' iglar,

Da ma tak svetle šivanke,

Le hodmo si po dnar!

Prišli so do kovačnice,

So rekli, da je miš:

Kovač je z mehom geno,

So rekli: Miš, je miš!

8637. Zapisal Alojzij Trstenjak; narekoval Ivan Koradi. — Iz zapisovavčeve zbirke št. 10. Varijanta, ki jo je po narekovanju Jož. Oseta pri Sv. Juriju ob juž. žel. zapisala Zinka Kavčičeva, se razlikuje samo po začetku: „Šoštarji so Šelmarski Od pet do glavé, Pa jih le poglejmo, Kaj so za n ljudjé."

8638. (Štajerska.)

Vržejčanje so rajžali,

Po svetu hodili,

Če kakšno stvar'co srečali,

So bežali in krikali,

Če kakšno stvar zagledali,

So se odstranili.

Prišli so do kovačnice,

So rekli, maša je,

Ker videli so orglarja

In tisti vel'ki meh-meh-meh.

Prišli so do mravlje,

So rekli: je gospa,

Ker 'ma lepo glavico,

In tak prevčeknjen lamp-lamp

lamp.

Prišli so do bika

So rekli, da je pek,

Ker 'ma tak lepo žemljico

In tak' dolgi rep-rep-rep.

Prišli so do žabe,

So rekli mežnar je,

Ker ima tak drobne tačice

In tak(i) lep(i) glas, glas, glas.

Prišli so do raka,

So rekli: cigan je,

Ker 'ma tak velke škarnjice

In nazaj rad beži.

Prišli so do volka,

So rekli: je mesar,

Ker tak bistro gledat zna

In ovco, kozo dol spravlja.

Rekli so tedaj oni:

Ves svet je poln norčij,

Ker niso videli nikjer

Vrženjca ino tak, tak, tak,

Kak oni bili privajeni

U svojem varoši.

8638. Zapisal J. Kociper. — Iz Kokošarjeve zbirke. Srednje strofe se ponavljajo kakor prva.

Rokodelci brez orodja.

8639. (Štajerska.)

Sabola smo prosili,

Nesmo ga dobili,

Cejag je pozabâ,

Si ga ne vkup spravâ.

Škarnje ma on v Gradci

Pr svojem lubem bratci;

Iglo ma v Celovci

Njegova sestra v robci.

Hlapca ma v Arnoži

Pr enem starem moži;

Fingrot pa ma v Trsti

Pr lubci na prsti.

Tiblo pa ma v Mésti

Pr svojoj nevesti;

Škatljo pa ma v Humi

Pr svojoj staroj kumi.

Lake v Varožlini

Pr svojem malem sini;

Voščine pa ma v Beči

Pr enoj kelnarci v peči.

Nesrečna žnidarija,

Huda si ti meštrija!

Kdo bom si ja sirotek

Spravâ to v en kotek.

8639. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. I. 104. Varijante ravnotam XIX. I. 2. ps. 14 (z mel.)

8640. (Iz Ihana.)

Smo žnídarja prosilъ,

De b' šivat' ga dobílъ,

„Koko bomo šival,

K' šivanke nimamo!"

Šivanke so v Grascъ

Potresene po pvacъ.

Cvirn ja v Tržičъ,

Navit ja na kofčíčъ.

Škarje so v Gradcъ,

Pr žlajfarjъ na pvacъ.

Metъr je na Duni,

Vabesъn ja vadzuni.

Fingret ja u Tàrst',

Pъr lubicъ na párst'.

Kreda ja u Bistъrc'

Pr stari babi v piskrc'.

„Muštъr ja v Iblani

Pъr ani lepi mami."

8640. Zapisal Anton Breznik; pela Smolajdova Franica. — Iz Breznikom zbirke III. št. 57. Kakor v. 1—6. se pojo tudi ostala dvostišja. Varijante je priobčil FiI. Miklavec v »Koroških bukvicah", 313-4.

8641. (Iz Dol. Vrtojbe.)

Smo žnidarje iskali,

Saj smo jih dobili,

Kaj pa bodo šivali,

Ker škarji nimajo?

Škarje so v Ljubljani,

Pri moji ljubi Ani.

Igle so tam v Gracu

Pri fajfarju na placu.

Cviren je tam v Gracu

Rozstrosen po vsem placu.

Fingrot je tam v Trsti

Moji ljub' na prsti.

Sukno je tam v Gabriji,

Pri eni babi gabrovi.

8641. Zapisat Jožef Soban. — Iz zbirke Jožefa Cejana v. št. 40. Varijante so zapisati: Filip Miklavec na Pohorju, Fr. Kos pri Sv. Lenartu v Slov. gor., Val Pulko v Dobju pri (štaj.) Planini, Janko Bratina na Otltci, Maks Šnuderl v Rimskih toplicah, B. Modic na Blokah pri Cerknici, J. Scheinigg (NPKS. št. 893.), Ivan Lovrač v Podlipovici pri Izlakah, ki pravi v opomnji: »Tako se nadalje lahko opeva vse rokodelsko orodje. Pri nas sem slišal peti še o čevljarjih". Res je L. Poka zapisal v Žuzemberškem okraju varijanto: „Smo šuštarja prosili".

8642. (Iz Logatca na Notranjskem.)

Šivilje smo prosili,

De b' šivat nas učile.

Kako bjo nas učile,

Ker š'vanke nemajo?

Jupajdija, jupajdom,

Ker š'vanke nemajo?

Šivanka je pa v Graci,

Pri lubici na placi.

Jupajdija, jupajdom,

Oj jupajdijadom!

Šivilje smo prosili,

De b' šivat nas učile,

Kako bjo nas učile,

Ker cvirna nemajo?

Jupajdija, jupajdom,

Ker cvirna nemajo?

Cviren je pa v Linci,

Pri lubici na klinci.

Jupajdija, jupajdom,

Oj jupajdijadom!

Šivilje smo prosili,

De b' šivat nas učile.

Kakó bjo nas učile,

K' fingrata nemajo?

Jupajdija, jupajdom,

K' fingrata nemajo?

Fingrat je pa v Trsti,

Pri lubici na prsti.

Jupajdija, jupajdom,

Oj jupajdijadom!

8642. Zapisal Franc Kramar. Pel Valentin Verbič vojak.

8643. (Iz Ihana.)

An Šuštar je prvándru

Iz zgórnъh deževá;

„De b' sé jan vasu znejdu,

De b' rištъngo vkъp znosu!

Stov imám na cestъ,

K' na morъm nánga séstъ.

Kopita 'mam v Grascъ

Pъr sôjmo lub'mo bráscъ.

Šila 'mam pa v Iblanъ

Zastávlene vad vanъ.

Šetine 'mam pa v Cel'

Ta star'mo prešič' na čel'.

Drete 'mam pa v Višnъ gōr',

Potegnu jo bom gvišnъ duăl!

Smovó 'mam pa v Rēk'

U ta debél' smarék'.

Šobo 'mam pa v Dôb'

Zajédeno na bôb'.

Fingret 'mam pa v Tarst

Sôj' lubcъ na parst'.

8643. Zapisal Anton Breznik; pela Lovrenčevka. — Iz njegove zbirke II. št. 145. Koncem vsakega druzega verza se poje: Tidrala, tidrala, lilalam! Šoba = posmoljena preja, s katero se vdelava dreta. Varijanto je zapisal v Ihanu Fr. Kramar.

8644. (Iz Radovljice.)

Šuštar je na Višni gori,

Požvižgal mu bom doli

tedroja, tedroja!

Dreta je na Šmarni gori,

Potegnil jo bom doli.

Kako bova čevlje templjala,

Ker nimava priprave.

Smola je na smereki,

Ne morem ponjo zdaj.

Šetine so v Celju,

En'mu star'mu prešiču v čelu.

Šila so v Ljubljani

Zapita v pivanji.

Kladivo je v Rimu,

Zapito je na vinu.

Šoba je pri Tombeljnu

Tam na steni pri kombeljnu.

8644. Zapisal Rad. Poznik. — Iz njegovega NB. št. 18. »Tedroja" se ponovi za vsakim drugim verzom. Varijante sta zapisala Gašpar Križnik v Motniku (l. 1870.) in France Francetov v Tunjicah.

8645. (Kranjska.)

Šuštarji so možaki,

De nobeni niso taki.

Oj jop, jop, jop, oj dik, pok, pok.

Robe dosti 'majo,

Pa dnarca ne poznajo.

Je šaro vso raztrosu,

K' je p'jen okoli nosu.

Škatlo 'ma na Dunej;

Pъr stari bajt' od zunej.

Šila 'ma v Planini,

Zapita že na vini.

Smola jima v Reki

Na eni krivi smreki.

Kneftro 'ma v Gorici

Na 'ni stari polici.

Kopita 'ma na Dolenskim,

Zapita že pred lenskim.

Stov in kladu 'ma na cesti,

Ne more gori sesti.

De b' se en človek znéšu,

De b' šuštarjem roba rešu.

8645. Zapisal Franc Kramar. — Iz njegove zbirke.

8646. (Kranjska.)

Šuštar ne maram bit',

To je reven stan,

Stare coklje flikat,

To je mene sram.

Kopita so v Kranj

Nastavljena v žganj,

Klešče so na Šmarni gor',

Potegnil jih bom z dreto dol'

Kneftra je na Dunaj'

Obešena od zunaj,

Smola je pa pa v Lok',

Zagrebena v mok'.

8646. Neznanega zapisovavca. — Iz zbirke M. Rodeta /. št. 22. a.

8647. (Torovo.)

Dvakrat s'm se vžénu,

Pa nis'm n'č pržénu

V dolinc'

Pr moji Katarinc'.

Stov ima pr cest',

K' na more nan'ga sest';

Kopita ma pa v Kran',

Pr Škofetarjov Mrján;

Bertah ma pa v Iblan,

Zastavlen'ga še ud van'.

Šetine 'ma na Cel'

Pr stari svin' u čel'.

Šiva ma u Lok'

Namočene na mok';

Dreto 'ma na Višn' gor',

Potegnu jo bo gvišn' dol;

Kvadu ma pa v Grintovc',

Star' bab' u intrc';

Šobo 'ma pa v Bistr'c',

Jo kuha baba v piskrc'.

Oh, deb' biu en vosu,

Deb' m' vse vk'p znosu.

8647. Zapisal Frč. Stelè. — Iz njegove zbirke VII. 43. »Prvi štirje verzi skoro gotovo ne spadajo sem, ali pa je mej njimi nehaj izpuščenega. Intrc = ženska spodnja prsna obleka; šoba „smola tn dreta sta zmešani v kepo, ki ž njo čevljar maže ali smoli dreto". Varijanto je ravnotam zapisal France Francetov.

8648. (Iz Tunic.)

Zidarja smo prosili,

Da b' zidat' ga dobili;

Kako bomo zidali,

Ker kele nimamo.

Kela je v Ljubljani,

Piam piam piam pom pom.

Piam piam pom pom.

Cimpermana smo prosili,

Da b' cimprat ga dobili.

Kako bomo cimpràli,

Ker žage nimamo.

Žaga je v Ljubljani

Pri eni stari babi,

Piam itd.

Moškro smo prosili,

Da b' šivat jo dobili,

Kako bomo šivali,

K' šivanke nimamo.

Šivanke so v Gradcu,

So stresene po placu,

Piam itd.

8648. Zapisal M. Rode. — Iz njegove zbirke IV. št. 16.

8649. (Iz Logatca.)

Smo Šuštarje prosili,

De b' šivat nas učili.

Oj jupajdija, jupajda,

Oj jupajdija, dom!

Smo žnidarje prosili,

De b' šivat' nas učili.

Smo dragslerje prosili,

De b' dragslet' nas učili.

Smo tišlerje prosili,

De b' ublat' nas učili.

Kovače smo prosilil,

De b' nas kovât učili.

(itd. se naštevajo še vsi stanovi.)

8649. Zapisal Fr. Kramar; ima tudi napev. Pel V. Verbič vojak. — Iz Kramarjeve zbirke.

Odrt in zaklan maček.

8650. (Štajerska).

Gore v planinci' se deró,

Starega mačka odero.

Po cekmeštra poslali

Zavoljo gostij,

Zdaj že pa postane noč,

Cekmešter prinese ključ;

Cirkveno vino pili,

Z mačkom se gostili

Celo noč.

Rihtar trepeta serdit,

Ker je že tih maček sit;

Cikmešter popraša:

Ali je ta mačka vaša,

Ki mi je zeznola v rit.

Mačka Je Prav sladka bla,

Rihtarja je napenjalo,

Žalosten postane,

Hlačke ma posrane

Od te masti.

Cekmešter je tako djal:

Kdo bi takga zajca kar ne jal,

Ki je včera iz hiške

Nosil miške

Vunta v hlev.

8650. Iz CO IV. 32. — Varijante so zapisali: Janko Barle v Podzemlju (o Metličanih), dr. Jož. Kolšek pri Sv. Andražu (o Škaljčanih — z mel.), neznanec v CO. (o Pranečanih — v boh.), neznanec v Rutarjevi zapuščini (o Štanovcih), Fr. Kramar v Mihovem v Šentjernejski župniji na Dolenjskem (o Brusničanih) in v Ihanu (o Moravčanih).

Mesar deli žival.

8651. (Od Ljutomera.)

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de glavo djal?

Glavo de rihtar vzel,

Kaj de za lehterno imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de kožo djal?

Kožo de hlapec vzel,

Kaj de za kepenek imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de rep ja djal?

Rep de kmetič vzel,

Kaj de za bičjak imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de noge djal?

Noge de kolar vzel,

Kaj de za ročice imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de herbet djal?

Herbet de mlinar vzel,

Kaj de za gredel imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa te sram je djal,

Sram je šoštar vzel,

Kaj de za smolo imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de rogle djal?

Rogle de krojač vzel,

Kaj da za iglenjak imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de šparklje djal?

Šparklje de šivelja vzela,

Kaj de za naprstnik imela.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de vuha djal?

Vuha de spet krojač vzel,

Kaj de za šivenjak imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de jezik djal?

Jezik de mizar vzel,

Kaj de za skoblič imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam pa de oči djal?

Oči de pisač vzel,

Kaj de za očali imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam bode focman djal?

Gobec de fiškar vzel,

Kaj de za šnofalko imel.

Mesar je kravo klal,

Kam pa de rebra djal?

Rebra bode školnik vzel,

Kaj de za orgli imel

Mesar je pa kravo klal,

Kam bode čreva djal?

Creva je mlinar vzel,

Kaj de za žaklji imel.

Mesar je pa kravo klal,

Kam bode bleke djal?

Bleke bode školnik vzel,

Kaj de za note imel.

Mesar pa je kravo klal,

Kam bode pluča djal?

Pluča bode cigan vzel,

Kaj de za dudaš imel.

Mesar pa je kravo klal,

Gdo mu je njo razdaval?

Razdaval je njo kerčmar,

Ker za krave pil mesar.

Mesar je pa kravo klal,

Komu bode še dobič djal?

Dobiček je tud kerčmar vzel,

Kaj bode žnjim veselje imel.

Mesar je pa kravo klal,

Kdaj pa je več neima?

Peneze vse zapil,

Zato ves černi bil, Juhe!

Juhe, juhe, juhe, juhe!

Juhe! ju juhe tralalala.

Konec ali bat ali pa nikaj več.

8651. Zapisal Jos. Stuhec. — Iz njegove Pesmarice IV. 49-53, kjer je popravljeno to: 8 kep.] podplate — 50 Focman] gobec — 66 Kama njo bode dal? — 67, 68]. Mestjan njo je kupil, Da se je ž njoj mastil — 73, 78 razdajal — 76. Dokler vse zapil mesar — 78 bode še] je — 79 je] še — 80] Zato je bil ž njim vesel — 82] Z. je ne več imel, potem: Skoro njo zaklal. Prepis v Pesmarici V. 434—435. Najprej: Mesar je Kravo klal, Komu je (Komade) falate dal? Komade je gospon vzel, Ker žnjimi je bil prav vesel. Potem: 1, 5. pa je] je — 3 je mežnar — 4 leterno imel] mel — 10, 50 Kam pa de] komu je — 10 rep ja djal] repa dal — 50 je dal — 12 Da ga za bičnjak mel — V. 13 — 48 manjka. — 11 je] je 51 bode] je — 52 Ker je ž njih orgli mel - Verz 49-52 pred 9-12 — Verz 52—64 manjka, 65- 76] Mesar je kravo klal, komu vse to drugo dal? Vse to drugo je vzel krčmar Ker dolžen mu je bil mesar. — Mesar je kravo klal, Kam pa je dobiček dal? Dobiček še krčmar vzel, Zato je bil župan vesel! — Tralala! — Fr. Praprotnik je l. 1875 v Selnici ob Dravi zapisal varijanto, ki opisuje, kako je tamošnji mesar Gartner razdelil kravo med selniške kmete, imenovane z imeni.

8652. (Jarenina.)

Noraus je čuka klao,

Kam pa je glavo djao?

Glavo je pauver zeo,

Da jo za macl meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je kljunič djao?

Kljunič je šoštar zeo,

Da je za akel meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je kožo djao?

Kožo je paver zeo,

Da je za odejo meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je čreva djau?

Čreva je šoštar zeo,

Da je za dreto meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je kremplje djao?

Kremplje je pauver zeo,

Da je za grablje meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je pizdič djao?

Pizdič je šoštar zeo,

Da je za antleder meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je krofič djao?

Krofič je pauver zeo,

Da je za mošnjo meo.

Noraus je čuka klao,

Kam pa je perje djao?

Perje je pauver zeo

Da je za polšter meo.

8652. Zapisal Svitoslav Hauptman. — Iz njegove zbirke II. 60. V „Slov. Gosp." l. 1892. 6. je priobčen odlomek varijante, kako je „Imbra" čuka klal.

8653. (Iz Gor. Orehovice na Dolenjskem.)

Eno pesem bom zapev,

Da se bode vsak smejav,

Od šimelna, šimelna,

Šimel, sivno debev!

Stari Vovk zrav'n pršu,

On je šimelna zaklov.

Na tu mi pride stari Nace,

On vzame prve tace.

Na tu mi pride Juòže Polde,

On uzame zadne kolbe.

Da tu mi pride France Hóman,

On ga dobi pa hlámon.

Na tu mi pride še Androja,

On ga vzame ane kaduje.

Na tu mi pride stari Tonče,

On ga dobi še ena unča.

Na tu mi pride pa še Flega,

On se močnu za šimelna krega.

Na tu mi pride pa še Bakše,

0n si ga an koš nabaše.

Na tu mi pride pa Lovšina,

Von vzame podgrlina.

Na tu priskače pa še Zajc,

On je dobiv pa an jajc.

Na tu pa pride še Hrovat,

On vzame pa komat.

Na tu mi pride pa še Majzъl,

On ga vzame an krtajzъl.

Na tu pa pride še Polanc,

On ga dobi pa samú za n' žganc.

Na tu so prišle is faruža dekle,

So od šimelna pa čeva odlekle.

8653. Zapisal Franc Kramar; ima tudi napev. Pel Jožef Novak gostilničar. — S to pesmijo dražijo Št. Jernejčane, češ da so — menda pred 100. leti — tako razvzeli nekega mrtvega konja, ki je poginil vojakom, ki so imeli tam vaje. V 3. in 4. se za vsakim dvostišjem primerno ponovita. — Iz Kramarjeve zbirke.

Suha bolha (muha) klana.

8654. (Gorenjska.)

Šmentana muha,

Kak si ti suha!

Ne boš ti dala

Tri cente sala!

Prišli so, prišli

Štirje beriči,

Komaj so šmentano

Muho vlovili.

Prišel je, prišel

Miha Kovačev,

Komaj je šmentano

Muho potlačil.

Prišli so, prišli

Štirje mesarji,

Komaj so šmentano

Muho zaklali.

Prišli so, prišli

Štirje poljanci,

Komaj so nesli

Muho po klanci.

Prišle so prišle

Županove dekle,

Komaj so nesle

Pljuča in jetre.

8654 Zapisal Gašpar Križnik. — Iz „Koroških bukvic" 322. Varijante so zapisali: Fr. Praprotnik v Mozirju, Al. Trstenjak v Pušencih pri Ormožu, Janko Barle v Beli krajini, Sv. Hauptman v Vavcu na Kozjaku, Iv. Šašelj v Bednju (Bisernice II. št. 138), Julij Slapška v Bitnji vasi, Anton Breznik v Ihanu.

8655. (Rimske toplice.)

Kej' je tista muha,

Muha brez trebuha?

Pъršli, so pъršli,

Štiri mesar'i

In so to muho

Komaj zaklali.

O, ti mu-uha,

Kok' si ti suha —

Drug'ga te ni,

Ko same kosti!

Pъšli, so pъršli,

Štiri pijanci

In so to muho

Vlekli po klanci!

Kej' je tista muha,

Muha brez trebuha?

8655. Zapisal Maks Šnuderl. — Iz njegove zbirke.

8656. (Iz Bohinjske Bistrice.)

Pa prišli, pa prišli so štirje mesarji,

Da so to muho suho zaklali.

Hojladrija, hojladram,

Ta muha suha, kumъrna!

Hojladrija, drom,

Ta muha j' kumъrna!

Pa prišev je, prišev je Lazarjov Jaka,

De je pogledov, če muha kèj skaka.

Pa pride, pa pride Forkelčev Miha,

De je pogledov, če muha še kej diha.

Pa prišla, pa prišla je sosedova Mica,

Da je pogledala, če muha kaj Švica.

Pa pride, pa pride Lavdanov Joža,

Da je povprašov, po čim b' b'la kèj koža ?

Pa prišu je prišu Andréja s Podklanca,

Da je pogledov, če muha kèj tanca.

Pa prišev je prišev Lovretov Andréja,

De je poprašov, če j' b'la muha kej breja.

Pa prišle, pa prišle so faruške dekle,

Da so pobrale čreva pa jetre.

Pa prišla, pa prišla je Andrejčkova Pepa,

Da je pogledala, če 'ma muha kej repa.

Pa prišev, pa prišev je Kmetovi Fronc,

Da je pogledov, če muhe je kon'c.

Pa prišli, pa prišli so štirje pijanci,

Da so sprav'li muho gor po klanci.

Prišle so prišle drobne ptice,

De so vlekle muho kè v vice.

8656. Zapisal Franc Kramar; ima tudi napev. Pel neki deček, kt se jo je naučil v Kranju. — Iz Kramarjeve zbirke.

Ribničan Vrban.

8657. (Kranjska.)

Sem Rajbenčan Urban,

Po cajlem svetu znan,

Prav brihtne sem glavé,

In žlice imam nové.

Majnem, kjer so veselice,

Se prodajajo tüdi žlice,

Sem semkaj se podal,

Da b' jih kaj prodal.

Da bom pa jaz Urban

Pri vas še bolj poznan,

Le tu vam zdaj povejm,

K nej znanu vsem ljudejm.

Jaz imam sita vsake sorte,

Kakor se jih zmislit morte,

Škatlje, škatljice,

In tüd' kühavnice.

Jaz delam škafe in reščeta,

Rajte, brente, vsega šenta,

Sem mojster velikih žlic,

Čebru, keblu, keblic.

Poslušajte vsi tedej,

Kar se vam zdej povej,

Od žličnega gradu,

Kje tam pri sklajdenkü.

Kak je lepa ta posoda,

Kjer se hrani süha roba,

Le tu je tisti grad,

K je poln krevljastih bab.

Oh žalosten ta svejt,

Je bil zares popred,

Ko nej blo teh ljdi,

Deb žlice delali.

S kruhovimi skorjami so jeli,

Sklede na kolejna deli,

Od ujst je kapalu,

To je blu prav grdu.

Zatu modri možje

Od svetga Primaže

Si zmislijo narprej,

Kar se vam zdaj povej.

Od širocih ust so mero vzeli,

Žlice delati zečeli,

So stürli robe te,

Za cejle dežele.

Potem so šli po svejt,

Po zimi in po lejt,

Pa ne samo možje,

Vse, kar lejze inu gre.

Križem svejt so se podali,

Süho robo ponujali,

Vse mejsta in vasi

So z žlicami obšli.

Vsak mora bit učán

Prodajat robo sam,

Če modro govori,

Si že kaj pridobi.

Kislu mlejku si zgovarja,

V torbo kráha, varžet gnarja.

Ko robo vso proda,

Naj gnarja, naj blaga. —

Nej gnarja, nej blaga,

Kér vse za vince da.

8657. Iz Kokošarjeve zbirke. — Povedal l. 1882. Janko Cotelj. — Varijante so zapisali: Fr. Stelè na Žejah in v Podgorju, Fr. Berlec na Dolenjskem, Janko Žirovnik na Bledu (I. 22, z mel.), Janko Barle v Metliki, M. Rodè v liubljanski okolici.

8658. (Stara Loka.)

Sъm Ribъnčan Vrbàn,

Po celъm svet sъm znan,

Premodre sъm glave,

Pa žlice jmam nové.

Jest delam síta vsake sorte,

Kakršne si zmisъlt morte:

Škatele, škatъlce,

Pa tud' kuhav'n'ce.

Ta vélk'h ust smo mero vzeli,

Pa žlice delati začeli,

Smo stórli robe té

Za cele deželé.

U roko robe,

U mošno d'narjà.

Ko robo uso predá,

Ni d'narja, ne blaga.

Ker tam je tisti grad,

K' je povno krulovih bab.

Urè, urè, urè,

Mi smo Rib'nčane.

Cev tedъn smo ukòl hodil',

U nedelo pa Boga molil',

Deb' loncov na pobil.

Urè, urè, urè,

Mi smo Rib'n'čane!

8658. Zapisal Frč. Štelè. — Iz njegove zbirke IX. 32. Samo konec (v. 19—25) je zapisal Rad. Poznik na Bledu. Varijanto, ki ima ta konec za uvod, je zapisal I. Kokošar v Sorici.

8659. (Kranjska.)

Sem Ribenčan Vrban,

Po celmo svet' sem znan,

Sem iz tega gradu,

K' se prav' pri Žličarju.

Smo žlice poprodal,

Smo babe ž njim' golfal,

Smo carja srečali,

Po nemšk' se odrezali,

Pa ne samo možje,

Kar leze ino gre.

8659. Zapisal France Francetov. — Iz njegove zbirke III. 5.

8660. (Z Blok pri Cirknici.)

Sm Ribnъčan Urban

Po cejlm svejt sm znan sm znan.

Pa muormo jъt po svejt,

Po zimi in po lejt, po lejt.

Pa ne samu možje, le tudi ženje,

Pa ne samu ženje, kar lejze inu grje.

Žъndarje smo srječalъ,

Smo se po nejmšku ddrejzalъ.

K' nejmškega njebъ znalъ,

Pa uoslъ bъ ostalъ,

Po ribnъškъ šprah : vrsk, vrsk.

Od tistga gradu,

Tam guor pr sklejd, sklejdnъku.

Smo strune nepjelъ, pa citrat začjelъ

Po ribnъški šjegъ: vrsk, vrsk.

8660. Zapisal Iz. M odic. Njegov pevec jo je čul v Rutah nad Turjakom. Vsaka kitica se ponavlja.

8661. (Iz Šiške.)

Vrê, vrê, vrê,

Mi smo Ribenčanje!

Cel tajden smo akul hodil,

V nedejla sma Boga prasil,

De b' loncev ne pobil.

Vrê, vrê, vrê,

Mi smo Ribenčanje!

Tam doli tam v Rakitenci

Tam dejlajo se piskerci,

Tak štautek jen močni.

Vrê, vrê, vrê,

Mi smo Ribenčanje!

Kočevcam glino vkrademo,

De polej piskre delamo,

Vrê, vrê, vrê,

Mi smo Ribenčanje.

8661. Zapisal M. Rodè; pov. Boj. Holeček. — Iz Rodetove zbirke VIII. št. 14.

8662. (Iz Rimskih Toplic.)

Oo Ribъnce do Rekitnъce

Ne raste drug'ga ko leševje;

Smo leš'evno brali,

Rezanco nar'jali

Za Ribniško mejsto

vāēk, vāēk.

Imejli smo en vel'ki bas

In on je renčal hudo na glas.

Pa smo strune napeli,

Smo citrat začeli

Za Ribnъško mejsto

vāēk, vāēk.

8662. Zapisal Maks Šnuderl. — Iz njegove zbirke.

8663. (Dolenjska)

O lepi Fantie Ribenshki,

She hujshi fo Rakitenshki;

So fe mi spopali, na Kerki

per fari

Sa volle Marinke Kobenzelnave.

She fe mi Fantie reserdie

En lonzhien Bafs mi naräde

So krate napieli, fo plefsat

fazheli

po Ribenshkim Meisti

vre vre vre vre vre.

8663. Neznanega zapisovavca. ok. l. 1770—80. — V rokopisu drž. lic. knjižnice v Ljubljani, šiv. 186. fol. 59.

Nesrečni gobarji.

8664. (Torovo pri Vodicah.)

Vodiške gobarce

So lohka lepe,

Kar za gobe dobe,

Pa na vofrt narde.

Hrvatov ta krulov

Se j' babam ponujov:

Še jest nej grem z vam',

Sej gobe poznam!

Po plac se je gugov,

K' je gobe ponujov,

Polcaj ga j' dobiv,

Na rotovž podil.

K' je babe golfov,

Bo pa z ritjo plačov.

Sodvarjeva Lenka

Imela avbo s Tržiča,

Pa furm 'ma zlat,

Pa gobe je brala to celo

[spomlad.

Ma prfelast jezik . . .

8664. Zapisal Franč. Stelè. — Iz njegove zbirke III. št. 16. Konca pevka ni znala. Varijanto iz Tunjic je zapisal M. Rodè.

8665. (Iz Češnjevka pri Cerkljah.)

Pr cerkl, pr far

Usi smo stopal

Za Uršo Škrbenclnovo.

Vre, vre po Ribnc use.

Smo vonca peljal,

Smo babe goljfal.

Vre, vre po Ribnc use.

Smo z gobam kpčval,

Smo babe goljfal.

Vre, vre po Ribnc use.

Hrovatov ta kruljov

Sej babam ponujov:

Še jest nej grem z vam,

Sej tud gobe poznam!

Vre, vre po Ribnc use!

Po plač se je gugov,

K' je gobe ponujov

Grdo se drži,

K' mo goba smrdi.

Vre, vre po Ribnc use.

Polcaj ga dobi,

Ga na rotovž podi:

„K' s babe goljfov,

Boš s ta zadnjo plačvov."

Vre, vre po Ribnc use.

8665. Zapisal Janko Hacin. — Iz Hacinove zbirke 165. Prim. št. 8663!

„Simon Cirenski".

8666. (Od Sv. Antona v Slov. goricah.)

Brümen Sinarski

K Svetem Andraži

K meši je šau.

Po placi je hoda,

Lačen je grata,

K Balohi je šau.

Pija je vino,

Jau je kruh bejli

Ino meso.

Tisto spojau

In vilce spobrau

In v torbo si djau.

Balouh je to vida,

K njemu je skoča,

K vühi ga poča:

„Kam vilce si djau."

Brümen se vstraši,

S hiše jo spraši

Vün na stezo.

Balouh je k njem skoča,

K vuhi ga poča,

V hišo ga gnau.

„Zdaj boš ti veda,

Kam boš ti hoda

Na gosti!"

Kožih dol sleče,

Nažgau mu je pleče

Z bikovico:

Svinja svinjarska,

Dugi dolanec

Lišasti!

Mošnjo maš prazno

Čista vün snažno

Za viši!"

8666. Zapisal Avgust Lah. — Iz njegove zbirke št. 49.

8667. (Od Sv. Jurija ob Ščavnici.)

Brümen Senarski

K svetem Andraši

K meši je šau.

Po placi je hoda,

Žeden je grata,

K Balohi je šau.

Tam si je reka

Nesti pint vina

No še mesou.

Meso je poja,

Vino je spija,

Nože je vkrau.

Baloh je ovara,

Hitro je bara:

„Kama si djau?"

On se je straša,

Vunta je spraša

Na to stezou.

Baloh za njim skoči,

K vühi ga poči,

Notri ga je gnau.

Kožüh mu sleče,

Nažge mu pleče

Z bikovcou.

8667. Zapisal Jož. Kranjc. — Narekoval godec Fr. Zorman.

8668. (Iz Vogričevec pri Ljutomeru.)

Simon Cirenski

K svetmu Andraži

K meši je šâ.

Po placi špancira,

Lačen je gratâ,

K Balohi je šâ.

Tam si je rêka

Nesti pint vina,

No še mesa.

Vino je spíja,

Meso je poja,

Nože in vil'ce je vkrâ.

Balóh ga zavara,

Hitro ga bára:

„Kam si je djâ?"

Kožih mu sléče,

Nažge mu pleče

Z bikovcoj:

„Zdaj boš ti vêda

Kak boš ti hoda

K Balóhi v gosti!"

8668. Zapisal Franč. Schneider. — Iz njegov. rokopisa. Balohi se še nahajajo v fari sv. Jurija ob Šč. Pesem naslavlja narod „Pesem od Gorenca."

Čudna zdravila.

8669. (Vrhovska.)

Oj seljani seljani!

Moj dragi boluje.

Nesla bi mu ponudbe;

Od mušice jušice,

Od komarca rebrce,

Na situ rakije,

Da se dragi napije;

Od ribice vilice,

Od raka okraka,

Na rešetu vina,

Od mravinca vinca,

Od konja bubrike,

Od puha uha,

Od lesice klobasice,

Od žabce gobce,

Od martinca rivca,

Od gerlice mervice,

Od buhice župice,

Od kopuna kljuna!

8669. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. XVI. Č. 17.

8670. (Iz Samobora.)

Jelen trči vu goru,

Na rogovi vrhovi,

Na vrhovi gradovi,

Vu palači lepi stol,

Za stolom je dragi moj:

„Kaj boluješ dragi moj?

Bum ti dala jušice,

Jušice od mušice,

Od komarca reberce,

Od kobilce stegence,

Na rešeto rakije:

S tem se dragi krepil buš".

8670. Zapisal I. Stokan. — Iz »Bisera" I. str. 59.

Vdovec in kaplanova kuharica.

8671. (Od Ljutomera.)

M. Dobro jutro, gospod kaplan!

Jedno prošnjo do njih mam:

K. Kaj pa takšoga?

M. Žena mi je vmerla nicojšno noč,

Bog njoj daj eno lehko noč!

K. Bi njo znam pokopal rad?

M. Seveda bi njo pokopal rad

In jeden križni kamen na glavo dja.

K. Ti je kaj huda bla?

M. Tud seveda je huda bla,

Pa mí je nocojšnjo noč vgasnila.

K. Mislim, da bi se spet ženil rad?

M. Ja, ja, gospod, da bi se ženil rad,

Pa si neznam sam neveste zbrat.

K. Kaj, bi znam mojo kuharico rad?

M. Seveda da bi jo tudi, gospod kaplan,

Pa njo včasih njim posodit znam!

K. Aj huncvod gerdi, gda sem te prosil zanjo?

M. Ja! Že so me prosili gospod kaplan,

Pa so že pozabili, ker dugo je od tam.

K. Hodi s bogom, tepec gerdi in mi ne zblodi

Mojo kuharico!

8671. Zapisal Jos. Stuhec. — Iz njegove „Pesmarice" VI. str. 109 do 110. V Pesmarici IV. 60 se loči prepis v tem: 4 nicoršnjo — 5 B. joj daj eno lepo l. n. — 7 jo — 8 No, — 9. 10 hujda — 12 da ... rad kaj bi se ženil rad — 18 Ajh.] Huncvod — 20 šo] so vse — 21, dalje manjka.

8672. (Vzhodnještajerska.)

Žena mi vmrla

Nicorsko noč.

Daj da njoj, Bog daj

Nebeško luč!

Sdaj pa bom prost

Šâ šolmeštra,

Ki njo pokopati

Pomagâ mi bo.

Na grob bom zavalíâ

En velik kamen,

Kaj ga nede žene

Meni več nazaj.

K. „Če bla je kaj vrla?" —

Vrla bla, vrla,

Gospod kaplan!

Mira mi ni dala

Ne noč ne dan.

K. Če bi se ženâ drgoč?

Zeniâ b se, ženia,

Gospod kaplan;

Pa nevem si, vboga

Sirota kam!

K. „Vem ti jaz kuharco dam!"

Naj mi jo dajo,

Gospod kaplan!

Vem vam jo jaz pa

Posoditi znam.

K. Kdaj sim' ti jo posodiâ?

So me prosili,

Gospod kaplan,

Vem še ne dolgo,

Blo kumaj še lan'!

8672. Neznanega zapisovavca. — Iz VO. XIX. 16. ps. 113. (7.) Varijanta ravnotam I. 111.

8673. (Fram.)

Dobro jutro gospod kaplan!

No kaj takega?

Žena mi je umerla

Nicojšnjo noč.

Kaj bi rad mežnarja?

Vsej bi ga rad,

Da bi mi pom[ag]al pokopat

No ti velki kamen na grob kotat.

Kaj je tako huda bla?

Vsej je huda bla

Ni měla mira noč ino dan,

Bog ji daj nebesa

Ino sveti raj!

Da sem le jaz je fraj,

Bog nam tudě vsem daj.

8673. Iz C. O. I. 22 Pela Gertrud Falantan — Varijante so zapisali: Fr. Kramar in Ant. Breznik v Ihanu, Jož. Kranjc pri Sv. Juriju ob Ščavnici, Jur. Lulek v Makolah (z melodijo), Tereza Pošepl v Središču, Leop. Trobevšek v Vrhpolju nad Kamnikom.

8674. (Borovlje.)

Dobro jutro, gospod kapvan,

Eno lepo prošnjo do vas imam.

Kaj dorá!

Žena mi je vmrva nicoj to nueč.

Bog jej daj to nebeško vuč.

Je huda b'va?

O huda, huda, gospod kapvan,

Nisem mov pokoja noč in dan.

Al bi rad drugo mov?

Rad bi jo mov, pa še nico,

Prosim za vašo kuharico.

Dajte jo!

8674. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 793.

Pevčevo življenje in usoda.

8675. (Štajerska.)

Jez sim Vodovnik Juri,

Per Skomri sim doma,

V raztrgani kočuri,

Štiri okence ima.

Veselje moje vse je preč,

Ne morem si pomagat več,

S težavami sim ves obdan,

Žalujem noč in dan.

Že golo glavco nosim,

Po sveti grem okol,

Vse sorte pesme trosim,

Ne zmenka jih nikol.

Poznajo me sromačeka,

Povsod mi dajo vinčeka,

Kadar se z vincem poživim,

Zapojem še ljudem.

V leti tavžent sedemsto

Enadevedeset,

Sim bil položen v zibiko

In rojen na ta svet.

V detečjih dnevah skoz bolan,

Kakor sim še današni dan,

Al radovolno vse trpim,

Se s križem veselim.

Ta rajni moj oče

So bili cimerman,

So stavli hiše, koče

Skomerskim farmanam,

Tud marofe in žage v ves,

Popravljal so tud mline vmes,

So bilí pinter in kolar,

Po verhi še coklar.

So meli kratke hlače,

Kmetiški jopič dolg,

Ponižno so živeli

Od svojih mladih nog.

Sedem osemdeset let

Živeli so na tem svet,

Potem so v dolgo večnost šlí,

Kak bomo enkrat vsi.

Helena cesarica

So moja mamka bli,

Pa božja je pravica,

So tudi v večnost šli.

Živeli so na tem svet,

Je ži črez štirideset let,

Mene so podučil lepo,

Kok služu bi Bogu.

Pr svetim Bompertu

Sim potlej mežnar bil,

In to devetnajsto leto

Se antverha vučil.

Sim platno nosil in tikal,

Zaslužen dnar za vince dal,

Ti čas mi je pač dobro blo,

Pa zdaj ni več tako.

Zdaj pesme komponiram

Na moje stare dni,

Jih noč no dan študiram,

Nikol jih dosti ni.

Veliko sem jih že vondal,

Po drugih krajih jih nasjal,

Nar meji pa per skomerskih,

Kir pravijo, de je greh.

Domača moja žlahta

Ži mene ne pozna,

Je kakor huda plahta

Ži vsa raztrgana.

Ži nima strehe nad glavoj,

Ker vse pobere za vodoj,

Perjatle pa povsod imam,

Ker jih obiskat znam.

Devet no trideset let

Sim bil pa tedaj star,

Sim mogel vdovo vzet,

Jo pelet pred altar.

Mašnik so poročali,

No meni tak naročali:

To staro žensko prov lubit,

Nikol jo zapustit.

Visoko častivredni

Slomšek gospod Anton

So tudi tako rekli,

Če pesme zlagal bom:

De moram jih še jim poslat,

Te lepše hočjo drukat dat,

Da bojo brali jih povsod,

Vsak kmetič in gospod.

Nekter pa mene vpraša,

Kje se jih jez vučim,

No kje je tista kasa,

Da pesme von dobim.

Jes mam en star ponucan koš,

Kir ži ni vreden šajnast groš,

V tem starim koši imam vse

Te pesme zložene.

Jez ži pa komaj nosim

Moj star poloman koš,

Prjatle moje prosim,

Deb' dali vsak en groš,

Kadar ta košek zapustim,

Deb storli zame en spomin,

Al prosit le za vas želim,

Če le svet raj dobim.

8675. Zapisal l. 1849 v bohoričici Fr. Jan. Poslal Št. Singer iz Železne Kaple. — Prim. „Dom in svet" 1900, na ovitku 16. št.! Varijante so zapisali: Ivan Pilih v Levcu v Savinjski dolini, Zinka Kavčičeva pri Sv. Juriju ob Juž. žel.; Franjo Malgaj ravnotam („Jaz sem Vodnikov Juri", „Gospod Slomšek so me poročali"), Avg. Lah pri sv. Antonu v Slov. Goricah („Jaz sem Vodnik Juri"), Maks Šnuderl v Rimskih toplicah („Jaz sm Vodniku Juri").

8676. (Iz Češnjevka pri Cerkljah na Gor.)

Jest sem Donik Juri,

Pr Skubъr sъm doma,

Sъm v strgani kočuri,

Štir okonce ima.

Moj stari, ranjki oče

So bili cimpъrman,

So hišne koče stavli

Komarskъm farmanam.

So kratke hlače jmeli,

Kmetíški jopič douh,

Ponižno so hodili

Od svojъh mladъh noh.

Alena cesarica

So moja mamca bli,

Al božja je pravica —

So u dougo večnost šli.

Zapústilí so léta svét,

Je že pъr štirideset let,

K' so mene podučili,

Koko služit Bogu.

Enojnšedeset let

Sъm biu jest takrat star,

K' sъm mogu staro vdovo vzet

Pa peljat prъd utar.

Mašiunik so poročali,

So meni tok naročali:

Ta staro ženo prou ljubit,

Nikdar jo zapustit.

Jest imam pa 'n znucan koš,

Ki ni ureden še en groš,

V tem košu imam use

Te pesmi zložene.

8676. Zapisal Janko Hacin z opombo: »Narekovali Mica in Marjana Žumrovi. V v. 8. se nista mogli zjediniti ali „komarskom" ali »Komenskom" (Komenda). Nazadnje je obveljalo „komarskem", češ, da je bolj „fest". V drugem v. zadnje kitice mesto „še en groš" tudi »šestnajst groš". Podoben zapisek mi je svoj čas kazal tudi g. Evgen Vavken, ki mu jo je narekovala stara pestunja Urša (Cerklje)." — Iz Hacinove zb. št. 11.

8677. (Podgorje.)

Jaz sem ta dolgi Jurij,

Pri škornu sem doma,

Pri strganem kačurji,

Tri okence ima.

Veselje moje je že preč,

Ne morem si pomagat več,

Z nadlogami sem ves obdan,

Zdihujem noč in dan.

Oh moj rajni oče

So bili cimperman,

So delal hiše, koče

Šmihelskim farmanom.

So pravi Žagar bli,

Popravljali so malne vmes,

So bili pintar in kolar,

Po vrh pa še coklar.

Entavžent sedemsto

Ena in devetdeset

Sem bil položen v zibeljko

In rojen na ta svet.

Pa saj sem bil vse skoz bolan,

Kakor sem še današnji dan,

Pa z voljo vse trpim,

Da le na svet živim.

Že golo glavco nosim

In zmiraj grem okrog,

Vse sorte špase trosim,

Nikol' jih ni zadost.

Poznajo me s'romačka,

Mi radi dajo vinčka;

Kedar se z vincem poživim,

Zapojem vsem ljudem.

8677. Zapisal Franč. Stelè. - Iz njegove zbirke I. št. 3.

8678. (Iz Mokronoga.)

Moji ta ranjki oče

So b'li en cimerman,

So delal kajže, koče,

Smiheljskim farmanam.

So bli tišler in kolar,

Po vrh pa še coklar.

Jaz sem pa ubogi Juri,

Tam z Malkovca doma,

'z raztrgane kačure,

Štir okenca ima.

'mam doma en spleten koš,

K' je vreden šajast groš,

Noter 'mam pa pesemce,

Vse sorte zložene.

8678. Zapisal Jurij Slapšak, povedala in zapela Nežika Miklić. - Iz Slapšalovega rokopisa št. 2.; Šmihel je fara pri Novem mestu, Malkovee vas in vinska gora blizu Mokronoga.

8679. (Iz Suhorja.)

Jest sem en 'bogi Jure

Iz Kurjev'ga doma,

Iz ene stare kočave,

Ki štiri okna ima.

Moj ranjci oče cimerman

So delali hišé zares,

So tudi tkali platno vmes,

So bili pintar in kolar,

Povrh pa še kotlar.

Jest imam eno staro žlahto,

Ki je kot stara plahta

Povsod raztrgana.

Kaplan so nas poročali

Tako so nam naročali:

Ti staro babo morš ljubit',

Nikdar je zapustit'.

(Nekaj manjka pred to kitico.)

8679. Zapisal A. Žlogar — Iz njegove zbirke.

8680. (Dolenjska.)

Preljubi moj Jurče,

Oj kje si doma?

Tam s starga Škodurja,

Ki dve okenc ima.

Sam ne vem, kam se obrnit,

Proti mestu al Metlik,

V aržet imam krajcarja,

Na rit pa po dve flik.

Šest in tri desetga leta

Sem jest poročen bil,

Sem staro vdovco vzel po sil

In peljal pred altar.

Fajmašter so me poročil

In so mi tako naročil:

To staro babo moraš ljubit

In njo nikol ne zapustit!

8680, Zapisal A. L. — Iz „Brivca" 1901. št. 12 (M. Rode VII. št. 76 VIII. št. 5)

8681. (Gorenjska.)

Jaz sem slepi Nejče,

Na Ljubnem sem doma,

V strganem kočurju,

Ki štiri okna ma.

Tam notri mam an strgan koš,

Ki ni ureden šajnast groš,

Tam not pa pesem viže mam,

Zapojem kakor znam.

Me vidite sromačeka,

Mi radi daste vinčeka,

Jaz pa se z vincem poživim,

Zapojem vsem ljudem.

Moj ta rajni oče

So bili cimperman,

So delal hiše, koče

Ljubljenskim farmanam.

Delali so žage res,

Popravljali so mline vmes,

So bli pintar in kolar,

Povrh pa še cokvar.

8681. Zapisal neznanec. — Iz njegovega rokopisa, ki mi ga je izročil J. Glonar. Varijante so zapisali tudi Fr. Praprotnik v Mozirju. Št. Singer v Žel. kapli in Rad. Poznik v Kropi.

8682. (Iz ribniške okolice.)

Od todi dobre ure,

Od Škornja sem doma,

Iz majhene kočure,

Tri okence ima.

Moj ata, ranjki oče,

So bli pa cimerman,

So delal bajte, koče

Raškim farmanam.

Poznajo me sromačeka,

Mi radi dajo vinčeka,

In z vinčekom se poživim,

Zapojem ljudem vsim.

Ljudje so me prašali;

„Kje pesmice dobiš,

Kje imaš take šole,

Da se jih naučiš?

Doma imam en stergan koš,

K' ni vreden še en počen groš;

Tu notri imam pesmice,

K' so tak lepo zložene!

8682. Zapisal A. Zobec. — Iz njegovega rokopisa II. 5. Prepis v zbirki Dav. Petelina II. 5 (kamor je prepisana iz domačih vaj alojzeviških) se loči v tem: 5 atej — 12] Ljudem zapojem vsim — 18 nij — 19 pesnice — 20 Ki.

8683. (Šmarjeta.)

Jaz sem ta liepi Lipi,

V Šmarjeti sem doma,

S ta strhanöm kvobukom,

Ko sedem uknjov ima.

Moj tö stari atöj

So bili an cimperman,

So puvali hiše, kajže

Šmarješkam purharjam.

Narejali so žajam riz,

Popraviöli so mline vmis,

So bili pintar noj kovač,

Našlinje pa berač.

8683. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 1015.

8684. (Štajerska.)

Jaz sem Tomažek Grubar,

V Celju sem doma,

Na bregu mam kočuro,

Štir okna gor ima.

Me 'majo za Tomažika,

Mi dajo pit iz glažika,

Jest radovoljno vse potrpim

Da le na svet živim.

Štir in dvajset let sem star bil,

Sem kramo naredil:

Sem kupil nekaj trakov,

Sem knofe zravn dobil.

Kar sem pri krami prigolfal,

Sem vse za sladko vince dal,

Tacaš mi je pač dobro šlo,

Ko zdaj ni več tako.

O moji stari očka

So bili en šnajdermon,

So flikal hlače, srajce

Vsem šuskim purgerjem.

Če so jih lepo naprosil,

So tudi kikle naredil,

So bli en majhen možik star,

Pa hud ko Bog nas var.

Nosil so kratke hlače,

Lajblč rudeč,

Prav poštenu so živeli,

Vsaktermu je blu ušeč.

Dve in osemdeset let

So živel na tem svet,

Potem so v dolgo večnost šli

Ko pojdemo enkrat vsi.

8684. Zapisal J. Kokošar. — Iz njegove zbirke.

8685. (Iz Pijavec pri Mokronogu.)

Jaz sem pa 'z tiste hiše doma,

Ki štiri okenca ima;

Pa mene majo za Tomažeka,

Mi dajo piti iz glažeka.

Oče so bli žnédrman,

Oče so bli žnedrman,

So znali lepo šivati

Te kape purgarjam.

Mati so b'li pa mojškerca,

Mati so b'li pa mojškerca

So znali lepo prati

In srajce delati.

Hudi so b'li po star' navad',

Z očetom so se kregal' rad,

Se mi otroci smo se jih bal',

K' so nas večkrat nažgal'.

8685. Zapisal Jul. Slapšak, zapela M. Kovačinova. — Iz Slapšakove zbirke II. 38.

Konec.

8686. (Iz Rimskih toplic.)

Zajček je lejp rъdeč,

Repca pa nima več!

Najraj' b' jo še zapeu —

Pa je nej več!

8686. Zapisal Maks Šnuderl. — Prim. štv. 7976.